V Celovcu, dne 20. januarja 1955	Cena 1 Šiling
Kaj je .Elternrecht1?
V prvi vrsti fraza koroških nemških in ponemčenih šovinistov, njihov bojni klic za naskok na zadnje in temeljne pravice koroških Slovencev, bojni klic v borbi za iztrebitev zadnjih ostankov slovenskega življa na Koroškem.
..Elternrecht” (»Pravica staršev”) — vpijejo danes prav tisti krogi, kateri so skozi desetletja uganjali nad našim narodom »duševni rodomor”; saj samo tako se da označiti dejstvo, da jim je uradno uspelo v teku polovice stoletja decimirati število Slovencev, ki se še upajo priznati svoj materinski jezik. »Elternrecht” vpijejo oni. ki šo skozi desetletja odklanjali Slovencem vsako pravico do pouka v materinskem jeziku, oni, ki so ravno tako dolgo zabranjevali Slovencem pot do učiteljskega poklica, da so laže ponemčevali naše slovenske vasi in doline. Kako čuden prizvok dobiva beseda »Elternrecht” iz ust ravno onih, ki so isti »Elternrecht” negirali in teptali vse do leta 1945!
Kaj pa pomeni »Elternrecht” še? Brez dvoma pravico staršev, da soodločajo pri šolski vzgoji svojih otrok; »pravica staršev”, v principu izvedena, bi morala dajati staršem vsaj sledeče svoboščine:
1. odločitev, ali otroka sploh pošljejo v šolo; 2. popolno svobodo pri izbiri šole; S. odločilen vpliv na izbiro učne snovi, o kateri bi se lahko reklo, da bo otroku v življenju lahko največ koristila; in 4. odločilen vpliv pri verski oziroma svetovnona-zorni usmerjenosti šole. Kot važen činitelj pride seveda pri tem v poštev učni jezik.
Jasno je, da vsak zakon več ali manj zožuje osebno svobodo posameznika; prav jiko je to slučaj pri danes veljavnem šol kem zakonu iz leta 1869.
Odlok o šolski obveznosti vsakega otroka jemlje staršem prvo svoboščino; brez tega odloka pa bi imeli v Avstriji gotovo še danes številne analfabete; celo danes, ko obiskuje že tretja generacija obvezno šolo, mora oblast često s težkimi globami prisiliti starše, da pošljejo otroka v šolo. Določitev šolskih okolišev vzame staršem svobodo pri izbiri šole; še manj pa imajo starši možnost vpliva na izbiro učne snovi za svoje otroke. To učno snov določi pristojna oblast skupno s šolskimi strokovnjaki. Jasno je, da k učni snovi spada tudi vsak tuj jezik, ki ga v šoli poučujejo.
Verska in svetovnonazoma usmerjenost šole je bila pravtako v zgodovini stalno podvržena vladajočim strujam. Tako se n. pr. v Avstriji iz notranjepolitičnih razlogov še danes nista mogli zediniti vladni stranki o problemu subvencij privatnim verskim šolam, pri katerih sicer država pri”ledi letno težke milijone in to prav gotovo na račun onih staršev, ki pošiljajo svoje otroke v te šole; saj jih morajo vzdrževati sami, poleg tega pa pravtako plačevati davke za vzdrževanje javnih šol, katerih pa sc ne poslužujejo. To je očitna krivica, katero dela država zavednim katoličanom vse Avstrije.
Odredba o dvojezični šoli je nastala leta 1945. Predvideva za določeno ozemlje ▼ prvih treh letih ljudske šole dvojezičen pouk in je torej kot taka vsekakor ugodna rešitev za jezikovno mešano ozemlje. Kako naj bi tudi učitelj drugače pravično poučeval, ko ima pred seboj v vseh teh šolah šolarje z znanjem le enega ali drugega iezika? Od 4. šolskega leta dalje je predvidenih prvo leto 4 zadnja leta pa 3 ure slovenskega jezikovnega pouka. Ves ostali pouk se vrši v nemščini. S tem je dano zagotovilo, da se vsak otrok lahko v zadostni meri nauči nemščine kot uradnega jezika.
Jasno je, da so na jezikovno mešanem ozemlju razmere različne; imamo kraje, kjer sploh noben šolar ne zna ob vstopu v šolo nemščine; spet so drugi kraji, kjer je število nemško govorečih otrok večje. Da bi se za vsako šolo izdelal drugačen zakon, ni mogoče; potem bi bilo treba končno vsako leto drugega, najmanj pa po vsakih volitvah.
Ločitev šolarjev v nemško in slovemko šolo v enem in istem okolišu bi pomenila razdor na vasi že med otroki; bila bi finančno neizvedljiva in bi pomenila padec šolstva nazaj v razmere pred letom 1900, ker bi imeli potem ogromno število nizko organiziranih šol.
Iz takih in podobnih vidikov je torej nastala leta 1945. odredba o dvojezičnem šolstvu. Gotovo bi se bila dala najti boljša rešitev, a izvedljiva bi komaj bila. Ta odredba nalaga otrokom obeh narodnosti — učiti se jezik soseda. In prav to dejstvo danes gotovim hujskačem ne prija; navajeni so bili videti v Slovencu vedno brezpravnega, manjvrednega človeka — in danes naj bi bil enakopraven?! — Zato se zaletavajo v to odredbo, v ta namen se poslužujejo izrazitih laži in hkrati samim sebi izstavljajo pomenljivo spričevalo. Pravijo, da je nastala odredba o dvojezičnem šolstvu pod pritiskom zasedbene oblasti. — To pa nikakor ne drži!
Ta odredba je nastala pač pod vtisom groznega poraza nemškega nacionalizma, pod vtisom vrnitve izseljencev iz taborišč, pod vtisom zmage pravice nad nasiljem; marsikateri tedanjih politikov je gla >oval za to odredbo, ker je spoznal, kako se je maščevala krivica, ki so jo stoletja delali drugim narodom, ne samo nad krivci, ampak tudi nad marsikaterhni zapeljanci. Marsikateri vročekrvnež se je pač takrat streznil spričo milijonov mrtvih, pohabljenih — samih žrtev nenasitnega, oholega šovinizma prej vodilne klike nemškega naroda.
Pa še drug vzrok je bil, da so to od"edbo tako snorazumno sklenili zastopniki vseh strank. Koroško vprašanje je bilo na dnevnem redu mirovnih konferenc v Parizu, Londonu in Moskvi. Kako nujno potreben je bil tedaj koroškim politikom vsaj en dokaz, da so pripravljeni sedaj manjšinsko vprašanje bolj trezno reševati kot po pivi svetovni vojni, ko so sicer vse obljubili, a prav ničesar držali. Takrat je celo »divji mož” OVP proti Slovencem dr. Karisch mešetaril ravno s to odredbo na mirovni konferenci in se trkal na prsi, češ: »Saj smo demokrati!”.
Komaj pa so ti krogi malo bolj prosto zadihali, že so z dr. Karischem na čelu začeli rovariti in hujskati proti dvojezični šoli. Drugod bi verjetno to imenovali podiranje »najvažnejšega argumenta” za »neleljivo Koroško”, posebno še v času, ko je Avstrija še vedno brez državne pogodbe, in »veleizdajstvo”. Pri nas se seveda taka reč imenuje »boj za enakopravnost ogroženega nemštva”.
Drugod bi verjetno tiste, ki pozivajo k uporu proti veljavnim državnim zakonom, strogo kaznovali, pri nas pa jih obdajajo z nimbom »narodnih herojev”. Dejstvo pa je, da je mnogo ljudi spregledalo tole dvorezno igro, ker je pač s takimi »heroji” imelo že dosti slabili skušenj; saj sc velika večina prebivalstva gonje proti slovenskemu pouku sploh ne udeležuje. Spoznali so pač, da je pravica nedeljiva, spo-*»nali so, da velja pravica tudi za šibkejšega in ne samo za močnejšega.
Ko je dr. Karisch uvidel, da igra — pred treznimi seveda, ne pred kričači last-
nega kova — dosti klavrno vlogo, si je pravočasno preskrbel naslednika v osebi dr. Mayerhoferja iz Velikovca. Ta je sedaj prevzel resor »Elternrecht” v Č)VP in vidi v njem glavni pomen svojega »poslanstva v deželnem zboru.” Ta problem ga tako zaposli, da je letos docela pozabil pobrigati se, da bi v deželni proračun prevzeli tudi popravo vsaj nar metrov deželnih cest v njegovem okraju. Kako mučno vendar! Zato pa je takoj, ko je to zamudo opazil, organiziral skupno z »Blutordenstriigerjem” g. Kurathom v Pliberku protestno zborovanje staršev proti slovenskemu pouku. In glej, niso mu zamerili njegovi pristaši, da ni bolje skrbel za svoj okraj, 99% jih je baje glasovalo za njegov »Elternrecht”. (Upamo, da je bil »Blutordcnstragcr” in 99%-ni rezultat — kakor leta 1938! — samo pomota režiserja in ne zavestna demonstracija?!)
Gonja proti dvojezični šoli se zadnje tedne stopnjuje iz dneva v dan; prepričani smo, da ne v posebno veselje dunajske vlade, ki ima itak dosti težaven zunanjepolitičen položaj. Izgleda, da so izgubili zadnjo trohico pametne razsodnosti gospodje v hotelu »Haimlinger”, ki so pred časom zasedli brez vprašanja lastnika v Celovcu ta hotel, ki je last Mohorjeve družbe in tako tudi last slovenskega naroda. Baje jim dajejo gotovi paragrafi k temu navidezno pravico — moralo pa si prikrojijo po svoje.
Odkar pa kujejo svoje podle načrte proti slovenskemu narodu v slovenski hiši, se jih je zaradi slabe vesti polastila hi terija. Kdo v svetu jih danes še jemlje resno? Hlinijo hinavsko skrb za južno Koroško; a dejansko noben drug predel dežele gospodarsko ni tako zapostavljen in zanemarjen. Zahtevajo pravice za »domovini zveste”, mislijo pa na predpravice; ker pravic imajo itak do d*anes razen dvojezične šole, ki je dostikrat samo še na papirju dvojezična, mnogo več kot Slovenci.
Ohranili naj bi raje mirne živce in se zamislili v zgodovino: Avstro-ogrska monarhija je propadla, ker ni znala rešiti narodnostnih vprašanj; nacionalna nestrpnost in teptanje tujih narodov sta zrušila »tisočletni rajh” in privedla nemški narod v največjo tragedijo njegove zgodovine.
Tudi na Koroškem so veljavni naravni zakoni in učiteljica zgodovina se ne bo ustavila pred ducatom kričačev, za katere bi pomenila odstranitev dvojezične šole nekakšen »Šieg in deutscher Nacht”.
Prizadetim v premislek
Slavo božjo, mir in ljubezen so v noči Kristusovega rojstva oznanjali angeli na betlehemskih poljanah. Božič je še danes nam, ki imamo srečo biti kristjani, največji praznik leta. Mir in ljubezen sta v današnjem nemirnem času morda še bolj zaželena kot v času Odrešenikovega prihoda. Žal nam Slovencem nekateri krogi »krščanske GVP”, niti teh dveh dobrin ne privoščijo. Kdor je v zadnjem času zasledoval tisk GVP, je ves adventni in božični čas naletel v časopisju na same napade proti dvojezični šoli in s tem proti slovenski manjšini. Niti najsvetejši praznik leta ni zaprl slapa njihove brezvestnosti, sovraštva in načrtne gonje proti Slovencem.
Vemo, da časopisje ustvarja javno mnenje. Tako Volkszeitung, Salžburger Nachrichten, Kleine Žeitung, Allgemeine Bauernzeitung itd. skoro dva meseca dan za dnem oz. teden za tednom ščuvajo proti Slovencem. Z lažnimi poročili p stavkah (organiziranih seveda) in zborovanjih skušajo v ljudstvu vzbuditi napačno naziranje, streti zdravo življenjsko silo ter ga oropati edine in najbolj naravne pravice.
Prizadeti gospodje, ki pišete članke o dvojezični šoli, vprašamo vas, kje je vaše krščansko prepričanje in izvrševanje liožjih zapovedi? Ali veste, da je prva, največja zapoved ljubiti Boga, druga pa, ljubiti svojega bližnjega kakor samega sebe! Ali nismo mi tisti bližnji, katere morate ljubiti kot same sebe? Ali obstoji krščanstvo vas vodilnih funkcionarjev le na papirju, služi le kot »maska-Tamkappe”, kadar vam gre pri volitvah za naše glasove?! Ali ne sličite farizejem? Ali nimate vesti, ki bi vaše zlonamerno pisanje obsodila? Ali ne veste, da nam prizadevate mnogo žalosti in da naša bol, ki jo povzročajo izbruhi vašega nestvarnega mišljenja, žge v dno duše in da se v domovini čutimo zapostavljene pastorke; očim in mačeha jih trpita le, ker jih ravno morata prenašati, a bi najraje, da bi čimprej poginili.
Mnogo imamo na srcu. V nedeljski številki Volkszeitung z dne 16. januarja 1955 sta objavljena kar dva članka: »Ein Unikum im Sprachenrecht” in »Der Spra-chenzwang is* ungesetzlich”. Mnogo govorite o tej za vas tako »nevarni stvari”. »Nikogar se ne more prisiliti, da bi se učil drugega deželnega jezika,” pišete, češ tako pravi zakon od 21. decembra 1867. Omenjenemu dr. J. W. tole povemo: »če bi leta 1867 in vse do leta 1900 in do 1938 ta zakon izvajali, bi danes problema dvojezičnega šolstva sploh ne bilo, ker bi bil pouk na teh šolah samo slovenski. Torej 80 let sc nam je koroškim Slovencem godila neizrekljiva krivica. Naši predniki sc niso mogli sklicevati na prav nič, niti na »Elternrecht”, naši poslanci s svojimi zahtevami nikdar niso prodrli, čeprav je bil zakon na njihovi strani. In zdaj nam hočete odvzeti še to trohico pravice, ki je uzakonjena. Ali vas ni sram, da z nekom, ki je v manjšini, tako grdo ravnate? Kaj je močnemu udariti otroka, ki se ne more braniti! Ali je to junaštvo? To je podlost!
Tista tožba o vaši zapostavljenosti nikakor ne drži. Če bi natančno in stvarno kontrolirali dvojezični pouk, bi izpadla ta kontrola v našo škodo. Ne bomo govorili o tem, kako se Slovencem nenaklonjeni učitelji pregrešajo proti zakonu o dvojezični šoli. V mislih imamo šole, na katerih se odredba sni oh ne izvaja; in takih je cela vre ta.
Še nekaj! Ali veste, da naš rod že 1300 let prebiva na tej zemlji, in jo obdeluje, ljubi, je nanjo privezan z dušo in telesom? Z zemljo vred smo sprejeli tudi govorico pradedov, pesem, svojo miselnost, svoje stremljenje. Vi na nam hočete to vzeti ali pa nas prepričati, da to ni naše! Ali veste, da vsak človek mora imeti neko notranjo oporo, neki svet, o katerem more reči: To je moje, na to sem ponosen, to je lepo, vredno mojega dela in moje ljubezni. To je Stvarnikov dar, enakega ste tudi vi prejeli. Ne kratite nam naše samobitnosti! Saj tudi mi spoštujemo vaše, a ljubimo svoje.
Boli nas, da nas smatrate za manj kulturne. Koliko izobražencev pride iz naših dolin, procentualno največ duhovnikov, naša mladina je dovzetna za dobro, za izobrazbo. Morala v naših krajih je sorazmerno boljša kot drugod v deželi. Če bi imeli še sredstev za civilizacijo in kulturo toliko kot drugje, bi bili naši kraji gotovo na vsestranski izredni višini.
Pripomnimo le še: Pustite tudi nas živeti v miru, ne iščite tako strastno snovi za napade proti slovenskemu življu, spomnite se Gospodove zapovedi in pa dejstva, da smo vsi sinovi enega Očeta in da stremimo vsi, kar nas je kristjanov, za istim ciljem. Do cilja pa nas ne bo pripeljalo napadanje, sovraštvo, ampak pravica in ljubezen.
Politični teden
Po svetu ...
Ob velikih prizadevanjih sovjetske politike z raznimi diplomatskimi in političnimi motilnimi akcijami še v zadnjem trenutku preprečiti izvedbo pariških sporazumov glede oborožitve Zapadne Nemčije pa zapadni državniki nadaljujejo z razčiščevanjem še zadnjih spornih točk, ki pa so v glavnem bolj tehničnega značaja.
Mendes-France v Rimu in Baden-Badenu
Obisk francoskega ministrskega predsednika pri italijanskem je bil potreben zaradi novo nastalega političnega položaja. Schumanove in Bidault-jeve ideje o vojaški, gospodarski in politični Panevropi so se izkazale za enkrat kot neuresničljive, pariški sporazumi so rezultat kompromisne rešitve in bodoči gospodarski razvoj Zapadne Evrope bo v rokah treh najmočnejših, držav, Francije, Zapadne Nemčije in Italije. Slednja do sedaj ni igrala pomembnejše vloge, v novem oborožitvenem načrtu pa bodo tudi njo čakale pomembne gospodarske naloge. Oborožitvena industrija je zelo zamotana panoga, ki zahteva sodelovanje neštetih gospodarskih in industrijskih vej in odsekov. V obliki in načinu, kako naj se vzpo-redi funkcioniranje teh industrij v državah Zapadnoevropske unije, so še razlike med stališči Francije in ostalih pogodbenikov. Medtem ko so vsi soglasni glede ustanovitve mednarodne nadzorstvene komisije nad skupno oborožitvijo, pa žele Francozi poleg tega še ustanovitev posebnega urada za oborožitev, ki naj bi tudi v potankostih izdelal programe in podeljeval naročila industrijam zavezniških držav. Ta urad bi imel nekakšen monopol nad vsem. Ta predlog pa je naletel na nasprotovanje skoraj vseh pogodbenikov, tako pri Angležih kot Nemcih in Italijanih, ki se boje prehudega centraliziranja in neke vrste popolnega „podržav-Ijenja”. Zlasti liberalistični gospodarski krogi industrijskih koncernov ga ostro odklanjajo. Da bi tudi v tem vprašanju prišlo do sporazuma, se je v torek sestala v Parizu konferenca strokovnjakov iz posameznih držav članic Zapadnoevropske unije.
Mendes-France je v Rimu govoril s Scel-bo tudi o tem in poročila pravijo, da sta ostala različnih mnenj. Za Italijo pa so bili zelo važni razgovori o njenem sodelovanju pri industrializaciji in gospodarski preosnovi severne Afrike.
Sporazumi z Adenauerjem v Baden-Badenu
Neprimerno večjega pomena kot v Rimu pa je bil Mendes-France-ov obisk v Zapadni Nemčiji. Glede uprave in vodenja oborožitvene industrije se najbrž tudi tam nista sporazumela in prepustila to torkovi konferenci v Parizu. Govorila pa sta »odkrito”, kakor pravi uradno poročilo, in oba sta trdno namenjena do konca izvesti pariške sklepe kljub motilnim diplomatskim notam sovjetske vlade.
Za bodoči razvoj odnošajev med obema državama je zelo važno njuno soglasje o Posarju. Prebivalstvo te sporne dežele bodo pozvali h glasovanju, toda ne morda o pripadnosti k Nemčiji ali Franciji, temveč samo o statutu kot takem. Na čelu politične uprave bo angleški guverner in Anglija in Amerika jamčita za posarski statut. Adenauer in Mendes-France sta načelno sklenila še nov triletni trgovinski sporazum, sedaj obstoječega pa sta razširila v toliko, da bo od sedaj naprej mogla Francija podvojiti izvoz poljedelskih produktov v Zapadno Nemčijo.
»Ratificiranje pariških sporazumov povečuje nevarnost vojne”
Tako piše vzhodno časopisje in tako izjavljajo vzhodni politiki. Tudi na časopisni konferenci v Moskvi preteklo soboto je zadnja izmed treh točk izjave vsebovala to trditev. V prvih dveh predlaga sovjetska vlada navezanje prijateljskih odnosov z Za-padno-nemško republiko in isto pomoč, kot jo daje Vzhodno-nemški, nadalje svobodne volitve v obeh Nemčijah in končno zedinjenje. Pogoj za vse to pa je odklonitev pariških sporazumov. Če pa bodo ti kljub temu izvedeni, bo sovjetska vlada s svojimi zaveznicami »posegla po primernih ukrepih”.
Kot jroizkus zastraševanja označujejo za-padno-politični krogi tudi sovjetsko noto državam Zapadnoveropske unije, v kateri jih opozarja na uničevalne posledice kemične in bakteriološke vojne.
Vojaška pogodba med Turčijo in Irakom Turčija je utrdila svoj položaj že z vrsto vojaških pogodb, ki od treh strani jamčijo za njene meje. Z Balkansko zvezo se je njen vpliv razširil prav do srednje Evrope, na vzhodu ima vojaški pakt s Pakistanom, na jugu sedaj z Irakom. Turčija ni članica Arabske lige, pač pa Irak. Zato so predvsem v Egiptu nekoliko užaljeni, ker je sklenil vojaško zvezo s Turčijo, ne da bi prej vprašal ali se posvetoval z drugimi arabskimi državami. Toda tudi te pomisleke bo turški predsednik Menderes odstranil ob svojem predstoječem obisku pri Nasserju. Turška politična aktivnost pa gre še dalje: 30. januarja bosta Menderes in njegov zunanji minister Koprulii obiskala Rim. K teinu obisku pravijo turški listi, da je želja Turčije, da bi Italija pristopila k Balkanski zvezi. Ta želja je iz političnih vidikov kaj razumljiva, ker bi Turki ne želeli biti zapleteni v kak morebiten jugoslovansko-itali-janski spor. Iz Rima pravijo k temu, da je še prezgodaj na to misliti, ker italijansko-jugoslovanski odnošaji še niso tako daleč napredovali.
Hammarskjold iz Pekinga le s polovičnim uspehom ,
Tajnik UNO je hotel tam med drugim izposlovati tudi izpustitev 12 ameriških letalcev, ki jih imajo tam zaprte zaradi domnevnega vohunstva. Pravega rezultata še ne vemo, ker se Hammarskjold zelo previdno izjavlja. Verjetno bo kamen spotike v tem, da je tajnik UNO kot nevtralec posredoval za ujete Amerikance, medtem ko ameriška vlada tega direktno ni storila. Slednje pa bi bilo Kitajcem bolj všeč.
V Sredni Ameriki je živahno
Z močnejšimi besedami bi bilo krivično označevati »revolucije” in »invazije” z vojaškimi silami nekaj desetin ali stotin vojakov. Tako invazijo je pred dvema tednoma baje podvzela Nicaragua v Costa Rico, pa so Amerikanci brž sestavili komisijo Pan-ameriške zveze in jo poslali mirit. Medtem ko sta.si predsednika teh dveh držav napovedala dvoboj, pa so tretjega v sosednji Panami zaprli, ker je baje sodeloval pri atentatu na svojega prednika. Vladal je samo 12 dni.
... in pri nas v Avstriji
Po vojnem stanju, ki je vladalo zadnje tedne med OeVP in SPOe v Nižji Avstriji, je nastopil zopet mir.
Obe stranki sta se zedinili in sta zasedli svoje stolčke skoro brez spremembe v deželni vladi tako kot pred volitvami. V zvezi s to mirnejšo atmosfero je tudi SPOe hitreje vložila predlog za pravosodnega ministra, ki ji po proporcu pri-stoja. Je to strokovnjak, ki ni član nobene stranke in je sprejemljiv tudi za OeVP. — Dr. Kapfer je s tem drugi uradnik in sicer šef sekcije, ki je postal minister. Koalicija je torej zopet povsod cela, le
Dne 5. januarja 1955 je bilo v Velikovcu zasedanje okrajne kmetijske zbornice v novi dvorani mlekarne; k zasedanju so pritegnili krajevne načelnike, njihove namestnike in tajnike oz. zapisnikarje. Navzočih je bilo približno 60—70 udeležencev.
Najprej je g. Glantschnig kot načelnik pozdravil vse navzoče, posebno g. dr. Maier-hoferja, ki je zastopal g. okrajnega glavarja, nato g. prezidenta Gruberja, direktorja uradov deželne kmetijske zbornice g. dr. Statterja in druge.
Prvi je govoril glavarjev namestnik g. dr. Maierhofer in izrazil pohvalo vsem, ki so pripomogli do gradnje lastne dvorane.
Nato je inž. Faustner podal poročilo o delu v preteklem letu, o deželni mladini, ki ima 18 skupin s 360 fanti in skoraj prav toliko deklet. Za utrditev kmetij (Besitz-festigung) je bilo v preteklem letu izdanih 167.000 šilingov in skoraj prav toliko za ponovno naselitev in za dva tečaja za vozače traktorjev in drugo.
G. prezidam Gruber je v svojem govoru posegel nazaj v čas, ko so se ustanavljale zadruge in rajfajznovke, nato pa je pohvalil g. Glantschniga in g. inž. Maierhoferja za izborno vodstvo zadruge in mlekarne, omenil je tudi vpeljavo otroških doklad od 1. januarja t. 1., starostne rente pa da zaenkrat še ne bo, ker ni mogoče toliko plače-
na Koroškem
se boj poostruje. Tu obdolžujejo nacionalistični krogi z vso vehemenco deželnega glavarja, da podpira slovenizacijo dežele ter njeno tito-komunistično infiltracijo. Če gledaš nekatere liste, kar strmiš, ker bi po pisarjenju moral res misliti, ako razmer ne poznaš sam, da Nemci skoro ne morejo več dihati, ne gospodarsko in ne kulturno. Nacionalistični nemški krogi, med njimi predvsem krogi OeVP same, so na novo začeli priganjati razna združenja staršev in deželni glavar Wedenig je moral n. pr. 'am osebno v Podkrnos, da »pomiri duhove”. Seveda to vsem socialistom ne prija in deželni glavar je bil zadnji teden na Dunaju. Tam je interveniral, da bi očetje koalicije poskrbeli tudi na Koroškem za mirnejše ozračje in odnose brez osebnih ostrin, predvsem v vprašanju šole. Zgleda, da tudi tukajšnja OeVP uvidi, da tako ne bo šlo dalje in bo treba pač zaradi nujnosti, ki jih narekuje Dunaj, zapluti v mirnejše vode. Zato bi bilo res želeti, da so to bili zadnji »besni naskoki”.
Med industrijo papirja in lesno industrijo je nastal zadnje čase hud boj. Po svojih organizacijah se trudi ena kot druga, da prodre s svojim stališčem. Cene okroglemu leso so se zelo dvignile — za 50 odst.; tako trdijo celulozne tovarne. Pravijo, da ne dobijo več zadosti lesa, da bi mogle držati višino svoje proizvodnje in bo treba papir podražiti za 15 do 25 ost. Lesna industrija pa nasprotno trdi, da temu ni tako, da je škoda okrogel les porabiti za papir, da morejo za to porabiti odpadke. Poleg tega bi naj ne kurili več nikjer drv, marveč samo premog. Na ta način bi bilo zadoščeno potrebam celuloznih tovarh. Žagarji, trgovci in gozdni posestniki ostro protestirajo proti temu, da ministrstvo hoče dovoliti nezacarinjen uvoz okroglega lesa iz skandinavskih dežel. Ob tej situaciji je ministrstvo sklenilo, da skliče ponovno anketo prizadetih, kjer bo skušalo uravnati nasprotujoča stališča.
Letno poročilo
sveta za vprašanje »Volksdeutscherjev” omenja, da je skoraj zaključen proces vključitve »Volksdeutscherjev” v avstrijsko gospodarstvo in javno življenje. Vračunali so jim vsa leta službe v deželah, iz katerih so prišli, tako da dobijo rente in pokojnine kot drugi Avstrijci. Do zdaj so podelili 160.000 osebam avstrijsko državljanstvo.
V zavezniškem svetu
na Dunaju so Sovjeti zopet ostro nastopili zaradi remilitarizacije Avstrije. Zahtevali so, da se črta postavka 186 milijonov šilingov iz državnega proračuna, ki je namenjena za varnostne enote. Zapadni komisarji so zatrjevali, da to ni res in da Avstrija ne pripravlja vojaških enot in da sami nimajo namena, združiti francosko in ameriško cono. Do sporazuma niso prišli. Ruski visoki komisar Iljičev pa je nedvoumno dejal, da utegne Avstrija priti v položaj Nemčije, to se pravi, da se razdeli. Vendar trdijo poučeni krogi, da te nevarnosti za enkrat še ni.
vati. Povedal je tudi, da bo letos dala država 100 milijonov šilingov za podporo kmetom. Kar se tiče malih kmetov, bodo dobili denar predvsem tisti, ki ga znajo prav obrniti in ki so vplivni možje.
G. načelnik zbornice je citiral nekatere ugledne može, ki so menda mnenja, da mali kmetje zaradi vedno večje uporabe tehnike ne bodo dolgo vzdržali, ampak sčasoma izginili. Zato že iz tega vidika ni umestno veliko investirati v male kmetije. Ob tem ugotavljanju je bilo čutiti pri nekaterih dobro stoječih že nekako veselo škodoželjnost; verjetno upajo, da bodo oni te male kmetije pokupili, kot je delal neki veleposestnik v velikovškem okraju. Pa ta ni imel sreče in toliko le ni mogel prav prebaviti. Prišel je skoraj ob vse, kar je očito božja kazen za neusmiljenje do malih. Dejstvo je, da je marsikje še videti ostanke zidovja teh uničenih domov.
Na to razmotrivanje, da mali posestniki pač ne bodo mogli več dolgo zdržati, se je oglasil k besedi zbornični svetnik St. M. in poudaril, da tisti, ki dajejo take in podobne izjave, dajejo komunističnim agentom najboljše orožje v roke. Slišali smo pa tudi na tem zasedanju, da imajo posestniki s pod 5 ha zemlje v Avstriji večino. Hvala Bogu, da je danes glas bogatinov prav toliko vreden kot glas malih posestnikov in pri
»Slovenci smo bili, smo še in bomo še na Koroškem"
SLOVENCI
doma in po saetu
SLOVENIJA
V	Celju so pri kopanju temeljev za stanovanjsko hišo naleteli v globini 1.80 m na ostanke rimske ceste. Del odkritega cestišča je kake 4 m debel zid s 40 cm širokim kanalom ob strani. Lepo je vidna struktura cestišča, kako so položili na prod debele kamne, te polili z malto, nato manjše kamne in na te kamenite plošče. Odkrili so tudi’ ostanke porušene peči, ki je bila kupolasto grajena in je verjetno ostanek rimske obrti. Tudi pri reguliranju Savinje so naleteli na nekaj ostankov stare rimske kulture.
V	ljubljanskem mestnem gledališču so uprizorili De Fillipovo igro Filumena Mar-turano. Je to lepo, globoko in presenetljivo literarno delo, ki je v režiji Jožeta Galeta lepo uspelo.
Pri Sv. Ivanu pri Trstu je priredila na sv. Tri kralje Marijina družba igro: »Nezadovoljni Jezušček”. Delo je režirala Meldi Žerjalova.
Števerjanska mladina je pripravila na odru Marijinega doma v Gorici opereto: ..Sv. Trije kralji”, ki je za mladino precej težka. Toda nalogo so dobro rešili, kar je priznalo tudi občinstvo v razprodani dvorani.
Gledališče v Tolminu je uprizorilo dramo »Mladost pred sodiščem”, delo holandskega dramatika Hansa Tiemeyerja. S tem delom so gostovali tudi v Mostu na Soči in v Kobaridu.
ARGENTINA
Novo mašo je imel 2. januarja t. 1. v San Justo lazarist Leopold Zajc. Pri maši je pel pevski zbor »Gallus”, novomašni pridigar je pa bil s Kitajske pregnani slovenski miši«11 jonar Andrej Jerman, ki deluje zdaj kot profesor v lazaristovskem kolegiju v Esco-barju.
KANADA
V Torontu v Kanadi je tamošnji kardinal James C. McGuigan blagoslovil slovensko cerkev, ki so jo zgradili večinoma iz. darov tam živečih Slovencev. Spominska plošča, ki so jo vzidali ta dan, nosi napis v latinščini: „V Marijinem letu 1954. — Mariji Pomagaj." Pod spominsko ploščo so vzidali listino s podatki o gradnji slovenske cerkve v Torontu. Prvo mašo v novi cerkvi je daroval tamošnji župnik lazarist dr. Kolarič, ki je ta dan prejel tudi odlikovanje iz Vatikana — križec »pro Ecclesia et Pontifice”.
ZDRUŽENE DRŽAVE AMERIKE
Malo pred božičem je imel v Clevelandu v cerkvi sv. Vida novo mašo ameriški Slov venec Francis M. Paik, katere se je udeležilo mnogo Slovencev od blizu in daleč.
ODMEV NA NAŠ POZDRAV ZA IZSELJENSKO NEDELJO
Na naš pozdrav, ki smo ga za izseljensko nedeljo poslali vsem Slovencem, ki so raztreseni po svetu, se je oglasila in zahvalila .Ameriška domovina” 14. decembra p. L:
»Ne bi bili kulturni ljudje, ako se ne bi zahvalili Slovenski Koroški za njen spomin na nas ob izseljenski nedelji. Vsi smo eno. Vi in mi, ena velika narodna družina. Veže nas vez krvi, jezika, vere in kulture. Kakor Vaša tako je tudi naša želja, da bi bila vez med nami še bolj živa in trdna. Bog vam poplačaj!”
bodočih volitvah bodo dali ti pravi odgovor.
K besedi se je oglasil še neki nesprotnik Slovencev, ki je bil mnenja, da so na Koroškem slabega položaja kmetov krivi Slovenci. Temu je dal temeljit odgovor slovenski župan in zbornični svetnik g. Mirko Kumer, češ da je tudi on Slovenec in zastopa Slovence v tej zbornici. »Slovenci smo bili, smo še in bomo še na Koroškem in prav tako plačujemo davke kot Nemci.” Omenil je še, da so pri raznih subvencijah dobili Slovenci manj kot Nemci. Na to se prvi možakar ni nič več oglasil.
K težnjam veleposestnikov, ki žele pokupiti zemljo malih, bi rad dodal še tole: Ve-lepostniki imajo le malo ali nič otrok, do-čim se mali posestniki otrok navadno niso branili, zato imajo več delovnih moči. In manj premožni starši v številnih družinah so morali ravno od bogatih večkrat čuti grda in neokusna namigavanja, celo zmerjanja. Toda ko pa otroci doraščajo, jih pa radi vzamejo kot delovno moč. Ali je vse to prav?
Mali kmet.
Kako so nastali Slovani ?
Kot smo videli že v našem prvem članku, v našem listu od 5. 1. t. 1., imamo več zelo starih zgodovinskih dokumentov, ki precej osvetljujejo temno prazgodovino Slovanov: to so različni spomeniki starih mest ob Črnem morju, napisi ob Vanskem jezeru v urartajskem jeziku in poročila o slavi velikih ahemenidijskih kraljev v skalah sure Perzije. Ti častitljivi zgodovinski viri Orienta govorijo še vedno posredno o surih Slovanih. Pred seboj imamo skitske, urar-tajske in staroelamske jezikovne priče, ki nam govorč o stiku naših prednikov s tujim narodom, s popolnoma nič sorodnimi Skiti; znanstveno raziskovanje teh obojestranskih stikov nam prikaže živo, razgibano sliko preteklosti.
Na eni strani so prejeli Slovani mnogo darov od naroda z visoko in staro kulturo, od svoje strani so pa morali nuditi temu narodu proizvode, ki so imeli v antičnem svetovnem gospodarstvu veliko, da, ogromno vrednost: dragocene kože, drage kamne — namreč jantar. Jantar so ti prodajali prav do starega Egipta, ker bi ga sicer danes ne našli pri faraonih v piramidah. To pomeni, da so stari Slovani sodelovali pri trgovini Skitov in iz množine jezikovnih izposojenk sledi, da so bili Slovani neposredni sosedje Skitov, medtem ko ne sledi tako sosedstvo ne pri Grkih in ne pri Germanih, kar je razvidno iz malega števila jezikovnih izposojenk. Arheološko in jezikovno znanstvene opore vodijo profesorja Treimerja (..Ethnogenese der Slaven”) k domnevi, da so Skiti nekaj časa sami pridobivali jantar, t. j. da so obvladali nekaj časa v neposredni ■,bližini Germanije prusko obalo in tako politično gospodovali nad prejšnjimi prebivalci. Iz tega sledi sklep, da so vsaj prav tako dolgo ali morda še dalje vladali nad Slovani, ki so prebivali ob srednjem in gornjem teku pontijskih rek; t. j. Slovanska pradomovina je bila severna Ukrajina.
Kako naj si stare Skite predstavljamo? Na to nam daje odgovor starinoslovje (arheologija) in priznati moramo, da so dale prav izkopanine skitskih grobov največ arheoloških zakladov za ruske muzeje kot n. pr. za leningrajskega.
Tudi na Krimu, kjer je nekoč kralj Skitov Thoas prijazno sprejel Ifigenijo, hčerko grškega kralja, je več izrednih izkopanin. Naleteli so na krasne zlate in srebrne najdbe, pri čemer je pa treba pomisliti, da so že v starem veku take kraljeve grobove izropali in da imamo mi zdaj le še slučajne ostanke; še ostanki svilenih tkanin pričajo o visokem stanju izurjenosti in okusa, tako da se le grobovi faraonov in spomeniki klasične dobe starega veka morejo meriti s temi.
Ta objektivna dejstva kažejo čisto drugačno sliko o starih prebivalcih Južne Rusije, kot jo subjektivno nudi Herodot v svoji zgodovini, ko pripoveduje o groznih Iju-dožrcih, o narodih, ki so jedli uši in podobno. Toda ni nam treba iti daleč, če hočemo zbirati take strašne pripovedke o evropskih narodih, kajti po mnenju Turkov so kristjani najbolj umazani in neokusni ljudje in že na Balkanu se s studom odvračajo od Italijanov, ki jed6 želve. In ali ne vedo Evropejci veliko groznega o Kitajcih, ki polnijo svoje lonce z deževniki, sviloprej-kami in podganjimi repi; samo površna naivnost, s katero naj bi karakterizirali eksotične narode, toda žal ndpak. Na Jonca Herodota in njegov čas ne moremo prisegati kot ne na Skite, ki bajajo o nekem sibirskem narodu; tamošnji ljudje hodijo okrog kot pravi nestvori s samo enim očesom na čelu (Arimaspi).
Sicer so bili pa stari Grki pripovedovalcem takih neumnih pripovedk o skitskih dobaviteljih zelo nehvaležni, ker v svoji lastni kraški in malo rodovitni domovini so se mogle ljudske množice prehranjevati le z uvoženim žitom iz pokrajin ob Črnem morju. O tem imamo dovolj vesti in sicer iz samih računov starih skitskih kraljev. Tudi takrat je živel eden od drugega in celo stare skitske uteži imamo še v originalu in Rusi so jih tudi obdržali. Z izkopaninami paziri-ških nasutih grobov (kurganov) so prišli na dan lepi umetni zakladi, kar nam je celo omogočilo — ker so trupla zmrznila — še po tisočletjih občudovati neko lepo skitsko kraljico; predvsem pa tudi lepoto predmetov v grobu in niv6 skitske rokodelske tehnike! Sposobni tesarji so obdelovali trd macesnov les; najmanj 17 različnih tkanin so poznali skitski predilci, njihova ornamentalna umetnost je stala zelo visoko, prav tako je bilo pomembno tudi barvarstvo in kovaška umetnost, ki se kaže na ostankih o-kraskov, ki so ušli očem plenilcev grobov. Skitsko poročilo tudi navaja, da je izumel kovaštvo, pridobivanje železa, meh in dr. neki skitski narodni junak.
Če je torej napravil ravnatelj graške univerzitetne knjižnice Joh. Peisker, ki je kasneje deloval na praški univerzi in je bil velik prijatelj Slovencev, hipotezo o stoletnem slovanskem podložništvu Skitom, ker je Skite identificiral s surovimi Turkota-tari, je pri tem veliko pretiraval, kar je treba popraviti. Skiti niso bili ne Turki in ne Iranci. Kot je prof. Treimer na podlagi napisov dokazal, so bili to narod iz sorodstva današnjih Abhazov ali Čerkezov, ki so se imenovali v starem veku Kolhijci in so bili predmet pripovedk klasične dobe starega veka. In take grozovitosti, kakršne so nam
odkrile šele kasneje turške vojne, kot so n. pr. Turki pri obleganju Dunaja brez usmiljenja odpeljali vse prebivalstvo z ravnine in ga nečloveško prodali na azijskih suženjskih trgih, tako razmerje je nastopilo šele v srednjem veku s prihodom Hunov.
Prej pa, za časa iranskih Sarmatov ob črnem morju in še prej v 2. stoletju pred Kr. pri Skitih, ki so jih prej omenjeni uničili, ki so pa pripadali kolhijsko-kaspiški družini narodov, pa to še ni bilo tako, ker Slovani stopijo v zgodovino kot mogočen in velik in ne decimiran narod. Zdi se pa, da so Slovani kot sploh vsi Arijci pri teh rodovih ropali ženske, ker to je globlji pomen spoznanja, da je beseda snaha izposojenka iz kavkaške jezikovne skupine. Zgodovinsko trpljenje Slovanov se je začelo šele po uničenju Skitov, pri čemer so Slovani vsekakor pomagali.
Slovani so bili obmejni narod v Severni Ukrajini in so imeli na jugu Skite za sosede. Z njimi so izmenjavali kulturne dobrine, na drugi strani so bili pa z njimi tudi v političnem stiku, ki je obsegal, vse dobe. Razumeli so se, potem so si pa tudi obojestransko pomagali, kot vemo iz perzijskih bojev, kolikor se moremo zanesti na Herodotovo sporočilo. Potem so pa Skiti nekaj časa nadvladali Slovane in končno je propadla, kot vse na svetu, tudi skitska država. Ko so iranski Sarmati zavzeli glavni del skitske države, so podjarmili Slovani ostali del naroda, ki se je kmalu asimiliral. To je globlji pomen besede hlap, ki je imela v začetku obliko chlop (Chalybe) in je pomenila „skitski ujetnik, suženj”. Grozot, ki so jih prizadejali Avari Slovanom, ki so umorili srednjeveškega kneza Boža in vseh njegovih 70 poglavarjev in na grozen način iztrebili ves narod Antov, takih grozot Slovani pri Skitih niso poznali.
Sosedstvo Skitov, ki je trajalo najmanj pol tisočletja, je bilo za stare Slovane tako važno, da si Slovanov brez tega ne moremo misliti. Ob tem so nastali in so v večini od teh prejeli svojstva svojega jezika in kulture. Odgovor na vprašanje, kdo so bili Skiti, ki so bivali v Južni Rusiji, nekaj časa tudi na Sedmograškem in osvojili cel6 dele severne Nemčije, je za slovansko znanstveno raziskovanje zelo važno. Znanost se je s tem mogočnim narodom antike bavila samo priložnostno in o tem narodu postavljene teorije so nezadostne. Po najstarejšem nauku so Skiti Mongoli in že znani ravnatelj graške univerzitetne knjižnice Peisker je bil tudi tega mnenja. Nemški raziskovalec starega veka Mullenhoff in Rus V. Mille'" sta enačila Skite z Sarmati in Alani, podala sta jih kot perzijski rod, ki so danes Oseti na Kavkazu. Temu pa nasprotuje dejstvo, da je prispevek iranskih izposojenk v slovan-ščini le neznaten. To Mullenhoff-Millerje-vo teorijo je prof. Treimer v svoji knjigi tudi direktno ovrgel. Skitski jezikovni spomeniki nimajo nič skupnega s starooset-
_________O D M E V I______________________
Prav lepe praznike smo imeli letos. Sonce je sijalo in tudi mraza ni bilo. Všeč nam je, da snega ni, ker mi gorjanci imamo vedno dovolj dela v gozdu in na pašnikih. Tako lahko zdaj marsikaj napravimo in pospravimo, za kar poleti nimamo časa.
Adventni čas je minil in spet čujemo zvoke plesne glasbe, ki vabi zlasti mladino. — Tu v naši bližini je neko dekle iz Bosne. Tudi ta se je pred kratkim z nekim rojakom, ki je tudi pri nas, udeležila take plesne zabave. Pa je to jako obžalovala! Pra-vila je, kako nespodobno se vedejo dekleta, kako postopajo s fanti po plesišču in kako se pustč objemati.
»•Tega pri nas ni,” je rekla; „ko je ples končan, gre dekle k svoji mizi. če se slučajno dva spozabita, s prstom kažejo za njo in jo nazivajo vlačugo, če se vedeta nespodobno, sta kaznovana in sta zaprta do sedem dni. In če je še tako lepo in prijetno, smo šli že ob pol 12. domov, ker ob 12. je bila policijska ura. In katera je ostala prav do konca, ni bila dosti vredna.”
Ko sem to čul, sem si mislil: če bi bilo tako tudi pri nas, bi bilo mnogo več nepokvarjene mladine. Pravočasno je treba iti domov, da se človek naspi in poči je, da more drugi dan na delo. Zdaj pa trajajo zabave cele noči in se marsikaj zgodi, kar bi lahko izostalo, pa tudi težko prisluženi denar bi ostal v žepu.
To dekle iz Bosne kar ni moglo razumeti takega ravnanja na plesu. In mislim, da še marsikdo tega ne odobrava in bilo bi želeti ugodne spremembe. Kam bo to pripeljalo, če ostane tako še naprej?
AVDIJENCE PRI SV. OČETU
Papež Pij XII. je sprejel v 1. 1954 kljub bolezni okrog 158.000 vernikov. Od teh je bilo sprejetih 189 v privatni avdijenci, med temi tudi znane osebnosti kot kralj iz Jordanije, cesarica iz Vietnama, japonski ministrski predsednik in namestnik indijskega prezidenta. Večina avdijenc je bila pomladi in zadnje tedne preteklega leta.
BOŽIČ V BETLEHEMU
Na božični večer se je zbralo več tisoč ljudi v cerkvi Kristusovega rojstva v Betlehemu, ki so prisostvovali polnočnici. Okrog 6000 romarjev je prišlo — večinoma z letali — iz prekomorskih dežel. Te dni je bila tudi meja med Izraelom in Jordanijo odprta, da so verniki z obeh strani mogli obiskati svete kraje.
skim, namreč s svojstvom antičnih Sarmatov.
Skite spoznamo tako kot narod, soroden tistim, ki so se izkazali na obali Wanse s ponosnimi napisi kraljev iz Urartu, ali pa o-nim, ki so v 3. koloni arhemenidskih spomenikov. Prazgodovina starih Slovanov je tako osvetljena.
FRAN ERJAVEC. PARIZ;
koroški Slovenci
(22. nadaljevanje)
XV.
POD SPANHEIMI IN PREMISLOM
Otokar II. se je pozimi 1. 1269 — 70. napotil z veliko vojsko s svoje Štajerske skozi Savinjsko dolino na Kranjsko in od tod potem na Koroško, da prevzame omenjeno dediščino v svojo last. Tako so postale po dolgih stoletjih skoro vse slovenske pokrajine vnovič združene pod enim neposrednim vladarjem in to celo slovanskim, kakor za kralja Sama. Narodnost v teh časih resda še ni igrala nobene vloge, vendar bi se bila razvijala vsa usoda našega naroda popolnoma drugače in nedvomno seveda tudi vse ugodnejše, ako bi ostali politično združeni pod eno oblastjo in to celo slovansko. Odločevali pa tedaj niso narodnostni oziri, temveč predvsem koristi posameznih slojev, od katerih so bili pa seveda merodajni v prvi vrsti interesi visokega plemstva kot najmočnejšega tedanjega družabnega činitelja. Otokar II. je ustvaril z močno roko v naših deželah zopet mir in pravico, kar je potem jako blagodejno vplivalo tudi na gospodarsko blagostanje. Glede na to si je hitro pridobil veliko naklonjenost vsega kmečkega prebivalstva, mest, najnižjega plemstva in cerkva, ker jih je znal varovati pred nasilstvi samopašnega visokega plemstva, a odbil si je seveda to, ker ni dopustil, da bi še nadalje počelo, kar bi se mu poljubilo.
XVI.
SLOVENCI PRIDEMO POD HABSBURŽANE
Češki kralj Otokar II. Premisi je mogel razmeroma lahko zavladati na Koroškem in v ostalih slovenskih deželah tudi zato, ker je bila v tem času nemška cesarska oblast že skoro čisto propadla. Toda 29. IX. 1273. je bil
/:\ r.ove'n	krn!*r*. nc.’n?.fcni F.Tloir
Habsburški. On je hitro spoznal, da se bo mogel uveljaviti le tedaj, ako si ustvari tudi čim večje lastno rodbinsko imetje, na drugi strani so se pa tudi novemu vladarju hitro pridružili vsi, ki jih je bila bodla v oči tako hitro narastla moč Otokarja II. Oprt na te velikaše je znal Rudolf Habsburški že leto dni po svoji izvolitvi doseči sklep nemškega državnega zbora, da je Otokarjeva posest na-ških deželd nezakonita, ker da si jih je bil prilastil sam, mimo vladarja.
Ker se Otokar seveda ni vdal, je prišlo do konflikta. Proti Otokarju so se dvignili vsi zavistni sosedje in sebični domači velikaši, zato se je moral 1. 1276. zopet odpovedati slovenskim deželam, a Rudolf si je skušal pridobiti njih naklonjenost s tem, da je velikodušno delil nove predpravice deželam in mestom ter bogato nagra-jal cerkve in velikaše, pri čemer pa seveda ni j>ozabil tudi nase in na svoje sinove. Toda tudi Otokar ni mogel pozabiti izgubljenih slovenskih dežela, pridobil si je novih zaveznikov tudi on in 26. Vlil. 1278. je prišlo pri Diirnkrutu na Moravskem do odločilne bitke, v kateri je bil Otokar II. poražen le zaradi izdajstva in je celo sam obležal na bojnem polju. Tako je bila v zgodovini vnovič odločena tudi nadaljnja usoda našega naroda in naših dežela. O Otokarju pa piše celo nekdanja nemška kronika, da je bil „ščit za vse kristjane... srčen kakor lev, plemenit kakor orel.”
Po dobljeni zmagi je nagradil Rudolf jeseni 1. 1279. svojega zaveznika, Goriško-Tirolskega grofa Majnharda s tem, da mu je dal v zakup Kranjsko s Slovensko krajino, a Koroško v upravo, glede Avstrije in štajerske je pa znal napeljati tako, da je postavil 1. 1281. svojega sina Albrehta tu najprej za državnega upravitelja obeh dežela, a naslednje leto mu je dal obe deželi celo v last (v fevd), razen tega pa še deželno upraviteljstvo na Kranjskem (tu je Albrecht delil oblast z zgoraj navedenim Majnhardom). Tako je stopil habsburški rod prvič na slovenska tla in kakor dobrih dvajset let poprej med Spanheime in Pre-misla, tako je bila večina slovenske zemlje sedaj zopet r.r-d:>"-m •! Hcbsfburžane in Ooriško-Tir^sk? grofe.
Seveda je bila ta nova delitev naših dežela med dve čisto tuji nam rodbini samo v veliko škodo našega naroda.
Novi štajerski vojvoda Albreht Habsburški je že takoj ob svojem nastopu pokazal tisto lastnost svojega rodu, ki je ..odlikovala” potem Habsburžane prav do konca njih vladanja, namreč stremljenje po absolutizmu. To je hitro vzbudilo tudi proti njemu huda nasprotstva v deželi, razen tega pa tudi Otokarjev sin, češki kralj Vaclav II., ni mogel pozabiti, da je vladal njegov oče še malo poprej tudi na Kranjskem in na Koroškem. Ta skupna nevarnost je še bolj zbližala Habsburžane in Goriško-Tirolske grofe in da bi si cesar Rudolf Habsburški še bolj navezal Goriško-Tirolskega grofa Majnharda, dotedanjega upravitelja Koroške, mu je podelil 1. 1286. to deželo celo v last (fevd). Tako je dobila Koroška po izumrtju Spanheimov vnovič svoje vojvode, nakar je bil potem Majnhard dne 1. septembra istega leta tudi ustoličen po starem svečanem običaju na Gosposvetskem polju. Obred tega ustoličenja nam je podrobno znan iz znamenite tedanje kronike vetrinjskega opata Ivana, ki je sestavil latinsko pisano kroniko za čas od L 1217—1334. On je bil f>o rodu menda Lotaringijec in je ostal sicer čisto tuj našemu narodu.
Cesar Rudolf Habsburški je umrl 1. 1291. in tedaj je grozila resna nevarnost, da se zruši tudi oblast njegovega sina Albrehta na štajerskem, obenem pa tudi njegovega zaveznika Majnharda na Koroškem, ker sta si bila oba nakopala splošno nasprotstvo (1. 1292. je izbruhnil na Koroškem celo upor), zlasti še pri visokih cerkvenih krogih. Posebno neznosni absolutist Albreht Habsburški se je le z veliko težavo obdržal na oblasti, a ko je bila glavna kriza prebrodena, se je njiju deželnoknežja oblast polagoma vendarle zakoreninila in v slovenskih deželah je nastopil za nekaj časa mir. Toda ta ni trajal dolgo. V začetku XIV. stol. so namreč izbruhnila huda nasprotstva med Goriško-Tirolskimi grofi in Habsburžani, ki so se pa končno vendarle poravnala tako, da so pridobili Habsburžani še Savinjsko krajino in pomaknili s tem meje rvoje rr;;črtke do Save.	(Dalje prih.)
CELOVEC
Vsako nedeljo in praznik je v stari bogoslovni cerkvi v Priesterhausgasse nedeljska služba božja ob pol 9. uri.
KNJIŽNICA DEŽELNEGA MUZEJA V CELOVCU
Knjižnica deželnega muzeja, ki je na razpolago vsem, ki se zanimajo za znanost, razpolaga trenutno z čez 400 strokovnimi revijami in z drugimi tekočimi objavami vseh znanstvenih področij. Da zvedo za to širši krogi in da se olajša uporaba, je v delovnem prostoru knjižnice vsem na razpolago katalog, ki je sistematsko urejen po abecedi in periodično po smiselnih besedah.
ŠMIHEL PRI PLIBERKU
Mislite, da spimo zimsko spanje, ker nič ni slišati o nas? Pa ne! Imamo najlepšo vigred; sneg se nam blišči samo z visoke Pece in kakor zgleda, bo imel Ambružev oče prav, ki je rekel v začetku zime: „Takrat je zadnji sneg, ko Huber na kopno gleda.” Huber je imel sneg, pa je tam tudi skopnel in pri nas okoli Sv. Katarine ga tudi nil
Lansko leto smo imeli v fari 39 rojstev, 37 zakonskih in 2 nezakonska, 18 dečkov in 21 deklic. Pogrebov je bilo 15. Ravno toliko porok. Obhajil pa je bilo v fari 15.400. Najstarejši moški je bil Aleš Černič, Stuč-nikov oče, in najstarejša žena Katarina Figo, pd. Petrejeva mati iz Bistrice. 22 smo imeli naraščaja več kot smrti in vendar se nam zdi, da fara umira in propada, ker gre vedno več mladine v tujino za kruhom. So vasi, ki imajo po 15 do 20 deklet v Švici in še drugod po svetu. Tako ni mladega življenja v fari! Otroci in starčki, šolarji, če ne hodijo v Celovec, ti so še doma, saj moški itak gredo po svetu s trebuhom za kruhom. Taka je postala slika na deželi in kmečki stan nima več delovnih moči. Sami stroji še rešijo kmeta pri delu. Tako se naš slovenski katoliški živelj izgublja tam v Švici. Saj je mnogo deklet, ki se tam poročijo in tako pozabijo na svoj dom in svojo grudo ter na svoj materin jeziki
SELE
Odkar se je gospa Pepca Travnik preselila v Borovlje, v Selah nimamo več babice. Materam, ki pričakujejo otroka, najbolj kaže podati se v kako porodnišnico v Celovec; saj so z avtom kmalu tam. Tudi babica ali zdravnik iz Borovelj pride lahko na pomoč — če ni zapreke, kakor n. pr. če pade ravno takrat veliko snega ali če je na cesti poledica, kot je bila zdaj več dni. V takem slučaju pa nastane velika težava. V takem položaju je bila mlada Rutarica Marta Perč v nedeljo, dne 9. januarja zvečer. Telefonirali so po rešilni avto, ki se je res odpravil na pot, pa na ledeni cesti v Taboru ni mogel naprej. Zdravniku bi šlo enako. Kaj sedaj? V tej stiski je poveljnik tukajšnje orožniške postaje g. Engelbert Buchberger mobiliziral svojo ženo; poklicali so na pomoč še sosedo Skutinjo in ti trije so kar posrečeno izvršili delo babice. Zjutraj je mogel zdravnik dr. Travnik, ki je prišel deloma peš, izreči vsem trem zasilnim babicam le priznanje. Krepek deček, rojen v ponedeljek ob pol 3. zjutraj, ie v petek pri krstu dobil imeni Oton Jurij. Naj imata oče in mati z njim veliko veselja!
MEDGORJE
Naša župnija šteje, kot smo slišali v cerkvi, 360 duš. Rojenih je bilo v lanskem letu 12 otrok, poročenih v domači cerkvi 12 parov, dva para pa v drugih cerkvah. Umrli so 4. Zadnja smrt je bila prav pred prazniki. Umrl je dveletni Gerhart pri Kovaču. Pogreb je bil na sveti božični dan. Pogreb je bil lep ob številni udeležbi, grob so otroci obdali z lepim belim cvetjem. Po pogrebu so nam v farni cerkvi zapeli radiški pevci nekaj lepih božičnih pesmi.
V nedeljo po Novem letu smo imeli lepo božično prireditev. Prostorna dvorana je postala premajhna, kar dokazuje, kako si želijo ljudje res pravega razvedrila, pravega veselja. Hvaležni smo g. nadučitelju in otrokom iz Mohlič; kar dobro so se postavili.
Dolgo že pričakujemo, da dobimo avtobusno zvezo s Celovcem. Veliko se govori, da bo to kmalu; upajmo, da ne bo ostalo samo pri besedah.
14 pridnih deklet obiskuje gospodinjski kuharski tečaj. Pridne so in jih je pohvalila tudi gdč. Milka. Pod izkušenim vodstvom gdč. Milke in gdč. Katice Štih nam bodo dekleta v naslednjem mesecu pri razstavi pokazale pridobljeno umetnost. Želimo jim veliko srečfe in uspeha!
BOROVLJE
Kakor zasledujemo, prihajajo od vseh krajev pogosta poročila, le iz našega rožan-skega mesta.se bolj poredko oglašamo, čeprav je vedno kaj novega.
Smo že sredi dela za nov vodovod, ki bo izviral v čepi pri Sapotnici, kajti dosedanji, ki je bil še iz leta 1905 in nato dvakrat predelan, ni zmogel več današnje potrebe. S tem bo dobil tudi Podljubelj zaželeno dobro pitno vodo namesto sedanje iz ljubeljskega potoka.
Občina tudi precej popravlja ceste in pota. Tudi pri zidanju novih stanovanj je agilna, v kolikor ji pač dopuščajo finance. Nekateri delavci pa so pljunili v roke in sami pričeli z gradnjo svojih domov s pomočjo tovarne za železo Kestag, ki ima sedaj dobro konjunkturo. Tudi trg pred farno cerkvijo bo dobil čisto novo lice. Kjer je bil prej stari zid med občino in drogerijo, so nastali 4 moderni lokali za obrtnike, ki so že zasedeni. Tlak med cerkvijo in občinsko hišo bo asfaltiran in bo dobil čisto novo obliko. Le nekdo že čaka leta na popravilo in to je cerkvena ura. Leta že molči in žalostno gleda na svoje vaščane. Po vseh farah dobivajo nove zvonove, mi pa ne zmoremo toliko, da bi popravili uro. Vendar upamo, da se bo tudi to uredilo. Trg bo s tem dobil lepši in prijetnejši značaj. Toliko za danes. Ko bo pa stolpna ura oživela, pa spet kaj napišemo.
LOGAVES
Ob koncu preteklega leta smo spremili ob veliki udeležbi ljudstva k zadnjemu počitku Tomeja P i č e k a , doma iz znane spoštovane Pičekove družine v Holbičah, starega komaj 49 let. šele pred dvema letoma se je priženil na lepo Strišnjakovo hišo, kjer je z velikim veseljem urejeval gospodarstvo. Prej je bil dolga leta kontrolor živinorejske zadruge Arriach pri Beljaku. Ta poklic je izvrševal z vso vnemo, kar so za-
Sedaj, ko se je razburjenje ob priliki obiska g. prosvetnega ministra dr. Drimmela v Celovcu že nekako poleglo, hočemo poročati, kako so reševali vprašanje dvojezičnega šolstva v Pliberku, čeprav šele teden dni po ministrovem odhodu.
Ko so se pričeli za uvod ministrovega obiska v drugih krajih šolski štrajki, je bilo v okolici Pliberka in v mestu samem popolnoma mirno. Mislili smo že, da so se Pli-berčani vendar enkrat spametovali in da so spoznali, kako potrebno je njihovim otrokom znanje slovenskega jezika; saj živi o-gromna večina Pliberčanov od okolice, bodisi kot obrtniki, trgovci ali uradniki. Gotovo bodo rabili ti otroci poleg nemščine slovenščino prej kot n. pr. angleščino, ki se v meščanski šoli prav tako poučuje. Poleg tega obiskuje meščansko šolo v Pliberku veliko število šolarjev iz okolice, od Suhe do Globasnice. Tudi v ljudski šoli v Pliberku je po izjavi župana okrog 30 do 40 odstotkov otrok, ki prihajajo iz okolice; mnogokrat ti otroci ne znajo ne besedice nemško, ko vstopijo v šolo. človek bi torej pričakoval, da dvojezična šola tudi v Pliberku najbolj ustreza danim razmeram. Velik del prebivalstva to tudi iz dneva v dan bolj uvideva.
Kakor marsikje, tako so tudi v Pliberku na delu elementi, katerim je vsaka slovenska beseda trn v peti, čeprav so se deloma sami naučili prvih nemških besed šele v šoli. Ti gospodje so z grozo ugotovili, da so popolnoma pozabili na sestavitev delegacije, ki naj bi jo sprejel g. prosvetni minister. Da se reši čast Pliberka, je bilo treba torej nekaj ukreniti. Šolska stavka je ostala po izjavah g. ministra slej ko prej nezakonita. Tudi uspeh take akcije bi bil v Pliberku že dvomljiva zadeva. Zato so sklenili sklicati protestno zborovanje staršev, na katero so pričakovali samega g. ministra.
Ker se pa gotovi gospodje bolj neradi javno udejstvujejo, je bilo treba poiskati šele pravega agitatorja. In glej, spomnili so se g. Kurata. On je zelo požrtvovalen človek in tudi o demokraciji nekaj razume:
stopniki omenjene zadruge z zahvalo priznali pri odprtem grobu. Vsled raka na želodcu je zelo trpel; delal je skoraj do zadnjega. Ko je videl, da zanj ni več zdravniške pomoči, se je lepo pripravil za pot v večnost in med drugim tudi želel, da bi domači pevci zapeli za slovo „Oj mladost ti moja, kam ušla si, kje si?” in to željo so pevci izpolnili pri slovesu od hiše. Ravnotako so se mu oddolžili ob grobu z lepimi pesmimi. Preč. g. provizor Mortl se je poslovil od njega z ganljivim govorom. Vsem ostalim, posebno pa priletnim in težko preizkušenim staršem in ženi vdovi izrekamo tu naše isreno sožalje. Dragi Tomej! Ti pa počivaj mirno v domači zemlji!
Koncem novembra pa je umrla tudi vsled raka po velikem trpljenju ga. Zofija Reich-mann, posestnica in lastnica trafike na Žop-račah. Da je bila spoštovana, je pokazala lepa udeležba pri pogrebu. Tudi rajna Zofi je želela, da ji zapojejo v slovo domači pevci, kar so tudi storili. Cerkvene obrede je pa opravil preč. g. dekan Kristo Košir iz Žihpolj.
Vsemogočni ji bodi za ves njen trud in trpljenje plačnik!
ŠMIKLAVŽ PRI HODIŠAH
Ves je žarel v zimskem soncu skalnati hribček s prijazno cerkvico sv. Miklavža in ob njem stoletni Frlačnikov dom, ko je dne 3. januarja letos pripeljal avtobus ženina Lamberta Hribernika, pd. Hajnža z Dvorca pri Radišah z gosti in pevci, da popelje svojo izbrano nevesto Marico Aidiholzer, pd. Frlačnikovo, pred oltar. Poroka se je vršila pri najbližji sosedi-cerkvici sv. Miklavža, za katero je Marica dolga leta skrbela s skrbnim čutom za lepoto in okras in je pridala o trdni povezanosti vernega kmečkega doma z starodavno domačo cerkvico.
Poročne obrede s sv. mašo je opravil hodi-ški župnik č. g. Kašelj. V pomenljivem nagovoru je primerjal cerkveno leto z zakon-
Leta 1934. vnet in bojevit „pučist”, leta 1938. slaven ,Blutordentrager\ leta 1945 pa popolnoma razlaščen. Niti njegovi vplivni somišljeniki, katerim že spet dobro gre, mu do danes niso pripomagali do njegove lastnine. In res se je dal nagovoriti in agitiral je in vabil na zborovanje staršev — „Elternversammlung”. Da bi ne bilo polomije, so povabili seveda samo tiste, o katerih so vedeli, da so gotovo za odstranitev slovenščine iz pliberških šol.
Gospoda ministra seveda ni bilo, prišel pa je g. deželni poslanec dr. Mayerhofer. Govoril je silno učeno, videlo se mu je, da ministrovim izjavam nima pravzaprav nič dodati. Kljub izbiri med zborovalci so se pojavili v debati glasovi, zakaj izrivati slovenščino iz šol. Gotovo nezaslišano, ko je preko 500 otrok pliberških šol zastopalo po poročilu „Volkszeitung" itak samo 100 odraslih — od teh seveda mnogo takih, ki sploh nimajo otrok v šoli. Pri glasovanju pa so dosegli kot leta 1938. res pomenljivo številko: 99% za — upostavitev ,Eltern-recht-a’. Gospod deželni poslanec in njegov najnovejši pomočnik v Pliberku — g. Kurat — sta lahko kar zadovoljna, če sta dosti naivna, da verjameta, da bi bil izid glasovanja isti, če bi bili navzoči vsi starši in če bi bilo glasovanje tajno.
Ob koncu so izvolili še takozvani ,Eltern-rat’, kateri bo po besedah gospoda, ki se je šele pred leti priselil v Pliberk in tu takoj pozabil svoj materin jezik, zastavil vse sile, da se ustreže željam zborovalcev.
Mi pa bi radi povedali Pliberčanom, da se nikoli ne bomo strinjali s tem, da se izrine slovenščina iz pliberških šol in se prične za naše otroke spet tisto zapostavljanje in zasmehovanje, kot je bilo pred leti. Naše načelo je: Ne sme več odločati gospodarska premoč; dar jezika imamo zato, da se lažje razumemo, in ne zato, da bi se zaradi razlike v govorici sovražili. Pravice in dolžnosti državljanov pa so za vse enake. Razvoj časa bo dal prav nam in bo šel preko onih, kateri se do tega spoznanja ne morejo ali nočejo dokopati.
Iz inozemstva
smo sprejeli sledeče pismo:
Spoštovani gospod urednik!
Čeprav sem že pred leti zapustil Koroško, še vedno z zanimanjem zasledujem dogodke v moji domovini. Zato imam stalno naročenih več koroških časopisov. Samo precej stari so že, preden jih dobim v roke.
Nekako sredi meseca decembra sem bral v „Volkszeitung” o šolski stavki v „Gur-nitz”. Z mastnimi črkami je bilo tam nekako takole zapisano: „Auch die heimat-treue Bevdlkerung hat ein Recht auf Un-terricht in der Muttersprache”. Kakor mi je znano, se poučuje v šolah na južnem Koroškem dvojezično, slovensko in nemško; nemško menda celo 4 — 5 krat toliko kot slovensko. Ko sem še jaz hodil v šolo, nas o „Gurnitz-u” niso nič učili. Čudno se mi zdi, da bi tam živeli ljudje, katerih materinski jezik ne bi bil ne nemški in ne slovenski; ker samo tako si morem razlagati, da se pritožujejo nad pomanjkanjem pouka v materinskem jeziku. Prosim, da bi mi pojasnili, kje leži kraj Gurnitz in kateremu narodu pripadajo ondotni prebivalci, oziroma kaj je njihov materin jezik?
Op. ured.: Gurnitz — Podkrnos leži nekako 7 km vzhodno od Celovca v bližini Medgo-rij. Prebivalci so Novonemci, ki so se šele po letu 1938 naučili nemško, in Slovenci.
skim življenjem: advent-čas priprave na zakonsko življenje, od dobre priprave je vendar toliko odvisno, božič-čas rodovitnega družinskega življenja in veselja, post-čas pokore, žrtev, križev, ki jih prinaša vsak zakon, velika noč — žrtve obrode sad, zmaga ljubezni nad vsemi človeškimi slabostmi, zmaga krščanskega mišljenja nad današnjim materialističnim pojmovanjem zakona itd.
Po poroki je zadonela lepa voščilna pe-A'*, sem, med sv. mašo pa so radiški pevci ubrano peli božične pesmi.
Po cerkveni slovesnosti je „hiša očina” vse goste sprejela k bogato obloženim mizam, hodiški in radiški g. župnik pa sta v napitnicah izrekla voščila ženinu in nevesti. Ob tej priliki je domači g. župnik izročil nevesti papeževo spominsko sliko s posebnim papeževim blagoslovom poročencema kot priznanje za požrtvovalno nevestino delo za versko prenovljenje in zlasti med dekliško mladino. G. župnik se ji je zahvalil za pomoč v fari in pri cerkvenem petju, obenem pa obžaloval, da je izgubil „desno roko”.
Dolgo je trajala prijetna gostija ob petju ženinovih pevcev iz Radiš, vmes so pa še godci zaigrali poskočne.
Nevesta je bila tudi pridna igralka na prosvetnem odru, zlasti v povojnih letih, ko so Hodišani uprizorili „Miklovo Zalo”V| in je to Micka predstavljala po številnih odrih na Koroškem.
V	torek nato so v Dvorcu pred Hajnže-vim domom slovesno sprejeli nevesto in novo mlado gospodinjo.
Tudi „Naš tednik” izreka novoporočen-cema čestitke in jima želi veliko sreče in božjega blagoslova!
iiiiiiuiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiniiiiiiitinmiimnimDi
VABILO
V	nedeljo, dne 30. januarja 1955, ob pol 3. uri popoldne priredi Smihelski pevski zbor v St. Primožu pri Voglu
PEVSKI KONCERT umetnih in narodnih pesmi.
Nastopita mešani in moški zbor pod vodstvom pevovodje Mihe Sadjaka. — Vsi prijatelji in ljubitelji naše slovenske pesmi so prisrčno vabljeni od blizu in daleč!
PODGORJE
Običajno je že, da smo se vedno oglasili ob koncu starega leta ter nakazali večje dogodke zadnje zaključene dobe. Saj je naša fara že po številnih romanjih vsakomur dobro poznana.
Meseca oktobra minulega leta smo imeli sv. misijon, ki je prav dobro uspel in je rodil tudi lepe sadove. Dne 17. oktobra pa smo blagoslovili pri podgorski kapeli 3 nove zvonove. Lepo se razlega njih glas po dolini. Imeli smo tudi čast pozdraviti od 27. do 30. 11. Fatimsko Mater božjo.
Pogrebov smo imeli lansko leto 10, porok 5, krščenih je bilo doma 15 otrok in trije v Celovcu.
Zimski mraz nas letos ne tlači, vendar pa bi potrebovali snega, da bi lahko spravili drva iz planin in gozdov. Letina je bila pri nas bolj slaba, predvsem je slabo obrodil krompir.
Kako dolgo še ... ?
K VPRAŠANJU DVOJEZIČNEGA POUKA V PLIBERKU
Našim gospodinjam
Ali mamica
Cvetkovemu Janku je štiri leta, a mamica njegova trdi, da hoče več znati kot starejši desetletni Tone. Vse vidi, vsepovsod ima svoje prstke in vsako stvar hoče dognati do dna.
Mamica njegova, saj veste kako je kmetskim materam, je ves dan vprežena v delo. Le v nedeljo popoldne zbere otroke krog sebe, da jim kaj lepega pove. Takrat sadi zlate nauke v srčeca za poznejše življenje. Malemu Janku pa to ni zadosti. On hoče imeti ves dan mamico na razpolago. Vedno taca za njo in kar naprej izprašuje, da mama komaj sproti odgovarja.
Oni dan je ujel kokoško grahko in ji tipal krofek.
„Mama!”
„Kaj bi rad, sinko?”
..Kokoška ima poln krofek malih jajčkov!”
Mama se pri sebi nasmehne in si misli: Ta zmota za sedaj ni škodljiva in pravi: „Res?”
„Res! Le potiplji!”
Mama potiplje. Kokoš se je pošteno na-zobala koruze.
„Mama, ali bo kokoš vsa ta jajčka znesla?”
Mama ne odgovarja. Teče v kuhinjo. Mleko ji kipi in sto del je še tam. Mali pa za njo:
„Mama, povej!”
„Vsa!” to je najkrajši odgovor.
„Oj, to bo pridna! Pridna, pridna,” boža Janko kokoško.
„Ampak mama? ...”
„Kaj bi zopet?”
„Kje pa znese grahka jajček?” y „Na hlevu.”
„Na hlevu, vem. Ali kako? Kje ji pride iz krofka?”
Mama ve, da je storila napako. Nazaj ne more. Vedno bolj se pogreza:
„Daj mi miri”
„No, samo povej mi.”
„S kljunčkom ga znese” — pove mama sramežljivo.
kdaj laže?
„Res? He!”
Janko nese kokoško v stelnik in ji govori: „Le čakaj, v gnezdo te bom posadil. Tam boš znesla jajček.” Ozre se v steljo. Pa že belka sedi v njej. Grahko položi na tla, ji pravi: ..Počakaj!” in zleze k belki, da bi jo pobožal. Belka vstane in zakokodaka. Zdaj, zdaj ji pade jajce iz kljuna, si misli Janko in čaka. V gnezdo se zvali res jajce. Ali ne iz kljuna. Janko ostrmi. Gleda jajce, gleda belko pod repek. Pusti kokoške in išče mamico:
„Ali mamice smejo lagati?”
„Ne smejo.”
„Zakaj si se pa ti zlagala?”
..Otrok! Kako si mogel reči mami kaj takega? Mama nikdar ne laže!” Mama v naglici brska po spominu in se ničesar ne spomni: „Veš, Janko, tako se mami ne reče. Bo-gec bo zelo žalosten.” Janko uporno gleda.
„Kaj mi nisi rekla, da kokoška pri kljunčku znese jajček?”
Mami zapre besedo. Gleda, gleda.
„Pod repkom ga znese.”
„Kdo ti je to rekel?”
„Belko sem videl.”
Mama se je ujela in sedaj ne ve, kaj bi odgovorila malemu sodniku, da se reši iz te neprijetne obsodbe.
Fantek pa čaka odgovora:
„Zakaj mi pa ti nisi tako povedala?” ..Ljubček moj, jaz nimam časa hoditi za kokoškami in gledati, kako in kje nesejo. Pa sem mislila, da pri kljunčku.”
„Nisi vedela?” gleda Jankec mamico. Mami je zelo mučno. Morala se je spet zlagati, da je spravila vso stvar v pravo luč. „Hm. — Torej sem ti jaz prvi povedal?” „Ti prvi.”
Malemu se dvigne glava in gre. Gre na dvorišče, da tam še kaj najde in da še kaj nauči mamo.
Mami pa se zdi, da je postala majhna. Čuti, da je storila napako in se boji dneva, ko bo sin vedel za njo. Vzdihne in grenko misli: ..Vzgoja otrok je le velika umetnost!”
A. S.
Kuhinja
Domač praznik
Po mestih in večjih krajih se rabi največ govejega in telečjega mesa, v kmečkih gospodinjstvih pa pride bolj v poštev svinjina. Zato si vsaka gospodinja že spomladi preskrbi prašičke, katere skozi poletje krmi z najbolj pustimi zelišči; primeša jim le malo oblode. V jeseni prične prašičkom po-kladati redilno hrano, da jih spita, r Svinjsko meso uživamo kuhano ali pečeno, pa tudi surovo, če je dobro prekajeno. Opozarjamo pa, da je uživanje surovega svinjskega mesa zelo nevarno, ker žive včasih med vlakenci skriti majhni, prostemu očesu nevidni črvički. Použiti se v človeku izpremene v prav nevarno glisto, ki ji pravimo ..trakulja”. Za kuho so najprimernejši deli: glava, noge in rebrca. Pečenko pripravljamo iz vratnika (šinek) in ledvične pečenke (ribice). Najboljši deli: pleče, gnjat in krača so prekajeni kot „šunka” zdrava in redilna hrana ter tudi veliko zaleže, ker se shrani prav dolgo, če je dobro prekajena. Ker je torej svinjina velike važnosti, zlasti za kmetsko gospodinjstvo, mora vsaka gospodinja vedeti, kako se koljejo prašiči, kako je treba meso soliti, prekajevati in shranjevati.
Najprimernejši čas za klanje pitanih prašičev je mesec december in januar, ko nastopi oster mraz. V mrazu se meso ne pokvari tako hitro, pa se tudi prekadi bolje.
Priprava
Vsaka gospodinja naj gleda, da si pravočasno preskrbi za klanje izkušenega mesarja. Posodo, ki se je ob takih prilikah mnogo potrebuje, in orodje preskrbi gospodinja že prejšnji dan; prav tako tudi čiste kuhinjske cunje za prijemanje mesa, riž, kašo, sol, limone in razne dišave.
Klanje
Žival, ki je namenjena za klanje, krmimo zadnja dva dni samo z mlekom, ker se potem čreva laže in hitreje očistijo. Kri zaklane živali ujamemo v plitvo posodo. Ker
se rada srdi, ji dodamo pol žlice soli in par kapljic kisa ter pridno mešamo, dokler je gorka.
Ko je žival mrtva, se tako položi v nalašč zato pripravljeno posodo, potrese s kolofo-nijo in polije s kropom. Omavžano (oga-rano) obesimo za zadnje noge na pripravljen prostor, da se drobovje lepo odstrani, odteče in meso ohladi.
čiščenje črev in izdelava klobas
Pri čiščenju črev in drobovine je prav posebno treba paziti na snago, čreva izpla-kujemo z mrzlo ali mlačno vodo (nikoli z vročo). Črevesno sluznico najhitreje odstranimo, ako čreva drgnemo s soljo. Neprijeten duh odstranimo črevam, če jih pustimo dobro uro v mrzli vodi, v kateri smo raztopili par noževih konic salicila. Tanka, gladka čreva rabimo za mesene klobase, debela, nagubana pa za krvave in jetrne klobase. Nadev za krvave in jetrne klobase pripravi vsaka gospodinja po svojem okusu. Te klobase je treba malo prekuhati. Drže se le nekaj dni, in še tedaj le v kolikor mogoče mrzlem prostoru. Nadev za mesene klobase, če hočemo, da so okusne, moramo pripraviti prav skrbno. Za te klobase vzamemo mastno trebušno meso in z glave. Meso kolikor mogoče drobno sesekamo, primešamo soli, popra, 1 dkg solitra in česnove vode.
Soljenje mesa
Drugi dan je meso že čisto ohlajeno in ga je treba nasoliti. Posoda, v katero vložimo nasoljeno meso, mora biti čista. Dobro je, če ima čep, da se slana voda večkrat odtoči in zopet polije po mesu.
Zelo enostaven pa preizkušen način soljenja je sledeči: Za 20 kg mesa vzamemo 2 kg soli, 4 dkg solitra in žlico stolčenega sladkorja. Od dišav pridenemo 2 dkg stolčenega popra, brinjevih jagod, majaronovih plev, timijan, lovorovo listje, drobno zrezane čebule in česna, 3 dkg korijandra in S dkg kumine. S to zmesjo drgnemo meso
Rastlinski škodljivci v detelji
Predenita
naredi največ škode v detelji in lanu. Seme pride na njivo navadno že z deteljnim semenom ali pa tudi z gnojem, ker seme v prebavilnih organih ne izgubi kaljivosti. Ko pride v vlažno in toplo zemljo, že v nekaj dneh vzkali. Mlada rastlinica je kot tanka, rumenkasta nitka, ki se hitro prične ovijati okoli stebla deteljne bilke in se s sesalnimi bradavicami zajč v stebelce, od koder srka potrebno hrano. Predenica hitro raste in s svojimi nitkami na gosto preprede rastline, ki jih popolnoma uniči. Seme dozoreva vse poletje do jeseni. Pri košnji in, sušenju ga raznesemo lahko po vsej njivi. Ostane pa tudi v zemlji čez zimo in drugo leto dela škodo, kjer vzkali. Seme je kaljivo do 10 let.
Naša prva skrb mora biti, da ne pustimo za seme deteljo, v kateri je predenica. Seme predenice je ravno tdko kot detelj no, le nekoliko hrapavo je povrhu. Zato velike semenarne čistijo deteljno seme s pomočjo železnih opilkov in magneta. Ker se te hrapave površine primejo železni opilki, magnet potegne iz gladkega deteljnega semena predenično seme. Na njivo, kjer je bila detel:a s mrdenico. na do 10 let ne seimo detelje. Tudi gnoj iz hleva, doTder krmimo deteijo s preuemco, damo na take njive.
kjer zopet kmalu ne bomo sejali detelje ali lanu. Medtem seme vzkali in mlada rastlinica se posuši, če nima za svoje življenjske potrebe primerne rastline. Na njivi, kjer se pokažejo gnezda predenice, jih poškropimo in še nekoliko okoli njih s 5 odstotno raz-topirlo modre galice. To moramo narediti ob suhem vremenu, škropivo mora biti z dobro škropilnico drobno razpršeno. Prav dobro jo tudi uničimo, če tisto mesto polijemo s petrolejem, nafto ali bencinom ter zažgemo.
Na koreninah detelje je lahko tudi tako imenovani
pojalnik.
V zemlji ima nekako čebulo ali gomolj, ki je s koreninami prirastel na deteljno korenino, iz katere srka raztopljeno hrano. Iz zemlje vzrastla 10 do 15 cm navidezno samostojna rastlina je podobna kukavici. Barve je umazano-rjavkasto-rumene. Kmalu dozori ter se posuši in razseje naprej. Po-jalnik deteljo na ta način oslabi in končno popolnoma uniči. Močno gnojenje z umetnimi gnojili in apnenje v jeseni ga ovira pri njegovem uničujočem delu. Iz prakse vemo, da ta zajedalec (parazit) naredi največ škode v slabi zemlji. V dobri zemlji, kjer je detelja gosta, ni mogoče, da bi se poial-nik močno razmnožil in občutno škodoval.
Hudi viharji in visoki valovi so naredili na angleški južni obali precej škode. Slika nam kaže na pol porušeno cesto v grofiji Sussex, ki je 30 m oddaljena od obale. Po vojni je izdalo mesto Seaford, ki je na sliki v ozadju, čez 40 milijonov šilingov za
izboljšanje obrežnih utrdb. (AND)
Oh, ta presneta zima!
(O vremenu in naši „Pratiki”)
Vedno pogosteje slišimo, da se svet in vse na njem zadnja leta nekam „čudno vrti” in da je skoraj vse narobe. Tako tudi vreme! Saj do srede januarja tu na Koroškem še nismo imeli pravega mraza, snega pa tako rekoč še spoh nobenega.
V zvezi s tem naj omenim neko zanimivost: Zadnje tedne sem večkrat premišljeval, kje je letos pravo zimsko vreme in kdaj se nas bo nebo usmililo in zemljo pokrilo vsaj s tanko snežno odejo. Prebiral sem ..vremenske preroke” po raznih Koledarjih, in se jezil nanje kot svojčas naš Prešeren.
Med drugim sem pogledal tudi v letošnjo ..Družinsko pratiko” (ki jo je izdala celovška Mohorjeva družba). Nisem vedel, ali bi se jezil ali smejal, ko sem videl, da za vso dobro prvo polovico januarja niti za en dan ni naznačeno, da bo snežilo. Prvič naj bi bil sneg šele 18. januarja. — Sam pri sebi sem mislil: No, sem radoveden, če bo ta mož, ki je „delal vreme”, uganil.
Zares pa sem se ta dan zjutraj nenadoma začudil, ko sem pogledal skozi okno in zagledal zunaj vse belo; pa tudi čez dan je še snežilo. — Komaj verjetno, kajne, pa je le resnično! Je „pratikar” torej le uganili Kar poglejte v ..Pratiko” in se prepričajte!
-r -j.
toliko časa, da postane vlažno. Nato se meso vloži v kad, kateri smo prej potrosili dno s soljo. Prav tako se napravi z nadaljnjimi vrstami mesa. Napolnjeno posodo je skrbno pokriti z čistimi deskami in malo obtežiti s kamenjem. Drugi dan zavremo v 2 litrih vode V\ kg soli, 1 dkg solitra in žlico sladkorja. Ko se ta voda popolnoma ohladi, jo vlijemo na meso. Tako pustimo meso 3—6 tednov. Med tem časom se meso enkrat preloži, pri čepu pa voda odcedi in polije iznova po mesu, najbolje vsak drugi dan. Manjše kose vzamemo iz slanice že po treh tednih, jih umijemo in obesimo v dim.
Ponekod se drže še stare navade, da meso nasole, ga puste par dni na kupu in nato obesijo v dim. Da se prehitro ne pokvari, ga puste v dimu tako dolgo, da se čisto izsuši. Tako meso je brez okusa in zelo težko prebavljivo.
Prekajevanje
Ko vzamemo meso iz slanice, ga umijemo in obrišemo ter šele osušenega obesimo v dim. Večje kose pustimo v dimu 4 do 6 tednov, manjše 14 dni.
Prekajeno meso hranimo v hladni, zračni shrambi. Tudi v sobne peči, ki se čez leto ne kurijo, ga ponekod shranjujejo. V tem primeru zavijemo kose mesa v papir in jih naložimo v odprtino, kjer navadno kurimo. Gospodinja naj meso, kjerkoli je spravljeno, večkrat pregleda in porabi najprej tisti kos, kjer se je pojavila gniloba ali črvi.
Coctail-obleke in deile
WALCHER
Celovec. lO.-Oktober-StraBe 2
Die Mischung
ist gerade richfig —
beim Backen
ganz besonders wicktig!
Hoten Sie jeden Montag, 19-15 (Jhr
3 x Kbnig
auf allen Sendern des 1, Programms

TOMCEV ..SLOVENSKI BOZlC"
(v St. Jakobu v Rožu)
?, va [t doVznosl!
Gotovo ste že slišali o slavnem rimskem vojaku, ki je zvesto stal na straži ob izbiu-hu Vezuva. Takole je bilo. L. 79 po Kr. je izbruhnil ognjenik Vezuv. Uničil je mesti Pompeje in Herkulaneum. Ob izbruhu so ljudje vsi zbegani bežali na vse strani, da bi si rešili vsaj golo življenje, le neki rimski vojak je stal nepremično na straži. Niti z očesom ni trenil. Dolžnost ga je .prikovala' k tlom. Kot bi se odprlo peklo, toliko se je privalilo vročega pepela, a vojak je stal, stal nepremično, dokler ga ni pokopal pepel. Pri izkopavanju so našli mrtvega prav tako stoječega na straži. Njegov ščit, oklep in kopje je največja dragocenost, ki jo danes hranijo v nekem neapeljskem muzeju.
•
Tebe verjetno ne čaka tako velika preizkušnja in naloga, čaka pa te življenje z velikimi dolžnostmi: do Boga, do bližnjega, do domovine, do naroda. Nismo na svetu zato, da bi bili srečni, marveč zato, da izpolnjujemo dolžnosti, ki nam jih je naložil Stvarnik sveta.
Kako so nam včasih odveč katerekoli dolžnosti, zlasti kadar smo slabe volje. Nikdar ne sme biti izvrševanje dolžnosti odvisno od našega razpoloženja. Dolžnost, ki jo odlagaš iz dneva v dan, postaja vedno večja, vedno neprijetnejša in te moti pri vsaki zabavi, pri vsakem razvedrilu.
Zapomni si enostavno, a vredno pravilo: ..Najprej dolžnost, potem zabaval” Kdor se
ob neizvršeni dolžnosti izgovarja, da ni 'mel časa, mu je gotovo zabava na prvem mestu, potem dolgo nič in prav na koncu dolžnost.
Marsikdo neprestano odlaga delo in čaka na dneve, ko bo dobre volje in mu šlo delo veliko hitreje od rok. Ta je podoben kmetu, ki ob povodnji s prekrižanimi rokami čaka, kdaj bo voda odtekla.
Izvršuj pridno in vestno tudi malenkostne dolžnosti. Ravno s tem si boš zaslužil največjo pohvalo, kakor so pravili o preprostem zidarju: „Na vsaki opeki se pozna njegova vestnosti”
Nelsonove (znameniti angleški admiral) zadnje besede so bile: „Hvala Bogu, storil sem svojo dolžnosti”
Ali boš lahko ob sklepu svojega življenja tudi ti tako rekel? —
Ne bi bilo prav, da bi šel mimo nas tako velik kulturni dogodek, kot je uprizoritev »Slovenskega božiča” od skladatelja Matije Tomca. Bila je to farna božičnica na praznik sv. Stefana, sicer brez vse reklame, toda dostojna za tako velik praznik in za kulturno razgibani St. Jakob.
V »Slovenski božič” je naš priznani skladatelj verskih in narodnih pesmi, župnik Matija Tomc vpletel melodije naših starih božičnih pesmi, da nas skozi vso spevoigro spremlja čudovito lepa, v srce segajoča božična pesem, ki je samo naša, zrastla iz stoletij vernega naroda, ki doživlja božič v cerkvi, ob domačih jaslicah in v svojih običajih. Morda je prav v preprostosti teh melodij največja moč in prav zaradi te svoje edinstvenosti se imenuje »Slovenski božič”. Vsak narod ga doživlja po svoje in poje po svoje, zakaj ga ne bi tudi mi?
Spevoigra vsebuje prizore, ko Marija in Jožef iščeta prenočišča, ko najdeta hlevček, ko angel oznani pastirjem Jezusovo rojstvo,
ko gredo pastirji k jaslicam in še otroci pridejo tja in pa žive jaslice.
Solospeve pojejo Marija in Jožef, angel in pastirji, krčmar in krčmarica, vmes pa poje in vse skupaj povezuje zbor. Vsi ti so dobro podajali, zlasti sv. Jožef je bil s svojo barvo glasu in igranjem posrečen, četudi je šele zadnje dni prevzel vlogo. Žalibog je bil zbor preslaboten, da bi vsa moč in lepota spevoigre prišla do izraza. Toda vsaj za velik trud, ko so toliko večerov žrtvovali za vaje, zaslužijo vsi pohvalo, najbolj pa novi g. kaplan Rudi Ropaš, ki jih je z veliko požrtvovalnostjo in vnemo učil in se je videlo, da mu je muzika, zlasti pa ta spevoigra, res pri srcu.
Pred spevoigro je bilo še nekaj otroških prizorčkov, zlasti ljubek je bil simboličen
prizorček z rajanjem otrok, ki podarijo srčka Jezuščku v jaslicah.
Seveda »slovenski božič” nima na sebi nič dramatičnega in zato ni ljudi tako navdušil kot druge igre. Toda kdor ima kaj verskega in umetniškega čuta, zanj je bila ta božičnica lepša od vsake igre in kljub pomanjkljivostim lepo božično doživetje.
Kot kronisti pa naj poročamo, da je istočasno v Trstu krščanska prosveta uprizorila »Slovenski božič” v »Marijinem domu” in pa v največji tržaški dvorani, »avditoriju”, in je bil izredno velik uspeh. Seveda imajo tam na razpolago mnogo izvežbanih pevskih moči in je sodelovalo več zborov, da je štel celotni zbor 50 pevcev. Ta prireditev je tudi velik kulturni dogodek za Primorske Slovence in je uspeh presegel vsako pričakovanje. Vsa čast in pohvala prirediteljem!
IIIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIItlllllllimilllllllllllllMIIIIIIIIIItlllllUllllllllltlllllll
VABILO
NA VESELO IN DRUŽABNO PUSTNO PRIREDITEV,
katero priredi Slovensko kulturno društvo v Celovcu v Kolpingovi dvorani v nedeljo, dne 13. februarja 1955. Začetek popoldne ob 15. uri. Na sporedu je veseloigra »PRIČARANI ŽENIN” z znanimi priljubljenimi igralci domače dramske družine. Po igri je PLES, poskočne melodije igrajo znani celovški muzikanti, vmes VELIK SRE-COLOV s številnimi lepimi dobitki in še razna druga prijetna presenečenja. Našli se bodo rojaki iz Celovca, okolice in dežele ter v veselem razpoloženju in prijetni domači zabavi preživeli res pestro družabno popoldne in večer.
Za pijačo in jedačo je preskrbljeno. Vstopnina je zelo nizka in vstopnice v predprodaji dobite v pisarni »Našega tednika-Kronike.”
Vesela vest za križankarje
Prihodnja številka našega lista prinese vnetim reševalcem veliko NAGRADNO KRIŽANKO s številnimi praktičnimi darili. — Podrobnosti v naslednji številki.
MLADINA PIŠE:
v
žitnsUi p&zdcav iz SuUc
Minulo je že nekaj časa, odkar smo se zadnjič oglasile. Vedno se veselimo sobote. Zakaj neki? V sobotah dobivamo namreč »Naš tednik” in potem smo v nedeljo popoldne čisto doma. Zelo rade prebiramo ta naš list, ki je edini, ki nas veže z našo domovino. Prijetni občutki so za mladega človeka v tujini, ko bere članke, ki jih pišejo prijateljice doma. Tudi pisanje o modi pred nekaj časom je zbudilo pri nas pozornost. Res pravi pregovor, da obleka in moda delata človeka, toda vedno mora prevladati zdrava pamet, da se oblačimo tako, kot je primerno za kraj, kjer smo. Najbolje je, če ostanemo naravne kot rožicel
Se bolj nas zanima prosvetno življenje na Koroškem, katero zasledujemo od tedna do tedna. Predvsem zavzemamo pozitivno stališče do tega, kar so slišala dekleta v okviru neke kulturne prireditve v Železni Kapli, da naj nikar ne iščejo sreče v tujini. Tudi me se bomo kmalu vrnile, kajti tujina ni zlata. Dostikrat prevara mlado neizkušeno dekliško srce. Večkrat so naše misli v domovini in hrepenimo po naših lepih pesmih, katere smo prepevale doma.
Povem vam še neki zanimiv slučaj, kako se srečajo ljudje včasih prav slučajno. Peljale smo se z vlakom v bližnje mesto Luzern. Nasproti nas je sedela mlada deklica. Gledala je skozi okno v lepo naravo, toda bila je zamišljena in videlo se ji je, da jo nekaj teži. Čez nekaj časa zaslišimo iz njenih ust nežno doneče glasove. Kaj bi to neki bilo, smo si mislile in še bolj nastavile ušesa. Deklica je imela domotožje in je zatopljena vase prepevala pesmico: „ ... tam, kjer zibka tekla je,... tega kraja jaz pozabim ne."
Te besede so seve zbudile v nas pozornost-> in smo deklico koj nagovorile. Ponosno je odgovorila, da je iz koroške Zilje. Takoj smo se sprijaznile in postale kot sestre ter začele prepevati slovenske pesmi. To so bili trenutki, ki sežejo mlademu človeku gotovo globoko v srce. Tega gotovo ne bomo pozabile.
Božični prazniki so za nami, tudi v tujini se imenujejo prazniki miru in ljubezni in smo jih še kar dobro preživele. Ko so zadoneli božični zvonovi, zapele orgle in pevci povzdignili svoje glasove, so marsikateri od nas stopile solze v oči. Toda tudi s to usodo se mora človek sprijazniti.
Ob koncu želimo še vsem bralcem milostno, srečno in blagoslovljeno novo leto. Tople pozdrave pošiljajo štiri dekleta iz Večne vasi č. g. župniku, sopevcem in pevkam, organistu, staršem, sorodnikom, posebno pa našim nezvestim fantom:
T. Hutter, M. Fračko, C. Koren, T. Gallo.S
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiliiliiiiiiiiiMiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiimiiiiiiniiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiMiiiiiiiiiimmiiiiiiiiilliiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
^Prometni oveev a Lanen
Prosvetno društvo v Celovcu priredi v petek zvečer, 21. L ob pol 8. uri v prostorih »Našega tednika"
PROSVETNI VEČER
V barvnih slikah bomo videli naše narodne običaje in življenje. — Božične običaje bodo spremljale tudi božične pesmi.
Vsi Slovenci iz mesta in okolice prisrčno vabljeni.
...................................................................................................
FRAN E R J AV E C
ZA ZIMSKE VEČERE:
KIMONO PULOVER
Biseri naše besede:
Skoraj ne bi mogli verjeti, kako daleč je že od tega. Pred 120 leti se je rodil slovenski pisatelj Fran Erjavec. Bilo je to še v času, ko je dr. Fr. Prešeren pisal v »Čbelico”. Fran Erjavec je pripovednik prirode. Njegove basni, živalske pravljice, potopisi in prisrčni edinstveni opisi posameznih živali so res biseri slovenske književnosti polpretekle dobe. Kdo ne pozna njegove povesti »Huzarji na Polici” ali ljubkega potopisa o polževem potovanju »Kako se je Slinarju z Golovca po svetu godilo” ali »Med Savo in Dravo”?
Erjavec je bil profesor in odličen vzgojitelj'. Študirati se je moral sam, kot večina slovenskih pisateljev. Kot dijak je bil torej .štruftar’ (inštruktor - domači učitelj). V svojih zrelih letih pa je izdal tudi več prirodoslovnih spisov znanstvene vrednosti. Umrl pa je razmeroma mlad, star 53 let.
Bilo je 12. januarja 1887. Erjavec je ves dan delal, zvečer v družini je bil nenavadno vesel in po večerji je pisal za slovenski
ZA DOBRO VOLJO
„Ali imam morda lahko to kolo?”
slovar še do pol 11. ure. Potem je šel počivat. A kmalu ga začne daviti kašelj, dvigne se v postelji, a se potem zgrudi in zatisne oči za vedno.
Po smrti Erjavca so začeli zbirati za njegovo ustanovo in sama Družba sv. Mohorja je podarila glede na velike zasluge, ki jih je imel pokojni za to družbo, celih 500 goldinarjev. »Ljubljanski zvon” pa je napisal o priliki njegove smrti: »Ves narod slovenski je imel samo enega Erjavca, zato pa tudi vsa Slovenija plaka za njim”.
VxavV(Lta a Dcavi
Bilo je v tistih časih, ko naši pradedje rži in pšenice še niso poznali. Tedaj je živel ob Dravi na Koroškem zelo bogat ribič. Vse svoje premoženje si je pridobil s tem, da je pridno lovil ribe v Dravi. Poln hvaležnosti je nekega dne vprašal Dravo. »Mamica Dravica, s čim naj ti povrnem, ker si mi pomagala do. blagostanja?”
Drava je nato odgovorila: »Pojdi daleč po svetu. Tam v daljnem kraju najdeš ljudi, ki imajo bel in ržen kruh; od vsakega mi po en hlebec kupi in mi ga prinesil” Ribič se je odpravil na pot in prišel v bogate in lepe kraje. Ljudje so tam jedli, česar on dotlej ni poznal: lep kruhek. Kupil je dva hleba, kakor mu je bila Drava velela. Ko se je ves vesel vrnil, je vrgel hleb pšeničnega in hleb rženega kruha v Dravo. — Nato je Drava začela naraščati in je poplavila ves levi in desni breg. Ko pa je voda odtekla, je pričela zemlja odganjati lepo rž in rumeno pšenico.
Tako so ljudje dobili seme in povsod so začeli sejati rž in pšenico.
za 9—10-letno deklico Potrebuješ: približno 250 g rumene, 30 g
rjave „Griingeyer” volne. — Pletilke št. 3 in 2i/2, 5 pletilk št. 2«/*.
Vzorec: Pas, okoli vratu in zapestje: 1 desna, 1 leva v sledeči razdelitvi barv: 2 vrsti rumeni, 2 vrsti rjavi; vse ostale dele pleti desno.
Poskus z zankami: 15 zank = 5 cm široko; 20 vrst = 5 cm visoko.
Navodila:
Hrbet: Začni z rokavoml Nasnuj 36 zank na pletilko št. 3 in pleti same desne. Na vrhnji strani rokava dodaj 24-krat vsaka 2 cm (vsako 8. vrsto) 1 zanko, nato pleti 5 cm naravnost. Spodnjo stran rokava pleti naravnost do višine 26 cm, nato dodaj vsako 2. vrsto 6x1, 2x2, 2x3, 2x4, 2x5, 9 in 2x 10 zank. Potem pleti naravnost do sredine hrbta = 53 cm. Drugo polovico hrbta spleti na isti način.
Sprednji del: Do višine 48 cm pleti prav tako kot hrbet. Za vratni izrez snemaj vsako drugo vrsto: 16, 2x4, 2x3, 4x2 in 1 zanko. Drugo polovico sprednjega dela spleti na isti način.
Izdelava: Vse dele nalahno zlikaj, nato jih sešij. Na spodnjem robu puloverja nasnuj na pletilke št. 2*4 180 zank in pleti 7 cm visoko 1 desno, 1 levo; menjaje 2 vrsti rumeni, 2 vrsti rjavi. V zapestju nasnuj 65 zank in prav tako pleti 7 cm visoko 1 desno, 1 levo; mejaje 2 vrsti rumeni, 2 vrsti rjavi. Za ob vratu nasnuj na igle št. 2*/2 160 zank in pleti 1 desno, 1 levo v sledeči barvni razdelitvi: 2 vrsti rumeni, 2 vrsti rjavi, 2 vrsti rumeni, 2 vrsti rjavi, 2 vrsti rumeni, nato vse zanke naenkrat zadelaj.
p * | * S * /\ * f\l * O * B * R **	* N * J * E
TURGENJEV:
PREPELICA
Nekoč sva šla z očetom na lov. Prerila sva se med nizko hrastovo grmičje ob rženem polju, kjer je bilo vedno dosti prepelic. Na tem mestu je bilo težko kositi in zato je ostala trava nedotaknjena. Cvetja je bilo tam mnogo: graška, zvončkov, spominčic, poljskih klinčkov. Kadar sem hodil tja s sestro ali služkinjo, sem jih vselej nabral polno naročje; kadar pa sem hodil z očetom, nisem trgal cvetja: zdelo se mi je, da tako opravilo ni vredno lovca.
Nenadoma se je pes Trezor ustavil; oče je zakričal in Trezorju je prav izpred nosa skočila prepelica — in zletela. Toda letela je zelo čudno: prevračala se je v zraku, se vrtela, padla na zemljo — prav kot bi bila ranjena, ali bi imela zlomljeno perut. Tre-aor se je na vso moč zagnal za njo — tega ni delal nikdar, kadar je ptica letela, kot se spodobi... Oče niti streljati ni mogel: bal se je, da ne bi krogla zadela psa. V tistem hipu pa — Trezor jo je dohitel in lop. Zgrabil je prepelico, jo prinesel in podal očetu. Oče jo je vzel in položil s hrbtom na dlan. Skočil sem k njemu. —
„Kaj, ali je bila ranjena?” pohitim.
„Ne,” mi odgovori oče, „ni bila ranjena; toda tu v bližini mora imeti gnezdo z mladimi in nalašč se je potvarjala, kot da je 'anjena, da bi mogel pes misliti, da je ne bo težko ujeti.”
„Toda zakaj to dela?” sem vprašal.
„Zato, da bi zvabila psa od svojih mladih. Potem bi že dobro zletela. Le da se je v tem slučaju zmotila: preveč se je pretvarjala in Trezor jo je ujel.”
„Ni torej ranjena?” sem spet vprašal.
„Ne ... Toda živela ne bo dolgo ... Trezor jo je gotovo stisnil med zobmi."
Primaknil sem se bliže k prepelici. Nepremično je ležala na očetovi dlani, povesila glavico in gledala name od strani s svojim kostanjevim očesom. In meni se je nenadoma tako zasmilila. Zdelo se mi je. da gleda name in misli: »Zakaj moram umreti? Zakaj? Saj sem vendar izpolnila svojo dolžnost: skušala sem rešiti svoje mlade, zvabiti psa dalje — in evo: ujela sem se. Kakšna ubožica sem! Ubožica! To je krivical Krivica!”
„Tata,” sem rekel, „mogoče pa vendar ne bo umrla”... in hotel sem pobožati prepelico po glavici.
Toda oče mi je rekel:
Ladja morskega roparja
Prevod iz angleščine Prvo poglavje
VIHAR
Bilo je v prvi polovici meseca junija leta 1790., ko so se zbirale množice v pristanišču New Orleansa. Lep dan je bil in lahen vetrič je pihal od obale, prav pripraven za plovbo.
Ljudje so stali na obali in gledali ponosno kretanje „Cirkasijana”, ki je razvijal svoja jadra. Bila je to ponosna ladja, ki je že parkrat preplula ocean in kljubovala že marsikateremu viharju. Natovorili so bombaž in so bili pripravljeni na pot v Evropo.
Kapitan je bil dober mornar in izkušen, moštvo je bilo utrjeno in poslušno. Značilna lastnost vseh mornarjev je upanje in zaupanje; navadno pa imajo mornarji tudi to srčno lastnost, da navdajo z zaupanjem vsakega, ki pride v njih družbo.
Nihče od pisane družbe na obali ni mislil, da se more ladji kaj pripetiti, še manj so kaj takega pričakovali ljudje na ladji. Ladja je bila dobro grajena in mornarji izkušeni, tako da je bilo nekaj potnikov, ki so jih le izjemoma vzeli s seboj, prepričanih o srečni vožnji in tudi trgovci, ki so tej ladji zaupali dragocene tovore in morda tudi svojo usodo, so z zaupanjem zrli na ladjo in
»e menili o izkušenosti mornarjev.
•
Lepo vožnjo so imeli skoraj vso pot, kar je izreden slučaj za ta letni čas.
Bili so blizu Anglije, ko je nenadoma izbruhnil vihar. Iz črne lise na obzorju, ki se
„Ne! Poglej: koj sedajle bo iztegnila tačice, vsa bo zatrepetala in oči se ji bodo zaprle."
Tako se je tudi zgodilo. Komaj pa je zaprla oči, sem zajokal.
„Cemu jočeš?” je vprašal oče.
„Smili se mi,” sem rekel. ..Izpolnila je svojo dolžnost, pa so jo ubili! To ni prav!” „Prevariti nas je hotela,” mi je odvrnil oče. „Pa jo je Trezor prevaril.”
..Hudobni Trezor!” sem pomislil — in v tistem trenutku se mi je zdelo, da celo oče ni dober... Kje pa je tu prevara? To je ljubezen do otročičev, ne pa prevara! Ce se je morala pretvarjati, da bi rešila deco, — potem je Trezor ne bi bil smel ujeti!
Oče je hotel vtakniti prepelico v lovsko torbo, toda jaz sem jo izprosil zase, si jo pazno položil na dlani, dihnil vanjo... ali
se bo zganila? Kljub mojemu prizadevanju je ostala nepremična.
..Zastonj, ljubček,” je rekel oče; „ne boš je obudil k življenju. Vidiš, glavica se ji maje.”
Lahno sem jo vzdignil za kljunček: toda komaj sem odmaknil roko — že je glavica spet omahnila.
„Ali ti je še zdaj hudo?” je vprašal oče.
„Kdo bo pa mladiče krmil?” sem spet vprašal.
Oče me je pazno pogledal.
..Nikdar naj te to ne vznemirja,” pravi, „samec-oče jih bo krmil. Toda glej, po-stoj,” je dostavil. — „Trezor že spet voha. Pa ne, da bi bilo to gnezdo? Seveda je!”
In res: v travi, dva koraka od Trezorje-vega gobca, so tesno drug poleg drugega ležali štirje ptički; stisnili so se drug k drugemu, iztegnili male vratove — in vsi tako hitro in naenkrat dihajo — prav kot bi trepetali! Pa perje že imajo; že ni več puha na njih — samo repki so še zelo kratki.
„Tata, tata,” sem kriknil ves iz sebe. „Po-kliči Trezorja, saj jih bo vse pokončal!”
L^(u (uc(uui se biL
Potovanje je bilo nekdaj silno naporno in dolgotrajno. Peš je bilo treba premeriti razdalje, ker še ni bilo vozil, ki danes krajšajo poti v neznane kraje. Manjkalo je tudi udobnih prenočišč, ki so danes potnikom povsod na uporabo.
S takimi nedostatki se je moral boriti Lipnik z Coljave, ki je imel do potovanja izredno veselje. Obhodil je hribe in doline; poznal je vse važne kraje in slovite božje poti daleč naokoli.
Prenočeval je navadno zunaj na prostem zlasti ob lepem vremenu. Nekoč pa se mu je le posrečilo priti do samotne hišice, kjer je prosil za prenočišče. ..Utrujen sem, da se komaj premikam,” je potožil in omahnil na klopico ob zidu.
..Najbrž ste povrh tudi lačni,” je uganil gospodar, ki je siromaku rad postregel.
„Kaj toplega bi se pač prileglo,” je vzdihnil potnik in potrkal na prazno torbo.
Dobil je skodelico mleka in kruha je vanj nadrobil, kar ga je čudovito pokrepčalo. Za prenočišče so mu odkazali majhno podstrešno sobico. Luna je sijala skozi okno in mu je nadomeščala svetilko.
Potnika ni zanimala preprosta oprava, brž je legel na trdo slamnjačo. Zleknil se je kakor na pernici, zakaj na postelji že ni ležal dolgo časa. Prijetno mu je bilo ob zavesti, da se potaplja v mirno spanje.
(Resnična dogodbica)
Tedaj je pri vratih nekaj zaropotalo. Nekdo je moral priti v sobo skozi zaprte duri in zdaj ga moti z rahlim cepetanjem. „Kdo je?” je dahnil Lipnik ter se radovedno sklonil na postelji.
Namesto odgovora je zapazil ob svitu lune kodrastega psička, ki se je bližal postelji, mahljaje s kratkim repom.
„Beži, mrcina!” je odklonil pasje dobrikanje in zamahnil z roko. Psiček je smatral njegovo kretnjo za izredno prijaznost, postavil se je na zadnji nogi, s prednjima pa se je vzpel na posteljo, da bi zlezel na toplo ležišče.
„Čakaj, kosmatinec!” Možak je stopil s postelje, zgrabil je pseta ter ga potisnil skoz vrata. „Zdaj bo vsaj mir,” si je mislil in legel na blazino.
Njegove želje pa se niso uresničile. Kmalu se je zopet pojavilo capljanje in cviljenje kot kako bridko ječanje.
Lipnik se je ugriznil v spodnjo ustnico. Nejevoljen je planil s postelje in vrgel psa skozi vrata.
„Dveh sem se znebil,” je menil sam pri sebi. Nekaj mu je reklo, da je opravil, toda „v tretje gre rado”, ga je pregovor opo-zoril.
Zopet se je začulo ječanje in kodrež je stal pred njim kakor iz tal pričaran.
„Že zopet eden!” je Lipnika ujezilo. „Ako
Zunanji red v svetu temelji na različnosti darov, sposobnosti in nagnjenj. Vse je potrebno, da se odvija svetovna zgodovina. Vsak človek je po svojem načinu in dejavnosti nepogrešljiv del svetovnega u-stroja. Če svojega opravila ne opravlja pravilno ali če povsem izpade, nastane nered v celoti. Tako važen je vsak posameznik in njegovo opravilo!
Wirtz
iiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiii
ne bo konca, tedaj bom vso noč prenašal to pasjo nadlogo.” — Krčevito je zgrabil psa ter ga treščil na stopnice, na kar je vrata od znotraj skrbno zapahnil.
„Dovolj ima!” je dejal in legel v posteljo. Komaj se je nekoliko pomiril, že ga je iznenadil cucek, ki ga je v spravo za njegovo jezo prijateljsko obliznil.
Možak se je prestrašil, čeravno ni bil strahopeten. Brž pa se je opogumil in vrgel psa iz sobe. Že tretjič je tako napravil, pa se ne zmanjka te zalege. Le od kod se jemlje ta golazen, ki mu odganja sladko spanje? Nekje jih mora biti celo gnezdo in tako bo prenašal to mrhovino do ranega jutra.
Spet se je pojavilo ropotanje in cviljenje se je ponovilo. Psiček je prilezel izpod o-mare ter se pognal možicu naravnost v naročje. „Poberi se!” je zakričal z glasom, ki je razodeval bojazen. „Sam vrag ima tukaj svoje kremplje.” — Togotno je pograbil pseta ter ga zakotalil navzdol po nerodnih stopnicah.
„Drugič ga bom treščil ob zid, da se bo razmazal,” se je zarekel, česar pa ni izvršil. Preveč ga je bilo strah, zakaj psetove oči so se svetile kakor dva žareča oglja. Naglo se je oblekel in odšel iz sobe. Zunaj za hlevom je našel kup stelje, kamor se je zaril in zadremal.
Ko se je zdanilo, je bilo treba odriniti na potovanje. Poprej se je zahvalil za prenočišče, kakršnega se bo drugič daleč izognil. „Vaša soba je začarana,” je očital gospodarju. „Peklenček jo ima v svoji posebni oblasti. Psov pa kar mrgoli, tako da jih ni mogoče znositi iz sobe.”
„Ni mogoče!” — Gospodar je povedel tujca v podstrešje, da se pomenita na kraju samem. Na stopnicah se je pridružil cucek, ki je zlezel pred njima v sobo skozi trhla vrata, kjer je manjkala spodnja deska.
„Aha!” je vzkliknil Lipnik, zakaj strah je bil pojasnjen in ni bilo treba ne razlaganja ne dokazovanja. Videl je, da je vso noč prenašal samo enega psa, ki se je skozi luknjo v vratih vedno vračal.
Limbarski
je stalno večala in z neverjetno naglico bližala, so že švigali bliski in kmalu je bila naša ladja sredi viharja, ki jo je piemetaval po valovih.
Tri dni je že trajal vihar, ki je gnal ladjo proti jugu v smeri Biskajskega zaliva, toda ladji ni napravil kake posebne škode. Okrog polnoči tretjega dne so opazili, da veter nekoliko ponehava. Kapitan Ingram, ki je ostal na krovu, je poslal po velikega krmarja:
,,Osvald,** je rekel kapitan, ,,vihar pone-huje in preden napoči jutro, bo vsa nevarnost pri kraju. Rad bi legel k počitku za eno ali dve uri. Ako bi se kaj izprememlo, me takoj pokliči.”
Osvald Bareth, visok, močan človek, prave prekomorske postave, je pazno pregledal vse obzorje okoli in okoli, preden je odgovoril. Nazadnje so njegove oči obstale obrnjene proti vetru.
„Ne vidim nic takega, je dejal, ,,tudi ne vidim nikakih znamenj, ki bi kazala, da se vedri proti vetru; sedaj imamo le malo mir, di si moremo oddahniti; verujte mi pa, da bomo imeli v kratkem nov vihar.”
, Sedaj ga imamo že tri dni,” je odgovoril kapitan Ingram, „in poletni viharji trajajo
navadno le toliko časa.
„Da,” je dejal krmar, „toda le, ako se veter ne obrne in ne začne pihati nazaj. Meni gotovo prav nič ne ugaja; da pa ga bomo imeli, je tako gotovo, kakor bivajo kače v
Virginiji.”	„	•	, j
„No, če bo, naj pa bo, se je glasil odločni odgovor kapitanov. ,,I azi dobro, Bareth in glej, da ne zapustiš krova, da me prideš klicat; pošlji dol rajši drugega mor-
narja.
Kapitan je odšel v svojo kabino. Osvald j,e pogledal na kompas, izpregovoril nekoliko besed z mornarjem pri krmilu, sunil enkrat ali dvakrat pod rebra nekatere mornarje, ki so lenarili, natanko pregledal črpalke, si natlačil v usta svežega tobaka in potem zopet začel opazovati nebo. Temen oblak je bil ravno nad glavo in se spuščal za vetrom proti obzorju. Osvaldovo oko ga je gledalo samo nekoliko sekund in že je opazilo slabo svetlikanje bliska in takoj zatem še enega in bolj svetlega. Naenkrat je veter popolnoma prenehal, v naslednjem trenutku pa zopet zatulil. Iznova je bila ladja sredi globokega valovja in zopet se je zabliskalo in za bliskom je zagrmelo v dalji.
„Najhujše smo prebili, si dejal, kapitan? Meni se pa zdi, da najhujše šele pride”, je mrmral Osvald in neprestano ogledoval nebo.
„Kako je s krmilom, mat?” je vprašal Osvald, ko je krenil proti zadnjemu delu ladje.
„Vse v redu!”
„Ta jadra tukaj moramo vsekakor sneti,” je nadaljeval krmar. „Tja nazaj, fantje, m dol z jadri! Dobro držite vrvi, sicer vzame udarjanje vetra naši potnici vso dobro voljo. No, ako bi bil jaz kdaj gospodar ladje, nikdar ne bi jemal na krov ženske. Še dolarji ne bi me mogli zavesti do tega.”
Sedaj se je bliskalo nepretrgoma in glasno grmenje, ki se je takoj oglasilo za vsakim bliskom, je pričalo, da se je vihar zelo približal. Ulila se je prava povodenj - veter je prenehal — in zopet divjal - zopet ponehal — se obrnil za eno ali dve črti in
premočena težka jadra so udarjala ob jambore.
„Sem s krmilom, mat!” je kričal Osvald, ko je nenaden blisk ljudem za trenutek sko-ro vzel vid in jim je grom oglušil ušesa. Veter je zatulil in potegnil novič — potem prenehal in nastala je smrtna tišina. Jadra so ohlapno visela nizdol, deževalo je v močnih curkih, vtem pa se je zibala ladja med valovi sem ter tja in nastala je naenkrat velika tema.
„Jim, po kapitana!” je ukazal Osvald. „Za Boga! Nekaj bomo doživeli! Glavne trase tja, fantje, in drogove jader navzkriž! Le urno! Ono zgornje jadro bi se moralo zaviti,” je mrmral krmar, „toda jaz nisem kapitan. Drogove jader navzkriž, fantje!” je nadaljeval, „urno, le urno! — Sedaj ni čas, da bi se igrali kakor otroci!”
Ker je bilo v temi in plohi zelo težko najti vrvi in jih podajati drug drugemu, niso mogli mornarji izvršiti povelja tako hitro, kakor bi bilo treba; in preden so izvršili svoj nalog in je mogel kapitan Ingram priti na krov, je potegnil v nesrečno ladjo veter ravno od nasprotne strani, od koder je bil prišel vihar; vrgel je krmarja čez krmilo, druge pa, ki so z Osvaldom na čelu imeli opraviti pri glavnih drogovih jader, z vrvmi in drugimi stvarmi, ki niso bile privezane, je metal sem in tja tako, da so se le z največjimi napori osvobodili iz zamotanih vrvi in se rešili nevarnega položaja. Nenadni sunek je zbudil vse ljudi, ki so bili spodaj v ladji, in mislili so, da se ladja potaplja. Planili so na krov v spodnjih oblekah, ostalo oblačilo pa so nosili v rokah, da se odenejo — ako jim dovoli usoda.
(Dalje prihodnjič)
He fuuut&ite!
V soboto, 2 2. januar ja
se začne v trgovski hiši
UM5CHADEN
CELOVEC - KLAGENFURT, BahnhofstraBe 7
VELIKA RAZPRODAJA
po dosedaj še nikdar tako
znižanih cenah
gospod
Naša dolžnost je, sporočiti žalostno vest, da je naš velespoštovani
Bog Vsemogočni je dne 13. januarja 1955. poklical v svojo večno domovino enega najboljših, ki je svoje življenje posvetil koroškemu kmetijskemu gospodarstvu in vsemu koroškemu ljudstvu:
Dr. ing.
Rudolfa Paula
direktorja Gornjekoroške mlekarne v Beljaiku-Villach
Pokojnik je koroškemu kmetijskemu gospodarstvu 28 let zvesto služil in nam bo ostal nepozaben kot zgled izpolnjevanja dolžnosti, zvestobe in zmožnosti.
Celovec — Klagenfurt, dne 13. januarja 1955.
DEŽELNA KMETIJSKA ZBORNICA ZA KOROŠKO
Predsednik:
OR. HERMAN GRUBER
Dr. ing.
Rudolf Paula
direktor Gornjekoroške mlekarne, d, z o. z. v Beljaku — Villach, dne 13. januarja 1955 v 55. letu življenja umrl.
Zadruga izgubi z njim izrednega dejavnega in uvidevnega poslovodjo, ki se je zavedal svoje dolžnosti in katerega celotna delovna moč je bila posvečena blaginji mlekarne.
Njegovo življenjsko delo je bilo izgradnja zadruge, ki se mora za velikost in obseg zahvaliti dragemu pokojniku.
Zadruga, v kateri zapušča vrzel, katero bo težko izpopolniti, ga bo ohranila v svetem spominu.
Blagoslovitev pokojnika, kateri je bil prepeljan na Dunaj na pokopališče v Dbblingu, je bila v soboto, 15. januarja 1955, ob 15. uri v Beljaku na centralnem pokopališču.
B e 1 j a k — V i 11 a c h, 17. januarja 1955.
UPRAVNIŠTVO
GORNJEKOROŠKE MLEKARNE, d. z o. z. BELJAK - VILLACH
K,
IZZA 50 LET (Beli ledni
od 22. januarja do 12. februarja 1955
Joh. TSCHERNITZ
CELOVEC, NEUER PLATZ 7
KINO
< Lt ol »I KI K.t >1-1 K I
STAI»TTHEATF.W
Od petka do torka: „Gllcn Mtil-lers Dary”
Od srede do petka: „Unterwclt in Pariš”
PRECHTl
Od 22. do 25. 1.: „Damonen der Stidsee”
PLIBERK
19. do 20. jan.: „Man nennt es Liebc” ni za mladino
22. do 23. jan.: „Wir tanzen auf dera Regenbogen” ni za mladino
26. do 27. jan.: „Weisse Fran in Afrika”
POLNOZRNATI KRUH potreben za vaiie zdravje dobite pri va$em trgovcu in pri peku SEKALI) VVAI TER, velepekarija, Celovec. I O.-Ok tober-St rasse.
SCHROTTVERTRIEB Fran/ Rumtvolf, Klagenfurt, Flatschather Strasse 18, telefon 37-78.
Sanitarne naprave, centralne kur jave, vodovodne napeljave ANDLINGER, Celovec, Adlet gasse, tel. 20-52. Strokovni nasveti in brezplačni proračuni. Dobave po tovarniških cenah. Električne črpalke. Vse na zalogi.
Ure in nakit tudi na obroke za dvajset šilingov tedensko v strokovni trgovini
KARL
FRIEDRICH
Klagenfurt, Lidmanskygasse
Neprekosl|ivi Hoover; pralni stroj, kuhinjski stroji, sesal« i prahu za tetic, za niene, za vse'
HAAS & CO.
CELOVEC, Kahnhnistr. S
Edinstvene cene k
Inventurni prodaji
moške hlače iz žameta samo	S	159.—
damske volnene obleke od	S	58,-
pnloverji za otroke, volneni	S	30,—
hlačke	S	15.—
otroške hlačke z nogavicami (v celem) S 12.60 in še drugo
Pleikner OHG.
BELJAK - VILLACH, Hauptplatz 28
Modroce, tapecirano pohištvo, dobro tn poceni samo pri proizvajal eu Johann Ortner, Beljak. Wid mangasse 31 tei Riiigiiiaucrgas.se Nr. 11.
Naš optik je:
KARL SEKERKA dobavitelj vseh bolniških blagajn. Klagenfurt, St.-Ruprechter Str. 18
Vsak teden nove pošiljke raznih avto-vozov samo Ka. Autozcntralc POTUZNIK. Celovec - Klagenfurt, St.-Ruprechter Strasse.
Izpraznitvena prodaja
od sobote dne 22. januarja naprej
Veliko znižanje cen — najugodnejša priložnost nakupa
O BLAGO vsake vrste
O moško, damsko in otroško PERILO
O VOLNA v bogati izbiri
L. MAURER
CELOVEC, Altei Platz 35
B5
Kolesa, motorji, različni štedilniki, lastna delav niča za stroje, delo solidno in po ceni v znani celovški mehanični delavnici.
Zanesljivi odjemalci dobijo tudi na obroke.
Johann Novak
MEHANIK IN KLJUČAVNIČAR KLAGENFURT, Feldmarschall-Konrad-Platz 1
Blagoslovljeno novo leto!
Gottfried
STUCKL
• * • • • ••J :	,
r w
•v J
\\'
svečarna v PLIBERKU-BLEIBURG
priporoča za svečnico svoje dobre sveče — voščenke po ugodnih cenah
Tudi to moderno kuhinjo je opremila naša tvrdka
Poslužite se tudi vi našega nasveta za gospodinjsko ekonomijo
Hans
Wernig
Celovec-Kglft., Paulitschg. 13
gospodarske štedilnike štedilnike s centralno kurjavo, kakor za ureditev vele-kuhinj
SLOVENSKE ODDAJE V RADIU
Nedelja 23. L: 07.20—07.25 Duhovni nagovor — 07.25—08.00 S pesmijo pozdravljamo in voščimo. — Ponedeljek, 24. L: 13.55—14.25 Poročila. Objave. Za našo vas. — 18.45—19.00 Narodne pesmi. — Torek, 25. L: 13.55—14.25 Poročila. Objave. Zdravniški vede?.. Kulturne vesti. — Sreda 26. L: 13.55—14.25 Poročila. Objave. Kmečki koledar: Od božiča do pusta. — 18.45—19.00 Za ženo in družino. — Četrtek, 27. L: 13.55—14.25 Poročila. Objave. Koroški zbori pojejo. - Peter, 28. L: 13.55-14.25 Poročila. Objave. Od pravljice do pravljice. Zg uho in peto... — Sobota, 29. L: 09.00—10.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca. — Nedelja, 30. L: 07.20—07.25 Duhovni nagovor — 07.25—08.00 S pesmijo pozdravljamo in voščimo.
URADNE OBJAVE,
FINANČNA DIREKCIJA ZA KOROŠKO štev. 4/82-II-1954
RAZGLAS za Koroško
V soglasju z uradom Koroške deželne vlade sporočamo, da takoimenovani „Bcwcrtungss3tze fiir Sachbcziige” (Razglas koroške finančne direkcije od 30. 1. 1952, štev. 4/15-II-1952), oznanjen v AOcFV., leto 1952 štev. 100, S. 119, ostane do nadaljnega v veljavi.
Oduaja uavčn.h Kart (Lohnsteueraarten) 1952/53 finančnemu uradu
Finančna direkcija za Koroško naznanja:
Kljub večkratnemu pozivu še niso oddali vsi polnoštevilno davčnih kart (Lohnsteuerkartcn) 1952-53. Delodajalce zamudnike s tem zadnjikrat pozivamo, da nemudoma pošljejo davč.ie karte (Lohnsteuer-karten) 1952-53 vredu izpolnjene finančnemu uradu, kateremu pošiljajo plačilni davek.
Finančni urad more z denarno ali zaporno kaznijo prizadete prisiliti, da se pokorijo tej odredbi.
UM uhaja vsak četrtek. - Naroča se pod naslovu........Naš tednik-Kronika”, Celovec, Viktrmger Ring 26 - Naročnina mesečno 4 Sil. za inozemstvo 4 dola, |e lemo Odpoved za en mesec naprej. - Lastnik
in izdajatelj Narodni svet koroških Slovencev. - Odgovorni urednik: Janko Janežič, Leše pri St. Jakobu. - Tiskarna Družbe sv. Mohorji. Celovec. Viktniu.-r R.U.r "fi. Te«, štev. uredništva in uprave :*•'*.