Tone Vogrinčič
•| BILI SO MED NAMI |-
Vsako slovo je težko, še posebej pa je težko in boleče zadnje slovo od prijatelja in sodelavca. Vkljub bolečini in žalosti, pa se moramo vedno sprijazniti z dejstvom, da je smrt samo prekinitev polnjenja čaše nesmrtnosti, ki jo je prijatelj Tone do robu napolnil v svojem kratkem in ustvarjalnem življenju, ki ga je pričel v Pomurju pred ne polnimi 44. leti. Skozi življenje je šel po težki poti, ki ga je peljala kot mladega uka željnega mladeniča v Ljublja-no in mu omogočila, da se je izučil za poklic gostinca, ki ga je nadvse ljubil in se mu je v celoti predal.
S poklicem gostinca in dobro družico je prišel v našo polhograjsko dolino.
25. aprila je minilo 21 let odkar je priče! z delom kot samostojni gostilničar v gostilni Pri Pratkarju, v katero je vložil toliko svojega znanja in truda, imel pa je še polno načrtov za posodobitev. Glas o dobri gostilni, ki je z njegovo prijaznostjo in marljivostjo nudila prijeten počitek in dobro okrepčilo popotniku, ki se jc sprehajal po lepih polhograjskih hribih, se je hitro razgiril po bližnji in daljni okolici. Bil je pravi zanesenjak, ki je hotel v sekciji občinske obrtne zbornice, ki jo je vodil, čimprej vpeljati v naše gostilne pravo slovensko kuhinjo.
Pretekli mesec je ves zagnan pričel organizirati teden viških gostincev. PrepriČan je bil, da viški zasebni gostin-ci delajo dobro in bi jih bilo potrebno nujno vključiti v slovensko turistično ponudbo.
Tudi sicer je Tone VogrinčiČ bogatil turistično ponud-bo na$e občine na številnih prireditvah in predstavitvah - nazadnje zelo uspešno na sejmu Alpe-Adria. Za vse to je prejel še v letošnjem letu priznanje Mestne turistične zveze. Žal je bilo to poslednje za njegovo prekratko in tragično končano življenjsko pot. Radi se^ ga bomo spo-minjali!
JANEZ OVEN
V slovo Gusti Amon
Nepričakovano, sredi neumornega dela je odšla od nas naSa zvesta sodelavka, predvsem pa od rojstva krajanka KS Trnovo. Za njo je nastala skoraj nenadomestljiva praznina. Njeno delo se je odražalo na vseh ravneh delovanja rdečega križa in socialnega varstva. Njeno človekoljubno naravnanost bodo pogrešali zlasti njeni krajani, kjer je najbrž že bolna, dolga leta skrbeia, da nt ostal nihče lačen, v mrazu ali brez strehe nad glavo. Težko je opisati njeno veliko delo, ki ni bilo uokvirjeno le v krajevno organizacijo, ampak je delovala tudi kot članica predsedstva občinske organizacije Ljubljana Vič-Rudnik, kot predsednica nadzornega organa občinske organizacije RKS, nikoli ni odklonila nobene naloge v mcstni organizaciji RKS, kako tudi ne v družbenem življenju občine. Posebno hvaležnosl čutijo tudi upoko-jenci KS Trnovo, kjer je z roko v roki delala v skladu z načeli RKS in društvom upokojencev. S svojim zgle-
dom je prispevala k vključevanju mladih k delu naSe človekoljubne organizacije.
Za svoje neumorno delo je prejela Stevilna priznanja RS in oscbno priznanjc občine Ljubljana Vič-Rudnik v letu 1987. Vsa pnznanja so premalo za njeno človeko-Ijubnost in odrekanje tastntm potrebani.
Tem bridkejše je zato naSe spoznanje. da naše drage Gusti ni več med nami. Njo in njena dela bomo ohraniti v trajnem spominu.
Občinska organizadja RKS Ljubljana Vič-Rudnik
IZ ŠENTJOŠTA
Bili so med nami!
Več kot leto je že od tedaj, ko smo se poslovili od dveh ženic. Prva se je začela nagibati k stotim, druga k devet-desetim letom. Veliko skupnega sta imeli.
Obe sta bili vesele narave, obe skromno živeli, obe globoko verni, obe majhne postave, obe vdovi, obe živeli v naravi naravno, pristno življenje. In nenazadnje sta se obe preživtjali z nabiranjem gozdnih sadežev.
Prva je zapustila solzno dolino Ivanka Drofliiia-GlaT-taijeva. Še je spomin na njo v ljudeh. Kako je drobiia skozi vas, vsa krhka in majcena. Tu pa tam se je ustavila in prisluhnUa žvrgolenju ptic. Nekoč, pred leti, ko sva skupaj pobirali krompir na sosedovi njivi, mi je pripove-dovala: »Veliko deklet nas je bilo. Služile smo pri boga-tem kmetu. Zvečer so pa prišli fantje, pa smo peli in plesali. Pa je prišel Andrejc iz Šentjošta. Pomisli, prav k nam na Štajcrsko je priSei. Zagledal se je prav v mene. Samo jaz sem mu bila všeč in to zato, ker sem bila najbolj veselodekle«
Kako smo danes lačni sproščenega smeha, še posebno tista mladina, ki brez cilja tava po svetu.
Druga - Frančiška Jaakovec-Feferoca, jc odšla po plačilo k o&tu nekaj mesecev za Glavtarjevo Ivanko. Ta mati je živela samotarsko življenej na vrhu hriba nad našo vasjo. To je bila njena oaza miru, katero je obkrožal venec smrek. Zadnja leta ji je delal družbo samo pes^ zvesti prijatelj, ki jo je spremljal tudi v cerkev. No. družbo so ji delale tudi srnice in zajčki, ki so jo hodili pozdravljat na prag. Od te preizkušene žene (tnoža so ji ubili panizani, hčerko-mladoletno je ubila strela, ona je bila zraven; druga hči ji je pred leti tudi umrla) se je šentjoški mladi rod učil skromnosti in vdanosti v Božjo voljo. Nekoč smo ji nesli velikonočni žegen. Hvaležna je bila, ampak tudi ona je hotela kaj dati. Tako revna, pa je hotela in je dala. Pirhe otrokom!
Kdor hoee dati, da, pa če takorekoč nič nima.
V začetku februaija pa se je poslovil v 87. letu Poide Oblak-Stansk Poide so ga klicali, oče petih otrok Slovcl je po modrosti, trdoiivosti, delavnosti in iskrcnosti. V vsem tem je vzgojil tudi svoje otroke. Še dotgo pa bodo živele med ljudmi njegove besede:
IVANKA KAVČIČ