Srečni ljudje
24. Duše t vicah,
^fl^/forda se bo komu čudno zdelo, da tudi duše ^vJliVVrv v V^ca^ štejem med srečne, ko nas vendar ^Kcrg^P sveta vera uči, da morajo trpeti grozovite bridkosti. Je že res, a sveta vera nas pa tudi uči, da je lahko zelo srečen tudi oni, ki veliko trpi. Prava sreča je namreč v tem, da je človek za-dovoljen, in če je zadovoljen s trpljenjem, je gotova srečen tudi trpeči človek.
Več vzrokov imamo, da blagrujemo dušc v vicah in jih zovemo srečne že zdaj, ko so še v trpljenju.
Najprej pomislimo, kaj so duše v vicah. To so najboljši ljudje, res preblage duše. Saj veste, da v vice pride tak človek, ki umrje v milosti božji ter ima samo male ali odpustljive grehe. Ako sem pa prepričan o kakem človeku, da nima nobenega smrtnega greha, marveč le samo male napake, ki se jih pa tudi želi iznebiti, takega človeka blagrujem in zelo vesel ga moram biti, kjerkoli ga srečam. Toref srečne, presrečne so one duše v vicah, ki na zemlji niso bile oraadeževane z nobenim smrtnim grehonu Gotovo so jih angeli zelo veseli in komaj čakajo, da prestanejo odločeno kazen in se pridružijo njim v število.
V vice pa pridejo tudi one duše, ki ob smrti nimajo nobencga greha, pa se za odpuščene grehe niso  dovolj  izpokorile  na  zemlji.   Oh,   le  pomislite
f                                                                          163
lepoto in pa srečo one duše, ki nima prav nič greha; saj je izpokoma nedolžnost v nekem oziru še bolj častitliiva, ker čestokrat stane še več truda kot prvotna nedolžnost.
Sploh znamo premalo čislati duše v vicah. Saj so to Ijubljenci božji. Oni Ijubijo Boga s popolno ljubeznijo in Bog jih Ijubi. Boga ljubiti s popolno lju-beznijo, pa srečen biti, je pač isto. Podobni so onim dobrim otrokom, katerim je oče vse odpustil in jih Ijubi z vso očetovsko ljubeznijo, ampak le to še zahteva, da poprej prestanejo naloženo kazen, pre-den jim razodene vso svojo očetovsko ljubezen.
Tudi to vedo duše v vicah, da jim je neskončno velika sreča v nebesih zagotovljena ter le še od-ložena, Seveda jim je ta odložitev neizmerno brid-kostna, bolj kakor si mi le moremo misliti; vendar radovoljno trpe kot presrečni dediči nebeškega kra-ljestva.
Če še to pristavim, da so te verne duše že na zemlji bile med srečnimi, smem pridejati opomin; vsaj toliko si prizadevajmo za lepo življenje, da bi mogli priti v vice, kadarkoli nas pokliče božja pra-vica, pa bomo gotovo srečni že na zemlji in se prav gotovo izognemo peklu.
25. Vsi svetniki.
Da so svetniki zdaj v nebesih srečni, neizmerno srečni, o tem seveda ni treba še posebej pisati in izgubljati besedi. Le na to bi rad obrnil vašo pozor-nost, da so svetniki že ob svojem potovanju na zemlji bili srečni, najsrečnejši ljudje.
Navedel sem že več svetniških zgledov, iz katerih lahko spoznate, kako je istinito dober človek zadovoljen in vesel, torej srcčen v vseh okoliščinah življenja. Lahko bi še navedel iz zgodovine sto in sto drugih ljudi, ki so bili zato srečni na zemlji, ker so bili svetniki. Pa predolgo bi bilo in morali bi več-krat ponavljati iste reči, ker pot do sreče, tudi do zemeljske, je za vse ljudi ista: pot krščanske pravičnosti — pot nedolžnosti in prave pokore. Mislite si vrsto svetnikov,   katerokoli,   pa se ?ahko
11*
164    ^^^^^^^KK^^^^^^^^^M
prepričate: srečni so bili apostoli v bližini Jezu-sovi, njegovi zaupniki, njegovi prijatelji, njegovi bratje; srečni m u č e n c i, pevaje so šli na morišče, Boga glasno zahvaljevali za mučeniško čast; srečni spoznavalci vseh stanov, kar čitajte njih živ-ljenje, pa boste videli; posebno srečni so bili vsi nedolžni, ki ne pojejo lc samo zdaj v nebcsih one pesmi, ki je drugi nebeščani ne znajo, marvcč peli so jo deloma že tukaj na zemlji, to se pravi: toliko srečo so čutili v svojem nedolžnem srcu, kakor si je nečisti izprijenci niti misliti ne morejo, nikar še čutiti.
Po pravici se imenuje svetniška zadovoljnost in sreča na zemlji nekak predokus ncbeške rado-sti. Nebeška sreča je zlasti v tem, da zveličani Boga poznajo v njcgovi neskončni lepoti ter ga gledajo od obličja do obličja; sveti ljudje pa imajo že tudi na zemlji največje veselje v tem, da Boga vedno bolj spoznavajo in mu služijo z veselim srcem. »Osmero blagrov« je program svctniškega življenja, pa je ob-enem tudi program, v katerem je zanesljivo začrtana in opisana pot do zemeljske sreče. Kdor se hoče o tem natančneje prepričati, naj pazno in ponovno čita knjigo: »Osmero blagrov ali nauk o srečneni Življenju«.                                                 Internus