Lojze Koželj
Začarana opica
(Po ogrski pripovedki)
V našem mesfu je stanovala ne? koč vdova, ki je imela sinčka z imenom Jurček. Mati je dala dečku nekega dne novčič in ga poslala z njim k frgovcu po sir. Med potjo se je Jitrček igral z denarjem, ga meial v zrak in lo\il; loda nenado* ma je padel novec na tla, se zako-talil po tlaku in izginil v luknji ka-nalske mreže.
Deček se je zelo ustrašil in je pričel bridko jokati.
y>Zakaj se jokaš?« ga je vpraša/ stražnik, ki je prišel pravkar mimo.
Jurček mu poioii svoje gorje.
»Če ni nič drugega, poiem ti lahko pomagam,« mu reče stražnik, ki tnorda ni bil stražnik.
Prijel je Jurčka za roko in ga vo-dil po mestu skozi nešfefo majhnih in ozkih ulic. Končno sia stopila skozi vrata stare in velike hiše, ka~ tere prostorno dvorišče je bilo na-trpano z zaboji in starimi sodi. Na koncu dvorišča so bila železna vra< fa. Ta je odpr! sfražnik in rekel dečku:
»Tu, v fem skladišču je shranjeno vse, kar so Ijudje kdaj izgubili. Star, slep mož straži te predmete, dal ti bo tvoj novčič nazaj.«
Stražnik se je odstranil. Jurček pa je stopil v dolgo, temno dvorano, kjer so ležale ob otemnelih in praš* nih sienah izgubljene reči: dežniki, palice in površniki — sami pred> meii, ki so jih Ijudje kdaj pozabili.
Na dolgih mizah pa so bile raz* stavljene ure, srebrne, zlate in jek> lene, in druge dragocenosti.
Na vsakem predmeiu je bil pri-trjen listek z imenom lastnika.
Jurček ni videl v prvi dvorani no= benega iivega bilja. Stopil je v dtw gi prostor. Tam je bilo vse polno izgubljenih psov in mačk, celo fco-nji in osli so bili vmes.
Tretja sobana je bila natrpana z igračkami, ki so jih izgubili otroci Bilo je tam vse polno raziičnobari" nih žog, teobent in bobnov, punčk in skodelic za peščene potice. Jur-ček je poželjivo opazoval lepe igračke. Zlosti mu je ugajala kakor pest velika opica iz baržuna. Ta je lahko premikahi svoje Stiri noge in }e celo kazala zobe. Okoli vratu je imela obešen listič, na njem pa je bilo zapisano ime lasinika: Pavel Danat. Ko je Jurček še opazvval opico, je začul kašljanje. V kotu sobe je sedel star mož z dolgo belo brado in temnozelenimi očali. Ka--dil je iz pipe in puhal modre oblači ke v zrak.
Jurček je pristopi! k njemu, se spoštljivo odkril in povedal, da je prišel po svoj izgubljeni novec.
»Pojdi v četrto sobo in si ga poi išči,« mu je odvrnil stari mož.
V četrti dvotani je bil spravljen izgubljeni dertar. Na dolgih mizah so stali lončeni krožniki, napolnjei ni deloma z fiankovci, delomd z zlafniki in srebrnim denarjem, z nikljastimi in bakrenimi novci.
Jurček je po dolgem iskanju \'eru dav našel ktožnik z listkom:
Jurčkov novčič.
»AH si ga našel?« je vpraša/ stari mož.
218
. '...'.'  rnu je odgovoril deček.
Azemi ga in kupi zanj sira, ka? kor ti je naročila mati!«
Jurček se je zahvalil siarčku ir> je odšel.
Ko pa je stopal mimo male bat> žunaste opice, se je za trenutek ustavil.
tako  velika  kakor  moška pest, jM postala preko noči še enkrat tako velika.
Deček pa je moral zjutraj v šolo in ko je na večer spet poiskal opico, da bi se z njo igral, se je grozno pres strašil. Opica je bila že tako velika kakor majhen otrok. Jurček je po*m
"Če bi bila ta opica moja!« je pof ^mislil sam pri sebi. »Lahko bi jo vzel celo s seboj. Pavel Danar go> tovo več ne misli na izgubljeno igra-\čko, sfari mož pa ne vidi sem ...«
Poškilil je tja k staremu možu-Ta je kadil v temnem koiu mirno it svoje pipe. Jurček se je po prsfih splazil k polici, vzel malo opico, jo vtaknil pod suknjo in je odhitel l utripajočim srcem 17.   skladišča .. ¦
Doma se je igral do večerje z za~ bevno opico, naio jo je vzel s seboj v posieljo in sladko zaspal.
Ko se je Jurček drugo jutro pre-budil, je doživel veliko preseneče' "je. Opica, ki je bila včetaj komaj
grabil čudno igračo in jo neset fresočimi rokanri v podstrešno izb{ da je ne bi videla njegova inati. 1 tej sobi so shranjevali stare, nepd rabne reči in mali je le redkokdi stopila vanjo. Deček je poiisnil op co za omato in jo poktil še s starin časopisnim papirjem. Ni se hott več igraii z njo. Zvečer je Jurče zelo malo večerjal, in ko so gn spra vili spaf, dolgo časa ni mogel u tisniti očesa. Premišljeval je, kah bi se iznebit opice, m je sklenil, d jo takoj drugi dan na skrivaj oč nese iz hiše in vrže na cesto.
Ko je prišel drugi dan \z šole do-mov, njegove mamice ni bilo doma. Srce ntu je glasno bilo, ko je odprt
219
vrata podstrešne izbe in je previdno vtaknil glavo v temni prostor.
Videl je nekaj strašnega! Opica je zrasla že preko omare! Njena glava je gledala raz omaro, njene rdečkaste oči so potuhnjeno meiu kale Jurčku in njena široka usta so bila raztegnjena v hudoben nasmeh.
Ttetji dan se Jurček ni več upal pogledati v čumnato. Četrti dan mu je pa naročila mamica:
»Pojdi Jurček in prinesi mi staro, belo škatlo iz podstrešne sobe!«
Opica je zopet strahoviio zrasla. Njene kosmate roke so bile tako dolge, da je z njima objela celo omaro. Sedela je z režečimi se zob= mi in njene oči so se svetlikale ka< kor ogenj.
Jurček se ni upal povedati svoji materi ničesar o opici; bil je pa zelo bled in njegovi zobje so iako šklepetali od sirahu, da ga je mati fakoj spravila v postetjo.
Opica pa je bila vsak dan večja. Na koncu tedna je bila ie fako ogromna, da je zavzela ves prostor v podstre&ni izbi. Čepela je v temi in imela kakor sod veliko glavo, povešeno na prsi; njene oči so bile velike in okrogle kakor dvoje krož-nikov za juho, njene velikanske ro-ke so pa segale do vrat sobe.
Jurček pa je ležal mediem bolan v svoji sobi in je nepresiano mislil, kaj se bo zgodilo, če bo stopila ne--kega dne njegova mati v izbo in vU dela njegovo tajnost. Govoriti o tem se pa le ni upal.
Nekega dne je zagledal na poii iz šole dečka, ki je tekel za drugim dečkom in ga klical:
»Pavel Danar, počakaj m;W
»Pavel Danar? Tafco se vendar imenuje lastnik moje opice,« je po-mislil Jurček pri sebi.
Tekel je za obema in ju je kntalu došel.
»Kdo od vaju se piše Pavel Dai nar?« je vprašal.
»JazU< je odgovoril mlajši deček s plavimi lasmi.
»Ali nisi ti izgubil batžunasie opi* ce?« je spraševal Jurček naprej.
Dečkove oči so se nenadoma z& svetile:
»O, seveda, pted dvema tednoma! Bila je to zelo lepa, majhna opica .. AH si jo morda našel?«
»Da, našel sem jo in če greš 2» menoj, ti jo lahko vrnem.«
Jurček je peljal plavolasega dečka s seboj v stanovanje.
»Opica je tamle notri!« je rekel in pokazal na vrata podstrešne izbe.
»Pojdi jo iskaiU je prosil deček.
Jurček je strahoma odprl vrata in stopil previdno v kot k omari. Za njo je bilo kup časopisnega paplrja in pod njim je ležala majhna optca iz baržuna. Bila je sedaj zopet tako velika kakor moška pest.
Jurček je z lahkim srcem izročil igračko Pavlu Danarju.
»Najlepša ti hvala!« je vzkliknil deček presrečno in odhitel z opico pod pazduho domov.
Jurčkova maii je peišla šele proti večeru domov. Pobožala je svojega dečka po mehkih licih in rekla smehljaje se:
»Danes pa, hvala Bogu, zopet do> bro izgledaš! Tako sem se ze bala zate!«
220