KOSTANJI V DEŽJU
Ti t   Vidmar
Vsa vrata SO' odprta
na stežaj iz polumraka v polumrak in netprestanoi skoznja hodimo in kot popotovanje mrazljivo je vsak korak cd tebe k meni. In rečeš: vzemi, in meniš: daj nazaj. In zunaj je somračno, je mesec maj,
in tam dežuje, vznemirljivo, in je popoldne.
Vsi vidimo' jih, kot dvomljive znance: kostanje,
zelene in zelene in zelene in take ni nobene (barve) vsenaokrog. Morda prišli do> njih bi bosih nog. Morda prišli do njih bi še kako drugače ... A mi potujemo iz moje v tvojo sobo skoz vrata in skoz vrata in spet nazaj — dokler da bo večer in najdemo svoj mir, mir nezasluženi (nezaželeni); v njem bomo združeni, a naskrivaj
vsakdo1 bo vedel zanje: za kostanje, da v noč zagnani še zmeraj so zeleni in nespoznani.
528