ANNALES • Ser. hist. sociol. - 13 - 2003 • 1 original scientific paper UDK 94 (45:437 Slovaška)"! 922/1943":329.18 prejeto: 2002-1 M 9 FAŠISTIČNA ITALIJA NA SLOVAŠKEM: ODNOSI MED ITALIJO IN SLOVAŠKO OD MUSSOLiNIJEVEGA VZPONA NA OBLAST DO NJEGOVE KAPITULACIJE Borut KLABJAN (1-340(8 Dolina (Trst), Dolina 35 e-mai!: bomtida@hotnnail.com IZVLEČEK V besedilu avtor obravnava vpliv fašistične ideologije na Slovaškem od začetka Mussofinijevega vladanja do razpada njegovega režima. Ugotavlja, da so se na Slovaškem že v začetku 20-ih let prejšnjega stoletja začele pojavljati organizirane skupine, ki so se odkrito sklicevale na italijanski fašizem. Podpora Mussolinijevemu režimu se je v medvojnem obdobju znatno razširila, predvsem v krogih, ki so bili blizu slovaški Ljudski stranki. S pričetkom druge svetovne vojne in z nastankom slovaške države so se stiki in odnosi med italijanskim režimom in totalitarno nas troje n i m i slo vaškim i krogi na oblasti dokončno institucionalizirali. Ključne besede: Italija, Slovaška, Češkoslovaška, srednja Evropa, medvojno obdobje, druga svetovna vojna, fašizem, fašistična propaganda l'italía fascista in slovacchia: i rapporti tra l'italia e la slovacchia dalla salita al potere dl mussolini fino alla sua capitolazione 5INTESI Net testo viene traita ta I'influenza che t'ideología fascista ha avuto in Slovacchia dagli inizi del regime di Mussolini fino al suo declino. Si accerta che in Slovacchia gi'a agli inizi degli anni '20 de! secolo scorso, si sono formati gruppí organizzati, vicini al fascismo italiano. II sostegno al regime di Mussolini si è allargato notevolmente riel período della guerra, soprattutto nei circoli vicini al Panito Popolare Slovacco. Con l'inizio délia seconda guerra mondiale e con la costituzione dello Stato Slovacco, i rapporti con il regime fascista e con i circoli tota litan stovacchi che stavano al potere, si sono definitivamente istituzionalizzati. Parole chiave: Italia, Slovacchia, Cecostovacchia, Europa centrale, periodo della guerra, seconda guerra mondiale, fascismo, propaganda fascista 149 ANNALES • Ser. hist. sociol. - 13 - 2003 • 1 Sontl KLABjAN; f AŠI5? IČMA ITALIJA NA SLOVAŠKEM: ODNOSI MED ITAI.HO IN SLOVAŠKO OD MUSSOLINIJEVHCA VZPONA NA OBIAST .... 149-162 Tako v italijanskem kot v slovaškem zgodovinopisju je vloga italijanskega fašizma na Slovaškem skorajda nepoznana. Na eni strani se celotno pozornost posveča vplivu in pomenu Hitlerjevega rajha, na drugi pa se fašizem bolj ali manj obravnava kot notranja zadeva. Objavljenega gradiva je malo, zato sem v diplomski nalogi, katere kratek povzetek je sledeči članek, uporabi! (vsaj kar zadeva gradivo v italijanskem jeziku) podatke iz različnih arhivskih fondov. Še najbolj mi je bilo koristno gradivo Iz Zgodovinskega arhiva italijanskega zunanjega ministrstva (ASMAE) in tisto iz Osrednjega državnega arhiva (ACS), obdelal pa sem še nekaj že objavljenih dokumentov iz zbirke Documenti diplo-matici itaiiani (DDI). Večina ostalih virov v italijanskem ter deloma tudi v angleškem jeziku obravnava srednjo in vzhodno Evropo v medvojnem obdobju, in sicer kot enovito celoto in se ne spušča v analizo slovaške spe-cifike. Na splošno pa se obdelani teksti tujih raziskovalcev ukvarjajo z novejšo slovaško zgodovino le posredno, kot del češke oziroma širše češkoslovaške problematike. Slovaški zgodovinarji, kot že omenjeno, pa svoje raziskave usmerjajo v poglobitev stikov z nacistično doktrino. Tako ostaja vpliv italijanske politike v ozadju. UVOD Eden izmed povodov za razmišljanje o sodobni slovaški zgodovini oziroma o vlogi, ki jo je Italijanska fašistična ideologija Imela v tej deželi, je bilo srečanje z bivšim predsednikom društva Sodefis Dante Alighieri iz Bratislave, gospodom Šmatljkom. Po njegovih besedah pred leti ustanovljeno društvo komajda životari in se zanj zanima le peščica navdušencev. V preteklosti (od prve svetovne vojne dalje) pa je bila navzočnost Italijanske države in vse, kar je z njo povezano, na slovaških tleh dosti bolj opazna in markantna. Sam gospod Smatlšk se spominja, kako je v letih med drugo svetovno vojno obiskoval gimnazijo v Banski Bystrici, kjer so leta 1940 prvič uvedli pouk italijanskega jezika. Prvi učitelj, Slovak Gregorovič, je poleg drugega dijake pospremil na ogled propagandnega celovečernega filma Alcazar, ki je prikazoval in opisoval zmagovite pohode italijanskih in nemških enot na raznih frontah, Gre-goroviča je kaj kmalu nadomesti! italijanski učitelj Guido Maria Ferrari, ki je učne ure začenjal s podrobnim pregledom novic iz bojišč. Učenje se je nato nadaljevalo z opisom šeg in navad italijanskega naroda, Iz pripovedovanja gospoda Šmatlaka je dovolj jasno, da je bil namen italijanskega učitelja usmeriti zanimanje dijakov v določeno področje in pogojevati njihovo mišljenje s takratnimi klišeji.1 SLOVAKI V NOVI DRŽAVI V NOVO EVROPO V komaj minulem stoletju se tesnejši stiki med Italijani in Slovaki pojavljajo že med prvo svetovno vojno, in sicer predvsem po zaslugi M. R. Štefanika, francoskega državljana, vendar po rodu Slovaka, po poklicu astronoma in poleg drugega generala francoskega vojaškega letalstva, ki je v pariških vladnih krogih in kasneje med nekaterimi vidnimi italijanskimi politiki užival precejšen ugled. Zahvaljujoč se njegovemu posegu je takratni francoski predsednik vlade Aristide Briand sprejel Tom^ša G. Masarykn,2 ki je prav takrat snoval Češko-slovensko nčrodno rado (Conseil National des pays Tcheques) - organizacijo, ki naj bi iz tujine vodila boj za osvoboditev Čehov in Slovakov izpod habsburškega jarma. Triumvirat Masa ryk-Štetin i k-Benes je v naslednjih letih dosegel precejšnje uspehe: predvsem tega, da so zahodne velesile sprejele njegov boj za svojega, se sprijaznile z razpadom Avstro-Ogrske monarhije in še zlasti z ustanovitvijo novih držav, ki naj bi temeljile na narodnostnem principu (tak primer ie bila Češkosl o-vaška3). Italija se je do zadnjega zoperstavljala, in sicer zato, ker bi na tak način neuradno privolila nastanku skupne države južnih Slovanov, to se pravi nevarnemu tekmecu na drugem bregu Jadrana. V času vojne se je stanje spreminjalo in so tudi Italijani (enako kot v Združenih državah Amerike, v Rusiji in v Franciji) podprli ustanovitev vojaških enot čeških in slovaških prostovoljcev, imenovanih Cesko-slovenske legie. Vodja le-teh je bil spretni Steznik, ki je s številnimi pogovori z raznoraznimi politiki (tudi italijanskimi) pripomogel, da t Po italijanski kapitulaciji 8. septembra 1943 se je C. M. Ferrari odločil, da bo, v nasprotju z večino italijanskega prebivalstva, ostal zvesl Mussoliniiu in njegovi novo nastali republiki (Repubblica Sociale Italiana, bolje poznana kot Repubblica di Salo). Taka in podobna delovna mesta so torej lahko zasedali ljudje, katerih zvestoba fašističnemu režimu ni bila v dvornu in so bili zalo najprimernejši za širitev fašističnega nauka. 2 "Masaryk, Tomaš Garrigue (1850-1937), češkoslovaški politik, filozof in sociolog Bil je poslanec v avstrijskem parlamentu (18911893 in 1907-1914) in je zaslovel po svojih prizadevanjih za priznanje pravic židovski in slovanskim manjšinam. Med prvo svetovno vojno je v Londonu skupaj z Benešem poskuša! doseči priznanje češke neodvisnosti in zvezno priznanje svoje države. Po njuni zaslugi »o leta 191 a v Pragi razglasili češko neodvisnost, Masaryka pa izvolili za predsednika. Zavzemal se je za prijateljske odnose s Francijo, Nemčijo in Avstrijo in je bil odločen zagovornik Društva narodov. Menil je, da zaradi vse hujše grožnje nacizma Češkoslovaška potrebuje mlajšega predsednika, zato je odstopil (1935) in položaj prepustil Benešu." (Oxfordova enciklopedija zgodovine (1993)). 3 V delu bo uporabljena oblika Češkoslovaška, češkoslovaški itd., saj je tako navedeno v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Bolj primerna in točna pa bi bila zveza Češko-Slovaška itd., kot je zapisano v mirovnih pogodbah, ki so botrovale k ustanovitvi nove države. 150 ANNALES • Ser. hist. sociol. - 13 - 2003 • 1 Gonit KLABJAN: FAŠISTIČNA ITALIJA NA SI.OVAŠKEM: ODNOSI MED (TAl.HO IN SLOVAŠKO OD MUSSOlINiJEVtCA VZPONA NA GBIAST.... 145MG2 so na pariški mirovni konferenci češkoslovaški predstavniki lahko sedeli za mizo zmagovalcev. V tistem obdobju so bili odnosi med Italijani in Českoshv&nsko narodno rado dokaj plodni. Dve diviziji češkoslovaških legionarjev pod vodstvom ambicioznega italijanskega generala Piccioneja, ki je malo prej nadomestil neposlušnega Crazianija, sta se v prvih mesecih leta 1919 podali na Slovaško, od koder sta po srditih bojih spodili madžarsko vojsko, ki se ni hotela podrediti zavezniškim ukazom. Le-ti so določali umik sovražnih enot iz ozemlja, namenjenega bodoči češkoslovaški državi. Prijateljski odnosi pa so se kmalu skrhali. Na diplomatski ravni je med Italijani in Francozi prišlo do trenja, in sicer v zvezi s prihodnjim vplivom in nadzorom nad srednjeevropskim prostorom. Tako je konec maja Piccionejevo mesto prevzel francoski general Pelle. Od tega trenutka dalje so se češkoslovaški odnosi z Italijo začeli krepko spreminjati, postajati so vedno bolj problematični in težavni (Hronsky, 2002). Na pariški mirovni konferenci je italijansko nezaupanje do češkoslovaških zahtev prišlo jasno na dan.4 Čeprav so bili gospodarski stiki za obe strani še nekaj časa precej vabljivi in koristni, je italijanske voditelje z zunanjim ministrom Sonninom na čelu mučil strah pred novo nastalimi slovanskimi državami fleoncini, 1978, 358). Zato so Italijani svoje zanimanje raje usmerili k Madžarski, ki je tako postala ena izmed najbližjih in najzvestejših italijanskih sogovornikov. Češkoslovaška republika je bila v primerjavi z ostalimi državnimi enotami, ki so se na tak ali drugačen način prelevile iz ruševin Habsburške monarhije, nedvomno v zavidljivem položaju. Začasna kriza je neizogibno udarila tudi po Masarykovi državi, posledice pa so bile veliko bolj mile in kratkotrajne kot pri katerikoli drugi srednjeevropski sosedi. Čeprav se statistični podatki včasih malenkostno razhajajo, lahko z gotovostjo rečemo, da je Češkoslovaški pripadlo približno 70% celotne industrijske moči bivše monarhije. S takim potencialom je bila tako na nivoju industrijsko najbolj razvitih zahodnoevropskih velesil. (Berend, Ranki, 1978) Če pogledamo samo slovaški del države, pa se nam kaže drugačna slika. Nedvomno je bila Slovaška že v predvojnem času, v primerjavi s češkim in moravskim delom, gospodarsko precej bolj zaostala. Stanje se je z novo ureditvijo, ko so se še tako krhke in malo donosne vezi s preostalim delom Ogrske popolnoma izničile, še poslabšalo. Povezave z novim središčem Prago so bile težavne in karseda obremenjujoče za državo, ki se je hotela iz vojnih ruševin razviti v moderno iri funkcionalno enoto. Poleg tega bi slovaška industrija za obnovitev in modernizacijo objektov, infrastruktur ter obratov nujno potrebovala podporo s strani državnih oblasti. Državna politika z velikim kapitalom vred pa je raje podpirala in namenjala sredstva osrednjemu delu države.5 Čeprav je za ocenitev državne moči industrija bistvenega pomena, bi bila, če ne bi upoštevali agrarne politike, slika povojne Češkoslovaške popolnoma zgrešena. Na Slovaškem se je več kot 60% prebivalstva ukvarjalo s poljedelstvom in z dejavnostmi, ki so z njim povezane. Čeprav je bil odstotek na Češkem nekoliko nižji (30%), je bil vse prej kot zanemarljiv. Zato so vsi z izrednim zanimanjem sledili pripravam na agrarno reformo med leti 1919 in 1920. Reforma pa se ni izkazala za tako radikalno kot so malo prej napovedovali njeni pobudniki. Po desetih letih je bila še skoraj polovica slovaške zemlje v rokah veleposestnikov. Poleg tega se je zaradi velikih težav za namestitev nove oblasti stanje na Slovaškem razlikovalo od tistega na Češkem in Moravskem. Medtem ko so Čehi kaj kmalu na tak ali drugačen način prepričali Sudetske Nemce, da bo meja potekala tako, kakor je bilo določeno v Parizu, se madžarska vojska in prebivalstvo madžarske narodnosti, ki je naseljevalo območje, dodeljeno Češkoslovaški, ni hotelo sprijazniti z novo ureditvijo. Nezaupljivo so sprejemali novo oblast in se obračali na Budimpešto ter iskali kakršnokoli podporo. Še celo leto po razglasitvi nastanka Češkoslovaške so si sledili številni oboroženi spopadi. Madžarske oblasti pa so pod pritiskom zahodnih velesil le morale kloniti In zapustiti Gornjo Ogrsko, kot so imenovali slovaško območje. Iz navedenega je razvidno, da bi bilo na Slovaškem tako na družbeno-gospodarskem kot na političnem področju izenačenje stanja z vsedržavnim skrajno omejevalno in posplošujoče. Številna nerešena vprašanja s teh področij so, kljub velikemu razcvetu na področju kulture, šolstva in na splošno narodne samozavesti, privedla do tega, da se je nelagodje Slovakov postopoma širilo in stopnjevalo. Na to struno so spretno igrali nekateri politiki. V podporo jim je bila tudi takratna mednarodna politična situacija, naklonjena uveljavitvi močnih figur, ki so s populističnimi gesli osvajale sestradane množice. Veliko ljudi je, razoračanih nad dotedanjim političnim razredom, sprejemalo nove mesije. 4 Poleg najobčullivejših aigumentov združitve Čehov in Slovakov v skupni državi in n«'ločljivosti ozemelj, ki so zgodovinsko pripadala češki kroni, je češkoslovaška diplomacija predložila vrsto zahtev, ki so tudi za naše ožje območje izredno zanimive. Ozemeljski koridor med Slovaško in Slovenijo ter internacionalizacija železniške proge med Bratislavo in Trstom. Trst je bil tako pred vojno kot po njej izjemno privlačen zi češki kapital, ki je iskal novih poti za svojo uveljavitev in razvoj. 5 V 20-ih letih so na Slovaškem zaprli približno 200 industrijskih obratov in tako je ostalo brez zaposlitve skoraj četrtina vseh delavcev, zaposlenih v industrijskem sektorju. iLiptžk, 2000, 115) 151 ANNALES • 5er. hist, socio!. • 13 • 2003 • 1 Borni KLA8JAN: TASISTIČNA ffALIJA NA SLOVAŠKEM: ODNOSI MED ITAUjO IN SLOVAŠKO OD MUSSOLINilEVECA VZPONA HA OBLAST .... 149-162 NOVOST NA SVETOVNEM POLITIČNEM PRIZORIŠČU: FAŠIZEM Po pohodu na Rim oktobra 1922 so Italijani dobili svojega duceja - Benifa Mussolinija. Ta se je s spretnimi potezami in manevri povzpel do samega vrha državne politike ter se s pomočjo nekaterih industrijalcev in veleposestnikov znebil ostalih "omahujočih" političnih mož. V nekaj letih je fašistično doktrino povzdignil na raven državne ideologije in s pomočjo svojih pajdašev onemogočil kakršenkoli prevrat. Režim se je v prvih letih fašistične vladavine bolj ubada! s tem, kako bi se čimbolj utrdil pa tudi s postopno fašizacijo državnega aparata. Zato si Mussolini in njegovi tovariši niso mogli privoščiti, da bi svoj nauk širili izven državnih meja. Mussolini je sam trdil, da ga kaj takega sploh ne zanima. Vendar je nova ideologija vzbujala veliko zanimanje in fašistični vzor se je brez podpore italijanskih oblasti ali organizacij kar sam širil (Borejsza, 1981, 21). Na Slovaškem se je, in to v okviru dveh strank, ki sta bili med najstarejšimi na slovaškem političnem prizorišču - Slovenska ndrodna strana (SNS) in Slovenska fudova strana (SLS), naklonjenost fašističnim prvinam pojavila takoj po Mussolinijevem pohodu na Rim (Ka-menec, 1980, 46). V tistem trenutku sta ti dve stranki vodili odkrito protivladno politiko, in sicer z namenom, da bi se izmuznili iz centralističnega praškega primeža in tako za Slovaško dosegli čim širšo avtonomijo. Vsaj toliko široko, kolikor jo je predsednik Československe narodne rade T. C. Masaryk pred leti obljubil predstavnikom čeških in slovaških združenj v Združenih državah Amerike.& V novi državi se je v povojnih letih uveljavila teorija čehoslovakizma. Gre za koncepcijo o dejstvu, da Čehi in Slovaki tvorijo en narod. Proti takim idejam sta ostro nastopili stranki SNS in SLS. Ko je na svetovno prizorišče stopil fašistični duce Benito Mussolini, so se v okviru teh dveh strank začele pojavljati osebe in skupine, ki so se bolj ali manj odprto zgledovale po njem. Poveličevale so njegovo politiko, se zgražale in "udarjale" po lastnih državnih voditeljih ter se z ekstremističnimi gesli skušale prikupiti zbeganim ljudskim množicam. Za vsemi temi visoko donečimi, narodno in socialno občutenimi gesli in parolami nekaterih slovaških najvidnejših mož so seveda, poleg drugega, stala politična spletkarjenja, osebne bitke glavnih osebnosti in bitke med pripadajočimi frakcijami ter boj za premoč na političnem bojišču. Nekateri člani Narodne stranke so v Martinu7 ustanoviti Jednoto $iovenskych junakov in čeprav je bil uradni namen te organizacije ohranjanje slovaškega jezika, so bili iz nje izločeni komunisti in židje. Isti stranki je pripadal tudi L. Bnzovsky, ki je v mestu Lučenec postavil na noge organizacijo Slovenskvch narodnych fašistov. Skupini nista dosegli večjega pomena; z ene strani zaradi omejene-moči Narodne stranke, 7. druge strani pa zaradi neizbežnih medsebojnih obračunavanj znotraj organizacij samih. Novo nastaie fašistično nastrojene skupine oziroma organizacije, povezane ali pa navdahnjene s fašističnimi ideali, je z veseljem pozdravila Ljudska stranka. Dne 31. decembra 1922 je v njenem uradnem glasilu Slovak izšel članek z naslovom Slovaški fašisti in politične stranke, v katerem je bilo med drugim napisano: "... Naše stališče do slovaških fašistov je jasno: smo z. njimi, če so iz naroda, z narodom in za narod slovaški ..." (Čaplovič, 2001, 83).8 V naslednjih mesecih je radikalna struja, zbrana okrog Vojtecha Tuke, poleg drugega še glavni redaktor Slovaka, začeta v okviru stranke pridobivati vedno večji vpliv. Zato ji je brez večjih težav uspelo uveljaviti predlog o ustanovitvi neke vrste zasebne strankarske policije, ki bi v volilnem letu 1923 na strankarskih zborovanjih in shodih skrbela za varnost in red. Vedno večja skupina varnostnikov se je kaj kmalu prelevila v pravcato organizacijo z lastnim statutom, točno določenimi pravili in priznanimi voditelji. Nadela si je ime Rodobrana in z izrazitimi nacionalističnimi gesli, naperjenimi predvsem proti Čehom in Madžarom, ter s protižidovskimi izpadi, povezanimi z vsesplošno nestrpnostjo, ki jo je takrat razširjal italijanski fašizem, stopila na politično sceno. Eden izmed temeljev, ki se je jasno kazal v govorih njenih pripadnikov, je bila verska vsebina in pripadnost. Dobesedno stražiii so nastope cerkvenih oblasti in predstavnikov, vestno sledili cerkvenim procesijam in si kot simbol izbrali križ, obdan z bodečo žico. Znak je bil zašit na njihovih črnih srajcah, ki so jih nosili na javnih nastopih iri je bil tudi vklesan na toporišču dolgih lesenih palic, imenovanih valaške, ki so jih uporabljali, ko so obračunavali z raznoraznimi sovražniki. Večkrat so bili na udaru (politični nasprotniki, predvsem socialisti 6 31. maja 1918 so se v Pittsburghu sestali Masaryk in zastopniki Slovenske lige ter Čelkegs narodnega združenja, da bi se dogovorili o bodoči ureditvi skupne češke in slovaške države. Pittsburška pogodba je piedvidevala republikanski ustroj države in demokratična ustavo, ob tem pa Se avlonomijo za Slovaško pokrajino, ki naj bi imela svoj parlament, lastno upravo in sodstvo ter slovaščino za uradni jezik. 7 Turčiansky Sv. Martin (ali samo Martin), mestece na severu Slovaške, ki je bilo v 19. in v začetku 20. stoletja center slova&ega narodnega gibanja. 8 Slovenski fašisti a politickč strany: "...nase slanovisko k fašistom slovenskem je jasne: Srne s nimi ak su z naroda a prp nJrod slovenskiSlovdk, 31.12. 1922). 152 ANNALES • Ser. hist. sociol. - 13 - 2003 • 1 Borut KlABIAN: FAŠISTIČNA ITALIJA NA SLOVAŠKEM: ODNOSI MED ¡TAl «O IN SLOVAŠKO OD MUSSOLINlJtVECA VZPONA NA OBLAST ..., 14$. 162 in komunisti, s katerimi so se včasih tudi fizično spopadli. Voditeljem Rodobiane je Lispeio izkoristiti vsesplošni radikalrzem, v tistem obdobju prisoten med mlado generacijo, ter medse privabiti veliko mladih ljudi, predvsem študentov. Zato je bi! mladi univerzitetni študent prava Vojtech Hudec postavljen za predsednika organizacije, pa čeprav je bil v svojih odločitvah popolnoma podrejen prej omenjenemu Vojtechu Tuki. Slednji je tako izoblikovat program Rodobrane, da je organizacija že spominjala na paravojaško enoto po vzoru italijanskih Squadre d'Azione (Čaplovič, 2001, 85). V nekaj mesecih se ji je priključilo približno pet tisoč privržencev, ki so začeli nastopati tako na zborovanjih Ljudske stranke kot tudi samostojno. Zaradi odkritih rasističnih in ekstremističnih posegov govornikov Rodohrane ter zaradi krvavih izgredov njenih nasilnih članov, imenovanih rodobrancev, se je osrednja praška vlada odločila, da se organizaciji postavi po robu in jo je v avgustu leta 1923 prisilno ukinila. 5L5 je proti ukrepu, ki ga je pojmovala za izredno krivičnega, odločno protestirala in se zato obrnila na najvišje državne sodne organe. Hkrati se je izpod peresa Karo!a Sidora, Tukovega naslednika, v redakciji strankinega glasila začela razvejana in masivna tiskovna ofenziva proti vladnemu odloku in proti vladi sarni. Voditelj ¡udd kov (tako so pravili privržencem Ljudske stranke) Andrej Hlinka se je večkrat postavil na stran Rodobrane, čeprav so mu včasih člani le-te vzbujali precejšnje nezaupanje. Tako se je zaključila prva etapa uradnega delovanja Rodobrane. Njeni somišljeniki so, ne da bi se podredili vladnim ukazom, s svojo dejavnostjo nadaljevali "pod streho" telovadne katoliške organizacije Otol in v okviru različnih verskih društev. Najbolj priljubljeno je bilo društvo Spoiok svateho Vojtecha (Čaplovič, 2001, 85). S takim prikritim delovanjem so torej obšli vladni ukaz ter ostali v prid slovaške avtonomije, ki je bila največja skrb Ljudske stranke in njenih organizacij, angažirani na različnih področjih. Njihovo plodno podtalno delovanje se je nadaljevalo do parlamentarnih volitev v novembru 1925, ko je na slovaškem političnem prizorišču Rodo-brana spet odkrito nastopila,9 Po njihovem ponovnem nastopu v drugi polovici 20-ih let so kazali veliko bolj markantne fašistične simbole in so bili bolje organizirani, z jasnejšim programom v duhu gesla Slovaška - Slovakom. Začela so se povezovanja z ostalimi sorodnimi skupinami, predvsem s češko Narodno Obec Fašislicko in Moravsko Orlico, kar je imelo za posledico, da so se protlčeški izpadi vsaj začasno precej umirili. Tuka se je v prvi polovici leta 1926 večkrat sestal z voditeljem čeških fašistov generalom Gajdo in skupaj sta snovala državni prevrat, ki bi omogočil fašističnim silam prevzem oblasti. Državni udar naj bi izvršili med VIII. Vsesokolskim zletom, ki naj bi se odvijal v Pragi v prvih dneh julija 1926. Glasilo HSIS Slovak je s svojimi zloglasnimi prispevki že dalj časa pripravljalo in usmerjalo bralce proti predsedniku Masaryku, vladi in vladnim strankam, za kar se je posebno zavzema! sam Tuka. Pomenljiv primer je članek z naslovom Fascismos regeneran*, ki je maja 1926 izšel na prvi strani omenjenega časopisa, Avtor, ki se je podpisal s psevdonimom Orion, je kar po vrsti kritiziral vlado, predsednika, legionarske organizacije, judovsko skupnost, socialiste, komuniste, framazonske lože, opirajoč se na prepričanje, da so vsi skupaj krivi za odklonilni pristop do Mussolrnija in italijanske fašistične politike. Obenem je proti koncu članka večkrat poudarjal dejstvo, da bi bil fašizem v primeru, da bi prinesel s seboj vse prednosti in ugodnosti, kakršne je "priboril" Italiji, na Slovaškem prav gotovo dobrodošel. Napovedani državni udar je ostal le na papirju oziroma v glavah voditeljev čeških in slovaških fašistov. Vendar Tuka s svojo prevratniško dejavnostjo ni odnehal. Že v teku naslednjega leta je za pomoč zaprosil svojega starega znanca Attiha Tamara, ki je bil takrat v Hamburgu italijanski honorarni konzul. V zasebnem pismu ga je zaprosil, naj resno upošteva možnost, da bi italijanski fašisti oborožili slovaške somišljenike in kasneje še sami vojaško posegli na Slovaškem. Istočasno bi morala italijanska diplomacija poseči na mednarodno prizorišče, začasno onemogočiti češke protiukrepe in onesposobiti najožji češkoslovaški zaveznici Romunijo in Jugoslavijo. (Krarner, 1957} Prav tako kot prejšnji tudi slednji poskus ni imel uspelega konca, čeprav Mussoliniju (kakor je razvidno iz italijanskih diplomatskih dokumentov) ni ušla "iz vida" protidržavna dejavnost slovaških avtonomistov. Še sam je v nekem dokumentu zapisal: "Interessante bi-sogna seguiré.",0 (DDI, 332). Verjetno se je italijanski duce že nadejal, kako bi lahko rodobrance izkoristil za oslabitev nevarne tekmice Češkoslovaške, kateri je zameril demokratično ureditev in tesno povezanost s Francijo. Mogoče je celo hotel slovaške avtonomisle uporabiti v svoj prid, tako kot je delal s hrvaškimi ustaši in z makedonskim revolucionarnim gibanjem VMRO. Oboje je podpiral, oboroževal in usmerjal, in sicer z namenom, da bi čim bolj onesposobil sosednjo kraljevino SNS. Kakršnekoli so bile njegove misli oziroma namere, bi se verjetno težko uresničile. Še toliko bolj, ker je bil 9 Tistega leta si je- ljudska stranka nadela pridevek Hlinkava, tako, da je postal njen popolni naziv Hlinkova slovenski !udov& strana (HSLS), Popravek je jasno kazal na vpliv, karizinatičnost in ugled, ki ga je med svojimi somišljeniki užival duhovnik iri voditelj Andrej Hlinka. i 0 Zanimivo, treba je slediti. 153 ANNALES - Ser. hist. sociol. • 13 • 2003 • 1 Borili fclABjAN: FAŠISTIČNA ITALIJA NA sLOVA.iKiM: OOMOS! MffJ ITALIJO IN JlOVAŠnO OO MUSiOI.WIJtVfCA VZPONA NA OŠfMT..., 149-102 Tuka aretiran, Ob deseti obietnici nastanka Češkoslovaške republike je le-ta v Sfovšku objavil članek o tako imenovani tajni klavzuli, ki naj bi bila zapisana v Martinski deklaraciji — listini, s katero so se 5lovaki leta 1918 odločili za skupno državo s Čehi. Klavzula, tako je trdil Tuka, naj bi omejevala obstoj Češkoslovaške za dobo deset let, nato bi morali slovaški predstavniki, v kolikor bi se s tem strinjali, potrditi svojo privolitev v tako ureditev. Članek in kasnejše podobne izjave so v samem praškem parlamentu izzvale ogorčene proteste. Tuko in vrsto sodelavcev so aretirali in obsodili zaradi vohunstva. Hlinkova slovenska ludova slrana, ki je bila takrat članica vladne koalicije, ni spregledala popularnosti, ki si jo je Tuka s tem posegom pridobil med volivci, in je zato nekaj dni po njegovi obsodbi zapustila koalicijo, medtem ko sta ministra Tiso in Labaj, iz vrst iste stranke, zapustila vladni kabinet. Z aretacijo njenih voditeljev je tudi Rodobrana zašla v globoko krizo, zaradi katere si ni več opomogla. Fašistično nastrojeno krilo Ljudske stranke, ki si je zamišljalo, da bi Rodobrana lahko bila v vlogi njihovega orožništva (v okviru avtonomne Slovaške), pa je ostalo brez svojega najradikalnejšega dela, Slovaškim občudovalcem fašizma sta takrat priskočila posredno na pomoč sam Mussolini s predstavniki Vatikana vred. Duce je prav leta 1929 skleni! tako imenovano lateransko pogodbo, konkordat s Svetim sedežem, in pritegni! na svojo stran milijone vernikov, ki so do takrat skeptično in nezaupljivo gledali na italijansko politiko (Borejsza, 1981, 24). Za večino katoliških vernikov, razpršenih po celem svetu, je Mussolini postal sprejemljiv sogovornik, če ne celo zaveznik v boju proti sovjetskemu komunizmu. Na Slovaškem je imela katoliška vera od vedno močan vpliv, saj so bili katoliki daleč najštevilčnejša verska skupnost. Predstavljali so namreč več kot 80-odstotni del prebivalstva. Tako so se preko verskih pridig množila svarila pred socialistično in komunistično "pohujšljivostjo", v nekaterih krogih pa se je vedno močneje dvigal glas, ki je prebivalstvo opozarjal na "židovsko nevarnost". Na tak način se je fašistični nauk iz omejenih in temačnih rodobranskih skupin v milejši obliki širil med ljudi. Po Mussolinijevem dogovoru z Vatikanom se je fašistični sistem navidezno znebil svojega ekstrem¡stičnega naboja. Le-ta je bil do takrat značilnost radikalnih in brezperspektivnih skupin. Na začetku tridesetih let je tako ducejeva doktrina lahko prodrla do širših množic, ki so poleg drugega v njej iskale rešitev za hudo gospodarsko krizo. Gospodarski polom se je iz Združenih držav Amerike pomaknil v Evropo, kjer je močneje prizadel države z demokratično ureditvijo. To se pravi, da sta bili najbolj na udaru ravno Češkoslovaška in njen zahodni zgled Francija. USODNA TRIDESETA LETA Fašistična ideologija na Slovaškem se je, predvsem zaradi omenjenih zunanjih faktorjev in zaradi notranje podpore, do 30-ih let prejšnjega stoletja širila brez vidnejših posegov italijanskih oblasti. V začetku 30-ih pa se je na svetovnem prizorišču pojavil nevaren tekmec - Hitler, ki je s svojimi še bolj poudarjenimi skrajnimi gesli duceja prehiteval po desni strani. Z njegovim prevzemom oblasti se je Mussolini znašel pred nevarno konkurenco, j. P. Goebbels je s svojim Reichministerium tur Volksaufkiarung und Propaganda^ 1 v nekaj mesecih uspešno postavil na noge to, kar Mussoliniju nt uspelo v desetih letih. Nacistična ideja je, kot najbolj priljubljena desničarska totalitarna ideologija, začela vedno učinkoviteje nadomeščati fašizem, nenazadnje tudi v srednji Evropi, kjer je bil še vedno živ strah pred nemškim ekspansionizrnom. Čeprav so se narodi srednje in vzhodne Evrope bali Hitlerjevih imperialističnih teženj, je bilo veliko osebnosti in skupin, ki so z odobravanjem sprejemale njegove "zapovedi". Najbolj priljubljeni so bili govori z ostro protikornunistično in protisovjetsko vsebino. Taki, ki so odkrito postavljali v dvom povojno ureditev Evrope ter zahteve po čimprejšnji rešitvi "judovskega vprašanja". Mussolini je moral ukrepati. Zato je julija 1933 ustanovil organizacijo Comitati d'Azione per ¡'Univer-salita di Roma.52 Njegov namen je bi! bojevati se proti komunistični internacionali in zoperstaviti se naraščajoči Hitlerjevi moči. Ducejev načrt je jasno kazal, da je hotel z združitvijo raznih organizacij, skupin, strank in frakcij, razpršenih po Evropi, rešiti svoj mednarodni položaj In potrditi italijanski fašizem kot vodilno desničarsko ideologijo. Na lak način pa je dokončno demantiral lastno trditev, in sicer, da fašizem ni blago, ki bi se ga dalo izvažati (tako je od samega začetka sam večkrat poudarja!).13 Fašisti, nacionalisti, razni konservativci, privrženci korporativizma in reakcionarji vseh vrst so pristopili k Mussolinijevemu projektu. Iz Italije je cela vrsta vplivnih mož in vidnih osebnosti "romala" v tujino, da bi tam pridobila čim več podpore. Na Madžarskem in Češkoslovaškem je bila naloga poverjena camerati Vecchiniju (ACS, MCP-DGP, b. 45, CAUR). Iz kasnejših dokumentov je razvidno, da mu je uspelo organizirati dve propagandni skupini: eno v Pragi, drugo v Bratislavi (ACS, MCP-Gabinetto, b. 95) in na svojo stran pritegniti 11 Rajliovo ministrstvo za ljudsko prosvcto in propagando. 12 Akcijski komiteji za univerzalnost Rima. I 3 "II fascismo non & merce da esporlazione". Fašizem ni blago za izvoz. (Ledeen, 1973, 139). 154 ANNALES • Ser. hist. sociol. - 13 - 2003 • 1 Bonn KIA6IAN: fAŠISTIČNA ITALIJA NA SLOVAŠKEM: ODNOSI MIO II ALIJO IN SLOVAŠKO OD MUSSOt.lNIJEVECA VZPONA NA OBLAST .... 149-162 celo prvega češkoslovaškega ministrskega predsednika in nekdanjega voditelja nacionafih demokratov Karia Kramáfa (ACS, MCP-Gabinetto, b. 313 - report 53, 5. 11. 1936). Častni predsednik češkoslovaške sekcije CAUR dejansko že dalj časa ni imel vidnejšega vpliva na politični sceni. Prav tako kot organizacija, ki jo je predstavljal. Organizaciji CAUR ni uspelo zaustaviti Hitlerjeve propagande, ki se je v tujini hitro širila; še bolj med številnimi pripadniki raznih nemških skupnosti, razpršenih po evropski celini.54 Italija pa s svojo dejavnostjo ni odnehala, čeprav gre zasluga za njeno prisotnost v tujini bolj zanimanju lokalnih privržencev kot pa načrtno izvedeni akciji. Na polovici 30-ih let so se na Slovaškem začele vedno pogosteje pojavljati novice o Italiji. Poleg turističnih ponudb in revij, ki so predstavljale znamenito italijansko umetnost, literaturo itd., so se v tem času pomnožile publikacije s politično vsebino. V češkem jeziku je izšla Mussolinijeva knjiga Reči o itálii a ia-šismu {Govori o Italiji in fašizmu), kar ni na nikakršen način omejevalo njene prisotnosti tudi na slovaškem tržišču. Isto velja za publikacijo Andree Rossija -psevdonim, za katerim se je skrival Angelo Tasca, Čigar delo Pochod na Rim. Mussoiiniho cesta k moči (Pohod na Rim. Mussolinijeva cesta k moči.) je izšlo leta 1938. Ta dva primera jasno kažeta, da je protifašistično na-strojena Togliattijeva knjiga Boj proti valce a fašismu (Boj proti vojni in fašizmu) bila prej izjema kot pravilo. Poieg prevodov so se v tem obdobju začela pojavljati še dela slovaških avtorjev: leta 1937 je Karol Murgaš izda! Nové Taliansko (Nova Italija), v katerem je pripovedoval o svojem potovanju po "novi" Italiji, pom-pozno opisoval dosežke italijanskega režima in perspektivnost fašistične ideje. Delo je kot podlistek izhajalo v bratislavskem dnevniku Stovenská Pravda, nato se je avtor, ki je bil zelo blizu Ljudski stranki, odločil za samostojno publikacijo, obogateno z gradivom, ki mu ga je nudil italijanski konzulat v Bratislavi.(ACS, MCP -Gabinetto, b. 313 - report 53, 5. 11. 1936). Kasneje, leta 1939, se je na knjižnih policah pojavila publikacija z naslovom Propaganda. Poleg prispevka nemškega ministra Goebblesa je knjižica vsebovala celoten govor, ki ga je italijanski zunanji minister Gale-azzo Ciano imel v senatu 22. maja 1936. Predgovor je sestavil Alexander "Šafto" Mach, od samega začetka eden izmed najožjih Tukovih sodelavcev in trenutno med vodilnimi osebnostmi skrajno desničarskega krila HSLS. Istega leta je bil spet na vrsti sam Mussolini in prevod njegovega dela, napisanega leta 1932, ia dottrina poiitica e sociaie del iascismo (Družbena in politična doktrina fašizma), ki ga je na Slovaškem izdala Slovenska fudova knihotiačiaren z naslovom Fašistichi nžuka (fašistični nauk). V predgovoru se prevajalec Vojtech KoSfk spušča na politično in ideološko področje ter z enako vnemo poveličuje nemški in italijanski sistem. Od leta 1929 je bil na bratislavskem vseučilišču na razpolago tudi lektorat italijanskega jezika, ki ga je vodil priznani italijanski slavist Arturo Cronia. Italija se je v tujini "širila" preko knjig, biltenov, prospektov in drugih publikacij. Na vsedržavni ravni pa, točneje v Pragi in s pomočjo tamkajšnjega italijanskega fašističnega središča (Fascio), so poleg drugega začeli s predvajanjem filmov, Ti so bolj spominjali na propagandi stične dokumentarce kot pa na filmsko umetnost. 16. avgusta 1934 so v eni izmed najboljših praških kinodvoran (tudi zato, ker v praškem fasciu niso še razpolagali z videoprojektorjem) organizirali večer, na katerem so predvajali film Mussolini parla (Mussolini govori), ki je po besedah italijanskega predstavnika v Pragi požel precej uspeha.'6 Če se omejimo na slovaško stvarnost, je zanimivo izpostaviti dejstvo, da se prevodi iz italijanskega jezika v veliki meri nanašajo na italijanska dela z versko vsebino. Poleg npr. Goldonija in Pellica je tiskarna Slovak ponujala pretežno prevode raznoraznib papeških enciklik. Najbolj priljubljeni v tem smislu so bili papež Pij XL in Lev XII!., Dnevni tisk se je prav tako posvečal Italiji, predvsem od polovice 30-ih let dalje, ko se je ta z agresijo na Abesinijo (današnjo Etiopijo) odločila za vojni poseg v Afriki in za sodelovanje v španski državljanski vojni. 14 Namenoma se tu uporablja izraz nemške skupnosti in ne manjšine, ker bi slednji zvenel neustrezno, saj je npr. v Češkoslovaški republiki nemška narodna skupnost štela nad tri milijone članov, ki so predstavljali približno četrtino celotnega prebivalstva. Tudi v ostalih državah je bila nemška narodna skupnost precej Številna. 15 Karoi Murgaš je bil kasneje, po nastanku Slovaške republike, imenovan za odgovornega propagandne dejavnosti. Najvišji italijanski predstavnik v državi - Roncafli - se je o njem, v zgoraj omenjenem dokumentu, laskavo izrazil: "It Murgaš nutre sendmenti di >impatia per il n. 45, št 2057/36. 13.6. 1936) 19 "(...! i/ giornaie sfesso offre di espticate, cot noslro concorso ed appoggio, una sistcmalica propaganda d'ilalianita, del I j quale non so celarrni Vestrema importanza specie da pade di un foglio netiamente iMZ/onAhcecosiovacco, edito nalla Russia Subcarpatica." (Uredništvo časopisa se je ponudilo, da bi v sodelovanju z nami razvilo učinkovito propagandno dejavnost v prid italijanskosti, ki bi bila za nas izrednega pomena, gfede na to, da je časopis nacionalno in češkoslovaško nastrojen in izhaja v Podkarpatski Rusiji.) (ACS, MCP-DGP, b. 45, fasc. i. i 936, št. 256S, 27. 7, 1936) 20 Na volitvah leta 1925 je H SE. S prejela približno 489 tisoč glasov, oktobra 1929 425 tisoč, v maju 1935 pa je Autonomislicky blok dosegel nekaj nad 564 tisoč preferenc (v vsedržavnein merilu je to pomenilo 6,9%!. (Oiivovž, 2000, 332) 21 Kot že povedano, je največ glasov prejela Heinleinova sudelskonernška stranka, in sicer 1.249.530 preferenc (oziioma ! 5,2%), tesno za njimi agrarnici s 1.176.593 glasov (14,3%), tretji so se uvrstili socialdemokrati in dosegli nekaj nad milijon glasov (12,6%), medtem ko je skoraj 850 tisoč volivcev glasovalo za komuniste. Prav tam. 156 ANNALES • 5er. hist, socio!. • 13 • 2003 • 1 Bon,". KIABJAN: rAŠIS flČNA ITALIJA NA SLOVAŠKEM: ODNOSI MEO ITALIJO IN SLOVAŠKO OD MUSSOLINIfEVEOA VZPONA NA OBLAST ..., 140-162 ka), Bieie bratstvo-SfovanskJ jednota (Bela slovansko-bratovska enotnost), Občianska strana krestanskych rofnikov a robotnikov {Državljanska stranka krščanskih kmetov in delavcev) in še cela kopica majhnih eks-tremističnih celic, ki so kazale na širitev fašističnih in nacističnih misli v državi. Id se je v tistem obdobju v srednji Evropi edina lahko ponašala z boij ali manj demokratično ureditvijo. Ojačitev ekstremističnih smeri se je kazala predvsem znotraj HSLS, kjer so se privržencem Mussolinijevega režima priključili občudovalci nemških nacionalso-cialistov. V stranki se je po številnih propadlih zahtevah po avtonomiji vedno boij uveljavljalo skrajno desno krilo: "... ki je ponazarjalo naraščajoči pritisk desničarskega radikalizma v Evropi in je na stranko HSLS močno vplivalo. Piešfanski strankarski kongres je leta 1936 jasno pokazal, da skupina fašistično usmerjenih skrajnežev vodi celotno gibanje. Frustracija, razočaranje in pričakovanja so pahnila zmerno krilo v ozadje. iudaci {privrženci Ljudske stranke) so strnili vrste z ostalimi opozicijskimi strankami, in sicer s stranko Su-detskih Nemcev, s Slovaško nacionalno stranko, s češkimi fašisti generala Gajde in z ostalimi skrajno desničarskimi strankami. Istočasno so vzpostavili stike s tujimi fašističnimi gibanji, vključno z nemškim in italijanskim.*22 Po Hlinkovi smrti avgusta 1938 se je v stranki razvnel boj za nasledstvo med Sidorjevo in Tisovo strujo. Zmagal je slednji. Na dogodke, ki so se v nadaljnjih mesecih zvrstili in bistveno spremenili položaj države, pa Tiso ni mogel bistveno in neposredno vplivati. NOVI RED V NOVI DRŽAVI Z munchenskim sporazumom med Italijo, Nemčijo, Francijo in Veliko Britanijo septembra 1938 je bilo češko in moravsko obmejno ozemlje dodeljeno Nemčiji. Predsednik Beneš se je samovoljno odločil zapustiti državo in se je zatekel v London. V vsesplošni zmedi in potrtosti je hotela HSLS v svoj prid izkoristiti ta, zanjo ugoden trenutek; sklicala je zborovanje vseh slovaških strank {razen komunistov) in jim vsilila svoj predlog o avtonomiji. Tako imenovani Žilinski sporazum (Žilinska dohoda), ki ga je praška vlada nekaj dni kasneje sprejela, ne da bi ga sploh obravnavala, je določal ustanovitev avtonomne pokrajine z lastno vlado, na Čelu katere je stal monsinjor Jožef Tiso. Češkoslovaška se je tako dejansko spremenila v federativno enoto in Slovaška je dobila uradni naziv Slovenska krajina (Slovaška pokrajina). Mesec kasneje, v novembru, se je Slovakom pripetilo to, kar je prej doletelo Čehe: na Dunaju sta se italijanski zunanji minister Ciano in njegov nemški kolega Von Ribberitrop odločila, da bosta južni del Slovaške dodelila Madžarski. Z dunajsko arbitražo (Vie-denska arbitraž) 2. novembra 1938 si je Madžarska prisvojila petino slovaškega ozemlja in 800 tisoč prebivalcev, od katerih jih je bilo približno 250 tisoč slovaškega rodu. HSLS je izkoristila situacijo in z geslom o potrebi po narodni enotnosti monopoliziraia politično dejavnost. Ustanovili so novo stranko HSLS - Sfrana slovenskej n&rodnej jednoty (HSLS - Stranka slovaške narodne enotnosti), v katero so se morale ostale stranke, zato da ne bi izpadle kot protinacionalne, vključiti. Dejavnost komunistov je bila prepovedana in začeli so se ukrepi proti svobodi tiska, gibanja in prepovedi zborovanj. Veliko Čehov je bilo odpuščenih iz javnih služb; zamenjali so jih Slovaki. Nadaljevali so se vedno bolj ostri napadi na tako imenovane čehoslovakiste oziroma privržence češkoslovaške enotnosti. Odnosi med osrednjo in slovaško vlado so zalo postajali iz dneva v dan bolj napeti. Nekateri visoki funkcionarji Ljudske stranke niso skrivali namena, da bi v bližnji prihodnosti postavili na noge samostojno slovaško državo, Mach, Tuka, Sidor, Murgaš, Kirschbaum, fWčansky so si poleg osebnih trenj in spletkarjenj hoteli pridobiti čim višje položaje v novi, popolnoma samostojni državni enoti. Ustanovili so posebno para vojaško skupino, imenovano Hlinkova Garda (HG), ki je spominjala na razpadlo Rodobrano in SI. 1: Tiso in Hitler (Kovač, 1998). Fig. 1: Tiso and Hitler (Kovač, 1998). 22 "... it reflected the mounting pressure of right-wing radicalism in Europe and was affected by it. The convention of J 936, held at the spa of Picsiany, proved thai a group of fascist-minded extremists was driving the movement. Frustration, disappointment, and expectation pushed the modeiates to tiie background. The Ludaks dosed ranks with other parties of parliamentary opposition such as Sudeten German Party, the Slovak National Party, the Czech Fascists of general Rudolf Cajda, and other minority groups on the extreme right. At the same time contacts were made with foreign Fascisis movements, including those of Germany and Italy." {jelinek, 1976, 10 157 ANNALES • Ser. hist. sociol. - 13 - 2003 • 1 Borut K LA 13JAN: f ASIST1CN A ITAUjA NA SLOVAŠKEM: ODNOS! MED (TAi.UO IN SLOVASKO OD MUS50LINIJEVEGA VZPONA NA OBLAST ..14?-162 St. 2: Vojtech Tuka s tujim diplomatom (Kovač, 1998). Fig 2: Vojtech Tukd with foreign diplomat (Kovač, 1998). v načrtih njenih voditeljev je predstavljala prvi zametek slovaške vojske v bodoči samostojni državi. Da bi prej omenjeni voditelji MSIS dosegli svoj cilj, so začeli še bolj izrazito oponašali nemški in italijanski režim. Tudi navidezno manj ekstrem¡stični vodja Tiso. Pred koncem zime se je Hitler naveličal slovaškega obotavljanja in marca 1939 pod grožnjo svojih vojsk bolj ali manj vsdij Slovakom samostojnost. 14. marca je slovaška vlada razglasila odcepitev od že prej zredu-cirane Češkoslovaške in Hitler je naslednji d3n vkorakal v Prago. Na eni strani je nastal prolektorat Češke in Moravske, na drugi pa samostojna Slovaška republika, ki je bila v resnici popolnoma v primežu nemških odločitev. Nemški vpliv je bil nedvomno najbolj prisoten. Premoč, ki si jo je v poslednjih letih ustvaril, je bila očitna. Vsekakor so Italijani, zahvaljujoč se predvsem lokalnim somišljenikom, vzbujali določeno zanimanje. Že decembra 1938 je italijanski konzul v Bratislavi Lo Faro pisal svojemu ministrstvu za propagando prošnjo, ki mu jo je posredoval urad za propagando pri slovaški vladi. Slednji, kot je sam konzul zapisal, "kaže aktivno zanimanje za naše ideje in ustanove"-^ in bi, dodaja konzul, rad za to prejemal časopise in revije iz Italije. Ko je slovaški parlament 14. marca 1939 razglasil neodvisnost, niso bili postavljeni temelji nove ustave. Naloga je bila poverjena ožji komisiji, kateri je nače-lovai Tuka. V pogovoru, ki ga je slednji imel z italijanskim predstavnikom Lo Farom, se je glede fašistične totalitarne ureditve laskavo izrazil. Po Tuk.ovih besedah bi ta najbolj ustrezala novi državi, ker je italijanskim fašistom, v nasprotju z nemškimi riacionalsocialisti, uspelo uskladiti totalitarni koncept s katoliško tradicijo.V istem dopisu konzul navaja Tukovo prošnjo za italijanski zakonik; predvsem za tista poglavja, ki obravnavajo korporativizem vse do ustanovitvenega zakona za Camero dei Fasci e delle Corporazioni.2- Tuka se je večkrat oglasil na italijanskem konzulatu, ki se je kasneje spremenil v ambasado, in prosil za pomoč pri oblikovanju nove slovaške ustave, ki naj bi od blizu spominjala na italijansko (ACS, MCP-DGP, b. 47, št. 771, 13. 4. 1939). Kmalu za tem je delegacija z Jožefom Mikušem na čelu obiskala Ministero delta Cultura Popolare, da bi se seznanila z delovanjem italijanskega propagandnega aparata (ACS, MCP-DGP, b. 46, 14. 11. 1939). Italija je bila torej v mislih slovaških glavarjev najprimernejši zgled za lastne državotvorne načrte. Čeprav je bila novo nastala Slovaška, kot velik del srednje in vzhodne Fvrope, pod popolnim,nemškim nadzorom, se Italija ni hotela odpovedati sodelovanja v strateško pomembnem prostoru, v podonavsko-balkan-skem bazenu.26 Itali ja, predvsem Ministero delta Cultura Popolare, je preko svojega konzulata na Slovaško pošiljala biltene, prospekte, knjige in revije, ki naj bi na. razne načine propagandirali fašistični režim. Regio Ministro (kraljevi minister) Roncalli, ki je takrat vodil italijansko predstavništvo, je gradivo delil po celi deželi. Čeprav se ga je največ uporabljalo v prestolnici Bratislavi, je bilo tudi dnigod povpraševanje po informacijah o fašizmu, Italiji in Mussoliniju precejšnje. Slovaško vodstvo, v prvi vrsti predsednik Tiso, si je želelo "oprijeti" Italije in tako ohraniti vsaj delno neodvisnost od Hitlerjevih ukazov. Čeprav so bili Slovaki gospodarsko popolnoma podrejeni tretjemu rajhu, so hoteli ostati v svojih političnih odločitvah vsaj delno 23 "moslra attivo inferessamento alle nostre idee ed Istituzioni" (ACS, MCP-DGP , b. 47, Št. 32-!b, 31 12. 1938]. 24 "... ha soltolineato che dei dve tipi dj S lato aufortorto, il fasc.ista ed it nazionalsocialista, queth Italiano megli o si conia aUa Slovacchia, in quarito e riuscito a conciliare ta cunceztone totahtaria con le tradizioni cattoliche deliš Nazione." (... podata! je, da je med dvema avtoritarnima sistemoma, fašističnim in nacionalsocialistiSnim, italijanski najbolj primeren slovaški stvarnosti, v kolikor je fašizmu uspelo združiti totalitarni koncept 2 državno katoliško tradicijo.). (ACS, MCP-DGP, b. 47, št. 771, 13. 4. 1939) 25 "II Prof. Tuka mi ha percib praga to di procurargti con ogni urgenza i testi delle nostre leggi fondamentali,. con particolarc riguardo alfo organizzazione corporativa fino sila legge costituiiva delta Ca mera de/ Fasci e delte Corporazioni." ¡Prof. Tuka me je zato zapiosil, naj mu čimprej priskrbim besedila naših zakonov, predvsem tista, ki obravnavajo korporativno organizacijo vse do ustavnega zakona o Camern dei fasci e detle Corporazioni - Zbornica fašov in Korporacij ) (ACS, MCP-OCP, b. 47, šr. 77 j, 13. 4. 1939). 26 Italijani so temu območju pravili bacino danubiano-balcamco. 158 ANNALES - Ser. hist, sociol. -13- 2003 • 1 Borut KLA8JAN: FAŠISTIČNA ITAIIIA NA SLOVAŠKEM: ODNOSI MED ITALIJO IN SLOVASKO OD MUS5OtlNi;EVE0A VZPONA NA OBLAST.... 149-142 samostojni. Zato so se naslanjali na italijanski fašizem in se hoteli z ideološko diferenciacijo zoperstaviti nacistični nadvladi. S Salzburškimi rokovanji poleti 1940 med Von Rib-bentropom in Hitlerjem na eni strani ter slovaškimi voditelji na drugi strani je bilo bolj ali manj želenih upov o neodvisnosti od Nemčije konec. Firer je dal v slovaški vladi odstaviti protinemško nastrojene elemente, v prvi vrsti zunanjega in notranjega ministra Durčan-skega, in namesto njih je postavil sebi zveste osebnosti. Slovaki so s svojim delom v prid fašistične Italije nadaljevali, njihova dejavnost pa je verjetno spadala med rutinsko propagandistično delovanje, ki je posvečalo povečano pozornost vojnim zaveznikom. Prav tako je bila tudi Paveličeva Hrvaška predmet stalne pozornosti, predvsem s strani tiska. Italija pa je ostajala, po Nemčiji, najbolj priljubljena. O stanju, ki je takrat vladalo na Slovaškem, natančno poroča Manlio Sargenti, član študijskega odbora Lo Stalo corporativo. V poletju 1940 se je udeležil prvega tečaja slovaške kulture, ki ga je univerza iz Bratislave priredila za tujce. Ob zaključku pa je pripravil izčrpno poročilo, kjer s političnega, gospodarskega in socialnega zornega kota jasno opisuje novo slovaško državo. Poleg tega poglablja primerjave z bližnjimi sosedi in zavezniki (ACS, MCP-DGP, b. 47, 7. 10. 1940). Takratni italijanski predstavnik v Bratislavi Roncalli govori o izredno dobro sestavljenem članku, ima pa pomisleke v zvezi z morebitno objavo: kritike o nemškem vmešavanju v slovaške notranje zadeve bi bile po njegovem mnenju nekoliko predrzne. (ACS, MCP -DGP, b. 47, 27.11. 1940} V novembru 1940 je slovaško predstavništvo v Rimu začelo izdajati bilten z naslovom Notiziario Slovacco (Slovaški vestnik), ki je veliko pozornosti posvečal slovaško-italijanskim stikom in podobnostim med obema vladnima sistemoma. Poudarjal je sodelovanje med mladinskima organizacijama obeh režimov, na eni strani Hlinkova mladež (HM) na drugi pa G. L L. (Gioventu italiana del Littorio), ki sta s stalnimi srečanji dejansko utrjevali prijateljske stike (ACS, MCP-DGP, b. 46, Legazione delia Repubblica Slovacca, 15. 11. 1940 iti ASMAE, Affari Politici Cecoslovacchia, posizione Slovacchia. b. 29). Podobnim pobudam je rad sledil tudi slovaški tisk. Ob obisku najvišjih predstavnikov G.I.L.-a v Bratislavi je časopis Slovak 26. maja 1941 na tretji strani objavil govor vrhovnega poveljnika organizacije HM, Alojza Mačka, in sicer v obeh jezikih, slovaškem in italijanskem. Večkrat se je z itaiijansko-slovaškim sodelovanjem ukvarjal tudi dnevnik Gardista, glasilo Hlinkove Garde (HG). Poslanec Roncalli se je, da ne bi vzbudil nezaupanja v očeh nemških oblasti, v svoji dejavnosti gibal previdno. Njegova poročila o položaju na Slovaškem so redno "romala" v Rim in vedno večje število slovaških privržencev se je obračalo na italijansko ambasado. Slovaške prošnje so posredovali v Rim, kjer so jim ponavadi ustrezno ugodili. Časopisna uredništva so spraševala po slikah z bojišč (ACS, MCP-DGP, b. 47, Št. 1190, 19. 4. 1941), raznorazne organizacije po publikacijah in ostalem propagandnem gradivu (ACS, MCP-DGP, b. 47, št. 902728/32, poz. 10-2/3-6, 3. 4. 1942), Hlinkova Garda iz Brezna nad Hronom pa celo po sliki, fotografiji italijanskega duceja iACS, MCP-DGP, b. 47, št. 3186, 7. 10. 1941). Veliko uspeha so imele italijanske božične pesmi, ki jih je predvajal slovaški radio SACS, MCP-DGP, b. 47. št. 12589, 18. 11. 1541); medtem ko so iz gimnazije iz Michalovc zaprosili za par-titure raznih fašističnih pesmi, kot npr. Giovinezza. (ACS, MCP-DGP, b. 47, št. 12589, 18. 11. 1941) Iz navedenih dokumentov se lahko sklepa, da je bilo v tistih vojnih letih italijansko veleposlaništvo precej aktivno. Glede na že povedano pa se zdi, da so bili predvsem Slovaki tisti, ki so se za italijansko prisotnost zavzemali. Društvo Nastup, ki se je že v medvojnem obdobju jasno opredeljevalo v prid fašističnim idejam, je večkrat organiziralo oglede italijanskih propagandi stični h filmov, predvsem takih, ki so opisovali bitke na frontah, filmske večere je prirejala tudi bratislavska Fascio (organizacija, ki je združevala italijanske fašiste in njene tesne sodelavce), ki je takrat štela nekaj nad petdeset članov. Projekcije so se odvijale v sodelovanju z Italijanskim kulturnim inštitutom (Istituto Italiano di Cultura), ki je bil prav tako ustanovljen v tistih letih. Svoj sedež je imel v stavbi, ki jo je dalo na razpolago znano italijansko zavarovalno podjetje R.A.S. (Riunione Adriatica di Sicuritži) v samem centru mesta, na Ven-turski ulici št. 3. Inštitut je razpolagal tudi z vtdeo-projektorjem; stroške za nakup je seveda krilo italijansko ministrstvo za ljudsko kulturo - Ministero delta Cultura Popolare. SI. 3: Slovaška vlada leta 1939 (Kovač, 1998). Fig. 3: Slovak government in 1939 (Kovač, 1998). 159 ANNALES • Ser. hist. sociol. - 13 - 2003 • 1 Bo