30
Dva kralja.
Primorci izprosili nekaj žita za zimo; a na potu jim burja prevrne ladijo, jeden se utopi, ostali se komaj rešijo. Starcu Kačicu so se siromaki v srce smilili, torej jim obljubi, da pojde sam ž njimi prosit drugega žita. Ko se vračajo domov, zadene jih nevihta. Siromak
Kačic je od mraza trepetal kakor šiba na vodi ter prišel ves moker domov. Kmalu se ga loti huda vročica, katera mu pretrga nit življenja. Tako je dokončal svoje delo neutrudljivi delavec Gospodov dne 14. decembra leta 1760. (Dalje.)
Dva kralja.
(Bomanca.)
liko si dovršil. Slava! -f? Kist umetalni odloži! i  Pred teboj Madona krasna; Sam poglej obraz nebeški, Stvoru lastnemu se čudi! — Sen nad trudno glavo tvojo Danes leto je priplaval,
V  snu ozarjena devica Pred-te je stopila z neba, Kist ti stisnila je v roko, Tajno ti zašepetala: Ticijan, naslikaj me!
Ti pa nosil si podobo
V  srcu svojem neprestano, Tebi iz nemirnih prstov Vrele so na platno črte. Takrat obiskal v Milanu Svečenikov si vladiko. Sanje svoje si odkril mu In obljubil, da naslikaš
V  cerkvi tamošnji Madono. Danes je dovršen stvor. — Ljudstvo gnete se zvedavo, Zdaj na Ticijana gleda, Zdaj obraz na živi steni. Mnog umetalnik popotni Platno pred seboj razgiblje In ognjeno zre na steno, Da ustvari slaven snimek.
Šum nastane živ pred durmi, Lica ljud obrne tjekaj, Tje umetalnik pogleda: Ob vladiki stopa k sliki Karol, slavni nemški kralj. — Gleda Ticijan podobo, Ena ni mu všeč poteza. Slugi migne, da'mu dvigne Lestvo k zidu, kist prinese. On pa skloni se k Madoni, Dvakrat kist potegne gibki, In nasmeh na ustih Deve
V  rajsko-mil nasmeh prelije. Divi kralj se umotvoru, Čut mu nikne spoštovanja. Bliže je pristopil k steni, Lestvice je les prijel. Ticijan osupel de mu: »Pusti, slavni kralj, ne veš-li, Da podložniku službuješ?« Odgovarja njemu Karol: »Ticijan, ostani miren! Razni nama so kraljestvi:
V  sto deželah jaz carujem,
V  kterih ti si moj podložnik. A v umetalnosti carstvu Klanjam jaz ti svojo glavo. Ticijan, jaz kralj sem zemlje -Kralj umetalnosti — ti!«
A. M.