Književna poročila
Zupančič:                Ime pošteno  je predrag zaklad.
Podobno:
Schiller:                   Nicht Stimmenmehrheit ist des Rechtes Probe. (II. 3.)
Cegnar:                                   Dokazalo
Pravice tvoje ni edinoglasje. Župančič:                Soglasnost še ne dokazuje prava.
Lep primer prevajalske spretnosti je tudi sledeče mesto: Schiller:                                   Der Ring macht Ehen,
Und Ringe sind's, die eine Kette machen. (II. 2.) Cegnar:                    Zakone sklepa perstan, perstani
Verige. Župančič:                Prstan je sklep, ki dela zakone,
in sklep na sklep — to naredi verigo.
Cegnarjev prevod je tukaj naravnost nesmiseln, ker prstani ne delajo verig in je zato doslovcn prevod nemške besedne igre sploh nemogoč. Zanimivo je, kako  se  je  Župančič težkoči izognil ter besedno igro ponaredil.
Naj ti primeri zadostujejo! Kažejo nam, da odlikujejo «Marijo Stuart» iste vrline kakor ostale Župančičeve prevode: izredna točnost in preciznost tako v podajanju izvirnikove vsebine, kakor tudi njegove oblike.
Delo je dr. Lokar opremil s primernim uvodom, po načelih, kakor so običajna v šolskih izdajah. Ne vidim pa rad v njem takega4e stavka: «Njegov za tedanji čas izvrstni prevod, ki pomeni za nas ustvaritev jambske drame, je pregledal Levstik in je izšel 1. 1861. v Janežičevem ,Cvetju*.» (VI.) Po krivdi založbe je ostala knjiga, žal, brez komentarja (prim. Lokarjevo pojasnilo v «Dom in Svetu» 1923., 299.!), dasi ga naslovna stran obeta! Pač pa so priložene tri slike: Schiller, Marija Stuart in Elizabeta; kolikor mi je znano, je bil prvotno v programu tudi portret prvega prevajalca Cegnarja; zakaj je izostal, ne vem. Pa ne, da bi ga ne mogli dobiti? «Dom in Svet» in Mohorjev koledar sta svoj čas prinesla čisto dobro sliko.
Se eno vprašanje se mi vsiljuje: knjiga je izšla že pred dvema letoma, pa je še vedno edina v zbirki; ali bi ne bil čas, da se založba zopet zgane? — Potrebno bi bilo!                                                                            Janko Glaser.
Ciril Jeglič, Obrazi. Ljubljana 1924. Založila Kmetijska Tiskovna Zadruga. Klasje, zvezek 1. 100 str. Cena broš. 25 Din, vez. 32 Din.
Te literarne miniaturice spominjajo po svoji formalni strani na tisto drobno umetnost, ki so jo zlasti pred vojno gojili nekateri impresionisti in simbolisti in iz katere se je pozneje bolj ali manj posredno razvila tudi Marinettijeva futuris stična, tako zvana sintetična umetnost. Veliki mojster tovrstne simbolistične, lirično zgoščene proze pa je bil znani dunajski poet Peter Altenberg, ki je umel na dveh treh kratkih straneh zgnesti vso tragedijo človeške, posebno otroške duše. Subtilne in eterne Altenbergove umetnosti Ciril Jeglič ne dosega. Ne dosega tudi zvonke in globoke pesmi v prozi kakega Turgenjeva ali bleščeče in duhovite kakega Baudelairja, saj pravi sam v «Uvodni besedi«, da «v teh ,Obrazih' ni bleščečega sijaja in nekatere podobe so morda pretihe, da bi kaj dobrega mogle povedati tudi tistemu, ki mu malenkosti nič ne pomenijo». Jaz pa menim, da je avtor še nekoliko mlad in je to morda krivo, da so v zbirko zašli tudi drobci, ki so samo brezpomembni, bežni zapiski iz dnevnika, ne pa umetnine, in ki tudi človeku, kateremu malenkosti govorijo, nič ne povedo. K sreči pa je takih medlih plamen* čkov v knjižici le malo, marveč veje iz nje nekaj izredno prisrčnega, domačega,
121
Književna poročila
fantovsko zdravega in prešernega, k srcu govorečega. Zato bo ta knjižica našla pot tudi k srcu našega preprostega človeka. Toplota in tišina te naše zemlje sta v nji, dražest in muzikalnost slovenske govorice ter neka za naše dni preredka iskrenost in nepotvorjenost, kar da slutiti, da tiči v Cirilu Jegliču lepa, razvoja zmožna, svojevrstna nadarjenost.
S temi «Obrazi» se je slovenskemu slovstvu na simpatičen način predstavilo novo založništvo: Kmetijska t i s k o v.n a zadruga, ki že drugo leto iz; daja poljudno pisan in spretno urejevan mesečnik «Gruda».       Fran Albrecht.
Marijan Mikac, Fenomen Majmun. Zenitistički roman. Roman je veseo jer niko nikoga nije ubio i niko nije umro. Predgovor napisao Branko Ve Poljanski. Crtež od Jos. Kleka. Izdanje Zenit. Beograd 1925. Str. 68.
Ex Oriente nux.
Quae vox vix flux lux,
Ast mox mugra et mufria nox.
Ex Haemonia nulla harmonia.
Glejte si Kleka! sem si dejal, ko sem na ovojni strani te rožnate knjižice zapazil razkoračeno postavo, ki ji iz glave poganja dvoje dolgih črnih pijavk, to je rok, polnih geometrijske navlake. In takoj sem se spomnil gorenje ženi« tovske kitice, ki naj jo iz latovščine ponašim: Od iztoka prihaja trd oreh; a ta glas naznanja iztežka medlo luč, pač pa v kratkem mrko in muro noč; z Balkana ni skladnost poslana.
Kdor bo čital ta roman, ki baje vsebuje 77 romanov (jaz nisem mogel najti niti polovice romančička), naj si poprej prebere dodatek Zenitistička nova umetnost, str. 59 do 69, kjer bo zvedel, da «zenitizam je najozbiljnija potreba savremenog čoveka». Umetniki, od njih pa največ pesniki, napovedujejo novo dobo, kakor se izraža Majmun Mikac v delu «Efekt na Defektu«:
Duh ne ide za aeroplanom. Duh se voza na aeroplanu. Ili: duh gmiže pešice u sandalama.
Zenitistička dela so ka4i kratka ter iskrena, neuvita in globoka. Ali vsakdo jih ne razume, kakor ne razume kdorsibodi znanstvenih spisov. Zategadelj «potrebno je vaspitanje, jer umetnost je svakako iznad nauke». Da sta vam mati in učite* ljica v šoli tolmačili zenitistiško poezijo, pa bi lahko proniknili vanjo, razlaga Andra Jutronič v 34. številki lanskega «Zenita».
Težko se krči pot za nove vrednosti. Vendar mladi se hrabro in brezobzirno bore za svoj ideal. Stevan Živanovič samozavestno proglaša:
Gori vazduh od naših dahova.
Slednji tvorec ima svobodo, da izbira način ali obliko, kako naj pove svojo resnico. Ta način ne sme biti plehek in vsakdanji. Zenitizem zametava estetiko iz umetnosti kot nepotrebno napoto. Zenitist, ki se kakor Ciceban ne laže, izraža življenje, kakršno je: djubrovnik, gnojišče! Težko pa, je li kdo med njimi dosegel Marinettijevo futuristično drznost (Mafarka). Ker je treba točno govoriti, reči bobu bob in popu pop, je v zenitizmu izključen vsak simbolizem. Glavne sestavine nove  umetnosti so:
1. Paradoksalnost. Ni bilo treba čakati na Francoza Reneja Johan* neta, da bi bil hvalil paradoks, to sta storila že Lukian in Pitagora. Tudi Poljanski je vlomilec odprtih vrat, ako pravi: «Paradoks je gibivost duha i njegova pla= stika». Značilen je baje zanj tale primer:
122