- 119 -
N a   r a z p o t j i.
Stanko, grajskega os-kerbnika sin, je bil verl deček. Šola nau je bila perva in največja skerb. V šoli je pazil na vsako be-sedo gospoda učitelja, ia bolj težke rečf, da bi jih ne pozabil, zapisoval si je v nalašč zato napravljeno knjižico. Vsako nalogo se je pridao naučil in vsak spis je doraa z aajvečjo marljivostjo izdeloval. Iz šole prišedši berž je očetu in materi rok<5 poljubil, vsedel se je na mehko klop in ?e nčil toliko Časa, da je prav dobro znal vse, kar je gospod učitelj ukazal se učiti. Nikoli ni §el poprpj igrati, predno se ni naučil in napisal nalog. To se vč, da je Stanko v §oli vselej najboljSe odgovarjal, kedar ga je učitelj poklical in vprašal.   Pa5 so imeli stariši veliko veselja se svojim Stankom.
Nekega lepega pomladnjega jutra gre Stanko v šolo. Na razpofcji zunaj vasf ga sreča Peharnikov Jaraejče. Ko prideta bližej, jela sta se pogovarjati tako-le;
,,Dobro jutro, Stanko!" ,,,,Dobro jutro, Jarnejče!"". ,,Katn greš tako zgodaj, Stanko?" ,,,,Grem v §olo, čas je že!""
,,E kaj boš šel v šolo; pojdi rajši z manoj tti sim na levo,  šla bova na
sosedov travnik.  V šoli ni prav nič prijetno, tam je treba le sedeti in učiti se;
zunaj na travniku je mnogo prijetnejše!   Pojdi tedaj z manoj, igrala se bova."
,,,,Po pi51udne po šoli grem prav rad 8 taboj; a zdaj morain v šolo, z Bo-
gom Jarnejče!""
,,Zaradi mene le pojdi v šolo, jaz pa ne grem; ni me bilo včeraj, ne pred-včeraj, pa me tudi denes ne bo!"
Trideset let je minulo, od kar sta se Stanko in Jarnejče tako pogovarjala tain zunaj pred vasjo na razpotji. Takrat je šel Stanko v šolo, a Jarnejče na Bosedov travuik. Zdaj čez trideset let pa vidiino zunaj na razpotji stati človeka, slabo oblečenega in bledega. Bila je huda ostra zima, in mraz je prittskal, da je bilo joj. Ubožnemu človeku zunaj na razpotji se vidi, da ga hudo zebe. Ne pomi§lja se dolgo in naravnost jo vdari na desno proti vaaf. Koj pri vhodu sta stali dve visoki beli hiši. Bil je na desno farovž, na levo Šola. Naš siromak oberne se na desuo. Stopi v vežo in poterka na vrata. Vrata se odprd in gospod Župnik stopi iz sobe. Slišal se je naslednji razgovor: ,,Dober dan, gospod župnik!"
— 120 —
,,,,Bog ga daj, ljubi moj!<<"
,,0j dobri gospod, usmilite se mene, ubogega siromaka!" ,,,,S čim. bi radi, da vam postrežem?""
,,Gospod, prosiin vas, če iiuate kaj dela;  lačen sem,  nimam nič jesti,   pa tudi zebe me pri tako hudem mrazu.   Rad bi si kaj zaslužil." ,,,,S kakošnim delom se pa peoate?""
,,Drugega ne znam nego derva sekati, kajti drugega se nisem nič naucil." Župaik pogleda ubogemu človeku bolj natanko v obvaz in nekako znan se mu dozdeva.
,,,,Ali niste vi Peharnikov Jaruej, tukaj izbližnje vasi?"" vpraaa ga župnik. ,,Da, da, jaz sem in nihče drugi," odgovori siromak. „„0 tako pa le pojdite z manoj v sobo, zunaj je mraz."" Obedva odideta v sobo, in vrata se zopet zapro.   Ubogi Peharnikov Jarnej v tem trenotku ni vedel, kedo je ta prijazni gospod župnik,   a  vi  otroci lehko berž uganete, da nihče drugi nego nekedaaji Stanko, grajskega oskerbnika sin. Resnične so besede, ki je poje doniači naš pesnik:
Lenega čala
Stergan rokav, Pal'ca berašk;a P.razen bokiil.
— m —