OBISK PRI NAGRAJENCEMA
Konec lanskega leta je občinska skupščina Lj. Moste-Polje sprejela sklep, da sprejmeta priznanja za izjemna dejanja sekretarka Rdečega križa Nataiija Sturm in bivši sostrški župnik pater Vid Junger.
Ker se pater Vid Junger februarja letos ni mogel udeležiti slovesne seje občinske skupščine, ga je meseca marca obiskala delegacija občinske skupščine na Ptujski Gori, kjer zdaj službuje. Ptujska Gora je majhno na-selje med Polskavo in Dravinjo, na prehodu od Ptujskega polja v Haloze.
avtobusov izletnikov, ob koncu tedna pa do petnajst avtobusov romarjev, vendar v ozkih ulicah naselja ne mo-rejo ne parkirati in ne obračati. Pater Vid Junger je zato odkupil kos zem-Ijišča, da bi na njem zgradili prepo-trebno parkirišče. Izdelati je dal tudi spominke in zgibanko Ptujske Gore,
Na vzpetini je na daleč vidna gotska cerkev z baročnimi umetninami. Pred cerkvijo je številno delegacijo sprejel Ijubeznivi pater Vid Junger.
Najprej nas je peljal v cerkev, kjer smo si ogledali dragocene umetnine in se seznanili z zgodovino cerkve, ki je hkrati zgodovina kraja. Cerkev so gradili med leti 1390 in 1410, leta 1471 pa so jo opustošili Turki. Pozneje je bila cerkev obnovljena, okrog nje pa so zgradili obrambne zidove, katerih ostanki so vidni še danes. Posebno zanimiv je relief Marije zavetnice, vkomponiran v baročni oltar. Nato nas je pater Vid Junger povabil v žup-nišče. kjer nas je pogostil. Zanimalo nas je, kako se je vživel v novo okolje. Sostrčani ga namreč poznajo kot skrbnega in iznajdljivega gospodarja in dobrega organizatorja. Tudi na Ptujski Gori se je izkazal. Ob delavni-kih se pripelje na Ptujsko Goro do pet
saj obiskovalci doslej niso dobili za spomin nič takšnega. Poslanec in bivši župan Janez Jančar je v imenu občin-ske skupščine Moste-Polje izročil p. Vidu Jungarju priznanje in lepo sliko in mu zaželel veliko uspehov pri nje-govem poslanstvu. Prijeten pogovor pa je kmalu minil, saj so patra čakale nove obveznosti.
Ena od odlik p. Vida Jungerja je tudi skromnost, zato srao o njegovi dejavnosti med desetdnevno vojno za Slovenijo poiz-vedeli pri njegovih sodelavcih, Tonetu in Idi Mrvar iz Sadinje vasi. Ob izbruhu vojne sta pomagala z araaterskimi radio zvezami patru Vidu Jungerju pri reševanju otrok, ki so bili na duhovnih vajah na Medvedjem Brdu nad Logatcem. Pater Vid Junger se je mimo barikad in drugih ovir prebil z župnijskim kombijem do otrok. pri tem pa ni niti pomislil, kakšnim nevarnostim se izpostavlja. Z otroki, ki še niso vedeli. kaj se dogaja. se je po stran-skih poteh vrnil v Sostro. kjer so jih priča-kali presrečni starši. Tone Mrvar je nato
po radio zvezah izvedel za žejne in lačne voznike, ki so bili ujeti v blokadah na Ijubljanskih vpadnicah. Pater Vid Junger je zaprosil za podporo Karitas in s kombi-jem in s svojimi pomočniki nabavljal po najnižji ceni hrano, ali pa jo dobil tudi zastonj v Emoni, Žitu in Ljubljanskih mle-karnah. Zaradi ugleda sostrškega župnika so mu ljudje zaupali, njega in njegove so-delavce pa so s hvaležnostjo pričakali če-ški, ruski, iranski in nemški vozniki. Ida in Tone Mrvar pravita, da p. Vid Junger rad dela z ljudmi, in da jim vedno prisluhne, pri tem pa nikoli ne potoži o svojih teža-vah. Kot sostrski župnikje bil s svojo odpr-tostjo in zavzetostjo vedno potreben lju-dem.
Pisati o Ijudeh, ki so s srcem in dušo pripravljeni pomagati sočlo-veku, je zelo težko. Beseda je preveč ali premalo. Natalija Štunn je na svoja dejanja med desetdnevno vojno za Slovenijo zelo ponosna.
Nikoli ni bila v zaklonišču, ker je kot predstavnica Rdečega križa neu-trudno skrbela za hrano voznikom na barikadah. Kupovala je hrano in zdravila in jih razdeljevala voznikom. Na Letališki cesti je pokazala velik pogum, ko je sama na lastno odgovor-nost odšla v brezcarinsko cono, kjer so jo čakali brezmočni tuji vozniki. Odprt prostor Letališke ceste je bil pod kontrolo sovražne jugoslovanske vojske iz bližnje vojašnice. Kljub temu ni pomislila na nevarnost, ker je predvsem želela vestno opravljati službo. Neprenehoma. tudi po ose-minštirideset ur, je bila v službi in odgovarjala na telefonske klice obu-panih staršev, ki so poizvedovali za pogrešanimi, umrlimi ali ranjenimi vojaki.
Delo Natalije Šturm pa se ni kon-čalo z desetdnevno vojno. Tudi sam sem se prepričal, ko sem jo obiskal v začetku aprila v »zeleni hiši« Ob Ljubljanici 42. Tisti dan je razdelje-vala denar za begunce. Povedala je, da je v občini še vedno 233 beguncev iz okupiranih delov Hrvaške, iz Bosne in Hercegovine pa jih je več kot 3800, od tega jih je 407 v zbirnem centru. Z njimi je precej dela. Ob ponedeljkih. sredah in petkih so uradne ure, ob torkih je razdeljevanje hrane, ob četrtkih pa oblačil in spod-njega perila. Vsak dan torej dela z be-
gunci, redno delo pa mora večkrat opravljati ponoči. Ob tem ni pozabila poudariti, da so paketi, ki jih dobiva RK preko mednarodne pomoči, za-prti, in da jih sami ne smejo odpirati. Zato nimajo kontrole nad tisto hrano, ki jo nekateri begunci iz različnih ra-zlogov zmečejo proč. Pred stavbo, kjer razdeljujejo hrano, pa so posta-vili zaboje, kjer begunci lahko odlo-žijo odvečno hrano, ki je drugim Iju-dem še kako dobrodošla. To je njen odgovor na poslansko vprašanje, ki ga je sprožil na zadnji seji eden izmed delegatov občinske skupščine.
Natalija Šturm je edina zaposlena usluž-benka RK Slovenije v naši občini. Že še-stindvajset let dela v odborih in krajevnih organizacijah RK, kot sekretarka pa dela zadnjih šestnajst let. Pri njenem delu ji pomaga osem prizadevnih aktivistk. Štur-mova je nekoliko resignirano pripomnila, da je bila dejavnost RK pred vojno razum-ljena kot nekakšna obrobna dejavnost. Sele med vojno in po njej smo spoznali
njegovo pomembnost. Poleg dela z be-gunci še vedno pomagajo reševati socialne problerae tistih ljudi, ki so povezani s cen-trora za socialno delo, pri vsem tem pa nikomur ne odrečejo pomoči. Pri krvoda-jalskih akcijah se skušajo na novo organizi-rati, tako da o akcijah poleg podjetij ob-veščajo tudi posameznike. Za normalno delo bi po besedah Šturmove v občini po-trebovali v RK vsaj eno zaposleno tajnico. Aktivistke pa žal ne dobijo nikakršne na-grade. Takšno delo presega posamezni-kove zmožnosti, zato bi po mnenju Nata-lije Šturm morala tej človekoljubni dejav-nosti posvetiti več pozomosti. Služba v RK pa je zanjo več kot vsakdanje opra-vilo. Je določen način življenja. Ne zani-majo je nazorska in politifina prepričanja ljudi, zanjo obstajajo samo dobri in slabi ljudje. Na koncu najinega pogovora pa je poudarila. da je že šestindvajset let prepri-čana Moščanka, in da se je šele pred leti preselila s pokojnim možem v staro hišo v Novo Polje. Pomlad je tu in upa, da bo našla toliko časa, da si bo uredila vrt.
Marjan Kovačevič-Beltram