Ko je dne 18. maja za vedno otrpnilo bojevito in plemenito srce slovenskega pisatelja, publicista, novinarja in neuklonljivo naprednega domoljuba DR. IVANA LAHA smo se šele vsi zavedeli, da nam je Usoda mnogo prezgodaj ugrabila tega bistro delavnega borca in tvorca, ki bi bil svojemu narodu prav zdaj še tako potreben. Odložiti je moral svoje pestro in prepričano, v upiranju in žrtvovanju prekaljeno pero, ko se skoraj spet vračajo časi, ki so ga — v borbi za Jugoslavijo — tridesetletnega pognali na barikade slovenske zavesti, slovanske vzajemnosti in narodnega osvobojenja... Njegovo še neocenjeno čisto književno delo, zrastlo iz viteško smelega, bujnega in zato neurejenega doživljanja rodne zemlje in njenih davnih ljudi, iz nekakšnih rodoljubnih prividov romantično vdanega oboževalca, je vsekakor značilen, a vendar neznatnejši delež njegove izredno obilne duhovne zapuščine, iz katere so se zlasti že pred vojno in po njej neusahljivo pretakali plodni sokovi za narodovo rast in čast. Strogo bodo še kritiki presojali snov in gradnjo njegovih povesti, težko bodo tehtali njegov nemirni, neokrašeni slog, zbirali njegove po neštetih naših revijah in listih raztresene prispevke ter morda zanikovali njih literarno in celo nacionalno pomembnost — toda pred pokojnikovo dobro vero, pred idealno vdanostjo poslanstvu, mladeniško vnemo in zglednim delostrastjem se bodo mogli samo pokloniti. Pavel Karlin 269 IVAN LAH V »LJUBLJANSKEM ZVONU" PAVEL KARLIN Bibliografsko je dr. Lahovo literarno in publicistično delo sistematično zabeleženo v slebingerjevi Slovenski bibliografiji (do leta 1912) in v Katalogu vystavi literamiho dlla in Bibliografiji peti československo-jihoslovanskyeh pracovniku-jubilantu: Jana Hudce, J. Zd. Raušara, Frana Govekara, Ivana Laha a Božo Lovriče, ki ju je sestavil in izdal Jan Karel Strakaty, Praga 1932, kot dopolnjen ponatis iz československo-jihoslovanske revije, II. in III. letnik. Z ozirom na obzirnost in raznoterost Lahovega pisateljskega udejstvo-vanja zlasti druga bibliografija seveda ne more biti nepomanjkljiva. V naslednjem prinašamo uglednemu sotrudniku v spomin popoln seznam njegovih prispevkov »Ljubljanskemu zvonu«, po časovnem redu, v treh pre-delkih. LEPOSLOVJE: Signora Bianca. 1908, str. 174—180, 224—231. Grob. List iz Marijevega dnevnika. 1909, str. 34—37. Prijateljica Lelja. 1909, str. 529—34, 598—606, 681—85, 734—39. Pesem dolenjskih cest. Posvečeno T. K. 1910, str. 646—52. Romantiki. 1910, str. 354—64, 420—30, 479—89. Izpoved slepca. 1912, str. 284—88. S, a 15 6. 1912, str. 664—72. Primo vere. Emonska noveleta. 1913, str. 115—19. Roman o gospe Ani in študentu Avreliju. 1914, stran 232—38, 287—90, 330—36, 378—83, 428—37. SredoZimci. (Pseud. I. E. Rubin.) 1915, str. 301—8. Velikonočna. Pesem. (Pseud. I. E. Rubin.) 1916, str. 194. Pesmi Eliške Krasnohorske. Iz duše. Noč nad gorami. Prales. Aforizem. Hodska pesem. Na meji. Vprašanje. Pred pomladjo. Aforizem. Napitnica senc. 1918, str. 657—63. Iz poezij Viktorja Dyka. Trenutki. V mrtvem• zalivu. Zemlja govori. 1918, str. 217—19. Angelin Hi d ar. Starokorotanski roman. 1922, str. 145—53, 212—18, 278—86, 343—52, 405—11, 472—79, 435—43, 588—95, 648—59; 716—25. Primo vere. Odlomek iz romana »Andrijan Boršič«. 1931, str. 285—97. RAZPRAVE IN ČLANKI: »Maj«. 1905, str. 367—74. češka moderna literatura. 1911, str. 259—62, 315—20, 380— 86. »živi mrli č«. 1911, str. 614—44. Otokar Theer. 1918, str. 40—43. Viktor Dyk. 1918, str. 97—101. Rod Jurija Klemenčiča. 1918, str. 275—83, 406—12, 490—95. »R u c h« in »Mladik a«. 1918, str. 762—70. Valentin Vodnik. 1919, str. 49—56. Pismo na oni svet. Francu Podkrajšku — Haramlbaši. 1919, str. 62—63. Prof. Ernest Denis. 1921, str. 97—102, 158—63. Alois Jirasek. K sedemdesetletnici. 1921, str. 54L—49. Nazori o poklicu slovanstva. Ob sedemdesetletnici Jožefa Holečka. 1923, str. 229—35, 299—304. 270 Cankar v šoli. 1926, str. 372—79. Jifi Wolker. 1926, str. 610—18, 692—701, 766—75. POROČILA: Ruski klasiki v novi izdaji. 1910, str. 695. P. N. Miljukov: Obrazv z dejin ruske vzdelanosti. 1910, str. 695—96. f Lev Nikolajevič Tolstoj. 1910, str. 767—68. štiri desetletnica Ottovega založništva v Pragi. 1911, str. 223—24. Jan Rokvta: Prokop Rybaf. Roman češke duše. 1913, str. 165—66. Dr. Gustave Le Bon: Psihologični zakoni razvoja narodov. 1914, str. 102. F. X. š a 1 d a. 1918, str. 80. Eliška Krasnohorska. 1918, str. 441—43. Narodna čitanka. 1918, str. 808. Resnica nad resničnost. 1918, str. 812—13. Društvo slovanske vzajemnosti. 1918, str. 813—14. O slavistiki. 1918, str. 814—18. Jan Rokvta: Na staromčstskem rynku. 1919, str. 61—62. M. Krleža: Pjesme II. 1919, str. 62. f Stanko Svetina. (Nepodpisan članek.) 1919, str. 63—64. ZOIS IN HACOUET FR. KIDRIČ Ko je prispel tri in tridesetletni Hacquet 1773 po ukinitvi jezuitskega reda iz Idrije v Ljubljano za licejskega profesorja anatomije, kirurgije in porodništva, je šest in dvajsetletni baron žiga Zois že užival sloves največjega ljubitelja znanosti in umetnosti v Ljubljani in na Kranjskem. Več momentov je bilo že od začetka njunih osebnih stikov ugodnih za razvoj prijateljstva: žigov oče je sebi in svojim potomcem priboril baronstvo, »Bretonca« Hacqueta pa je obdajal nimbus skrivnostnega porekla; Zoisi so veljali za najtežje bogataše na Kranjskem, Hacquet pa je smel ob vsaki priliki računati na pomoč iz neznanega vira, ki je bil po vsej priliki v zvezi s skrivnostjo njegovih roditeljev; oba sta imela odlično vzgojo; oba sta se zanimala za naravoslovje, zlasti tudi za mineralogijo; oba sta z neko strastjo množila svoji knjižnici; obema je bilo lastne nekoliko svobodoumne miselnosti in oba sta se duhovščini, ki ni gojila takih znanstvenih in kulturnih interesov kakor onadva, rajši ogibala nego jo iskala; oba sta dajala prednost samskemu stanu, a vendar ljubila nežni spol in njegovo družbo ... Razvoj dogodkov po 1773 ju je vse bolj zbližal. Zoisa je približno izza 1778/79 usmerjala prerodna vnema, ki ga je napravila za prerodnega aktivista in mecena, Hacquet je začel skoro istočasno posvečati prerodu neko pozornost ter se razvijal tako, da mu je postala slovanska filologija »za fizikalno zgodovino najpriljubljenejši študij«. Okoli 1780/82 sta tvorila menda nekako skupino zase, ker iščeš med člani obnovljene ljubljanske akademije operozov zaman tako Zoisa kakor Hacqueta. Zois si je sicer v osemdesetih letih že dopisoval z raznimi inozemskimi naravoslovci, na primer z dunajskim pro- 271