475 2022 Ocene in poročila Marija Počivavšek: Lepo mesto. 150 let Turističnega in kulturnega društva Celje. Celje: Turistično in kulturno društvo, Muzej novejše zgodovine Celje, 2021, 88 strani (Lepo mesto, 73) Priznam – sodobnik ob omembi Celja verjetno ne pomisli najprej na nepregledne množice turistov, ki se gnetejo po njegovih ulicah in stojijo v vrsti za vstop na Stari grad, v Staro grofijo ali Knežji dvor, a s tem današnje meščane, še bolj pa številne prejšnje generacije nehote globoko užali. Celjani smo namreč še danes zelo ponosni na »svoje« mesto – zlasti seve- da na njegovo zgodovino, včasih pa so ljudje hvalili in slavili tudi njegov »letoviški« potencial – kopeli v osvežujoči Savinji, prijetno podnebje in obilico mož- nosti za sprehode in druge užitke »poletne svežine«, kakor so preživljanje počitnic zdoma imenovali nek- daj. Celjani seveda nikoli nismo bili škrti ali trdosrčni in smo želeli ta dragulj deliti tudi z drugimi, zato je šlo pri vseh dejavnostih in akcijah, ki so (predvsem) bogatile in lepšale življenje domačinov vedno tudi za »turiste« in »letoviščarje«, ki jih je treba privabiti in navdušiti. Celje je s turizmom oziroma »olepševanjem« mesta (ki naj bi, kot sem zapisal, pritegnilo turiste) mislilo zelo resno – že leta 1871 je mesto na pobudo župana Neckermanna dobilo Olepševalno (kasneje Turistično in danes Turistično in kulturno) društvo (v istem letu kot gasilsko!), ki je torej v letu 2021 obeležilo že 150-letnico delovanja. Temu jubileju je bilo posvečenih več dejavnosti – med drugim med- institucionalna razstava, pripravljena v sodelovanju Muzeja novejše zgodovine Celje, Osrednje knjižnice Celje, Pokrajinskega muzeja Celje, Zgodovinskega arhiva Celje ter Turističnega in kulturnega društva. Najtrajnejši »spomenik« jubilantu pa je prav priču- joča monografija, v kateri je predstavljen pester kro- nološki pregled društvenega delovanja od začetka do danes. Uvodniku aktualnega predsednika Matije Gol- nerja sledi zgodovinski uvod z genezo »letoviškega« ugleda Celja ter prvimi investicijami v turistično in- frastrukturo – ureditvijo kopališč ob Savinji ter zasa- ditvijo parka. Sledijo opisi posameznih period, ki za- jemajo obdobje od ustanovitve društva do leta 2021, »naslovljeni« pa so z nekaterimi najpomembnejšimi celjskimi turističnimi znamenitostmi. Prvo perio- do 1871–1918 tako obeležuje mestni park, drugo (1918–1945) Putnikov paviljon, tretjo (1945–1991) Stari grad in zadnjo (1991–2021) Kvartirna hiša. Knjigo zaključuje kratka predstavitev vseh predsed- nikov društva (fotografija, letnici začetka in konca mandata). Pripoved o delovanju društva, ki je pod različni- mi imeni skrbelo za »olepševanje« mesta ob Savinji, s tem pa lepšalo tudi življenje domačinov in gostov, je samo vodilna nit pripovedi, ki posega praktično na vsa področja celjske zgodovine preteklega stole- tja in pol. Na društveno delovanje so vplivali narav- ni (povodnji), gospodarski (industrializacija, razvoj storitvenih dejavnosti) in družbeni dejavniki (rast prebivalstva, urbanizacija). Zlasti v odnosu do go- spodarskega razvoja mesta je bila v Celju že kmalu po ustanovitvi društva živa dilema »maslo (turisti) ali topovi (industrija)«. Zlasti Savinjo je industrializaci- ja Celja in celotne Spodnje Savinjske doline iz dra- gulja spremenila v Črni Nil, kot so pisali sodobniki. Zanimivo je dejstvo, da je bil za prvega (dolgolet- nega; 1871–ok. 1900) predsednika izvoljen rudarski 476 OCENE IN POROČILA, 475–486 2022 svetnik Emanuel Riedl, vodja revirnega rudarskega urada, sicer so se pa na tem mestu izmenjevali zlasti možje (v sodobnosti tudi ženske) s področja mestne (samo)uprave in dejavnosti, povezanih s poslanstvom društva (gostinstvo, turizem, kulturna dediščina). Industrializacija je spočetka z razvojem prometnih povezav skrajšala razdalje med kraji v monarhi- ji, ki so v Celje »pošiljali« največ turistov (Gradec, Dunaj), kmalu pa je začela nepovratno spreminjati tudi idilično pokrajino okrog zaspanega mesteca ob Savinji in mu jemati nedolžnost svežega in zelenega pribežališča daleč od ponorelega sveta. Mesto je do- čakalo ustanovitev olepševalnega društva s številnimi hoteli (5), kavarnami (4) in gostilnami, razširjenim in urejenim mestnim parkom, kopalnimi kabinami ob Savinji ter negovanimi drevoredi ob vpadnicah v mesto, društvo pa je poleg skrbi za urejen videz me- sta prevzelo tudi posredovanje »turističnih kapacitet« gostom in skrb za slavni Stari grad. S turizmom se je v občinski upravi profesionalno ukvarjal tudi tujsko- -prometni komite. Konec prve svetovne vojne se je društvo – Olep- ševalno in tujskoprometno društvo v Celju – vneto lotilo urejanja mesta (parka z igrišči, mestnih nasa- dov in drevoredov), Celje pa je dobilo novo zname- nitost – Putnikov paviljon s turistično pisarno ter uradni naziv »turistično mesto« (1936). Na predvečer druge svetovne vojne je občina večino društvenih de- javnosti profesionalizirala in prenesla nase, s čemer je društvo dejansko ugasnilo (februarja 1941). Križ čez ambiciozne občinske načrte (izgradnja modernega kopališča s 1300 m dolgim in 60 m širokim naravnim bazenom v Savinji!) je naredila okupacija, po njej pa je za formalni zagon društva poskrbel Okrožni odbor OF (1946). Dejanski ponovni začetek društvenega delovanja je leta 1949 označil prevzem upravljanja Starega gradu – ta je poleg znamenitosti v mestu in gostišča na Petričku predstavljal težišče mestne turistične ponudbe (leta 1979 je grad obiskalo kar 166.242 obiskovalcev). Za izvajanje manjših adapta- cijskih del v mestu ter oglaševalske storitve je društvo celo ustanovilo dve podjetji – Reklamo in Remont, ukvarjalo pa se je tudi z organizacijo koncertov, gle- daliških predstav v parku in na Starem gradu, izva- jalo zabavne, družabne in plesne prireditve, tombole ter silvestrovanja. Leta 1961 je društvo začelo izda- jati svoj časopis Lepo mesto, katerega posebna števil- ka je tudi pričujoča monografija, po novem pa ga je moč prebirati tudi na portalu Sistory. Someščane je društvo ozaveščalo še s podeljevanjem nagrad Zlata vrtnica za urejene hiše in vrtove ter prirejanjem turi- stičnih tekmovanj za učence. Za člane društva – sredi šestdesetih let jih bilo je okrog 900 – so organizirali izlete po Sloveniji, predavanja, promenadne koncer- te, obiske opere v Ljubljani, zanje pa so poskrbeli tudi z ugodnimi dopustniškimi namestitvami pri zasebni- kih na morju in v Savinjski dolini. Kar pričakovano je društvo konec sedemdesetih let 20. stoletja (znova) stopilo tudi na okope ekološkega gibanja, saj turisti ne obiskujejo krajev z onesnaženim zrakom, zemljo in vodo. Obdobje samostojne Slovenije je v začetku obele- žila denacionalizacija društvenih prostorov na Glav- nem trgu, pravdanje z Mestno občino Celje za uprav- ljanje Starega gradu (društvo je namesto upravljanja gradu dobilo prostore v Kvartirni hiši), (vnovična) profesionalizacija nekaterih društvenih dejavnosti – tokrat v javnem zavodu Celeia –, ter modernizacija delovanja v smislu prirejanja tematskih dogodkov (srednjeveški dnevi) in prezentacije velikih Celjanov (zbirka upodobitev v Kvartirni hiši, projekta Barbara in Ana Celjska). Zgodba o celjskem turističnem društvu, ki traja že 150 let, je zgodba o trmi, ponosu ter delavnosti ljudi, ki so ljubili in ljubijo svoje mesto, so nanj ne- izmerno ponosni in srečni, če jim uspe za njegovo lepoto in dušo vneti tudi ljudi od blizu in daleč. A čeprav (hvalabogu) nikoli ne bomo Bled, Portorož ali Postojnska jama, bomo to društvo potrebovali zato, da odpira oči nam – Celjanom, nam lepša in bogati življenje v mestu ter nam privzgaja ljubezen do do- mačega mesta. Če to privede k nam kakega turista, pa tudi ni nobene škode. Aleksander Žižek Mitja Kapus: Hiše v Kamni Gorici, njihovi lastniki in prebivalci. Kamna Gorica: samozaložba, 2021, 720 strani. Naslov Hiše v Kamni Gorici, njihovi lastniki in prebivalci že na daleč kaže, da je v delu obravnava- na ožja, lokalna problematika. Kamna Gorica leži v ozki dolini potoka Lipnica pod severnimi obronki Jelovice in je zaradi slikovitosti, številnih vodnih ka- nalov, mostov in mostičkov poznana kot Male (tudi Slovenske) Benetke. In tako kot Benetke niso samo romantično, ampak tudi skrivnostno mesto, tako je Kamna Gorica polna skritih zakladov, ki jih je priču- joča študija dodobra odstrla. Kraj, podobno kot Kro- pa, Železniki, delno celo Zagradec ob Krki s svojo izjemno arhitekturo že na zunaj spominja na meta- lurško preteklost našega prostora. V uvodnem poglavju je Mitja Kapus na kratko orisal zgodovino kraja in navedel podatke o prebi- valcih, ki jih je poiskal v matičnih knjigah. Sledi po- glavje s podatki o hišah in njihovih lastnikih, sliki iz reambulančnega katastra iz leta 1868 in popisa prebivalstva iz leta 1754. V najobširnejšem poglav- ju, ki obsega skoraj 500 strani, avtor predstavi 73 bi- vanjskih hiš v kraju. Drugim objektom v kraju, to je šoli, kovačiji, vignejcu, trgu in vodovodu z vodnjaki je