167 2019 OCENE IN POROČILA, 165–178 Jože Rataj: Steklo na Celjskem: od 18. stoletja do danes = Glas in the Celje region: from the 18th century to the present. Celje: Pokrajinski muzej, 2017, 210 strani (fotografije Tomaž Lauko). V krajšem uvodu nas Jože Rataj seznani z dose- danjimi raziskavami in objavami rezultatov navedene problematike ter daje pregled virov, ki jih je uporabil pri svoji sintezi. Začetna poglavja avtor nameni pregledu tehnič- nih problemov pri proizvodnji stekla. Na kratko nas seznani s proizvodnjo stekla skozi stoletja od začet- kov (od 7. stoletja pr. Kr.) do 19. stoletja, ko glažute prerastejo v industrijska podjetja, v steklarne. V po- glavju o proizvodnji stekla nas avtor opozarja, da se je tehnika izdelovanja steklenih predmetov spreminjala. Peč za taljenje stekla je vseskozi predstavljala enega od bistvenih elementov steklarne. Najpomembnej- ši tehnološki mejnik predstavlja iznajdba steklarske pope okrog leta 50 pr. Kr. Nato nas opozori na sesta- vo stekla, pri čemer razen kremenčevega peska pred- stavljajo najpomembnejše primesi alkalijske spojine. Pepeliki, ki je bila nepogrešljiva sestavina v gozdnem steklarstvu (glažutah), posveti avtor posebno po- zornost. Sol so začeli pridobivati s sežiganjem lesa in z dodatno obdelavo pepela, zato so jo imenovali pepelika. Za njeno izdelavo so uporabljali predvsem bukov les, zato je pri nas padlo veliko gozdnih povr- šin. Steklena masa je bila lahko brezbarvna ali barv- na. Razen različnih barvnih odtenkov je steklo lahko ohranjalo prozornost ali pa je bilo neprozorno. Avtor nas opozarja na razne postopke, da so steklarji obar- vali steklo (z dodatki kovinskih oksidov). Posebno pozornost Rataj posveti steklarskim pe- čem in njihovemu razvoju, saj so imele v steklarskih delavnicah osrednjo vlogo za proizvodnjo stekla. Še posebej je to veljalo za talilne peči, ki so predstavlja- le srce steklarske delavnice. V srednjem veku so se uveljavile okrogle talilne peči, kakršne delujejo tudi v glažutah na celjskem območju. V obsežnem poglavju se avtor posveti obratova- nju glažut in steklarn na širšem celjskem območju. Ugotavlja, da je bil najprimernejši prostor za postavi- tev glažute ali kasneje steklarne odročna dolina, kjer je tekel potok ali stičišče več potokov, kar so steklarji uporabljali kot pogonsko silo. Eden od pogojev za postavitev glažute je bila zadostna površina gozdov, ki jih je zemljiški gospod dal na razpolago za pogon proizvodnje in je bilo v njih mogoče pridobivati pe- peliko in kurivo, pa tudi možnost transporta osnov- nih proizvodnih surovin in kasneje izdelkov. Steklar- ski obrati so bili v začetku odmaknjeni od naselij. Vzrok sta bila bližina surovin in požarna nevarnost. Glažute so bile videti kot naselbine, kjer se je število zaposlenih povzpelo na več sto. Steklarji so namreč sloveli kot nomadi, saj so se glede na delovne potrebe selili od steklarne do steklarne. Prihajali so iz srednjeevropskega prostora, predvsem iz avstrijskih dežel, Češke, Bavarske in Šlezije. Prve glažute na celjskem območju so ustanavljali zemljiški gospodje ali pa cerkvene ustanove, pred- vsem samostani. Gozdni redi iz srede 18. stoletja so začeli omejevati rabo lesa za pepeliko in oglje. Marija Terezija je v dvornem dekretu leta 1770 zagrozila s kaznijo vsakomur, ki bi brez dovoljenja postavil že- lezarno, glažuto ali kuhinjo pepelike. Na ta način je hotela zaščititi delovanje fužin, ki so bile v gospo- darskem smislu za državo pomembnejše. Konec 18. stoletja je dvorna komora izdala odlok, po katerem je bilo za postavitev glažute potrebno pridobiti dovolje- nje gubernija. Že trideseta leta 19. stoletja so prinesla za steklarske obrate številne olajšave. Po teh uvodnih splošnih poglavjih avtor obrav- nava delovanje glažut in steklarn po posameznih območjih na Celjskem. Najprej obdela steklarne na območju gospostva Rogatec, ki so se usmerile na proizvodnjo steklenic za mineralno vodo. Pri opisu posameznih glažut ga zanimajo lastniki, izdelki, vrste stekla, poreklo in število steklarjev. V nekaterih gla- žutah so se omejili na pihanje preprostejših uporab- nih predmetov in pivskega posodja. Ko pa so glažute prerasle v industrijske obrate, so v steklarnah prešli na zahtevnejše tehnike oblikovanja stekla. Izdelke so brusili, gravirali in poslikavali. Avtor podrobno opisuje glažute v osrčju Kozjanskega, pod Lisco in v Jurkloštru. Na vrsti so še steklarne v Svetlem Dolu, pod Svetino, glažute na območju gospoščine Žusem. 168 2019OCENE IN POROČILA, 165–178 Posebej je izpostavljena glažuta v Loki pri Žusmu, ki je pozneje prerasla v steklarno. Potem so obdelane še glažute v Olimju, steklarstvo v Žički kartuziji, v Vitanju in Spodnji Savinjski dolini, predvsem v Li- bojah. Zelo podrobno avtor predstavi sodobne ste- klarske obrate v Zagorju ob Savi in v Trbovljah, kjer se proizvodnja ni ohranila. Bogata steklarska tradicija se danes nadaljuje v Hrastniku. Zelo podrobno se avtor zadrži pri obratovanju naše najbolj znane steklarne pri nas, v Rogaški Sla- tini. Posebno pozornost posveti Steklarski šoli v Ro- gatcu, ki je prerasla v zelo uspešen proizvodnji obrat v Steklarsko novo, vendar je leta 2009 prenehala z de- lovanjem. Avtor navede posamezne vidnejše steklarje v gla- žutah na Celjskem, med katerimi posebej izpostavi Hieronymusa Hackela, ki je delal kot brusilec stekla v steklarni v Rakovcu. V zaključku avtor predstavi steklene izdelke iz zbirk pokrajinskega muzeja v Celju v izredno lepi barvni fotografski tehniki. Stekleni izdelki so pred- stavljeni v naslednjih skupinah: steklenice, kozarci, kozarci na nogi in kelihi, vrčki, svetila (mnogi lesten- ci še danes krasijo cerkve na Celjskem) in embalažno steklo (lekarniško in laboratorijsko posodje, stekleni- ce za sodavico in šabeso). Jože Rataj je v knjigi, ki grafično predstavlja lep dosežek, podal celostno podobo razvoja glažut in ste- klarn na celjskem območju. Zadovoljila bo tako stro- kovnjake kot široko bralsko javnost. Knjigi je dodan pregleden spisek uporabljenih virov in literature. Ignacij Voje Janez Mlinar: Novejši urbarji za Slovenijo 2. Urbarji belopeškega gospostva. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2018 (Thesaurus memoriae. Fontes 14), 222 strani. Pri izdajah starejših zgodovinskih virov prav- zaprav ni zelo nenavadno, če med izidoma dveh publikacij iz iste serije mine tudi četrt stoletja. Od izida Urbarjev za Belo krajino in Žumberk, ki jih je leta 1991 kot prvi zvezek serije Novejši urbarji za Slo­ venijo objavil Dušan Kos, nas loči že 27 let, zato je tem bolj razveseljivo, da je serija, ki se je zdela uga- sla, končno oživela, tokrat v prenovljeni podobi in znotraj druge zbirke, a še vedno pri istem izdajatelju, Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU. Poleg številnih drugih vezi povezuje obe izdaji vsaj še ena, ki jo nepozorni uporabnik zlahka prezre. Tako kot je Kos v prvem zvezku pokril skrajni sloven- ski jugovzhod in posegel na današnje tuje državno ozemlje, v Žumberk, je Janez Mlinar obdelal skrajni slovenski severozahod, obsežno zemljiško gospostvo Bela Peč, katerega sedež je danes prav tako v tujini, v Italiji. Podnaslov njegove izdaje je zato za manj po- učenega potencialnega uporabnika morda kar malce premalo poveden. Celo med zgodovinarji se bo našlo nemalo takšnih, ki si s podnaslovom Urbarji belope­ škega gospostva ne bodo znali pomagati pri geografski umestitvi obravnavanega prostora, dokler se o zgo- dovinskem razvoju gospostva ne bodo poučili iz Mli- narjeve uvodne študije. Gospostvo Bela Peč, katerega glavnina je obsega- la Zgornjesavsko dolino na severozahodu Gorenjske oziroma Kranjske, njegov sedež pa so pozneje pre- nesli iz odmaknjene Bele Peči (danes Fusine in Val- romana) na Jesenice, je bilo v več ozirih posebnost. Kot specifičnega lahko označimo že njegov nasta- nek, saj se je gospostvo šele v prvi polovici 15. sto- letja pod Celjskimi izločilo iz velikega radovljiškega gospostva. Prvotni sedež je imelo v novozgrajenem, najviše ležečem gradu slovenskega prostora, nad že obstoječim fužinarskim naseljem, ki je med drugim kot edino od naselij tega tipa pridobilo popolne trške pravice. Do konca 15. stoletja se je gospostvo povsem izoblikovalo kot samostojna gospodarska in upravna enota, katere deželsko sodišče se ni omejevalo samo na prostor dežele Kranjske (dobršen del meje je na severu in zahodu tekel po kranjsko-koroški deželni meji), ampak se je prek gorskih grebenov spuščalo na primorsko stran v dolino Trente. Pozno nastalega