socialno delo letnik 59 januar-marec 2020 številka 1 uvodnik znanstveni članki strokovni članek ISSN 0352-7956 UDK 304+36 Vera Grebene - s polemičnim dialogom proti uničevanju socialne države in ignoriranju strokovne etike - 3 Tamara Rape Žiberna, Janko Cafuta, Aleš Žnidar, Vito Flaker - začetna analiza stanja po izvedeni reorganizaciji - skupščina kot oblika aktivističnega raziskovanja za izboljšanje delovanja centrov za socialno delo-5 Srečo Dragoš - erozija religioznosti v slovenskem javnem mnenju in med študent(kam)i socialnega dela-29 JaminaJerant-ŽEPNINA KOT SREDSTVO PROTI REVŠČINI IN SOCIALNI izključenosti mladostnikov in mladostnic - dobrodelni projekt botrstvo - 51 Tadeja Knez-VPLIV MODERNISTIČNE MISELNOSTI NA RAZVOJ POSTMODERNEGA SOCIALNEGA DELA-65 Janja Lamberger- ČUSTVENE ZLORABE OTROK OB LOČITVI STARŠEV SKOZI PRIZMO CENTROV ZA SOCIALNO DELO - 83 poročilo Petra Videmšek - usposabljanje za supervizorje/supervizorke v socialnem varstvu-99 knjižna recenzija AnŽeJurČek- Stephen a. Webb (2017) - PROFESSIONAL IDENTITY AND SOCIAL WORK- 103 indeks socialno delo, letnik 58 (2019)- 107 s o letnik 59 - januar-marec 2020 - št. 1 0 "Ö o "ö a E CD 25 ZT > CD N CD > W u o CO C =) O CD "O O C CD 'o o C/) CD N CD ■1—' (D ^ CD U— Izdajatelj Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani Vse pravice pridržane Glavna urednica Vera Grebene Odgovorni urednik Borut Petrovič Jesenovec Uredniški odbor Srečo Dragoš, Martina Kerec, Nina Mešl, Tamara Rape Žiberna, Irena Šumi, Mojca Urek, Darja Zaviršek Uredniški svet Gordana Bere, Lena Dominelli, Shirley Gabel Gaetano, Subhangi Herath, Duška Kneževič Hočevar, Roman Kuhar, Chu-Li Julie Liu, Rea Maglajlič, Jana Mali, Theano Kallinikaki, Dragan Petrovec, Paula Pinto, Francka Premzel, Shula Ramon, Liljana Rihter, Alessandro Siccora, Lea Šugman Bohinc, Mirjana Ule In memoriam Jo Campling Naslov Topniška 31, 1000 Ljubljana tel. (01) 2809 273, faks 2809270 socialno.delo@fsd.uni-lj.si Spletna stran https://www.revija-socialnodelo.si/ Tisk Nonparel, d. o. o., Medvode Naročnina (cena letnika) za pravne osebe € 55,00 za fizične osebe € 27,00 (študentje € 23,00) enojna številka € 13,50, dvojna številka € 27,00 Vključenost v podatkovne baze International Bibliography of the Social Sciences (IBSS) Sociological Abstracts EBSCO Soclndex with Full Text Na leto izidejo štiri številke. Subvencija: Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije Smernice, kako pripraviti in predložiti prispevek za objavo, se nahajajo na spletnih straneh revije. Publisher University of Ljubljana Faculty of Social Work All rights reserved Editor in chief Vera Grebene Senior Editor Borut Petrovič Jesenovec Editorial Board Srečo Dragoš, Martina Kerec, Nina Mešl, Tamara Rape Žiberna, Irena Šumi, Mojca Urek, Darja Zaviršek Advisory Board Gordana Bere, Lena Dominelli, Shirley Gabel Gaetano, Subhangi Herath, Duška Kneževič Hočevar, Roman Kuhar, Chu-Li Julie Liu, Rea Maglajlič, Jana Mali, Theano Kallinikaki, Dragan Petrovec, Paula Pinto, Francka Premzel, Shula Ramon, Liljana Rihter, Alessandro Siccora, Lea Šugman Bohinc, Mirjana Ule In memoriam Jo Campling Address Topniška 31, 1000 Ljubljana, Slovenia phone (+386 1) 2809 273, fax 2809270 socialno. delo@fsd.uni-lj.si Web site https://www.revija-socialnodelo.si/en/ Four issues are issued per year. Subvention: Slovenian Research Agency Guidelines for authors are published on the Journal's web pages. SOCIALNO DELO, Vol. 59, Issue 1 (January-March 2020) SELECTED CONTENTS 5 Tamara Rape Ziberna, Janko Cafuta, Ales Znidar, Vito Flaker- Initial analysis of the state of affairs after reorganisation - Assembly as a form of activist research for improved functioning of centres for social work 29 Sreco Dragos - Erosion of religiosity in Slovenian public opinion and among students of the Faculty of Social Work 51 Jasmina Jerant - Pocket money as a tool against poverty and social exclusion of youngsters - Charity project Godparenting 65 Tadeja Knez — Impact of modernity thinking on development of postmodern social work 83 Janja Lamberger - Emotional abuse of children during their parents' divorce through the prism of centres for social work Uvodnik S polemičnim dialogom proti uničevanju socialne države in ignoriranju strokovne etike Številka vsebuje prispevke, ki zagotovo vabijo bralce in bralke h kritičnemu razmisleku. V na videz nepovezanih vsebinah, tematsko, metodološko in tudi slogovno zelo različnih prispevkih lahko opazimo angažiranost avtorjev ter njihovo neposredno in polemično pisanje o obravnavanih problemih. Reorganizacija centrov za socialno delo je tema, ki že nekaj let razburja strokovno javnost, tako rekoč vse od napovedi leta 2013, ko smo se prvič javno o tem pogovarjali na 5. kongresu socialnega dela. Z dejansko uveljavitvijo pred letom in pol pa se je pokazala vsa silovitost uničevanja avtonomije socialnega dela. Avtorji Tamara Rape Žiberna, Janko Cafuta, Aleš Žnidar in Vito Flaker v članku z naslovom »Začetna analiza stanja po izvedeni reorganizaciji - Skupščina kot oblika aktivističnega raziskovanja za izboljšanje delovanja centrov za socialno delo« predstavijo preliminarno analizo dosedanjih učinkov reorganizacije in ugotavljajo večjo centralizacijo in birokratizacijo dela, ignoriranje stroke socialnega dela, kadrovsko podhranjenost in izgorevanje zaposlenih. Čeprav bi pričakovali, da se bo za spremljanje in raziskovanje procesa reorganizacije zanimalo resorno ministrstvo, ki reorganizacijo vodi, pa lahko z razočaranjem ugotavljamo, da edine pobude za resno raziskovanje učinkov reorganizacije prihajajo od strokovnjakov in strokovnjakinj iz prakse in samoiniciativnih raziskovalk in raziskovalcev na Fakulteti za socialno delo. Raziskovalni prispevek avtorjev je zato še toliko pomembnejši in ga je hkrati mogoče brati tudi kot strateški načrt, saj sistematično predstavi vse ključne točke potrebnega odziva na nastalo situacijo in nakazuje ključne aktivnosti, potrebne, da se ustavi načrtno uničevanje socialne države in ignoriranje strokovne etike in popravi škodo, ki je nastala zaradi dehumanizacije tako zaposlenih kot uporabnikov storitev socialnega varstva. V naslednjem članku Srečo Dragoš razpravlja o eroziji religioznosti v slovenskem javnem mnenju in med študent(kam)i socialnega dela. Na podlagi primerjav dostopnih statističnih podatkov iz raziskav slovenskega javnega mnenja in podatkov iz anketiranja študentk Fakultete za socialno delo, vpisanih pri izbirnem predmetu Religija in socialno delo, razpravlja o možnih razlogih za razlike v stališčih v obeh populacijah, spremembah trendov na področju religioznosti in interpretira proces sekularizacije, ki ga zaznava v dveh procesih, in sicer v demonopolizaciji religijskih institucij in individualizaciji verskih prepričanj. V članku zapiše, da ima opisani verski profil študentk in študentov Fakulteta za socialno delo ugoden vpliv na poklicno etiko socialnega dela, saj meni, da velika sekulariziranost ne sproža antiverske averzije, hkratni odmik od religijske dogmatike pa izostri posluh za individualno polj membnost verske razsežnosti. V izvirnem znanstvenem članku z naslovom »Žepnina kot sredstvo proti revščini in socialni izključenosti mladostnikov in mladostnic« avtorica Jasmina Jerant piše o pomenu dobrodelnega projekta Botrstvo. Avtorica je v poglobljenih intervjujih z desetimi slovenskimi najstnicami in najstniki, ki prejemajo denarno socialno pomoč, odkrivala, kaj zanje pomeni 30 evrov žepnine na mesec. Pomembno sporočilo njenega prispevka je v ugotovitvi, da denarni transfer sicer pomaga pri spoprijemanju s socialno izključenostjo mladih, a ne zmanjšuje revščine na dolgi rok. Predlaga povišanje višine denarnega prejemka, ki bi pripadal prejemnicam in prejemnikom transferja, in zagovarja uveljavitev univerzalnega temeljnega dohodka, ki bi destigmatiziral prejemanje denarnih pomoči. V niz znanstvenih člankov sodi izvirni prispevek Tadeje Knez z naslovom »Vpliv modernistične miselnosti na razvoj postmodernega socialnega dela«. Avtorica na podlagi teorij glavnih postmodernih avtorjev izdela, kot sama zapiše, kritično refleksijo o modernistični in postmoderni filozofiji in o rojstvu konstruktivistične miselnosti in na podlagi ključnih sklepov razpravlja o pomenu teh idej za stroko socialnega dela. Na podlagi njene razprave lahko sklepamo, da je glavna moč postmoderne refleksije v razgaljanju avtoritarnih vednosti - to je zgodovinsko omogočilo razkrivanje vzvodov družbenih neenakosti, kot je zajeto tudi v generičnem zapisu socialnega dela, ki si prizadeva za socialno pravičnost. A ne le za stroko socialnega dela, tudi v perspektivi razvoja družbe so pomembne njene misli v sklepnem delu članka, ko razmišlja, da mora pluralizem in epistemološke raznovrstnosti, ki jih uveljavlja postmoderna interpretacija realnosti, nujno spremljati sposobnost za dialog in dogovarjanje, če želimo upati na mir in sožitje v družbi. V strokovnem članku Janje Lamberger o čustvenih zlorabah otrok ob ločitvi staršev avtorica opozori, da čustvena zloraba sodi v kategorijo psihičnega nasilja in da na centrih za socialno delo obstajajo protokoli ravnanja v teh primerih. V raziskavi, ki jo predstavi na manjšem vzorcu sodelujočih, poizveduje, kakšne izkušnje imajo strokovne delavke na centrih pri zaznavanju teh zlorab in s kakšnimi metodami dela se na problem odzovejo. Sledita še dva prispevka. Avtorica Petra Videmšek poroča o poteku usposabljanja za supervizorje in supervizorke v socialnem varstvu, ki ga kot akreditiran program izvajamo na Fakulteti za socialno delo od leta 2018. Anže Jurček pa nas s knjižno recenzijo monografije Strokovna identiteta in socialno delo, ki jo je uredil Stephen A. Webb, povabi k branju. Vera Grebene, maj 2020 Izvirni znanstveni članek Prejeto 14. aprila 2019, sprejeto 8. aprila 2020 Tamara Rape Žiberna, Janko Cafuta, Aleš Žnidar, Vito Flaker __ v . ■• B • • I • • ••• Začetna analiza stanja po izvedeni reorganizaciji Skupščina kot oblika aktivističnega raziskovanja za izboljšanje delovanja centrov za socialno delo Analiza temelji na Skupščini (in z njo povezanimi dogodki) o reorganizaciji centrov za socialno delo, ki je potekala 28. februarja 2019 in je združila učitelje, študente in praktike socialnega dela ter se je oblikovala kot odgovor na zaznane potrebe, ki so posledica reorganizacije. Tematsko zaokroženo je obravnavala problem, ki je sicer videti organizacijske narave, a lahko usodno vpliva na celotno strokovno področje socialnega varstva in dela pa tudi na znanost socialnega dela in organizacije. Preliminarna analiza dosedanjih učinkov reorganizacije kaže na centralizacijo in birokratizacijo dela, na neuspešno racionalizacijo delovanja centrov za socialno delo, ogrožanje avtonomije stroke, kadrovsko podhranjenost in izgorevanje zaposlenih. Skupščina je poleg predlogov (civilni monitoring, zahteva po decentralizaciji in razbremenitvi upravnega dela) ustvarila tudi nekaj praktičnih oziroma akcijskih rezultatov, da bi opozorila na pomanjkljivosti dosedanjih ukrepov in pozvala h konstruktivnemu dialoguza izboljšanje razmer za kakovostno socialno delo vcentrih za socialno delo. Ključne besede: aktivistično raziskovanje, civilni monitoring, birokratizacija, socialne zadeve, socialno varstvo, socialni delavci. Dr. Tamara Rape Žiberna je univerzitetna diplomirana socialna delavka, magistra menedžmenta neprofitnih organizacij, zaposlena kot asistentka na Katedri za raziskovanje in organizacijo Fakultete za socialno delo. Kontakt: tamara.rape@fsd.uni-lj.si. Janko Cafuta je po študiju socialnega dela uspešno končal še študij sociologije in psihoterapije. Trideset let poklicno opravlja socialno delo, največ z mladimi in družinami. Kontakt: janko.cafuta@gov.si. Aleš Žnidar je diplomirani socialni delavec (UN). Zaposlen je na CSD Gorenjska, Enota Kranj. Je študent magistrskega študija na Fakulteti za socialno delo in študent Psihoterapevtske propedevtike na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani. Kontakt: alesznidar.music@gmail.com. Dr. Vito Flaker je redni profesor na Fakulteti za socialno delo. Kot raziskovalec in aktivist deluje na področjih duševnega zdravja, dezinstitucionalizacije, dolgotrajne oskrbe, drog, socialnega varstva ... Kontakt: vito.flaker@ fsd.uni-lj.si. Initial analysis of the state of affairs after reorganisation - Assembly as a form of activist research for improved functioning of centres for social work The analysis is based on the Assembly (and following events) on the reorganisation of centres for social work that took place on 28 February 2019 and brought together practitioners, students and teachers of social work as a response to their distress caused by the reorganisation. The assembly has, in a comprehensive manner, debated the problem, seemingly of organisational nature, but it can have a fatal effect on the whole profession of social work and the social care sector, as well as an implication on the social work and management as sciences. Preliminary analysis of the effects of the reorganisation indicates to centralisation and bureaucratisation of the services, ineffectual rationalisation of the function of centres for social work, impairment of the professional autonomy, insufficient workforce and burnout. The assembly proposed civil monitoring mechanisms, demanded the decentralisation and relief from the overburdening administrative tasks and produced some practical and action effects in order to bring attention to the unsuitably of the present measures and to appeal for a constructive dialogue for improvement of the conditions and possibilities for better quality work in centres for social work. Keywords: civil monitoring, bureaucratisation, social affairs, social security, social workers. ¡3 Tamara Rape Žiberna, PhD, holds BA in social work and MA in management of non-profit organisations. She's employed as a Teaching Assistant at the Chair for Research and Organisation, at the Faculty of Social Work, H University of Ljubljana. Contact: tamara.rape@fsd.uni-lj.si. o Janko Cafuta holds BA in social work as well as in sociology and psychotherapy. He's been a social worker g for thirty years, mostly with young people and families. Contact: janko.cafuta@gov.si. S Aleš Žnidar holds BA in social work. He is employed at the Centre for Social Work Gorenjska, Kranj Unit. He's S a Master's student at the Faculty of Social Work in Ljubljana and a student of Psychotherapy Propedeutics at the Faculty of Psychotherapy Science at Sigmund Freud University in Ljubljana. Contact: alesznidar.music@ m gmail.com. "o Vito Flaker, PhD, is an Associate Professor at the Faculty of Social Work, University of Ljubljana. He's a resear- 8 cher and activist. His interests include mental health, desinstitutionalisation, long-term care, social security... Contact: vito.flaker@fsd.uni-lj.si. § --to H 6 Besedilo je neposreden in hiter odziv na aktualne procese, ki intenzivno potekajo | že več kot eno leto in pol na centrih za socialno delo. Centri so eden ključnih stebrov stroke socialnega dela, zato lahko spremembe, ki jih uvajajo v njih, zelo -- vplivajo ne le nanje (na njihove zaposlene in uporabnike), pač pa tudi na stroko J socialnega dela na sploh. Zato smo o tem javno spregovorili na skupščini. Na začetku na kratko predstavimo socialno delo v javnem sektorju, s pou* darkom na centrih za socialno delo in predvsem (do zdaj izvedeni) reorgani-J zaciji njihovega dela. Zanimajo nas cilji reorganizacije, še posebej pa opažene posledice že izvedenih ukrepov, o katerih poročajo predvsem zaposleni in - zaposlene na centrih (v nadaljevanju zaposlene). TO j= Zastavitve in obdelave problema smo se lotili na način aktivističnega raz- iskovanja. Skupščina je pomenila mobilizacijo tistih, ki jih problem zadeva. 5 ženci delavnice vidijo vsebinsko reorganizacijo dela centrov za socialno delo, | o kateri pa ni nobenih informacij. Menijo, da je nujno, da je stroka aktivna in | čim prej postane ključni akter strokovne prenove delovanja centrov. 5 Ob opisovanju stanja na centrih za socialno delo so udeleženci navajali, da I so bili centri vedno organizacije, ki so vse izvedle in se vsemu prilagodile. Kot 7 najbolj poslušne in ubogljive na centrih pa so govorci omenjali prav socialne J delavke. Nekateri udeleženci delavnice so poudarili, da bodo šle spremembe le še v zniževanje stroškov in izrivanje socialnega dela iz centrov za socialno J" delo. Tudi na centrih ugotavljajo, da pritoževanje ni učinkovito, da je potrebna akcija. Na centrih sicer opažajo zaradi slabih delovnih razmer veliko negativne energije in iskanje zunanjega krivca, ki je odgovoren za neustrezne razmere. Kljub vsesplošni apatiji in pasivnosti zaposlenih na centrih za socialno delo (tudi zaradi preobremenjenosti in izgorelosti) pa so se nekateri centri (ali posamezni zaposleni) že aktivirali. Kljub veliki kritičnosti sodelujočih do socialnih delavk in delavcev, do centrov za socialno delo (na njih opažajo procese razvrednotenja stroke socialnega dela in zaposlovanje novih ljudi še vedno predvsem na pravice) ter kritičnosti do strokovnih združenj (ki jim pripisujejo pomembno vlogo, nekateri pa opažajo, da nekatera združenja zaradi lastnih interesov preprečujejo spremembe) so se sodelujoči na delavnici strinjali, da je MDDSZ ključni akter reorganizacije centrov za socialno delo. Govorci so omenili, da opažajo, da socialne delavke na centrih doživljajo ministrstvo kot strokovno avtoriteto, čeprav to ni, in da so socialne delavke same sebi največji sovražnik. So pa ministrstvo nekateri udeleženci delavnice opisovali kot nekompetentno in arogantno, drugi pa ga doživljajo kot akterja, ki je pripravljen poslušati in potrebuje pomoč, saj tam ne vedo, kaj socialno delo sploh je, nimajo zaposlenega nobenega socialnega delavca in tako kot centri za socialno delo doživljajo veliko fluktuacijo kadra. Ker ministrstvo bi moralo slišati strokovne zahteve [...]. Ker sedaj je pa ravno obratno. Tam gor [na MDDSZ] pripravniki pripravljajo strategijo razvoja, ne vem, česa, lepo te prosim. Mi pa tu junci pred penzijo, pa bomo to delali. Ne bo v redu. (Delavnica, 18. 6. 2019.) Na ministrstvu niso zlobni ljudje, ampak so enostavno ljudje, ki ne vejo. [...] Nebogljeni so, zelo nebogljeni. (Delavnica, 18. 6. 2019.) Ni dolgo, ko sem bil na enem tistem, ko je [ministrica] predstavljala svoje vizije, je rekla, prosim, ne jamrati, povejte mi, kako naj stvari naredimo. (Delavnica, 18. 6. 2019.) Drugače sem imela pa tudi jaz vedno tam [na MDDSZ] točno tak občutek, ne [...] da bi bili, ne vem, nasprotni socialnemu delu ali, ne vem kaj, ampak se mi zdi, da res ne vejo. (Delavnica, 18. 6. 2019.) Udeleženci so omenili, da se zdaj usposobljene socialne delavke ukvarjajo predvsem z vnašanjem podatkov v računalnik, zato se ne utegnejo ukvarjati s strokovnim delom. Znova so opozorili, da se je leta 2012 zaradi Zakona o a č uveljavljanju pravic iz javnih sredstev narava dela na centrih za socialno delo n a zelo spremenila in da nekateri strokovni delavci ne želijo več delati na centrih. n a En strokovni delavec, ki je [...] to potrebno znanje [pridobil], a ne, [...] da ga s spremenijo v nekoga, ki samo ... ne vidi stranke, a ne, samo odločbe izdaja, n preračunava pravice, to je nesprejemljivo. In ta 2012 ZUPJS je spremenil p popolnoma naravo dela na centrih za socialno delo. (Delavnica 18. 6. 2019.) z < Hotel sem reči, da moramo iti nazaj v 2012, moramo, nujno je treba iti e nazaj v 2012 in [...] reorganizacijo centrov je treba narediti. Zakaj? Zaradi I; tega, ker se je od tistega trenutka strokovno delo na centrih za socialno g delo zanemarilo in so prihajale v ospredje pravice, ki niso nepomembne, i ampak dejstvo je bilo, da je bilo nemogoče vkomponirati v socialno delo i vse tisto. [...] Dajmo ta ZUPJS, če že ne more [...] iti stran iz centrov, kar bi bilo najbolj prav, vsaj kar se letnih pravic tiče, dajmo ga vsaj na stran, nekam, s čimer se socialni delavci več ne bodo ukvarjali. [...] In jaz mislim, da se moramo mi zmeniti, kje smo, a bomo napolnili vsebino in govorili o socialnem delu ali se bomo ukvarjali z ZUPJS-jem? Meni se zdi to grozno. (Delavnica 18. 6. 2019). Predlogi - skupščina Ob izražanju stisk in ugotavljanju različnih izzivov so že udeleženci skupščine (torej na prvem srečanju) oblikovali tudi nekaj zasnov predlogov, kako bi žgoče stanje izboljšali. Večja razvidnost - civilni monitoring Skupščina je opozorila na potrebo po več razvidnosti, tudi s kanalom za informacije »s terena« o tem, kaj se po začetku reorganizacije dogaja. Skupščina je po načelu neposredne akcije odprla spletni prostor - blog o reorganizaciji (Zapis, 2019) - in oblikovala seznam elektronskih naslovov ljudi, ki želijo dobivati opise aktualnega dogajanja in opažanj z različnih centrov za socialno delo. Glede na pomanjkanje uradnega monitoringa in evalvacije učinkov naj bi bil to zametek civilnega monitoringa - tudi zbirališče idej in predlogov, kako naj bi se potrebnih sprememb lotili. Reorganizacije centrov za socialno delo niso pripravili in izvedli na podlagi resnih analiz stanja in niso predvideli postopkov vrednotenja njenih rezultatov (gl. Rihter, 2004). Evalvacija tako izvedene reorganizacije je malo verjetna, saj že v izhodišču manjkajo utemeljene predpostavke zanjo. Predpostavke, s katerimi so jo najavljali, so bile precej pavšalne, na primer, da bo manj birokracije in več strokovnega, terenskega dela. Takšne izjave niso temeljile na načrtih, ki bi to zagotavljali. Vsaka resna evalvacija bi tako že v uvodu razkrila praznino reorganizacije. Zato je bil eden od sklepov skupščine, da izvedemo civilni monitoring reorganizacije, kot jo bomo zmogli, glede na omejene vire. js Peticija - Izjava o poteku reorganizacije centrov za socialno delo Na podlagi razprave na skupščini in pobud s terena (CSD) smo oblikovali s spletno peticijo, s katero bomo poskušali vplivati na odločevalce, politiko, da | prisluhne strokovni javnosti (in tudi uporabnikom) in da s stroko (brez fige v ^ žepu) začne načrtovati nadaljnje ukrepe, ki so potrebni sprva za normaliza- I cijo, nato pa za izboljšanje razmer na CSD za potrebne spremembe. Peticija je J dostopna na internetni strani (Peticija, 2019). u 0 C (D 7 Razbremenitev upravnega dela J Otroške dodatke je moč na podlagi upoštevanja dohodninske lestvice poenoteno ^ in računalniško avtomatizirano izračunavati na državni ravni, zunaj centrov za * socialno delo. Tudi izračunavanje subvencij vrtcev in štipendij pravzaprav ni 1 socialno delo in bi bilo bolje, da se tudi to izvaja v drugih ustanovah. Rešitev, ki jo soglasno predlagajo udeleženci na dogodkih skupščine (glede na ugotovljeno stanje: enotna vstopna točka ne deluje, kot je bila zamišljena), je vrnitev na stanje pred letom 2012, izločitev odločanja o letnih pravicah s centrov za socialno delo (npr. na socialne urade, ki se lahko ustanovijo v okviru občin), socialne delavke, ki se zdaj ukvarjajo s tem, usposobljene pa so za delo z ljudmi, pa naj se vrnejo k izvajanju storitev. To bi lahko pripomoglo k ponovni vzpostavitvi drugačne, strokovne klime na centrih za socialno delo. Navedene rešitve bi centrom za socialno delo omogočile, da bi lahko strokovni delavci bolj poglobljeno sodelovali z ljudmi in se poglobljeno ukvarjali s kakovostjo njihovega življenja, pa tudi lažje bi šli »Na teren, bližje k ljudem!« (MDDSZ, 2019 a). Potreba po decentralizaciji Razpravljavci so omenjali prve negativne učinke reorganizacije na zagotavljanje dosedanje ravni storitev uporabnikom. S centralizacijo se vodenje centrov za socialno delo vse bolj umika iz lokalnih okolij - stran od uporabnikov, lokalnih oblasti in lokalnih oblik pomoči. Pričakovati je, da to ne bo dobro vplivalo na kakovost sodelovanja z uporabniki in zagotavljanje podpore v lokalnem okolju (v katerem naj bi centri za socialno delo izvajali tudi koordinatorstvo v pluralni mreži izvajalcev), saj je bilo že v preteklosti, ko je center za socialno delo praviloma pokrival le nekaj občin (zdaj pa je ta številka precej večja), ponekod opaziti precej nezaupanja lokalnih skupnosti do centrov za socialno delo. Stavka Med zaposlenimi na centrih za socialno delo so mnenja o stavki deljena. Še posebej so socialne delavke pri razmišljanju o njej v precepu, ker se bojijo, kaj bi morebitna stavka lahko povzročila skupinam ljudi, s katerimi sodelujejo, saj se te spoprijemajo z največjimi izzivi. Zelo pogosto zaposleni stiskam in izzivom uporabnikov dajejo prednost pred svojimi. Nekateri v času praznikov niti ne gredo na dopust, če jim prej ne uspe vsega postoriti za uporabnike. Na 21 morebitni poziv k stavki tako gledamo kot na skrajno možnost, ki pa se zdi č verjetna, če bodo še naprej vse druge možne poti komuniciranja in sodelova- a nja prekinjene. f f f Predlogi - okrogla miza in delavnica p Cilja okrogle mize in delavnice sta bila: v • pridobiti čim več različnih predlogov, kako naprej, kakšne spremembe so n potrebne v slovenski sociali na treh ravneh (mikro, mezo in makro), e • identificirati predloge, aktivnosti, ki se jih lahko čim prej lotimo, in osebe, f ki so pripravljene prevzeti koordinatorstvo. f c Makroraven (država, stroka) Udeleženci delavnice smo se strinjali, da so zgolj pogovori o tem, da je stanje slabo, premalo in da mora po eni strani stroka socialnega dela prevzeti pobudo pri iskanju rešitev, ki so izvedljive glede na trenutno stanje, in začeti vsebinsko reorganizacijo, po drugi strani pa ugotoviti, kako uveljaviti rešitve, ki so že na voljo in jih tudi zakon dopušča. Te je treba udejanjiti ali (vsaj nekatere) pilotno preizkusiti. Potrebna je enakopravnost med politiko in stroko, ki mora biti avtonomna. Strinjali smo se, da poenotenje ne prinaša rešitev, da raznovrstnost ni problematična in da je potrebna harmonizacija. Poleg večje razvidnosti, h kateri lahko pripomore tudi publiciranje, udeleženci delavnice menimo, da je odločevalcem treba predstaviti socialno delo in kaj za socialno delo ni sprejemljivo. Ugotovili smo, da se morajo strokovna združenja (npr. Društvo socialnih delavk in delavcev Slovenije, Socialna zbornica Slovenije, Skupnost centrov za socialno delo Slovenije) skupaj s Fakulteto za socialno delo bolj povezati in sodelovati. Menimo, da se bo ustreznejša klima na centrih za socialno delo lahko vzpostavila, če se stanje vrne na raven pred leto 2012 (pred uvedbo Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev). Sogovorniki so predlagali, da bi bilo treba letne pravice, ki temeljijo zgolj na prihodkih, umakniti iz pristojnosti centrov za socialno delo - morda bi lahko na občinah oblikovali nekakšne socialne urade, ki bi to urejali. Socialni delavci in delavke so kot zelo pomembno, morda celo ključno za obstoj socialnega dela na centrih za socialno delo omenili, da v svoji praksi velikokrat opažajo, da se kolegi (socialni delavci in delavke) ne odločijo, da bi delali socialno delo po sodobnih konceptih, zato so predlagali, da je treba popularizirati takšno socialno delo predvsem med socialnimi delavci in delavkami. Za ta namen so predlagali mesečne dogodke v klubih socialnega dela po Sloveniji za socialne delavce in delavke, ki bi bili namenjeni pogovorom (po potrebi tudi delavnicam ipd.) o socialnem delu. Tako kot na skupščini je bila tudi na okrogli mizi in delavnici večkrat kot možnost omenjena stavka, pa tudi demonstracije, da bi se izzivi in težave na centrih za socialno delo vendarle začeli ustrezneje reševati, in predvsem, da bi pridobili sogovornike z MDDSZ. V pogovoru pa se je kot najprimernejša oblika zdela stavka v obliki doslednega izvajanja socialnega dela, če se izzivi in težave na centrih za socialno delo ne bodo začeli reševati. Med zahtevnejšimi predlogi, ki bi pripomogli k izboljšanju stanja, je bil -- tudi univerzalni temeljni dohodek. J Predvsem pa menimo, da je treba (morda tudi kot del vsebinske reor- ganizacije) čim prej pripraviti konkreten strokovni program. Ključno se ž nam zdi, da stroka pove, kaj si želi v krovnem zakonu (Zakon o socialnem J varstvu). Priprave programa bi se lahko lotili kot - tako kot pred več kot desetletjem - priprave Kataloga javnih pooblastil, nalog po zakonu in stori- tev, kijih izvajajo centri za socialno delo (2007). Pri tem pa je dobro izhajati TO j= iz smernic, ki so v preteklih poskusih reorganizacije že bile pripravljene (s ključno osebo). To se danes tudi v praksi kaže kot primeren in učinkovit Colnar, S., Dimovski, V., & Grah, B. (2018). Integrated social work management model in the Repu-| blic of Slovenia. Socialno delo, 57(3), 189-207. Couture, S. (2017). Activist scholarship: the complicated entanglements of activism and research. | Canadian Journal of Communication, 42, 143-147. Pridobljeno 9. 4. 2019 s https://www.cjc-on- line.ca/index.php/journal/article/view/3107/3332 3 Čačinovič Vogrinčič, G. (2008). Socialno delo z družino. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. 1 Čačinovič Vogrinčič, G., & Mešl, N. (2019). Socialno delo z družino: soustvarjanje želenih izidov in ^ družinske razvidnosti. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. E Domiter Protner, K. (2014). Zloraba otrok v družini. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. s E-gradiva FSD (2019). Iskanje po bazi podatkov. Pridobljeno 14. 10. 2019 s https://egradiva.fsd. £ uni-lj.si/search s Flaker, V. (2003). Oris metod socialnega dela: uvod v katalog nalog centrovza socialno delo. Ljublja- I na: Fakulteta za socialno delo in Skupnost centrov za socialno delo. Flaker, V. (2012). Direktno socialno delo. Ljubljana: Založba/*cf. Flaker, V. (2015). Prispevki k taksonomijisocialnega dela in varstva. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. Flaker, V., Mali, J., Rafaelič, A., & Ratajc, S. (2013). Osebno načrtovanje in izvajanje storitev. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. Flaker, V., Ficko, K., Grebenc, V., Mali, J., Nagode, M., & Rafaelič, A. (2019). Hitra ocena potreb in storitev. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. Gilli, G. A. (1977). Kako se istražuje. Zagreb: Školska knjiga. Hale, C. R. (2001). What is activist research? Social Science Research Council, 2(1-2), 13-15. Pridobljeno 5. 12. 2017 s https://items.ssrc.org/what-is-activist-research/ IFSW (2019). Mednarodna zveza socialnih delavk in delavcev. Pridobljeno 15. 10. 2019 s https:// www.ifsw.org/about-ifsw/ Katalog javnih pooblastil, nalog po zakonu in storitev, ki jih izvajajo centri za socialno delo (2007). Ljubljana: Skupnost centrov za socialno delo Slovenije. Kurnik, A. (2009). Aktivistična raziskava, biosindikalizem in subjektiviteta migrantskih delavcev. Časopis za kritiko znanosti, XXXVII (238), 53-65. Kuzmanič Korva, D., Perkovič, M., Kovač, J. Rapoša-Tanjšek, P., & Flaker, V. (2004). Preoblikovanje organiziranosti centrov za socialno delo v Republiki Sloveniji. Ljubljana: Skupnost centrov za socialno delo. Lamut, U. (2012). Kvalitativna vsebinska analiza računalniškega programa ATLAS.ti. V F. Adam, V. Hlebec, M. Kavčič, U. Lamut, M. Mrzel, D. Podmenik, T. Poplas Sisič, D. Rotar Pavlič, & I. Švab, Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi. Ljubljana: Inštitut za razvojne in strateške analize. MDDSZ (2019 a). Reorganizacija centrov za socialno delo. Pridobljeno 23. 8. 2019 s http://www. mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/sociala/reorganizacija_centrov_za_socialno_delo/ MDDSZ (2019 b). Odgovor MDDSZ na elektronsko sporočilo Tamari Rape Žiberna z dne 11. 2. 2019. Mesec, B. (1993). Akcijsko raziskovanje med socialnim inženirstvom in revolucionarnim aktiviz-mom. Socialno delo, 32(1/2), 61-90. Mesec, B. (1998). Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo. Mešl, N. (2018). K rešitvi usmerjen pristop kot podpora soustvarjanju želenih izidov v delovnem odnosu. Socialno delo, 56(2), 91-110. Miloševič, V. (1989). Socialno delo. Ljubljana: samozaložba. Miloševič Arnold, V. & Poštrak, M. (2003). Uvod v socialno delo. Ljubljana: Študentska založba. 27 Mongkol, K. (2011). The criticaL review of new public management model and its criticisms. Rese- a arch Journal of Business Management, 5, 35-43. t n Osborne, P. S., & Brown, K. (2005). Managing change andinnovation in publicservice organizations. a London, New York: Routledge. Payne, M. (1995). Social workandcommunitycare. Basingstoke: Palgrave. S Payne, M. (1996). What isprofessional social work. Birmingham: Venture Press. a Payne, M. (1997). Modern social work theory (second edition). London: Macmillan Press. o Peticija (2019). Pridobljeno 15. 4. 2020 s https://www.pravapeticija.com/izjava_o_poteku_reorga- e nizacije_centrov_za_socialno_delo g Rafaelič, A. (2015). Pomen povezovanja in vključevanja pri oskrbi po meri človeka in procesih dezin- s stitucionalizacije (doktorska disertacija). Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. a Rafaelič, A. (2016). Hitra ocena potreb in storitev za načrtovanje dezinstitucionalizacije. Socialno a delo, 55(4), 191-204. -i: Rafaelič, A. & Flaker, V. (ur.) (2012). Iz-hod iz totalnih ustanov med ljudi. Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo, XXXIX, 250. Rape Žiberna, T. (2010). Zadovoljstvo z delom v javnem zavodu. Socialno delo, 49(4), 217-228. Rape Žiberna, T. (2013). Uvajanje evalvacij v organizacije, ki izvajajo socialnovarstvene programe (magistrsko delo). Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Rape Žiberna, T. (2019). Konceptualizacija timskega dela v socialnem delu v Sloveniji (doktorska disertacija). Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. Rape Žiberna, T., Žnidar, A., Cafuta, J., & Flaker, V. (2019). Reorganizacija centrov za socialno delo -kaj se pravzaprav dogaja? Socialno delo, 58(2), 145-154. Rihter, L. (2004). Evalvacije na področju socialnega varstva in njihov pomen za prilagajanje sodobnih držav blaginje na izzive globalizacije (doktorska disertacija). Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Rode, N. (2005). Socialno delo kot posrednik med življenjskim svetom in sistemom (doktorska disertacija). Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Rode, N. (2017). Defining social work is a never-ending story. European Journal of Social Work, 20(1), 64-75. Sitar Suric, S. (2016). Uporaba in razvijanje teoretskih konceptov socialnega dela v praksi centrov za socialno delo (doktorska disertacija). Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. Skupnost centrov za socialno delo (2004). Preoblikovanje organiziranosti centrov za socialno delo v Republiki Sloveniji (Končno poročilo k raziskovalni nalogi). Ljubljana: Skupnost centrov za socialno delo. Skupnost centrov za socialno delo (2019). Pridobljeno 12. 4. 2019 s https://www.scsd.si/centri-za--socialno-delo/ Stergulc, K. (2013). Timski pristop pri obravnavi nasilja v družini (magistrsko delo). Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. Tamše, D. (2012). Militantnoraziskovanje: metodologija transformacij? (magistrsko delo). Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Urek, M., & Eržen, I. (2014). Socialno delo. V M. Pahor (ur.), Zavezniki za zdravje: medpoklicno sodelovanje v zdravstvenih timih (str. 162-177). Ljubljana: Zdravstvena fakulteta. VAL 202 (2019). Kje pa vas čevelj žuli. Pridobljeno 14. 10. 2019 s https://val202.rtvslo.si/2019/01/ kje-pa-vas-cevelj-zuli-156/ Weber, A. (2001). Fizično nasilje nad otrokom. Kaljenje, 2(3), 51-54. Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (2010). Ur. l. RS, št. 62/10, 40/11, 40/12 - ZUJF, 57/12 - ZPCP-2D, 14/13, 56/13 - ZŠtip-1, 99/13, 14/15 - ZUUJFO, 57/15, 90/15, 38/16 - odl. US, 51/16 - odl. US, 88/16, 61/17 - ZUPŠ, 75/17, 77/18 in 47/19. Zapis (2019). Reorganizacija centrov za socialno delo. Pridobljeno 15. 3. 2020 s https://reorganiza-cijacentrovzasocialnodelo.blogspot.com/. Izvirni znanstveni članek Poslano 6. maja 2019, sprejeto 25. avgusta 2019 Srečo Dragoš Erozija religioznosti v slovenskem javnem mnenju in med študent(kam)i socialnega dela »Kdor moli Boga v cerkvi, dokazuje, da ga ne čuti v vsakem svojem koraku, v vsaki misli... A če je Bog nekaj izven nas, če ni v nas... kaj nam je potem Bog?« Srečko Kosovel (Dnevnik XI) Slovensko javno mnenje je zelo kritično do rimskokatoliške cerkve v Sloveniji in to vseskozi, že od nastanka države pred četrt stoletja. Razlogovza takšno stanjeje več, a zgodovinski nikakorni odločilen. V Sloveniji je prav RKC tista, ki bi se morala evangelizirati, ne pa družba kot tudi ne verniki, število teh seje v zadnjem času celo nekoliko povečalo. Prav nič ne kaže, da bi slovenski kleriki razumeli, kaj se dogaja. Kajti prav slovenska družba - tudi katoliška večina državljanov - je zelo prosocialistično in protikapitalistično usmerjena ter izrazito preferira večjo egalitarnost; po teh značilnostih je Slovenija visoko nad evropskim povprečjem in prva med nekdanjimi socialističnimi državami. Pri tem je treba poudariti, da kategorija vernih izraža še večjo privrženost socialističnim vrednotam in večji odpor do neoliberalizma, kot pa je to značilno za kategorijo nevernih (tudi deklariranih ateistov). Omenjeni trendi v javnem mnenju so še bolj izraziti pri študentski populaciji Fakultete za socialno delo. Ta je še bolj sekularizirana od slovenske javnosti (po merilih odmika od institucionalizirane religijske prakse in dogmatike), hkrati pa izraža večjo vernost pri odnosu do posmrtnega življenja in čudežev. To ni protislovje, pač pa ena od značilnosti sekularizacijskih procesov. Ključne besede: Ključne besede: vera, religija, etika, sekularizacija, cerkev, ateizem. Dr. Srečo Dragoš je docent za Fakulteti za socialno delo. Kontakt: sreco.dragos@fsd.uni-lj.si. Erosion of religiosity in Slovenian public opinion and among students of the Faculty of Social Work The Slovenian public opinion is very critical of the Roman Catholic Church in Slovenia, ever since the birth of the country a quarter of a century ago. There are several reasons for this situation, but the historical one is by no means decisive. In Slovenia, the Roman Catholic Church is the one who should evangelize, and not society, nor believers, the number ofwhich has recently slightly increased. There is nothing to show that Slovene clerics understand what is happening. The Slovene society - including the Catholic majority of its citizens - is strongly prosocialist and anti-capitalist oriented, and strongly favors greater egalitarianism; according to these characteristics, Slovenia is above the European average and the first among the former socialist countries. It should be emphasized that the category of religious people expresses even greater adherence to socialist values and greater resilience to neoliberalism than is characteristic of the category of unbelievers (including declared atheists). These trends in public opinion are even more pronounced in the student population of the Faculty of Social Work in Ljubljana. It is even more secularized than the Slovene public (according to the criteria for the departure from institutionalized religious practice and dogmatics), but at the same time it shows greater loyalty in relation to the posthumous life and miracles. This is not a contradiction, but one of the characteristics of secularization processes. Key words: faith, religion, ethics, secularization, church, atheism. 0 Srečo Dragoš, PhD, is an Assistant Professor at the Faculty of Social Work, University of Ljublja- ^ na. Contact: sreco.dragos@fsd.uni-lj.si. " I U) •a | Uvod □ ° Enako vlogo, kot jo imajo že tisočletja konzervansi v kulinariki,1 imajo v socialnih sistemih institucije. Še zlasti tiste, ki se specializirajo na nepokvarljivost, na primer religijske. Pri tradiciji se njena tržna vrednost, ki izhaja iz povpraševanja po spominu (da preteklost ne izgine) in njegovem mobilizacijskem potencialu, občutno razhaja z uporabno vrednostjo tradicije, ker je težko preverljiva in jo trg prepoznava z zamikom. Zato so družbeni učinki tradicije enaki tistim v kulinariki, in sicer trojni: konserviranje je lahko zelo koristno (socialno »lepilo«), včasih ni niti koristno niti škodljivo, dogajajo pa se tudi množične zastrupitve. Verjetnost teh učinkov je premosorazmerna z dinamiko sprememb v okolju (uporabe konzerviranih vsebin), zato presoja tega, kaj se bo zgodilo, ni možna brez tradicije. To velja tudi za razumevanje teme tega članka. V prvem delu pojasnjujem navidezen paradoks med značilno religijsko (katoliško) tradicijo slovenske družbe in današnjim javnim mnenjem (SJM), ki je zelo kritično do katoliške cerkve (RKC). Drugi del članka pa je namenjen religijskim opredelitvam študentske populacije Fakultete za socialno delo (FSD). Primerjava obeh populacij, slovenske in študentske, pokaže zanimiva odstopanja, s tem pa tudi aktualnost vprašanj o sekularizaciji in profesionalni etiki prihodnjih diplomantk in diplomantov FSD. Razkorak med inertnostjo zgodovinskega vzorca in njegovo podporo Med šestimi glavnimi religijsko-kulturnimi vzorci, ki dominirajo v zahodni civilizaciji (Martin, 1978; Smrke, 1996), sodi Slovenija med države tako imenovanega latinskega religijskega vzorca. Ta je med nekdanjimi socialističnimi državami značilen tudi za Poljsko, Litvo, Hrvaško, Slovaško, Madžarsko in Češko. Pri omenjenem religijskem vzorcu, značilnem tudi za Slovenijo, gre za sovpadanje šestih značilnosti: • tako v preteklosti kot v sedanjosti je katoliška religija med prebivalstvom izrazito prevladujoča, RKC pa najmočnejša in najpremožnejša verska institucija, • po uveljavitvi reformacije v 16. stoletju je zmagala protireformacija, ki je (bolj ali manj) nasilno zatrla protestantizem in obnovila dominacijo RKC, • protireformacija se je vzpostavila z intervencijo etnično tujih upravnih oziroma vojaških sil, • protireformacija je vzpostavila enačaj med katolištvom in celotnim prebivalstvom dežele (za primer Slovenije glej Dragoš, 1998, 1998a, str. 130-140), • povsod se zgodi konflikt med RKC in modernizacijskimi procesi (od 19. stoletja), • nasprotja med katoliško-desničarskimi in socialistično-levičarskimi silami se zaostrijo med obema svetovnima vojnama. Na primer: kis (pri Babiloncih že približno 5000 let pred našim štetjem), dimljenje, sol, alkohol, led in pločevinke (od Napoleonovih vojn na začetku 19. stol.). 31 Pomembnost opisanega vzorca ni izginila niti po propadu socialističnih sistemov, čeprav je seveda tudi sam vzorec (kot vsak zgodovinski pojav) podvržen spremembam.2 Kljub temu je konfliktnost latinskega religijskega vzorca tudi v postsocialističnem obdobju ostala obratnosorazmerna s seku-larizacijskimi procesi, kakršni so se uveljavili že v prejšnjem sistemu komunističnega monopola.3 Prav ta okoliščina najbolje pojasnjuje, zakaj se odnos javnosti do RKC, kakršen je v Sloveniji, precej razlikuje od nekaterih nekdanjih socialističnih držav, zlasti od sosednje Hrvaške in pa, denimo, Poljske. Kot je že pred časom ugotovil Marjan Smrke (1996, str. 188-189), v Sloveniji niti nominalna večina formalnih katoličanov ne dovoljuje, da bi rimskokatoliški cerkvi (ali z njo povezani politični stranki) omogočila trdno zaledje za uspešne integristične4 nastope. Drugače pa je v tistih deželah, kjer sekularizacija v času komunistične partije ni napredovala, na primer na Poljskem. To, kar je že pred četrt stoletja ugotovil Smrke, velja še danes in to kljub temu, da se je medtem delež formalno deklariranih vernikov na Slovenskem v zadnjih desetletjih celo povečal za 23 odstotkov, kot je razvidno iz evropske družboslovne raziskave: leta 2002 jih je bilo 50 %, leta 2016 pa so jih namerili 61,5 % (Toš, 2017, str. 211). Kljub temu je RKC na Slovenskem (po vseh meritvah) še vedno deležna zelo majhnega zaupanja javnosti, ki konstantno gravitira proti dnu in to brez znamenj oživljanja. Primerjava rezultatov raziskave Slovensko javno mnenje (SJM) pokaže, da imajo še slabši ugled od RKC samo še politične stranke in državni parlament. Boljši ugled od RKC imajo vse preostale institucije, vključene v raziskavo, in sicer: družina in sorodniki, sosedje, javni mediji (TV, časopis, radio), predsednik države, vlada, pravni sistem, slovenska vojska, policija, sodišča, banke, menedžerji in direktorji, zveza NATO, Evropska unija, Organizacija združenih narodov, humanitarne organizacije (tudi Karitas) in denarna enota evro. Pri tem ne gre zanemariti dejstva, da slovenska javnost ni naivna v pomenu idealiziranja naštetih institucij, saj je dobro obveščena o značilnih strukturnih (tranzicijskih) problemih in občasnih škandalih, s katerimi se spoprijemajo zlasti 2 Brez zgodovinskih sprememb omenjenega vzorca ni možno pojasniti ključnih razlik znotraj njega, na primer med Poljsko in Slovenijo, kot pokažeta Smrke in Uhan (1999). Zato je v uporabi tudi izraz »postlatinski religijsko-kulturni vzorec«, ko mislimo na razmere v družbah, kjer je dominantna katoliškost prebivalstva izrazito površinskega značaja glede na uradno cerkveno dogmatiko (Smrke in Uhan, 1999a, str. 148). A tega ne gre razumeti, kot da vzorec ni več aktualen, še manj, da bi bil presežen. Kajti celo pri najopaznejših odstopanjih v zvezi z omenjenim vzorcem (npr. med Slovenijo in Poljsko) smo še vedno v njem - gre za razlike znotraj vrste, ki so »v dveh različnih variantah latinskega vzorca« (Smrke in Uhan, 1999, str. 214; enako tudi Smrke, 2016, str. 277). Temu se je uspelo uveljaviti prav v deželah pravoslavnega in latinskega kulturno-religijskega vzorca. Integrizem (iz lat. integer = nedotakljiv) je religijska ideologija s tremi značilnostmi: 1. nasprotovanje institucionalnim, dogmatskim in drugim kulturnim spremembam, ki bi religijo uskladile z modernizacijskimi procesi v družbi; 2. ta odpor do novosti, ki odstopajo od tradicionalnega religijskega vzorca družbene regulacije, se izvaja hkrati na vseh družbenih področjih (od kulture, umetnosti, politike, prava, znanosti pa vse do vzorcev vsakdanjega življenja); 3. omenjeno zavračanje vseh novosti, okvalificiranih za grožnjo religijskemu monopolu, se izvaja od zgoraj navzdol, torej s pozicije moči religijskih oziroma državnih institucij. Primeri: katoliški in islamski integrizem (opomba: S. Dragoš). 3 4 .¡5 institucije, kot so slovenske banke, sodstvo, vojska, vsakokratne koalicijske vlade, I tudi mednarodne institucije, ki jih ogroža erozija legitimnosti. Tem institucijam ,s slovenska javnost ne pripisuje boljšega ugleda od RKC zaradi naivnosti ali nekri-^ tičnosti, pač pa zato, ker je nezaupanje v RKC večje od nezaupanja v vse naštete institucije (razen od ekstremno majhnega zaupanja v parlament in politične stranke, katerih ugled ostaja škandalozno slab tudi v mednarodnem merilu: parlamentu ne zaupa 60,3 % prebivalstva, političnim strankam pa 70,7 %; SJM 2015). Preglednica 1: Slovensko nezaupanje v Cerkev, v državno vlado, v represivni in bančni aparat. NEZAUPANJE (od 0 do 10)* SJM (%) leto 0 1 2 3 vsota Razlika 2009-15 RKC in 2009 20,1 8,7 10,6 8,8 48,2 2013 24,1 8,2 10,7 11,0 54,0 +9,1 % duhovniki 2015 27,3 8,7 7,2 9,4 52,6 2009 8,7 6,5 12,2 15,6 43,0 Vlada RS 2013 20,0 9,4 14,4 16,7 60,5 + 15,6 % 2015 14,9 7,4 13,9 13,5 49,7 2009 5,5 4,6 8,6 11,6 30,3 Policija 2013 5,6 3,9 6,3 8,7 24,5 -61,4 % 2015 2,2 0,7 3,4 5,4 11,7 2009 4,1 3,5 7,2 10,3 25,1 Vojska 2013 4,0 2,7 5,4 7,4 19,5 -49,8 % 2015 2,3 0,9 2,8 6,6 12,6 2009 4,1 3,0 6,6 9,7 23,4 Banke 2013 10,1 5,9 9,6 13,8 39,4 +32,1 % 2015 7,5 4,4 8,8 10,2 30,9 Evro 2013 4,5 2,8 5,4 10,9 23,6 -32,6 % 2015 3,7 2,1 4,2 5,9 15,9 Vir: SJM, 2015, str. 42-43. * V preglednici so prikazane prve štiri stopnje nezaupanja, merjenega z 10-stopenjsko lestvico pri vprašanju: »Ljudje morajo nekomu zaupati in imeti občutek, da se lahko zanesejo nase in na druge. Ocenite vaše zaupanje na lestvici od 0 do 10, pri čemer 0 pomeni, da sploh ne zaupate, 10 pa, da povsem zaupate. V kolikšni meri lahko vi zaupate naslednjim?« Kot je razvidno iz preglednice 1, je nezaupanje v RKC in duhovščino še večje kot v državno vlado, represivni aparat in bančni sektor. In enak je tudi trend. Čeprav je med letoma 2009 in 2015 povečanje nezaupanja v vlado (za 15,6 %) in banke (za 32,1 %) občutno večje od nezaupanja v RKC, ostaja odstotni delež nezaupljivih v vlado in banke (2015) še vedno manjši od nezaupanja v RKC in duhovščino. V prikazani primerjavi sta v najboljšem položaju vojska in zlasti policija; policija je nezaupanje zmanjšala za več kot 61 % v prikazanem obdobju; po zadnjem merjenju pa tej represivni instituciji kaže še bolje, saj se je zaupanje v policijo v dveh letih še povečalo za 31,8 % (leta 2014 ji je zaupalo 33 52,9 % anketirancev,5 2016 pa 69,7 %; Poročilo 2016). Kaj je razlog za tako kritično podobo RKC v javnosti? Velikega deleža nezaupljivih do RKC na Slovenskem ne moremo pojasniti niti z odmevnimi primeri spolnih zlorab, ki so jih zagrešili duhovniki. Te primere - tako kot drugod po svetu - odkrivajo tudi v Sloveniji, čeprav v obliki sodnega pregona šele od leta 2006. Od tega leta je bilo za spolno nasilje v Sloveniji obtoženih devet duhovnikov, med njimi so se le trije znašli v zaporu; v enem od nesankcioniranih primerov pa je slovenska pravosodna praksa zaslužna celo za unikatno inovacijo pri razlagi pravnega načela ratio legis.6 Ta judikaturna inovacija se je zgodila takole: višje sodišče je potrdilo verodostojnost dokazov o duhovnikovem spolnem nadlegovanju (štirih mladoletnih deklic), a se je kljub temu postopek končal z oprostilno sodbo, utemeljeno z argumentom, da obtoženec očitanega - in dokazanega - dejanja ni storil zaradi spolnega vzburjenja; posledica: ta župnik lahko še naprej nemoteno opravlja delo tudi med mladoletnimi in otroki (Zaviršek, 2016, str. 11-14). Kljub omenjenim primerom ni mogoče trditi, da so ti škandali poglavitni razlog nezaupanja v RKC, in sicer zaradi treh razlogov: 1. Ker je že vse od nastanka samostojne države Slovenije bilo nezaupanje v RKC na izrazito visoki ravni in se je do leta 20067 še povišalo, torej še pred znanimi cerkvenimi spolnimi delikti; nezaupanje do RKC in duhovnikov se je od leta 1991 do 2012 povečalo s 65 % na 79 %,8 torej v enem desetletju za več kot 21 % (SJM, 2015, str. 45). 2. Ker pri takšnih duhovniških deliktih, ki so sodno procesirani (in javno odmevni), ne gre za velike številke.9 Kljub temu, da so omenjeni primeri spolnega nasilja duhovnikov maloštevilni (devet), se zdi verjetno, da v primerjavi z drugimi nismo po tem kriminalnem pokazatelju nič posebnega; celo Slovenska škofovska konferenca ocenjuje, da je med slovensko duhovščino od dva do štiri odstotke storilcev spolnega nasilja (Zaviršek, 2016, str. 10), približno toliko kot na Irskem in v ZDA. Skratka, devet znanih posameznikov verjetno ni številka, ki bi odločilno vplivala na spremembo javnega mnenja. 3. Ker tudi če bi omenjenih devet duhovniških deliktov pomembno in dolgoročno vplivalo na javno mnenje, ostaja negotovo, kako bi to vlivalo: bi bolj škodilo ugledu RKC ali bolj ugledu slovenske države (sodstva)? 5 Velikost vzorca (n): 1168. 6 Latinski pravni rek Ratio legis est anima legis pomeni, da je smisel zakona v (tako rekoč) njegovi duši. Ta izrek oz. pravno »teorijo« slovensko Vrhovno sodišče pojasnjuje s takšno tavtologijo: »Po teoriji ratio legis vzročnosti je pravno odločilen le tisti vzrok, ki obenem pomeni kršitev pravne norme in ga pravna norma glede na svoj cilj šteje za vzrok« (Odločba Vrhovnega sodišča, 2000). 7 Gre torej za starejše obdobje od tistega, ki je prikazano v preglednici 1 in tudi ni povezano z znanimi (javno objavljenimi) sodnimi pregoni proti duhovniškim spolnim deliktom, ki so se v Sloveniji začeli pozneje, šele od leta 2006. 8 Merjeno na štiristopenjski lestvici. 9 Kljub tradicionalni vpetosti v omenjeni latinski religijski vzorec je v Sloveniji manj kot 1100 duhovnikov (Poročilo SŠK, 2016, str. 45). Na razmeroma majhno število njihovih spolnih deliktov verjetno vpliva tudi tradicija socialne države: na Slovenskem v zadnjih 80 letih nismo imeli velikih zasebnih katoliških ustanov v pomenu Goffmanovih totalnih institucij, saj je področje javnega šolstva in vrtcev zelo dobro razvito. » Razlogi za nezaupanje v RKC so tehtni. Raziskava o vrednotah, ki jih imajo Ctf slovenski katoličani, kaze njihovo inkongruenco z uradnimi vrednotami RKC na >s vseh ključnih področjih,10 med drugim tudi na področju starševskih vrednotnih ^ prepričanj, s katerimi katoličani socializirajo svoje otroke. Čeprav katoliški starši otroke še vedno vzgajajo nekoliko bolj tradicionalno od nekatoliških, se vrednote katoliških staršev bolj razlikujejo od uradnih cerkvenih predstav kot pa od vrednot nekatoliških staršev. To velja celo za rangiranje same »vernosti« kot vrednote - ta ima v primerjavi z drugimi vrednotami v vseh meritvah zadnje (deseto)11 mesto tako pri nekatoličanih kot pri katoličanih (Smrke, 2009, str. 401-403). Skratka, iz medčasovnih primerjav izhaja, da se vrednotni profil katoliških vernikov vse bolj pribliZuje naboru vrednot, ki so značilne za nereli-giozne kategorije, torej v pomenu opuščanja tradicionalnih (katoliških) vrednot. Ob omenjenem modernizacijskem trendu, ki nikakor ni kratkoročen, pa je pomemben dejavnik slabega ugleda RKC tudi politična strategija obeh največjih in najmočnejših institucij na Slovenskem, torej drŽave in katoliške cerkve. Gre za odnos do materialnih vprašanj. Ne pozabimo, da se je največji finančni škandal v vsej slovenski zgodovini - kot tudi v novejši zgodovini svetovne oz. »vesoljne« RKC - zgodil s finančnim bankrotom RKC na Slovenskem na začetku zadnje ekonomske krize. Takrat je slovenski kleriški vrh vse cerkveno bogastvo, ki ga je pridobil z denacionalizacijo, investiral v različne gospodarske, medijske12 in finančne špekulacije, ki so nasedle in zato povzročile bančno luknjo v velikosti okrog 800 milijonov evrov; ob tem je bilo oškodovanih tudi približno 60.000 vernikov, ki so cerkvenim družbam zaupali svoje prihranke (Smrke, 2016; Dragoš, 2011). Pri tem nasedlem klerikalnem podjetništvu slovenski predstavniki RKC niso le kršili slovenske in evropske zakonodaje, pač pa so šli celo tako daleč, da so ogoljufali papeški vrh v Vatikanu. Kajti slovenski kleriki so investirali cerkveno lastnino brez odobritve Vatikana in (namerno) celo brez njegove vednosti, čeprav bi morali dobiti dovoljenje o vseh transakcijah nad milijonom evrov.13 Zato je Sveti sedež nekaj najbolj izpostavljenih slovenskih klerikov sankcioniral,14 ni pa seveda hotel pokriti nastalih izgub svoje slovenske izpostave RKC - nastalo luknjo v bančnem 10 To potrjujejo vse sociološke raziskave, narejene na primeru Slovenije, npr.: Roter in Kerševan (1982), Toš (1999), Toš in Rus (2005), Dragoš (2003), Črnič (2005), Flere in Lavrič (2003), Flere in Klanjšek (2007). V njih je - »brez izjeme«, kot pravilno ugotavlja Smrke (2009, str. 394) - potrjeno večje neskladje med prepričanji in vrednotnim profilom (samoizjavljenih) katoličanov ter med stališči RKC kot pa med katoličani in nekatoličani. 11 Gre za rangiranje naslednjih vrednot, ki so ponujene anketirancem (navajam po rangu od najbolj do najmanj pomembne): samostojnost, strpnost, odgovornost, odločnost, varčnost, nesebičnost, trdo delo, ubogljivost, domišljija, vernost (Smrke, 2009, str. 402). 12 Med njimi je v lastništvu RKC bila tudi televizija (T2), ki je redno predvajala »trde« pornografske filme. 13 Samovoljno razpolaganje škofov s cerkvenim premoženjem je po cerkvenem pravu prepovedano, saj je »vrhovni upravitelj in skrbnik« cerkvenega premoženja edino papež (kanon 1273), zato so v cerkvenem zakoniku predvidene tudi sankcije (»Kleriki ali redovniki, ki proti predpisom kanonov opravljajo trgovske ali kupčijske posle, naj se kaznujejo po teži kaznivega dejanja«, kanon 1392). 14 Vatikan je (v letih 2009, 2011 in 20013) odstavil štiri nadškofe na Slovenskem, to je dve tretjini vseh slovenskih nadškofov, aktivnih v postsocialističnem obdobju. sektorju je pokrila država z denarjem davkoplačevalcev. Posledice te »svete« r o polomije so se neposredno pokazale tudi v javnomnenjskih meritvah, in si- a cer v dodatnem zmanjšanju udeležbe pri verskih obredih in pri poslabšanju i ugleda RKC (Smrke, 2016). To pojasni tudi veliko in nenadno povečanje deleža 1' nezaupljivih leta 2013, kot vidimo v preglednici 1 (tretja vrstica). s A s tem diskreditacije katolištva na Slovenskem še ni konec. RKC nadaljuje s sporno prakso vlaganja obtožnic proti državi za ogromne zneske zaradi | denacionalizacije (Mekina, 2016), čeprav je ta bila v Sloveniji izvedena v | obsegu, ki ga ne najdemo v nobeni drugi državi na svetu. Kajti Slovenija je a denacionalizacijo uzakonila v najradikalnejši možni varianti, v obliki 100-od- 1 stotnega vračila, in to v naravi (tudi z vračilom lastnine fevdalnega izvora,15 privilegij, izrecno podeljen samo RKC). Ta nerazumna strategija RKC, ki je j najprej z denacionalizacijo od države izsilila »danajske darove«,16 jih pozneje 5 zapravila in se zdaj z državo toži za obresti, ima svojo ceno - odvračanje od | RKC (čeprav ne tudi od katolištva!). u Prav nič ne kaže, da bi slovenski kleriki razumeli, kaj se dogaja. Kajti prav t slovenska družba - tudi katoliška večina državljanov - je zelo prosocialistič- | no in antikapitalistično usmerjena17 ter izrazito preferira večjo egalitarnost (SJM 2013; Rus in Toš 2005; Smrke in Hafner Fink, 2015); po teh značilno- 1 stih je Slovenija visoko nad evropskim povprečjem in prva med nekdanjimi g a socialističnimi državami (glej preglednico 2). Pri tem je treba poudariti, da 1 kategorija vernih izraža še večjo privrženost socialističnim vrednotam in večji odpor do neoliberalizma, kot pa je to značilno za kategorijo nevernih (tudi za deklarirane ateiste). To je povezano z družbeno-ekonomskim položajem in izobrazbo18 vernih (Smrke in Hafner Fink, 2015). To so poglavitni razlogi za stališča, prikazana v naslednjih dveh preglednicah. V preglednici 3 vidimo, da v primerjavi z nekdanjimi socialističnimi 15 Gre (predvsem) za gozdove, ki so pred stoletjem in pol res bili v lasti RKC (oz. nekdanje bri-ksenske škofije), ker je lastništvo nad njimi vzpostavila že v času fevdalizma, nakar jih je že leta 1858 prodala - zdaj pa jih je ista RKC z denacionalizacijo dobila nazaj v imenu »odpravljanja krivic« v času socializma. 16 Gre za lesenega konja, ki so ga (po Homerju) Grki oz. Danajci darovali sovražni Troji, da bi jo osvojili z zvijačo, saj je na klasičen način niso mogli premagati. Z vidika prejemnika tega navideznega daru pa gre za metaforo, ki je za obdarovanca uničujoča zaradi treh razlogov: zaradi njegove naivnosti (ker zmotno misli, da je nekaj pridobil), zaradi nespametnosti (ker ignorira pravočasna opozorila) in ker se prejemnik zave negativnih posledic šele, ko je prepozno. Z velikim denacionalizacijskim bogastvom, ki ga je RKC na Slovenskem prejela od države, so cerkveni funkcionarji kompenzirali erozijo zaupanja lastnih vernikov in hkrati podlegli megalomanskim podjetniškim aspiracijam. Zato se je okrepila distanca vernikov do RKC, ki je ob tem zašla še v finančni bankrot svetovnih razsežnosti. 17 Leta 1995 je 30,9 % slovenske javnosti izraz »socializem« vrednotilo izrazito pozitivno, leta 2013 pa že 41,1 %, s pozitivnim vrednotenjem »kapitalizma« pa je situacija obrnjena, 1995: 24,6 % in 2013: 9,6 %. Delež tistih, ki zelo cenijo »majhne socialne razlike«, je znašal leta 1994 64,4 %, leta 2013 pa 84,5 % (odstotki kažejo vsoto odgovorov pozitivno + zelo pozitivno, merjeno na petstopenjski lestvici; SJM, 2013, str. 60, 65). 18 Korelacija med vernostjo in izobrazbo je signifikantna in negativna (Flere in Klanjšek, 2009). 36 Preglednica 2: Odnos do socialne redistribucije - delež pritrdilnih odgovorov.* Država Potrebno je zmanjšanje razlik v dohodkih Velike razlike v dohodkih so nujne za razvoj Albanija 65,2 51,3 Bolgarija 74,8 17,9 Češka 43,3 16,2 Estonija 78,6 27,1 Grčija 80,1 / Madžarska 76,9 12,3 V. Nemčija 79,0 21,1 Z. Nemčija 64,3 / Poljska 81,5 27,0 Romunija 75,5 21,5 Rusija 72,1 19,5 Slovaška 61,9 21,1 Slovenija 81,7 13,7 Španija 85,6 / POVPREČJE (brez Slovenije) 72,2 23,5 Vir: Toš, 2014, str. 450, 466. * Merjeno na petstopenjski lestvici; v preglednici sta združeni prvi dve stopnji pritrdilnih odgovorov (1+2). državami Slovenija kaže izrazito nadpovprečen delež strinjanja s (prvo) trditvijo, da cerkev zanima predvsem posvetna moč. Z drugo trditvijo, da je cerkev »pri nas« bogata, je Slovenija na prvem mestu, in sicer tako po deležu strinjanja (65,5 %) kot tudi po odstotnem povečanju tega deleža med letoma 1997 in 2007; zato je tudi odstotek tistih, ki bi bili pripravljeni financirati cerkev, v Sloveniji najmanjši od skoraj vseh prikazanih držav (razen od Češke, ki ima še manjši delež od slovenskega). Zato tudi podatki v preglednici 4 niso presenetljivi. Slovensko javno mnenje je zelo kritično do javnega izražanja stališč cerkvenih klerikov, delež kritičnosti je (skupaj s poljskim in hrvaškim) visoko nad povprečjem prikazanih držav. Zakaj? Nikakor ne zato, ker bi slovenska javnost menila, da je religija zasebna zadeva, ki ne sodi v javnost, nasprotno. Javnost je kritična do klerikov zato, ker posegajo v javni prostor na napačen način, ki ga večina javnosti (in katoličanov!) ne odobrava: ker so najglasnejši pri finančnih zahtevkih do države, pri podpiranju skrajno desne politične opcije in pri zagovarjanju neoliberalnih pogledov (in strankarskih programov) v zvezi z gospodarstvom. To je še zlasti v Sloveniji, kot rečeno, rušilna kombinacija, saj je naša družba zelo egalitarno usmerjena in kritična do neoliberalnega kapitalizma. Ob tem ne gre zanemariti, da se podatki, povzeti v preglednicah 3 in 4, nanašajo na čas pred omenjenim bankrotom RKC na Slovenskem kot tudi na čas pred ekonomsko krizo, ko so torej v slovenski ekonomiji prevladovali še izrazita konjunktura in z njo povezan optimizem ter nekritičnost do socialnih razmer, ki so se izrazito poslabšale šele po letu 2010. 37 Preglednica 3: Posvetna usmerjenost cerkve - pritrdilni odgovori.* Država leto 1. Cerkev se zanima predvsem za posvetno moč 2. Cerkev je pri nas bogata 3. Pripravljen sem redno financirati cerkev % Razlika (%) % Razlika (%) % Razlika (%) Belorusija 2007 23,2 / 26,8 / 28,2 / Bolgarija 2007 27,7 / 30,7 / 29,8 / Češka 1997 24,2 +52,5 31,1 +25,4 30,2 -48,0 2007 36,9 39,0 15,7 Hrvaška 1997 28,5 +32,6 42,8 +36,2 65,4 -38,8 2007 37,8 58,3 40,0 Litva 1997 16,4 -29,3 32,4 -13,3 42,9 -20,0 2007 11,6 28,1 34,3 Madžarska 1997 25,9 +25,5 25,0 +54,4 54,6 -27,3 2007 32,5 38,6 39,7 Moldavija 2007 26,8 / 25,7 / 67,1 / Poljska 1997 30,6 + 1,0 56,8 +25,5 52,0 -19,4 2007 30,9 71,3 41,9 Romunija 1997 21,3 +4,7 17,6 +60,2 83,2 +3,2 2007 22,3 28,2 85,9 Slovaška 1997 26,4 +26,5 38,4 +30,2 39,5 +5,1 2007 33,4 50,0 41,5 Slovenija 1997 39,4 -6,6 54,5 +20,2 35,3 -26,3 2007 36,8 65,5 26,0 Srbija 2007 22,8 / 25,3 / 54,4 / Ukrajina 1997 21,1 + 19,0 20,8 +56,3 50,1 +7,6 2007 25,1 32,5 53,9 V. Nemčija 1997 37,5 +25,9 49,8 +6,4 32,2 -18,6 2007 47,2 53,0 26,3 Z. Nemčija 2007 39,5 / 67,8 / 48,3 / POVPREČJE (brez Slovenije) 1997 25,8 + 15,5 35,0 17,4 50,0 -13,2 2007 29,8 41,1 43,4 Vir: Toš, 2014, str. 90, 92, 121. * Trditvi 1 in 2 sta merjeni na petstopenjski lestvici; v preglednici sta združeni prvi dve stopnji pritrdilnih odgovorov (1+2). Pri 3. trditvi so prikazani pritrdilni odgovori (»da«) na vprašanje: »Če bi se za vzdrževanje vaše cerkve pokazalo kot nuja, ali bi bili pripravljeni plačevati redni cerkveni prispevek oz. davek?« 38 Preglednica 4: Cerkveno vplivanje na javno sfero. Država leto Se je cerkev v preteklih desetletjih preveč ali premalo izražala v javnosti? PREVEČ PREMALO % razlika (%) % razlika (%) Belorusija 2007 7,1 / 41,0 / Bolgarija 2007 7,1 / 42,4 / Češka 1997 14,5 +33,1 20,2 -8,4 2007 19,3 18,5 Hrvaška 1997 38,5 + 16,4 16,3 -16,0 2007 44,8 13,7 Litva 1997 27,5 -39,3 12,2 +50,0 2007 16,7 17,2 Madžarska 1997 22,4 -9,8 21,9 -15,1 2007 20,2 18,6 Moldavija 2007 8,2 / 47,4 / Poljska 1997 65,1 -32,1 6,9 +23,2 2007 44,2 8,5 Romunija 1997 28,0 -44,6 31,7 +6,9 2007 15,5 33,9 Slovaška 1997 32,8 + 10,1 13,9 -34,5 2007 36,1 9,1 Slovenija 1997 37,6 + 13,8 13,8 -25,4 2007 42,8 10,3 Srbija 2007 23,5 / 23,1 / Ukrajina 1997 9,7 +63,9 27,5 +36,0 2007 15,9 37,4 V. Nemčija 1997 19,6 + 12,8 48,3 -30,4 2007 22,1 33,6 Z. Nemčija 2007 22,6 / 31,6 / POVPREČJE (brez Slovenije) 1997 28,7 -24,4 22,1 +21,7 2007 21,7 26,9 Vir: Toš, 2014, str. 87. Religijska stališča študentske populacije Fakultete za socialno delo Enako kot pri slovenski populaciji je tudi za odnos študentk in študentov do religije nujno kratko pojasnilo o terminih, s katerimi opisujemo zbrano em-pirijo. Gre zlasti za dva termina, ki se še vedno ne uporabljata enopomensko (niti v sociologiji religije, še manj v religiologiji)19 - to sta izraza religija in 19 Problem ni prav nič drugačen od večpomenskosti osrednjih pojmov pri drugih družboslovnih vedah, na primer osebnost (psihologija), pravičnost (pravo), socialni kapital (sociologija), črna snov (astronomija), zdravje (medicina), odvisnost (socialno delo). 39 sekularizacija. Z religijo označujem institucionalizirano vernost; ni vsa(ka) o vernost tudi religijska, čeprav ima vsaka religija versko vsebino. Sekularizacija pa pomeni demonopolizacijo religijskih institucij in individualizacijo verskih g prepričanj (Stark in Bainbridge, 1987, str. 293). s V preglednici 5 vidimo, da pogostost obiskovanja verskih obredov pri S študentkah FSD občutno odstopa od splošnega slovenskega vzorca, čeprav v pričakovano smer, ki je tudi sicer značilna za slovensko mladino. Na ravni s celotne slovenske populacije (SJM) je značilno, da se - kljub večinski oprede- | litvi za katoličane - verskih obredov redno udeležuje le malo več kot petina, v tretjina pa nikoli. Čeprav ti deleži ostajajo dolgoročno približno enaki, je v | prikazanih osmih letih (od 2009 do 2016) opaziti trend polarizacije, saj se n je delež abstinentov povečal za 22 % (oz. za več kot šest odstotnih točk), pri | tem pa se delež rednih obiskovalcev ni zmanjšal, pač pa se je malenkost še povečal. Drugačen trend je značilen za slovensko mladino v zadnjih osemnaj- S. stih letih; odstotek rednih obiskovalcev verskih obredov - torej religioznih d e k Preglednica 5: Obiskovanje verskih obredov* - primerjava slovenskega javnega mnenja z mladinsko populacijo (od 16 do 27 let) in s študentkami FSD** (%). (%) leto REDNO REDKO NIKOLI SJM 2009 22,0 41,0 30,0 2016 23,7 38,9 36,5 mladi 2000 23,0 52,0 25,0 (16-27) 2018 17,0 40,0 44,0 2013 6,9 50,0 39,7 2014 7,2 50,0 38,0 2015 13,5 46,1 34,6 FSD 2016 11,8 60,8 27,5 2017 9,4 46,9 43,8 2018 9,5 61,9 28,5 x FSD 9,7 52,6 35,4 Pri SJM in FSD je uporabljena (ista) osemstopenjska lestvica; v preglednici so v stolpcu REDNO združene prve štiri opcije (ki označujejo redno mesečno udeležbo v razponu od najmanj enkrat na mesec do večkrat na teden), stolpec REDKO združuje peto in šesto opcijo (nekajkrat na leto, npr. ob večjih praznikih, ali vsaj enkrat na leto), NIKOLI pa je vsota zadnjih dveh opcij (še manj pogosto + nikoli). Pri merjenju mladih (16-27 let) pa je uporabljena štiristopenjska lestvica (Na-terer idr., 2019, str. 25), zato sta z drugimi podatki v preglednici približno primerljivi le kategoriji REDNO in NIKOLI, vmesna kategorija pa je manj zanesljiva za primerjanje.Viri podatkov: za slovensko populacijo (SJM) glej Toš (2013) in SJM (2016/1); za mladinsko populacijo: Naterer idr. V vseh letih anketiranja študentk (tudi maloštevilnih študentov) FSD se podatki, prikazani v preglednciah od pete naprej, nanašajo na 4. letnik prvostopenjskega študija Fakultete za socialno delo, Univerza v Ljubljani (FSD). Anketiranje je bilo v vseh primerih opravljeno prvo uro prvega dne izvajanja izbirnega predmeta Religija in socialno delo. Število anketiranih (N) v posameznem letu variira zaradi različnega števila vpisanih v omenjeni predmet in različne navzočnosti na dan anketiranja. Navajam N (za posamezna leta): 58 (2013), 42 (2014), 52 (2015), 51 (2016), 32 (2017), 21 (2018); v zadnjih dveh letih merjenja so zajete samo redne študentke. .¡5 vernikov - se je s 23 % zmanjšal na 17 odstotnih točk (oz. za 26 %), hkrati I pa se je delež abstinentov povečal za 19 odstotnih točk (oz. za 76 %), in sicer ,s na račun kategorije rednih in občasnih obiskovalcev. ^ Pri tem najbolj izstopa študentski vzorec Fakultete za socialno delo. V vseh letih merjenja (brez izjeme) ostaja kategorija religiozno vernih študentk občutno manjša kot pri vseslovenskem vzorcu, in to povprečno za 59 %; prav tako je vzorec FSD manjši od religiozno vernih med mladimi, in sicer za 43 %. Pri tem je zanimivo, da ob izrazito izstopajočem - majhnem - deležu rednih obiskovalk verskih obredov med študentkami FSD ni povečan delež abstinentk (v kategoriji »nikoli«), nasprotno, ta kategorija je precej manjša od mladinskega deleža abstinentov in celo malenkost manjša od tiste v vseslovenski populaciji. Zato pa največje številke v celotni preglednici 5 najdemo pri študentkah FSD v kategoriji »redko« (obiski obredov enkrat na leto + samo ob večjih praznikih). Po deležu redne udeležbe pri verskih obredih, ki je merilo religiozno vernih, lahko sklepamo, da so študentke FSD izrazito bolj sekularizirane od slovenskega povprečja kot tudi v primerjavi z mladinsko kategorijo, čeprav s to malce manj. Da bi to pojasnjevali z urbanim izvorom20 naših študentk, ni verjetno, saj je v Sloveniji FSD edina izobraževalna ustanova za socialno delo na fakultetni ravni, ki rekrutira študentsko populacijo iz vseh delov Slovenije,21 torej ne gre za to, da bi bila podpovprečno zastopana tista iz manj urbaniziranih delov. Najpomembnejša dejavnika za majhen delež religiozno vernih študentk glede na slovensko populacijo sta mladost in izobrazba (kajti starost pozitivno korelira z religioznostjo, izobrazba pa negativno).22 Podatek, da se izjemno majhno število religiozno vernih na FSD ne kaže v večjem deležu abstinentov (kot pri mladinski populaciji), pač pa se prelije predvsem v srednjo kategorijo občasnih obiskovalcev obredov, verjetno kaže na nagnjenost h kompromisni rešitvi pri »lovljenju« ravnotežja med vse bolj individualiziranim odnosom do verskih vprašanj in, na drugi strani, odvračanjem od institucionalne ponudbe religijskih vsebin. Poudarjena sekulariziranost študentk FSD se potrdi tudi pri merjenju stališč v zvezi z osebnim odnosom do boga in pri ocenjevanju družbene funkcije religije (preglednica 6). 20 Sicer velja, da ruralni izvor v pomenu kraja bivanja zelo korelira z višjo stopnjo religijske vernosti tudi v Sloveniji (podobno kot v vseh razvitih družbah). 21 Za podrobnejšo strukturo študentk in študentov FSD po kraju bivanja glej: Čalopa in Vedenik (2007, str. 38). 22 Nekaj takšnih križanj na podatkih za Slovenijo v: Toš in Vovk (2014, str. 11, 50, 57, 59). 41 Preglednica 6: Odnos do boga in religije v slovenskem javnem mnenju in pri študentkah FSD (%). Stališče: DA niti niti NE zelo soglašam soglašam ne soglašam sploh ne soglašam a) Zame ima življenje smisel le zato, ker obstaja bog SJM 2009 2,4 2,4 15,1 34,1 33,6 4,8 67,7 FSD 2014 0,0 0,0 4,8 23,8 69,0 0,0 92,8 2015 0,0 0,0 9,6 28,8 61,6 0,0 90,3 2018 0,0 0,0 4,8 23,8 71,4 0,0 95,2 x FSD 0,0 92,8 b) V stik z bogom pridem na svoj način, brez cerkva ali verskih obredov SJM 2009 14,4 34,6 16,6 15,9 11,1 49,0 27,0 FSD 2014 21,4 38,1 16,7 7,1 14,3 59,5 21,4 2015 17,3 34,6 28,8 3,8 9,6 51,9 13,4 2018 14,3 38,1 28,6 4,8 14,3 52,4 19,1 x FSD 54,6 18,0 c) Ce pogledamo po svetu, lahko rečemo, da religije ustvarjajo več sporov kot sprave SJM 2009 21,6 43,6 17,7 11,2 1,4 65,2 12,6 FSD 2014 9,5 42,9 35,7 7,1 0,0 52,4 7,1 2015 19,2 44,3 26,9 1,9 1,9 63,5 3,8 2018 19,0 66,7 9,5 4,8 0,0 85,7 4,8 x FSD 67,2 5,2 d) Ljudje z zelo močnim verskim prepričanjem so pogosto preveč nestrpni do drugih SJM 2009 21,7 46,8 16,0 10,6 1,2 68,5 11,8 FSD 2014 21,4 50,0 14,3 7,1 2,4 71,4 9,5 2015 21,2 40,3 23,1 9,6 0,0 61,5 9,6 2018 33,3 47,6 14,3 4,8 0,0 80,9 4,8 x FSD 71,3 8,0 » Fundamentalistično religijsko stališče, da je bog edini smisel življenja - cg pogosto ga zagovarjajo najvišji cerkveni funkcionarji na Slovenskem23 - je v >s slovenski javnosti navzoče samo pri manj kot petih odstotkih populacije, pri ^ študentkah FSD pa ga ni mogoče zaslediti niti pri eni respondentki v vseh letih merjenja. Kot je vidno v preglednici 6, omenjeno fundamentalistično stališče (pod a) zavračata več kot dve tretjini slovenske populacije, med študentkami FSD pa 92,8 % anketiranih, med njimi kar dve tretjini z najvišjo stopnjo zavračanja (v vseh letih merjenja). Da pri odnosu do boga ne potrebujejo cerkvenega posredništva niti verskih obredov (stališče b), izjavlja 49 % slovenske populacije, nasprotnega mnenja, ki je značilno za cerkvene vernike, pa je le 27 %; pri študentkah FSD so razlike še večje, s prvim mnenjem soglaša več kot 54 % anketirank, z nasprotnim pa le 18 %. Podobno je tudi pri oceni druž-beno-integrativne funkcije religije (c in d), ki ji v slovenskem vzorcu pritrjuje le malo več kot desetina respondentov, med študentkami pa še veliko manj. Enako odstopanje od slovenskega vzorca, kot je pri stališčih iz preglednice 6, je tudi pri oceni cerkvene moči v preglednici 7. Da ima cerkev v Sloveniji premalo moči, izjavlja le manj kot šest odstotkov javnega mnenja, med študentkami FSD pa je takšnih le 2,7 %. To je še ena od trditev, ki je diametralno nasprotna uradnim stališčem katoliškega klera na Slovenskem in kaže na visoko stopnjo sekularizacije javnega mnenja v Sloveniji tudi v primerjanju z drugimi državami (kot smo videli že iz preglednic 1, 3 in 4). In enako kot izstopa slovensko javno mnenje v sekularizacijsko smer v mednarodnih primerjavah, enako odstopajo v isto smer študentke FSD v primerjavi s slovenskim javnim mnenjem. A pri tem ne pozabimo konceptualnega poudarka z začetka tega razdelka glede sekularizacije - ta ne pomeni (nujno) zmanjšanja vernosti, pač pa gre za individualizacijo vere v razmerah slabljenja religijskega monopola nad vsakodnevnimi področji življenja, med katerimi so, kot rečeno, tudi verske vsebine. To je bolj vidno v preglednici 8. 23 Značilnih fundamentalističnih izjav slovenskih klerikov je veliko, za ilustracijo navajam zgolj nekaj bolj izstopajočih. Na primer, izjava nadškofa Franca Rodeta (1997, str. 46): »Živeti za Boga ali živeti za smrt. Tretje možnosti ni. In če živiš za Boga, imaš prihodnost. /.../ Če nimaš Boga, živiš za smrt in nimaš ne prihodnosti ne sedanjosti.« Ali pa izjava teologa, akademika Jožeta Krašovca (1996, str. 9): »Naravnanost na najvišje ideale pravičnosti in zvestobe pričata, da je vera edina sreča /.../ nevera, torej predrznost in zakrknjenost, vodi v pogubo.« Krašovec (1996, str. 4) v istem intervjuju izjavi tudi: »Kdor radikalno zavrača božjo avtoriteto in delovanje, se na vsak božji poseg odziva z jasnejšim znamenjem nevere, se pravi z zakrknjenostjo. /.../ Za zakrknjenega nevernika ni in ne more biti usmiljenja.« Značilno fundamentalistično stališče najdemo tudi v uradnih dokumentih RKC na Slovenskem. Tako je npr. Štuhec (2002, str. 54-55) zapisal: »Kdor išče rešitev, ki ne presega okvira zemeljske stvarnosti, je izpostavljen obljubam krivih prerokov in skušnjavam hudobnega duha. Izhod iz tega lahko omogoči molitev Cerkve in tisto razločevanje duhov, ki ga Cerkev pozna iz svoje tisočletne tradicije.« Katoliški intelektualec in pisatelj Alojz Rebula (2001, str. 28) trdi, da je osmislitev življenja mogoča samo na krščanski način, in to zaradi dveh razlogov: »1) Ker je krščanska osmislitev najbolj demokratična /.../ 2) Ker je krščanska osmislitev edina celostna /.../ Torej osmislitev, ki nima konkurence, kakor je nima Kristus.« Nadškof France Perko (2002, str. 2) pa je izjavil: »Gotovo se z demokracijo bije dejstvo, da več kot trem četrtinam vernih Slovencev vlada peščica nevernih. Prihaja čas, ko bodo vernim Slovencem, ki so v večini, prenehali vladati neverni.« Ob tem velja spomniti, da ni mogoče najti niti ene same izjave kateregakoli predstavnika muslimanske vere na Slovenskem, ki bi bila podobno fundamentalistična kot pri citiranih klerikih RKC. 43 Preglednica 7: Kako na družbeno moč religijskih organizacij gledajo slovenska populacija in g študentke FSD (%). -= l i g n g < n> zs k n> 3 a < n> 3 m n> e Zmanjšanje religioznosti - v pomenu odmika od cerkve, zavračanja organizi- | ranih obredov in izključevanja institucionalnih posrednikov pri stiku z bogom ( - še ne pomeni zmanjšanja vernosti. Izrazit primer so prav študentke FSD f (stališče a v preglednici 8). Kljub zgodovinski ujetosti v latinski religijski vzorec o in kljub katoliški večini med prebivalstvom je v slovenskem javnem mnenju takšnih, ki verjamejo v življenje po smrti, celo za sedem odstotnih točk manj od nasprotne kategorije nevernikov v omenjeno transcendenco, pri študentkah l OJ FSD pa je prav obrnjeno: v obstoj posmrtnega življenja jih verjame 47 %, šest odstotnih točk več od SJM, hkrati pa le 36,8 % študentk zanika posmrtnost, to je za 12 odstotnih točk manjši delež od enako mislečih v javnem mnenju. Študentke torej bolj verjamejo v obstoj onostranstva kot pa slovensko javno mnenje, čeprav so bolj sekularizirane od SJM. Ob tem je treba dodati, da večja vera v posmrtnost ne vztraja kljub temu, da so študentke še bolj sekularizirane od sekularnega javnega mnenja, pač pa prav zato, ker so tako zelo sekularizirane. Odmik od cerkvene regulacije posmrtnosti se očitno ne dogaja na račun vere v posmrtnost, prav nasprotno. Kajti distanciranje od institucionalnega posredništva ni le odmik od njega, pač pa pomeni tudi zavračanje reglementacije onostranstva, torej delegitimira pogojevanje dostopnosti do te transcendence (za katero naj bi bile sicer najbolj specializirane prav reli-gijske institucije). V tej zgodbi gre za funkcijo »vratarja« v klub izbrancev: z odstavitvijo vratarja, ker njegova pravila prehodnosti niso več prepričljiva, prehodnost sprostimo in s tem povečamo dostop (do velikih transcendenc).24 Skratka, umik »vratarja« sproži individualizacijo vere, ne pa razloga, da bi se ji odpovedali.25 Zato odnos do drugega in tretjega stališča ni v nasprotju s prvim (v preglednici 8). V slovenski javnosti je vera v nebesa (b) in pekel (c) skoraj dvakrat manjša od zavračanja iste religijske dogme. Med študentkami FSD pa je erozija še izrazitejša, nevera v pekel je več kot trikrat večja od vere vanj - kljub 24 Vera je odnos do malih, srednjih in velikih transcendenc (Luckmann, 1997, str. 110). 25 Pri tem neeksaktna govorica, na primer pesniška, seže dlje, ker je večpomenska (tako kot Kosovelov moto ob naslovu tega članka). Vprašanje Raziskava Leto PREVEČ MOČI PRIBLIŽNO PRAV PREMALO MOČI SJM 2009 44,9 43,0 5,8 2013 81,0 10,3 7,1 Ali sodite, da imajo cerkev in verske 2014 81,0 7,1 2,4 2015 73,1 15,4 0,0 organizacije v naši državi...? FSD 2016 74,5 17,6 2,0 2017 87,5 3,1 0,0 2018 76,2 14,3 4,8 x FSD 78,9 11,3 2,7 Preglednica 8: Vera v posmrtnost in čudeže v slovenskem javnem mnenju in pri študentkah FSD (%). DA NE Ali verjamete da, čisto zanesljivo obstoja da,verjet-no obstoja ne, verjetno ne obstoja ne, čisto zanesljivo ne obstoja SJM 2009 12,2 29,2 22,0 26,8 41,4 48,8 2014 9,5 38,1 23,8 7,1 47,6 30,9 a) da je življenje po smrti 2015 7,7 34,6 28,8 7,7 FSD 42,3 36,5 2018 4,8 47,6 38,1 4,8 52,4 42,9 X FSD 47,4 36,8 SJM 2009 9,4 25,2 24,8 28,2 34,6 53,0 2014 4,8 19,0 40,5 26,2 23,8 66,7 b) da so nebesa 2015 1,9 23,1 30,8 23,1 FSD 25,0 53,9 2018 0,0 23,8 42,9 9,5 23,8 52,4 x FSD 24,2 57,7 SJM 2009 9,0 23,1 25,9 29,3 32,1 55,2 2014 0,0 21,4 38,1 28,6 21,4 66,7 c) da je pekel 2015 1,9 15,4 32,7 23,1 FSD 17,3 55,8 2018 0,0 14,3 47,6 9,5 14,3 57,1 X FSD 17,7 59,9 SJM 2009 16,6 38,7 18,6 18,5 55,3 37,1 2014 21,4 42,9 19,0 4,8 64,3 23,8 d) da se dogajajo čudeži 2015 11,5 53,8 13,5 5,8 FSD 65,3 19,3 2018 14,3 61,9 9,5 14,3 76,2 23,8 X FSD 68,6 22,3 SJM 2009 16,2 26,5 17,9 27,9 42,7 45,8 2014 14,3 21,4 28,6 26,2 35,7 54,8 e) v Marijo 2015 1,9 25,0 26,9 23,1 FSD 26,9 50,0 2018 9,5 33,3 19,0 19,0 42,8 38,0 X FSD 35,1 47,6 prevladujočemu prepričanju študentk v posmrtno življenje. Enaka zgodba r se ponovi pri stališčih d in e. Vera, da je devica Marija tudi po porodu ostala a devica in odšla v nebesa skupaj s svojim telesom - ta bizarnost je za politične elite na Slovenskem celo tako zelo prepričljiva, da so takoj po osamosvojitvi Z uzakonile »Marijino vnebovzetje« kot dela prost dan. A slovenska javnost ne t kaže takšne fundamentalistične enotnosti, skeptikov do te dogme je za tri odstotne točke več kot njenih zagovornikov. Med študentsko populacijo FSD | pa je skeptikov do »brezmadežne« za 12 odstotnih točk več kot zagovorni- | kov, čeprav naše študentke še bolj verjamejo v čudeže (68,6 %) kot pa javno a . mnenje (55,3). Spet značilna zgodba z »vratarjem«: ko se s svojimi pravili | diskreditira, ker niso več prepričljiva, se vera v čudeže ne zmanjša, pač pa | sprosti in individualizira. Vsiljevanje26 sproži odpor, ta pa (najprej) vodi v j erozijo legitimnosti, ki se na verskem področju kaže v obliki dedogmatizacije. ^ Kakšen vpliv ima opisan verski profil študentk in študentov FSD na po- | klicno etiko socialnega dela? Najkrajši odgovor je - precej ugoden. Kot smo s videli, velika sekulariziranost ne sproža antiverske averzije, hkrati pa izrazit t odmik od religijske dogmatike izostri posluh za individualno pomembnost ? verske razsežnosti. To je dobra podlaga za odnos do uporabnikov socialnega dela, ki so pogosto tudi sami pripadniki različnih religij, tradicij in novodob- | nih verskih kombinacij. Zanemariti to dejstvo bi bilo tako, kot da bi skušali g vegana razvedriti z vabilom na ogled mesnice. | V omenjenem anketiranju študentk FSD se je testiralo tudi nekaj trditev s področja poklicne etike. Ena od njih je bila: Če je socialno delo zares strokovno, lahko uporabnika pouči o tem, katera vera je bolj prava. V vseh letih merjenja se je samo enkrat zgodilo, da se je s to trditvijo strinjalo 1,7 % anketiranih, razen te izjeme je bil delež pritrdilnih odgovorov vedno 0,0 %. Pri drugem vprašanju o enaki temi pa so bili rezultati nasprotni. Pri trditvi, da »je poznavanje religij pomembno za socialno delo, ker omogoča boljši odnos z uporabniki,« so v vseh letih prevladovali pritrdilni odgovori (strinjanje med 71 in 81 %), negativnih pa je bilo v povprečju približno 10 %. Obrnjeno je bilo pri tej trditvi: Socialno delo lahko pravo etično dimenzijo pridobi predvsem s pomočjo religij(e). S to trditvijo se je v vseh meritvah strinjala izrazita manjšina (od 2,4 do 15,4 %), večina pa je bila proti (od 42,8 do 66,7 %). Sklep Slovensko javno mnenje je zelo kritično do RKC v Sloveniji in to vseskozi, že od nastanka države pred četrt stoletja. Razlogov za takšno stanje je sicer več, a zgodovinski nikakor ni odločilen. Kulturni boj, ki se je iz nemškega prenesel 26 »Glavni temeljni razlog Marijinega Vnebovzetja je njeno Božje materinstvo ... Marija je bila brez madeža izvirnega greha spočeta ... Zakaj je kristjan brez Marije sirota? Vsak kristjan potrebuje dve deviški ženi - dve materi. To sta Marija in Cerkev.« (Škof Glavan, 2016) » v slovenski prostor že v 19. stoletju, napačna strategija države pri izvajanju Ctf načela razločitve med njo in religijskim prostorom ter konfliktnost samega >s latinskega religijskega vzorca, ki mu Slovenija vseskozi pripada, vse to niso ^ zadostni, nespremenljivi niti glavni pojasnjevalni dejavniki tako majhnega zaupanja v RKC in duhovščino. Ključna je povsem zgrešena strategija klerikov RKC, ki se tudi po finančnem bankrotu še naprej konfrontirajo z državo glede finančnih vprašanj. Od tod paradoks, da v Sloveniji, ki je po vseh merilih ena od najbolj egalitarno usmerjenih držav, najdemo navdušene simpatizerje zdajšnjega papeža Frančiška tako rekoč povsod - razen med vrhovnimi slovenskimi funkcionarji RKC, ti so spet zamudili priložnost za povrnitev ugleda institucije, ki jo predstavljajo. Ko se nekdo tako »zapre vase«, da »se ničesar ne nauči iz svojih grehov«, se pojavi nekaj, kar je papež označil kot »strašno korupcijo z videzom dobrega« (Frančišek, 2014, str. 67) - no, slovenskim klerikom je spodletelo tudi pri navideznem vzdrževanju tega videza. V Sloveniji je prav RKC tista, ki bi se morala evangelizirati, ne pa družba kot tudi ne verniki, število teh se je v zadnjem času celo nekoliko povečalo. Omenjene značilnosti slovenskega javnega mnenja so še bolj izrazite pri študentski populaciji FSD. Ta je še bolj sekularizirana od SJM (po merilih odmika od institucionalizirane religijske prakse in dogmatike), hkrati pa kaže večjo vernost pri odnosu do posmrtnega življenja in čudežev. Ne gre za protislovje. Pri sekularizaciji gre za proces individualizacije vernosti v razmerah, ko se religija demonopolizira. Podatki kažejo, da ta proces pri študentkah FSD ni v nasprotju s temeljnimi zahtevami poklicne etike po spoštovanju in priznanju kulturne različnosti uporabnikov, s katerimi delamo. Vprašanja Predstavljeni podatki, čeprav so precej ugodni, niso samoumevni, še manj trajni. Sprožajo nekaj vprašanj, na katera moramo biti pozorni tudi v socialnem delu, saj niso preprosto rešljiva; na primer, vprašanja politizacije, individua-lizacije in etike. Pri politizaciji gre za odnos države do religijske sfere. V Sloveniji je javno mnenje, kot smo videli, izrazito sekularizirano, čeprav država še vedno privilegira največjo, najstarejšo, najbogatejšo in najbolj sporno religijsko organizacijo (RKC) tako v materialnem kot simbolnem pomenu. Dejstvo, da je javna podoba obeh struktur - državnih institucij in RKC - izjemno slaba, ni tolažba, pač pa problem, saj je nevarnejši od disfunkcionalnosti religijskih ustanov. Ne pozabimo, da slovenska javnost izraža največjo politično podporo skrajni desnici (stranki SDS, ki prisega na krščanske vrednote), in to v vseh letih merjenja. Negotove koalicijske vlade, značilne za slovensko politiko, so latentno tveganje za vrnitev državno-religijske simbioze, kot je bila značilna za slovensko zgodovino pred drugo svetovno vojno ter tudi za osmo in deseto slovensko vlado (Janeza Janše) v samostojni državi. Državno privilegiranje najmočnejše religijske institucije je največja desekularizacijska nevarnost, 47 na katero - če traja dlje časa - tudi slovenska javnost ni imuna. Če bo stroka o socialnega dela izpostavljena tako neugodnemu okolju, je verjetneje, da mu | bo spet podlegla, kot pa da bi se mu uprla (žalosten dokaz so »izbrisani« in i g odnos do dolenjskih Romov). Ne pozabimo, da je največja moč vsake stroke s skoncentrirana v njenih temeljnih institucijah. To pa v socialnem delu ni i Fakulteta za socialno delo, pač pa centri za socialno delo, ki so transmisija socialne politike, ki je podrejena ekonomski, ta pa je odvisna od vsakokratnih s vladnih koalicij. e Tudi glede procesa individualizacije verskih vsebin nimamo odgovora. Tolažimo se z ireverzibilnostjo modernizacije, ki samodejno krči nekdanje monopole na tem področju in širi ponudbo. A tolažba ni na mestu.27 Demonopolizacija 3 religijskih institucij in pluralizacija verskega trga nista nikakršno zagotovilo U za odsotnost problemov, nasprotno. Celo pri tako nedolžnih vsebinah, kot so, denimo, poplave različnih znamk jogurtov, je uvedena državna regulacija | kakovosti, da potrošnik ne ostane nemočna žrtev ponudbe. Čeprav je vernost d pomembnejša od jogurta, regulacije verskih vsebin nimamo, razen izjemoma, ( ko je povsem napačna (npr. prepoved muslimanskih ženskih oblačil). | Kako naj ravnamo v socialnem delu, da ne bomo nasedali ideologiji prostega trga in da individualnim verskim osmislitvam ne bomo pripisali enakega 1 pomena kot jogurtu ali barvi las? Kako z vidika poklicne etike določiti mejo | ne/tolerance, ko stopamo v družine z izrazito patriarhalno strukturo? Kaj 1 pomeni socialno delo z versko radikaliziranimi posamezniki in njihovimi svojci? Do strokovno kvalificiranih odgovorov na ta in podobna vprašanja ni mogoče priti po bližnjicah (npr. s sklicevanjem na človekove pravice in protidiskriminacijska načela). Viri Čalopa, G., & Vedenik, M. (2007). Diplomanti in diplomantke Fakultete za socialno delo na trgu delovne sile. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. Črnič, A. (2005). Primerjava religijskih praks pripadnikov gibanja Hare Krišna in katolikov. Teorija in praksa, 42(4-6), 674-690. Dragoš, S. (1998). »Do skrajnosti za sveto stvar!«. Družboslovne razprave, 14(27/28), 121-133. Dragoš, S. (1998a). Katolicizem na Slovenskem: socialni koncepti do druge svetovne vojne. Ljubljana: Krtina. Dragoš, S. (2003). Katoliška identiteta Slovencev? Annales, 13(1), 39-54. Dragoš, S. (2011). Ne služi jim in ne delaj po njihovih delih. V C. Maltese, Nabirka. Mengeš: Ciceron, 9-20. Flere, S., & Klanjšek, R. (2007), Ali je votlost značilnost vernosti na Slovenskem? Družboslovne razprave, 23(56), 7-20. Flere, S., & Klanjšek, C. (2009). Social status and religiosity in Christian Europe. European Societies, 11, 583-602. 27 Takšna »tolažba« se lahko zavleče celo v terminologijo, na primer, ko namesto individualizacije vernosti uporabljamo neposrečen izraz privatizacija vernosti (to je pogost primer v sociološkem izrazju pri nas, ki je posledica dobesednega slovenjenja iz ang. privatization). Privatizacija aludira na razliko med zasebnim in javnim, a to je dvakrat zavajajoče: zaradi implikacije, da je odslej za posledice odgovoren samo posameznik, in ker se individualizirana vernost praviloma tudi javno manifestira. Flere, S., & Lavrič, M. (2003). Dejanska in katoliška morala: sociološki vpogledi in preizkusi na 2 Slovenskem. Družboslovne razprave, 9(44), 95-104. o Frančišek, papež (2014). Veselje evangelija. Ljubljana: Družina. £ Glavan, A. (2016). Nagovor škofa Glavana pri sveti maši na praznik Marijinega vnebovzetja. Čatež: 15. 8. 2016. Pridobljeno 5. 5. 2019 s https://katoliska-cerkev.si/nagovor-skofa-glavana-pri-sveti--masi-na-praznik-marijinega-vnebovzetja-2016 Krašovec, J. (1996). Kjer je na delu vera, niso potrebni advokati (intervju). Razgledi, 30. oktobra 1996 (30), 4-9. Luckmann, T. (1997). Nevidna religija. Ljubljana: Krtina. Martin, D. (1978). A general theory of secularization. England: Gregg Revivals. Mekina, B. (2016). Požrešnost. Mladina, 21. 10. 2016. Pridobljeno 3. 12. 2018 s http://www.mladina. si/176940/pozresnost/ Naterer, A., Lavrič, M., Klanjšek, R., Flere, S., Rutar, T., Lahe, D., Kuhar, M., Hlebec, V., Cupar, T., & Kobše, Ž. (2019). Slovenska mladina 2018/2019. Zagreb: Friedrich-Ebert-Stiftung. Odločba Vrhovnega sodišča (2000). Sklep II Ips 588/99. Ljubljana: Vrhovno sodišče RS, 31. 5. 2000. Pridobljeno 2. 12. 2018 s http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/vrhovno_sodi-sce_rs/6412/ Perko, F. (2002). Izjava. Delo, 2. novembra 2002, str. 2. Poročilo (2016). Ocene in stališča prebivalcev Slovenije o delu policije 2016, poročilo. Ljubljana, 13. 12. 2016: RS, Ministrstvo za notranje zadeve. Pridobljeno 2. 12. 2018 s https://www. policija.si/images/stories/NovinarskoSredisce/SporocilaZaJavnost/2017/02_februar/06_jm_ raziskava_o_delu_policijeZP0R0CIL0_0cene_Prebivalcev_0_Delu_Policije_2016.pdf Poročilo SŠK (2016). Letno poročilo Katoliške cerkve v Sloveniji 2016. Ljubljana: Slovenska škofovska konferenca. Rebula, A. (2001). 0smisliti življenje. Družina, 10. junija 2001, str. 28. Rode, F. (1997). Usodna ljubezen (intervju). Jana, 24. junij 1997, str. 46. Roter, Z., & Kerševan, M. (1982). Vera in nevera v Sloveniji 1968-1978. Maribor: 0bzorja. Rus, V., & Toš, N. (2005). Vrednote Slovencev in Evropejcev. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. SJM (2013). Pregled in primerjava rezultatovSJM 2013/1. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. SJM (2015). Slovensko javno mnenje 2015, primerjalni sumarnik SJM 2015. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. SJM 2016/1 (2016). Slovensko javno mnenje 2016, pregled sumarnih rezultatov. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Smrke, M. (1996). Religija in politika: spremembe v deželah prehoda. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. Smrke, M. (2009). Starševske vrednote katoliških in nereligioznih Slovencev. Teorija in praksa, 46(4), 389-407. Smrke, M. (2016). 0dtis poloma slovenske katoliške cerkve na podatkih raziskave SJM. Teorija in praksa, 53(2), 275-293. Smrke, M., & Hafner Fink, M. (2015). Ekonomija in religija: kriza in ekonomske orientacije vernih in nevernih Slovencev. Teorija in praksa, 52(3), 436-455. Smrke, M., & Uhan, S. (1999). Skica religijske različnosti: Poljska in Slovenija. V N. Toš, V. Potočnik, S. Flere, M. Smrke, S. Uhan, & S. Dragoš, Podobe o cerkvi in religiji (na Slovenskem v90-ih). Ljubljana: FDV - IDV, Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij, 213-223. Smrke, M., & Uhan, S. (1999a). Na vrhu gričev - toda ob vznožju socialne piramide? V N. Toš, V. Potočnik, S. Flere, M. Smrke, S. Uhan, & S. Dragoš, Podobe o cerkvi in religiji (na Slovenskem v 90-ih). Ljubljana: FDV - IDV, Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij, 147-158. Stark, R., & Bainbridge, W. S. (1987). A theory of religion. New York: Rutgers University Press. Štuhec, I. (ur.) (2002). Sklepni dokument Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem. Ljubljana: Družina. 49 Toš, N. (1999). (Ne)religioznost Slovencev v primerjavi z drugimi srednje- in vzhodnoevropskimi r narodi. V N. Toš (ur.), Podobe o cerkvi in religiji na Slovenskem v90-ih. Ljubljana: FDV, Center j za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij, 147-158. r e Toš, N. (ur.) (2013). Vrednote v prehodu VII: Slovenija v mednarodnih in medčasovnih primerjavah i SJM-ISSP. Wien, Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. g o Toš, N. (ur.) (2014). Vrednote v prehodu VIII: Slovenija v srednje in vzhodnoevropskih primerjavah. 33 Ljubljana, Wien: Fakulteta za družbene vede. l Toš, N. (ur.) (2017). Vrednote v prehodu XI: Slovenija v evropskih in medčasovnih primerjavah ESS. e Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. k e Toš, N., & Rus, V. (2005). Vrednote Slovencev in Evropejcev. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, j Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij. g e Toš, N., & Vovk, T. (ur.) (2014). Mednarodna raziskava Nacionalna identiteta (National Identity III, 3 ISSP 2013), SJM 2013/1, tabelarni pregled. Ljubljana: Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij, Fakulteta za družbene vede. u Zaviršek, D. (2016). Doktrina in metode socialnega dela na področju podpore žrtvam spolnih zlorab v katoliški cerkvi. Socialno delo, 55(1-2), 8-25. e CL u e k 0 n a n e era Q) d 1 a Izvirni znanstveni članek Prejeto 8. julija 2019, sprejeto 5. maja 2020 Jasmina Jerant Žepnina kot sredstvo proti revščini in socialni izključenosti mladostnikov in mladostnic Dobrodelni projekt Botrstvo Mladostniki in mladostnice v starosti 15-17 let so najbolj izpostavljeni tveganju za revščino in socialno izključenost med vsemi evropskimi otroki. Pomanjkanje finančnih sredstev povečuje njihovo socialno izključenost, ta pa negativno vpliva na njihov socialni kapital in jih ujame v začaran krog revščine. Javna politika denarne socialne pomoči najstnicam in najstnikom, živečim v revščini, v obliki žepnine pomeni orodje socialne pravičnosti. Deset poglobljenih intervjujev s slovenskimi najstnicami in najstniki, ki prejemajo denarno socialno pomoč prek dobrodelnega projekta Botrstvo, razkrije, da takšen denarni transfer v imenu socialne pravičnosti pomaga pri spoprijemanju s socialno izključenostjo že pri tako majhnih stvareh, kot je kava z vrstniki, saj vpliva na dobro počutje, samozavest in večanje socialnega kapitala s tem pa na manjšanje revščine na dolgi rok. Glede na to, da gre za 30 evrov na mesec, bi bilo vredno razmisliti o višji denarni pomoči, ki bi še bolj razširila možnosti otrok, živečih v revščini. Pomembno odkritje je tudi, da se prejemnice in prejemniki transferja, čeprav so ga veseli, sramujejo, zato so rezultati raziskave argument v prid univerzalnemu temeljnemu dohodku. Ključne besede: socialna pravičnost, socialna vključenost, enake možnosti, socialna enakost, adolescenca, denarna socialna pomoč. Jasmina Jerant, magistra političnih znanosti (s Srednjeevropske univerze v Budimpešti) s specializacijo v socialni in politični teoriji. Kontakt: jasmina.jerant@gmail.com. Pocket money as a tool against poverty and social exclusion of youngsters - Charity project Godparenting The 15-17 years old youngsters are at the greatest risk of poverty and social exclusion among all European children. Lacking economic resources deepens their social exclusion which negatively impacts their social capital and traps them in poverty. Public policy of a financial aid (in form of pocket money) to teenagers living in poverty is therefore a tool ofsocialjustice. Ten in-depth interviews with Slovenian teenagers who received such a cash benefit through a charity project called Godparenting reveal that such a monetary transfer in the name of social justice aids in battling social exclusion even in case of small things like coffee with peers, as it positively impacts subjective well-being, self-esteem and strengthens social capital. Thus it alleviates poverty on a long term. Considering that the cash transfer teenagers receive is only 30 euros a month, it would be important to think of a higher financial help which would even enlarge the opportunities of children living in poverty. Noteworthy is also the finding that the recepients are, despite being happy to receive it, ashamed of the cash transfer in question, making this research an argument for the Universal Basic Income. Keywords: social justice, social inclusion, equal opportunities, social equality, adolescence, cash transfers. Jasmina Jerant, MA in Political Science (from Central European University in Budapest) has a g specialization in Social and Political Theory. Contact: jasmina.jerant@gmail.com. ^ Uvod § Jaz postane refleksivni projekt in to vse bolj velja tudi za telo (Giddens, 1997, o str. 120). Zaznavamo zahtevo in potrebo po preseganju lastne samozado- | stnosti z vnaprej sprejeto in prevzeto identiteto ali identiteto, ki je zgrajena ^ na tradicionalno definiranem statusu. Proces samodefiniranja tako postane i vseživljenjska naloga, ki zahteva nenehno raziskovanje, konstruiranje in ohra- | njanje lastne identitete. Tudi telo ni sprejeto zgolj kot naravna danost, kot fizična tvorba, ki se sklada z jazom. Vse bolj moramo sprejemati odločitve ne le o tem, kdo smo in kako ravnamo, temveč tudi o tem, kako se predstavljamo svetu, ki nas obdaja (Giddens, 1997, str. 120-122). Tudi Wolfgang Welsch (1995, str. 179) je prepričan, da pluralizacija, ki zaznamuje dinamiko obdobja moderne, ne poteka zgolj na ravni skupnosti, ampak prodira v zasebni prostor individuuma. Prav to je tisto, kar se v sedanjosti - postmoderni - nadaljuje in stopnjuje. Pokažejo se možnosti za nadgradnjo obstoječih in ustvarjanje novih, pluralnih identitet. Sodobna identiteta individuuma je vse manj monolitna in toga, zaznamuje jo razpršenost in spremenljivost. Omenjene nazore je poveličeval že Nietzsche (2005, str. 10), ki je razmišljanja o prehajanju, fluidnosti in pluralnosti osebnih identitet ubesedil v aforizmu: Blag in oster, grob in fin, redek in domač, čistun, grbin, norcev, modrecev, spomin, vse to sem, biti želim, dom golobov, kač in svinj. Zapisano podkrepi trditev Rauleta (1988, str. 180), da je identiteta zgolj fiktivna predstava v spremenljivem času in prostoru, »oblikovana na razpotju med individualnimi zahtevami in socialnimi vlogami«. Nenehne, pogosto nepredvidljive spremembe v vsakdanu ljudi, njihova raznovrstnost in spremenljivost potreb nam jasno kažejo težnjo po negaciji prepričanja o obstoju 8 Izraz identiteta »označuje tako vztrajno zvestobo samemu sebi (samosvojost) kot tudi vztrajno deljenje takšnega ali drugačnega bistvenega značaja z drugimi« (Erikson, 2014, str. 124). Osebna identiteta je zavestno občutenje, ki temelji na »neposredni zaznavi istovetnosti in kontinuiteti v času; in hkratni zaznavi dejstva, da to istovetnost in kontinuiteto priznavajo tudi drugi« (ibid. 87). Je kompozicija sebstva v spremenljivih obdobjih subjektivnih realnosti. Osebna identiteta se nanaša na posameznika in je sestavljena iz avtoidentifikacije, torej identitete, ki jo posameznik pripiše samemu sebi, in identifikacije, ki je posamezniku družbeno dodeljena, to pomeni, da mu jo prisodi, prizna ali celo vsili družba (Južnič, 1993, str. 11-12). Lahko bi rekli, da je osebna identiteta spreminjajoča se entiteta, oblikovana na temelju posameznikovega subjektivnega in družbenega definiranja, ki se oblikuje na podlagi dialektičnega razmerja med posameznikom in družbo. n tradicionalne - toge in statične - identitete in o priznavanju postmodernega * vidika, ki identiteti pripiše prožen, spremenljiv značaj. 'Š Kritični opis družbenih sprememb nam ponudi vpogled v razumevanje sodobnega sveta, v katerem je individuum središčni akter krojenja lastnega življenjskega poteka, lastne resničnosti. Totalitarnost in rigidnost miselnih tokov, značilnih za filozofijo modernizma, poskuša izpodriniti postmoderna miselnost, ki poveličuje samoupravljalno politiko sodobnega življenja. Pluralizacija življenjskih potekov jasno kaže potrebo sodobnih individuumov po pristnem življenju, po biografijah, ki so plod samorefleksije. Življenjske zgodbe individuumov, ki bivajo v postmoderni družbi, nastajajo zunaj mejnikov reda, pravilnosti in statičnosti moderne. Ob tem ne želim zanemariti kritičnega pogleda, da bogata izbira načinov ravnanja, torej fleksibilnost in vse večja neodvisnost pri oblikovanju socialnega življenja pogosto spremlja občutenje življenjske dezorientacije, izgube nadzora in strahu pred neuspešnostjo pri izpolnjevanju življenjskih nalog in doseganju zastavljenih ciljev. Prihodnost je, kot pravi Mirjana Ule (2000b, str. 77), »postala mnogodimenzionalna«. S tem opozori na dinamičnost sodobnega življenja in labirint možnosti in tveganj znotraj zasebne in javne sfere ljudi. Postmoderna ideologija razumevanja družbenih sprememb se je porodila iz potrebe po delegitimaciji monolitnih diskurzov in preseganju občega priznavanja univerzalnih prepričanj ter apriorističnega, togega in dihotomnega presojanja, ali kot pravi Jean-François Lyotard9 (2004, str. 24): Postmoderna bi bila tisto, kar v moderni alegira na nepredstavljivo v sami predstavi; tisto, kar se upira utehi utečenih oblik, konsenzu okusa, ki bi omogočal, da skupaj izkusimo nostalgijo za nemožnim; tisto, kar se zanima za nove predstave, a ne zato, da bi v njih uživali, temveč, da bi bolje začutili, da obstaja nepredstavljivo. Postmoderno ideologijo zaznamuje sozvočje družbenega prilagajanja in osebnega avtenticizma ter plovbe v oceanu neskončnih in nedoločnih možnosti in z njimi povezanimi tveganji pred novim, neznanim in nepredstavljivim. In kaj to pomeni za socialno delo? S katerimi postmodernimi izzivi se spoprijema stroka socialnega dela? Temeljni mandat poklica socialnega dela je odziv na obstoječe družbene razmere in spremembe ter na nove družbene razlike. Metode in teorije socialnega dela so tako vedno neposredno odvisne od (sub) kulturnega konteksta. Iz zapisanega je mogoče sklepati, da postmoderne teorije in metode socialnega dela nasprotujejo univerzalizmu, ki ga je mogoče razumeti kot kompulzivno in represivno poenotenje družbene raznovrstnosti. V nasprotju s tem zagovarjajo filozofski, politični in kulturni pluralizem ter priznavajo mnogoterost, raznovrstnost, drug(ačn)ost, saj je le tako mogoče nasprotovati filozofiji konformizma in zagotoviti strpnost (gl. Staub-Bernasconi, 2001, str. 1-5), Naloga postmodernega socialnega dela je odzvati se na negativno zapuščino modernistične miselnosti, ki izvira iz moralne legitimacije izključevanja individuumov na podlagi bioloških, psiholoških, socialnih, kulturnih značilnosti. To 9 Lyotard je eden najpomembnejših teoretikov postmoderne filozofije. Velja za utemeljitelja in idejnega vodja koncepta, njegovo precizacijo in eksplicizacijo. V njegovi miselnosti je med drugim mogoče prepoznati dovzetnost za Kantove, Heglove in Nietzschejeve filozofske nazore. 71 so skupine ljudi, ki nimajo dostopa do virov, ki bi jim omogočili zadovoljevanju < individualnih in družbenih potreb, ki so na voljo večinski družbi, oziroma je njihov dostop do virov omejen. V življenjskem vsakdanu marginalizirani indivi- e duumi in družbene skupine doživljajo družbeno, ekonomsko in politično prikraj- S šanost. Posledica odstopanja osebnih ali skupinskih identitet od dominantnih e družbeno priznanih norm in vrednot je segregacija, odrinjenost posameznikov s. in družbenih sistemov na rob družbe ali celo njihova izključitev iz družbenega dogajanja. V toku socialnih sprememb in zaradi povečanja težavnih življenjskih okoliščin in torej vse večjega tveganja socialne dezintegracije individuumov in skupin ljudi je ključna dejavnost socialnega dela spodbujanje participacije in j avtonomije, ki morata biti kot temelja demokratičnosti uresničljivi pravici vseh s> ljudi. Izhodišče participacije kot etičnega postulata demokracije je v inkluziji, f ki lahko uspe le participativno; (ne)ustvarjanje participativnega okolja izraža | moralni odnos družbe. Participacija temelji na načelu socialne inkluzivnosti Na sliki 1 sta prikazani število sklenjenih zakonskih zvez in število razvez v <8 ¡5 obdobju od leta 1980 do leta 2017. Kot vidimo, se je število zakonskih zvez v J tem obdobju zelo zmanjšalo, število razvez pa se je nekoliko povečalo. iE ro _i H Slika 1: Prikaz števila sklenjenih zakonskih zvez in števila razvez v obdobju 1980-2017. (D 14000 12000 "X. 10000 -sklenjene zakonske zveze -razveze 4000 2000 -------------— 0 1980 1990 2004 2017 Vir: Statistični urad Republike Slovenije (2018). Leta 2017 je bilo med razvezanimi zakonskimi zvezami 1208 (49,9 %) vzdrževanih mladoletnih otrok. Od tega je bilo 73,5 % otrok zaupanih v varstvo in vzgojo materam, 5,8 % očetom in 17,7 % obema staršema. Statistični podatki vključujejo samo zakonske zveze, pari v zunajzakonski skupnosti niso upoštevani. Iz teh podatkov lahko sklepamo, da je ločitev, ki velja za enega najbolj stresnih življenjskih dogodkov za vse družinske člane, pogost pojav v sodobni družbi (Musek, 2010). Veliko raziskav se osredotoča na iskanje vzrokov, zakaj partnerska zveza razpade. Vzroki, ki partnerja privedejo do te odločitve, so: slaba komunikacija, nezadovoljstvo v partnerskem odnosu, nezvestoba, pomanjkanje ljubezni, duševne bolezni, različnost partnerjev in neodgovornost zakonca (Amato in Previti, 2004; De Graaf in Kalmijn, 2006; Wolfinger, 2005). Podobno so ugotovili tudi v raziskavi, izvedeni v Izraelu (Cohen in Finzi-Dotton, 2012). V Sloveniji sta avtorici Rijavec Klobučar in Simonič (2017) izvedli raziskavo o vzrokih za ločitev pri ženskah in ugotovili, da so vzroki za ločitev pri ženskah v Sloveniji podobni, kot jih navajajo tuje raziskave. Ob tem poudarjata, da so vzroki kompleksni in med seboj prepleteni. Ločitev je lahko tudi način za izstop iz nevzdržnega odnosa, v katerem so nasilje, alkoholizem in druge oblike zlorab. Pri tem lahko posameznik doživi občutke sreče in svobode, ločitev pa kot možnost za nov začetek (Doohan, Carrere in Riggs, 2010). Ne glede na številne vzroke za razpad partnerskega odnosa je ločitev izraz velikega obupa nad tem, da temeljne potrebe po medsebojnem stiku, vzajemnem sodelovanju in medsebojnem spoštovanju niso bile zadovoljene ter da partnerjema ni uspelo najti primernih strategij za vzpostavitev čustvene povezave ter sodelujočega in spoštljivega odnosa. Kljub poznejšemu ločenemu življenju je ranjena potreba po stiku še vedno živa (Cvetek, 2018). 8000 6000 Ločitev partnerjev kot proces žalovanja in mehanizem s regulacije čustev f e Margulis (2007) navaja, da je ločitev večdimenzionalni proces in vpliva na r številne vidike posameznikovega življenja. Pri partnerski ločitvi ne gre samo za e fizično ločitev, ampak partnerja doživljata tudi čustveno, ekonomsko oziroma 0 finančno, formalno, starševsko, socialno, duševno in psihično ločitev. Posame- 0 b zniki z izkušnjo partnerske ločitve pogosto poročajo o poslabšanju telesnega č in psihičnega zdravja po ločitvi, pojavljajo se občutki krivde, depresija, stiske in težave v intimnosti (Waite, Luo in Lewin, 2009). šš Kako se bo oseba spoprijela s posledicami partnerske ločitve, je odvisno predvsem od tega, ali je pobudnica ločitve ali jo je partner zapustil. Izkušnja g izgube intimnega razmerja, kot je partnerski odnos, lahko pri posamezniku, ki se s težavo spoprijema z izgubo partnerja, povzroči - kot izhod iz stiske - I zlorabo alkohola, nedovoljenih drog, pojavljajo se misli na samomor in celo t načrtovanje poskusa samomora. Zato je pomembno, da negativne posledice ločitve osvetlimo in jih skušamo ublažiti. Pri tem so lahko v ozadju tudi zapleti, S o ki izvirajo iz nezavednih psihičnih procesov in struktur posameznika, ki se l tkejo v relacijskih izkušnjah od njegovega rojstva (Simonič, 2016). Ločitev pomeni izgubo osebe. Upoštevati je treba, da vsi pomembnejši odnosi delno predpostavljajo tudi navezanost in pripadnost, ki sta seveda odvisni od intenzivnosti in narave odnosov, zato prekinitev odnosa vedno boli, večkrat pa na posameznika vpliva celo tako razdiralno, da lahko zaide v srhljivo depresivno stanje (Gostečnik, 2018). Za sprejetje izgube je nujno potreben proces žalovanja, s katerim se posameznik prilagodi na nove okoliščine in skuša najti nov smisel. Pri tem je treba poudariti razlike med žalovanjem ob smrti partnerja in žalovanjem ob izgubi partnerja. Proces žalovanja zaradi izgube parterja lahko zapuščeni partner občuti kot izdajo, počuti se zapuščenega in hudo razvrednotenega (Cummings in Davies, 2010). Proces žalovanja za izgubljenim partnerskim odnosom poteka skozi različne čustvene faze, ki se med seboj lahko prepletajo, in lahko traja več let. Za zdrav razvoj osebnosti posameznika je pomembno, da je v stiku s svojimi čustvi in jih je sposoben primerno uravnavati, saj mu to omogoča obvladovati in dopuščati močne negativne afekte, ne da bi ga vodili v disociacijo in zlorabo substanc, s katerimi bi zatrl doživljanje negativnih čustev (Cvetek, 2009). Ob tem avtorica Rijavec Klobučar (2018) poudarja, da se ob zanikanju ali potlačitvi čustev ali distanciranju od čustev v neposredni obliki sčasoma ta pojavijo v vsej intenzivnosti ob različnih dogodkih ali nehote, ko ločeni posameznik začne nova intimna razmerja. Čustvene zlorabe otrok po ločitvi staršev Spoprijemanje z bolečino, bolečimi čustvi in občutji ob ločitvi je ključno za uspešen prehod skozi proces ločitve. Starši, ki so čustveno ranjeni, se po navadi ne odzivajo na potrebe svojih otrok, saj ne morejo začutiti sebe in otroka, ob vsem tem se lahko z nekdanjim partnerjem zapletajo v hude medsebojne ¡¡j konflikte. Pri tem otrokom zagotavljajo manj čustvene topline, manj sočutja, J poleg tega ne morejo otroku določiti mej (Cummings in Davies, 2010). V šte-| vilnih raziskavah je bilo ugotovljeno, da je tveganje za razvoj dolgotrajnejših § negativih posledic pri otrocih povezano s starševskim konfliktom (Amato, 2000). Starše velikokrat začnejo preplavljati tudi misli o maščevanju, da bi izničili bolečino. Strategije maščevanja so različne in jih lahko uresničijo pri urejanju financ, nepremičnin in pri dogovoru glede otrok (Gostečnik, 2018), ali otroka odtujiti od drugega starša. Ključni nalogi staršev v procesu ločitve sta zavedanje in sposobnost za uravnavanje negativnih čustev (Willen, 2015), hkrati pa bi morali čim prej razmejiti partnerski odnos in starševsko vlogo, saj je njihova nadaljnja naloga skupna skrb in vzgoja otroka. Pri skupnem sodelovanju v starševski vlogi po ločitvi ne gre za medosebni proces, temveč predvsem za osebni proces, saj zahteva, da se posameznik spoprime z bolečimi čustvi, ki jih je sprožila partnerska ločitev, in ohranja sposobnost za uravnavanje čustev v konfliktih. Ta prizadevanja omogočajo, da še naprej ostaja v stiku z nekdanjim partnerjem in da njuna skupna naloga postane vzgoja otrok (Tyler, Coleman, Ganong in Fleistman, 2014). Če starša ne moreta uravnavati negativnih čustev, lahko eden ali celo oba postaneta zaradi nepredelanih čustvenih bolečin, ki ju lahko popolnoma preplavijo in zablokirajo, čustveno nedostopna v odnosu do otroka. Mnogi starši se zapletejo v starševsko vojno, v kateri lahko nezavedno ali zavestno uporabijo otroka kot orožje proti drugemu z uporabo različnih strategij. S tem je otrok izpostavljen psihičnemu nasilju. Ena izmed oblik čustvene zlorabe otroka, ki jo starši uporabljajo, je tudi odtujitev otroka od starša. Psihiater Richard Gardner (1998) je v osemdesetih letih 20. stoletja prvi omenil pojem sindrom odtujitve otroka od staršev in od takrat je v tujini predmet številnih raziskav. Sindrom odtujitve otroka od starša pomeni, da eden od staršev obrne otroka proti ciljnemu staršu s hudo čustveno manipulacijo in tako otroka priklene k sebi, hkrati pa ga oddalji od ciljnega starša (Darnall, 1998; Gardner, 1998; Warshak, 2001). Baker (2006) navaja, da ti starši ustvarijo »kult starševstva« in kot kultni voditelji oslabijo otrokovo neodvisnost, razmišljanje, negujejo nezdravo navezanost, namenjeno zadovoljenju čustvenih potreb odraslih. Gardner (1998) meni, da lahko otroci doživijo tri stopnje odtujevanja: blago, srednje hudo in hudo obliko. Pri blagi obliki je zaznati strategije sindroma odtujitve otroka od starša, vendar te ne vplivajo na odnos med otrokom in drugim staršem, ki ne manipulira. Pri srednje hudi obliki sindroma odtujitve otroka od starša so čustvene manipulacije, s katerimi eden od staršev skuša otroka odtujiti od ciljnega starša, občutno večje. Otrok ima lahko težave pri prehodih od enega starša k drugemu, vendar mu sčasoma nekako uspe vzpostaviti odnos z obema. Huda oblika odtujitve pa se kaže v otrokovi sovražnosti do starša, otrok zavrača vse stike s ciljnim staršem, grozi, da bo, če bo moral na stik, pobegnil, zelo se oklene »boljšega« starša. Strategije sindroma odtujitve otroka od starša škodijo navezanosti med otrokom in ciljnim staršem, saj otrokovo doživljanje ciljnega starša temelji na izkrivljenih prepričanjih o njem. V primerih hude oblike sindroma odtujitve otroka od starša je odnos med ciljnim staršem in otrokom uničen (Baker, 2010). To ne pomeni, da se je u na račun uničenega odnosa med otrokom in ciljnim staršem vzpostavila varna f navezanost med »boljšim« staršem in otrokom, prav nasprotno, vzpostavi se l lahko oblika nezdrave navezanosti, ki ovira otrokov osebnostni razvoj. Varno a b navezovanje otroka na starša je mogoče v razmerah čustvene naklonjenosti t in varnosti, ob tem so starši na otroka čustveno uglašeni, spremljajo dihanje, smeh, spanje, hranjenje in odzivanje. To je najosnovnejši okvir njihove interakcije z otrokom. Na globlji ravni se starši čustveno povsem predajo otroku | in iz minute v minuto v sebi pripravljajo prostor za odzive na otrokovo stanje t a in vedenje. Nenehna pripravljenost na čustveno odzivanje je najustvarjalnejša v in pogosto manj opazna in manj ovrednotena plat starševanja. Otroci, ki jih starši tako ponotranjijo, živijo svoje čustveno življenje v naročju varnih odnosov, ki so jih spletle generacije pred njimi (Erzar in Kompan Erzar, 2011). | V številnih tujih raziskavah so se lotili preučevanja pojava sindroma odtu- f jitve otroka od starša z različnih vidikov. Nekateri so se osredotočili na preu- 0 čevanje osebnostnih značilnosti staršev, ki odtujujejo. Ugotovitve raziskav so N pokazale, da so pri teh starših zaznali značilnosti, ki nakazujejo na narcistično i osebnostno motnjo, in da imajo ti starši po navadi težave v odnosih s primarno 00 družino (Baker, 2006; Ellis in Boyan, 2010; Lorandos, Bernet in Sauber, 2013). i V začetnem obdobju raziskovanja tega pojava je prevladovalo mnenje, da so po večini matere tiste, ki uporabljajo strategije odtujitve otroka od starša, vendar so v devetdesetih letih 20. stoletja raziskave pokazale, da tudi očetje uporabljajo te strategije, vendar manj kot matere (Gardner, 2001; Kopetski, 1998). Vzrok za to je mogoče pripisati dejstvu, da v večini primerov po ločitvi staršev otroka dobi v varstvo in vzgojo mati. S tem ima ona večji vpliv, saj z otrokom preživi več časa, prav tako sprejema vsakdanje ali pomembnejše odločitve brez sodelovanja drugega starša. S tem imajo matere več možnosti, da izkrivijo otrokov pogled na drugega starša (López, Iglesias in García, 2014). Novejše raziskave so razblinile kar nekaj zmotnih prepričanj, povezanih s pojavom sindroma odtujitve otroka od starša. Raziskovalci so na začetku raziskovanja opažali ta pojav samo v ločenih družinah, novejše ugotovitve raziskav pa kažejo, da se odtujitev otroka od starša pojavlja tudi v neločenih družinah. Druga zmota je bila, da odtujitev povzroča starš, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo, saj ima za to več možnosti, ker z otrokom preživi več časa. Novejše ugotovitve kažejo, da lahko odtujitev povzroča tudi starš, ki mu otrok ni zaupan v varstvo in vzgojo. Ko je otrok na stiku pri staršu, lahko z uporabo taktik čustvene manipulacije spretno nadzoruje in vpliva na otroka (Baker, 2010). V uporabi strategij odtujitve otroka od starša se razlike kažejo tudi med spoloma. Matere precej pogosteje poiščejo strokovno pomoč, da bi pridobile »psihološko poročilo« kot dokaz, da otrok zavrača drugega starša, prav tako lahko novemu partnerju pripisujejo pomembno starševsko vlogo. Očetje uporabljajo strategije, s katerimi otroka spodbudijo, da se upre materi. Med spoloma torej obstaja razlika v načinih uporabe strategij: matere iščejo pomoč pri tretjih osebah (strokovno pomoč) za izvajanje večjega pritiska na drugega starša, očetje pa so bolj osredotočeni na strategije, ki zmanjšujejo avtoriteto matere (López, Iglesias in García, 2014). ¡¡j Številne raziskave navajajo veliko različnih načinov oblik čustvene mani- j pulacije, ki jih lahko uporabljajo starši (Baker in Darnall, 2008; López, Iglesias | in García, 2014; Warshak, 2001). Najpogostejše so: nespoštljivo govorjenje § in komentarji o drugem staršu; onemogočanje stika z drugim staršem ali njegovo družino; če otrok pokaže pozitivna čustva do drugega starša, mu starš pokaže z dejanji ali mu zagrozi, da ga ne sprejema več; siljenje otroka, da izbere med staršema; polariziranje; pretiran nadzor nad otrokom v času, ko je pri drugem staršu; izkoriščanje drugega starša; odsotnost pozitivnih komentarjev o drugem staršu; otrok v vlogi pismonoše; iskanje krivde pri drugem staršu; lažne prijave o sumu nasilja ali spolne zlorabe. Otrok, ki je žrtev čustvene manipulacije starša ob ločitvi, to izraža na več načinov (Gardner, 1998): • kampanja blatenja (po posrednikih sporoča, da sovraži starša, zavrača vse pozitivne izkušnje, ki jih je imel z njim, čeprav ga je imel v preteklosti rad); • otrok daje absurdne razloge (racionalizacija) za izogibanje drugemu staršu; • idealizira manipulativnega starša (tega starša vidi kot popolnega, drugega pa kot slabega); • pojav neodvisnega misleca (otrok vztraja, da so njegove odločitve samo njegove in niso pod nikogaršnjim vplivom); • ne kaže spoštovanja do starša, ki ga zavrača; • vedno je na strani starša, ki povzroča odtujevanje od drugega starša, posebej v primeru starševskega konflikta; • sposojanje scenarijev in fraz od starša, ki povzroča odtujevanje od drugega starša; • odklanjanje stikov s sorodniki napadanega starša. V primerih odtujitve otroka od staršev gre za obliko psihičnega nasilja nad otrokom. Posledice doživljanja psihičnega nasilja ga lahko zaznamujejo za vse življenje. Baker (2006) je raziskovala posledice odtujitve otroka od staršev pri odraslih osebah, ki so imeli v otroštvu to izkušnjo. Ugotovitve kažejo, da imajo te osebe slabo samopodobo, spopadajo se z depresijo in s težavami zaradi zlorabe alkohola ali drog, imajo pomanjkanje zaupanja, zapustijo lastne otroke, imajo izkušnjo partnerske ločitve. Za ciljne starše, ki so izgubili stik z otrokom, velja, da so togi, oddaljeni, pasivni in čustveno ločeni (Baker in Darnall, 2006; Drozd in Olesen, 2004; Godbout in Parent, 2012), vendar je novejša raziskava (Balmer, Matthewson in Haines, 2017) pokazala, da starši kažejo izjemno močno voljo in željo po nadaljnjem vzpostavljanju stikov z otrokom, prav tako so kazali visoko stopnjo zadovoljstva pri starševanju, vključenosti v otrokovo življenje in so zaupali v svoje vzgojne spretnosti. Vloga centra za socialno delo v postopku ločitve staršev in v primeru ogroženosti otroka ter koristi otroka Zakon o socialnem varstvu (2007) v 49. členu določa, da je center za socialno delo javni zavod, ki opravlja z zakonom poverjene naloge kot javna pooblastila in tiste naloge, ki mu jih nalagajo drugi predpisi. Poleg javnih pooblastil opra- u vlja še socialnovarstvene storitve (prva socialna pomoč, pomoč družini za dom, f osebna pomoč). l Ob ločitvi staršev ima center za socialno delo po Zakonu o zakonski zvezi a b in družinskih razmerjih (2004) tri naloge: t • V okviru predhodnega družinskega posredovanja staršem zagotavlja pomoč pri sklenitvi sporazuma o nadaljnjem varstvu in vzgoji otrok, stikih in preživnini. | • Svetovalni pogovor pred razvezo zakonske zveze center za socialno delo t a opravi na zaprosilo sodišča. Namen pogovora je dogovor o urejanju ži- v vljenja ob razpadu zakonske skupnosti ter pomoč družini in posamezniku pri reorganizaciji življenja. Po končanem pogovoru center pošlje poročilo p in strokovno mnenje glede koristi otroka o zaupanju v varstvo in vzgojo, | stikih in preživnini. f • Pomoč pri varstvu otrokove koristi v sodnih postopkih. Center zagotavlja 0 staršem pomoč pri dogovoru o vprašanjih, pomembnih za otroka. Po N končanem postopku center za socialno delo na zaprosilo sodišča pošlje i poročilo in mnenje glede koristi otroka. 0 Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (2004) opredeljuje ukre- i pe, s katerimi lahko center za socialno delo poseže v družinska razmerja za zaščito otrokovih koristi. Kadar starši ogrožajo otroka in niso pripravljeni sodelovati, ima center za socialno delo na podlagi 119. in 120. člena tega zakona dolžnost zaščititi otroka. Družine se v današnjih časih spoprijemajo z zelo kompleksnimi in raznovrstnimi težavami. Nekatere družine imajo težave z revščino, nasiljem, odvisnostjo ali težave, povezane s spremembami po razvezi. Socialno delo z družino za reševanje težav pogosto zahteva udeleženost celotne družine, saj člani družine sodelujejo kot vir podpore in moči. Center za socialno delo mora včasih intervenirati, da bi obvaroval člana, ki ga ogroža družina, ali družino, ker jo ogroža član družine. Včasih so družine same v vlogi uporabnika, ker potrebujejo spremembe, ki jih člani sami, brez pomoči, ne morejo oblikovati (Čačinovič Vogrinčič, 2007). Korist otroka je glavno vodilo v vseh postopkih v zvezi z otrokom. Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah (1992) določa, da je treba pri vseh dejavnostih, v katerih je udeležen otrok, upoštevati njegovo korist. Korist otroka je pravni standard, ki ga ne gre posploševati, temveč ga je treba konkretizirati z upoštevanjem vseh okoliščin posameznega primera. Poudariti velja, da se korist otroka za vsakega otroka posebej ugotavlja v različnih življenjskih okoliščinah in starostnih obdobjih. Za ugotavljanje otrokove koristi je treba upoštevati tudi življenjsko okolje, v katerem otrok odrašča, prav tako tudi vse tiste dejavnike, ki vplivajo na njegov razvoj. Tako je treba upoštevati otrokovo socialno, ekonomsko in kulturno okolje (Družinski zakonik, 2017). Vendar ugotovitve kažejo, da se dogaja nasprotno: pravice staršev so glavno vodilo številnih postopkov, čeprav je iz njihovih ravnanj moč razbrati, da sami niso več sposobni oceniti koristi otroka in ravnajo v njegovo škodo. Jenkole (2008) poudarja, da je skrajni čas, da koristi otroka postanejo glavno vodilo s vseh postopkov in aktivnosti, namesto o roditeljski pravici pa bi morali začeti cg J govoriti o starševski odgovornosti. I Ravnanje staršev mora biti usmerjeno k optimalnemu razvoju otroka. t Otrokova korist je predvsem zadovoljevanje njegovih potreb. S tem morajo biti povezani tudi: določeno odpovedovanje staršev, nesebično prizadevanje, uskladitev in prilagoditev njihovega vedenja potrebam otroka. Drugi odstavek 5.a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (2004) določa, da starši delajo v otrokovo korist, če zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki ga okolje sprejema in odobrava ter kaže na njihovo skrb in odgovornost do otroka ob upoštevanju njegove osebnosti in želja. Vsaka interpretacija koristi otroka se mora skladati z duhom celotne konvencije in še posebej s poudarkom na otroku kot osebnosti z lastnimi pogledi in občutji, kot subjektu pravic, ki potrebuje varstvo in zaščito (Jenkole 2008). Metodologija Eksplorativno ali poizvedovalno raziskavo sem izvedla, da bi ugotovila, kako poteka obravnava suma čustvene zlorabe otrok ob ločitvi staršev na centrih za socialno delo. Cilji raziskave so bili: ugotoviti, kako strokovni delavci prejmejo informacijo o sumu čustvene zlorabe otroka ob ločitvi staršev, kako ravnajo po prejeti informaciji, katere najpogostejše strategije čustvenih zlorab otroka ob ločitvi staršev zaznavajo pri svojem delu. Udeleženci raziskave so bili strokovni delavci, zaposleni na centrih za socialno delo na področju varstva otrok in družine. Po elektronski pošti sem k sodelovanju v raziskavi povabila vseh 62 centrov za socialno delo, ki so do 30. 9. 2018 delovali na območju Slovenije. Dne 1. oktorbra je bila izvedena reorganizacija centrov za socialno delo, ki je uvedla novo organizacijsko strukturo centrov za socialno delo. Z reorganizacijo je bilo ustanovljenih 16 novih centrov za socialno delo, iz 62 obstoječih centrov za socialno delo pa se je oblikovalo 63 enot centrov za socialno delo. Udeležencem sem postavila pet vprašanj odprtega tipa in prosila, naj odgovore na vprašanja vrnejo po elektronski pošti, saj sem predvidevala, da bom s takšnim načinom zbiranja podatkov dobila obširno pisno gradivo. 1. Kako prejemate informacije o morebitni čustveni zlorabi ob starševski ločitvi? 2. Na podlagi katerih meril ali znamenj pojmujete čustveno zlorabo otroka ob starševski ločitvi? 3. Katere vse oblike čustvenega nasilja nad otrokom ob starševski ločitvi zaznavate pri svojem delu? 4. Ali zaznavate pri svojem delu povezanost starševskega konflikta s čustveno zlorabo otroka ob starševski ločitvi? Če jo zaznavate, kako si razlagate povezanost starševskega konflikta s čustveno zlorabo? 5. Kakšne so naloge centra za socialno delo po prejeti informaciji o čustveni zlorabi otroka ob starševski ločitvi? Zbiranje podatkov je potekalo od marca do junija 2018. V tem času sem prejela odgovore na zastavljena vprašanja od petih centrov za socialno delo. u Do maja 2018 sem prejela odgovore treh centrov za socialno delo. Zaradi f majhnega odziva strokovnih delavcev sem na začetku maja 2018 centre za l socialno delo še enkrat povabila k sodelovanju in junija prejela odgovore še b dveh centrov za socialno delo. V enem primeru je direktorica posredovala t povratno informacijo, da je zastavljena vprašanja posredovala zaposlenim in, če jim bo čas dopuščal, da bodo nanje odgovorili in jih posredovali. Od drugih centrov za socialno delo nisem prejela nobene informacije. To, da je | v raziskavi sodelovalo samo pet centrov za socialno delo, si razlagam tako: a strokovni delavci na centrih za socialno delo so preobremenjeni s strokovnim v delom, zato jim primanjkuje časa za sodelovanje v raziskavah. o V raziskavi je sodelovalo pet strokovnih delavk in zaradi varovanja zaseb- p nosti strokovnih delavk so udeleženke namesto z imeni označene s številko, m npr. strokovna delavka št. 1. f n o Izsledki 00 Izsledki raziskave so razdeljeni v pet ključnih tematskih sklopov: a) informi- 0 ranje centra za socialno delo o sumu čustvene manipulacije otroka ob ločitvi l staršev, b) merila in znaki, ki kažejo na čustveno manipulacijo otroka ob ločitvi staršev, c) strategije čustvenih zlorab otroka ob ločitvi staršev, d) povezanost starševskega konflikta s čustveno zlorabo otroka ob ločitvi staršev, e) naloge in ravnanja centra za socialno delo v primeru informacije o sumu čustvene zlorabe otroka ob ločitvi staršev. a) Informiranje centrov za socialno delo o sumu čustvene manipulacije otroka ob ločitvi staršev Najprej me je zanimalo, kako centri za socialno delo prejmejo informacijo o sumu čustvene zlorabe otroka ob ločitvi staršev. Strokovne delavke št. 2, št. 4 in št. 5 so poročale, da velikokrat čustveno zlorabo otroka ob ločitvi staršev zaznajo na svetovalnem pogovoru pred razvezo staršev. Navadno se to pokaže že v dinamiki partnerskega odnosa, ko starša urejata stvari za otroke (varstvo in vzgoja, preživnina in stiki). Včasih tudi ob razgovorih z otrokom, ki ga opravimo v okviru svetovalnega razgovora. (Strokovna delavka št. 2) Velikokrat že na svetovalnem razgovoru ali starši sami pridejo na CSD in obtožujejo drugega starša. (Strokovna delavka št. 4) Ena izmed nalog centrov za socialno delo je svetovalni pogovor pred razvezo zakonske zveze. Namen svetovalnega pogovora je dogovor o urejanju življenja ob razpadu zakonske skupnosti in pomoč družini ter posamezniku v vseh fazah razveznega postopka pri spremembah v organiziranosti družine, ko partnerja ohranjata le še starševsko vlogo. Center za socialno delo na zaprosilo sodišča poda po končanem svetovalnem pogovoru poročilo in mnenje. Strokovni delavec, ki vodi svetovalni pogovor, vnaša v dialog znanje o socialnem delu, to s pomeni sodelovanje z vsemi udeleženimi v problemu, vzpostavljanje projekta cg J socialnega svetovanja, ki vedno temelji na razumevanju, sporazumevanju in I dogovoru. Z družino se treba vzpostaviti delovni odnos in sodelovati v izvirnem t delovnem projektu pomoči, ki nastaja v podporo družini, da bi zmogla rešiti naloge v procesu spreminjanja ob razvezi in ločitvi (Čačinovič Vogrinčič, 2007). Strokovni delavki št. 1 in št. 5 sta poročali, da informacije o sumu čustvene zlorabe otroka ob ločitvi staršev največkrat prejmejo od vrtca in šole. Večina otrok preživi velik del dneva v vzgojno-varstvenih institucijah ali šolah. Če zaposleni v vrtcih ali šolah zaznajo sum kakršnegakoli nasilja v družini, so dolžni ravnati v skladu s Pravilnikom o obravnavi nasilja v družini za vzgojno--izobraževalne zavode (2009). To daje zaposlenim v vzgoji in izobraževanju zakonsko odgovornost odzvati se v primeru suma nasilja v družini. Informacije prejemamo največkrat od vrtca in šole. Občasno starši sami poročajo spremenjeno vedenje, v visoko konfliktnih razvezah je to pogostejše, da lahko okrivijo drugega starša. (Strokovna delavka št. 1) Starši, včasih šola ... (Strokovna delavka št. 5) Strokovni delavki št. 1 in št. 5 še poročata, da ob zelo konfliktnih razvezah starši pogosto sami prihajajo na center za socialno delo in tam poročajo o spremenjenjem vedenju otroka in za stanje obtožujejo drugega starša. Ta dinamika iskanja krivca je po navadi obrambni mehanizem starša, ki ga varuje pred bolečimi čustvi, sramom in veliko žalostjo, občutki, ki jih velikokrat popolnoma prekrivajo jeza, bes in krivda (Gostečnik 2018). b) Merila in znamenja, ki kažejo na čustveno zlorabo otroka ob ločitvi V zvezi z merili in znamenji, ki kažejo na čustveno zlorabo otroka ob ločitvi staršev, so vse strokovne delavke navajale, da se posledice pri otroku kažejo predvsem na čustvenem in vedenjskem področju. Vedenje, ki škoduje otrokovemu čustvenemu in osebnostnemu razvoju -konkretno pri posameznem primeru, npr. uporaba otroka za neustrezno zadovoljevanje lastnih čustvenih potreb, zamenjava vlog otrok in starš, neprimerno kritiziranje drugega starša, odtujevanje .... (Strokovna delavka št. 3) Čustvena zloraba otroka se predvsem pokaže, ko otrok spremeni vedenje na enem ali na več področjih, npr. predhodno je imel veliko zanimanje za kakšno športno dejavnost, nato jo opusti, velikokrat gre za popuščanje v šoli, izgubo zanimanja, agresivno obnašanje v šoli, doma .... (Strokovna delavka št. 5) CSD ima zelo dobro razdeljeno področje nasilja v družini, kjer je čustveno nasilje ali zloraba tudi zajeta. Prek dinamike partnerskega odnosa se čustva zlorabe zelo dobro zazna v čustvovanju otroka, nato pa pregledamo dejavnike tveganja otroka, ki našo domnevo navadno potrdijo. (Strokovna delavka št. 1) Psihično nasilje je najpogostejša oblika zlorabe otrok in je hkrati med vsemi najredkeje obravnavana. Ima lahko dolgotrajne posledice za otrokov razvoj, poškoduje otrokov odnos do sebe, zmožnost ustvarjanja zdravih medosebnih odnosov in zmožnost otrokovega delovanja doma, v šoli in med vrstniki. Čustvena zloraba lahko zaznamuje zmožnost zaupanja drugim. 93 c) Strategije čustvenih zlorab otroka ob ločitvi Strokovne delavke so v zvezi s strategijami čustvenega zlorabljanja otroka ob ločitvi poročale o zelo različnih strategijah: • žalitve drugega starša pred otrokom (vnašanje lastnih partnerskih izkušenj v kritiko, ki ji je priča otrok, grdo govorjenje otroku o drugemu staršu); • kritiziranje drugega (njegovih dejanj in odnosa do otroka); • nasilne zahteve ali pričakovanja do otroka (da mora drugemu staršu povedati, naj nakaže preživnino ali kaj kupi za otroka - otrok igra vlogo prenašalca sporočil); • grožnje starša (npr. če boš šel k njemu na stik, se ne vračaj - rušenje občutka varnosti); • zavrnitev otroka, če je v odnosu z drugim staršem, ali pa zavračanje daril drugega starša; • čustveno zanemarjanje (nepredelovanje, nerazumevanje, nepoznavanje otrokovih čustvenih stanj ob razvezi); • vzbujanje občutka krivde pri otroku (npr. obtoževati otroka, njegovo vedenje ali ravnanje za prepir med staršema); • nadziranje drugega starša; • odtujevanje, izolacija otroka (prekinitev komunikacije z otrokom, prepoved starša otroku po stiku z drugim staršem); • kaznovanje otroka; • otrok je čustveni partner enemu od staršev; • čustveno izsiljevanje otroka (npr. če boš pri očetu, bom jaz sama, jaz ne morem brez tebe). Npr. doma nastane konflikt med bratom in sestro. Fant se odloči, da gre k očetu, in ga pokliče. Mati da fantu sporočilo, da ne bo dovolila prehajanja od enega k drugemu staršu, ko sinu ne bo po godu način postavljanja vzgojnih meja. Oče informacijo spreobrne in fantu ves čas govori, da so ga vrgli iz hiše - žali in grdo govori o mami. To informacijo vnese tudi v otrokovo okolje. Otroku ne dovoli stika z materjo za dlje časa. Otrok začne verjeti očetu in odkloni mamo. (Strokovna delavka št. 2) Manipulacije z otrokom, »podkupovanje« otroka, da bi bil na strani starša, ki podkupuje, obremenjevanje otroka s težavami, ki jih starša nista razrešila v partnerskem odnosu, prigovarjanje otroka, da poda izjavo na policiji/ centru za socialno delo, da bi očrnil drugega starša ... Gre predvsem za psihično nasilje nad otroki. (Strokovna delavka št. 1) Čustveno zanemarjanje, čustveno izsiljevanje, odtujevanje ... (Strokovna delavka št. 5) d) Povezanost starševskega konflikta s čustveno zlorabo V zvezi s povezanostjo starševskega konflikta s čustveno zlorabo je vseh pet strokovnih delavk poročalo, da pri svojem delu zaznavajo povezanost. Zaznavamo zelo pogosto. (Strokovna delavka št. 4) Da, zaznavamo, pogosto je ta povezanost visoka. Razlaga: nerazrešen partnerski odnos, nadaljevanje konflikta, nezmožnost ločevanja partnerstva žs in starševstva, nezmožnost ločevanja med potrebami otroka in lastnimi J potrebami, zadovoljevanje svojih pred otrokovimi potrebami ... (Strokovna i= delavka št. 3) # Eno z drugim je povezano; ko so starši v konfliktu, trpijo otroci, večji je konflikt, večja je obremenitev otrok. Gotovo tega ni v vseh primerih, torej ob vsaki visoko konfliktni razvezi, vendar so na CSD večinoma takšni primeri. (Strokovna delavka št. 1) Visok starševski konflikt vodi v čustveno zlorabo otroka, saj si starša vzameta otroka za orožje in iz konflikta naredita vojno, kjer bosta »zmagovalec« in »poraženec«. Pri tem gre za prevladovanje moči v odnosu, dokazovanje svojega »prav«, kar je posledica čustvenih zamer v partnerskem odnosu in nerazrešenih medosebnih odnosov, kdaj tudi za borbo za premoženje, ki ga partnerja imata. (Strokovna delavka št. 2) Ugotovitve tujih raziskav kažejo, da ima visoka stopnja konflikta med staršema negativne in dolgotrajne posledice za otroka (Lansford 2009, Coleman in Glenn 2010). e) Naloge in ravnanja centra za socialno delo po prejeti informaciji o sumu čustvene zlorabe otroka ob ločitvi staršev V zvezi z nalogami in ravnanji centrov za socialno delo so strokovne delavke poročale, da imajo zelo natančno izdelan protokol in naloge ob prejemu informacije o morebitnem sumu čustvene zlorabe otroka ob ločitvi staršev. Ko gre za čustveno zlorabo otroka s strani staršev, se na CSD izvajajo razgovori (kjer se prav tako starše seznani z mogočimi oblikami pomoči izven pristojnosti CSD) s starši in otroki, če je zadeva hujše oblike, pa se prične obravnava na področju ukrepov (torej ukrepi za zaščito pravic in koristi otrok) oziroma izvajanje pomoči na domu. Odvisno je od tega, za kako hudo zlorabo gre. (Strokovna delavka št. 1) Na našem CSD vedno z obema staršema ubesedimo čustveno zlorabo otroka - žal je sodišča v kazenskih postopkih še vedno ne priznavajo kot samostojne oblike nasilja, jo pa vedno opišemo tudi v mnenju ob razvezi ali razpadu izvenzakonske skupnosti. Pri visoko konfliktnih razvezah navadno sodišča postavijo sodnega izvedenca, ki nato ugotovi, kdo od staršev je primernejši za prevzem varstva in vzgoje in kateri je manj zlorabljajoč. Če obstajajo zelo hudi elementi čustvene zlorabe in že škodno vplivajo na otroka, kar nam poročajo tudi institucije, v katere je otrok vključen, lahko CSD ukrepa v skladu s pooblastili - začne postopek ukrepov za zaščito mladoletnega otroka: ll9. člen ZZZDR. (Strokovna delavka št. 2) Delo z družino (pogovori s starši, posebej in skupaj, pogovor z otrokom), oblikovanje ocene in mnenja, poročanje sodišču, ob ogrožanju otrokovega razvoja tudi ukrepi za zaščito otroka ... (Strokovna delavka št. 5) Odpre se postopek naloge za preprečevanja nasilja v družini, v katerem se izdela ocena ogroženosti otroka in načrt pomoči otroku in njegovi družini. (Strokovna delavka št. 4) Razprava in sklep t Ugotovitve raziskave kažejo, da centri za socialno delo pridobijo informacije e o sumu čustvene zlorabe otroka ob ločitvi staršev na različne načine. Lahko r jih že sami zaznajo na svetovalnem pogovoru s starši pred razvezo, obvestilo e o sumu lahko prejmejo tudi iz vrtca ali šole, ki jo otrok obiskuje. Stisko lahko r otrok izraža s spremenjenim vedenje ob običajnega. Otroci ločitev večinoma 0 b razumejo zelo drugače, kot si starši mislijo ali želijo, in šele otrokove besede č jim omogočijo drugačen vpogled v množico občutij, ki jih otroci doživljajo ob ločitvi. Velikokrat niti nimajo besed za travme, ki so dogajajo pred njihovimi očmi, zato pa zakopana čustva, stiske in večkrat prave travme razkrivajo z vedenjem. Morda je najočitnejše prizorišče za razkrivanje teh grobih čutenj s okolica, kot so vrtec, šola, obšolske interesne dejavnosti. Izjemno travmatično je lahko takrat, ko posreduje policija ali ko starša otroka uporabljata za ščit, I grešnega kozla, razsodnika in mediatorja v njunih včasih zelo surovih sporih t (Gostečnik 2018). V mnogih primerih se na center za socialno delo obrnejo starši sami in obtožujejo drugega starša; to lahko razumemo kot način spoprijemanja s čustvoma jeze in besa, ki sta usmerjenji na drugega starša. l S sprejetjem Zakona o preprečevanju nasilja v družini (2008) je država sprejela odgovornost za reševanje nasilja v družini in posameznim institucijam naložila dolžnost ukrepanja, ko gre za kakršnokoli obliko nasilja v družini. Ugotovitve raziskave kažejo, da imajo centri za socialno delo zelo dobro izdelana merila in protokol tudi v primeru suma čustvene zlorabe otrok ob starševski ločitvi. Država je centre za socialno delo pooblastila, da posežejo v družino, če starši s svojimi ravnanji ogrožajo otroka. Če se pokaže, da otroka ogrožajo starši ali druge osebe, vendar ga starši ne zaščitijo pred nadaljnjimi ogrožajočimi ravnanji, je center za socialno delo dolžen ukrepati. Center za socialno delo poseže v družino v okviru javnega pooblastila za zaščito otroka. Najprej poseže po blažjih ukrepih, če pa se razmere v družini ob uvedenih ukrepih ne izboljšajo, pa po strožjih. Namena posegov v družino nista iskanje napak pri starših in ugotavljanje krivde, temveč vzpostavitev delovnega odnosa, v katerem vsi udeleženi soustvarjajo izvirne delovne projekte pomoči in s tem primerne razmere za otrokov razvoj. Če pozitivnih sprememb v družini ni in je stopnja ogroženosti otroka visoka, center za socialno delo zaščiti otroka tako, da ga začasno namesti v okolje, kjer so zanj zagotovljene primerne razmere za osebnostni razvoj. Podobno meni Lowestein (2015), ko na vprašanje, kako učinkovito ukrepati v primerih odtujitve otroka od starša, odgovarja, da je treba začeti ukrepati z mehkimi in šele pozneje z ostrejšimi ukrepi. Ko je ogroženost velika, je naloga centra za socialno delo, da zavaruje otroka. V tem primeru govorimo o intervenciji. Otroka izločimo iz družine. S tem se delo nikakor ne konča, ampak šele začne, saj skupaj z družino raziskujemo možnosti za dober izid. Čačinovič Vogrinčič (2007) navaja, da mora biti odločitev za intervencijo dobro pripravljen in načrtovan del izvirnega delovnega načrta pomoči, ki vsebuje tudi izdelane korake strokovnega dela, tudi za »potem«, za življenje vseh udeleženih po intervenciji. Ločitev je v današnjem času zelo pogost pojav. Gre za izkušnjo izgube, ki boli in rani vse družinske člane. Še posebej v družinah, kjer so otroci, saj jih lahko ločitev staršev hudo prizadene, ker gre za izkušnjo izgube enega od staršev. Ob tem otroci velikokrat ostanejo sami, brez podpore in čustvene varnosti, medtem ko se starši spoprijemajo z lastnimi stiskami in so čustveno nedostopni v odnosu z otrokom. Otrok v tem obdobju še bolj kot kdaj prej ob sebi potrebuje starše, ki mu bodo v oporo in pomoč. Ugotovitve raziskave kažejo, da centri za socialno delo ob ločitvi staršev delujejo v okviru različnih postopkov, pomagajo pri dogovoru glede nadaljnje skrbi otroka, pripravljajo poročila in mnenja o svetovalnem pogovoru, svetujejo, ob tem pa se srečujejo tudi s čustvenimi zlorabami otrok ob ločitvi staršev. V primerih suma čustvene zlorabe imajo izdelan protokol obravnave nasilja v družini. Ob teh ugotovitvah je treba opozoriti na pomanjkljivost raziskave: vzorec raziskave je bil izjemno majhen, zato ugotovitev ni mogoče posploševati. Kljub temu pa so lahko povod za nadaljnjo raziskovanje. Smiselno bi bilo raziskati, katere vse oblike strokovne pomoči so na voljo, kakšno je zadovoljstvo staršev s prejeto pomočjo, ki se ločujejo, in kakšne so potrebe po dodatnih oblikah strokovne pomoči takšnim staršem. Viri Amato, P. R. (2000). The consequences of divorce for adults and children. Journal of Marriage and the Family, 62(4), 1269-1287. Amato, P. R., & Previti, D. (2004). People's reasons for divorcing: gender social class, the life course and adjustment. Journal of Family Issues, 24(5), 602-626. Baker, A. J. L. (2006). Patterns of parental alienation syndrome: a qualitative study of adults who were alienated from a parent as a child. American Journal of Family Therapy, 34(1), 63-78. Baker, A. J. L. (2010). Adult recall of parental alienation in a community sample: prevalence and associations with psychological maltreatment. Journal of Divorce & Remarriage, 51(1), 16-35. Baker, A. J. L., & Darnall, D. (2008). Behaviors and strategies empoyed in parental alienation. Journal of Divorce & Remarriage, 45(1-2), 97-124. Balmer, S., Matthewson, M., & Haines, J. (2017). Parental alienation: targeted parent perspective. Australian Journal of Psychology, 70(1), 91-99. Cohen, O., & Finzi-Dotton, R. (2012). Reasons for divorce and mental health following the breakup. Journal of Divorce & Remarriage, 53(8), 581-601. Coleman, L., & Glenn, F. (2010). The varied impact of couple relationship breakdown on children: implications for practice and policy. Research review. Children and Society, 24, 238-249. Cummings, E. M, & Davies, P. T. (2010). Marital conflict and children: an emotional security perspective. New York, NY: Guilford Press. Cvetek, M. (2018). Čas po ločitvi: živeti z zamero ali odpustiti? V N. Rijavec Klobučar (ur.), Živeti in ljubiti po ločitvi (str. 31-53). Celje: Celjska Mohorjeva družba. Cvetek, R. (2009). Bolečina preteklosti: travma, medosebni odnosi, družina, terapija. Celje: Društvo Mohorjeva družba, Celjska Mohorjeva družba. Čačinovič Vogrinčič, G. (2007). Socialno delo z družino. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. Darnall, D. (1998). Divorce casualties: protecting your children from parental alienation. Dallas: Taylor Publiching. De Graaf, P. M., & Kalmijn, M. (2006). Divorce motives in a period of rising divorce. Journal of u Family Issues, 27(4), 483-505. | Doohan, E. M., Carrere, S., & Riggs, M. L. (2010). Using relational stories to predict the si trajectory toward marital dissolution: the oral history interview and spousal feelings of OO flooding, loneliness, and depression. Journal of Family Communication, 10(1), 57-77. bb e Drozd, L. M., & Olesen, N. W. (2004). Is it abuse, alienation and/or estrangement? A decision ° tree. Journal of Child Custody, 1(3), 65-106. k Družinski zakonik (2017). Ur. l. RS, št. 15/2017. l o Ellis, E. M., & Boyan, S. (2010). Intervention strategies for parent coordinators in parental | alienation cases. American Journal of Family Therapy, 38(3), 218-236. t Erzar, T., & Kompan Erzar, K. (2011). Vzpostavljanje varne navezanosti kot temelj dela s e posamezniki, pari in družino. Andragoška spoznanja, 17(3), 55-63. S k Gardner, R. A. (1998). The parental alienation syndrome: a guide for mental health and legal s professionals. Cresskill, NJ: Creative Therapeutics. i Gardner, R. A. (2001). Should courts order PAS children to visit/reside with the alienated O parent: a follow-up study? The American Journal of Forensic Psychology, 19(3), 61-106. s Godbout, E., & Parent, C. (2012). The life paths and lived experiences of adults who have | experienced parental alienation: a retrospective study. Journal of Divorce & Remarriage, a 53(1), 34-54. O c Gostečnik, C. (2018). Bolečina ločenosti. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski s inštitut. Q_ Jenkole, M. (2006). Zagovorništvo otrok in mladostnikov - to je naša obveza in ne dobra volja. V M. Jenkole (ur.), Zagovornik - glas otroka. Ljubljana: Varuh človekovih pravic. Pridobljeno 5. 5. 2018 s http://www.varuh-rs.si/fileadmin/user_upload/pdf/zagovornik/ Zagovornik_-_glas_otroka_2.pdf Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah (1992). Ur. l. RS, 35/1992 - MP, 55/1992. Kopetski, L. M. (1998). Identifying cases of parental alination syndrome: part II. The Colorado Lawyer, 29(2), 65. Lansford, J. E. (2009). Parental divorce and children's adjustment. Perspectives on Psychological Science, 4(2), 140-152. Lopez, T. J., Iglesias, V. E. N., & Garcia, P. F. (2014). Parental alienation gradient: strategies for a syndrome. American Journal of Family Therapy, 42(3), 217-231. Lorandos, D., Bernet, W., & Sauber, S. R. (2013). Parental alientation: the handbook for mental health and legal professionals. Springfield, IL: Charles C Thomas Publisher, Ltd. Lowestein, L. F. (2015). How can the process of parental alienation and the alienator be effectively treated? Journal of Divorce & Remarriage, 56, 657-662. Margulis, S. (2007). Working with divorcing spouses. New York: The Guilford Press. Musek, J. (2010). Psihologija življenja. Ljubljana: Inštitut za psihologijo osebnosti. Pravilnik o obravnavi nasilja v družini za vzgojno-izobraževalne zavode (2009J. Ur. l. RS, št. 104/09. Rijavec Klobučar, N. (2018). Čustveni izzivi po ločitvi. V N. Rijavec Klobučar (ur.), Živeti in ljubiti po ločitvi (str. 31-53). Celje: Celjska Mohorjeva družba. Rijavec Klobučar, N., & Simonič, B. (2017). Causes of divorce from the perspective of females in Slovenia. Journal of Divorce & Remarriage, 58(4), 1-13. Simonič, B. (2016). Navezanost kot mehanizem soočanja z ločitvijo in relacijska družinska terapija. V S. Kerec, & T. Horvat (ur.), Novodobni izzivi družbe (str. 203-215). Rakičan: RIS Dvorec Rakičan. Statistični urad Republike Slovenije (2018). Prebivalstvo. Pridobljeno 2. 6. 2018 s http:// pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/Saveshow.asp Tyler, B. J., Coleman, M., Gonong, L. N., & Fleistman, R. E. (2014). Transitioning to postdivorce family life: a grounded theory investigation of resilience in coparenting. Family Relations, 63(3), 411-423. s Waite, L. J., Luo, Y., & Lewin, A. C. (2009). Marital happiness and marital stability: conse-s quences for psychological well-being. Social Science Research, 38(1), 201-212. _o £ Warshak, R. (2001). Divorce poison. New York: Regan Books. Willen, H. (2015). Challanges for divorced parents: regulating negative emotions in post-■i divorce relationships. Australian and New Zealand Journal of Family Therapy, 36(3), 356-370. Wolfinger, N. (2005). Understanding the divorce cycle: the children of divorce in their own marriages. Cambridge: Cambridge University Press. Zakon o preprečevanju nasilja v družini (2008). Ur. l. RS, št. 16/2008, 68/2016. Zakon o socialnem varstvu (2007). Ur. l. RS, 37/07-UPB2 (23/2007 popr., 41/2007 popr.), 122/2007 Odl. US: U-I-11/07-45. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (2004). Ur. l. RS, 69/04 - uradno prečiščeno besedilo. Poročilo Poslano 4. februarja 2019, sprejeto 7. februarja 2019 Petra Videmšek Usposabljanje za supervizorje/supervizorke v socialnem varstvu Na Fakulteti za socialno delo je od 12. januarja 2018 do 1. februarja 2019 potekalo usposabljanje za supervizorje/supervizorke v socialnem varstvu. Program je leta 2017 akreditirala Nacionalna agencija za kakovost v visokem šolstvu in s tem omogočila, da smo po sedmih letih zastoja pri takšnem usposa-bljanu omogočili novim generacijam, da postanejo supervizorji/supervizorke na področju socialnega varstva. Akreditiran program je bil usklajen in pripravljen v sodelovanju s Socialno zbornico Slovenije, ki udeležencem s tem omogoča pridobitev licence za supervizorje. Udeleženke so v dobrem letu dni vsaka opravile 490 ur usposabljanja, ki so vključevale tako predavanja kot izkustveno učenje. Predvajanja in izkustvene skupine so bile organizirane v obliki 19 seminarjev, ki so jih vodile strokovnjakinje s področja supervizije (zasl. prof. Gabi Čačinovič Vogrinčič, red. prof. dr. Darja Zaviršek, izr. prof. Jana Mali, doc. dr. Lea Šugman Bohinc, doc. dr. Liljana Rihter, mag. Majda Golja, univ. dipl. psih., in doc. dr. Petra Videmšek, vodja programa). Izvajalke so z vsebinami poskrbele, da so udeleženke pridobile potrebno znanje za supervizijo na področju socialnega varstva na podlagi doktrine socialnega dela. Izhodišče usposabljanja za supervizorje namreč temelji na prepričanju, da si je treba v stroki socialnega dela vzeti čas za razmislek o tem, kaj delamo in kako to delamo. Udeleženke so poslušale o teoretskih izhodiščih o refleksiji in pomenu spolov v superviziji, občutljivosti za ranljive skupine ljudi in o ohranjanje jezika socialnega dela v superviziji ter o preobratih, ki se zgodijo na supervizijskih srečanjih. Supervizija je namreč področje, kjer iščemo nekaj novega. Je proces, ki je usmerjen v rešitve, ki jih za nastalo situacijo izbere posameznik sam. Supervizija nam tako ponudi vpogled v to, česar do srečanja še nismo videli. V g procesu kompleksnih situacij, s katerimi se ljudje v socialnem varstvu vsak £ dan srečujemo, je to ključno. In pomembno vlogo v tem procesu ima super- ™ vizor, ki članom skupine omogoča, da imajo po koncu srečanja več moči, da ~ so razbremenjeni in pogumni za nadaljevanje svojega dela. Lahko bi dejali, da je supervizija umetnost, pri kateri supervizor člane skupine vodi v iskanju ~ tega, kaj se obnese. Procesa tako ne začnemo z vprašanjem, kaj vse je naro- ^ be, ampak v čem smo dobri in kaj bi lahko naredili še bolje. To je temeljni | preobrat, ki omogoča dobre izide. Z besedami Martina Seligmana (2018) bi g lahko delali, da se člani učijo naučenega optimizma, namesto da vztrajajo v 3> naučeni nemoči. <8 -g Supervizija je vse bolj prepoznana kot nujno strokovno delo, ki strokov- I njaku omogoča refleksijo o delu in podporo pri tem, hkrati pa prav zaradi > omenjene refleksije o ravnanju vpliva na razvoj stroke kot znanosti. Zato ni | naključje, da je stroka socialnega dela prakseološka znanost, ki intenzivno prepleta teorijo in prakso. Še več, socialno delo temelji na teorijah učenja, ki prehajajo od učenja na pamet k učenju s pomočjo izkušnje (vodilni teoretik takšnega učenja je bil že v tridesetih letih 20. stoletja ameriški filozof, psiholog in pedagog John Dawey). Vse te izkušnje so udeleženke pridobivale na podlagi lastnih izkušenj učenja, ki je bilo razdeljeno na štiri dele. Stopenjsko učenje je pripomoglo k učenju na več ravneh. Supervizorka za vodenje skupine poleg lastnih delovnih izkušenj namreč potrebuje tako lastno izkušnjo udeleženosti in sodelovanja v skupinah kot tudi spretnosti za vodenje skupine v različnih kontekstih. Takšni načini učenja so se pokazali kot učinkovit model za oblikovanje lastnih slogov vodenja in ne nazadnje za pridobivanje kompetenc, ki jih supevizorka potrebuje za samostojno vodenje. S tem namenom je bilo izkustveno učenje razdeljeno na štiri dele. 1. Udeležba v supervizijski skupini, ki jo vodi izkušena supervizorka Osnovna namena sta učenje na podlagi izkušenj in povezovanje konceptov v praktično izvedbo. Posamezna kandidatka je pripravila gradivo za srečanje supervizijske skupine. Na podlagi obravnavanega primera oziroma analize gradiva so se lahko udeleženke učile različnih tehnik in metod dela, ki jih bo izkušena supervizorka uporabila pri delu. 2. Učenje vloge supervizorke: vodenje skupine pod mentorstvom Vsaka udeleženka je v okviru usposabljana za učenje vodila svojo skupino, ki ji je bila učeča se skupina. Za potrebe učenja je bilo treba izvesti deset srečanj, ker le to omogoča izpeljavo vseh faz supervizijskega procesa. 3. Vodenje skupine med kolegi - intervizija Po koncu prvega dela usposabljanja so se udeleženke med seboj povezale v manjše intervizijske skupine in v njih delovale vse do konca usposabljanja. Na intervizijskih srečanjih so obravnavale aktualne situacije iz prakse. Intervizijske skupine so bile odlično izhodišče za odpravljanje napak in pridobivanje kompetenc za vodenje skupine, saj so skupine potekale v bolj sproščenem in neformalnem ozračju. 4. Demonstracija vodenja skupine pod mentorstvom - metasupervizija Sklepni del usposabljanja je bil namenjen demonstraciji naučenega, vodenja supervizijske skupine. Vsaka udeleženka je prikazala vodenje skupine pred metasupervizorko. Metasupervizorka je bila v pomoč in podporo. Največji del njene vloge pa je bil v analizi prikazanega. Ena skupina se je odločila za snemanje supervizijskega vodenja. S tem so preizkusile metodo supervizije v živo, posnetek vodenja pa je bil uporabljen kot gradivo za podrobnejšo analizo in vpogled v vodenje skupine. Osnovni namen demonstracije je utrjevanje tistega, kar nam gre dobro, in spreminjanje tistega, v čemer nismo najuspešnejši. Demonstriranje je namenjeno dodajanju, spreminjanju, utrjevanju in predvsem učenju novih kompetenc za delo. Najboljši način učenja je učenje na podlagi napak in zmot. Ko nekaj izvajamo in se to obnese, se ne učim, temveč utrjujem navado in vzorec. Učimo se, ko naši dosedanji uspešni načini ne delujejo in začnemo ravnati drugače. Učimo se, ko spoznamo zmoto, ki je ne s p moremo spoznati vnaprej. Napaka je nekaj, kar narediš v dobri veri, da delaš a strokovno ustrezno, nato pa ugotoviš, da ni bilo tako. Ta ugotovitev je podlaga n za novo, alternativno delovanje. Supervizija in demonstracija vodenja pred skupino omogočata takšno učenje in prepoznavanje zmot. Sonja Žorga (2002) U je zapisala, da ni napaka, ko to naredimo prvič. To je mala napaka. Takrat se V naučimo lekcije, da je treba delati drugače. Ko pa to napako ponovimo, je pa to j velika napaka, ker nismo upoštevali lekcije, ki smo jo ob tej priložnosti dobili. eU Supervizija omogoča strokovnemu delavcu, da s pomočjo refleksije o lastnem delu, v varnem okolju, zaupa svoje izkušnje supervizorju in se od g njega in drugih uči novih pristopov in načinov strokovnega ravnanja, hkrati pa je to priložnost za izmenjavo stališč in pogledov na konkretno situacijo. c To so dragocene izkušnje, ki strokovnemu delavcu omogočajo pridobiti in- n formacijo o njegovem delu, drugim udeleženim pa spreminjanje obstoječih načinov ravnanja. t Je pa supervizija tudi proces in se ne konča enkrat za vselej. In prav tako je z usposabljanjem. Deset kandidatk (Maja Čeh, Metka Soklič, Dora Pal, Klementina Sambolic, Mojca Hrastnik, Barbara Selan, Dina Vanja Dobovičnik, Petra Kušar Stojakovič, Melita Žontar, Marija Turma Lejmanic) je uspešno končalo prvo izobraževanje, a njihovo delo se bo s tem šele začelo. In veseli nas, da se tega zavedajo. Čestitamo novim supervizorkam za trdo delo in vztrajnost. Foto: Žiga Rajšter Vira Žorga, S. (2002). Modeli in oblike supervizije. V: Žorga, S. (ur.), Modeli in oblike supervizije. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, str. 9-14. Saligman, E. Martin (2018), The hope circuit: a psychologist's journey from helplessness to optimism. London: Nicholas Brealey Publishing. Knjižna recenzija Prejeto 28. aprila 2020, sprejeto 6. maja 2020 Stephen A. Webb (ur.) (2017) Professional identity and social work London in New York: Routledge. 245 strani. ISBN 978-1-138-23443-7 Monografija Strokovna identiteta in socialno delo, ki jo je uredil Stephen A. Webb, vsebuje prispevke številnih avtoric in avtorjev, ki podajo poglede na to, kako se v praksi oblikuje strokovna identiteta socialnih delavk in delavcev in zakaj je premislek o tem pomemben za stroko in znanost socialnega dela. Gre za prvo knjigo, ki temo identitet razišče v odnosu do socialnega dela. Avtorji in avtorice v prispevkih odgovarjajo na vprašanje, kako praktiki svojo lastno strokovno identiteto ubesedijo in razumejo v odnosu do sistemov, v katerih delujejo, ter do svojih prepričanj, vrednot in izkušenj. Webb (str. 1-19) v uvodu predstavi, kako so avtorji v preteklosti definirali koncept identitete in kako nanj gledamo danes. Poseben poudarek nameni poklicni socializaciji kot enemu izmed ključnih dejavnikov pri oblikovanju identitete. Ob tem povzema druge avtorje, ki so v preteklosti razlikovali socializacijo za delo, ki je pridobljena predvsem v procesu izobraževanja, in socializacijo z delom, ki se dogaja v praksi. Webb predstavi še druge nujne elemente in koncepte, ki jih je treba upoštevati pri raziskovanju strokovnih identitet, kot so organizacije, v katerih socialni delavci in delavke delajo, spol, meddisciplinarno delovanje in z njim tesno povezan koncept »razmejevanja«1. V monografiji avtorji in avtorice te elemente in koncepte uporabijo pri raziskovanju in razlagi zanje pogosto neotipljivega koncepta strokovne identitete socialnih delavk in delavcev kot tudi same identitete socialnega dela. Monografija je razdeljena na tri dele, s številnimi poglavji. V prvem delu je podan poglobljen pregled ključnih teoretskih konceptov, perspektiv in pristopov, pomembnih za obravnavo strokovne identitete v praksi socialnega dela danes. Dent (str. 21-34) pri pregledu literature kritično oceni te koncepte, s 1 Ang. boundary work. Gre za razmejevanje v dveh kontekstih: (1) med strokovnjaki in uporabniki, (2) med strokovnjaki različnih strok oz. med strokami - kaj je njihovo področje dela, delovne naloge, odgovornost (v tej knjigi avtor uporablja izraz predvsem v tem pomenu). posebnim poudarkom na razvoju strok in vpliva, ki ga je od konca 19. stoletja s pri tem imela država. Tako socialno delo in druge novejše stroke razlikuje od strok, kot sta pravo in medicina, ki so s tako rekoč neomejeno pristojnostjo | ohranile nadzor nad svojimi področji delovanja. Avtor priznava, da stroke delujejo v medsebojno odnosnem sistemu, za katerega je značilna tudi tekmovalnost, in da se morajo zato zadovoljiti z omejenim področjem delovanja. To sicer ne pomeni, da gre v primerih socialnega dela ali zdravstvene nege za »polstroko«, vendar pa poudari, da te stroke ne bodo nikoli osvojile dominantnega položaja brez oslabitve moči drugih strok ali pa zakonskih sprememb, ki bi neposredno vplivale na določeno področje prakse. V nadaljevanju avtor kritizira novi menedžerizem in birokratizacijo kot ključna elementa neolibe-ralizma, saj sta strokovno delo in strokovno avtonomijo, predvsem v javnem sektorju, podredila strogi regulaciji in nadzoru države. Avtorji in avtorice monografije se strinjajo, da je identiteta fluidna in se izoblikuje v različnih med seboj prekrivajočih se kontekstih, proces izoblikovanja pa se nikoli ne konča. Prav tako poudarjajo, da gre pri strokovni identiteti tako za individualni kot kolektivni fenomen, saj je proces izoblikovanja strokovne identitete izjemno oseben in temelji na izkušnjah posameznika, hkrati pa intervjuvanci v raziskavi avtorice Wiles (str. 35-50) ob opisovanju strokovne identitete izhajajo iz skupnih predstav tega, kaj pomeni biti socialni delavec oziroma delavka. Ob sklicevanju na pretekle raziskave avtorica predstavi tudi nevarnost izgube občutka strokovne identitete in vlog, značilnih za prakso socialnega dela; to se lahko zgodi zaradi organizacijskih sprememb in vpliva meddisciplinarnega delovanja. V prispevkih, ki sledijo v osrednjem delu monografije, je to dobro predstavljeno na primeru raziskav prakse socialnega dela v različnih meddisciplinarnih kontekstih. V osrednjem delu monografije avtorji in avtorice poudarjajo pomen organizacijskega konteksta in lokacije pri raziskovanju in razmišljanju o strokovni identiteti v praksi socialnega dela. Tema je tako raziskana v različnih organizacijskih kontekstih in meddisciplinarnem sodelovanju, v katerih na izoblikovanje strokovne identitete lahko vplivajo različne javne politike, zakonodajne zahteve, pričakovanja uporabnikov in javnosti ter organizacijska kultura s svojimi vrednotami, prepričanji, tradicijami, strukturami in načini ravnanja. Poudarek je na področjih zaščite in skrbi za otroke ter socialnega dela v zdravstvu. Avtorica Beddoe v prispevku »Področje, kapital in strokovna identiteta« (str. 122-135) uporabi koncepta »področje« in »kapital« Pierra Bourdieuja pri analizi vpliva in razmerij moči socialnega dela v zdravstvu. Socialno delo v zdravstvu avtorica sprva zgodovinsko umesti in predstavi ključne probleme, s katerimi se spoprijema socialno delo v zdravstvu. Med drugim preuči socialnodelovno prakso kot »gostujočo« stroko na področju medicine in, zgodovinsko gledano, odvisno od »sponzorstva doktorjev in v manjši meri od pripravljenosti medicinskih sester, da socialnim delavkam omogočijo dostop« (str. 123). Beddoe prepoznava dve aktualni temi za to področje, vlogo socialnega dela v spreminjajočih se sistemih zdravstvenih dejavnosti in vr- nitev socialnega dela k vrednotam človekovih pravic in socialne pravičnosti > v sistemu, v katerem pogosto prevladujejo menedžerizem in tržni pristopi. U Bourdieujevemu kulturnemu in socialnemu kapitalu doda še strokovni kapital, k ki je oblika simbolnega kapitala na področju zdravstva. Tu imajo pomembno R vlogo prestiž, status in možnost vpliva na potek dela v organizacijah. Za soci- s alne delavke je strokovni kapital ključen, saj pogosto poročajo prav o nižjem a statusu in prestižu svoje stroke, a kljub prevladi medicine in menedžerizma socialno delo ohranja svoj prostor in ostaja zvesto holističnim in socialnim vidikom zdravljenja (str. 132). Več avtorjev v monografiji piše o tem, da se identiteta izoblikuje v interakciji z drugimi, zato Beddoe poudarja pomen prostora »med drugimi strokami«, v katerem delujejo socialne delavke in je po eni strani priložnost zanje, da se prikažejo kot nenadomestljive, hkrati pa sta širina dela in njegova nedoločlji-vost lahko prikazani kot šibkosti. S strokovno identiteto socialnih delavk in delavcev je zato zelo povezano večno vprašanje (ne)določljivosti identitete samega socialnega dela. Avtorja Emprechtinger in Voll (str. 136-150) se zato na primeru tima za zaščito otrok in odraslih sprašujeta, ali meddisciplinarno sodelovanje krepi identiteto socialnega dela ali jo slabi. Ugotavljata: kjer organizacijski kontekst spodbuja in promovira razgradnjo strogih strokovnih identitet in s tem premik k transdisciplinarni obravnavi, to povzroča tekmovalnost strok in brisanje meja med njimi. Raziskava kaže, da to pogosto povzroča zamegljeno vlogo in nejasen prispevek socialnega dela, saj v time socialne delavke vabijo na podlagi njihovih delovnih izkušenj in ne specifičnega socialnodelovnega znanja, nasprotno pa pravnike vabijo na podlagi njihovega specifičnega znanja in ne delovnih izkušenj. Emprechtinger in Voll (str. 147) trdita, da se lahko strokovna identiteta v meddisciplinarnem sodelovanju utrdi ali pa razgradi, zelo odvisno od samega procesa pogajanja in pogajalskih sposobnosti posameznih socialnih delavk in delavcev. Samo oblikovanje strokovne identitete je podrobneje predstavljeno v zadnjem delu monografije. Prispevki se navezujejo na izobraževanje za socialno delo, »profesionalno socializacijo« študentk in študentov socialnega dela ter na njihovo pripravljenost za delo v praksi. Wheeler (str. 183-196) na primer poudarja pomen, ki ga ima praktično usposabljanje v procesu, v katerem se študentje in študentke začnejo istovetiti s stroko, ponotranjijo njene vrednote in jih tudi kažejo v svojih ravnanjih. Daly in Keetle (str. 211-225) pa poudarjata pomen »usodnih trenutkov« (angl. fateful moments) v praksi, ki od socialne delavke zahtevajo pomembno odločitev ali zavzemanje jasnega stališča. Avtorja prikažeta, da ti trenutki zaznamujejo sam proces oblikovanja in dojemanja lastne strokovne identitete študentk in študentov ob koncu študija in prehodu v prakso. Avtorji in avtorice s prispevki v monografiji vedno znova utemeljujejo, zakaj sta bila razmislek o strokovni identiteti socialnega dela in raziskovanje te identitete potrebna v preteklosti in zakaj je v času, ko se socialno delo spoprijema z deprofesionalizacijo, birokratizacijo in menedžerizmom, ta poglobljen razmislek še toliko potrebnejši danes. Monografija je zato name-| njena širokemu občinstvu, vsem, ki želijo na izzive in priložnosti socialnega ^ dela danes pogledati skozi prizmo koncepta strokovne identitete. | Monografija je uporabna za študijske in poučevalne namene, saj je velik -I poudarek na samih procesih profesionalizacije in oblikovanja strokovne iden-| titete v času izobraževanja za socialno delo. Posebno vrednost ima monografija tudi za raziskovalce prakse socialnega dela v meddisciplinarnih kontekstih, saj avtorji in avtorice z uporabo narativnih analiz in kritične analize diskurza raziščejo kompleksnost obravnavane teme, a so hkrati tudi kritični in podajo predloge za nadaljnje raziskovanje predstavljenih področij. Ne nazadnje pa je monografija zanimiva tudi za socialne delavke in delavce v praksi, še posebej za tiste na področjih zdravstva ter zaščite otrok in družine. Anže Jurček Indeks SOCiALNO DELO, LETNIK 58 (2019) Znanstveni članki Bakse T. (Grebenc, V. &) - Raziskovanje poskusa samomora iz uporabniške perspektive, 1: 23. Grebenc, V. (&, Bakse, T.) - Raziskovanje poskusa samomora iz uporabniške perspektive, 1: 23. Jurcek, A. - Prispevek socialnega dela v zdravstveni dejavnosti v Sloveniji, 2: 113. Kodele, T. (Videmsek, P., &) - Uporabniška perspektiva v praktičnem usposabljanju na Fakulteti za socialno delo, 3-4: 255. Kresal, B. - Ustanovitev Mednarodne organizacije dela leta 1919: sto let mednarodnega urejanja delavskih pravic na mednarodni ravni, 3-4: 207. Mali, J. - Socialno delo v interdisciplinarnih raziskavah: primer raziskovanja socialnih razsežnosti demence, 3-4: 219. Popovic, B. - Implementacija ukrepa prepovedi približevanja v primeru nasilja nad ženskami na Kosovu, 1: 43. Postrak, M. - Socialno delo z ranljivimi mladostniki v njihovem prostem času v Sloveniji v obdobju 1975-1990, 3-4: 235. Ramesa, M. (Žekelj, T. &) - Zaposlovanje starejših v Sloveniji, 1: 5. Rihter, L. - Pregled dejavnosti raziskovanja v kontekstu izobraževanja za socialno delo v Sloveniji, 3-4: 193. Schlingensiepen-Trint, K. - Citizenship, democracy and social work: an exploration toward a direct link, 2: 95. Sobocan, A. M. - Poklicna identiteta in etika v socialnem delu v objavah v reviji Socialno delo, 3-4: 181. Štambuk, A. - Widowhood and grieving in old age, 2: 125. Videmsek, P. (&, Kodele, T.) - Uporabniška perspektiva v praktičnem usposabljanju na Fakulteti za socialno delo, 3-4: 255. Žekelj, T. (&, Ramesa, M.) - Zaposlovanje starejših v Sloveniji, 1: 5. Strokovni članek Murgel, J. - Zgodnja obravnava otrok s posebnimi potrebami v Sloveniji, 1: 57. Polemika Cafuta, J. (Rape Žiberna, T., Žnidar A., &, Flaker, V.) - Reorganizacija centrov za socialno delo: kaj se pravzaprav dogaja?, 2: 145. Flaker, V. (Rape Žiberna, T., Žnidar, A., Cafuta, J., &) - Reorganizacija centrov za socialno delo: kaj se pravzaprav dogaja?, 2: 145. Rape Žiberna, T. (&, Žnidar, A., Cafuta, J., Flaker, V.) - Reorganizacija centrov za socialno delo: kaj se pravzaprav dogaja?, 2: 145. Žnidar, A. (Rape Žiberna, T., &, Cafuta, J., Flaker, V.) - Reorganizacija centrov za socialno delo: kaj se pravzaprav dogaja?, 2: 145. Intervjuja Leskošek, V. - Intervju z Gabi Čačinovič Vogrinčič, 3-4: 297. Petrovič Jesenovec, B. - Intervju z Bogdanom Lešnikom, 3-4: 303. Eseji Cafuta, i. J. - Centri za socialno delo po reorganizaciji, 1: 79. Gorjup, K. - Moja izkušnja učenja socialnega dela, 2: 155. Mesec, B. - Če jih zgrešimo, smo zgrešeni, 3-4: 271. Poročilo s poti Zavirsek, D. - Razumevanje travme holokavsta v socialnem delu, 1: 71. Manifest Preboj socialnega - Dubrovniški manifest 2019, 3-4: 293. Knjižne recenzije Buda, T. - Darja Zavirsek (2018): Skrb kot nasilje, 1:87. Jurcek, A. - Eduard Louis (2018): The end of Eddy, 2: 165. Jurcek, A. - Vera Grebenc, Amra Šabič (2013): Ljubljanske zgodbe - biografije navadnih ljudi, 3-4: 321. Kejzar, A. - Jana Mali, Nina Mesl, Liljana Rihter (2011): Socialno delo z osebami z demenco - raziskovanje potreb oseb z demenco in odgovorov nanje, 3-4: 311. Krstulovič, G. - Petra Videmsek (2013): Iz institucij v skupnost - stanovanjske skupine nevladnih organizacij na področju duševnega zdravja, 3-4: 317. Kustec, K. - Jana Mali, Vida Milosevic Arnold (ur.) (2011): Demenca: izziv za socialno delo (2. natis), 3-4: 307. Poštrak, M. - Lea Šugman Bohinc (ur.) (2011): Učenci z učnimi težavami - izvirni delovni projekt pomoči, 3-4: 325. 109 Sardelic, J. - Špela Urh (ur.) (2012): Država želi, da ostanemo cigani! - teoretske refleksije in prakse izključevanja/vključevanja Romov v Sloveniji, 3-4: 333. Škraban, J. - Jasna Russo, Angela Sweeney (ur.) (2016): Searching for a rose garden: challenging psychiatry, fostering mad studies, 2: 161. Urek, M. - Simona Gerencer Pegan (2017): Ljudje z gluhoslepoto v Sloveniji, 3-4: 329. Uvodnik Grebenc, V. - Za kritično raziskovanje v socialnem delu, 1: 3. Uvod v tematsko številko Leskošek, V. (Mali, J., &) - O razvoju izobraževanja za socialno delo ob 100. obletnici Univerze v Ljubljani, 3-4: 179. Mali, J. (& Leskošek, V.) - O razvoju izobraževanja za socialno delo ob 100. obletnici Univerze v Ljubljani, 3-4: 179. Najava 7. kongres socialnega dela: humanizem in etika v socialnem delu, 2: 169. Dokument Indeks: Socialno delo, letnik 57 (2018), 1: 91. Gostji urednici Leskošek, V. (Mali, J., &) - Socialno delo ob 100-letnici Univerze v Ljubljani, 3-4. Mali, J. (& Leskošek, V.) - Socialno delo ob 100-letnici Univerze v Ljubljani, 3-4.