Boj proti finima; je boj vsakega poštenega rodoljuba; vsakega delavca in delavke — pač vsakega brez izjeme na politično, narodno ali pa versko pripadnost!
CENA NAROČNINI:
Za Kanado in USA.
Za eno leto ..................— $3.00
Za pol leta-----------------------1-75
ED IN OST 206 Adelaide St. W. Toronto 1, Ont.
"Authorized as second class mail, Post Office Department, Ottawa"

V . . .
NEODVISNO GLASILO KANADSKIH SLOVENCEV
V . . .

Let. 4. Št. 158.
Cena 5 c.
TORONTO, ONTARIO WEDNESDAY, APRIL 17TH, 1946.
Price 5c.
Vol. 4. No. 158.
NIHČE NIMA PRAVICE ODVZETI PRAVICO JUGOSLAVIJI SODITI IZDAJALCE
Svet kanadskih južnih Slovanov je naslovil brzojavko glavnemu tajniku Organizacije Zedinjenih Narodov, v kateri obsoja predloge, ki so jih poslali razni reakcionar-ji OZN z namenom, da bi ta posegla v zadevo Draže Mihajloviča. da se ga izvede pred Mednarodno sodišče namesto, da je obsojen v Jugoslaviji. Ta način, ki si ga zamišlja skrajna in črna reakcija se ne more drugači smatrati, kakor neopravičena poteza odvzemanjem Jugoslaviji pravico, da izvrši sodbo nad vojnimi zločinci kakor določa Mednarodna pogodba.
Zaeno je naslovljena brzojavka tajniku Sveta vnanjih ministrov Vel. Britanije, Združenih držav in Sovjetske Unije, v kateri se zahteva priključitev Trsta in cele Julijske krajine Jugoslaviji.
Tretja brzojavka je naslovljena novo izvoljenemu direktorju UNR-R-e, La Guardia, v Washingtonu. V brzojavki se čestita novo izvoljenemu direktorju UNRR-e, a o-benem urgira, da se pošlje Jugoslaviji predvideno pomoč za 1946 leto.
Brzojavke v angleškem jeziku se glasijo:
Trygve Lie, Secretary-General, United Nations Security Council, NEW YORK, N. Y.
The Council of Canadian South Slavs considers that United Nations should not interfere in the case of Draza Mihailovich. Such action would constitute unwarranted interference in the sovereign rights of Yugoslavia and it would be contrary to international agreements which recognize the right of each nation to judge its own traitors. We are firmly convinced that traitor Mihailovich will receive fair and just trial in the Yugoslav courts. All those quilty of war crimes in Yugoslavia as well as all Yugoslav traitors now in Austria and Italy should oe handed over to Yugoslavia immediately.
S. Miosic, Secretary,
Secretariat Council of Foreign Ministers, Lancaster Gates, LONDON, England.
The Council of Canadian South Slavs asks that Venezia Guilia including Trieste be returned to Yugoslavia. Such an action would be in accordance with the principle of self-determination of the peo-
ple. It would be in the interest of world peace and security. Yugoslavia was our ally and her rights must be recognized.
S. Miosic, Secretary,
Fiorello H. La Guardia, director-general UNRRA, 1344 Connecticut Avenue, WASHINGTON, D. C.
The Council of Canadian South Slavs congratulates you on your election as director-general of UNRRA and on your stand on behalf of starving peoples. Among those most requiring aid are Yugoslavs and we urge you to sea that UNRRA fulfils its 1946 program for Yugoslavia.
S. Miosic, Secretary,
500.00 PRAŽAN0V SPREJELO MARŠALA TITA
Praga — Ko se je minuli mesec maršal Tito na povrnitvi iz Poljske, kjer sta jugoslovanska in poljska vlada podpisali podgodbo medsebojne pomoči in prijateljstva za dobo 20 let, se je obenem mudil v čehoslovaški, kakor poroča posebni dopisnik Tanjuga.
Nad 500.000 Pražanov je sprejelo maršal Tita. Pražani so priredili v Pragi maršalu Titu manifestacije, ki jih je mogoče primerjati po številu udeležencev in po navduševju samo s svečanostmi, ki so bile prirejene ob osvoboditvi Čehoslovaške.
Dve najvišji čehoslovaški odlikovanji, s katerima je predsednik Beneš odlikoval maršala Tita na predlog čehoslovaške vlade, sta znak jugoslovansko-češkega bratstva, njune medsebojne slovanske politike v bodočnosti in trdnega medsebojnega sodelovanja v vsem bodočem razvoju dogodkov v o-beh državah. t
Maršal Tito je ob slavnostmi priliki dejal: "Ta odlikovanja, so dokaz globoke simpatije čehoslo-vaškega ljudstva, do Jugoslavijo. To kar sem videl na praških ulicah ob prihodu, ni samo dokaz prijateljstva med obema narodoma, ampak izraz nečesa globljega. To je dokaz prijateljskih vezi med narodi obeh držav, ki so se v tej vojni poglobile po skupno preliti krvi."
Tako je britska in ameriška policija postopala z ljudstvom v Trstu za časa demonstracij, kakor predstavlja zgornja slika. Prebivalci v Trstu so se udeležili masovne demonstracije za časa, ko se je na okupiranem teritoriju nahajala medzavezniška komisija za določitev meje med Jugoslavijo in Italijo. Policija se je kakor razvidno brutalno znašala nad nanrodom vs led dejstva, da narod zahteva pri ključitev okupiranega teritorija k Jugoslaviji. Tipični primer "de mokracije".
VARNOSTNI ORGANI V TRSTU NISO ZM0ZNI, DA BI USTVARILI RED
ZLOČINI V OKUPIRANIH CONAH, TRSTU IN JULIJSKI KRAJINI
IRANSKA VLADA ZAHTEVA ZAVRÖI VPRAŠANJE
SPORA
New York, 15 aprila — Iranska vlada je obvestila Svet Mednarodne Sigurnosti, da se vprašanje tkzv. "spora" izmed Irana in Sovjetske Unije zavrže, ker ne predstavlja nobene podlage, da hi Svet Mednarodne Sigurnosti posegel v razpravo med obema državama.
Iranska vlada je obenem zagotovila Svet Mednarodne Sigurnosti, da ima popolno zaupanje v vlado Sovjetske Unije,, katera je obljubila umakniti svoje čete iz Irana ne kasneje do 6 maja.
To zahtevo je podkrepil Andrej Gromykov na predvčerajšnem zasedanju Sveta Mednarodne Sigurnosti, da se tkzv. "sporno" vprašanje izmed Sovjetske Unije in Irana zavrže. Toda ameriška delegacija na čelu z Mr. Byrnes in britska z Cadoganom sta vztrajali na stališču, da se deloma odloži do omenjenega datuma. Jasno je, da se gre pri tem vprašanju za način stare sovražne politike in nikakor za suverenost Irana, je odgovoril Gromykov.
Anglo-ameriške grupe si prizadevajo uporabljati vprašanje Irana za politične svrhe kljub temu. da sama iranska vlada zahteva da se tkzv. sporno vprašanje izmed Irana in Sovjetske Unije popolnoma zavrže. Dobro poučeni krogi izražajo mišljenje, da Sov-j jetska Unija ne bo sprejela stališča Amerike in Anglije v pogledu Irana. To vprašanje je bilo rešeno na seji Sveta vnanjih ministrov v Londonu in je le po zaslugi reakcije postavljeno na dnevni red seje Sveta Mednarodne Sigurnosti.
Mladinska delegacija v Ottawi
Ottawa, 15 aprila. — Tukaj je prispela mladinska delegacija, katera zastopa Naconalno Federacijo Mladine pri kateri so priključene razne mladinske organizacije v deželi. Namen delegacije je, da predstavi federalni vladi zahteve za izboljšanje položaja mladine v splošnem.
Delegacija bo predložila memorandum, ki vsebuje 7.500 besed, ki se nanaša na življenski in socijalni položaj mladine.
Vodja delegacije Bill Stewart, mladi vojni veteran, katedi je služil v tankovski edinici, je ob priliki intervjua izjavil: "Provincijalni premier Drew je pokazal v svojem govoru, kako se zanima za stvari mladine in ljudstva v splošnem. Namesto da bi kot predsednik pro-vineijalne vlade podal dober program za splošni napredek provin-cije in dežele, on se je vrgel z ob-dolžitvijo zoper mladino, da je "komunistična" in pod komunističnim vplivom. Javnosti je znano, da se premier Drew v vsaki zadevi, ki se tiče naroda in posebno delavcev prav rad posluži "rdečega strašila", ki pa ne bo uspelo z svojo namero. Ljudstvo in posebno mladina zahteva konstruktiven program za splošen napredek in je proti temu, da bi se povrnili v predvojno dobo, kakor je želja črne in skrajne reakcije."	•
Dne 16 marca je bil v ulici San Niccolo izvršen atentat na majorja Jugoslovanske armade Stanka Cundra. Cunder je prihajal s svojo ženo in dr. Martinom Briškim iz gostilne Ostrouška v ulici San Niccolo št. 3.
V tenutku je skočil s druge strani ceste proti njim neki moški v črni obleki brez površnika in oddal s razdalje dveh metrov sedem strelov iz revolverja proti majorju Cundru, ki se zgrudil že ob strelu. Z druge strani je dr. Martin Briški videl prihajati še enega moškega. Po atentatu je dr. Briški takoj obvestil o dogodku policijo, Cundrova žena pa je odpeljala svojega moža z avtomobilom v bolnišnico.
Major Cunder leži v centralni bolnišnici, ranjen v trebuh, čeljust in hrbet in so krogle prodrle tudi v pljuča. Cunder je član delegacije Jugoslovanske armade za ugotavljanje vojnega plena v Trstu, a dr. Martin Briški tolmač te delegacije.
18 marca pa je bil v dopoldanskih urah izvršen atentat na sedež 3-tjega Sektorja Slovansko-italijanske antifašistične unije v ulici Caprin, kjer je tudi sedež Sektorja KPJK in kulturni krožek "Rinaldo Rinaldi".
Atentator je položil peklenski stroj izven zgradbe ob steno dvorane. Kmalu je odjeknila po vsem mestu močna eksplozija in poškodovala vsa okna dvorane in okna sosedne hiše. Žrtev ni hilo nobenih.
Kakor ti že nevedni zločini v okupiranih conah tako tudi strašen zločin v skednju, je nemogoče pozabiti nikoli. Ta strašni in zločinski dogodek v skednju je iz o-pravičenih razlogov izzval ogorčenje tržaškega ljudstva. Pa ne samo tržaškega, ampak vsakega poštenega človeka, kateri ima vsaj toliko poštenosti, da ve, kaj se pravi ljubiti svoj narod in pripadati svojemu narodu.
Komunike Pokrajinskega narodno osvobodilnega odbora za Primorsko in Trst, o tem dogodku pove naslednje:
1.	Pred zločinskim krvoprelit-jem in umorom sta privozila približno ob 15.30 v Škedenj dva jeepa s člani vojaške policije Julijske krajine. Zatem sta se neki civilni policist in neki civilist z brzostrelkami pripravljenima za strel približala skupini, ki je mirno razpravljala s častnikom civilne policije. Pri tem je civilist nastavil svojo brzostrelko na prsa mirno stoječemu domačinu.
2.	— Okrog 16.30 so privozili v Škedenj trije jeepi in dva kamiona, natrpani s civilnimi policisti, in se ustavil v neposredni bližini cerkve, kjer je bila zbrana precejšna množica ljudi, ki se je vračala od popoldanske službe božje in
nogometne tekme....... ................. ....
......3. — Po prihodu policije je neka
domačinka vprašala podofirirja civilne policije, zakaj so prišli v
vas, ko so vendar že včeraj zagotovili, da lahko razobsijo zastavo na zvoniku. Na to vprašanje je podoficir odgovoril, da so prišli samo zaradi javnega reda in miru. K angleškemu poveljniku vojaške policije so prišli trije ugledni Skedenjčani z namenom, da bi se z njim poraz govorili, kar pa je ta
cinično odklonil in jim pokazal hrbet.
4. — Od prihoda policije in do usodnih strelov je minilo približno 15 minut. V tem času kakor tudi med streljanjem je stala množica na pločnikih in na cesti popolnoma mirna, oddaljena najmanj 6 do 8 metrov od kamionov s civilnimi policisti. Neposredno pred strelom se je približal kamionu neki domačin, ki ni predstavljal
za nikogar nevarnosti. Tega je civilni policist udaril dvakrat po glavi s pendrekom, da ga je ^šalila kri. Njegove poškodbe se morajo ugotoviti šele sedaj...................
5.	— Takoj zatem so počili prvi streli na zvonik, kjer je bila mladina. Tem strelom so takoj sledili streli na množico, ki je stala na pločniku.
6.	— Po zločinu se policija ni zanimala za usodo ranjenih in
Odgovor jugoslovanske vlade na noto vlade Združenih Držav glede Draže Mihajloviča
Beograd, 10 aprila. — Vlada Federativne Ljudske Republika Jugoslavije je odgovorila na noto vlade Združenih držav, v kateri slednja izraža želje, da bi na zasliševanju izdajalca Draže Mihajloviča pričali kot priče nekateri ameriški letalci, ki so se nahajali v štabu Mihajloviča. Odgovor ju-goslovenske vlade se glasi:
"Ministerstvo zunanjih zadev vlade Federativne Ljudske Republike Jugoslavije izraža svoje spoštovanje ambasadi Združenih držav Ameriških v zvezi z noto z dne 30 marca t.l. in ima čast izjaviti naslednje:
Vlada Federativne Ljudske Republike Jugoslavije obžaluje ker ne more ugoditi želji vlade Združenih držav, da bi pri zasliševanju in sodbi izdajalca Draže Mihajloviča sodelovali kot priče častniki ameriške grmade, ki so se nahajali v njegovem štabu. Samo vojno sodišče, ki ga bo sodilo ima pravico poslužiti se prič, katere želi imeti pri zasliševanju, pri čemu pa nima niti pravice in tudi vplivati ne more na sodišče celo vlada Federativne Ljudske Republike Jugoslavije.
Nadalje, vlada FLRJ se ne more strinjati z vsebino note, v kateri se negira izdajalsko postopanje Draže Mihajloviča za dobo vojne. Zelo čudno je, da kljub vsega kar je bila že objavljeno in do danes dokazano o izdajalstvu ter sodelovanju Draže Mihajloviča z Nemci v mnogo številnih zločinih nad našimi narodi, ameriška nota skuša enostavno preiti preko teh očitnih dejstev in daja mišljenje, ki ne odgovarja resnici, ker so na mnogih procesih zoper izdajalske častnike Draže Mihajloviča podani popolnoma svobodni dokazi, kateri potrjujejo dokumente o njegovem izdajalstvu, ki jih pa ima v posesti vlada FLRJ. O tem izdajalstvu potrjujejo desetice tiso-čev borcev jugoslovanske armade. O tem izdajalstvu potrjujejo desetine tisočev živih prič v Jugoslaviji, člani družin ali pa njihova imetja, ki so postali žrtev zločinov Draže Mihajloviča in njegovih ljudi. In naposled to izdajal-stvo potrjuje Draža Mihajlovič sam.
In nadalje bi bila največja hi-storijska napaka nadaljevati s dokazovanjem, da je Draža Mi-
halovič začel narodni odpor proti Nemcev v letu 1941, kakor se navaja v noti. On je v letu 1941 organiziral svoje bande, toda z zelo redko izjemo do meseca de-vcembra istega leta je vodil pasivno rezisitenco in od daleč smotril borbo partizanov z Nemci, medtem ko je dne 2 decembra že izvel odkriti napad na partizane in od tega časa do konca vojne neposredno sodeloval z Nemci, Italijani in vstaši proti Narodno osvobodilnega pokreta ter partizanov. Danes je neizpodbitno dokazano, pa tudi priče pričajo, da se je Draža Mihajlovič sestal s predstavniki nemške komande v oktobru 1941 leta, v oklopnem vlaku blizu mesta Ljig, kjer se je pogovarjal z njimi o sodelovanju proti Narodno osvobodilnega pokreta.
Tudi imenovanje Draže Mihajloviča kot generala in ministra vojske in mornarice po begunski vladi v Londonu ne more izpreme-niti stvari, ker je na splošno znano, da je vlada imenovala njega prav radi tega, da bi imel čim več uspeha v borbi proti Narodno osvobodilnega pokreta oz. da se mu tako olajša mobilizacijo sil proti Narodno osvobodilne vojske. Vladi Federativne Ljudske Republike Jugoslavije je znano, da se je že 1941 leta v njegovem štabu nahajala angleška vojna misija kjer je tudi ostala do leta 1944 in sicer do takrat, ko je bilo že celemu svetu znano, da Mihajlovič sodeluje z Nemci. Po odhodu angleške vojne misije (avgusta) 1944 leta, v njegov štab je prišla ameriška vojna misija, kar je kot znano pri Narodno osvobodilnem pokretu izzvalo politično nezadovoljstvo. Zavezniška komanda je tedaj na proteste vrhovnega štaba Narodno osvobodilne vojske odgovorila, da je rečene misije naloga zbrati ponesrečene letalce. Vlada FLRJ si dopusti verovati v to, da je Draža Mihajlovič navidezno imel lojalno stališče napram Ameriki, in da je gotovo število ameriških letalcev, ki so bili prisiljeni se spustiti na po njemu okupirani teritorij, tudi rešil. In kako drugače je mogel postopati in to tem prej, ker se je nadal dobiti v zameno pomoč v hrani in orožju. Vlada FLRJ mora ob tej priliki pripomniti, da so sile Narodno
osvobodilne vojske rešile okrog 2.000 zavezniških letalcev, največ ameriških pilotov dosti krat tvegajoč svoje lastno življenje. To so smatrali naši borci za svojo dolžnost napram svojim vojnim tovarišem.
Preveč velike so žrtve zločinov izdajalca Draže Mihajloviša napram narodom Jugoslavije, da bi se mogla ali sploh smela voditi razprava o tem, če je kriv ali pa ni kriv. Vlada FLRJ zagotavlja vlado Združenih držav Amerike, da se bo pri zasliševanju in sodbi napram izdajalcu Draži Mihajlo-viču, postopalo po pravici sodišča."
Ministerstvo zunanjih zadev Federativne Ljudske Republike Ju goslavije ponovno naglaša ob tej priliki ambasadi Združenih držav svoje osebno spoštovanje.
mrtvih, ki so ležali v mlakah krvi.
7.	— Neposredno pred strelom je slišala priča, kako je po imenu neznani policisti izrekel besede: "A questa gentaccia bisogna spa-rare". (Na to sodrgo je treba streljati!).
8.	— Pred streljanjem se je približal ženam neznam civilni policist slovenske narodnosti in jih o-pozoril: "Danes bo še tekla kri. Bodite mirni, ker bodo iskali dlake v jajcu!"
9.	— Takoj po zločinu se je nekemu domačinu približal šef civilne policije, ki mu je z obžalovanjem izjavil, da so v njegovi četi nepošteni ljudje in fašisti. Istemu domačinu so tudi nekateri drugi policisti priznali, da so med civilnimi policisti fašisti.
10.	— V znak obsodbe podlega in popolnoma neizzvanega umora so nekateri policisti odvrgli šolanje in tako jasno pokazali, da želijo sleči policijsko uniformo. Iz vsega tega nujno sledi, da ni resnica, kar trdi službeni komunike AISa (anglo-anieriška informacijska služba), da bi padli prvi streli iz množice, temveč je resnica, da iz množice ni padel noben strel in da se je zadržala dostojno, dasi je protestirala proti surovemu nastopu civilne policije, ki je v krvi poškodovala vinjenega domačina.
Ulice Trsta so zopet krvave. Pod streli povampirjenih fašističnih organov civilne policije je bila prelita kri 24 nedolžnih ljudi. Tako komentira in piše "Primorski dnevnik".
KJE JE DR. ŠKOF ROŽMAN IN OSTALI ZLOČINCI?
Moskva — Moskovski radio ko-mentaor je zadnjega tedna prikazal Dražo Mihajloviča, kot enega največjih Hitlerjevih vojnih zločincev minule vojne. Mihajlovič je bil v marcu mesecu zasačen v gorskem brlogu z celih 11 svojih zločinskih pristašev in je postavljen pred narodno sodišče.
"Kdo je bil Mihajlovič in kako nesramno vlogo je vršil proti Jugoslaviji in njenih zaveznikov, je bilo jasno že v samem začetku vojne — pravi komentator. Toda kljub temu v njegovem štabu se je nahajala anglo-ameriška vojna misija, ko se je on z svojimi čet-niki boril proti partizanov".
Medtem med posameznimi krogi v Združenih državah prevladujejo mnenja, da bi Jugoslavija morala dovoliti gotovim pričam, ki bi pričale v njegovo obrambo. Govori in piše se, da bi v njegovo obrambo pričali nekateri avijati-ki, katerim da je rešil življenje. Če je že rešil kateremu od teh življenje, je povsem jasno, da ga je rešil z preračunano svrho pod gotovimi okolščinami nadejajoč se obenem dobiti pomoč od Amerike v hrani in orožju. Vendar je vse to tako bleda poteza, manjša kakor makovo zrno, napram zločinom, ki so jih pod njegovim po- zločine!
veljstvom izvršili četniki v Jugoslaviji.
Toda britski in ameriški krogi, kateri se poganjajo za priče v Mihajlovičevo obrambo, bi naredili daleč bolj pametno in v zvezi z sklepi Moskovske konference, da izročijo Jugoslaviji n. pr. dr. škofa Rozmana in še ©stale zločinske Frakeljne, kateri so na najpodlejši način ubijali in morili svobodoljubni Slovenski in ostale narode Jugoslavije. Izročili bi naj tudi Ante Paveliča ter vse ostale zločince, kateri so odgovorni za številne zločine v Jugoslaviji.
Po zatrdilu prejšnih poročil, v-sa ta družba se nahaja nekje bodisi v Italiji ali Avstriji. Ali ni čudno, ko se posamezni britski in ameriški krogi poganjajo da bi poslali priče v obrambo Mihajlo' viča, ko niti besedice ne omenijo, kje je dr. škof Rožman in ostala Frakljeva desetina? Ali niso dovolj močni dokazi sto in sto Slovencev, ki so postali žrtev zločinskega terorja "domobrancev" — črne roke — ter ostale izdajalske družbe?"
Pred narodno sodišče z vsemi izdajalci so zahteve demokratičnega in svobodoljubnega sveta! Na lice mesta, kjer so izvrševali
11
EDINOST"
Published weekly at 206 Adelaide St. W., Toronto, Ontario, by Edinost Publishing proprietor in Slovenian Language Registered in fhe Registry Office for the City of Toronto on the 25th day of June. 1942, as No. 47939 C. P.
Zločini in provokacije v okupirani Primorski
Težko si je zamisliti položaj Primorskih Slovencev in Hrvatov. In to tem prej zato, če se eden spomne na Medzavezniške pogodbe, ki so bile podpisane v tej vojni v Moskvi, Jalti in Potsdamu. Kaj so nekateri državniki mislili takrat, ko so podpisali te pogodbe in kako se ponašajo danes v teh in drugih povojnih zadevah, ki se tičejo zgraditve pravičnega miru med narodi v svetu, ie seveda razlika kakor med črno temo in jasnim dnevom.
Ko so podpisali te pogodbe niso mislili, da bi bil izhod vojne sicer tak kakršen je v resnici bil. Mislili so na nekaj povsem drugega. Mislili so, da se bodo narodi tako daleč moralno in materijalno izčrpali in da se ne bodo sploh zmenili, kakšna naj bo bodoča vlada in kako se naj uredijo meje med posameznimi državami zlasti med Jugoslavijo in Italijo. Mislili so, da pridejo na krmilo stari prijatelji, kateri vedo kako kimati z glavo pri mirovni koneferenci ne glede na to, če se narodu nalaga ponovno krivični jarem.
Izhod druge vojne je bil sicer drugačen, kakor pa prve ne samo po tem, da se narodi zavedajo bivših proti-ljudskih režimov in njihove pripravnosti barantati na račun narodnih množic, ampak zavedajo se tudi zunanjih mešetarjev. To je končno vzrok, da se vodi tako strupena propaganda proti Sovjetski Uniji in tudi Jugoslaviji.
Trst, Istra in okupirano Primorje se smatra za zelo delikatno vprašanje. Skuša se podati v svetu utis, kakor da se gre za nekaj kar ne pripada Jugoslaviji. Namreč za del ozemlja,, "kateri ni bil nikdar prej znan v svetu, kateri ni nikdar nikomur pripadal in kateri je sedaj naenkrat postal tako važen in delikaten, da je nemogoče dognati njegovo zgodovinsko etično ali narodnostno mejo".
Ako bi se pristopilo k temu vprašanju kakor določajo Medzavezniške pogodbe, tedaj vsa delikatnost in vse formalnosti o nekakšni "demokraciji", na katero se seveda nekateri državniki radi sklicujejo — odpadejo. To ozemlje, ki pripada Jugoslaviji, bi bilo že zdavnaj povrnjeno pravim lastnikom, to je Federalnima Ljudskima republikama Sloveniji in Hrvatski, odnosno Federativni Ljudski Republiki Jugoslaviji. Tako pa, ker se posamezni državniki po vzorcu g. Churchilla delajo da so pozabili kaj so podpisali, se skuša na račun okupirane Primorske igrati staro predvojno politiko z namenom ali bi se na ta način ne moglo ohraniti še tu in tam košček za intrige in sovraštvo.
Zločini in provokacije v okupirani Primorski, to najbolj potrjujejo. Toda narod, kateri je preživljal skozi zadnjih 27 let fašistična nasilja — narod, kateri je opravičen na last svojega imetja, se zaveda svojih notranjih in zumanjih prijateljev. S to zavestjo se je hrabro in junaško boril za svojo svobodo in z pravico zahteva, da se mu ta svoboda dodeli, kakor vsakemu drugemu naordu.
S to zavestjo se bo tudi boril, da jo v resnici doseže! Vsak pošteni rodoljub in demokrat pa je poklican, da se mu pridruži v njegovi opravičeni zahtevi.
Tudi v domačih zadevah strašijo s komunizmom
Kadar koli organizirani delavci postavijo svoje sicer opravičene zahteve za zvišanje plače, boljše delovne pogoje, večjo varnost proti poškodbi in onemoglosti, njihove zahteve naletijo na znano oviro z strani odgovornih oblasti. Namesto temeljitega pogovora z predstavniki delavskih unij, njihovih opravičenih zahtevah katere so na prvem mestu za splošni napredek ljudstva in dežele, odgovor je kratek in enostaven — drzen.
Vsaka njihova zahteva še predno je prišla na razpravo, se označuje kot "komunistična". Na ta način skušajo gotovi odgovorni krogi opravičiti svoj odgovor na vprašanja, katera se tičejo tisočev in tisočev delavcev in delavk ter ljudstva v splošnem.
"Rdeče strašilo" je že zdavnaj znana krilatica reakcije, katera se z njim služi pri vseh važnih zadevah kadar se gre za zboljšanje socialnega ali ekonomskega položaja širokih ljudskih množic, pa tudi kadar se gre v mednarodnih ozirih za progres in napredek.
Z "rdečim strašilom" se je posluževal nemški in italijanski fašizem od samega začetka in vse skozi sedanjo vojno. Njegova namera je za današnjo dobo več kot znana. Toda enako je več kot znana namera reakcije kadar se posluži "rdečega strašila" v domačih zadevah in posebno zahtevah delavcev in delavk. Namera je na prvem mestu zasenčiti opravičene zahteve v javnosti z ene in druge strani na znotraj unijskega gibanja povzročiti trenje med organiziranim delavstvom.
Reakcionarni krogi vedo, da so organizirani delavci močna sila. Prav zato, ker se zavedajo da organizirani delavci lahko dosežejo svoje opravičene zahteve,, se po-služu ejo namesto da bi jim priznali njihove zahteve, enostavnega "rdečega strašila", da zasenčijo nujne potrebe zboljšanja stotero stvari v socialnih in ekonomskih zadevah.
Tako je n. pr. provincijalni premier Drew pred nedavnim poučil unijsko delegacijo, ki mu je predložila zahteve za delavsko zakonodajo, katero pa je on sam obljubil za časa volitev, da naj izvrže iz svoje sredine "komunistične elemente" in prosperitet bo zavladal kar čez noč. Toda delegacije se zaveda kaj pomeni tak odgovor in je tudi pošteno odgovorila premieru z tem, da izpolni svoje obljube, ki jih je tako naglašal za časa volitev.
Delavci in delavke zahtevajo zboljšanje socialnih in ekonomskih zadevah za ljudstvo in deželo v splošnem!
Slovani in Italijani Julijske Krajine se Odločno Upirajo Posredovanju in Diplomatskim Spletkam Italijanske Reakcije
Zadnje dni je prišla v Julijsko Krajino zavezniška komisija, štirih velesil, ki naj prouči položaj v tej pokrajini in na podlagi objektivnih, zgodovinskih, gospodarskih in narodnostnih dejstev predloži svetu ministrov ¿a zunanje zadeve predlog o določitvi meje med Jugoslavijo in Italijo. Ni dvoma, da bi morala biti v tej komisiji zastopana tudi Jugoslavija, ki je najbolj poklicana, da utemelji svoje upravičene zahteve na terenu samemu.
Zavezniški komisiji, ki je prišla v Istro in na Primorsko, je mogoče v zelo kratkem času spoznati odločno voljo, razpoloženje in zavednost širokih ljudskih množic Julijske Krajine kje je etnična meja med Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo in Italijo.
Že dejstvo, da je še danes po strašnem terorju, mučenju in raznarodovanju zlasti s strani fašistične Italije devet desetin ozemlja Julijske Krajine naseljenih s slovanskim prebivalstvom, da so kljub načrtnemu ropanju s strani italijanskih grofov in veleposestnikov obdržali hrvatski in slovenski kmetje v svojih rokah svojo zemljo, odkriva njihovo silno odporno moč in visoko narodno zavest, ki povsem jasno odreja samo pripadnost Julijske Krajine. Narodno osvobodilna borba je potrdila z novimi razlogi resnico o Julijski Krajini in raztrgala nesramno krivico londonskega pakta in rapallske pogodbe. Poleg tega pa se je v narodno- osvobodilni borbi skovala tudi borbena enotnost Slovanov in Italijanov, ki zbira danes organizacijsko izoblikovana in okrepljena v vrstah Slovansko italijanske sloje in se odločno bori za tako rešitev vprašanja Julijske krajine, ki ustreza pravici in krepitvi demokratičnih sil na svetu.
Italijanski imperialisti, "demo-kratizirani" fašisti in lažni demokrati se trudijo na vse načine in uporabljajo najbolj odvratna sredstva, da bi v tem poslednjem obdobju borbe za rešitev vprašanja Julijske krajine zboljšali svoje postojanke in dosegli vsaj delen uspeh. Italijanska reakcija še nadalje nesramno obrekuje Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo in se naglo pripravlja, da bi z raznimi izkrivljenimi podatki in potvorbami prevarala zavezniško komisijo, ki je prišla te dni v Trst. Primorsko in Istro.
Iz Rima prihajajo, kakor pišejo italijanski reakcionarni listi, "nenavadno važne vesti, da se že pripravlja besedilo zakonskega odloka, s katerim se ustanavlja komisija Italijanov iz Julijske krajine, ki bo proučila vprašanje avtonomije Julijske krajine na način, kakor ga je predlagala italijanska Konzulta." Napovedujejo celo, da bo v okvir te avtonomije sprejeta tudi videmska pokrajina samo zato, da bi bili Italijani številnejši in da bi mogli dajati večjo "pomoč" slovanskemu prebivalstvu Julijske krajine spričo njegove kulturne "zaostalosti".
Alcide de Gasperi predlaga Wil-sonovo črto, ki jo je po prvi svetovni vojni predlagal tedanji predsednik Združenih držav Amerike, da bi vsaj delno preprečil uresničenje italijanskih imperialističnih teženj. Obenem pa gospod de Gasperi zahteva zahteve še avtonomijo za Reko in Zadar, in razorožitev Boke Kotorske. In si svoje predloge celo usoja imenovati "popustljivost in velike žrtve" sedanje Italije.
Italijanski list že poročajo da bo v mesecu februarju predsednik italijanske vlade de Gasperi na čelu številnega zastopstva, založenega z vsemi mogočimi obledelimi razlogi iz preteklosti, z raznimi nestvarnimi načrti in dobro proučenimi potvorbami, odpotoval v London, kjer hoče izraziti "težnje" ljudstva Julijske krajine, označiti stališče italijanske vlade v zadevi mirovne pogodbe z Italijo. Pred odhodom mu prirejajo razni "demokratizirani" fašisti ovacije,. Po mestih sedanje Italije, tako n. pr. v Legnanu in Bolo-gni, organizirajo demonstracije, pri katerih vzklikajo: "Hočemo vojno z Jugoslavijo!"
Italijanski imperialisti upirajo danes svoj pogled na Trst in Pulj. Iz posameznih mest sedanje Italije pošiljajo v Trst in Pulj razne izkušene fašistične agente, ki naj bi podpirali svoje prijatelje v Trstu pri raznih napadih na demokratične pridobitve in enotnost slovanskih in italijanskih množic.
Italijanski listi so nenavadno vznemirjeni, ker je ljudstvo Julijske krajine pripravljeno pokazati zavezniškemu zastopstvu svojo enotno voljo in odločnost. Boje se moči ljudskih množic, enotnih
vrst Slovanov in Italijanov. Zato pišejo v svojih listih o "strašnem nasilju" v pasu B pod vojaško upravo Jugoslovanske armade. Zato že danes izzivalno napovedujejo, da bodo Titovi borci "s silo pognali" ljudstvo, da bi pod zastavami republikanske Jugoslavije prišlo pred zavezniško komisijo. Pričela se je ponovno gonja o bazoviški jami in izgonu italijanskih fašistov iz Julijske krajine." Iz starih fašističnih arhivov vlačijo na dan prašne, pot-vorjene listine, da bi ž njimi ovrgli veliko resnico sedanjosti. V obupu, besnosti in strahu sporočajo ti reakcionarni listi Tržača-
nom: "Upamo da bo komisija sestavljena iz pametnih ljudi. Če pa ne bo, ne pustite se vplivati od pouličnih kričačev, temveč pojdite tudi vi ven, deset Italijanov na enega Slovana. Ne dovolite, da bi se stvari same razvijale. Ke-sanje bi bilo prepozno, zlo nepopravljivo. Ne pustite se pretrašiti, bodite pogumni Tržaščani!"
Vse te imperialistične mahina-cije in drzno obrekovalno propagando, zbiranje fašističnih ostankov, ustaških in četniških krvnikov v pasu A in njihove organizirane napade na demokracijo podpira v veliki meri ravnanje zasedbene vojaške uprave, ki je
odpravila ljudstvu oblasti, ljudska sodišča, narodno milico in name-stu ljudskih odborov postavila proti-ljudske elemente, organizirala milico in sodišča, ki oprašča-jo najbolj razvpite fašistične zločince, kakor n. pr. tržaškega župana Pagnija, in vzpostavljajo stare fašistične zakone. Po odstranitvi resnične ljudske oblasti v pasu A, ki je nastala med osvobodilno borbo, zasedbena uprava ni mogla vzpostaviti nobene druge oblasti, ki bi mogla imeti kar koli skupnega z ljudstvom temveč samo tako oblast ki nujno vodi k krepitvi reakcionarnih proti-ljudskih sil in obnovi starega
Narodnostna struktura Julijske Krajine
(PO: VPRAŠANJU NAŠIH DNI)
ZAHODNA ETIČNA MEJA SLOVENCEV
Neposredno z romanskim živ-Ijem mejijo samo Slovenci, toda dejansko se ne stikajo z Italijani, temveč s Furlani.
Furlani so posebna romanska skupina s svojim posebnim jezikom.
Točnih podatkov o številu Fur-lanov ni, ker se je Italiji zdelo umestno, da ne zbira potrebnih podatkov. Po Francescu Cocconi-ju ("Ali obstoji ladinska narečna edinica" v mesečniku "L' Uni-verso", julij 1938, izdaja Vojno geografskega instituta v Floren-ci) je Furlanov približno 550.000. Na podlagi tega članka je tudi izdelen zemljevid, ki prikazuje področje, kjer živijo Furlani, bodisi sami ali mešano z Italijani oziroma s Slovenci. Zemljevid je precej točen, čeprav je meja slovenskega področja potisnjena nekoliko proti vzhodu. Napaka je narejena pri Kanalski dolini, ki jo je Cocconi proglasi za slovensko področje z nemško infiltraci-jo. Le med obema vojnama je bilo mogoče opaziti furlansko in italijansko inflitracijo, medtem ko je leta 1939 prineslo delno izselitev Nemcev.
Ta meja se skoro povsem sklada z mejo med Julijskimi Alpami in Krasom (dinarskega sistema) na eni strani in na severno italijansko nižino na drugi. Hribovite kraje naseljujejo Slovenci, nižine pa Italijani oziroma Furlani. Črta etnične meje ni črta razvodnice, ampak se v glavnem krije s črto, ki deli nižino od hribovitega ozemlja. Narodnostna meja leži mnogo bolj zahodno od meje med Jugoslavijo in Italijo, določene po Rapalski pogodbi leta 1920, kar se pa tiče meje med Avstro-Ogersko in Italijo pred prvo svetovno vojno, leži etična meja v svojem južnem odseku (do Krmina) bolj vzhodno od meje, v srednjem odseku (od Krmina do Kanala) bolj zahodno, medtem ko se v severnem odseku krije s staro politično mejo.
Etnična meja se začne na severni obali Tržaškega zaliva med slovenskim Devinom in italijanskim Tržičem (Manfalcone,) industrijskim mestom, kjer je v novih podjetjih zadnje čase delalo tudi mnogo slovenskih delavcev. Potem se meja vleče naprej proti severozahodu med slovenskim Doberdobom in italijanskim Ver-meljanom, zavije proti severovzhodu čez Vrh (S. Michele 274 m) in doseže Sočo prav pri ustju reke Vipave. Soča je meja samo približno do Gorice, ki je vendar s slovenskim naseljem Podgora za zahodnem bregu Soče ločena od italijanskega etničnega ozemlja. Meja potem zavije proti zahodu, tako, da so naselja Ločnik, Moša, Kopriva in Krmin ob železniški progi Gorica-Krmin po večini italijanska ali točneje furlanska, čeprav je v Krminu tudi mnogo slovenskih naseljencev. Brda pa (Collio), ki se dvigajo na severu od roba nižine, po katerem se vleče železnica, so povsem slovenska. Severno od Krmina meja zavije proti severu, vzhodno od furlanske vasi Bračan (Braz-zano) in Rutarji (Ruttars) skozi mešeno Dolenje (Dolegna) povsem blizu reke Idrije (hidrio) nekdanje meje med Avstro-Ogersko in Italijo, nakar preide reko v občini z mešanim prebivalstvom — Praprotno (Prepotto), med slovensko Ibano (Albana) in furlanskim Praprotnim.
Od tu se vleče etnična meja ob slovenskem ozemlju, ki je bilo že leta 1866 priključeno Italiji in ki ga Slovenci imenujejo Beneška Slovenija, medtem ko ga Italijani imenujejo "Slavia Italiana" (v beneški dobi Sciavonia Veneta).
Beneški Slovenci se delijo na tri dele in med njimi so prvi Nad-iški Slovenci, ki jih je 18.000; živijo v sedmih slovenskih občinah in v eni mešani občini. Njihova meja se približuje od severovzhoda mestu Čedadu (Cividale) do 3. 5km in sicer na točki, kjer reka Nadiža (Natisone) zbira vse vode z njihovega ozemlja.
Geografsko manj določeno je o-zemlje Terskih ali Tarčentskih Slovencev, ki jih je po italijanskem ljudskem štetju iz leta 1921 nad 14.000. Ta meja se v glavnem vleče proti severozahodu, tako da so središča občin Torjan (Torre-ano) Fojda (Faedis), Ahten (At-tinis), Neme (Nemis) in Tarčent (Tarcento) na robu nižine italijanska oziroma furlanska, medtem ko imajo njihove širše občine že mešano prebivalstvo, kjer je v vsaki izmed njih, zlasti na hribovitem ozemlju, po nekaj slovenskih vasi. Jasnejša je meja na severnem odseku, kjer se vleče v smeri jug-sever in ki jo označujejo vrhovi Čampon (Monte Ciam-pon 1710m) Lanež (Cuel di La-nis, 1631m) in Kadin (Monte Ca-din, 1821).
Tretji del Beneške Slovenije je dorlin a Rezije z nekaj nad 2000 prebivalci, ki so znani po zelo zanimivem arhaičnem narečju. Re-zijanci so prišli s Koroškega in segali so celo do Možaca (Moglio Udinese), dandanes jih pa delita od koroških Slovencev v dolini reke Reklanice (Raccolana) in Du-nje (Dogna). Etnična meja se vleče po gorski verigi severno od doline Rezije proti vzhodu na Kanin (Monte Canin, 2585m). Od Kanina se meja dalje povsem krije z avstrijsko-italijansko mejo pred leta 1918 in potem preide železnico med Pontabljem in Ponte-bo, pri Roskofelu (2230m) pa doseže nemško-italijansko mejo. Kanalska dolina (Val Canale) je bila v avstrijski dobi sestavni del Koroške, ko je pa po saintger-manski pogodbi leta 1919 pripadla Italiji, v nji sploh ni bilo Italijanov, ampak samo Slovenci in Nemci. Sporazum med Musolini-jem in Hitlerjem, ki je bil sklenjeni leta 1939, o izselitvi Nemcev z južnega Tirolskega in iz Kanalske doline v Nemčijo, je bil uresničen samo v pogledu agrarnega proletariata, medtem ko je večina prebivalstva ostala nadalje, taka da je tudi zdaj tam malo Italijanov.
Povsem je torej nepravilno mnenja, ki označuje kot etično mejo reko Sočo. Soča kot meja prihaja v poštev samo na malem odseku med ustjem Vipave in Gorice. Na jugu od ustja Vipave živijo Italijani na majhnem ozemlju vzhodno od Soče, medtem ko je na severu od Gorice, a zahodno od Soče, velik del ozemlja naseljen s Slovenci.
Etnična meja med Slovenci in Furlani je ena najstarejših etničnih meja v Evropi. Ko se Slovenci ob koncu 6 in v začetku 7. stoletja naselili v svoji sedanji domovini, so jim Langobardi, tedanji gospodarji večjega dela Italije, hoteli preprečiti vstop v severno italijansko nižino ter so organizirali vojaško mejo, "lines" s središčem v Čedadu (Cividale) in z oporišči v Pušji vasi (Venzone), Huminu (Gemona), Artinju (Ar-tegna), Nemih (Nimis) Ipplisu, Krminu (Cormons) in morda tudi v Solkanu pri Gorici (Salcano, tedaj Siligano), Fari (Farra) pri Gradišču in Potiumu (Pocinum) vzhodno od Tržiča.
V poznejših dobah se je ta jezikovna meja zelo malo spremenila. V 10. stoletju, v dobi velikega vpliva Nemcev v Furlaniji, se je slovenska kolonizacija razširila tudi v Furlaniji. Njeni sledovi so še vedno ohranjeni v slovenskih imenih vasi (Gorizza, Gori-
cizza, Lonca, Virco, Gradiscia, Belgrado, Sella, v furlanskih imenih s pridevnikom "slovenski" Me-dea Sclabonica, Versa Sclaboni-ca, Sanctus Vitus de Sclabonibus, Sclavons, Passian Schiavonesco) in v srednjeveški listninah pri mnogih imenih kmetov zdaj furlanskih vasi (Mestibor, Drago-vid, Beliša, Zdegoj, Dragoslav). Toda med temi vasmi ni bilo kontinuitete, zato so se Slovenci s časom asimilirali furlanski okolici. Meja konpaktnega starega slovanskega ozemlja se pa ni nikjer umaknila več kakor za nekaj kilometrov. Italijani se niso pojavljali na tem ozemlju kot agrarni kolonisti in niso imeli svojih vasi. Meščani ali rudarji so se postopno zlili z okolico. Slovenska zahodna etnična meja je ostala skoraj povsem nepsreme-njena v 13. stoletjih.
Toda kjer koli že je nastala sprememba, je šla na škodo slovenskega naroda. Na konpaktnem slovenskem ozemlju na tej strani potegnjene etnična meje živijo Italijani samo kot jezikovni otoki v večjih mestih: v Gorici, Trstu in v nekaterih krajih Istre.
* Dalje prihodnjič)
stanja.
Proti povečani delavnosti vseh ostankov fašistov v pasu A, ki jo omogoča ravnanje angloameriške zasedbene oblasti, proti vsakemu zunanjemu posredovanju in vsiljevanju tuje volje vodi Slovansko-italijanska antifašistična unija nepomirljivo in odločno borbo.
Proti vsem novim načrtom o avtonomiji Julijske krajine in vsem izmiljenim in nenaravnim demarkajijskim črtam, proti načrtu o internacionalizaciji Trsta, katerega uresničenje bi odprlo pot kolonijalni politiki v Srednji Evropi, zastavljajo narodi Julijske krajine, zavedajoč se svoje moči in svoje velike pravice, skrajne napore in odločno zahtevajo od svojih zaveznikov, naj se ponovno vzpostavi v pasu A ljudska oblast, največje in edino jamstvo njihove suverenosti.
Zavezniška komisija, ki je prišla v Julijsko krajino, je naletela povsod na silno voljo in odločno pripravljenost Slovanov in Italijanov, da se z vsemi silami upro reakcionarnim proti-ljudskim poskuskom, ki streme za tem, da bi ogrožali njihove pravične zahteve in s krvjo pri-borjeno svobodo.
Na vsakem koraku po Julijski krajini, so zastopniki zavezniških držav naleteli na ime maršala Tita in se prepričali o veliki ljubezni, ki jo goje Italijani in Slovani v Istri in Primorski do Federativne ljudske republike Jugoslavije. "Tu je Jugoslavija" so videli napisano po vseh drogovih, cestah in hišah v mestih in vaseh Julijske krajine. Po vsej Julijski krajini je zavezniška komisija slišala našo slovansko pesem in videla mnogoštevilne druge dokaze, ki govore, da je Julijska krajina slovanska dežela, v kateri hočejo Hrvati, Slovenci in Italijani živeti složni in svobodni brez tujih posredovanj in brez vseh mogočih reakcionarnih spletk ter spretno sestavljenih načrtov, ki streme za tem, da bi napravili iz Julijske krajine zlasti pa iz Trsta žarišče novih mednarodnih spletk in sporov.
Nočemo tujega farma
Tako so napisali Primorci na slavoloke, na pobočja svojih gričev in na pogorišča, ki se vlečejo kot grozen dokument tujega jarma preko vse zemlje. Tako so napisali Primorci v svoja srca, vase, ker so pod ta f^uji jarem morali zato, da je bilo ustreženo brezvestni diplomaciji; ker so, pod tem jarmom morali trpeti sedemindvajset let zato, da so italijanski "demokrati" in fašisti lahko vež-bali nad njimi fašistične metode za poznejše nove imperialistične pohode.
In končno so napisali te besede zato, ker živi na tej zemlji rod, ki ljubi svobodo, ki se je zanjo boril in si jo je za svoje ne za tuje žrtve, tudi priboril.
Mnogi, poklicani in nepoklicani, pošteni ljudje pa tudi, ker tako zahteva sedanji čas, "podemokra-teni" fašisti in gestapovci, križa-rijo v teh dneh po tej izmučeni zemlji. Ti drugi iščejo s histerično strastjo "fojbe" po Krasu in vlečejo iz njih laži, ki jih v svojem tržaškem glasilu "La Voce libera" spreminjajo v "argumente, ki naj dokazujejo, da ta zemlja še ni zrela za svobodo in da mora zato spet pod tuji jarem. Hodijo skozi slovenske vasi, ter zagrizeno pridigajo njih italijanstvo, češ, saj se tu na steni še vedno pozna liktorski znak in Mussolinijev izrek.
Nočejo pa priznati, da je liktorski znak in Mussolinijev izrek v resnici ostanek italijanstva na slovenski zemlji. Ostanek, ki je na steni sicer obledel, ker so ljudje s svojo borbo pregnali one, ki so te znake in izreke oskrbovali poleg vseh onih, ki ne bodo obledeli nikoli, ki bodo vedno grozni pomniki tujega jarma.
Toda o teh ti drugi, podemo-krateni fašisti in gestapovci, previdno molče, ker so nevarni za njihovo stvar. Niti jih ne poskušajo več naprtiti fašistom ali Mussoliniju, kar sicer tako radi delajo, kajti zdaj gre za italijanstvo te zemlje. In govoriti sploh o zločinstvu, pa čeprav fašističnemu, bi škodovalo njihovi stvari kajti nesrečno naključje pač hoče, da so fašistični zločini in njihova stvar tako tesno med seboj povezani.
Toda tudi oni prvi, pošteni ljudje, hodijo danes skozi primorske
vasi in mesta. Ogledujejo si in poslušajo glas te zemlje. Pogled jim odpira in glas jim na vsakem koraku razodeva grozote tujega jarma. Od rapalske diplomatske sramote pa vse do tam, kjer morajo novi določevalci meja potrditi že po naravi in človečanskih pravicah določene meje temu rodu, iz središča in predmestij Trsta, iz njegove najbližje okolice, vzdolž ob obali, po Furlaniji, v Krminu in do končnih beneških hribov, visi preko trpeče zemlje en sam ogromen napis, odmeva od ruševin, od grobov žrtev fašističnega zločinstva in osvobodilnega boja in iz še živih, pred novo nevarnostjo trepetajočih ljudi, en sam presunljiv krik, ena sama pravična zahteva: Nočemo tujega jarma!
Popotnik se ustavi. Ne more naprej, ne dabi se vprašal: vse to slovensko ozemlje je moralo biti pod Italijo? Kdo je kriv sedemindvajset letne narodnostne, kulturne, gospodarske in politične sužnosti tega ljudstva? Mar niso takratni politiki s svojimi dejanji krivci prav te grozne vojne? Ali se mar ljudje, ki ima jo danes to nalogo, zavedajo, da ne popravljajo samo stare krivice, temveč da tudi postavljajo temelje novega miru ali pa vzroke nove vojne?
Če se bodo tega zavedali, in do vseh dosedanjih poskušnjah se sme upati da bodo, bodo morali upoštevati poleg etničnih in ekonomskih načel tudi ljudsko voljo. Morali si bodo pač zapomniti slavoloke z napisi: "Hočemo Jugoslavijo, tujega nočemo — svojega ne damo,"in živelo resnično bratstvo slovansko-italijanskega delovnega ljudstva v Titovi Jugoslaviji!"
V tem novem, resničnem bratstvu, najmilejši tvorbi skupnega trpljenja in boja, pričakuje Primorska svojo zasluženo svobodo. Slovenski kmet in ribič in italijanski delovni človek skupno rotita: Nočemo fašističnega jarma — hočemo Jugoslavijo. Slovenec in Hrvat zato, ker je tam njuna rodna domovina, italijanski delovni človek pa zato, ker vidi v demokratični ljudski republiki ono obliko svojega življenja, ki mu daje pravico biti človek in enakopraven, zadovoljen član svoje družbe.
(Po"Primorskem dnevniku")
Iz urada Ameriškega odbora za jugoslovansko pomoč
KRASEN USPEH PROSLAVE NEODVISNOSTI JUGOSLAVIJE V METROPOLITAN OPERI V NEW YORKU
New York, N. Y. — Proslava neodvisnosti Jugoslavije, ki je bila prirejena dne 26. marca letos v Metropolitan operi v New Yorku, je bila v vsakem pogledu sijajen uspeh. Prireditev, katero je omogočil Ameriški odbor za pomoč Jugoslaviji, je bila obenem otvoritev petmilijondolarske kampanje za zdravstveni program Jugoslavije. Proslave se je udeležilo o-krog 4000 ljudi, več sto oseb pa je bilo zavrnjenih, ker ni bilo več vstopnic na razpolago.
Program večera je bil skrbno sestavljen in vodil ga je filmski in oderski igralec Melvyn Douglas. Točke programa so vsebovale zbo-rnometje, katerega je izvajal zbor "Schola Centorum" (110 gla-
Na programu so sodelovali tudi plesni in dramski umetniki. Jane Duley, Sophie Maslow in William Baies so izvajali dramatično plesno skico, ki je predstavljala potovanje treh mladih partizanov na mladinski kongres skozi sovražnikove črte. . . Vmes je igrala harmonika (Zoe Williams) in narator Tony Kraber je z besedami vpletal realistiko v plesni prizor, ki je navdušil vse. . . Istotako krasno izvajan je bil solo ples Sophie Maslowe v točki "Fragment of a Shattered Land" — povzeto iz pisma umirajočega slovenskega partizana svojemu še nerojenemu otroku. . .
Irina Baronova, baletna zvezda, in Igor Yuoskevitch, sta za zaključek programa izvajala les iz "Labodjega jezera" Tchaikowske-ka. . . — Občinstvo se je razšlo v dobri volji in prazničnem razpo-
Z leva na d^sno: Zlatko Bolokovič, senator Glen Taylor iz države Idaho in L. Adamič.
loženju ter odločeno, da še nadalje deluje za pomoč jugoslovanskemu ljudstvu, ki se sedaj trudi z delom obnove svoje opustošene domovine.
Za Ameriški Odbor, Anna P.
Krasna.
sov). Ta zbor je poleg ameriške himne ter nekaterih drugih pesmi zapel tudi tri jugoslovenske pesmi in zaključil je z Goraninovo kompozicijo "Oslobodilačka".
Od znanih opernih umetnikov se nastopili sledeči, Zinka Milanov, Lawrence Tibbett, Lauritz Mele-hior, Carlos Salzede je podal dve točki na harpo. Zinka je bila ta večer sijajna v svojem nastopu in petju ter je žela prisrčne ova-cije. Istotako so vdeleženci nasadili ostale tri umetnike z gromo-vitim aplavzom in vsi so morali ponovno nastopiti.
Glavni govornik je bil senator Glen Taylor iz države Idaho. Tekom svojega govora je dal visoko priznanje jugoslovanskemu ljudstvu, ki je pokazalo v tej zadnji vojni toliko poguma, odločnosti in junaštva. Apeliral pa je tudi, da vsi izvajamo po svojih močeh v-pliv na Združene Narode za obrano miru v svetu. Navzoči so njegovim izvajanjem živahno pritrjevali z odobravanjem.
Stane Kraševec, asistant jugoslovanskega ministra za vnanjo trgovno. se je v svojem kratkem govoru zahvalil ameriškemu ljudstvu za pomoč katero je dose-daj nudilo narodom Jugoslavije. So-predsednik Ameriškega odbora za jugoslovansko pomoč, Zlatko Balokovič, je v svojem govoru objasnil nov program Ameriškega odbora, ki se je zavel, da zbere pet milijonov dolarjev za izvedbo zdravstvenega programa v Jugoslaviji. Kasneje je vodja programa. Melwyn Douglas, prečital listo imen organizacij in drugih skupin, ki so se obvezale doprinesti okrog tekom prvega dela nove kampanje, t. j. do konca meseca junija letos. ($400.000) (Od prireditve sem je prišlo «e več novih obljub sodelovanja od delavskih unij ter od jugoslovanskih in ameriških organizacij in skupin, kot tudi posameznikov.)
Nikola Petrovič, jugoslovanski minister za vnanjo trgovino, je v kratkem nagovoru v jugoslovanskem jeziku izrekel zahvalo Ameriškemu odboru za jugoslovansko pomoč ter izročil Louis Adamič, I no sejo, ter pregled dosedanjega so-predsedniku Odbora, odlikova- dela in načrt za bodoče delo. Ker nje, katerega je jugoslovanska j sta bila do sedaj le dva člana v
Ni dovolj močne besede z katero bi prokleli izvržke človeštva
Ko sem bil zadnje poletje v j Strah in groza kjer so se ustavili. Penni, sem srečal več mojih sta- Največji sovražnik so jim bile ko-rih sošolcev in znancev iz moje koši, telete, prešiči, jajca, sploh rodne vasi. Obljubil sem njim, da
če dobim kakšne novice iz starega kraja, bom te takoj priobčil. Pred nekaj dnevi sem dobil par pisem od moje netjakinje, v katerih mi obširno opisuje razmere v Svetokriški okolici v letih 1941-45. Pisma so žalostna, zelo žalostna, ali ob enem kažeta sliko kakoršna je bila pri nas in jaz jih priobčam ravno tako kot so napisani, z izvzemši kar je privatnega značaja.
Dragi stric,
"Na vašo željo bom malo opisala dogodke zadnjih štirih let. Ob razsulu Jugoslovanske vojske, so nas obiskali na veliko soboto 1941, motorizirani oddelki Nemcev. Peljali so se od Sevnice na Litijo, kjer so ostali. Za njimi so prikorakali policija, žandarji in graničarji. Prvi so ostali v Sv. Križu, graničarji so se pa naselili v gradu Turn. Granica, je bila pri Lazarju, tako, da je Čatež bil že italijanski. Parkrat so napravili preiskave, drugače je bil mir. Nekako čez štiri mesece so se pa umaknili na Dole. Pobrali so vse dragocenosti, finejšo posteljno o-pravo in posodo.
Nato so prišli Italijani. Spreme-ili so granico k Javorskem Pilu, ter na to na Podpeč, Vodice, Brezovo in naprej na Sevnico. A držali se tudi Italjani niso dolgo. Bali so se Sv. Križa, češ, da ni dober položaj. Leta 1942, smo bili 5 dni samostojni. Vsak teden so pa napravili malo ofenzivo na državico Sv. Križ, seveda je grozno pokalo, ter časih še za zidom bilo navarno. Če so izvohali, da so naši fantje kje v bližini (partizani) so hitro sporočili v Trebnje in kmalu je začelo tulenje granat. — Ko se jim je zdelo, da so dovolj postrelili — so se počasi pomikali naprej. Ta pohod je časih trajal en dan ali pa še več.
Godovanje Jožetov v Calgary
Kakor je bilo že poročano, so I goriškega slavčka S. Gregorčiča, naši Jožeti v Zvezi napravili na- ne sme teptati sovražna fašistična
črt za Jožefovo praznovanje, katerega čisti dohodek naj bi šel za naše najpotrebnejše. Zato je ta akcija pritegnila tudi ostalo članstvo, kateri niso Jožeti, v sodelovanje.
Večerna zabava je bila prirejena pri tov. Jožetu Gradišarju, za kar mu hvala za prostor in pomoč. Zabava je bila dobro obiskana. Za postrežbo in celo prireditev so bili odbrani; poleg naših starih aktivistinj še tov. Peter Popovič, Pavelj Radmanich in Mrs. Radmanich.
Svoje delo so izvršili v največje zadovoljstvo, vseh prisotnih, da se ni nikdo počutil zapostavljenega. Za kar jim gre iskrena zahvala.
Naredili smo čistega $45.70. Od tega smo poslali na Gl. Urad S. K. J. S. $40.00, za pomoč našim najpotrebnejšim, a $5.70 je ostalo v Zvezni blagajni.
Ne smem pozabiti se zahvaliti tov. Amaliji Popovič za lepo torto (kek), ki ga je poklonila za dar, kar nam je prineslo $10.00. Iskrena hvala Malka, upamo, da boš vedno aktivna in požrtvovalna za dobro stvar.
Pred kratkim so bratje Srbi proslavili prvo obletnico obstoja Odseka S. K. Srbov. Mi jim iskreno častitamo, ter želimo veliko uspeha v skupnem sodelovanju in v bratskem sporazumu, zlasti za pomoč našemu narodu.
Dne 7. aprila smo imeli meseč-
vlada podelila Ameriškemu odboru v priznanje zaslug za delovanje v pomoč jugoslovanskemu ljudstvu.
Globok vtis je napravila na občinstvo poroč. Nada Kraigher, članica jugoslovanske misije rdečega križa, ki je govorila o težkem stanju naroda v starem kraju iz svojih lastnih izkušenj — saj se je borila v vrstah partizanov ter kot taka okusila trpljenje in vse kar je bilo v zvezi z borbo za osvobojenje. Vendar ni pozabila omeniti dobrih strani temnih dni, ki so končno prinesli narodu zmago, svobodo in enakopravnost žene. . . To zadnje je posebno podčrtala. Za svoj preprost, prisrčen in iskren nastop je žela mnogo odobravanja.
nadzornem odboru, smo odbrali še tretjega. Predlagan in soglasno je bil izvoljen tov. Frank Gaš-parich.
Vse članstvo je vedno pripravljeno' pomagati našemu narodu pri obnovi porušene domovine. Bratje in sestre! — Borbeni časi so pred nami. Naš narod ki je trpel, krvavel in umiral za svobodo naših bratov in sester ki so kri naše krvi, to so naši bratje v Julijski krajini in Trstu, kateri še danes niso svobodni.
Še, si lasti naš kleti sovražnik, fašistični Talijan, krivične meje, katere so cepile slovenski narod. Delujmo na to, da bodo urejene pravične meje in osvobojena sleherna slovenska koča. Zemlje ki je bila prepojena s slovensko krvjo, grobov naših padlih borcev, grob načega nesmrtnega pesnika,
noga, kakor tudi ne naš Korotan, Gosposvetsko polje, svete Koroške zemlje, kjer je bila zibelka slovenskega naroda.
Zaupajmo v naše voditelje, našega velikega sina iz naroda, maršala Tita. Ko so bili časi najbolj temni in obupni, so se začeli zbirati naši najboljši sinovi iz naroda pod vodstvom velikega Tita. Z nadčloveško močjo in borbo so zadajali fašističnim sovražnikom smrtne udarce in končno zapodili krvoločno zver iz naše svete zemlje z domačo golaznijo vred. Tisti ki so vodili narod v najtemnejših dneh borbe, bodo tudi v bodoče spretno vodili naš narod, dokler ne bo ves pod eno streho, F. L. R. Jugoslavije in živeli v bratski slogi pod Svobodnim Soncem.
Živeli naši voditelji z maršalom Titom!
SMRT FAŠIZMU — SVOBODA NARODU!
M. Žalec
Proslava 27 marca v St, Catharines
Svet Kanadskih Južnih Slovanov je proslavljal dne 27. marca peto obletnico, začetka borbe proti, barbarskemu fašizmu in nacizmu, naših bratov in sester v stari domovini.
Prisotnih je bilo dosti ljudi, pričakovali smo pa še mnogo več.
Brat Joe Petrič je nam prinesel pozdrave, in brat Ivan štimac je nam pa dobro opisal s svojim govorom pomen tega slovitega dne.
Po končanem govoru so ljudje dobrovoljno darovali osirotelim o-trokom v staro domvino. Imena darovalcev so kakor sledi:
Po $50, Družina Stanič, družina Rukavina, Martin Kosumovič, Mate Kosumovič, Frank Simuno-vič, Joe Petrich in Peter Geršič.
Po $3.00, — Dane štimac, Mirko Golob, družina Cesar in Marko Bašič.
Po $2.00, — John Cesič, Joe Ru-žič, Martin Klobučar, Mirko Ca-brijan, družina Lulič, John Paj-dan, Peter štajdohar, John Križe, Joe Novak, in Komrd. Vanenberg.
Po $1.00, John štimac in John Kučan. Skupaj $72.00.
Odbor
vse kar se je dalo pojesti. Zraven pušk, so nosili tudi dolge gorjače. To je bilo orožje za kokoši.
Bili so pri tem zelo spretni, ter priznati so mora tudi dobri strelci. Potem so pa kuhali in zamakali z vinom, da je bilo veselje. Kjer so pa ti pohodi bili v časih povezani z velikimi izgubami, so se domislili — kaj če bi dobro plačani Slovenci hodili naprej, vedo dobro za pota, ter vsak posameznik tudi za razmere v svojem kraju.
In tako je nastala ta "legija smrti". Sedaj se je začelo bratomorno klanje. Koliko manj bi bilo gorja, koliko očetov in zavednih fantov bi bilo danes ŽIVIH, če bi ne bilo teh ljudi. Ob razsulu Italije smo mislili, da bo mir. Ali sedaj se začenja šele groza in strah. Legija, se je prodala Nemcem — in postali so "domobranci". Leta 1943, so napravili veliko ofenzivo. Privreli so tanki in oklopni avtomobili. Na Čatežu so pobili 32 ljudi, nekaj družin je popolnoma izumrlo. Pokopali so jih v skupen grob — to je jamo katero je napravila avijonska bomba. Ko so v Čatežu opravili, so se še podali naprej. Na Tlaki, jim je ponovna zadišala človeška kri. Ustrelili so sledeče: tri Faj-farjeve, Korenovega, Kožuha, dva Ahlinova, starega Varejeta ter Jurkotovega iz štorovja. Vsi ti so ležali ob cesti do Turna. Pri Turnu so spustili polovica gradu v zrak, dve družini postrelili, ena družina se je pa rešila skozi okno v gozd. Ranjeni so bili mož žena in dva otroka. V podzemeljski jami so našli zavetje kjer so čepeli tri dni brez vsake jedi in pijače v groznem stanju.
Ko je bilo vse to odpravljeno, se napotijo naprej. Polovica se jih cepi v Moravče, kjer so ustrelili Antona Božiča, ter Klemenščeve-ga Jožeta. Druga polovica pride do Klanca. Poberejo kruh, žganje, prešiče itd. Krenejo v Gab-rovko — tam so vzeli: Jančka, Borštnarja, Lenarda, Burjata, Ribiča ter nekega beguna. Gnali so jih v Sv. Križ, kjer so pobrali še trgovca Dolenca, gostiljničarja Kotarja, učitelja, organista, gostilničarja Sreboto ter trgovca Bregarja. Odgnali so jih nato v neko ledenica, jih žive zažgali ter nametali bomb. ženske in otroci so rjoveli kot zverine na kolenih ter jih rotili, da naj se jih usmilijo. . . ali ni bilo usmiljenja. . . šele ko so se tanki umaknili in je prišla pehota, je žena Jančka is-prosila, da sme rešiti moža. Ko so se odprla vrata ledenice se je nudil grozen prizor. Ranjeni so bili vsi in v nezavesti. Nemisleč kateri je njen mož, jih začne vlačiti ven na zrak. . . Ribič je že zgorel. Učitelju so odgorele obe nogi, ko ga je izvlekla ven iz jame, je takoj izdihnil, še tisto noč je umrl organist, drugi dan zatem pa kovač Burja. Tisti pa kateri so ostali živi, so pohabljeni za vse življenje.
V Sv. Križu, ravno pred našo hišo je granata ubila nekega o-rožnika, tako, da kamor si pogledal je ležal mrtvec. Sedaj je prišlo povelje: "pobrati mrtve." Ali kako, ko ni bilo več nobenega moškega. Sestre in žene padlih so zbijale rakve ter jih nosile skupaj. Na pokopališču so iskopali velik jarek ter položili krsto ob krsti. . .
Pobrali so nam prav vse. Kokoši ni bilo nobene več po oktober-ski ofenzivi. Tudi svinska pečenka jim je izborno dišala ter so jo pridno zamakali z vinom. Če si vsega dobrega sit in imaš vina dovolj — tedaj si zaželiš še dekleta — takrat se je začela groza po naših hribih, če se je le mogla se je vsaka iz med nas poskrila, če so jo dobili in se ni njih želji pokorila, so jo ali ustrelili — ali pa zažgali hišo.
Vidite dragi stric, vse to smo doživeli v štirih dneh te grozotne ofenzive Mi ni3mo bili več podobni ljudem — brez uma in cilja smo tavali po gozdu — Nocoj
nemorem več pisati — prihodnjič.
Drugo pismo moje se glasi:
nadaljujem
netjakinje
Dragi stric:
Danes sem se odločila, da nadaljujem z mojem pripovedovanjem. Torej po oktoberski ofenzivi je
ski napadi, v večini so metali bombe po gozdovih, misleč, da bojo s tem zatrli partizane. Zatem je bila borba pri nas na Klancu, kjer so bili izdani partizani. Napadeni so bili ravno opoldan ko je bilo vse pri kosilu. To je bilo nekaj strašnega, kako je pokalo
—	se ne da opisati. Žrtev je bilo enaindvajset, bili so teško ranjeni in se niso mogli umakniti. Najbolj žalostno je bilo pa to, da je bil izdajalec — Slovenec. V tem boju je bil tudi naš France. Kril je umik kot mitraljezec .
Mesec za tem je bil napad na Moravško goro — devetnajst žrtev. Zravem teh je dalo svoje življenje še pet deklet v starosti 18-29 let. Bile so zavedne Slovenke.
Zatem je bil napad na Pečice, ali se je izjalovil. Izvržek človeški — slovenski domobranec, se je preoblekel v rastrganega berača, ter se klatil sem in tja. Partizanom je postal sumljiv in so ga prijeli. Pri sebi je imel sestavljen položaj in pa popis orožja. Seve prejel je na mestu za-sljuženo plačilo.
Pred smrtjo je priznal, da je bil on, kateri je izdal partizane na klancu ter Moravški Gori. Zatem so bile borbe na Javorskem Pilu, na Dolih ter Velki tu so jih partizani naklestili. Takoj nato je prišla patrulja domobrancev ter ponovno vse pokradla. Živino, obleko sploh vse kar je še ostalo. V podstrešju so uetrelili neko žensko iz Šmartna, nas bi bila doletela ista usoda, če ne bi bili zbežali.
Leta 1945, se začne krvavi ples že prvega januvarja. Nemci in domobranci so pridrveli iz Velike Preske, ter zažgali pri Strahu na Klancu. Franceta Straha, so kot talca ustrelili, živino so odgnali in vse drugo je pogorelo. Janezu Ovnu, so odgnali dveletnega žre-beta ter enega prešiča. Jančku dva prešiča, Korošcu — telico, Srebo-tu, kateri je naš sosed — kravo, konja, vino in suho meso, meni pa vino, meso ter šest kokoši. Požgali so Rappelju hišo pri S. Križu, štruklu v Orešju so odgnali vso živino in zažgali hišo. Zidar-jevga Franceta iz Tihaboja so ustrelili in njegovo ženo pa teško danili, odpeljali živino ter zažgali hišo. Ob nekem takem pohodu so zažgali vasi: Tlako in Brezje. Za-palili so tudi poslopje Komato-vem Jožetu na klancu, ter boršt-narjev kozolec v Gabrovki.
Kmalu po tem so se začele pomikati cele kolone Nemcev in belih Rusov — kar so med potjo ujeli partizanov so vse postrelili. Čudno se nam je zdelo kaj vse to pomeni? Nakakšen dan je šlo po sto voz mimo in zelo veliko pešcev kateri so zgledali zelo zbegani. Za Nemci so prikorakali domobranci, črna roka, plavi ali Mihajlovci, ter ustaši.
Za njimi so pa prišli naši fantje
—	in z njimi — SVOBODA!
Sedaj se že vse močno obnavlja in dela na novo. S tem sem v kratkem opisala kaj se je dogodilo pri nas med leti 1941 — 45. Vas lepo pozdravlja nečakinja Pepca Oven.
P. S. France, kateri je bil prestreljen skozi trebuh, je sedaj doma. Najmlajši brat Lojzek, kateri je zelo nadarjen ga pošlje naša država na Češko v strokovno šolo. Vse stroške bo utrpela država in čez šest let, če bo priden, se povrne kot inženir nazaj v Jugoslavijo.
Komentarja ne bom dostavljal. Omenim samo, da je ta pisma napisala priprosto dekle, katere dva brata sta bila partizana, katoliško vzgojena kot so bili vsi naši ljudje v tistih krajih. Gorje, katerega so pretrpeli v času teh grozot so nepopisna in jih človek kateri jih ni sam preživel — ne more razumeti — želel bi pa, da vsi tisti, pa če so doli iz naših Dolenjskih krajev ali pa ne — naj pomislijo, da če je bila ostudna italijanska in nemška fašistična svojat — koliko ostudnejša je bila tista naša domača, slovenska, izdajalska kačja golazen, katera je za grižljaj kruha ter pohvalno besedo tujca — prodajala in ubijala svoj lastni narod. Ni je besede dovolj močne s katero bi proklel te izvrške človeštva. Pa saj jih bo narod sodil. Tistim pa
Hmelj namesto kruha
V	začetku dacembra lanskega leta sta iz Trsta odpluli dve ladji natovorjeni z hmeljem. Cilj nuj nega potovanja je bila Amerika. To je prvi hmelj, ki je bil po vojni izvezen iz Srednje Evrope v Ameriko — a to je hmelj, ki je dozorel na toplem solncu v Sloveniji, v prirodnih lepotah bogate Savinjske doline.
V	Savinjski dolini ni več zime. Slikoviti nizki hribčki obsevani 30 po cele dneve s solncem. Kot ne-pomični stražniki se vrste vdolž cele doline dolge vrste hmeljarjev. Na teh livadah nikoli ne dozori žito. žito, ki daje Savinjčanom kruh, je hmelj. Na 2.650 ha zemljišča je savinjski kmet že pred vojno gojil hmelj. Ves čas poletja je cela dolina prepredena z tem-no-zelenimi gozdiči hmelja, a med njimi so se bliščale vasi in posamezne hišice. Močan duh se je širil skozi vso dolino predno so prispeli bralci. Sto in sto parov rok se je lotilo branja malih zelenih vršičkov od katerih se uporabi samo 250 gramov za vsakih 100 litrov piva.
NEPRIJETNOSTI Z PROSREDO-VALCI
Če že ni samo vreme uničilo hmelja, če že nista sama suša in pa rdeči pajk uničila plodove, še vedno ni bil reven hmeljar siguren, da se mu bo delo izplačalo. Vsa dolina je bila preplavljena z pohlepnimi posredovalci, ki so za en dinar dobička pri kilogramu hmelja nosili zastopnikom tujih kupcev vzorce, in obenem pripovedovali svojemu "gospodarju" v-prid, da bodo cene pale, da bi ga na ta način dobili od pridelovalca po najnižji ceni. Na njegov račun bi zaslužili tudi oni, ki so se bavili s prepariranjem in pakiranjem, kakor tudi nešteto drugih, ki bi se vrstili na dolgi poti od lepih brazd Savinjske doline do velikanskih pivovarn, ker pač hmelj je bil pri nas najtipičnejši predstavnik liberalistično kapitalističnega sistema. V normalnih prilikah bi stroški gnojenja hmelja iznašali po 25 din. za 1 klg., računajoč 1000 klg. na en ha. Toda, sigurno niti ena industrijska biljka ni tako izpostavljena tehnici konjuktu-re ko je to hmelj. V zadnjih desetih letih smo lahko zabeležili vse cene od 2 do 120 dinarjev po kilogramu. Hmeljar je bil primoran, če bi cene bile pale, da zmanjša površino sajenju, v slučaju pa, da bi cene iznenadno poskočile, bi jo povečal in na ta način zopet zmanjšal ceno hmelju. . . Taka neenaka borba s konjukturo bi se venomer vlekla in pridelovalec sam je bil pač tisti, ki bi na koncu ostal žrtev iste.
Za časa vojne je bilo uničenih tri četrtine hmeljarjev. Okupator je prisilno zmanjšal površino na-
sadov od 2.650 na 640 ha zemljišča.
Takoj po osvobojenju so se hmeljarji v Savinjski dolini začeli baviti z obnovo hmeljarstva. Zem-j lja sama je pogodna za sajenje, dolgotrajna tradicija in bogato izkustvo — vse so to odlični pogoji, da se bo hmeljarstvo v Savinjski dolini z uspehom obnovilo. O-svoboditev sama je dala hmeljarjem zadrugo, v okvirju katere se je takoj začelo reševanje vseh v-prašanj hmeljarstva, kot so: organizirano sajenje, razširjevanje nasadov, gojenje, prepardranje in pakiranje, ter končno prodaja hmelja kupcem. Na podlagi' letošnjega plana bi hmeljarje morali zasaditi vsaj 500 ha zemlje. Ali je pri tem treba rešiti zelo težko vprašanje — kje naj se dobi o-krog 2 in pol milijona novih in dobrih sadih.
POSTAVITEV POSLA NA ZDRAVO PODLAGO
Ves dobiček, ki bi drugače ostal na računu mnogih posredovalcev, kakor tudi en del dobička, ki v mnogem prekoračuje stroške in zaslužek hmeljarja, bo šel v naprej v poseben fond. V letih, ko bodo cene na svetovnih tržiščih padle, se bo iz tega fonda dajal denar k cenam po katerih se bo hmelj izplačaval. Tako se hmeljarjem v Jugoslaviji prvič nudi prilika, da bodo gojitev te tako važne industrije rastline, postavili na resnično zdravo podlago. Hmeljarska zadruga, ki ima svoje središče v centru našega hmeljarstva, v Žalcu, šteje 2.400 članov od katerih je 95% poklicnih hmeljarjev. V njenih se skladiščih nahaja še 2.100 q od 6.100 q vsega letnega pridelka iz 1944 leta, katerega je zadruga kupila od hmeljarjev. Na jesen se je začelo prevzemanje tudi ostalega pridelka. Dočim se v normalnih časih pridela na 1 ha zemljišča po 1000 klg. hmelja, se ga je v letu 1945 vzgojilo samo 470 klg. na 1 ha.
Hmeljarska zadruga v Žalcu je začela izdajati svoj časopis "Hmeljar", v katerem hmeljarji, člani zadruge, dobe vse nasvete in navodila, ki so jim potrebna pri obnovi hmeljarstva.
V teh dnevih bodo zopet plugi veselo brzeli skozi nasade Savinjske doline. Nato se bo začelo obrezovanje in postavljanje tisočih podpiračev, da bo na ta način vzrastel ogromen gozd, kateri do dosegal 4% vsega pridelka hmelja na svetu. Vesela pesem, pomešana z prijetnim duhom, ki ga razširja hmelj, se bo razlegla iz grl tisočih obiralcev, ki prvič v življenju vedo zakaj in za koga delajo. . .
Katarina špur
(Prestavljeno iz srbohrvaščine, časopisa "Politika", ki izhaja v Belgradu. Prestavil: F. S.)
Pridite pogledat igro Mati
bila opustošena vsa Dolenjska. Le kateri so tvegali svojo kri in živ
gole stene, in črni dimniki so priče lepih vasi. Leto 1944, se je začelo z divjim lovom nedolžne ljudi. Vršile so se strašne borbe katere so časih trajale več dni. O-menim boj na Četežu, kjer so topovske granate razbile Zaplaz. škodovo — hiša do tal in cerkev je zelo razrušena. Bili so tudi letal-
ljenje za narod in za svobodo — moramo dati vso našo pomoč. Tisto geslo katerega so s svojo srčno krvjo zapisali po gorah, gozdovih in ob prašni cesti: "Smrt fašizmu, Svoboda Narodu"! Mora biti tudi naše geslo. Slava tem Borcem!
Joško Oven.
Detroit — Narod v stari domovini bo praznoval prvič po petih ietih Velike nočne praznike in to v popolni svobodi. Toda njegove potežkoče so predvsem v živilih, obleki in obutvi posebno pa namestitve pripravnih bolnišnic z vsemi potrebnimi pripravami. Zato je naša dolžnost da jim pomagamo.
Postojanka SANS-a št. 108 na zapadni strani Detroita vprizori igro "Mati", ki je imela dva sina in sama postala partizanka. Da ne bi tukaj opisoval že omenjeno igro in njen velik pomen, je torej važno in potrebno, da pridete sami gledat, ko jo bodo izvajali naši prvovrstni igralci in igralke kot n. pr. Mrs. Rant, Mrs. Urban, Ko-tar in drugi. Ker vem da Detroi-čani radi gledamo igre, se vam priporočamo tudi Toledčanom ter našim sosedom Windsorčanom v
OGLASI SE NAJ
Rad bi zvedel kje se nahaja Joe Horvat, doma iz Malepoljane slov. Prekmurje. Pred leti se je nahajal v Toronti. Prosim ga, da se oglasi na moj naslov zaradi važnih zadev. Naproša se tudi ostale čitatelje, če kateri kaj ve o njemu, da mi sporoči, za kar bom zelo hvaležen.
Joe Žižek
Box 82.
Mountain Park, Alta.
Kanadi, da nas obiščete ta dan, posebno ker bo cel prebitek šel v korist fonda za otroško bolnišnico v Sloveniji.
Imeli bomo tudi dobrega govornika in to je Gl. tajnik SNPJ. ter podpredsednik SANS-a, Fred Vider.
Ker je sklad za bolnico še na nizki številki, je potrebno poži-veti celotno aktivnost da izpolnimo našo kvoto 150.000 dolarjev, da se čim prej začne z graditvijo stavbe, ki je tako nujna domovini in posebno tisočem nedolžnih o-trok, kateri vsled nezadostnih sredstev za zdravje trpe pomanjkanje in bolezen.
Zato naj ne bo med nami niti enega, ki se ne bi odzval in po svoji najboljši moči prispeval v fond za otroško bolnišnico. Zberi-mo se v čim večjem številu na Ve-likončno nedeljo dne 21 aprila v Slovenskem Delevskem Domu, 437 Livernois, na zapadni strani Detroita.
Začetek ob 2 uri popoldne.
Tajnik, 108 SANS-a.
VAŽNO ZA ČLANSTVO VPZ. BLED V TORONTU
širite čitajte in postanite naročnikom Eilinosti
Tem potom se naproša članstvo odseka št. 11 "Edinost" VPZ. Bled, da se bo seja odseka vsled velikega shoda dne 21 aprila, na katerem bo govorila jugoslovanska delegacija Rdečega Križa, vršila v soboto dne 20 aprila ob 7 uri zvečer, pri tajniku odseka, 180 Seaton St.
Ker imamo nekoliko važnih stvari za rešiti, je torej važno, da se vsi člani in članice udeleže seje.
Ne pozabite v soboto dne 20 aprila.
R. Zupan, tajnik
NOVA USTAVA JUGOSLAVIJE
Konferenca Zveze Slovanov v Windsorju
Is francoščine prevedla K. N.
Njegov glas je bil pa na lepem tako raskav in suh, da je Orana svojega moža začudeno pogledala. "Najbrž sem spet zinila kakšno nerodno," se je na tihem oštevala. "Toda če se motim glede poklica, zakaj mi potlej ne pove resnice?"
Da bi zakrila svojo nenadno zadrego, si je nalila kozarec vina in ga proti svoji navadi na dušek izpila. Ko ga je postavila na mizo, je opazila, da se njen mož ne dotakne jedi. Zdelo se je, da se je zagledal v neko točko na prtu, medtem ko so njegovi tenki prsti živčno bob-nali po robu mize.
Oranino pizvedovanje je nehote ranilo Morenovo sa-moljubje. Ne, on prav gotovo nobenega poklica ne podcenjuje. Dober pisar, dober stenograf je zanj prav toliko vreden kakor dober. . . karkoli že. Menda je pa videti v očeh svoje žene tako neizobražen, da mu ne prisodi kakšnega višjega, inteligenčnega poklica? Ta provincijska hči ne zna drugega kakor dražiti in zba-dati. Zaman je skušal v svoji ženi videti Orano, ki mu je bila tako všeč tisti dan, ko je prišel ponjo na Jacheres. Zazdelo se mu je, da jo je sožitje z njim nekako pokvarilo,, predrugačilo. Da, bila je še prav tako lepa poželenja vredna kakor tisti dan, ko jo je prvič videl na Katalonskem trgu, toda v nastopu in govoru je postala drugačna, bolj pogumna, malone bi dejal predrzna, zbadljiva in včasih kar strupena.
Morda je mladi Španec prečrno sodil, morda je mislil o svoji ženi pod vplivom slabe volje, vsekako je na lepem postal tih in zapet. Vstal je, čeprav je bil njegov krožnik skoraj še poln, in kratko dejal: "Spomnil sem se, da imam še nekaj važnih opravkov. In ker nisem lačen, mi boste menda oprostili. . .
Še preden je mlada žena mogla ugovarjati ali kaj vprašati, se je priklonil in brez besede odšel v svojo sobo.
Mlada žena je ostala sama. Spoznala je, da je s svojim netaktnem spraševanjem spravila svojega moža v slabo voljo. In vendar to ni bil njen namen!
Počasi je pričela zajemati, toda niti grižljaja ni mogla pojesti. Tudi nje se je polotila nekakšna jeza nad mo ževo razburljivostjo.
"Oh, kako je grd je ta moj mož", je tožila sama pri sebi. "Ali sploh morem še kaj govoriti z njim? Saj je kakor bomba, grozeča, da se bo zdaj pa zdaj razpočila."
Dolgo je nepremično strmela v mizo,, tako dolgo, dokler niso solze zalile njenih jasnih, sinjih oči.
Tisti trenutek je zaslišala,^kako se njen mož v sosednji sobi pripravlja, da bi odšel ven. Slišala je, kako je odprl omaro in vzel iz nje plašč in klobuk.
Mar že odhaja?
Ni si utegnila odgovoriti na to vprašanje, kajti že je vstala in odšla v moževo sobo. Za nobeno ceno ne sme pustiti, da bi odšel od nje tako jezen. . .
Moreno si je že oblekel površnik. Stal je pred zrcalom in si popravljal ovratnico.
"Miguel", je nežno pričela Orana, pripravljena na spravo za kakršno koli ceno.
"želite?" je vprašal njen mož,, ne da bi se bil obrnil in ne da bi ji bil privoščil vsaj en sam pogled v zrcalu.
"Zdi se mi, da sem vas užalila. . . Zagotavljam vam da to ni bil moj namen. . ."
Nekaj trenutkov mladi mož ni odgovoril, temveč je še bolj vneto šaril po ovratnici. Potlej je počasi dejal: "Prav nič me niste užalili."
"Oh, da. Videla sem! Hudi ste name!"
"Kaj še!"
"Prisežem vam, da nisem imela slabega namena, govoreč tiste neumnosti. . ." je ponavljal droben glasek, že blizu solzam.
"Tudi jaz sem prepričan o tem, senora".
To pot se je Moreno obrnil in pogledal svojo ženo.
Videl je njene velike, lepe oči, zavite v srebrno solz no kopreno. . . Orana joka ? Obstal je kakor vkopan, strmeč v zastrto sinjino njenih obtožujočih oči. Njegova mala žena joka! Zaradi njega.
Ob tem spoznanju se je na lepem srušilo vse njegovo moško samoljublje. Razpršili so se vsi očitki, ki so se teh nekaj minutah nakupičili v njegovem srcu.
Orana joka!
Dobro vzgojen moški, človek z dušo in srcem ne prenese pogleda ženskih solz, posebno ne pri ženski, ki jo ljubi, čeprav na skrivaj. Morena se je zavedel, da mora vsaj molčati spričo te žalostne, drobne ženčice,, ki jo je bil prav kar užalil, če že ne tolažiti jo. Tisti trenutek sam ni vedel, kaj naj stori. Stisnil je zobe in si zasadil prste v dlan, da je čutil v njej ostrino svojih nohtov. Ta občutek bolečine ga je vrnil v resničnost.
Globok je vzdihnil. Potem je pa nekako odločno v-zel z bližnje mize klobuk in rokavice.
Samo ne se raznežiti! Zbežati pred temi očitaj očim i prosečimi očmi! Premagati čustvo, ki te tako hitro lahko spremeni v sužnja. . .
Stopil je proti svoji ženi, da bi jo pozdravil in odšel. . . Toda pred njo je obstal kakor vkopan. Hotel je oditi, izgoniti se nevarnosti, toda prav ta nevarnost je bila močnejša od njegove volje. Kar prikovala ga je k tlom, tik ihteče Orane.
Podzavedno je čutil, da mu grozi nekakšna nevarnost, ki bi utegnila utesniti njegovo voljo in svobodo, še nekaj trenutkov blizu te lepe, žalostne ženske, in že bi bil zmožen zagrešiti kakšno novo, nepopravljivo nerodnost. . . In da bi ušel čaru teh velikih, sinjih zvezd,, ki so zdaj tako jasno žarele tik pred njegovimi, je moral zbrati vso svojo voljo.
(Nadaljevanje prihodnjič)
VSESTRANSKI SPORAZUM GLEDE POSTAV
Obe zbornici lahko predlagata postavo, ki rabi za sprejetje večino glasov v obeh zbornicah. Če katera izmed zbornic predlaga kako spremembo ali dodatek k novi postavi, mora biti predlagana postava vrnjene zbornici, kjer je bila predložena, — za dosego soglasja. Če se dotična zbornica ne strinja z popravkom ali dodatkom druge, mora biti predlagana postava izročena Koordinacijskemu odboru, ki sestoji iz enakega števila članov obeh zbornic. Če ne pride do sporazuma pri Koordinacijskem odboru, mora cela zadeva biti vrjena obema zbornicama v prvotni obliki. In če še do tedaj ne pride do sporazuma, se Ljudska skupščina razpusti in vršiti se morajo nove volitve.
Postave se objavljajo v vseh jezikih republik Jugoslavije.
Skupščina zamore referirati gotova vprašanja posebnim odsekom. Lahko vodi preiskavo o katerem koli vprašanju in državni i organi morajo pri tem kooperi-rati. Vsi poslanci uživajo privilegij nedotakljivosti (imunitete) in ne morejo biti aretirani niti se ne more vršiti proti njim kazensko postopanje brez dovoljenja zadevne zbornice. Naznanilo o volitvah nove skupščine mora biti razglašeno predno termin obstoječe skupščine izteče. Volitve se ne morejo vršiti prej kot dva meseca niti ne kasneje kot tri mesece po razpustitvi obstoječe skupščine. Spremembe in dodatke k ustavi sme sprejemati skupščina le na predlog Prezidija, ali kabineta, ali na predlog ene trotjine poslancev ene zbornice. Predno tak predlagani dodatek pride pred Ljudsko skupščino, mora biti za sklepanje o predlogu oddana navadna večina glasov vsake zbornice. Predlog zamore potem biti sprejet le z absolutno večino celokupnega števila poslancev v obeh zbornicah.
PREZIDIJ LJUDSKE SKUPŠČINE FLRJ
Prezidij (predsedništvo) je izvoljen tekom skupnega zasedanja obeh svetov skupščine. Sestoji iz predsednika, 6. podpredsednikov, tajnika in največ tridesetih drugih članov. Prezidij sklicuje in zaključuje Ljudsko skupščino, postavlja datume za volitve, odloča o skladnosti postav z ustavo, obvezno tolmači zvezne postave ter jih razglaša. Ima tudi pravico deliti pomilostitev (amnestijo), sklepati mednarodne pogodbe, imenovati poslanike v inozemstvu sprejmati poverilna in odpoklicna pisma diplomatskih predstavnikov tujih držav, deliti odlikovanja, imenuje in razrešuje ministrstva v kabinetu, razpisuje ljudske referendume o pristojnih vprašanjih po zaključku Ljudske skupščine ali na predlog kabineta. In končno, ko je Ljudska skupščina na razstanku, izvršuje nekatere njene posle (imenovanje ministrov in namestnikov, napoveduje vojne oklicuje mobilizacijo itd.). Prezidij je odgovoren Ljudski skupščini, katera zamore odpoklicati člane Prezidija posamezno ali v celoti in izvoliti nadomestne za neiztečen termin odpoklicanih, če je Ljudska skupščina razpuščena, vrši Prezidij njene dolžnosti do prvega zasedanja nove skupščine.
KABINET — ZVEZNA VLADA
Ivrševalna in upravna oblast zvezne države je podeljena federativni ali zvezni vladi, ki se imenu-ju kabinet. Tega imenuje in raz-pušča Ljudska skupščina na skupnem zasedanju obeh zbornic. Odgovoren je Ljudski skupščini. (Torej naravnost ljudstvu potom njegovih izvoljenih poslancev. Kabinet Združenih držav je imenovan navadno izven izvoljenih članov kongresa in ni odgovoren volivcem.) Kabinet sestoji iz predsednika, podpredsednikov, 6. federativnih ministrov (občezvez-nih): za zunanje zadeve, za narodno brambo, za promet, za pošto, za pomorstvo ter za zunanjo trgovino; 6. federalnih ministrov (vsaka republika ima po enega ministra pri zvezni vladi); 9. zve-zno-republiških ministrov: za fi-nanco, za notranje zadeve, za industrijo, za rudarstvo, za trgovino in preskrbo, za kmetijstvo in gospodarstvo, za delo za gradnjo ter za pravosodje; iz predsednika Zvezne načrtne komisije (ki sestavlja gospodarsko načrte); iz predsednika Zvezne kontrolne komisije, iz predsednikov posebnih komisij za ljudsko zdravje, izobrazbo in — končno iz ministrov brez portfolija. Ministri nosijo kazensko odgovornost za kršitev postave pri opravljanju svojih služb in so tudi odgovorni za morebitno škodo, ki bi jo prizadeli državi z nezakonitim delom. Občezvezna ministrstva vodijo tiste oddelke
uprave, ki so jim poverjeni po . sredno za vso Jugoslavijo. Taka ministrstva zamorejo imenovati polnomočne pooblaščence pri vladah posameznih republik, da vršijo njihove funkcije v dotičnih republikah. Zvezno-republiška ministrstva poslujejo neposredno potom tozadevnih ministrstvov vsake posamezne republike. Občezvezna ministrstva lahko posredno vršijo le izrecne funkcije v zvezi z podjetnostmi, ki so bile od Prezidija proglašene, da imajo obče-ljudski značaj. (Kabinet lahko porazdeli nekatere funkcije oddelkov za gospodarstvo in narodno brambo posebnim oddelkom ministrstva.)
FEDERALNE REPUBLIKE
Vsaka republika ima svojo Ljudsko skupščino, ki je najvišja državna oblast v republiki. Ljudske skupščine republik imajo zakonodajno oblast ter vse dolžnosti in funkcije državne oblasti, ki ne pripadajo Prezidiju zvezne republike, Ljudski skupščini zvezne države ali zveznemu kabinetu. Ljudska skupščina republike je izvoljena za dobo štirih let, izvoli svoj Prezidij in imenuje svoj kabinet na podlagi določil ustave federalne republike. V členu 2 zve-
Spodaj priobčujemo pismo katerega je dobil Jakob Drobnič od svojega Prijatelja J. Remžgar-ja iz starega kraja. Ker mnogi naši rojaki poznajo enega in drugega upamo, da bo njih zainteresiralo. Pismo se glasi:
Dragi prijatelj Jakob!
Tvoj sin Janez mi je prinesel pozdrav od očeta. Hvala. Nisem si mislil, da bodem še kedaj dobil od koga pozdrav, ker sem bil zapisan smrti in poginu. A vendar nam je bila usoda mila, da se je vse tako steklo.
Preživeli smo z zadnjih letih čase, katere se v enem ali 10 pismih ne dajo opisati in to še celo težko verjetnih, če jih ni človek sam doživel ali pretrpel.
Italijani so vso deželo, tja do Save poplavili, ter so začeli kar v masah, deloma ubijati, deloma pa odpeljati v ujetništvo (internacijo). Tako so jih iz Žerovnice enkrat odpeljali 54 ljudi, kar si gotovo že zvedel. Največ zaslug za te zločine imajo domači izdajalci — belogardisti in takozvani domobranci, kateri so bili zapeljani po naši sprideni in izdajalski duhovščini, ter raznimi mag-nati. Oni so izdajali narod in ravno njih zasluge je, da je toliko naših fantov pobitih, odpeljanih v pregnanstvo in opustošenih toliko vasi in celih okrajev. V tistih časih smo začeli organizirati partizane. Žerovnica se je dobro obnesla. Dala je 75 partizanov in seveda našlo se je tudi 4 izdajalce, to so: 2 Muhova, 1 Tomincov, in pa tvoj sosed Hribarjov Janez št. 34. Vrnil se je zadnji, drugi so že dobili svojo zasluženo kazen.
Sedaj se obnavlja cela dežela. Ustanovile so se obnovitvene zadruge in že letos se bo začelo zidati. V Žerovnici je upepeljenih 57 poslopij, med njimi 17 hiš. Tvoje in naše stoji še celo. Jaz sem bil zatožen, da organiziram odpor, so me Italijani dvakrat aretirali po mesec dni zapora. Proti koncu to je, 20-2-1945 so me ponovno aretirali, ter me pod veliko eskorto 50 domobrancev vlekli v zapore v Ljubljano v prisilno delavnico. Zapor je bil pod zemljo v temnici, brez odeje, brez slame sem čakal tam pogina do 9. maja ko so prišli v Ljubljano partizani ter nas tamkaj rešili gotovega pogina.
Aretirali so nas vse, tako, da so v hiši sami gospodarili. Pokradli in izropali so vse kar je bilo kaj vrednega. Ko sem prišel domov, ni bilo ne obleke ne perila, ne čevljev ne posteljnine ni nobe-1 ne hrane. Pozneje smo nekaj najpotrebnejšega dobili od naše voj-1
. zne ustave so omejene sledeče sedanje republike Federativne ljudske republike Jugoslavije: Srbija, Hrvatska, Slovenija, Bosna-Her-cegovina, Macedonija, in črna gora.
Najvišji izvrševalni in upravni organ poedine republike je kabinet ali vlada ljudske republike.
Ministrstva v teh kabinetih so lahko zvezna-republiška (opravljajo posle za svojo republiko in za zvezno vlado) in republiška (neodvisna od zveznih). Ministrstva republike opravljajo poleg svojih funkcij tudi delo federalnih ministrov v zveznem kabinetu — v smislu svojih odredb in določil. Nova ministrstva se lahko ustanavljajo in stara odstranjajo v smislu državne postave.
AVTONOMNE POKRAJINE
Ustava republike, v kateri se nahaja avtonomna pokrajina, predpisuje moč* in delokrog oblasti avtonomne pokrajine ali avtonomnega okrožja. Najvišja oblast v avtonomni pokrajini je Ljudska zbornica avtonomne pokrajine. Ta sestavi zakonik, ki je obenem tudi ustava za avtonomno pokrajino. Izvoli tudi svoj izvrševalni in upravni organ in je Glavni izvršni odbor avtonomne pokrajine.
ske, za silo. Naša vojska se je pod vodstvom tov. maršala Tita hrabro borila, ter vztrajno pomagala zaveznikom do zmage.
Seveda imamo sedaj mi, ko smo organizirali odpor tudi veljavo in besedo. Tudi Tvoji fantje so se dobro obnesli. So vsi in Tilka zavedni, ter te ne bo treba biti sram, kadar prideš domov. Matevž je dal življenje za svobodo. Slava mu! Janez je doma, a Tone je vojak. Slave je odšel v Banat, je dobil tam zemljo in Ijišo. Tilka se je poročila z partizanom, Seja fini dečko zaupnik OZNE (o-bramba narodnih pravic). Tudi moj najmlajši sin je bil že pri 17 letih partizan. Bil je ujet od "domobrancev", ter odpeljan v Ljubljanski grad. Tamkaj je bi! tepen mučen, ter na Vel. četrtek 1945 obsojen na smrt. Ker je šla pa tisti čas že vojska proti koncu, se ga je nekako pozabilo — bila so že vroča tla — ko so prišli partizani 9. maja v Ljubljatfo, so ga našli ze čisto i^črpanega in izstradanega v zaporih in ga tako rešili, zadnji moment — smrti. Starejši sin je tudi načelnik Ozne v Osijeku, Oficir.
žerovnica je dala precej oficirjev. Matija Knap je major. Alojz Ule, kapitan v Ljubljani. Matija Ule, poročnik v Ljubljani, štenta Matija, poročnik v Zagrebu. Hr-bljanov Janez, poročnik v Vipavi. Zigmund Stanko, kapetan v Karlovcu. Hrbljan France, nar. vod. v Belovaru. Janko Lunka. te-lef. nar. vod. v Litiji. Remžgar Ciril, ozna nar. vod. na Rakeku. Janežič Anton, rez. kapetan v Žerovnici. šuštaršic Franc, kapetan v Ljubljani i. t. d.
Kakor ti bode razvidno Žerovnica ni treba, da se sramuje — je ponosna.
Med žrtvami je tudi naš prijatelj Mihael šeja. Po njega so prišli Lahi z oklopnim autom, ga odpeljali v "jermen dol" in ga tam ubili.
Sumi se, da ga je izdal sorodnik ali sorodnica iz Grahovega, kar se bo že še pokazalo, saj so preiskave. Mnogo domobrancev je pobegnilo z okupatorjem in jaz mislim, da pridejo vsi na vrsto, ter dobijo plačijo po njih zaslugah.
Sedaj bom pa končal in kadar boš imel kaj prilike pa se kaj o-glasi. Priporočal bi se ti za eno pipo. Pozdravi vse znance in prijatelje ter jim povej, da živimo sicer v siromaščini, a svobodi v kateri vse križem dela in obnavlja opustošeno deželo.
I SMRT FAŠIZMU — SVOBODA NARODU!
I žerovnica 12-3-1946 J. Remžgar
Slučaj avtonomnega okrožja je sličen. Najvišji organ državne oblasti v takem avtonomnem oddelku republike se imenuje Oblastni ljudski odbor in je izvoljen za tri leta. Ta izdela zakonik, ki je obenem ustava, ter izvoli Oblastni izvrševalni odbor, ki je glavni izvrševalni in upravni organ v svojem okrožju.
Nova ustava FLRJ omenja eno avtonomno pokrajino — Vojvodino — in eno avtonomno okrožno oblast — Kosovo-Metohija. Obe sta del srbske republike.
LJUDSKI ODBORI
Republike, avtonomne pokrajine in avtonomne oblasti se delijo v odministrativno enoto — okraje, mestne četrti, mesta, okrožja in oblasti. Na čelu vsake enote stoji Ljudski odbor. Vsak teh kontrolira delo podrejenih izvrševalnih organov in je odgovoren za gospodarsko in kulturno blagostanje, vzdrževanje javnega miru in reda, za uveljavljanje postav, za sestavljanje proračunov itd. V mejah njihovega področja delajo ti obbo-ri odredbe na podlagi obstoječih postav in ustav. V zvezni ustavi je izrecno omenjeno, da je dolžnost teh odborov opirati se na inicijativo in soudedežbo delovne- ' ga ljudstva pri izvrševanju njihovih dolžnosti, z izrecnim poudarkom na sodelovanje med ljudstvom in upravnimi organi.
Odbore izvolijo državljani malih mest in vasi za dobo dveh let; v večjih mestih okrožjih in okrajih za dobo treh let. Izvrševalni in upravni organ vsakega odbora je Ljudski izvrševalni odbor ki je izvoljen na odborovem zborovanju. V malih vaseh sestoji Ljudski izvrševalni odbor samo iz predsednika in tajnika, medtem ko imajo večji krajevni odbori predsednika, podpredsednika, tajnika in število članov. Krajevni ljudski izvrševalni odbor sklicuje v določenih presledkih seje volivcev, katerim je odgovoren. Ljudski izvrševalni odbori so podrejeni Ljudskim odborom, ti pa Ljudskemu izrševa-lnemu odboru in Ljudskemu odboru naslednje višje upravne enote — katera lahko prekliče ali spremeni zaključek nižje podrejene enote.
SODIŠČA
Člen 13 zvezne ustave vsebuje glavne principe pravnega sistema ki je podrobno izdelan v zakoniku o regulaciji ljudskih sodišč. V tej postavi so tudi opisani glavni smotri in nameni ljudskih sodišč.
1.	Zaščita demokratičnih pridobitev v narodno osvobodilni borbi, zaščita inresov, omenjenih. v postavi, zaščita skupin in organizacij javnega in zasebnega značaja, zaščita zasebnih in lastninskih pravic in interesov državljanov Jugoslavije.
2.	Zagotoviti točno izvajanje in izpolnjevanje postav in odredb, ki so postavno obvezne za vsa podjetja, organizacije ter uradne in privatne osebe.
3.	Vzgojevati državljane v duhu udanosti njihovi domovini, v pravilnem izpolnjevanju zakonov
Če tudi že nekoliko pozno, a vendar zelo potrebno, hočemo napisati naslednjih par vrstic o konferenci Zveze Slovanov, ki se je vršila tukaj v Windsorju še v februarju mesecu.
Konference se je udeležilo 18 raznih kulturno-prosvetnih organizacij in podpornih društev preko svojih delegatov in delegatki-
VSA POTA VODIJO NA ZABAVO V DETROIT
Članstvo podružnice SANSa št. 108 priredijo veliko zabavo na Velikonočno nedeljo dne 21 aprila ob 3 uri popoldan v Slovenskem delavskem domu na 437 S. Liver-nois Ave.
Imeli bomo bogat program. Petje, deklamacije in na citre nam bo zaigral Joe Topolak. Vprizor-jena bo tudi igra "Mati", za katero se naši igralci tako pridno vadijo.
Zanimalo vas bo, kdo neki pa so ti naši igralci, ki nastopijo na odru z svojimi vlogami. Kar po pravici vam povem, da nihče drugi kot: Jeny Urban, Jakob Gorjup, Joe Kotar, Ciril Rant, Mary Rant.
Pri tej prireditvi sodelujejo člani podružnice SANSa št. 1.
Zato ne pozabite v nedeljo dne 21 aprila, da vsa pota tako v Det-roitu kakor tudi naših sosedov v Windsorju, vodijo v Slovenski delavski dom, kjer se bo vršila že omenjena zabava in igra v prid fonda za Mladinsko bolnico.
MR.
ter v poštenem izvrševanju pravic in dolžnosti državljanov.
Sodišča so popolnoma samostojna v svojih obsodbah in morajo izrekati obsodbe v smislu zakonov. Vse obsodbe se izrekajo v imenu ljudstva. Zaključki so javni in vse sodnije sodijo le v svetu ali senatu. (Sodišč, kjer bi sodil le en sodnik, ni.) Kadar sodi sodišče v prvi stopnji, sestoji iz rednega sodnika in sodnika porotnika. Proces se vrši v jeziku republike, kjer se obravnava vrši, toda če obtoženec jezika ne razume, mu mora sodišče preskrbeti tolmača.
Organi pravosodja sestoje iz: Vrhovnega sodišča Federativne ljudske republike Jugoslavije Vr-hovnik sodišč posameznih republik in avtonomnih pokrajin ter iz okrožnih, okrajih in vojaških sodišč. V smislu postave se zamorejo ustanoviti nova sodišča za posebne zadeve. Ljudska skupščina Jugoslavije izvoli Vrhovno sodišče FLRJ, Ljudske skupščine posameznih republik pa Vrhovna sodišča republik. Okrajne in okrožne sodnike izvolijo odnosne zbornice Ljudskih odborov, sodniki porotniki pa so izbrani po redu iz seznama, ki ga sestavil Ljudski odbor.
Vrhovno sodišče FLRJ je najvišji pravni organ v vseh civilnih, kriminalnih in vojaških tožbah. Razrešuje pravomočno vse spore med sodišči republik, med civilnimi in vojaškimi sodišči ter med pravnimi oblastmi ene države ter oblastmi druge države. Samo Vrhovno sodišče lahko spremeni kazen kakega sodišča. Pravosodni in upravni oddelek države sta popolnoma ločena. Vrhovno sodišče republike sme v izrednih slučajih prevzeti obravnavo pred nižjim sodiščem v katerem koli štadiju. Prošnja za priziv proti izreku vsakega sodišča je dovoljena, toda v slučajih, kjer je kazen določena že v postavi, zamore le javni tožilec vložiti prošnjo za priziv. Javni tožilec ima paziti, da se postave točno izvajajo in pri tej dolžnosti ima polno-moč vseh od ministrov zveznega kabineta ali vlada pa do najnižjega uradnika in državljana.
Javni tožilec FLRJ je izvoljen od zvezne Ljudske skupščine, javne tožilce posameznih republik pa izvolijo Ljudske skupščine republik. Pokrajinske, okrožne in okrajne javne tožilce imenuje javni tožilec vsake republike v sporazumu z zveznim javnim tožilcem. Vsi javni tožilci so neodvisni od drugih organov državne oblasti in so podvrženi le naslednjemu višjemu javnemu tožilcu, od katerega prejemajo navodila in odredbe. Javni tožilec ima pravico obtožbe, pri-ziva, pravico intervencije v pravnih ali upravnih obravnavah, pravico vložiti priziv za zaščito postave, če bi sodišče ali upravni organ določil napačno razsodbo.
Končno pove ustava o odnosih med organi državnih oblasti in organi državne uprave ter določa, da je dolžnost jugoslovanske armade braniti meje in samostojnost države ter svobodo njenega ljudstva. Vrhovnega poveljnika izvoli zvezna Ljudska skupščina.
(Konec)
nj. Glavno poročilo je podal predsednik vse-slovanske Zveze, br. Peter Stamcoff, po poreklo Mace-donec. V svojem poročilu je v lepo zvrščenih potezah podal kratek pregled obstoja Zveze ter njeno sodelovanje na polju vseh naprednih aktivnosti za časa in po skončani vojni. Zveza je posebno veliko doprinesla na polju k zbli-ženja in zedinjenju slovanskih organizacij in društev, katera so tako tvorila veliki moralni in politični utež v borbi proti fašizmu in njegovih hlapcev.
Na podlagi poročila je sledila obširna diskusija, v kateri je poseglo večje število predstavnikov, ki so zopet prinesli veliko v korist za nadaljne delovanje Zveze in zlasti pri graditvi združitve v-seh Slovanov. To pa je tem večjega pomena, če pomislimo na njihovo zgodovino, ko so jih razne impirialistične sile razdvajale in se na njih račun bogatele, pri čemu so jih prav zvesto podpirali raznih protiljudski režimi.
Mi vemo, da je bila Jugoslavija po zaslugi protiljudskega režima skoraj zadnja države v svetu, da bi bila priznala Sovjetsko Unijo. Seveda jugoslovanski narodi si niso mogli pomisliti na kaj takega. Sedaj pa, ko je nastala zločinska vojna, ki jo je uprizoril nemški in italijanski fašizem, se je torej jasno pokazalo, kako so jugoslovanski narodi mislili in čislali Sovjetsko Unijo. Pokazali so svojo narodno zavest, toda pokazali so istočasno bratsko ljubezen napram velikemu narodu Sovjetskih Socialističnih Republiki, kakor jo je tudi ta pokazal napram
njim in ostalim svobodoljubnim in demokratičnim narodom v svetu.
Zveza Slovanov bo tudi v bodo-
če delala na tem, da se res doseže pravo združenje vseh Slovanov v tej deželi.
J. K.
Zborovanje - Banket Toronto, Ont.
V	nedeljo dne 21. aprila ob 2. uri popoldne se bo vršilo v VICTORY TEATRU zborovanje na katerem bodo govorili delegatje Rudečega Križa Jugoslavije, Dr. NEU-
BAUER, NADA KRAIGER in GAJO RATKOVIČ.
V	ponedeljek 22. aprila ob 8. uri zvečer lokalni Svet Kanadskih južnih Slovanov v Toronto, prirejuje Veličastni banket na čast delegaciji. Banlket se bo vršil v SEVERIN HOTELU na 336 Bay St. Vstopnina na banket $1.50 za osebo.
PRIPRAVUANI ODBOR "SVETA K. J. S.
Žerovnica je dala 75 partizanov