Terezija Brajnik praznovala devetdesetletnico
V bežigrajskem Domu starej-ših občanov je v petek, 7. de-cembra, proslavila 90. rojstni dan Terezija Brajnik, mati naro-dnega heroja Eda Brajnika-Šte-
fana. Njeno rojstno letb je 1894.
Ob obisku delegacije krajevne organizacije ZB NOV Bežigrad je ob voščilu k častitljivemu jubi-leju gostoljubno dejala: »Najprej bomo pili kavico, potem pa se bomo pogovarjali. Sama jo grem naročit«.
»Sem Furlanka,« je najprej povedala, nato pa z mehkim fur-lanskim naglasom pripovedova-la o svoji mladosti, »ki je bila
tako lepa« in o svojem rojstnem kraju Bozanu, kjer je živela do leta 1921,'ko se je po poroki z možem preselila v Slovenijo. Najprej v Kamnik, kjer je rodila edinega otroka - sina Eda in kjer je živela enajst let. »V Mur-ski Soboti, kamor smo se prese-lili iz Kamnika, pa mi je bilo naj-lepše. To so bila res lepa leta.«
O sinu pravi: »Bil je dober di-jak, ubogal pa je bolj malo. Že kot gimnazijec je .rogovilil', pa mi o tem ni nič povedal. Tudi pozneje,  ko smo se leta 1938
preselili v Ljubljano, v Dravlje, mi o svojem ilegalnem delu ni ničesar pravil. Sele'v avgustu 1941 leta, ko ga nekoč ni bilo domov in se je le od časa do časa na skrivaj pojavil, sem ne-. kaj zvedela o tem. Bolj so pa vedeli Italijani, ki so ga nepre-stano iskali in po njem pov-praševali. Na srečo ga niso na-šli. Edo se je skrival vse do leta 1943, ko je odšel v partizane«
Leto 1944 je bilo za Terezijo Brajnik leto velikega trpljenja in žalosti. Bilo je 5. maja 1944, ko se je pred vrati oglasilo: »Odpri-te, policija«. Pa ni bila policija. Bili so čmorokci. Vse so prei-skali in premetali, nato pa odpe-Ijali moža in ga ubili. Kje so ga ubili in kje ležijo njegovi posmrt-ni ostanki še danes ne vem« Nato pristavi: »Tako je življenje, vojna je grda stvar.«
Po osvoboditvi je živela pri si-nu v Beogradu polnih 20 let. »Varovala sem njegove otroke, ki imajo že tudi otroke, jaz pa tri pravnuke«.
Zdaj živi v domu za starejše občane že 4 leta. Pravi, da je zadovoljna z osebjem in tudi s hrano: »Hrana je sicer dobra, le včasih bi lahko bila malo boljša. Pa kaj hočemo, potrpeti je tre-ba« Obiskov ima veliko, tudi so-borci njenega pokojnega sina je niso pozabili. V največje razve-drilo so ji knjige: »Veliko be-rem,« pravi, »če tega ne bi bilo, ne bi bilo ničesar.«
Ob njenern lepem jubileju ji voščimo z željo, naj ji bodo knji-ge še dolgo let zveste prijate-Ijice.
EDA  KOMAVLI