90-LETNA MARIJA
SKUBIC JE
SLEPA IN BREZ NOG
»Oh, ko bi še kdaj videla«
»Ne. za to pa res ne vem,« se je neljubeznivo nasršila med napol priprtimi vrati enega višjih nad-stropij stolpnice na Zavetiški 2 mlada damica, z otroškim vriščem, okoli sebe, ko sem jo povprašal po njeni častitljivi sosedi. 90 letni Mariji Skubic. Pot do častitljive jubilantke. ki ji je kruta usoda vzela nič manj kot oči in noge. je bila v resnici edinstvena preizkušnja potrpežljivosti in vztrajnosti. ki ji najbrž vsak novinar ne bi bil kos: Štirje .telefonski klici njeni hčeri, dva ncuspešna obiska. pol ducata izmenjanih vrat, vse to je bilo premalo, da bi se dokopal do tako želenega pomenka z nesrečno starko.
Led je bil prebit šele ob mojem tretjem obisku.
»Ja, veste, bolj pozno popoldne pridem domov, pa najbrž ni bilo nikogar. da bi se oglasil,« se je vljudno opravičevala hčerka Marija, ki je to pot odprla. »To-da ne vem, če bo mama zdajle pripravljena kaj pove-dati, kajti pravkar je vzela tablete proti bolečinam. Drugače pa je še kar zgovorna.«
Mati Marija Skubic je ležala v skrbno postlani potelji v kotu kuhinje. vsa krhka, zgarana, kruto zaznamovana od najhujših bolezni. ki se lahko lotijo človeka. Zdaj je tu pri hčeri na Viču. kot se je izvedelo v pomenku, ki smo ga razpletli. že štiri leta. Poprej je bila doma v Vnanjih Goricah pri sinu. Njena kalvarija se je pravzaprav začela prav marca meseca pred tistimi štirimi leti. Tedaj so ji odrezali nogo, kajti grozila ji je gangrena. Novembra istega leta je izgubila še drugo. Postala je popoln invalid. Zatem se je nevidna pošast spravila še nad njene oči. Glavkom! Svet barv. poezija prelestne narave tam okoli Vnanjih Goric je izpodrinila neizprosna tema.
»O, kaj bi dala. ko bi še enkrat videla« je Marija zahlipala, ko smo jo pobarali o njenih groznih bolez-nih. »Vidite, vzelo mi je oči. prej sem pa še dobro videla. kako bi še rada brala, tako rada sem včasih
brala. pa ne morem več.« Z rokami se je dotipala vzglavja. kakor bi hotela vstati, a ji je roka nemočno oblcžala na blaznimi. »Te moje noge . . . Čudno je. ko človck nima več nog. Kol v sanjah je vse skupaj. Tudi po vsch štirih bi šla, če bi ]e mogla . . . Hudo mi je, ker toliko trpim. Kadar pojenja. je boljc. O, pa bi še tako rada šla tja domov v Vnanje Gorice. Tako me vleče v tamkajšnjo naravo, na domačo njiva. Sveti Jurij je tu. treba bo sadili. Vselej sem imela rada zemljo. Tudi Ijudi iz Goric pogrešam. Vedno sem jih imela rada.«
Marijo Skubic je življenje že od nekdaj teplo. Z možem, mizarjem, je imela pet otrok. a sta ji dva umrla. Starejšega sina je povozil vlak, mlajša hči pa se je zastrupila s plinom. Moža, ki je dvainštiridesete-ga odšel v partizane (v Dolomitski odred). so ji nekoliko kasneje v Mestnem logu ubili belogardisti. Tudi sama je tedaj od vsega začetka kot aktivistka delala za NOB. Aprila 1944 so jo zaprii in obsodili na smrt. Komajda se je izvlekla. Tedaj so tudi požgali njihovo hišo v Vnanjih Goricah. Nič čudnega, saj so se pri njih često ustavljali partizani. Marija se jih še danes dobro spominja.
»Borcem sem večkrat kuhala. Tudi cele noči, če je bilo treba. Tudi jesti sem jim nosila. Pa je prišla tista nesreča s komandantom Jožetom Ježevnikom. ,Fejst' človek je bil. Tisti večer so prišli partizani k nam počivat. Ravno ko sem jim pripravljala kruh. je straš-no počilo. Mislila sem. da se bo vse podrlo. Stekla sem ven in našla Ježevnika vsega krvavega po obrazu in razmesarjenega po telesu. V nahrbtniku so se mu sprožile bombe. A je bil še živ. »Čisto sem preč. čisto sem preč,« je v strašnih mukah govoril. Od nas so ga odnesli nekoliko kasneje kot druge ranjence. Kmalu po tistem je umrl«
Marija Skubic je bila tudi po vojni družbeno aktiv-na. Delala je v večih organizacijah. Otroci, ki so bili zdaj.spet doma, pa so zavihali rokave v mladinskih delovnih brigadah. Potem so si uredili lastno življe-nje. Danes ima Marija 14 vnukov in 10 pravnukov. Sama pa je irnela kar 10 bratov in sester.
KJjub vsem tegobam ji je, kot pravi. življenje mine-valo naglo kot letni časi. Nikoli ni mislila, da bo dočakala tako visoko starost. »Bila sem že bolna za umret', a sem še vedno tu,« se je trpko nasmehnila. »No, želodec me ni še nikoli bolel. Ne, res prav nič še ne mislim, da bi že jutri umrla...«
BRANKO VRHOVEC