DRUŽBA PRIHODNOSTl BO AU KOMUNIZEM ALI BARBARSTVO.     KARL \1ARX
STEVILKA 33-24         LETNIK XXII         UUBLJANA/ll.JUNIlA 1973            CENA2 DIN
SKUPŠČINA ŠTUDENTOV AGRONOMIJE
IN ŽIVILSKE TEHNOLOGIJE
23. maja so imeli študentje agro-nomije in živilske tehnologije svojo redno letno skupščino. Na njej pa je sodelovalo le okrog 20 odstotkov vseh vpisanih študentov. Nezaintere-siranost študentov iz leta v leto na-rašča. Ob tem se vsiijuje misel, ali je študij na obeh oddelkih res tako po-poln in izdelan, da so študentje z njim lahko zadovoljni.
Diskusija se je razvila že ob poro-čilu predsednika, ko je šlo za vpraša-nje nekaterih predmetov na oddel-kih. Pogovarjali so se tudi o kvaliteti pouka. Rezultati ankete, ki jo bodo pripravili, naj bi pokazali, kaj štu-dente zanima in kaj jih v sedanjem programu ovira. Na skupščini so ob-ravnavali tudi problem knjižnic; od-ločili so se za oddelčne knjižnice. Dekan je v svojem poročilu povedal prisotnim, da bo na fakulteti usta-novljena tiskovna komisija, ki bo skrbela za izdajanje ustrezne litera-ture. Omenil je tudi problem nedo-grajene fakultete pod Rožnikom. Njen skelet stoji namreč že nekaj let nedotaknjen, in skupščina se je za-vzela, naj ga čimprej dogradijo. Na skupščini je bil tudi izvoljen nov 10 SŠAGŽT.         *                (poSD)
O DELOVANJU SŠ MEDICINSKE FAKULTETE
Od lanskoletne skupščine študen-tov MF so si posamezne komisije prizadevale uresničiti sklepe, ki so bili sprejeti na njej - to jim je bolj ali manj uspelo. Predvsem so se po-svetili problematiki, ki je za delo in odnose na fakulteti najvažnejše: to je gradnja novega poslopja medicin-ske fakultete. Po skupščini so delali na različnih področjih: razpravljali so o študentskem amandmaju, sode-lovali pri informativnem dnevu za srednješolce, sodelovali v komisiji za integracijo medicinske fakultete in kliničnega centra, ustanovili so so-cialno-ekonomsko komisijo (enkrat-na podpora agroženim študentom v znesku 200 din), aktivna je bila športna komisija, razpravljali so o problemih študija v prvem letniku, komisija za skripta je izdala skripta za študente, gradbena komisija je pripravila predlog o študentskih pro-storih itd. Študentje imajo svoje predstavnike v skoraj vseh samo-upravnih oiganih fakultete.
IL - po ŠD)
ŽIVLJENJSKJ STROŠKI
MARIBORSKIH ŠTUDENTOV
V UUBLJANI
Študentski dnevnik je v svoji 47. številki objavil podatke o življenj-skih stroških mariborskih študentov, ki študirajo v Ljubljani. Kot je poka-zala anketa, je povprečna poraba mariborskega študenta 1015 din na mesec. Povprečna štipendija pa znaša 685 din. Prejema jo 41 % vpi-sanih študentov. 27 % štipendij pre-jemajo od izobraževalne skupnosti, 54 % od organizacij združenega dela, 19 % pa od drugod. Starši vzdržujejo 79 % študentov, 21 % pa se jih preživlja s štipendijo ali z de-lom pri Študentskem servisu. Kje stanujejo? Večina stanuje v privat-nih sobah (48,7 %) in plačujejo za sobo v povprečju 280 din mesečno. V študentskem naselju stanuje le 17 % študentov. Ostalih 34,3 % štu-dentov pa stanuje pri sorodnikih ali drugje.
Anketo je izvedla socialno-eko-nomska komisija pri klubu maribor-skih študentov.
Študentska založba pri študentskem kulturnem centru je izdala svoje četrto delo, to je pesniški poster:
MIHA AVANZO: KAKO NAPIŠEŠ PESMICO dobite ga po knjigarnah ali pa v prostorih škuc-a
SESTANEK
ŠTUDIJSKE KOMISIJE
FF
22. maja je bil sestanek študijske komisije filozofske fakultete. Poglej-mo, kaj se je dogajalo:
1.  Predlog enoletne srednjepoli-tične šole pri CK ZKS, da bi se njeni diplomanti brez sprejemnega izpita lahko vpisovali na FF, je študijska komisija  sprejela  v  tej  obliki, da prost vpis velja za študijsko skupino filozofjja-sociologija.   Ker  slušatelji srednjepolitične šole pred vpisom na to šolo končajo tudi eno od poklic-nih ali drugih  srednjih šol, lahko ostale študijske skupine na FF vpi-sujejo po dosedaj veljavnih določi-lih.
2.  Razprava o možnostih za na-daljnje razvijanje izrednega študija na FF je pokazala, da je potrebno najprej in predvsem izboljšati delov-ne razmere izrednih študentov (štu-dijski dopusti ipd.) in jih tudi fi-nančno stimulirati (štipendije, povr-nitev potnih stroškov ...). FF s šte-vilčno velikimi in finančno šibkimi oddelki bi za razvijanje  izrednega študija potrebovala dodatna sredstva (npr. za tiskanje in razpošiljanje pre-davanj, ,,dopisno šolanje").
3.  Svet za znanstveno delo v obo-roženih silah SFRJ je predlagal, naj bi se na fakultete uvedlo študijske usmeritve oziroma znanstvene disci-pline, ki bi obravnavale vojno pro-blematiko (to velja posebno za po-diplomski študij); v komisije zaoce-njevanje tovrstnih znanstvenih del naj bi imenovali vsaj po enega voja-škega strokovnjaka. Na drugi pred-log FF nima načelnih pripomb, za uvedbo vojaških študijskih usmeri-tev na to fakulteto pa ne vidi za-dostnih razlogov in možnosti.
4.  Tajništvo FF se bo pri centru za razvoj univerze seznanilo z meto-dologijo za anketiranje študentov o študiju in profesorjih. Mnenja štu-dentov je treba začeti zbirati na bolj organiziran način.                      VZ
VRBAS 73
Osemnajstega in devetnajstega maja je bil v vojvodinskem mestu Vrbasu že peti majski festival po-ezije mladih iz Jugoslavije. Na razpis se je prijavilo 276 mladih pesnikov, komisija, ki ji je predsedoval Oskar Davičo, jih je izbrala triindvajset, ki so bili vabljeni v Vrbas. Iz naše re-publike sta šla na festival Franci Cernigoj, ki ga verjetno ni treba po-sebej predstavljati, saj že dalj časa objavlja po literarnih revijah, ter Boris Mazaiin iz Sečovelj; zanj je bilo sodelovanje na festivalu pesni-ški debut. Mazalin je za pesem o don Kihotu (objavljamo jo v tej šte-vilki Tribune), ki je bila v resnici ena najboljših, kar smo jih slišali na fe-stivalu, prejel tretjo nagrado.
Organizacija festivala, ki ga finan-cira Industrijsko-prehrambeni kom-binat Vrbas, je zelo dobra. Prvi dan udeleženci berejo pesmi po šolah in tovarnah (vsakdo bere svoje pesmi v svojem jeziku: slovenskem, make-donskem, madžarskem, srbohrva-škem ali rusindcem). Drugega dne je znova na vrsti srečanje s šolarji, za tem pa simpozij kritike. Zvečer se na zaključni prireditvi obiskovalcem v Domu kulture predstavijo najprej zmagovalci vseh doslejšnjih festiva-lov in potem ostali. Nagrade, ki jih na koncu podeli Davičo, so: dvesto tisoč za prvo, sto za drugo in pet-deset za tretje mesto.
Kakovost poezije, predstavljene na festivalu, je zelo različna. Dosti je tudi takih pesmi, v katerih so ka-ke mrtve ptice ali pa oblaki in se ne ve natanko, zakaj je hrepenjenje tako silno; pa - bo že šla mimo ka-ravana.
Organizacijski odbor festivala vsa-ko leto natisne tudi katalog s pesmi-mi vseh sodelujočih.                  ZD
POZOR!
S to številko se Tribuna do jeseni poslavlja od vas. V sep-tembru bo sedanje uredništvo pripravilo še eno številko, uča-kali pa boste še Antologijo Tri-bunine poezije in posebno iz-dajo z izborom tekstov iz fakul-tetnih glasil v zadnjih dveh letfli — potem pa vas bo zabavalo novo uredništvo. Če greste na morje, se pazite morskih psov. Agencije sporočajo, da bodo letos zaradi sončnih peg še po-sebej nevarni. Hej, hej!
SEJA UO RISK. ŠTIPENDIJE IN POSOJILA
29. maja je bila seja upravnega odbora sklada za štipendije in poso-jila pri RISK-u. Sprejeli so razpis za štipendije na višjih in visokih solah. Pogoji so y glavnem isti kot lani (cenzus pa je ostal 900 din), le da se favorizira predvsem pedagoške štu-dijske smeri. Študentje smo protesti-rali proti taki odločitvi. Tako bi se po eni strani delalo krivico ostalim študentom, ki zaradi tega ne bodo dobili štipendije, pa bi jo bili po kri-terijih upravičeni dobiti. Povečuje-mo socialno diferenciacijo! Drug moment pa je učinkovitost take po-litike, kajti višina življenjskih stro-škov ostaja enaka, in bodo zato šti-pendije na izredno nizki ravni (tudi 200 ali 300 din). Kdo bo še spreje-mal štipendije v taki višini in se vezal s pogodbo za toliko let?      jL
REPUBLIŠKA KONFERENCA
ZVEZE SKUPNOSTI ŠTUDENTOV SLOVENIJE
12. t. m. bo četrta seja republiške konference Zveze skupnosti študen-tov Slovenije. Na njej bodo podali kratek pregled dosedanjega dela re-publiške konference in njenih orga-nov ter podali napotke za nadaljnje delo. Ostale točke dnevnega reda so: Univerza v Mariboru, splošni ljudski odpor in razno.
LITERARNO POPOLDNE V KRIŽANKAH
V okviru Mladinskega kulturnega tedna je bila v Križankah že tradi-cionalna prireditev sodelavcev Mla-dih pot. Letos se je poslušalcem pri pogrnjenih in obloženih mizicah na Peklenskem dvorišču predstavilo šest mladih pesnikov, ki skušajo spet spraviti v življenje nekdanjo literar-no prilogo Mladine. Poezija je bila nenavadno različna pa zanimiva. Tako nestrpno pričakujemo Mlada pota.                                          ma
DOBILISMO, DA OCENIMO:
Založba Lipa + Založništvo trža-škega tiska: Pesniški listi:
11  Bogomil Fatur
12 Bogdana Herman
13 MarijCuk Založba Lipa: Janko Perat: Polda Študentska   založba,   Ljubljana: Ivo Svetina: Heliks in Tibija Milia    Avanzo:    Kako    napišeš
pesmico (pesniški poster)
Nadaljevanje na 4. strani
Skoraj zaključeni letnik Tribune bi se pravzaprav moral po lašati s kakšnim konkretneje opravljenim delom, čeprav je bilo na raz-polago komaj nekaj več kot šest mesecev (prva številkaje izšla 22. novembra lani). Zato letnik nasploh postavlja vprašanje, kpliko je bilo mogoče izpolniti zastavljeni koncept. Najbrž bi se sporekli z nekaterimi prenapeteži, ki so koncept razumeli kot kopico obljub, ne pa kot preizkušanje možnosti. Ali pa so v njem videli svoje želje. Da bi funkcionirali, kajpak! Danes je mamljivo imeti svoj posebni prostor, svoje posebne nasprotnike in privržence. Mamljivo je ne gledati nase od zunaj, ne biti v sporu sam s sabo. In še bolj — misliti atraktivno, da bi se naklada večala. Ostali smo pri revnih petih tisočakih in brez možnosti, da bi si v reklamne namene privoščili prepoved. Kako pa bi si sploh mogli dovoliti podvig v nakladi, če še danes ne vemo, koliko denarja bomo dobili za letos. V stanju, ko imamo z enim izvodom 0,60 dinarja izgube, če upoštevamo samo tiskarske stroške. Koncept navkljub zagotovilom tiskovnega sveta pri RK SZDL finančno ni uspel — vsem preljubim birokratom se je z direktorskimi plačami in lepimi subvencijami lahko boriti za idej-nost, marksizem, politično zavest in druge lepe stvari, ki so komu-nistične zaradi tega, kerje z njimi ukinjena vrednost denarja (in jih torej ni treba financirati). Garaža pri Kinoteki seveda bolj marksi-stično (beri — uspešno) razrešuje vprašanja — sicer pa so ta vpra-šanja smešna. Lahko smo samo veseli, da ni š\o še slabše.
So namreč še pomembnejše stvari. Recimo polletna parada za reformiranje univerze. Vesela popevka (,,in sveto verjame, da bo šel v nebesa"), ne da bi se na univerzi razen užaljenosti poznalo kaj bistvenega. Prva stopnja reformiranja ne more biti tista radikalna ,,družbena sprememba",ker je družba že doživela take spremembe, od katerih univerza ni pobrala kdove koliko. Med drugim tudi kompjuterizacijo, poznamo pa neko obsežno raziskavo, ki so jo preračunavali peš, ker se nekako ni dala programirati. Da seveda ne omenim famoznih vpisnih anket, kjer je cvet slovenskega naroda — univerza — odpovedala pri čisto začetniški finti. Tako je radikalna ,,družbena sprememba" šla (vsaj v nekaj primerih)mimouniverze. S socialno ,,družbeno spremembo" smo se seznanili takoj potem, ko smo videli vpisne rezultate. Z revolucionarnimi strukturnimi spremembami je gotovo nastopila medicinska fakulteta: ,,33-krat več je otrok staršev z visoko izobrazbo, kot otrok polkvalificiranih delavcev" (N. Mlakar o tem poroča v 15. številki). Krik o potrebi splošne družbene spremembe, ki da je nujni pogoj za spremembo univerze, se zdi pri nekaterih konkretnih nalogah na univerzi eno-stavno zavzemanje za privilegije. Sprašati se je treba, zakaj smo ostali pri delovni emancipaciji študenta na mrtvi točki. Demonstri-rajoči subjekti so postavljeni pred patriarhalni univerzitetni režim, ne da bi jim konjičkarske izkušnje karkoli bistveno pomagale. Po isti logiki se je v širši družbi razvila prostitucija, da bi zakon ostal prisila.
Niti najmanj ne pričakujem, da bo dala Tribuna kak odrešujoč recept za vse skupaj. Če tega ni sposobna vsa ta horda pedagoških delavcev in razvojnih institucij na univerzi, potem ostane častna naloga izključno na ramenih študentov v konkretnem študijskem odnosu Tribuna deluje politično, ne pa namesto koga drugega. O političnih vprašanjih reforme univerze je uredništvo hotelo spre-govoriti v spomem razgovoru o idejnem razčiščevanju na naši uni-verzi. S strpnejšim preiskovanjem konfuznega gradiva je pa ven-darle mogoče videti, da ne gre za navadno redukcijo tega vprašanja na ,,spor med CK ZKS in FSPN". Pripisovanje slabih namenov je stvar posameznikovega interesa, posebej, če je v isti številki poudar-jena marginalnost takega konflikta (za katerega pravi - avtorizi-rano - Gojko StaniČ: ,,Med FSPN in CK je prišlo do večjega nezaupanja takrat, ko so začeli sprejemati na fakulteto ljudi, s katerimi se nismo strinjali." Iz pogovora v 16. številki in pol, ker da gre ,,za položaj družboslovja in znanosti sploh". Nobena funkcio-nalna povezava visokega šolstva z obstoječim gospodarstvom tega položaja ne bo rešila sama od sebe, ker to ni vprašanje emancipacije znanosti, ampak emancipacije študentov kot profesorjev. Nobena od zunaj izrečena in sprejeta ali ne kritika ne bo razrešila tega klobčiča, če se ne bo bistveno spremenil odnos med profesorjem in študentom: spodbujanje akademske svobode utegne ostati v obsto-ječem, kajti za njegovo preseganje je treba obuditi avtenično pre-življanje znanosti in študija kot delo, ne pa kot nerazumljeno nuj-nost - in Bojko Bučar je razumel kritiko kot ,,kritiko s strani političnih struktur, ne pa kot notranjo mujo študijo". Usodna
redukcija, ki pa navsezadnje ne zadeva problemskega jedra — je redukcija na politično relevanco. Naj ,,marksisti" premislijo, koliko opozarjanje na to ,,objektivno" pomeni kavčičevstvo ali pa pod-poro kavčičevstvu. Pri razpravah o idejni usmeritvi univerze bi namreč vsaka ne-radikalna kritika družbe in s tem tudi politične oblasti pomenila izgubljen boj za marksizem ali obratno (formu-lacija se s svojo izrabljenostjo že približuje frazi)> marksizem je radikalna kritika družbe in s tem tudi nekakega ,,kavčičevstva".
Toda tudi to je neke mere nebistveno, kajti želel sem povzeti nekaj konkretnih zahtev za spremembo univerze, eksplicitno ali implicitno zapisanihv letošnjih številkah. Brez dvomaje bilo osred-nje, toda le redko problematizirano in nikoli zapisano vprašai/e fakultetnih statutov. Samo vprašanje normiranja že obstoječega? Videli smo, da vse fakultete z univerzitetno administracijo vred bolehajo za pomanjkanjem svojega smotra. Kako si je mogoče drugače razlagati krizo razvojnega centra na univerzi? Neki profe-sor z medicinske fakultete (ne spomnim se njegovega imena) je pred kakšnim letom zavrnil predlog za študentskega prorektorja z bistrim sklepanjem, da se za tem prav gotovo skrivajo podobne tendence, kot so botrovale izvolitvi Zvonimirja Čička. Skupaj s številnimi podobnimi ,,prigodami" je to zelo ilustrativna anekdota. Namreč odpor, da bi študentje igrali pomembnejšo vlogo pri obli-kovanju odnosov na univerzi. To so tiste ,,antisamoupravne sile", ki delu univerzitetnih delavcev (študentje delajo, pa čeprav študij priznamo za delo ali ne — sprašujemo se lahko le o odtujenosti njihovega dela) oporekajo pravico biti subjekt. In potem je ,,anti-samoupraven" tudi ves sistem študentske participacije, ki samo skriva dejansko stanje brezbrižja med študenti in ni sposoben rešiti niti najosnovnejših konfliktov. Odločanje o v že-dani-sistem - po-stavljenih vprašanjih je toliko samoupravno, kolikor je mula lipica-nec (in sicer tisti, ki ga je dobil šah). V nesmotrnosti naše univerze bi bila eksperimentalna iniciativa s strani študentov pravo bogastvo. Študij bi se lahko tudi zunanje potrdil kot delo, če ga ne bi ukle-pala patriarhalna merila preživele hierarhije, ki študenta meri po profesorju. V takih okvirih je prevelika starost profesorjev zastare-lost družbenih odnosov. V ponovnih poskusih, da bi se vsebinska odgovornost za družbeno opredeljevanje študentov prenesla v tako imenovani ,,pedagoški del" študijskega procesa, vidim samo aborti-rani model prej omenjene tradicionalne hierarhije,radikalizacijo že obstoječega in iz buržoaznega obdobja prevzetega stanja. Ob šte-vilnih zagovarjanjih na Marxa in marksizem ta tipično idealistična teza pozablja na često samo zamrmrano misel, ,,da morajo tudi vzgojitelji biti vzgajani" in to ne od prejšnjih vzgojiteljev, kajti to bi pripeljalo do tiste delitve družbe v nadrejene in podrejene, niti od enkrat za vselej določenega sistema ,,vrednost", ampak od prakse, kar pa je v univerzitetnem okolju kritični (študijski) program. Sicer pa je tudi to nepomembno, sicer bi se v tretiranju teh vprašanj poznala vsaj kakšna sled naših že izrečenih pripomb.
Kako nepomembna so taka razmišljanja se kaže tudi po tem, da so razprave o večjem angažmaju mlade generacije (rekel bi, da je potrebna tudi večja zavzetost ,,stare" generacije; takšno nesmiselno diferenciacijo narekuje pridevek ,,mlada") prej pomenile margi-nalne prepire, ki so pustili ob vseh apelih in odgovornostih študent-sko organizacijo še vedno tako, kot je bila doslej; da je danes vsa pozornost in vsa obveznost tretje konference ZKJ prenesena na organizacijska vprašanja in to ne osrednja. Niti en funkcionar naše organizacije si ni upal zapisati v Tribuno o tem karkoli, še material z mariborske konference ZSŠ smo si morali izboriti. Ljudem, ki ne pišejo, po pravilu ne gre zaupati, in v tem je tudi nezaupnica Tri-bune našemu izvršnemu odboru.
Vse to je povezano z nezdravo situacijo v Zvezi študentov Jugo-slavije, kjer se je strahotno mnogo govorilo z jezikom tretje konfe-rence ZKJ, v isti sapi pa so vsi ti vrli fantje postavili svoje oprede-litve na laž, ker od konference niso napravili prav ničesar. Prilagod-ljivost, kajne. Hkrati pa je mogoče govoriti o vedno bolj padajoči trdnosti vezi med posameznimiuniverzitetnimi centri, tako da APZ Tone Tomšič ne more napraviti turneje po Jugoslaviji, lahko pa gre v ZDA in poje za kmečko ohcet. Naša skupna številka s Student-
Nadaljevanje na zadnji strani
^LUouJAVLJA ^NEVESTI!
V n^leljsid izdaii Dela (27. 5. 1973) je na drugi strani objavljen članek z naslovom Ohcet pa taka, -^-ja sta Niko Lapajne in Branko Podobnik. Članek vsebuje netočne in lažne trditve.
Trditve, da so študentje priredili uradno ,,množično" demonstracijo, je lažna in vredna obsodbe, kajti akcijski odbor za protest proti kmečki ohceti je v petek, 25. maja 1973, prek radia Študent in poseb-nega letaka v študentskem naselju sporočil javnosti, da demonstracij proti kmečki ohceti ne bo, ker so bile prepozno prijavljene.
Trditev,   da   so   pred  Univerzo
,,trije študentje na ves glas kričali v prazno (vrenje množice je bilo pre-glasno) nekaj nerazumljivega", je zlonamerna in netočna, kajti de-monstrantov (razen študentov je demonstriralo tudi nekaj delavcev in dijakov) je bilo več kot trideset.
Protest proti kmečki ohceti je nastal popolnoma nepripravljeno, spontano, zato smo ogorčeni nad netočnim navajanjem podatkov in zahtevamo od odgovornih pri časo-pisu Delo, da te netočne trditve ^re-kličejo, proti avtorjema pa sprozijo ustrezni postopek.
Ljubljana, 28. maja 1973.
Akcijski odbor
za protest proti
kmečki onceti
KAGRADA MAKAVBJB-VU
Na hitrico vam sp oročamo pravkar p rispelo informaci 0*o: Dušan Makavej ev je dobil za sv oo Misterij organ izma letošnjo bel ^ijsko nagrado
l*&e:e d^or^e,
ki se podeljuje
pomembuim fil
mom.Zanjo
se je pot
egoval tud L»
Bu$uel
z DiskJ?etnim šarm om buržoazije, pa je ni dobil, haha
OB    155-LETNICI   ROJSTVA      DIN)   PRl  NASIH   KOLPOR
KARLA   MARXA   JE URED-     TERJIH     ALI    NA    URED
NIŠTVO   TRIBUNE   IZDALO      NIŠTVU.   ČE   NAM   SPORO
POSTERZNJEGOVOSLIKO.      ClTE    NASLOV,   VAM   GA
LAHKO  GA KUPITE  (ZA 5      POŠLJEMO PO POŠTI
UREDNISTVI TRIBUNE IN RADIA ŠTUDENT STA IZDALl POSTER MILESA DAVISA. PO CENI 5 DIN GA DOBITE NA UREDNIŠTVIH ALI PRI PRODAlkLCIH TRIBUNE NA FAKUL TETAH IN V MESTU.
TRIBUNA, študentski list. Izdaja 10 SS LVZ. Urednistvo in uprava 61000 Ljubljana, Trg revolucije 1/11 - 86. Telefon 21-280. Tekoči račun 50101-678-47420. Tiska tiskarna Ljudske pravice v Ljubljani. Letna naroč-nina 25,00 din. Poštnina plačana v gotovini. Rokopisov in fotografij ne vračamo. Oproščeno temeljnega davka na promet po pristojnem sklepu št. 421-1/72.
UREDNIŠTVO: Miha Avanzo, Zdravko Duša, Neva Mlakar, Marjan Pungart-nik (odgovorni urednik in v. d. glavnega urednika), Edi Stefančič (likovni in tehnični urednik), Pavle Zgaga. Lektor: Bora Zlobec-Jurčič. Korektor: Vera Klemenčič. Šef publicitete in distribucije: Črt Prinčič IZDAJATELJSKI SVET: Jurij Avčin, Božidar Debenjak, Nevenka Dolgan, Pavel_Gantar, Franc Jakopin, Jure Mikuž (predsednik), Boris Muževič, Pri-mož Žagar.
ohcet in šah
SE JE KDO PREBUDIL
Večkrat smo že ugotovili, da Tribuna ne zmore biti tako aktualna in sveža, kot sta to RŠ in Študentski dnevnik. Toda kljub temu, da smo veiietno bolj ali manj vsi seznanjeni z delovanjem akcijskega odbora za protest proti kmečki ohceti, po-vzemimo tistih nekaj ,,prazničnih" dni še enkrat - pa čeprav le za kroničaije kasnejših rodov.
Akcijski odbor se je osnoval 23. maja na pobudo skupine Študentov, ki so skozi pomp ,,ohcetnega tedna" ugledali še nekatere druge njegove aktualne dimenzije. Naijasneje izra-ženo je bilo spet stalisče, da taka ohcet in stabilizacija ne gresta sku-paj; torej argument, ki pogosto na-
se toliko, kolikor se je spremenila njena maternica — družba sama. Zato danes nimamo več kmečke ohceti, temveč mestno (boljše: me^ ščansko) ohcet. Tudi za kritični ekonomski pogled je komparacija dovoli zanimiva: sodobna verzija kmečke ohceti kot rituala je v ra-zumevanju rituala kot potencialnega blaga, kot potencialne menjalne vrednosti, takoj ko se prelije v for-mo, y kateri lahko nastopa in pri-čakuje uspeh na sodobnem tržisču. To tržišče je kajpak svetovnih di-menzij, kar so nam najlepše dokazali naši žurnalisti v dnevih pred slavnim fukom z zanesenim poročanjem o floti jumbo-jetov iz Anglije, Ame-rike...
Že teh nekaj zelo splošnih in za
šah Reza Pahlavi s svojim obiskom v Jugoslaviji. Razformiial se je AO za protest proti kmečki ohceti, formi-ral se je AO zoper obisk Reze Pa-hlavija. Šah Reza Pahlavi je zelo znana osebnost, še posebej dobro ga poznajo študentska in mladinska gibanja po svetu sploh, da o levi opozidji v njegovi državi ne govo-rimo. Tako je pred leti njegov obisk v ZRN pripeljal skoraj do kulmina-cije nemškega študentskega gibanja. Reza se je sčasoma verjetno že pri-vadil svojih mladih nasprotnikov po svetu, ti pa se njega še vedno niso.
Novoustanovljeni AO je najpiej hotel organizirati mirne demonstia-cije zoper šahov obisk. Tudi tokrat so bile demonstracije prekasno na-javljene UJV, zato se je organiziran protest ieduciral na pripravo zbo-rovanja v študentskem naselju. Člani AO so argumente za piotest zoper šahov obisk navedli v dveh letakih, ki so že zakrožili med ljudi, ko je 29. maja dopoldne okrožni javni tožilec dr. Anton Skobir izdal odločbo o začasni ptepovedi razšir-janja obeh letakov z obrazložitvijo, da njuna vsebina ,,predstavlja žalitev poglavarja te dižave na časti in dobrem imenu" ter da se z njima ,,motijo prijateljski odnošaji med SFR Jugoslavijo in Iranom ter nji-hov razvoj". Tako so do razsodbe letaki počakali na varnem, šah pa se ie vrnil domov.
Zatem je AO izdal nov letak ter za javnost razmnožil odločbo o pre-povedi. V novem letaku ni bilo gr-dih besed; podatke, ki naj bi pričali o iranskem šahu in razlogih za pro-test proti njemu, pa so navedli kar iz Dela. 29. maja popoldne se je v študentskem naselju zbralo kakih Sto študentov, drugih sto pa je na igrišču igralo nogomet. Po daljši diskusiji, ki so jo zapisovali novinaiji
4. Ostro obsojamo sredstva jav-nega obveščanja, ki nas v zadnjih dneh zasipajo z olepšanimi in neres-ničnimi podobami o resnici krvave-čega Iiana. Proti takemu načinu obveščanja protestiramo še toliko ostreje zato, kei se podobna praksa, ki je v nasprotju z novinaisko etiko, vleče že vec let.
5.   Obsojamo   občinsko  konfe-renco SZDL Kianj, ki je pozvala de-lovne ljudi, naj pozdiavijo ,,dxa^ega gosta".  Prepričani  smo,  da bi se SZDL morala zavedati dejstva, da vsa napredna  svetovna javnost že leta obsoja totalitarni šahov režim in da demokratične sile po svetu na njegove  obiske vse drugače reagi-rajo.
6.  Protestiramo proti prepovedi letaka akcijskega odbora pri izvrš-nem  odboru  Skupnosti studentov ljubljanskih visokošolskih zavodov.
(Sklepe je doslej objavil samo Študentski dnevnik št. 48.)
Diskusija se je poskusila z vsemi že znanimi izrazi in aigumenti spo-priieti s problemom naše zunanje politike. Ena prvih karakteristik zunanje politike socialistično-orien-tiiane družbe bi nedvomno moral biti internacionalizem. Ekonomski stiki so še razumljivi, vprašljivo pa postane rokovanje s predstavnikom države, v kateri pobijajo komuniste in levo opozicijo sploh. Teh ,,brutal-nih obračunavanj pa si niso izmi-slili prenapeti študentje1, o njih lah-ko od časa do časa beremo v vseh naših časopisih (razen v času šaho^ vega obiska!). V diskusiji smo slišali še marsikaj takega, kar je bilo v zad-njih letih že velikokiat povedanega,
stopa v sedanji kilavi kontestativni atmosferi (spomnimo se le diskusij za graditev spomenika v Kumrovcu in proti njej). Koliko pa ta argument ni samo zadnja protestna oblika, ki se je še ne da zajeti v ,,anarholibera-lizmu" podobnih pojmih, naj nam tukaj ostane kot zanimanja vredno vprasanje. Druga stvar je, ali so pri-reditve, kot je kmečka ohcet (ali pa recimo škofieloška in vsa ostala dir-kanja za necem), res tisto, za kar se proglašajo. Že s skromnim čutom za opazovanje dejanskega življenja lahko opazimo v t. i. ,,obujanju sta-rih slovenskih običajev" pravzaprav ,,obujanje" avtoritainih medčlove-ških razmerij, s prirejanjem cestnih in vseh drugih dirk - Tekmovanj pa postavljamo v simbolno obliko de-janska obstoječa družbena razmerja: neizprosen bo| za višje mesto - pa naj gre za visje mesto v uvrstitvi tekmovalcev ali za boljše razgledno mestogledalcev. Žrtve - te je treba razumeti v najbolj krvavem empi-ričnem smislu besede - so tu sicer tragične, toda NEIZOGIBNE: prav tako ,,neizogibne" kot obstoječa razmerja sploh. Praksa družbe, ici se zavzema za ,,materialistično" teo-rijo, je na žalost hudo ,4dealistič-na".
Res je sicer, da ne smemo izena-čevati ,,starih običajev" in njihovih ,,obujanj". V (recimo) devetnajstem stoletju si je lahko le nekaj trdnih kmetov privoščilo pomp z belo-rdeče-plavimi trakci na stirih kole-sih, bajtarji pa so tekali za vozovi in padali po klancih - kot to vsi vemo ln se pridušujemo na vse naše velike pisatelje, ki so nam to zapisali v na-cionalno zgodovino. Temu so pravili ohcet. V potrošniški družbi se stvar toliko spremeni, da je požrtija vse-splošna: totalna požrtija. Spremeni
kakišnokoli praktično rabo širšega premisleka potrebnih misli nam ver-jetno zadostuje za potrditev in upra-vičitev revolta zoper buržoazne iz-miSljotine,' ki nastopajo v naši druž-bi. Kmečka ohcet nas je že enkrat vzpodbodla: to je bilo med zasedbo filofaksa leta 1971. Tu se sedaj ne bomo ponovno spuščali v diskusijo o študentskem gibanju; nedavni re-Volt nam je pač lahko otipljivo konkretna točka, s katere peljejo poti še kam drugam kot v halo Ti-voli ali na magistrat. Vprašanje pa je, ali je to budnica ali uspavanka. Akcijski odbor za protest proti kmečki ohceti je bil maloštevilen, organizacija protesta ni bila dobro speljana. Ni bilo sklicevanja na \Wlhelma Reicha. Ker so Upravi javne varnorti prepozno najavili pro-testni pohod, jim le-ta ni dovolila javnega nastopa. Vendar so bili po mestu plakati in AO je izdal dva le-taka, ki sta pojasnjevala namen pro-testa. Prvi je bil razdeljen na fakul-tetah, drugi pa v pet tisoč izvodih med opazovalce velikega šou-a. No-beden izmed kolegov, ki so deiili letake, ni bil ranjen.
In kljub prepovedi zborovanja je na lastno iniciativo skupinica štu-dentov, dijakov in mladih delavcev na ohcetno soboto okrog desetih prišla z dvema transparentoma pred Univerzo. Vzbudili so toliko zani-manja, da je množica počasi odvr-nila svoj pogled z iskrih vrancev na »presite študente". Pa še Delo je nekaj pisalo o teh študentih.
Ne ve se še, kdo je bil privlač-nejši.
ŠAHOV OBISK
Da ta pomlad le ne bi potekala preveč  mirno, je poskrbel iranski
in ,,novinaiji" (jaz je nisem, zato ne morem zapisati česa posebej do-kumentarnega), so bili sprejeti 'na-slednji sklepi:
1.  Ostro protestiramo proti skle-pu naše vlade o uradnem in prija-teljskem obisku iianskega šaha Reze PaJrilavija.
2.  Zahtevamo, da se obisk ne-mudoma prekine!
3.  Zahtevamo,  naj v prihodnje ne pride več do podobnih spodrslja-jev v naši zunanji politiki, saj taki obisjki pomenijo nož v hrbet osvo-bodilnim  gibanjem   in  naprednim silam v totalitarnih deželah, kot je Iran.
s premišljenimi ali pavšalnimi bese-dami je bila podana zavest o stiski; tu prek pa zborovanje ni priŠlo. Sto ljudi je šlo narazen.
Kako je potekal uradni obisk šalia Reza Pahlavija s soprogo, pa so vam itak sporočila ostala sredstva informiranja.
ZP
dokumenti iz kaira
DOKUMENTI.
UNIVERZA V KAIRU - FILOZOFSKA FAKULTETA
Predlogi in resolucije političnega kongresa (ki je bfl 18. 1. 1972 na filozofski fakluteti)
A) Na politični ravni:
1.  Preklic privolitve v resolucijo varnostnega sveta iz dne 22. novembra (1967).
2. Preklic privolitve v Rogersov plan.
3. Preklic egiptovske iniciative.
4.  Obsodba metod, da se ljudstvu pridrži resnico in se iz njega norčuje.
5. Diplomatskih odnosov z ZRN se ne sme obnoviti.
6. Zavzetje nedvoumnega stališča do Irana.
7.  Zaobsegajoča in brezpogojna podpora, različnim oiganizacijam pale-stinskega odpora; ponovno odprtje vseh njenih birojev v Kairu; dovoljenje Egipčanom, da delujejo y tehtorganizacijah in jih finančno podpirajo.
8.  Izpustitev štirih junakov, ki so izvršili sodbo ljudstva nad Vasfijem Talom.
9. Prekinitev odnosov z Jordanijo.
10. Konec manipulacije javnega mnenja s postranskimi dejavnostmi, kot so nogomet in razširjanje senzacionalnih poročil.
B) Na področju vojaških priprav:
1.  Resno dnevno urjenje vseh mladostnikov, ki so sposobni nositi orožje.
2.  Oborožitev vseh, ki so sposobni za boj, s ciljem, da se zgradi milico (če so naš sovražnik ZDA, je nas odgovor milica).
3.  Pravico ljudskim množicam, da tvorijo enote milice in delujejo v ljudski armadi; opremljenje te armade s primernimi sredstvi, da dobi vse svoj pomen in ne uničuje energije ljudstva. Milica mora biti pod poveljstvom komitejev, ki jih ljudske množice same vsakokrat lokalno volijo.
4.   Odprava izolacije amrade od ljudstva z demokratizacijo; priprava armade na partizansko vojno.
5.   Boj proti imeprialističnim in reakcionamim ideološkim tokovom, predvsem v filmu, literaturi in na televiziji; informacijska politika, ki je v skladu z zahtevami boja.
6.  Preveritev in izboljšanje izobraževalne politike v šolah in nauniverzi, tako da se prilagodijo zahtevam boja.
C) Splošne svoboščine in demokracija:
1.  Zavrnitev principa nominiranja v političnih organizacijah (npr. nomi-niranje generalnega sekretarja centralnega komiteja arabske socialistične unije - op. ured.).
2.  Odrpava tiskovne cnezure; konec pačenja resnice (kot so jo danes prakticirali ob plenarnem sestanku napolitehniki): zagotovitev neodvisnosti tiska pod ižključno kontrolo novinarskih sindikatov.
3.  Odprava zakonov o izrednem stanju in razpust ustreznih oiganov; odprava reglementiranja z državnimi administracijskimi statuti.
4. Reforma univerzitetnih statutov in razveljavitev vseh zakonov, ki ome-jujejo svobodo govora, svobodo zbiranja, pravico do peticij itd.
5. Razpust policijskih birojev.
6. Konec dejavnosti tajne službe.
D) Na ekonomskem področju:
1. Nacionalizacija vseh ameriških obratov v Egiptu.
2. Prepoved uvoza vsakršnega ameriškega blaga.
3.  Točno usmerjenje ukrepov proti ameriškim interesom v deželah arab-ske unije.
4. Pritisk na ostale arabske dežele, da bi podobno ukrepale.
5. Najvišja plača sme biti največ desekrat večja od najnižjc plače.
6.  Takojšnja odprava stroškov v reprezentančne namene in vsakovrstnih povračil visokim civilnirn in vojaškim uradnikom.
7.  Usmeritev dela civilne produkcije po zahtevah vojne.
8.  Obrati oboroževanja naj več ne proizvajaio konsumnih dobrin, ki rabijo samo interesom določenih razredov, ampak naj se koncentrirajo na produkcijo lahkega orožja in municije, da bo tako na razpolago orožje za vse, ki so sposobni za boj.
9. Konec razširjanja tujskega prometnega sektorja.
10.  Nobenih takih projektov več, kot so olepšanje mest in javnih trgov, pri katerih odgovomi sploh ne upoštevajo možnosti vojne.
11.  Zvarnitev prepletanja egiptovskega gospodarstva s kapitalističnim sve-tovnim trgom in imperialističnimi družbami s pogodbami z EGS in s conami svobodne trgovine.
12. Omejitev uvoza za strateške prdukte in znanstveni material.
Kongres fUozofke faklutete univerze v Kairu
DOKUMENTII.
Poziv vsem nacionalnim naprednim silam
Nacionalno-demokratično gibanje, predvsem še njegovo študentsko krilo, je danes izpostavljeno brezmerni politični represiji državnih organov. V zgodnjih jutranjih urah v petek, 29. 12. 1972, so aretirali najboljše sile študentskega nacionalno-demokratičnega gibanja na vseh eg^tovskih univer-zah. Izkazale so se med študentsko vstajo januaija 1972, ko so s svojim dnevnim bojem zavračale odkrito kapitulacijo režima pred sovražniki ^ip-tovskega ljudstva, ameriškim imperializom in Izraelom; Odklanjale so poli-tiko, ki egiptovsko ljudstvo odvrača od boja za obrambo njegovih elemen-tarnih pravic.
Policijska kampanja potrjuje, da režim odklanja svoboščine, ki so jih za-htevale demokratične sile, zlasti njihovo študentsko krilo, in jih postavljale nasproti policijski diktaturi režima. Režim je na te zahteve odgovoril s celo vrsto podcusov, da bi uničil to gibanje v študentskih vrstah. Mobiliziral je svoje agente na univerzi, da bi proti demokratičnim silam nastopal s terori-stičnimi metodami, ki so jih vsi napredni študentje zavrgli. Od tedaj, ko so bili ti elementi, ki jih financira in podpira režim, razkrinkani, režim uporab-lja direktno zatiralno nasilje, da bi likvidiral nacionalno-demokratično giba-nje in odstranil z univerze njegove vodilne sile.
Danes, ob prvi obletnici januarske vstaje 1972, začenja režim svojo zatiral-sko kampanjo, da bi znova potrdil svoje odkrito sovraštvo do demokratičnih svoboščin in do vseh nacionalno-demokratičnih sil. Stalno govoričenje režima in njegovih strežniških ustanov o demokratičnih svoboščinah ni nič drugega kot gnila goljuflja, ki si prizadeva zakriti dejansko diktaturo.
Ta kampanja nas ne bo ustrahovala, pa naj postane še tako široka. Okre-pila bo samo našo odločnost, da bomo nadaljevali boj pioti kapitulantski politiki režima in proti njegovim zvezam z arabsko reakcijo, boj za demokra-tične svoboščine in za pravico egiptovskega ljudstva do samoodločbe.
Zahtevamo:
1. Takojšnjo izpustitev vseh aretiranih študentov.
2. Zavrnitev vseh kapitulantskih rešitev.
3.  Pravico ljudstvu, da na lastno iniciativo ustanavlja oborožene ljudske komiteje, ki bodo prevzeli obrambo dežele.
4.  Prekinitev vseh odnosov z arabsko reakcijo, ki fungira kot pes - čuvaj ameriških interesov na Bližnjem vzhodu.
5.  Našo pravico do svobode mnenja, govora, objavljanja in zbiranja brez vsakršne kontrole policijskih državnih oiganov ipd.
6. Odpravo državne kontrole nad sindikati, združenji in društvi.
7.  Našo neomejeno pravico do izdajanja stenčasov in do organiziranja diskusijskih prireditev in kongresov brez vsakršnega policijskega ali admini-strativnega vmešavanja.
Tovariši!
Napadu se moramo odločno postaviti po robu!
Kot del nacionalnega gibanja moramo izpolnjevati naše naloge kljub temu, da so naši tovariši v koncentracijskih taboriščih in ječah.
Naš prapor ni padel. V rokah vseh študentov bo plapolal naprej, kljub zatiranju in terorju. Z njim bomo nadaljevali pot, ki smo jozačeliz januar-sko vstajo.
Vso demokracijo ljudstvu!
Vse žrtve za domovino!
Naj živi enotsnot naprednega študentskega gibanja!
DOKUMENTIII
Resolucija študentskega kongresa (ki je bil 1. januarja 1973)
Aretacija študentov patriotov in ostalih naprednih sil - pisateljev, advoka-tov, novinarjev - je nadaljevanje režimske politike, ki ji je cilj likvidacija političnih svoboščin v Egiptu. Medtem ko puške še molčijo, se oblastniki trudijo, da bi pri OZN izprosili kapitulantske rešitve itd. Resolucija varnost-nega sveta, Rogersov načrt, premirje, egiptovska iniciativa in resolucija zad-njega plenarnega zasedanja OZN, vse to je zmeraj večje popuščanje imperia-lizmu. Ce nacionalno gibanje zavrača to popuščanje in zahteva mobilizacijo Za boj, se režim, ki se do sovražnika vede kot kaka miroljubna ovca, raz-krinka s tem, da proti množicam uporablja metode zatiranja in vodenja na povodcih. Končno so zadnje aietacije študentov in drugih naprednih sil eden viškov sovražne politike režima proti nacionalnemu gibanju vsega egiptov-skega ljudstva. Študentje, ki smo 1. 1. 1973 zbrani vNaserjevi avli, vidimo v napadu na demokracijo na univerzi nov korak k razbitju nacionalnega gi-banja vsega egiptovskega Ijudstva. Zahtevamo:
1.  Takojšnjo izpustitev vseh aretiranih patriotov, naj si bodo pripadniki univerze ali drugi, objavo rezultatov vseh preiskav, zagotovitev pravne po-polne zaščite za vse aretirance.
2.  Ponavljamo naše zahteve, ki so vsebovane v januarskem dokumentu (zavrnitev vseh kapitvilantskih rešitev, mobilizacija ljudstva za boj,dejansko vojno gospodarstvo, podpora palestinske revolucije, demokratične svobo-ščine za množice in njihove organizacije).
3.  Terjamo našo pravico do ustanavljanja neodvisnih mladinskih organi-zacij izven Generalne unije, študentov brez vsakršne kontrole državnih orga-nov. Pozivamo množice, naj ustanovijo komiteje za obrambo demokracije.
4. Zavračamo teroriziranje nacionalnega gibanja ljudstva:
a) disciplinarne odbore za red v političnih zadevah
b)  samovoljne aretacije.
5.  Zavračamo zakone, ki so umerjeni proti demokratičnim svoboščinam in zahtevamo njihovo spremembo. To so:
a^ zdkoni o izrednem stanju
b) zakon o nacionalni enotnosti
c) statut univerze in študentske.zveze.
6. Odpravo tiskovne cenzure in njeno omejitcv na vojaške informacije.
7. Razpust policijskih birojev na univerzi.
Priboritev naše pravice do ustanavljanja množičnih organizacij in do piire-janja demokratičnih diskusij o nacionalnih problemih, o osvoboditvi domo-vine in o napredku, ki ga gradijo sinovi Egipta, je pot do resnične nacionalne enotnosti.
Prevedeno iz ,,Die Front. Zeitschrift zur Unterstuetzung des Befreiijngs-kampfes der Voelker des Nahen Ostens." (Fronta. Casopis za podpiranje osvobodilnega gibanja ljudstev Bližnjega vzhoda.). Izdaja ga Socialistični komite za Palestino v Heidelbergu ZRN.
Prevedel: PETER WIESER
kako je
s crnimi panterji
Nepoučeni bi utegnili misliti, da gre h koncu dejavnost črnske revolucio-aarne partije Črnih panterjev, kajti v zadnjem času so usahnila poročila o njihovih akcijah. Med zadnjimi novicami, ki so nas še dosegle, so bile novice j sporih Cleaverjeve skupine z alžirskimi oblastmi. Sledile so novice o sporih
vodstvu partije, kar je vzbujalo slutnjo o propadanju te organizacije.
Znano je, da je svojčas organizacija Črnih panterjev zrasla v sporu z refor-mizmom pokojnega dr. Martina L. Kinga, ki so ga v skladu z vrednotami miru in reda znotraj sistema proglašali za pravega voditelja črnih množic v ZDA. Krogla, ki je podrla Kinga, je dovolj prepričljivo pokazala, do kod velekapitalsko artikulirana ameriška družba dovoljuje ,,normalno inte-gracijo" ekonomsko in tudi sicer zatirane črnske manjšine. Po uboju Kinga so začele glasneje odmevati militantnejše koncepcije o emancipaciji črncev. Te so variirale od povsem emocionalne verzije crnskega rasizma do revolu-cionarne koncepcije o osvoboditvi črnskega prebivalstva na način totalne revolucije.
Crni panterji so izoblikovali koncept obrambe v črnskih getih tako, da so organizirali svoje oborožene skupine, ki so se postavljale po robu policijskim silam. Tovrstna dejavnost je dosegla vrhunec v času, ko je partijo vodil Eldridge Cleaver, ki je prevzel vodstvo po tem, ko je bil prejšnji vodja Huey Newton zaprt. Ta politika je vodila k povezovanju z belo radikalno opozicijo in k vse ostrejšim spopadom s silami sistema. Toda na tem mestu se je pokazala grenka resnica, ki jo je izrekel Saul D. Alinsky v opozorilo novemu radikalizmu: Govoriti o oboroženem odporu proti sistemu, ko je oboro-ženost le-tega tisočkratno večja, je nesmisel. (Po ,,Rules for radicals" -Vintage press, Nex York 71). Veliko ,,črnih bratov" je padlo v spopadih s policijo ali ,,na begu" iz zapora .. . Na koncu je sam Cleaver ušel najprej na Cubo in nato v Alžirijo.
V tem času pa se je iz zapora vrnil Huey Newton, ki se je zavzel za drugačno politiko. Tako se je po nekaterih nejasnih informacijah, po napadu trockistov na Bobbya Seala, češ da se povezuje s cerkvijo in tako kaže, kam seže revolucionarnost črnih panterjev, pojavila končno bolj jasna infor-nacija, ki jo posreduje majski Playboy v intervjuju s Hueyem Newtnom.
Huey na vprašanje, ali je upadla aktivnost partije, odgovarja odločno zani-kujoče. Odgovarja, da je predvsem prišlo do sprememb v načinu delovanja, ki pa da je takšen, da res ne služi kot material za senzacije, je pa po njego-vem mnenju dolgoročnejši in predstavlja možnost za korenitejšo spremembo položaja revnih slojev. Gre za to, da so se ,,panterji" aktivirali za caganizuanje pomoči najpotrebnejšim (tako uporabljajo že utečeni aparat cerkvenih insti-tucij), organizirajo svoje šole (izobrazba črnskega pfebivalstva je namreč globoko pod ameriškim povprečjem, ker po svoje dokazuje Huey sam, ki se :e naučil sam brati in pisati šele, ko je končal ,,high school", da se je potem iahko vpisal na College), ob vsem tem pa ponujajo idejo revolucije vseh zatiranih proti monopolnemu kapitalu. Njihovo sedanje delovanje pa je pred-vsem plod spoznanja, da je brez množičnejše organiziranosti vsako posku-šanje oboroženega upiranja samomorilska dejavnost. Huey poudarja, da jih je polltika E. Cleaverja sicer povezala z belirni radikali, jih je pa obenem odda-ljila od tistih mas, ki so v začetku pomenile osnovo obstoja partije. Denar za svojo aktivnost oiganizacija v veliki meri ustvarja s prodajo knjig in svojega časopisa in le malenkost zbere med samirni prebivalci getov. Obenem se je za uresničevanje sedanjega programa partije angažiralo tudi določeno število intelektualnih slojev, recimo zdravniki, ki se bijejo v okviru partijinih klinik zlasti proti razširjenemu pojavu anemije med črnimi prebivalci, še posebno med otroki.
Vse to po Hueyevem mnenju pomeni dolgoročno akcijo ošveščanja črnskega prebivalstva, da bi se bilo sposobnejše upreti sistemu rasne domi-nacije.
0 razcepu v partiji Huey meni, da ne sega tako globoko, kot to prikazuje senzacionalistični tist ali kot bi si to nasprotniki želeli. V resnici gre za globok osebni spor med Hueyem in Cleaverjem, zlasti zato, ker slednji ne pristaja na demflitarizacijo partije. Huey izjavlja, da ga je Cieaver pozival y Alžirijo, ko pa je uvidel smer njegove politike, ji je začel ostro nasprotovati. Huey poudarja, da ni šlo za nikakršno njegovo dikataturo, ampak da je sedanja politika bila izglasovana v vseh sekcijah partije, z izjemo harlemske, ki je ostala zvesta Cleaverjevim načelom. Med drugim so v sedanji aktivnosti odpravili vse hierarhijo označujoče nazive.
Glede sistema institucij je Huey mnenja, da je še zelo trden, vendarpaje po njegovem treba izkoristiti vsako možnost za zavzetje določenih institucij, kajti s pridobitvijo npr. mesta lokalnega župana ipd. se širi možni prostor delovanje za revolucionarno spremembo. V partiji odločno^prevladujejo marksistične ideje, kar pa ne pomeni povezanosti ,,panterjev" z ameriško komunistično partijo ali pa s trockisti, kajti prvi so preveč odvisni od Moskve in oboji zagovarjajo neelastične koncepte proletarske revolucije, še vedno prisegajo naindustrijske delavce kot na ravolucionarni proletariat, so pa obenem delavcem oddaljeni in se vidijo njihove globoke inkorporiianosti v sistem. Po Hueyu je proletarsko zavest šele treba razviti. Končne zmage si Huey ne predstavlja drugače kot z oboroženo destrukcijo obstoječega -istema.
Sama partija Črnih panterjev je zaradi stalnih policijskih zasledovanj še >edno polilegalna. Na zadnje vprašanje, ki se tiče nevarnosti njegovega delo-vanja, Huey med drugim odgovarja z Maovo mislijo: ,,Smrt pride k vsa-komur, toda razlikujejo se po svoji pomembnosti. Umreti za reakcionarno stvar je lahko kot pero. Toda umreti za revolucijo je težje kot Gora Tai."
Če lahko verjamemo vsaj večini Hueyevih izjav, kaže partija Crnih pan-terjev preosnovo k resnemu konstituiranju revolucionarnih sil. Zdi se, da bi ta smer razvoja utegnila biti vzgled še za ostale dele ameriške levice, ki bi notranje utrjena in kasneje bolje povezana mogla pomeniti kaj več kot sicer glasno, a minljivo opozicijo.                                            DARKO STRAJN
štuuentsko gibanje
v španiji
Na univerzi v Madridu, ki zajema 40 % študentske populacije v Spaniji, v zadnjih mesecih vedno bolj narašča skupna borba študentov in profesorjev proti frankizmu. Skoraj vse fakultete stavkajo ali pa so zaprte. Da je to gibanje trn v peti režima, je jasno razvidno iz moči represivnih mehanizmov: policija se je de facto vgnezdila na univeizi s svojimi kasarnami in komisa-riatom: poprečno tisoč študentov na leto zaprejo, prijavijo ali izključijo. Kazenske ekspedicije fašističnih škvadristov, povezanih s falango, pa so vedno pogostejše.
Akcija, kj je v zadnjem času zajela tudi profesorje in dijake srednjih šol ter osnovnošolske učitelje, je uperjena proti Žakonu o izobraževanju (Ley de Educacion), ki je bil sprejet leta 1917 kot poskus oligaihije, da bi sanirala velika protislovja, ki so se pojavila v kapitalističnem razvoju Španije, in da bi zatrla naraščajoče študentsko gibanje.
Odvisnost španskega kapitala od tujega kapitala, rastoče nezadovoljstvo malih in srednjih industrijalcev, ki jih pritiskajo monopoli in katerih zaostala struktura ne vzdrži konkurence na tujem trgu, poskus integracije Španije v Skupni evropski trg, vse to je kontekst, v katerega je vključena sedanja študentska akcija. Treba pa je omeniti še pritisk oligarhijskih skupin, ki so vključene v organizacijo Opus dei za politično rešitev, ki bi potisnila na rob tiste frankistične skupine, ki so vezane na latifundij in parazitsko rento. Gre torej za iskanje novega ravnovesja, ki pa naj bi zagotavljalo stabilnost režima kot celote. Vendar so se v falangističnem bloku oblasti pojavile razpoke.
Zaostalost španske ekonomije ne omogoča dodatnega zaposlovanja rela-tivno naraščajočega števila diplomantov. Tako je od približno 2400 fizikov, ki so diplomirali v zadnjem času, le 20 zaposlenih v raziskovalnih dejav-nostih, 700 izven teh dejavnosti, več kot 1600 pajih je emigiiralo. Nezapo-slenost in delna zaposlenost sta imeli za posledico razvrednotenje privile-gijev, ki so jih uživali intelektualci. Le-ti so tako prenehali predstavljati stabilizatoija sistema. Zakon o izobraževanju je tako poskus prilagoditve sistema izobraževanja tehnološkemu razvoju produkcijskega sistema, da bi se ohianila konkurenčnost z drugimi evropskimi deželami. Vendar temu po-skusu nasprotuje sama nesposobnost sistema, ki ne omogoča ustrezne za-poslenosti. Od tod izredna selektivnost zakona, ki deluje tudi kot oblika ideološke represije in katerega glavni cilj je rezervirati vpis na univerzo le za izbrano rnanjšino, ki bi ponovno dvignila vrednost diplome in z njo pove-zanih privilegijev. Tako bi se oblikovali strokovnjaki in menežerji, ki bi zagotavljali kontinuiteto oblastniške oligarhije.
Selekcija se začne že s srednjimi šolami, kjer številne ovire praktično onemogočajo dostop otrokom delavcev. Numerus clausus in selektivni izpiti v prvem letniku sta posebej omejila vpis na znanstvene smeri študija. Do-datno pa prispeva k učinkovitosti teh represivnih ukrepov veliko pomanj-kanje, v katerem živijo nižji profesorji, ki jih nadzorujejo s pomočjo od-puščanja, suspenzij in cenzuriranja učne snovi. Pred kratkim so odpustili nekega profesorja, ker v času ustavitve izpitov ni hotel izprašati sina pod-predsednika vlade.
Vendar se je zakon, s katerim so nezadovoljni tudi deli drobnega in srednjega meščanstva, spremenil v bumerang proti režimu. Borba proti selek-ciji in nezaposlenosti je avtomatično postala borba proti diktaturi prav zaradi zveze med kapitalističnim razvojem in razrednim značajem izobraže-vanja. Nesposobnost španske oligarhije, da bi ponudila manj avtoritamo alternativo, in pa povezava med antikorporativnimi cilji študentov, profe-sorjev in delavcev sta omogočili, da špansko študentsko gjbanje ni uplahnilo kot drugod po Evropi. Dokaz za to je prav dveletna paraliziranost univerze v Madridu, kjer se neprestano dogajajo skupščine, interne povoike, sit-ini, na katerih vedno pogosteje sodelujejo nižji predavatelji.
Cilji in politična linija se na mnogih fakultetah ujemajo s tistimi, ki jih je letos marca sprejel koordinacijski zbor predstavnikov Madrida, Valencie, Seville, Saragoze, Geione in Navarra. Ti cilji so: Ponovno odprtje vseh univerz, umik policije, svoboda za zaprte studente, umik disciplinskih sankcij, borba proti sedanjim učnim načrtom, ki so iziaz protiljudske in razredno-diskriminatorske politike režima, povezava s cilji delavskega raz-reda in koordinacija z delavskimi komisijami, in končno - kampanje soli-darnosti z zaprtimi delavci.
Vendar so ovire, s katerimi se srečuje gibanj, številne. Tako obstaja na eni strani potreba po politični hpmogenosti študentskega gibanja, saj so v njem prisotne tako trockistične in marksistično-leninistične skupine kot tudi katoliška opozicija; na drugi strani pa se kaže nujnost razširiti borbo proti šolskemu sistemu na druge družbene sloje, predvsem pa na množice tistih, katerih otroci so najbolj diskriminirani. Tako so letos v Madridu zavrnili vpis osem tisoč otrok v prvi razred osnovne šole zaradi pomanjkanja učilnic, ove tretjini šol ima šolnino in jih nadzoruje cerkev, učitelji in profesorji pa imajo zelo nizke plače. Samo povezava teh dveh elementov pa bo omogočila štu-dentskemu gibanju zvezo z delavci in drugimi naprednimi silami in samo tako se bo boj proti Zakonu o izobraževanju lahko spremenil v množično gibanje proti fašistični diktaturi.
Prevod in priredba po dnevniku izvenparlamentarne komunistične skupine Manifesto: Igor VIDMAR.
DISKUSIJSKI PRISPEVEK NA TEMO »REFORMA UNIVERZE«
Delo na univerzi je postalo pomemben faktor družbenega razvoja. Zato se je aktualnost borbe za reformo univerze začela prenašati na razvijanje uni-verze kot integralnega dela družbe.
Iluzorno je mišljenje, da je mogoče danes dati celovito koncepcijo bodoče univerze. Vendar pa je mogoče dati nekatere principe in elementfe bodoče univerze, ki izhajajo iz krizne situacije, v kateri je današnja univerza.
Prizadevanja za reformo univerze morajo irhajati prvenstveno iz stanja in odnosov na sami univerzi. Pri tem je jasno, da sedanja univerza, odnosi na njej, hierarhični model njenega delovanja ne more biti izhodišče za reformo univerze. Izhajati pa moramo iz analize krizne situacije, vkaterije današnja univerza; pri tem je mišljeno stanje na sami univerzi in odnosi med univerzo in družbo. Istočasno se moramo zavedati, da je univerza del družbe in vsaka sprememba na njej vpliva na celotna družbena razmerja. Koncepcija refonne univerze mora zahtevati, da študijski proces omogoči samoobUkovanje štu-dentov v samostojne in kritične osebnosti.
Če skušamo analizirati obstoječe stanje, ugotovimo, da univerza izobra-žuje kadre, ki zadovoljujejo potrebe proizvodnega procesa v družbi. Univerza se bolj ali manj prilagaja nastalim situacijam v družbi (čeprav študijski proces po svoji vsebini in metodah zelo zaostaja za hitro se spreminjajočimi razme-rami v družbi), ni pa sposobna izobraževati strokovnjake, ki bi bili sposobni družbeno prakso spreminjati. Pri tem ni bistveno/ali so posamezne strukture na univerzi zaprte same vase ali pa so odraz procesov nekaterih delovnih oiganizacij itd. V obeh primerih se univerza prilagaja znanstvenim in proiz-vodnim procesom v družbi, ne da bi v njih aktivno sodelovala sodelovala ter prek takega angažiranja poskušala spreminjati obstoječe stanje.
Eno ključnih vprašanj univerze so problemi znanosti in njena vloga na univerzi in v celotni družbi. Znanost v sodobni družbi je vedno bolj pove-zana s proizvodnjo, je pomemben del družbene reprodukcije. Pri tem se postavlja vprašanje o smiselnosti obstoječega modete znanosti, ki ustvarja monopole znanja in je del družbene reprodukcije, v kateri je človek predvsem sredstvo za čim bolj učinkovito proizvodnjo. Če izhajamo iz teh. ugotovitev, je jasno, da vztrajanje pri uspešnosti študija ne obsega bistva reforme univerze. Vprašanje, ki se ob vsem tem postavlja pred univerzo je, ali smo za reformo univerze v sedanji smeri njenega delovanja ali pa smo za to. da se bodočo univerzo postavi kot alternativno univerzo, ki se bo začela spraševati o širšem družbenem vplivu svojega delovanja in bo sposobha spre-minjati obstoječe odnose v družbi (predvsem proizvodne).
Edina pozitivna alternativa nadaljnjega razvoja univerze je tista, ki bo temeljila na procesu iskanja znotraj znanosti in bo omogočila refleksijo kri-tičnih spoznanj na celotno družbo. Ozka strokovnost ne more biti edino merilo znanstvenosti; smo pred nujnostjo, da se spozna družbeni kontekst znanstvenega delovanja. Začetek tega proccsa na univerzi predstavljajo nove študijske metode, ki bodo temeljile na samostojnem razvoju vsakega posa-meznika in s tem omogočile vsakemu sodelovanje v samorefleksiji znanosti. To pomeni začetek procesa ustvarjanja kritične znanosti in s tem možnosti širše družbene verifikacije rezultatov znanosti.
Zato je potrebno postaviti proces, ki se odvija na univerzi, na drugo osnovo. Osnovni namen vzgojnega in izobraževalnega procesa ni v proizvod-nji strokovnjakov za kratkoročne družbene potrebe, ampak v samooblikova-nju osebnosti, kar je nedvomno tudi dolgoročni družbeni interes.
Eden od elementov, ki brez dvoma omogoča razvoj univerze v smeri ustvarjanja kritične znanosti,.je interdisciplinarni študij. Znanost je vedno bolj razbita na posamezne discipline, ki so med seboj nepovezane, raziskave se dela na področju samo ene znanstvene discipline, pri aplikaciji znanstve-nih rezultatov y proizvodnji pa se upošteva v glavnem samo ekonomski rezultat itd. Pri raziskavah se ne gleda na dialektično zvezo med vsemi faktorji, ki vplivajo na rezultate, kar onemogoča, da bi posamezniki oz. skupine znanstvenikov videle vlogo svojih raziskav v celotnem družbenem kontekstu (vpliv na človeka, njegovo okolje itd.), kar še povečuje možnosti manipulacij z rezultati znanosti.
Glavni smisel interdisciplinarnega študija je prav v tem, da bi prešli obsto-ječe stanje v metodah raziskav, da bi vsak znanstvenik spoznal vlogo svojega dela v družbi in bil sposoben predvideti posledice svojega dela za celotno družbo. Tako bi prišla do izraza odgovornost vseh ustvarjalcev za posledice svojega delovanja. Če pogledamo današnjo univerzo v zvezi z interdisciplinar-nim študijem, vidimo, da današnja organizacijska struktura, ki je odraz ob-stoječe vloge univerze v družbi> ne omogoča realizacije takega interdiscipli-narnega študija, kot je zgoraj nakazan. Statutarno je omogočeno le delno kombiniranje predmetov iz dveh ali več študijskih smeri in to predvsem v višjih letnikih; pri tem pa se postavlja še zahtevo po ,,smiselnosti" posa-meznih individualnih interdisciplinarnih programov. V zadnjem času se tudi v širši družbi kaže vedno večji interes za interdicsiplinarni študij. Zahteve posameznih delovnih mest v proizvodnji so se očitno toliko spremenile, da učinkovita proizvodnja zahteva drugače profilirane kadre. Interes dnižbe, posebno pa proizvodne sfere, pri interdisciplinarnem študiju ni toliko v tem, da bi se ,,ustvarjalo" družbeno angažirano znanost, ampak da bi bil izobra-ževalni proces prilagojen spremenjenim pogojem v proizvodnji. Zato obstaja nevarnost, da se bo sistem interd. študija preveč formaliziral.
Razvoj znanosti, spremembe tehnologije dela, hitro zastarevanje znanja itd. so privedli do tega, da se mora izobraževanje preseliti tudi izven uni-verze, če hoče spremljati vse dosežke na nekem področju. Iz take situacije izhaja potreba po permanentnem izobraževanju. Danes je nemogoče, da bi študij komu dal tak potencial znanja, ki bi mu zadostoval za vse življenje. Izobraževanje ima pravi smisel takrat, ko ne gradi s čim večjo količino znanja, temveč z metodami, ki človeku omogočajo, da se sam izobražuje. Temeljiti mora na razvoju, ki ustreza vsakemu posamezniku, ne pa na nekem povprečnem predpisanem znanju.
Bistveno vprašanje, ki se postavlja pred univerzo, je, dali lahko cilje, ki jih družba od univerze pričakuje, izenačimo z našimi zahtevami za reformo univerze, ki temeljijo na dejstvu, da ima vsak posameznik različne sposob-nosti, in se mora ta vzgoja in izobraževanje po metodah in vsebini prilagoditi posamezniku; izobraževanje mora omogočiti samoizobraževanje študentov v procesu nastajanja kritične znanosti.
Sedanji izobraževalni in vzgojni sistem ne omogočata kontinuitete in celo-vitosti razvoja osebnosti. V procesu študija razlike med Ijudmi niso upošte-vane, tiste pa, ki se ne prilagodijo, zadenejo sankcije, ki so težko popravljive.
Sedanja prizadevanja za povezavo univerze s proizvodnjo kažejo v večini primerov tendenco prevelike enostranske odvisnosti univerze od drugih druž-benih struktur, posebno proizvodnih, in težnje njenega prilagajanja tre-nutnim potrebam družbe. Ta proces je viden posebno v nekaterih naših univ. centrih (Sarajevo), kjer reformo univerze gledajo samo s stališča učinkovi-tosti študija in takega sistema izobraževanja, ki bi dajal kadre - čim bolj prilagojene proizvodnji in drugim družbenim dejavnostim. Gledano s stališča znanosti in njenih rezultatov, ki človeka vedno bolj obvladujejo, je tako stališče zelo kratkovidno, in razvoj univerze v tej smeri bo pripeljal do še večjih konfliktov.
Tak pristop k spreminjanju univerze kaže zgrešeno pojmovanje študija, ki meni, da strokovnjak lahko dela učinkovito, če naštudira natančno določen proces, ne upošteva pa se dejstva, da ustvarjalno dejavnost omogoča šele samoiniciativno pridobljeno znanje.
Ko govorimo o družbenoekonomskem poiozaju visokega solstva, Ki bo temeljilo na kvaliteti študijskega procesa in njegovih rezultatih, ter o polo-žaju študentov, ki bo odvisen od uspehov pri študiju, se moramo zavedati dveh stvari:
a)  Kakšna kvaliteta študijskega procesa je mišljena; ali nekritično prilaga-janje univerze proizvodnji in izobraževanje strokovnjakov za trenutne druž-bene potrebe ali pa tak študijski proces, ki bo omogočil samooblikovanje študentov na osnovi ,,ustvarjanja" družbeno angažirane znanosti.
b)  Pri  zahtevi,   da  mora  biti  družbenoekonomski  položaj študentov odvisen od njihovih uspehov pri študiju, ne moremo mimo obstoječe so-cialne in regionalne strukture študentov in vpliva socialnega momenta na študijske uspehe.
V nekaterih jugoslovanskih centrih že nekaj časa traja borba za zagoto-vitgv večje učinkovitosti študija kot odgovor na krizo, v kateri je današnja univerza. Pri tem pa se dostikrat pozablja na globlje vzroke krize, kar pri-pelje do tega, da se prizadevanja za večjo učinkovitost študija in reformo univerze reducirajo samo na spreminjanje tehnologije izobraževanja. Če se pri tem spomnimo prejšnjih refonn univerze, ki so prav tako temeljile na zboljšanju učinkovitosti študija in prilagajanju univerze potrebam družbe, upravičeno dvomimo v uspeh še ene reforme.
Postavlja se vprašanje samoupravljanja na univerzi kot radikalno novega sistema odnosov na področju vzgoje in izobraževanja.
Ker je reševanje aktualnih študentskih vprašanj nemogoče brez aktivnega sodelovanja študentov, se vprašanje participacije študentov pri upravljanju univerze vedno bolj javlja kot zahteva po samoupravljanju.
Osnova za razvoj resničnih (ne samo formalno-pravnih) samoupravnih od-nosov je lahko samo tak študijski proces, ki omogoči poznavanje problemov znanosti, ki so čim širšega značaja, poleg tega pa zavest vsakega posameznika o svojem družbenem položaju in vlogi svojega delovanja v družbi. Druga zahteva, ki se postavlja pred študijski proces, pa je njegova zasnovanost na samooblikovanju študentov. Za tako postavljen študijski proces je potrebno začeti iskati drugačne študijske oblike, kot so javne tribune, svobodne ka-tedre, eksperimentalni in alternativni programi (na arhitekturi soba 25) itd, ki pomenijo začetek uzpostavljanja kolektivnih namesto obstoječih hierar-hičnih odnosov, kar pa predpostavlja v perspektivi tudi spreminjanje druž-benih odnosov v celoti.
Dokler se bo univerza nekritično prilagajala znanstvenim in proizvodnim procesom v družbi, ne da bi v njih rek nastajanja kritične znanosti aktivno sodelovala, in dokler študijski proces ne bo temeljil na samostojnem delu . študentov rta osnovi njihovih interesov, ne moremo pričakovati, da bi se odnosi na univerzi bistveno spremenili, s tem pa tudi ni dane nobene osnove za trditve, da je samoupravljanje na današnji univerzi mogoče realizirati.
Jože KRSINAR
NEKATERE
MARGINALNE
SKUPNOSTI
NA SLOVENSKEM
0 marginalnih naseljih, naseljih ,,kulturne bede" se pri nas ve malo. Do-godi se, da reporterska kamera zaide na dvorišče teh koč, da naglici poslika zunanjost revščine, ki se kaže v vsej svoji neestetičnosti in neskladnosti. V časopisih zasledimo tudi intervjuje občinskih uslužbencev, od katerih pa redki zaidejo v notranjost teh bednih hišic. V globalni družbi so v teh na-seljih silno razširjeni predsodki o nemoralnosti, lenosti, alkoholičarstvu in nagnjenosti h kriminalu njihovih prebivalcev. Študentje FSPN pod men^ torstvom dr. Staneta Južniča in tov. Žive Černivec v okviru predmeta poli-tična in socialna antropologija že več let prodirajo v te skupnosti ter v temeljitejših anketah in daljših pogovorih poskušajo prodreti v zakritost marginalnih družb na Slovenskem. Ta prispevek je napravljen na osnovi obiska marginalne skupnosti Dečkova št. 24 in seminarski nalog študentov Andreje Hodžar - Jurija Primožiča, Ingrid Markun. Slavice Obradovič in Danila Počkarja ter s pomočjo tov. Južniča in tov. Cernivčeve, za kar sem jim zelo hvaležen.
V marginalnost, obrobnost od vseh bistvenih možnosti moderne družbe je odiinjena večina prebivalcev današnjega sveta. Sem mirne vesti lahko šte-jemo cel tretji svet kakor tudi milijone v naseljih ,,kulture bede" v Latinski Ameriki, v ameriških slumih ter marginalnih naseljih Zah. Evrope, kjer jih naseljujejo ,,gastarbajterji" itd. V svetu se malo ve o teh bednih naselbinah, čeprav so velik problem vseh družb. Jugoslovanskadružba jezeloponosnana svoje uspehe, nove tovarne, naselja, z veseljem se kaže grafikone porasta blaginje in uspešnosti. Ta naselja pa delujejo kot klofuta na te pokazatelje uspeha, zato pa jih radi ignoritajo, kakor se tudi poskuša s predsodki opra-vičiti položaj teh ljudi; ker so pač bolj leni, manj sposobni, da se rešijo svoje bede. Na predsodkarstvo okolnega urbaniziranega prebivalstva kažejo tudi imena teh naselij: v Ljubljani Harlem, Texas in Sibirija itd., v Maiiboru: Holivood, v Boru (SR Srbija), pa Kongo, Katanga in Hiše groze. Vzrok za nastanek te skupnosti je v naglem razslojevanju ruralnih predelov Jugoslavije in v njihovem aemografskem pritisku na industrijske centre. Ce je mesto blizu in njegova industrija v ekspanziji, delo ni velik problern. Tedaj navadno ostajajo doma, delajo v mestu in urbaniziranje teče brez mučnih kulturnih šokov. Take situacije pa so bolj redke. V večini gredo za delom v bolj razvite kraje dežele ali pa v tujino, kjer industrija nujno potrebuje poceni delovno silo. Navadno se preselijo k piijateljem ali pa sorodnikom, ki so naseljeni kje na robu kakega mesta. Marginalna skupnost tako postane tudi etnično enotna in je prvo zavetišče, ki daje zaščito pred šoki novega okolja. Večina
prebivalcev marginalnih naselij na Slovenskem je iz drugih republik, čeprav med njimi niso redki tudi Slovenci. Margjnalne naselbine so zelo mobilne. Naraščajo izredno hitro, prebivalstvo se v njih hitro menjuje, naselja pa redkokdaj izginejo sama od sebe. Marginalna skupnost Dečkova 24 je nastala leta 1967.
V bližini Gramozne jame je leta 1967 nastala marginalna skupnost Deč-kova 24, kjer je podjetje Filmservis izpraznilo dve zidani baraki, zgrajeni za potrebe snemanja, v kateri se je vselilo okrog 30 prebivalcev. Baraki sta imeli sanitarije, vodo in elektriko. Vodo in elektriko so jim tedaj odvzeli. Vodo so pozneje vrnili, naselje pa je še sedaj brez elektrike. Prebivalci teh barak so bili leta v konfliktu z občinskimi institucijami in so imeli več sodnih obravnav. Z razsvetljavo imajo veliko problemov, ker je težko dobiti petrolej in petrolejke. Družine doseljencev, ki so več let tu, so v glavnem mlade, zakoni so etnične in religiozne mešanice. Otrok je malo, predšolskih okrog 15, šolskih pa 10. Nekateri dajejo predšolske otroke v vrtec, drugi pa v varstvo ženskem, ki ostanejo doma.
Dober del staršev pušča otroke v kočah, kjer ostajajo sami po ves dan. Najyečji del pa ima otroke pri starih starših.
Že v prvih pogovorih se opazi, da se prebivalci delijo na stare naseljence in na novejše prišleke ter da so odnosi med njimi dokaj napeti. PrvŽi 30 naseljencev je bilo povezanih v skupnost. Pravijo, da so veliko kontaktirali med seboj, imeli so celo delovne akcije (čiščenje naselja), ni bilo problemov z zbiranjem denarja za potrebe naselja. Pritisk zunanje družbe je bil izredno močan. Imeli so sest sodnih razprav, hodili so celo v ,,maršalat", aktivno so iskali načinov za ureditev odnosov z zunanjo družbo, kar jih je precej pove-zalo.
Pred dobrim letom so se v južno barako začeli naseljevati novi doseljenci. Tedaj je bilo starih družin okrog dvajset. Toliko jih je tudi sedaj. Novih družin pa je sedaj že trideset do petdeset. Ljudje se vsak dan naseljujejo, preprodajajo svoje dele barak novim doseljencem. Stari doseljenci, ki so prej stanovali v južni baraki, so sobe predelali z lesonitnimi stenami, tako da so naiedili več prostorov, ki so jih prodali. Novi prišleki pa so te prostore gradili naprej. Ko odhajajo, spet pregrajujejo in pregrajeni prostor natp pro-
dajo kot dva prostora. Kovi prišleki počenjajo isto. Tako je na jugovzhodni strani nastalo pravo novo naselje, veliki grozd bednih koč, zbitih iz lesa, lesoiuta, pločevine in drugega materiala. Po izjavah starih piebivalcev v na-selju je nemogoče obdržati stari red in doseči prejšnjo čistočo, ker novi doseljenci neradi dajejo denar za čiščenje smetnjakov in prispevke za vodo. Nemogoče je videti, kdo prihaja in kdo odhaja. Stari doseljenci, ki so že dokaj urbanizirani in prepričani v skorajšnji odhod iz naselja, so izredno dostopni in komunikativni. So etnično in religiozno mešani, čemur ne dajejo nobenega pomena.
Novi doseljenci so etnično homogeni. So iz negotinske krajine in dober del pripada romunski manjšini. Večinoma je to njihov prvi kontakt z me-stom. Močno so vezani na domače kiaje. Dobei del novih naseljencev je tu začasno. Nekateri zidajo hiše doma in za daljše bivante v Sloveniji niso zainteresirani. Kot smo zvedeli, so iz skupine novih naseljencev redki redno zaposleni. Njihov pogovor in obnašanje izžarevata tipično tradicionalno kul-turo, ki je pa v velikem razkoraku z urbano kulturo. Pravijo, da so siečni, imajo občutek, da živijo v bratski skupnosti, polni harmonije in ljubezni. Upajo, da jim bo usoda naklonjena in so pripravljeni na vse žrtve. Stare doseljence zelo skrbi nadaljnji razvoj naselja. Skupnost, ki je uspešno orga-niziraJa vse skupne potrebe naselja, postaja vedno bolj dezorganiziran so-cialni agregat. Trdijo, da ie del novih naseljencev kriv, da jih okolno piebi-valstvo gJeda v slabi luči. Novi doseljenci so neodgovorni do njihove lastnine ' na okolnih njivah in do sosedov v naselju, med seboj pa se vedno manj po-znajo, ker se prišleki naglo menjujejo. Tu se razvijajo možnosti za prikrivanje kriminalcev, za divje družine, prostitucijo in druge socialne probleme. Neka-teri, ki v naselju ostanejo, pa bogatijo na račun prodanega odpadnega lese-nega materiala, ki ga vozijo iz Slovenijalesa in Hoje. Pri prebivalcih naselja, ki žeUjo imeti z globalno družbo dobre odnose in tudi urejene odnose znotraj skupnosti, narašča občutek ogroženosti in nesigurnosti. V dobrem letu dni so postali v naselju manjšina. Divjo rast naselja so v začetku preprečevali s pomočjo policije. V zadnjem času pa se policija več ne odziva, ker z inter-vencijami ne uspejo preprečiti rasti naselja.
Naselje, ki ga Ljubljančani imenuiejo Harlem, je nastalo leta 1965 v občini Vič-Rudnik. Sestavljale so ga bedne hišice iz raznoterega materiala. Leta 1972 so naselje porušili, pet družin so preselili v nova stanovanja, v dve leseni baraki pa ostalih 120 prebivalcev.    i
Staro naselje je bilo močno socialno dezorganizirano. Bilo je več socialnih problemov, razpadlo je šest zakonov. Pogosti so bili primsri alkoholima, prostitucije in divjih zakonov in drugih oblik deviantnega obnašanja. V novih pogojih se je v barakah razvila neka oblika skupnosti. Močno jih povezujejo prijateljske sosedske vezi. Socialni delavci in patronažna sestra so pogosti gosti, razvila se je medsebojna kontrola. Večina prebivaleev je iz negotinske krajine, toda po njihovih izjavah so etnične vezi v tem naselju manjšega pomena. Z bivanjem v tem naselju se je ta vez razbila. Razvile so se druge oblike povezovanja: sosedstvo in prijateljstvo. Večina družin je mladih. Nešoloobveznih otrok je 26. Poprecni dohodek je okrog 1300 din. Pojavi deviantnega obnašanja upadajo.
Problem naselja Harlem ni popolnoma rešen, vendar pa je v mnogočem na boljšem od Dečkove 24. Socialna dezorganizacija, krirninal in medsebojna odtujenost se polagoma zgubljajo. Sedaj so prebivalci v barakah prisiljeni živeti v skupnostih in sodelovati pri reševanju problemov naselja.
Mariborski Hollywood sestavlja devet lesenlh barak podjetja Metalna. Ba-rake so bile postavljene lpta 1946, namenjene so bile samcem, pozneje pa so se tu naselile družine. Stanovanjski pogoji so zelo slabi. Večina družin je mladih, imajo tudi do sedem otrok. Stanovalci so v glavnem Slovenci iz Prekmurja, Ptuja, Maribora itd. Pogost je alkoholizem, nekaj otrok je v socialnem varstvu, zato ker sta oba starša alkoholika. Naselje je izredno nezdravo, vlažno, otroci so bolehni. Moški opravljajo v Metalni težka ma-nuelna dela, so v glavnem nekvalificirani delavci, nekaj je tudi invalidov. Med naseljenci vlada apatičnost in občutek brezizhodnosti. Dober del jih je tu že pet do devet let. Imajo močan občutek deprivacije in manjvrednosti. S sosedi slabo komunicirajo. Naselje se ni razvilo v skupnost.
Pred seboj imamo tri matginalne skupnosti, ki so si v marsičem različne. Dečkova 24 je bila urejena skupnost, ki se pa razvija v ,,slum". Socialna dezint^riranost naselja, distanca med naseljenci, ki se povečuje, in divja rast naselja, vse to bo pripomoglo k pomnožitvi pojavov deviantnega obnašanja. Stari prebivalci so uspeli urediti odnose s šiiso skupnostjo in tudi z institu-cijami. Novim naseljencem vglavnem ni do tega. Socialna izolacija in konflikt z okoljem bosta v teh okoliščinah postala ostiejša, hifeienske razmere pa se bodo poslabšale. Konflikt z globalno družbp in starimi doseljenci povezuje
nove doseljence v homogeno etnično celoto. Kontakti z globalno družbo usihajo. Razlog je vse večja apatičnost starih doseljencev do dogodkov izven skupnosti in znotraj nje, ker ne vidijo izhoda kljub naporom.
Harlem gre v nasprotno smer. To marginalno naselje, kjer je vladala dez-organiziianost in je bilo deviantno obnašanje normalno, kontakti z zunanjo družbo pa slabi, postaia izrazita skupnost, ki se vse bolj zavzema za skupno reševanje svojih problemov. Cetudi je tu večina prebrvalcev iz negotinske krajine, niso etnično povezani, ampak rasejo sosedske in prijateljske vezi. Kontakti z globalno družbo so stalni. Naselje je na poti, da postane urbani-zirana skupnost.
V mariborskem Hollywoodu stanujejo nekvalifidrani delavci podobnega poklica, iste etnične pripadnosti in so iz istega podjetja. Niso povezani v skupnost, čeprav bi to upravičeno pričakovali, prijateljske in sosedske vezi znotraj naselja so minimalne. Močan je občutek deprimiranosti in apatič-nosti. Počutijo se ogrožene in brezpravne. Videti je, da vsi v naselju čakajo -novo stanovanje.
Kakšen pa je odnos ,,globalne družbe"do teh naselbinbede, kijih je vedno več na obrobjih večjih slovenskih mest? Že posmehljiva imena, ki jih tem naseljem dajejo zunanji prebivalci, kažejo na osnovni odnos. Prebivalstvo znotraj marginalnih skupnosti, ki pripada drugiin etničnim skupnostim, ima za Slovence same superlative. To smo zvedeli v pogovoru s prebivalci Deč-kove 24. V Tomačevem, kjer so naseljeni nekdanji prebivalci marginalnih skupnosti in ki tudi pripadajo drugim etničnim skupnostim, ki pa so dobro uspeli (tmajo lepe hiše, avtomobile, otroci jim študirajo), so do Slovencev negativno razpoloženi. Razlog za to vidim samo v enem. Kljub temu, da so uspeli dokazati svojo sposobnost, pridnost ali pa iznajdljivost in imajo vse pogoje za socialno promocijo, jih ožja slovenska skupnost, ki živi z njimi v lstem prostoru, ignoriia. To je samo ena dimenzija integracije marginalne skupnosti v slovensko družbo. Kako pa so sprejeti na delovnem mestu, v šolah, koliko so jim dostopne druge možnosti, kl so za večino pripadnikov globalne družbe normalne, je zgodba zase, ki nam je za zdaj zakrita.
MIRO SIMClC
POGOVOR Z dr. GAJEM PETROVlCEM, PROFESORJEM NA ODDELKU ZA FILOZOFIJO FILOZOFSKE FAKULTETE V ZAGREBU BSf GLAVNIM UREDNIKOM PRAXISA
1. - Predpostavke filozofije, ki se zaveda sama sebe. V tekstu FUozofija in revolucija (Praxis 1-2/1969, str. 90) ste zapisali: )yAko je filozofija misao koja misli bivstvovanje, može li ona ujedno biti misao koju bivstvovanje misli? ". Ali bi se poskusili ob tem vpraša-nju soočiti tako z zgodovino marksizma, frankfurtsko šolo kot s Heideggrom in hajdegeijanizmom, eksistencializmom, strukturaliz-mom, pa tudi s pozitivistično znanostjo ter sodobnimrpolitičnimi gibanji?
ODGOVOR: Tekst, iz katerega ste citirali (Filozofija in revolucija) ima tudi podnaslov Dvajset snopov vprašanj. Navedeno vprašanje začenja četrti snop. Deli snopa so medsebojno povezani, paziti je potrebno, da pri razvezo-vanju snopa ne razpade tisto, kar spada skupaj. Snopi so na poljih vedno nekako razporejeni; tisti, o katerih govorimo, niso samo razvrščeni, ampak tudi oštevilčeni. Te simplificirajoče številke opozarjajo, da snopov ne smemo preskakovati. Tisti, ki jih hoče spoznati, jih mora pregledati potrpežljivo po vrsti. Vi ste takoj vskočili v četrti snop; toda neposredno pred njim sta tretji in drugi, sledi pa mu peti (in tako dalje vse do dvajsetega). Ne želim vas utrujati z drugirni citati, pa bom tvegal in stvar poenostavil. Toda spomniti vas moram vsaj na začetna vprašanja omenjenih snopov:
„2. Da li je filozofija misao bivstvovanja ili je ona misao revolucije? Ako je filozofija misao bivstvovanja, da li je ona misao koja misli bivstvovanje ili je ona misao koju i kojom misli bivstvovanje? Ako je filozofija misao koja misli bivstovanje, da li je ta misao utvrdivanje onoga što jest, potraga za onim što može biti ili propisivanje onoga što se mora zbiti? .. .
3.  Ako je bivstvovanje ono što filozofska misao misli, šta je to mišlju mišljeno bivstvovanje? Ako uopče nije ,šta', kako to ono jest? . . .
4.  Ako je filozofija misao koja misli bivstvovanje, može li ona ujedno biti misao koju bivstvovanje misli?  ...
5.  Ako je filozofija misao bivstvovanja, može li ona biti i misao revolu-cije? ..."
Vprašanje, s katerim se začenja drugi snop, sprašuje o filozofiji, toda ne o tej ali drugi njeni lastnosti, ampak o tem, kaj je filozofija kot filozofija (se pravi: kaj je lahko). Vprašanje takoj sugerira, da se opredelimo za enega od dveh odgovorov: ,,Filozofija je misel eksistence" ali ,,Filozofija je misel revolucije". Vprašanje ne trdi, da sta to edino mogoča odgovora, navajata pa nas, da se opredelimo za enega od njiju, in vsekakor daje neko prednost pred drugimi. Ali to pomeni, davprašanje čuti neko posebno osebno ,,simpatijo" do njiju? Ali pa samo nakazuje, da sta to dva bistvena odgovora, ki zasen-čujeta vse druge (čeprav so tudi drugi bistveni).
Tisti ,,ali" v vprašanju ni čisto jasen, toda kaže, da bi ga bilo treba ra-zumeti ekskluzivno. Ali z drugimi besedami: vprašanje zahteva, da se opre-delimo za enega od dveh bistvenih odgovorov. Vsekakor je pravica vprašanja, da predlaga odgovore, ni pa nujno sprejeti vsak predlog. Vprašanje, ki ne sprašuje dobro, lahko zavrnemo ali pa ga popravimo z boljšim. Prav to se je zgodilo po nizu v snope povezariih medvprašanj tudi z navedenim vpra-šanjem. Tako je ekskluzivni ,,ali" negiian z zaključnim vprašanjem 16. snopa: ,,ALI NI FILOZOFIJA KOT MISEL EKSISTENCE S SAMIM TEM (NE PA OB TEM) MISEL REVOLUCIJE? ", to pa je še naprej korigirano z zaključnim vprašanjem 19. snopa: ,,Ali je resnična filozofija samo misel revolucije ali je misel-revolucija? "
Ali to pomeni, da je bilo začetno vprašanje drugega snopa popolnoma zgrešeno? Ali pa je navkljub svoji neadekvatnosti nujno? Ali lahko razumemo smisel in doseg ,,teze", da filozofijamore (in mora) bitiprav kot misel eksistence misel-revolucija, Če ne razumemo tudi možnosti tiste na-sprotne, da je filozofija lahko samo eno od dvojega: ali misel eksistence ali misel revolucije?
Drugo vprašanje drugega snopa predpostavlja, da smo se opredelili za prvo od dveh glavnih možnosti (,/ilozofija kot misel eksistence") in sprašuje, kako bi bilo treba to razumeti. Vprašanje sugerira, da lahko razumemo tezo o filozofiji kot misli eksistence na dva osnovna načina: ,,Filozofija je misel, ki misli eksistenco" in ,,Filozofija je misel, katero in s katero misli eksi-stenca". Malo poenostavjjajoč bi lahko rekli: v prvem razumevanju pomeni ,,teza" o filozofiji kot misli eksistence, da je filozofija tista misel, ki ima za svoj predmet ali ,,objekt" eksistenco, v drugem razumevanju pa pomeni, da je filozofija tista misel, ki kot ,/unkcija" ali ,,instmment" pripada eksi-stenci.
Misel, ki ugotavlja, da bo ,,subjekt", ki je degradiral eksistenco na svoj ^objekt", težko sploh prišel do tega ,,objekta". Misel, ki sprejema, da je ,,funkcija" ali ,,instrument", težko kdajkoli postane prava misel. Kadarupo-rabljam te ,,strokovne" termine, vem, da je to neustrezen način izražanja, dopusten samo pogojno, kot sredstvo, da stvar postivimo v ,,strokovne" okvire, v katere smo padli in ki jih moramo osvestiti, da bi se jih rešili. Toda pustimo terminologijo in vrnimo se k sami stvari.
Ce predpostavimo, da je filozofija misel, ki misli eksistenco, lahko to »relacijo" gledamo z dveh strani: s strani misli in s stranieksistence. Lahko vprašamo, kakšen odnos ima misel (,,subjekt") do eksistence (,,objekt"), kako misel misli eksistenco, lahko pa se prav tako vprašamo, kakšen odnos ima eksistenca kot ,,objekt" do ,,subjekta", torej, kaj je eksistenca in kakšen odnos ima do mišljenja.
Tretje vprašanje drugega snopa, predpostavljajoč, daje filozofijamisel, ki misli eksistenco, daje nekaj mogočih načinov odnosa misli do eksistence. Tri osnovne možnosti, ki so dane v tem vprašanju (ugotavljanje dejstev, odkri-vanje bistvenih možnosti in predpisovanje norm) samo grobo označujejo to problematiko. V nadaljnjih vprašanjih drugega snopa podrobnge obrav-navam mogoče osnose misli do eksistence, toda omejen prostor nam o tem ne dovoljuje razpravljati.
Cel tretji snop prav tako izhaja iz pojmovanja fllozofije kot misli, ki misli eksistenco, toda ne ukva^ja se z odnosom misli do eksistence, ampak s samo eksistenco (,,šta ie to mišlju mišljeno bivstvovanje? Ako uopče nije ,šta', kako to ono jest? ") in z njenim odnosom do misli: ,,Da li ono jest kako jest bez obzira na to dali ga itko misli? I da li ono jest tako kako jest bez obzira na to kako je mišljeno? Doživljava li ono to mišljenje kao ugodu ili kao nelagodu, kao obogačenje ili kao osiromašenje, kao uzvišenje ili kao uni-ženje, kao dovršenje ili kao oskrvrnjenje? Podsmehuje li se ono ravnodušno toj misli što oko njega nastoji ne uvidajuči da joj je svaki trud uzaludan? IH. to možda samo bivstovanje stremi ka misli osječajuči da bez nje ostaje ne-potpuno in nedostatno, bezimeno i bezglasno? "
Ni težko videti, da je z zaključnim vprašanjem tretjega snopa definitivno završena ideja o ekastenci kot samem ,,objektu", ki pasivno prenaša aktiv-nost mislečega ,,subjekta". S tem smo obenem prišli do praga obrata, nam-reč do tistega prvega vprašanja četrtega snopa, ki ste ga citirali. S tem vprašanjem se začenja obravnavanje koncepcije, po kateri je filozofija misel, katero in s katero misli eksistenca. Obravnavanje se končuje z vprašanjem ,,da li je filozofija jedna medu mnogim mislima čovjekovim ili je ona misao koju on kao čovjek misli, misao kojom samo bivstvovanje sa sobom raz-govara? "
Hkrati s tem je končano pieliminarno razpravljanje o možnostih fllozofije kot misli eksistence, v petem snopu pa se že začenja obravnavanje druge osnovne možnosti, možnosti filozofije kot MISIJ REVOLUCiJE. Preli-minamo obravnavanje te druge možnosti se vleče vse do 15. snopa, da bi v 16. popolnoma prešlo v obravnavanje obeh osnovnih možnosti v njuni sopri-padnosti, obravnavanje filozofije kot misli eksistence,ki je prav s tem misel-revolucija. Ustrezna odločna vprašanja o tem sem že navedel, v detalje pa zdaj ne bi želel poseči, še posebej, ker sem pred kratkim pisal o tem (glej Filozofski pojem revolucije, Praxis 1-2/1973, str. 155-167).
Mislim, da ta kratka razpravljanja vsaj približno pojasnjujejo kontekst tistega vprašanja, ki ste ga citirali, ki pa bi brez tega konteksta viselo v zraku. Kajti vaše vprašaaje je samo eden od vidikov bistvenega vprašanja o filozofiji kot misli eksistence, ki je prav s tem misel-revolucija. Seveda vam ne za-merim, da ste ga tako izločili. Za vprašanja o filozofiji in revoluciji so mi nekateri rekli, da so precej ,,lepo" napisana in da bi bilo treba nasploh pisati filozofljo tako ,,neobvezujoče". V takih komplimentih je videno samo to, da imajo omenjena ,,neobyezna" vprašanja določen pomen in dovolj natančno določeno mesto v svojevrstnem ,,sistemu" (ne v ,,sistemu" sodb, ampak v ,,sistemu" vprašanj!)
Po teh pojasnilih mislim, da lahko preidem na drugi del vašega pivega vprašanja - o zgodovini marksizma, fankfurtski šoli, Heideggru, hajdeger-janstvu, eksistencializmu, strukturalizmu, pozitivizmu in pobtičnih gibanjih.
Prav ste uvideli: čeprav v svojih ,,snopih nisem direktno citiral niti Maixa niti Heideggra, niti eksistencializma niti strukturalizma, niti katerega koli filozofa ali filozofske smeri, sem jih na neki način vse imel v mislih. Prese-neča me, kako ste po natančnem zaporedju navedli te glavne mislece in smeri. V prvi vrsti je to ,,zgodovina marksizma", potem prihaja frankfurtska šola in Heidegger, za njimi pa hajdegerjanstvo in vse drugo* - vse do ,,so-dobnih političnih gibanj".
Vsa čast ,,sodobnim političnim gibanjem" - zelo močna so in po-membna, a vsaj nekaterim od njih moramo priznati, da vešče manipulirajo z ,,masami". Toda, ali se v njih dogaja kaj miselno pomembnega - je zelo problematično. Pustimo jih torej vsaj za zdaj ob strani. Eksistencializem, strukturalizem in pozitivizem so zelo pomembne in razširjene filozofske smeri in jih ne želim negirati ali omalovaževati. Toda glede frankfurtske šole in Heideggra so ne glede na večjo razširjenost vendarle drugostopenjske.
Že mnogi so me (ustno) vprašali, ali nisem v svojih snopih o filozofiji in revoluciji skušal pomiriti frankfurtsko šolo in Heideggra. Heidegger - so mi rekli - misli eksistenco, toda ne želi vedeti za revolucijo, frankfurtska šola hoče misliti revolucijo, ne želi pa slišati za eksistenco, vi pa, kaže, želite
Sovezati oboje. V takem mišljenju ,je nekaj", vsaj dosti nesporazumov. ^eidegger ne misli samo eksistence, ampak predvsem prihod eksistence, torej revolucijo, kot jo razume on. Frankfurtska šola ne misli samo revolucije, ampak tudi neki nov način človeškega življenja, torej določeno eksistenco. V omenjenih snopih vprašanj sem poskušal misliti eksistenco nanačin,kije bistveno drugačen od Heideggrovega, revolucijo pa na način, ki ni ,,frank-furtski" (o tem se lahko prepričate, če preberete integralni tekst vprašanj). Naknadno ,,povezovanje" eksistence in revolucije je tu odveč, ker se je sama revolucija pokazala kot ,,sama ,bit' eksistence, eksistenca v svoji biti" (16. snop).
Nekateri so v omenjenih vprašanjih (tu prihajamo do vašega omenjanja ,^;godovine marksizma") videli poskus, da se izpelje sintezo različnih faz ali struj znotraj marksizma. Tako so me vprašali, ali nisem poskusil napraviti ,,sinteze" zgodnjega Marxa in poznega Engelsa, ali splosneje - ,,humani-stične" in ,,ontološke" orientacije marksizma. V bistvu pa ne gre za nobeno ,,sintezo" gotovih koncepcij in pozicij (niti znotraj marksizma), ampak iz-ključno za to, da se poskuša misliti misel Karla Manca v njenih bistvenih, še ne realiziranih, možnostih.
Nas pri Praxisu včasih obtožujejo (ne le v Jugoslaviji, ampak tudi drugod - na Vzhodu in na Zahodu), da smo ,,marksovski dogmatiki", da ignoriramo ali podcenjujemo burni miselni razvoj, ki se je dogodil po Maixu, po neica-terih v pozitivizmu, strukturalizmu etc, po drugih pa v leninizmu, stali-nizmu in temu podobno. Ko nas že obtožujejo, moramo priznati: resnično se stalno znova vračamo k Marxu, a ne, da bi pri njem ostali, ampak da bi mimo modnih miselnih tokov in njihovih paradoksalnih sintez (kakršna je na primer tista med ,,zahodnim" strukturalizmom in ,,vzhodnim" stalinizmom) našli najbopo pot do razumevanja bistvenih problemov sodpbnega sveta. Kajti (če smem citirati uvod k nemški izdaji moje knjige Filožofija in revo-ludja) ,^ii najpomembnejša Marxova beseda, ampak sama stvar, to pa po-meni: revolucija".
Namesto odgovorana 2. in 3. vprašanje:
Opravičujem se, da sem ves razpoložljivi prostor porabil samo ze eno vprašanje. Upam, da me boste razumeli, čeprav ni po Marxu, ampak po Leninu: LUCŠE MENJŠE, DA LUCSE.
G.PETROVIC
In še naš repek: Stiska, stiska, stiska, potem pa adijo dve vprašanji! Ju boste pač brali v naslednjem letniku. Sta večni, prisegamo!
UREDNIŠTVO
Odgovarjam pteko časopisa Tribuna njenemu uredniku tov. Pungartniku na njegove pripombe k mojemu zapisu ob njegovem komentarju o šoli No. 2 v eni izmed predhodnih številk Tribune. Ko sem prebral vaše pripombe k mojemu zapisu, sem bil razočaran nad ravnijo vašega zapisa. Iz njega sem lahko razbral vašo osebno užaljenost, čeprav sem kntiziral vaš komentar in ne vas kot osebo. Spoznal sem, da je za vas že najmanjši ugovor huda fiustrativna situacija, na katero reagirate zelo konfuzno in nekontrolirano. To je lahko tudi pokazatelj nezrele osebnosti.
V svojo obrambo in dopolnilo bi dodal še sledeče:
1)  Profesor Kovalevska je raziskovalec moskovskega Pedagoškega inšti-tuta in sem irnel z njo pogovore ravno o tistih eksperimentalruh programih, za kateie mi očitate, da bi jih lahko poznal. Rad bi samo k temu še dodal, da sem edini med psihologi v SR Sloveniji, ki se ukvarjam z eksperimentalnimi programi za kognitivni razvoj otrok v predšolskem obdobju.
2)  Ko pravite, da lahko enači samizdat in ustaše le politični bebec, pa dodajam, da lahko enači samizdat in ilegalno glasilo le kake druge viste bebec. Tega pa ne mislim zapisati, kei bi kršil poklicno etiko, ki jo imamo psihologi.
3)  Vaša sodba, da je krutost sistema v tem, da ti sovjetski otroci zgubijo osnovno motivacijo ob prehodu iz posebnih šol na univerzo, je smešna tistemu, ki pozna način dela na sovjetskih univerzah, ki omogočajo pospe-šeno napredovanje pri študiju. Zato ni posebnost, če nekdo diplomiia pri 20 letih ali celo prej. O tem ste lahko tudi brali pred nedavnim v Delu.
4)  Vaš nasvet, da naj se lotim proučevanja našega šolskega sistema, sem upošteval še kot študent pred dvema letoma. Pred kratkim sem končal dvo-letni raziskovalni projekt na skupini študentov, ki študirajo na višjih in visokih šolah v SR Sloveniji. Ta raziskava bo izSla v začetku junija v knjižni izdaji. Načrtujem pa nov projekt o problematiki fluktuacije in primerjavi uspešnosti rednega ter izrednega študija v okrilju Sekretariata za prosveto in kulturo. V tem primeru bom vaše cenjene nasvete spravil v prakso.
5)  Zahvaljujem se vam tudi na nasvetu, da naj si preberem Žunov učbe-nik za družboslovje. Kot študent sem opravil izpit iz tega predmeta pri profesorju Žunu. Vam bi pa priporočil, če dovolite, tudi Goričarja in Fiamenga.
Če želite imeti z mano razgovore osebno, sem vam na razpolago vsak četitek, med 11. in 13. uio na oddelku za psihologijo, ko imam govorilne ure. Moji študentje so zelo uvidevni in vam bodo dali prednost, da ne bi čakali slučajno na vrsto.
Drugače pa zaključujem javni dialog z vami, ker je vaše pisanje osebno žaljivo in v njem ne poveste ničesar novega. Okorno rabite le nekaj novi-narskih fraz (pozitivist, laik in podobno). Ob koncu pa imajo vaše pripombe že piav primitivno obliko, ki niso primerne za bodočega intelektualca.
S tovariškimi pozdravi!
LUDVIK HORVAT asistent na oddelku za psihologijo v Ljubljani
(PRIPIS UREDNIŠTVA: Da ne bi okrnili avtentičnosti odgovora, ga nismo dali lektorju v roke.)

Marko Švabič je prejel letošnjo knjižno nagrado Mladosti in pred-sedstva ZMJ (oz. si jo je razdelil z beograjskimi književnikom Mili-savom Savičem) za svojo prvo knjigo Sonce, sonce, sonce. Viharno ga pozdravljamo in mu kličemo še na mnoga leta.
markošvabič:
kritika banalitete in avtencitete
Najprej je treba izumiti sistem. V skladu s tedanjim šopiijenjem pri mizah. Mogoče celo je še kje kdo, ki zna zapreti oči in potegniti črto. Bliskanje na plošči. Ko, če bo, bo prišel do konstmkcije zelo dolgih iz zelo pametnih stavkov, se bo premislil, sel nazaj in rekel: ali ni to kriminal.
Ali ni to kriminal, joj, kako prihaja baba v beli halji in z veliko ondula-cijo, požrla. Prosi za srečanje? Še kaj! Zgrabi in potiplje, mar smo mi, majhni, živali? Naj ta ženska v beli halji vrta po svoji notranjosti. Mar smo -marva? Pridejo, da nas nosijo po dolgih, oljnatih nodnikih, kar po dva nas vzamejo y svoje višave in zanašajo med smrdljivo sterilno perilo. Ne moiem se ozirati, ničesar še ni za mano. Noži, vilice, žeblji, škarje in drugj ostri predmeti niso zame. Tu glejte čudes: dolge steklenojeklene priprave so si izmisliii, da nas mučijo. Mi pa kričimo na ves glas, veliki pa se eni smehljajo, eni zaripnjejo v togoti.
Oj, doktbr, pomagaj, končan sem. Prinesi srce mi, ga vrni, oj doktor.
Kričimo na ritkaste goltance: kričimo na ves glas. Gledal sefn fantka, ki je hodil po črti. Kjer se je črta pravokotno prelomila, je deček naredil obrat. Tako je hodil, potem je pajsal: ham hatn ham. Motorist je z glavo naprej odfrčal - foltrefer - v zid iz betona, k sreči pa je imel na glavi čelado, a glej, vseeno se ni maral pobrati, nekaj je resda migal, ni pa kazalo, da bi se kanil pobrati, mi smo pritekU, videti je bil docela v redu, na njegovih licih je cvetela celo zdravkasta rdečica, kakršna je tudi drugače v navadi pri kole-sarjih in motoristih, ko jih reže ostri zrak v noselj, ko pa smo mu sneli tisto srečno čelado, ki se je potolkla namesto motoristove lobanje, se je zgodilo presenečenje: po tleh so se zlili krvavi možgani, da so se tam zmešali z drobnim gramozom in bacilastim prahom, kje pa je lobanja? smo onemeli in obrnili čelado: vsa kost, ki ščiti našo in ki je ščitila motoristovo zavest in podzavest, je tičala še naprej v čeladi. Med nami je bila neka ženska, ki je pričela govoriti: uaf, jaz pa tega ne morem gledati, brrrr, jaz tega ne smem videti, iiiiiiiii, meni je zmeraj slabo, če vidim take reči, bglglum pglgam, jaz tega ne more gledati, grrrrrr, potem se mi bo pa sanjalo, bzzzz, frrnr, aj aj, ah ni to grozno za videti, oh, za take reči pa jaz nisem, glump, poglejte, kako strašno je, če pogledaš, mljomps, jaz pa tega ne morem gledati. Drugi izmed nas so stali tiho kot svečeniki in kot veliki predstavniki, samo majhni srhi in silni pogum in nasmihanje in odkimavanje in prikimavanje in muzanje (in Vcdo se danes muza? pajek!) in vztrajanje v stanju in čakanje, kaj zdaj še bo, pozneje še nekaj o teh motoristih nasploh, tedaj tudi o enem, ki je bil na vrsti ktnalu pred tem, noga mu je prišla vmes, da je bila v kolenu zdrobljena, stopalo pa nazaj obrnjeno, kakor da bi bile pete spredaj in prsti zadaj, mož je bil pri zavesti, na komolce se je opiral in govoril: madonca, madonca, ma-doivca; pa smo ga spoznali: bil je eden tistih, ki sicer za vsako malenkost ben\kijo in rečejo: pizda materina, kurac božji; zdaj pa samo: madonca. Pozneje nesreča še bolj razpade: tedaj se govori že o tistem slavnem moto-ristu, ki ga je med vožnjo kar naprej zeblo v trebuh, potem je pa lepega dne izumil sistem: rekelc je oblekel tako, da si ga je zapenjal na hibtu, a že pride hudo vn zlo nad nas ravno tedaj, ko narn prične dobro iti, tako da se ta motorist ponesreči; mimo pridejo usmiljeni ljudje in takoj uganejo, da nesreča ni prehuda, opazijo pa veliko nerodnost te nesreče: motoristu je obrnilo glavo, zatorej so mu glavo obrnili tako, kot se šika. Potem je na vrsti tista, ka&o je prišel gospod iz Amerike in je stopil v kavarno na Nebotičniku, iz kavarne na rob Nebotičnika in z roba na Titovo cesto, kjer se je raztreščil, da so možgani špricnili v juho nekemu drugemu gospodu, ki je prišel v Šestico na1 kosilo; ne, tista je še boljša, ko je še en gospod skočil z Nebo-tičnika, a ta ni skočil na čelo, ta je skočil na pete, tako da sta mu glavici stegnenic pogledali ven na ramah; in prav temu stilu, skoku na noge, se ima ta gospod 2ahvaliti, da ni bil pri priči preč: sedel je tam na pločniku pred sosedovimi k:ot krojaški životec, kot spievodnik v tramvaju, izrazito debelo je pogledal navzdol proti zelenemu Tivoliju, kjer so plavali labodi, mladenke lulale sluz v hlače, fantje lizali njih vratove, posedel je tako samovrženi gospod za tre.nutek še pri živem in se je čudil čudil vsemu temu in je bilo jasno, da ta v življenju ni profitiral amaništa, potem je še kot zajeban hašišar, ki z vzdihom pohvali moč, rekel: uuuuha! in je kinknil v nepovrat; mimo je prišel pijanček, kakšen nihilizem, kakšna izprijena duša, pobral s pločnika strgan in potolčen čevelj, ga vrgel na gmoto, rekoč: ta čevelj zraven paše; eden sosedovih ifantov se je tedaj lazjezil in je stopil k pijančku, rekoč: pejmo, pejmo, alos vozi.
Prišla pa je tista fatalna jesen, h kateri se bomo, kar je še vašega časa, moji dragi bralci, pod mano, še mnogokiat, premnogokrat viačafi: brezupno mozoljav dijaK je \vsak dan trikrat romal na Prešernovo cesto. V suhem prsnem košu, kjer je bilo komaj dovolj prostora za njegovo preveliko srce, je nosil še: nebo in peVJo. Ne morete si misliti, kako bltro so mu prišle solze v oči: videl je vrabca, W se je zapodil z drevesa na prvo streho, ta ubogi dijak pa je zajokal, kajti vi'del je ponosno žarptico, ki prek sinjega prostranstva zlagoma vesla nekam daleč, najbrž na morje, najbrž v puščo. Je že dolgo mrtev? Več bom vprašal, je bil penast okrog skrotovičenih ustnic, plav v obraz, potem ko je pojedel najprej žlico arzenovega žvepleca, čez to živo-siebiovega jodida, prek tega pa še pest rdeče krvolužine'? Mu je visel jezik zelo globoko iz ust, ko se je obesil na traverzo v novogradnji, zdajšnji Ljub-ljanski banki? Mu je vlak (in kako jih je ljubil!) gladko odrobil glavo?
Alipasejeus^ "?
Ali pa je reke utri bo mogoče sonce, dajva, počakajva, potem bomo pa videli. Je fi on bl* ^oznejši gospod iz Amerike z rakom, gospod brez profita z Nebotičnika?
Kdo se je poslej samo še igral s svojim in tujimi življenji?
Kdo mi jamči, da življenje kogaikoli izmed vas za zdaj ne visi na zelo tenki nitki?
Kaj smo hodili deško ljubezen trebiti izmed nas! Poiskati moramo za-ščito. Zaščita mora biti učinkovita in vsestranska. Civilizacija na tej stopnji je življenjsko nevarna za slehernega poedinca, kakor seveda za vso skupnost, ki jo vsi ti tvorijo. Ali se bomo zdai na hitrico še malo iztrebili, tako da bo mehanizem naravnega izbora ohranil pri živem zares samo najsposobnejše, tj. najmočneiše v danasnjem smislu?
Kako je norček svetlo prcmraženo zrl v svetal dvorec na griču in si zaželel tega dvorca, potem pa je postavil misel na prepih in rekel: reveže je treba iztrebiti, ne bogatih. In Dimitrij: kako smrdi iz teh bolgarskih avtobusov. Ugovor: proletarski avtobusi so že takšni, da smrdijo; ti pa si vendar za proletarce? Dimitrij: jaz hočem samo to, da bi tudi iz proletarskih dišalo; da bi iz vseh samo dišalo in nič smrdelo. Potem se ti bolgarski avtobusi plasirajo ravno pred Dramo in zanimivo je to, da so ljudje tako utrujeni, da sploh ne stopijo ven, kar notri kinkajo noči in dneve in tako letujejo, ko cele tedne parkkajo ti avtobusi ravno tam, kjer stanujeta Ugovor in Dimitrij.
¦ Ugovor: tudi parfum je smrad, takšna je ta dialektika - vse človeškega je smrad.
Tako, vidite, zna biti svet lep in odvraten hkrati. Videli smo, da je človek butasto zijalo. Še od nekoč prej se more pritakniti taka modrost: telo je hiša, v kateri prebivamo, gl^iajoč kar naprej skoz dvoje oken; zakaj kar naprej visimo 111 bingljamo na teh dveh oknih! Ali res nimamo nobenega pametnega dela v stanovanju?
Nekega deževnega, a kot bes opojno trdega poletja se je dijak spomnil, da bi bilo najbolje, če bi bile počitnice zmerom, že taka morala, kajti še tudi vprašanje se je zastavljalo, kako daleč se človek lahko upira dmžbi, ne da bi ga ta fizično likvidirala. Bomo še videli.
jure perovšek
POSTRVIPOLJUBLJAJO TI KAŽIPOT, KRIDATAR!
iztegnjen vrag, daj židom poklopca potuho, klopca patrona za hlapca kloštra naduho. to kar je bandu žel, uvedel hindu pod pazduho — lenuha pomešal! uho sprešal! dal nabuco za juho!
velikana! zajoče ana. vina! zauka pastirica zina. kaj znaš? pa kaj imaš? raje kolonijo zavedi! kupi toka! in joka! pa nežko, da neža lovila bo svoja plodjla.
bo hijena vodila žlahtnega vrača?
bo knjigoljub stresal dvorec za rt?
bo žival vodila tron za odličnike trudne?
bo idila krenila čez kupo in zapreg^ia mejaša na čep?
kdaj bo janez svetokriški pobahal lovišče? bo kdo ponosil gvinejo h vil? je bik častnik podobe? res ruva menihu iz postelje - genocid?
kak so brezbrižnika grče vse hrome! kak mešetari: skopuh! tankovestnik pribija: s komolci se.zbilje, strelice polaga na velociped. mešetarja poboža, monopol pristavi v balet!
južinaj snubce! prinesi nam žreb!
tuniko vzdigni, samokolnico primi,
panj stavi, vrline zloži pred pandekt.
v spanje vzameš kij, dani se, dani, zanesljivi prefekt.
vesna dvornik
PESEM POD B
Na koncu prsta živi Znojna kapljica.
Po trebuhu kroži črevo in se giblje,
da prebavi pisano džunglo.
Ustavila sem črevo in džungla se je razrasla in porivala
zelene občutke v pastirske staje. Krace so imele poln
gobec trave in sonca. In so nekaj počele. Prežvekovale.
Crevo pa se je širilo; bilo je že kot življenje in se je
razvijalo kot zdravo kmečko dekle v veselje
vsem družbenopolitičnim organizacijam.
Poslali so me k zdravniku.
Ovijalo se je že okoli prsta; seveda, najprej maksimalno
in višje je ovijalo drugi člen in višje je ovijalo kožico
in višje je stiskalo in stiskalo.
Prstan je zaključek prsta.
Poslali so me k zdravniku in mi vzeli kri iz prsta.
Le kako je živeti s krvno skupino?
ifigenija zagoričnik
boris mazalin
GEOGRAFSKE IN DRUGE PESMI       POLA ENA
I.
iščem barvo tvojfli oči
o bolgarija na karti
iščem tvoje oči
o bolgarija na karti
iščem te
z zanimanjem
hrušk je zmanjkalo
zalivov
inananasa
o bolgarija na karti
tapesemjezate
ker uporabljam tvoje ime
VII.
vsi otoki se mi zdijo pusti
ker nisem bila še na nobenem od njih
IX.
koliko let živijo golobi
koliko svobode užijejo
na svet(l)em gjavnem trgu
ko se šopirijo
med odpadki
in svojo hrano
xxvni.
kdo ljubi
koga ne ljubi
komu se zljubi
s čim se zaobljubi
moja lončnica ima dva lista
Četrti se rojeva
LIII.
ne ponujaj prsti tišina tona barva zemlja
je
živa
v osrčju osrečuje če nočeš ostati brez roke
LXV.
iz madrida v moskvo iz romantike v realizem s sence na sonce iz dneva v dan
CXI.
tam
kjer cvetice
tam
kjer
ležiš
in ne čutiš
da orjejo
da plavajo oblaki
da veter pripogiba
vse strani neba
CC
ni dovolj
da so ti otroci pobiti
živiš
in živiš
morda kdo misli, da poli ena sledi pola dve, tej pola tri.
cel ciklus.
ustvarjalno obdobje.
razočaranje.
lahko se obrača. ničesar ni onstran. pola ena je sama
in ena sama, najsi se jo vzame kot naslov nečesa konkretnega
ali kot tisto konkretno samo.
kajpaje?
za zdaj samo pola ena. nič drugega.
treba bi bilo nekaj narediti s tem.
ali biti zadovoljen.
morda kdo misli, da bi sam lahko naredil prav tako polo ena, ali da bi o lahko naredil kdorkoli, vsak otroče.
morda kdo misli, da pola ena nič ni. morda kdo misli morda kdo ne misli.
KNJIGI
povem ti skrivnost. ki je samo najina. pred očmi te imam. kot bi že bila. nikoli te ne izpustim. te ne pozabim. moja sd. zavcdno. /
dragi moj don kihot vsa tvoja slabost je v tem da nisi obvladal karate udarcev čez oči za tilnik v pleksus med korak
nikoli tvoja dulcineja je legala pod tuja bedra ker si zamenjal čmi pas za črnidan
premagali smo te
v enem samem tristopenjskem t<
zakarate
kjer smo te učili zaznamovanegz
z rdečimi krogi
ki označujejo področja smrti
koliko smrti na tvojem telesu
koliko stegnjenih nog
v precepu kosmatih rok
v eni sami prilogi
only for men
in kadar se ob koncu vikenda vri
z dišečih polj
v neko ulico
hodimo v spremstvu našega odm
skozi tisto ulico
zelo prazno
in s slabimi nameni
potopljeno v mrak
ki ga skušajo pregnati
nesmiselni žarki svetilk
in te srečamo
prekleti don
in skočimo naprej
prekleti don
z napetim robom dlani
skrvavimi
blazno krvavimi očmi
iščoč tvoje rdeče kroge
smrti              v
peter dolšek
ALPE
Kjer polje ljubljansko zatava v nebo, ga vedro odseva blejsko oko.
Mladenka vdana ob vodi sedi, v gore se ozira, za menoj hrepe ni.
Jaz pa med čredo si pojem vese'i in včasih razmišljam, če bi jo vzel..
creakec peakec
freakec pikec tam leži v daljne kraje on hiti dvignjen palec gor moli čaka, čaka ure tri
kar se prima avto vstavi
gleda češplja - je ta pravi
mu pomigne, not se spravi
z ritjo migne, kiklo dvigne
koj se freakec pikec v pozor postavi
noter skoči, trebuh vboči
preden bi preštel do tri
avto švjgne, v svet zdrvi
freakec pikec stegne noge čik nažica, jaz sem mica Cešpljica mu joške nudi t primepikec jo zagrudi stiska, šlata in ožema fant je prima ta oprema
mica stoka, predc, cmoka pikec jo med nogani drgne mica žlajfa, krik spusti avto vstavi, se zvali noge širi,prepusti pikec nanjo navali trga gate, luknjo išče spolovilo not porine čik izpljune, joškegrize mica prosi, daj me miže nisem miže, pikec sem rad porinem, rad povem usluge razne nudim vsem
tako je mica stokala pikca nase stiskala tako so šle minute ure in preden konec je bil fure pikec jajca spraznil je micaje stisnila noge še enkrat, še zadnjič glej, že noč se diami še je dolga pot pred nami hitro, hitro pikecmoj daj nategni me nocoj
freakec pikec mož dejanj stisne mico, sprazni tico vzdihne mica,pade nanj tak je konec potovanj
potlej avto spet požene pikec čik si spet prižge vleče, pljuva, mica goni svct spreminja se ob rarni kilometri zginjajo za nami pikca čaka spet nov svet
freakec pikcc vcn zleti še bi mica s svojga zica pikcu scgala med noge svojmu možku robert jošku natikala na glavo roge pikcu se v paris mudi micko kušnc,joške lušne vščipne jo za ritnici zdravo mica, pravi tica mica pa v solzicah avto žcne v molzicah
pikec naš jc frajer tak babe šopa, drek kadi opij fiksa, tripe žrc anarhista vse podre svet ga gleda, svct nori freakec pikec satan, spak knjigc bere, bige ždere vodo pije, vanjo ščije pesmiriše,riše hiše poje,pleše, štopa, tleše svet spoznava, raste trava rožce vonjajoče golta krava freakec pikcc siika, slika to bo slika cnga freaka pariz, nevv dellii, cadiz new york, hongkong, vsa seli scrbijc, bolgarije sužnji južne afrike, batavije
moldavije, vrhnike, buzeta frcakec pikec tak možak ljude gleda da b'ga vrag vse oopljuva, vse pobljuva nos, v glavj hipper trak kakor hipi pravi vsak nosi cunje,nosi frak dviga kiklje, štopa, krade, šferca se na vlake, doli pade
grozdje grize, ceste li
kadar sirje, sirje griže
vse noči v skret prespi
super man je freakec n
takle poba - raj ne vp:
šviga,miga,riga,siga
vsak dan znova s pasto
da se sveti, vedno nov,
išče, brska, trska, pišče
riba, kiba, polž in molž
čoln se prevmil bo
ker je poln - je zato
pikec v vesla se upira
sonce svojo barvo tala
trava skriva - tam je mj
ki odejo sivo razprostiri
voda, voda vsepovsod
en sam trip in nov bo ro
cuzal lušne čilrnčke
gledal porno filmčke
babe krasne, barve slasti
stare hiše, prosim tiše
drevje žaga, šiba raga
ravi shankar rjav mulat
komaj čaka svoj propad
pikec rokici steguje
s prstki dinarčke miluje
bo si kupil avtotata
super hitrga poršita
bo poletel v chikago
roko stisnu gangsterjem
potlej v čile v santiago
(mimogrede rit bo moč_
vrh visokih andov sedel«al,lame medel
spal pri dolgonosih opi
žagal z žago žagarijo
slikal sebe,potlej nikso
naj ohrani nixon sliko
slavna slika slavne svinj
papež bo pri oknu stal solze točil kri bo scal kardinali ga tolažijo freakec pikec pride spet pride sem pa gre v svet
dim se siv v noč zvali pade glava pade pikec stoned se rata dragi fre tema krasna v njej leži išče šlata babe ni muzka drzna miliona polna vreča je bonbona cuzi prstek mali svoj spet je on na vrsti — poj cajt ne šteje več do tri zdaj se stegne skor znot srborit postane deda m; očko svojo kaže pride b"l svcti iskra se v ostrini kot je švignila raketa se potegne prek oči in malček tuli guli ruli dupi du pi di dum da
goricaj skoči solze toči voda v lončeku klokoče spet bo kava drava krava čaj bo srkal sebe spekel ribe sluzil gobe vtekel kot košuta sadohna bo zavladal sadovnjaku
barve so rumene čme be glej večer nebo in stelle drobovnjaki kremcnjaki ruski car in polovnjaki gorski lev ki sluša vonja tu nekje prav blizu sonja čaka svojega curaka svojga leva svojcga macal ta nabiie jo na kol
tik nad školjko zadnjica na dnu školjke vpadnica vrh vzdiguje svoj voblak« ko jih jebc kdo na take bi se stole doli spustil je pikec naš širokoustil svinje govno ki smrdi ko pritisneš knof pod ci
pikec je tak freakecgbhe kipec, stric kot tanja tiha ki preda se freakcu pikcu da predre se vanjo skozil ki ne vpraša - naj porine( tanja vrisne luknjo stisne šprica šprica fiksica poje poje žilica freskne poči črna luknja I najbolj temna črna suknj^ se udere dvigne spere
vrže kvišku lopne sere plava plava v daljave sluša čuje te razprave grozno puha grize sope tanke vidi vidi tope bobni blazno ropotajo pride sem podpiše vdajo zdrkne zgine sline mrkne pade hlastne mastne rade uie so se raztopile ne nobene prav nobene sile
vleče vleče oči postanejo rdeče licabledamesojeda gnoj potoči se skoz nos kot balon atlios porthos žvižga sopne in spusti smrt smajlagc Čengiča kjer prodira gorski lev tam je ogenj tam pepel tam nekoč požene pušča drobna trava in plevel ki se pravnikom udinja vjii tam je tista skrinja zlata polhna aristotel super sonce super trotel pikec ljubi vse ljudi
mica pa domov drvi gate gleda šivov ni kje si pikec frikec moj daj povrni se nocoj moj je jožek star bolan onemoglosti predan slina teče mu iz gobca kaj le rečem - gobca trobca pikec pikec pridi pridi daj natcgni me nocoj
pikec sanja premišljujc misli takele modruje pusti mene frikca pikca je tam doli dvižen most ki ne čaka ura vsaka je prav tista ki je lost zdaj hitim in pridem črez lej na drugi strani novi srez novo sranje nov komad nova mica spet pomlad
konec mica je s teboj kot je mrtev jožek tvoj svct umira zaaj bo kraj jaz bežim junak dcjanj k novi mici zdaj lctim
nekje na nočnem nebu spct je supcr nova zacvetela vrag je vzel jožeka vrag je vzol miciko lc naš pikec freakec jo je mahnil v nov dom nova hiša nova miša
neka solžnivec je griša k njej jc splaval prcko vode breg dosegel zmočil noge
nov je svet star jc pal v vodo star in vedno isti freakec pikec sam je splaval čez vodo stresel hlače dvignil kače
in porekcl je hello
MlSO KANTlC
ivosvetina:
agonija korespondence
Kar iznenada sem vedel prav vse o tisti deželi. Prav vse. Lahko bi jo pričel popisovati; lahko bi dolgo pripovedoval o njej; o deželi, kjer pade letno osemnajst metrov dežja, o reki, ki teče skoznjo, o bradatih bregovih ob njej in drevesih kruha, ki rode na njeni poti k morju; lahko bi naštel vse majhne ilovnate vasice, ki se prikažejo med gostimi in mehkimi stebri mpgočnega gozda in so polne živahnega gibanja njenih prebivalcev; klicev otrok, ki tekajo za mladimi prasci, še vsemi golimi in z blatom ošpricanimi; o nagih ženah - o! nage žene! -, ki se priklanjajo nad lončenimi posodami, iz katerih se sukajo dišeči dimčki črnega mesa; o napetih temnih prsih in močnih zadnjicah, ki se, zdaj ene zdaj druge, privzdigujejo v ritmu domačih opravil, v skrbi za parafernalije tega srečnega ljudstva temnega jezika; ki, zdaj ene zdaj druge, nihajo in odkrivajo tanka in bleda rebra, ki so zaklana v kivavem mesu nad bogatimi boki, drugič spet nasvedrano dlako, ki y jarkem soncu kar modri in prekiiva precej svetlejše sramne ustnice, ki sopri dekletih in ženah te dežele srečnega ljudstva temnega jezika bolj nabrekle in vise niže iz spolovila in niso tako trdovratno zlepljene in je med njimi vedno rahla reža in prav zaradi tega je na tem mestu dlakavost za hip, za prst prekinjena, razmaknjena in ne zakriva popolnoma vhoda v deželo tega srečnega ljudstva temnega jezika.
KREEN AKRORE
Ponovno so se zaslišali oddaljeni kriki drvečega in hropečega ognja in telo je negibno ležalo na segreti smaragdni plošči, ki je mukoma utripala v ritmu odhajajočega zakopanega srca. Odprla so se vrata, spletena iz svojih modri-kastih kit in s tankimi prameni žil zvezana v snope divjega črnega ata.
OJ, TI ZLATA NEBEŠKA NOČ . . .
Oj, ti, zlata nebeška moč, ki ženeš moje žejne roke, da segajo po penisu in ga hočejo v vrtincu vseh novih, tihih vonjev odtrgati iz krutega kruna telesa, iz zavese žametnega obraza, ki ga bom poljubila... še nocoj! Za gosto pleteno mrežo plavikaste grlice; srca v glavah rastlin, cvetne oči noči, ko se prehitro znoči, ko pade v nalivu mrak in se iz premražene vode dvigne hipopotamus, ki se ogrne v deko halfine trave in plašen vzleti iz venca gazel.
Padel sem na fajhtno slovensko zemljo in strgal zlato nit trpljenja.
Okopal sem se v morju zvezd, ki so se dvignile iz kadeče se pogače črne maše . . . DEMONI
10 SONO IL PANE DI VITA
Si kruh mojega življenja in jaz ogenj, ki ga sladko zapeče. Glicinije, kužni porcelan? V mlačnem mraku so prišli trije v sivozelenih uniformah, izglo-bine pozlačenega Cimabujevega mozaika, iz vonja bazilike pod zvonom mesečine. V cvetastih kozarcih je spala mrzla žgoča oranžna tekočina; beli, po polju dišeči prsti so objeli vitke nočne posode. Na hrbtu padajočega travnika je gorela sladka voda, rdečkaste kocke, obrobljene z blesčečim snegom sladkorja . . .
Trije pijani pomarančni kralji!
Si kruh mojega življenja in ogenj, ki me sladko zapečeš. In voda je lju-bezen, ki spere prah z mojega trudnega in svetlega obraza. Ker prah suši in stara kožo, ki diha kot mlad, po sledi urina neznane psice vonjajoč pes.
PARAFERNALIJA
Na tvoji beli postelji se pase lačna mucka, tiho se giblje po geometriji svetlobe. Na tvoji globoki blazini ležita rečna bogova s polnima rogovoma bogastva. Tvoje kamnito telo je v vetru zbujena voda. Voda Rima.
Težka sla prihaja od daleč, iz globin, od križa prihaja skoz votle palače večno zatemnjenih svetov mojega telesa.
TRNOVO
Zapisal sem te v zaljubljene knjige, trikrat oddaljeno od resnice. V meni je zapekla nečista sila, mogočna moč. Gol hodim po hiši strahov in magnolije, ki so prekrile naše težke stene, se neslišno obračajo za menoj, za mojim belim telesom in prebirajo roženkranc dežnih kapelj, ki so s#v odpirajočem času natekle v cvetne školjke. Domače površine, polne varnega lesketanja, prijaznih ogledal mojim bosim stopalom, polzečim po zliti briljantini, po plašnem prahu, ki je splaval spod stropa in osladil ta samotni letni čas, ki se je obarval po veliki noči, bogatem petku in pesku, po katerem sem šel kot pes.
Trnovo! kraj nesrečnega imena; tam meni je gorje bilo rojeno od dveh očesov čistega plamena. Ne moč nc težki kamni, ne roka nobena ne srečna reč, ne morejo ugasniti to razsvetljeno iskro, ki je vsa v ognju, v srcu. Ob uri deseti.
Z ostro ern britvijo sem zarezal po tvojem mladem in utripajočem tre-buhu, deklica. Prek sence počivajoče* roke, ki je leno, s skrčenimi prsti počivalo na levem boku. Z nežno zgrbljenimi prstki, ki so se zaiili v zlatasto dlako, je drhtela na tvojem komaj dvignjenem hribčku, deklica. Zarezal sem po tvoji valoviti koži, ki je bila ena sama pornladna pokrajina, vsa obsuta z nedolžnim razkošjem, deklica. Z ostro britvijo, vse globlje in globlje; medtem ko spiš, mala deklica ...
... tiho sem razmaknil prepoteno povrhnjico, ki se je ob urezu nabrala v kurjo polt, da so se prozorne dlačice dvignile kot tisočera vojska milih bodal. Zarezal sem in mladi španjel, ki je nemo sledil mojim ljubečim gibom, je strepetal, deklica. Tvoja klečeča sestrica je krčevito zaihtela v temačni benečanski skrinji, da so utihnili pevci, ki jih bo zalila tvoja topla kri, de-klica...
Kdaj boš ponovno napolnila .mojo posteljo s sladkim vonjem spolovila, ki se odpira v teh visečih nočelikof bogata knjiga slovenske zgodovine? Kdaj boš ponovno stopila iz kruhateme, skoz svetlečo razpoko, ki odkrije tvoji napeti, mleka polni dojki; in storila tistih nekaj korakov, ki ločijo najino posteljo od globoke krste smrti?
Kdaj se boš ponovno nagnila nad mojo trepetajoče telo in iztegnila jezik, ki bo zarezal sled, po kateri se bo razlila, s toploto in sinjimi zvezdami nabita sperma, ki se lepi na tvoje trepalnice, na tvoji zikli za hišo stekla, ki me hočeta, ki me hočeta spiti to noč?
Kdaj boš ponovno legla na moje bele rjuhe in me pozdravila, sanherib-skega princa, gorenjskega skarabeja in belega konja, ki divji pojezdi skoz pomladne oči?
Deklica, kdaj boš odprla sveža usta in posrkala moj penis, ki se je že skoraj ves izluščil?
OČI SO TVOJE BESEDE IN BESEDE SO TVOJE OCl
V topli dah ujete reči, ki jih izrekaš v domačiji Cankarjevega telesa. Ko v venah vene pijana trava in žge žebelj alkohola. Kovinsko čelo nasmejane Ivanove glave, ko iz raja pada rožnata cerkev. Hlad globoke, toploutripajoče trudne duše mesa.
NINA?
Krona melanholije?
Bele elegije tekočega jezika, lahne diani magnolijinega usnja, sprešanega požara dežja, ki obliva obale Kidričevega spomenika. Ti cesarski tulipani so pognali na livadah pekočeha dreka.
Moj pogašen otrok si... moje žalostno apno in tipajoče testo, ki se bo napelo v predprazničnih dneh.
TISOC K0S0V KRUHA
Požrl sem tisoč kosov tvojega kruha, kamne in zvezde, hrepenenje in strah. V zatemnjenem jedru sanj, ko je na tvojih prsih spala bela kača, ostra senca glave. Pogoltnile naju bodo srebrne gore, ki se leskečejo na dnu tvojega trebuha. Saj bolest je rodila vse te pesmi. Ko se zvezde spet vžgejo .. . tiho pojo temnoroki slovenski fantje, gosto olje smrti rdi v njihovtfi bogatih telesih.
Zakaj je tema pustila v meni svoje otroke?
MOJI PIJANI VRTOVI V GLAVl
Žrem tvoje srce! In z njim vso sladko slovensko zgodovino in vse gladke slike pianina in tulpe in metulje, ki žarijo v temnemrobcu, Njegoševem prstanu, na tvoji krvavi roki, ki grize v sončnem telesu. Žrem tvoje srce, jem ga, ki hoče pobegniti ]z prijema mojih zob, objema jezika, ječe ust.
Zlata in zlobna samota je rodila metulje, krila in veje rožnatih spominov, ki se utrejo in zadrejo in zabijejo v mehak Kristusov les, v mlade in krznene pse, ki se divji pasejo po mojih pijanih vrtovih v glavi, po jokajoči čipki, ki spi pisana sanja, dalja in nebeska stran.
Spominjam se tišine,
ko sta hrustanec in mast zapustila telo
in se sparila z prstjo.
Rjavilo pahne zelenilo
v dolino čudaških plesov,
v prfiko svetlobo samogovora,
v polsmrt,
v selitvene skrinje na hrbtih izgnanih živali.
Nad tabo goniči trgajo zrelo nebo.
Raznesejo sramno drobovje,
sveto olje trdi v roso.
Vrv velikega zvona
je curek tvoje sloke drže.
Vezivo materinih oči seda
v šečena gnezda,
po vsaeh ležijo odvržene vonjave,
valovi mivke, geometrija pogovora.
Ližem pobožno zbranost jesenske ročnosti.
Štirje so ali pa vsak zase. Na-darjeni in ne nazadnje precejšnji entuziasti Kvartet Notturno je preživel svoj javni krst na le-tošnjem maratonu na filozofski fakulteti. Od takrat dalje stalno nastopa: bodisi doma, t. /. na Ijubljanski srednji glasbeni šoli, bodisi zunaj ali znotraj meja naše ožje republike.
Menda ni na tem svetu nič slučajnega, še zlasti pa to ne velja za Ijubezen do glasbe teh fantov. Zelo se razlikujejo nam-reč po starosti, po značajih, toda glasba kot umetnost jih združuje; več kot jim že zdaj potneni, bi jim težko. Zato ni naključje, da smo se v našem pogovoru zadržali ob tem vpra-šanju.
FELICIJAN JUSTIN, rog, 20 let: Glasba mipomeni tisto, kar pomeni zelo zaljubljenemu paru Ijubezen. Enako kot čuti part-ner Ijubezen do bližnjega, sam čutim do glasbe. In ko vlagam trud v ta moj inštrument, vem, da mi bo to vrnil, medtem ko v Ijubezni med dvema osebama to ni vedno gotovo. Majhen užitek pokrije še tako velik napor, in skromen uspeh da veliko nove energije.
ANTON BAKAN, klarinet, 27 let: Koliko mi glasba po-meni, sem dokazal že s prakso. Dve leti sem igral z ansambli v tujih letoviških mestih, da sem dobil denar za nadaljnji študij glasbe. Kako težko se je upreti Ijubezni do glasbe, dokazuje tudi to, da sem začel igrati kla-rinetz 18. leti.
DEAN BEJOVIČ, flavta, 16 let: Glasba je zelo nehvaležna umetnost. Lahko zelo dobro igraš, a v odločilnem trenutku malo ,,kiksneš" in je vse na-robe. Slikar slabo umetnino lahko vrže proč, glasbenik tega ne more. Poleg vsega se mora znati koncentrirati. Tudi trema je poglavje zase. S čimveč na-stopi in z njimi pridobljeno ru-tino se je znebiš. Po drugi strani pa je trema lahko zelo pozi-tivna. Z njeno prisotnostjo pri-dobiš občutek odgovornosti. Vklenjen si v neko napetost, kar pa se lahko po dobro oprav-Ijenem ,,delu" razblini v pri-jetno počutje.
Zelo blizu so mi tudi druge zvrsti umetnosti, predvsem li-kovna. Ni res, kar Ijudje veči-noma mislijo, da je umetnost tisto,  kar dojameš po naravi
Važno je dojemati bistvo. In pot do bistva gre po stopnič-kah. Dlje časa ko opazuješ sli-ko, več novega dojameš na njej in v končni fazi dojameš, kaj je slikar hotel Od tu do bistva je le še korak.
Kot pravijo fantje sami, vodje ne rabijo, pač pa imafo men-torje, ki jih dodatno usmerjajo in vodijo v njihovih željah in hotenjih in iskanjih. Pri iskanju skupinskega lastnega enotnega mnenja, pravijo, da skoraj ni-majo težav, kajti skupen jim je
način gledanja in imeli so enako vzgojo. Njihov program je morda za začetek še skromen (Rossini, Dvofak), toda imajo vso naklonjenost slovenskih glasbenikov in pedagovov, ki so jim že pripravili ali pa jim še pripravljajo nove partiture za rog,  klarinet, fagot in flavto.
Kksični stil igranja bodo dopol-nili z že obljubljeno ,,Fugo v jazzu". Glasbenik mora široko gledati na glasbo, pravijo.
NM
ANTOLOGIJA
TRIBUNINE POEZUE
1965 - 1970
Za jesen pripravlja Tribuna majhno presenečenje. To je knjiga: Antologija Tribunine poezije med leti 1965 - 1970. V tem obdobju je študentski list dobil napol literarni značaj in v njem je bila objavljena cela vrsta takšnih tekstov, ki so do-bili zaresno mesto v literaturi tega obdobja. Letnici, ki ome-jujeta izbor, seveda nista na-ključni. Po ukinitvi Perspektiv leta 1964, je del sodelavcev za-čel objavljati v Tribuni. Tem so se pozneje pridružili še naj-mlajši eksperimentatorski avtor-ji, ki so s svojimi poskusi dajali literaturi na straneh Tribune skozinskoz svoje obeležje. Tako si je Tribuna pridobfla sloves avantgardistične revije. Vendar pa je ves čas objavljala tudi pesmi, ki niti formalno niti vse-binsko niso predstavijale ekstre-mov, so se pa vseeno vključe-vale v duh poezije, ki se ji lahko reče ,,Tribunina poezija". Po letu 1970 pa se začne Tribuna kot list polhizirati, in Uterature je vse manj, dokler je sploh zmanjka.
Pesmi sta izbrala Miha Avan-zo in Franci Zagoričnik.
Antologija bo izšla v nakladi 1000 izvodov, zato vam svetu-jemo, da si jo zagotovite s pred-naročilom. Prednaročila spre-jemamo na uredništvu tja do jeseni.
Na simpoziju teatrologov, ki je pod predsedstvom Jožeta Javorška potekal od 25. do 28. aprila v Novem Sadu je pariški teatrolog Emil Kopferman govoril o tem, kako je mogoče z dodeljevanjem sredstev vplivati na reper-toamo politiko in značaj kake gledališke skupine. Za izhodišče je vzel pri-mer pariškega ,,Sončnega gledališča", ki je ministrstvu za kulturo poslalo prošnjo za povečanje subvencije. Ministrstvo za kulturo je prošnjo odbflo in med drugim gledališču predlagalo tudi naslednje:
,,Brez dvoma bi morali prilagoditi obseg vaših stroškov finančnim sred-stvom, s kateiim razpolagate, namesto da odrejate višino pomoči, zakatero menite, da vam pripada na podlagi vaših lastnih pobud."
Francoski teatrolog razlaga odgovor ministrstva takole: pri svo-jem delu ne mislite na deficit, zaradi katerega se hodite potem pritoževat k nam; ali pa: ustvarjalni pogoji vaših predstav se ne skladajo z načinom, kako fih izkoriščate, — kar nas pripelje do: organizirajte svojo proizvodnjo v funkcijo svojih dohodkov - ozi-roma do: država določa obseg svoje inter&encije abstraktno in ne odvisno od obsega, ki ste ga vi določili.
Kaže, da v tem primeru ni pomembna narava ,,proizvoda" - kvaliteta spektakla. ,,Umetniška kvaliteta" ni odločilna kategorija za višino sub-vencije. Zdi se, da tudi ,,dober" spektakel ni subvencioniran nič bolje kakor slab. Tudi vzporedni stroški niso odločilna kategorija, kaiti neka nedavna predsrava pariške opere v Versaillesu je stala dva do trikrat več, kot bo Sončno gledališče dobilo za celo leto. Povišanje subvencij Sončnemu gleda-lišču torej ni odbito zato, ker bi bilo to gledališče predrago za francosko Republiko, in treba se je vprašati, ali ne povišujejo subvencij Operi ravno zategadelj, ker je tako draga, in to po enačbi, v kateri je amplituda gledali-škega aparata - stroški funkcioniranja neke institucije - pomnožena s ceno ,,motorjev" proizvodnje: ,,dober" dirigent, ,,dober" režiser itd. ,,Dober" dirigent, četudi vadi malo z ,,dobrim" orkestrom, je drag. Čim več ,,dobrih" dirigentov vabimo, tem več denarja je treba vlagati in tem več ,,dobrih" predstav bomo imeli, iz česar se poraja nasprotje: čim siromašnejši ste, tem manj denarja boste dobili.
Dobro vemo, da gledališče brez predstav ne obstaja, da velika dela, ki ostajanejo samo napisana, jjripadajo literaturi ali muzeju, da gledališko živ-ljenje predpostavlja gledalisče v življenju. Denarna intervencija - subvencija - v proizvodnih sredstvih neke predstave je najboljši način za upravljanje razvoja gledališča. V takih pogojih poziv, naj Sončno gledališče prilagodi obseg svojih stroškov, predstavlja hinavščino. Očitno obeležje te intervencije je bila ,,profesionalizacija" skupine (ki je morala svoji dve predstavi odigrati petstokrat - ne zaradi umetniških potreb, temveč zato, da bi svoje predstave ,,napravila rentabilne", da bi ,,zmanjšala deficit").
Takoj ko epsloatacija postane prioritetna, ko izbriše ali oddalji ustvarjal-no-raziskovalno delo, ko člani gledališč postanejo uslužbenci, se vračamo na potrošniško shemo.
Na ta nadin je torej Kopferman razkril proces, s katerim vladni aparat odtujuje gledališčnike od ustvarjalnega procesa. O denarju kot instrumentu za manipulacijo je še pred Kofermanom govoril Edvard Kardelj, ki je v otvoritvenem govoru dejal tudi tole: ,,V preteklosti je bila sfera kulture zmeraj trdno navezana ravno na vladajoče strukture v družbi - na državni sistem - in so jo v določenem pomenu obravnavali kot ,,skrb" države. Sredstva, namenjena kulturnemu ustvarjanju in financiranju kultumih insti-tucij, so dotekala z dejatvami, potem pa jih je po svoje razdeljevala država. Neizbežna posledica tega je, da je kulturno ustvarjanje v večji ali manjši meri podvrženo volji države in interesom vladaiočih sil sploh."
Kardelj tudi vidi izhod iz tega položaja - v socialistični družbi. Vendar je ravno zadnje čase očitno, da tudi tarn, kjer prihaja do neposrednejše delitve sredstev, še zdaleč kulturni ustvarjalci ne morejo razvijati tistega dela, ki bi bilo njim po volji. Vlogo arbitra je prevzela partija, ki prosto daje ali jemlje, kaznuje ali hvali, ne glede na to, ali so ustvarjalci iz njenih vrst ali ne (preberi članek Komunisti in umetniško ustvarjanje, ki je prav tako objavljen v tej številki).
Da bi morda vsaj malo bolj od blizu zadutili, v čem je izvirni greh te nesrečne kulture, da ji lahko vsi odmerjajo obseg in zmožnosti, je treba pogledati še, kaj je povedal v Novem Sadu Ivan Ivanji, direktor Gledali9ce komune iz Beograda. Gledališka komuna je tista oblika povezave med publiko in ustvarjalci, ki naj bi dala največ, saj so neposredni proizvajalci materialnih dobrin povezani v skupnost s kulturnimi ustvaijalci, vsi delajo v okviru ene enote in nikogar ni, ki bi narekoval distribucijo (recimo, da je tako). In vendar je Ivan Ivanji priznal, da je od gledališč član komune samo beograjsko narodno gledališče; nič ne pomaga, če ostale proglaša za aristo-krate in elitiste. Znano je tudi, koliko delavcev, ki dobijo brezplačne vstop-nice, gre v gledališče. Na sejah delavskega sveta v tovarni se razpravlja o gledališču, v teatru se govori o procesih dohodka v podjetjih. Ce bi se pa kdo rad šel samoupravljanje, ki je pri kolektivnem značaju teatra še kako po-trebno, potem ugotovi, da se je to iz izvornega teoretskega modela umaknilo v svet oblastniških kategorij. Kajti če Ivanji postavi vprašanje: ,^l ko ... ko če da samoupravlja? " - potem je tu mišljenje: , JCo če da upravlja? "
Problem: ,,Kultumo delavcem!" je rešen vse preveč po rusko. Pri ustanav-ljanju takih skupnosti, kakor je Gledališka komuna, je vodilo očitno: doseči bolj neposreden stik med tistim, ki ustvarjalca ,,plačuje" (s tem ko ustvarja višek materialnih dobrin), in tistim, ki ,,proizvaja kvilturo". Zelo določen vposkus torej, da bi izpeljali tisto, kar se postavlja predvsem kot nalogo ustvarjalcev na področju kulture: na vsak način naj bi se poskusili približati neposrednim proizvajalcem - v povračilo za tisto, kar jim omogoča življenje in za osmišljenje lastnega dela. Razume se tako, kakor da delavec da denai in da mora biti potem kultura taka, da delavcu da nekaj nazaj. Stojita drug pred drugim, mencata in jima je nerodno..
To stanje ima osnovo v istem razumevanju narave odnosa med materialno in duhovno produktivnim načinom ustvarjanja, na kakršnega smo naleteli že pri odgovoru francoskega ministrstva za kulturo Sončnemu gledališču. Nezmožnost razumeti in doumeti svet kot celoto, ki se ne deli na primarno materialno in manjvredno duhovno - ali pa narobe. Vulgarno razumljena in poenostavljena marksistična misel o bazi in nadstavbi se kaj rada pojavlja v statičnem preseku in v odsotnosti svoje dialektične dimenzije daje videz o večvrednosti materialne produkcije. Taka je potem pripravna za vsakdanjo rabo, umetnik postane povsem samoumevno rentnik, ki je moralno, poli-tično in bog vedi kako še odgovoren tistemu, ki mu daje denar. Skrita ostaja resnica, da mu je tisti denar že vnaprej usojen, ker mu je usojen svet, v katerem živi. Svet je zavezan duhu - to je ena tihih resnic našega časa, tako tihih, da jo komaj slišimo, še posebej zato, ker se zdi, daje to samopo sebi umevno in se šele potlej razkrije, da je bila grda prevara namalana. Žato je treba tudi gledališče (ker je bila pač ravno o gledališču beseda) pustiti, naj samo sledi svojo resnico ... če pa pri tem pride tako, da bojo relcli, kako je poiitično in da mu kaj takega ne pritfLe (in mu zato ne pritfče tudi denar), se spomnite, da je politično predikat in da se med predikatom in substan-tivom vzpostavi taka zveza, da substantiv ni več tisto, kar je bil prej, ampak je samo še po tistem, kar določa predikat. Gledališča se (razen če je kur-birsko in potem ni več gledališče) ne postavi za političnega, teniveč ga politika po sebi proglasi za takega. In po svojih enodnevnši interesih mu potem tudi odmerja denai.                                            ZDRAVKO DUŠA
D e j s t v a : devetnajstega maja ob 12.30 uri bi morali na dvorišču go-stilne Grča v Hruševici na Krasu odkriti spomenik Srečku Kosovelu. Spo-menik je iz granita, izdelal ga je kipar Negovan Nemec in je videti takole: v granit je vklesana luknja, podobna kraški vrtači, z letnico pesnikovega rojstva na dnu. Iz vrtače se izvije pot, ki je malo naprej grobo presekana; tu je vklesana letnica pesnikove smrti. Poleg tega je v grani vklesano še: Srečko Kosovel - integrali - bori. Izdelavo spomenika je naročil in plačal Ivan Grča, bivši lastnik gostilne. Na otvoritev so prišli udeleženci piranskega sre-čanja pisateljev (med drugimi J. Ch. Lombard, Claude Aveline, Jeanne Foster, Vladimir Avgustinovič Gajšek - vseh čez dvajset). Dobro uro pred otvoritvijo je lastnik gostilne prejel sklep 10 OK SZDL Sežana o prepovedi otvoritve. Zakaj - tega nihče od presenečenih gostov ni zvedel: sklepjebil brez obrazložitve.
V naravnem vaškem mUieuu, ki ne pozna perverzne prudenje meščanske kulture in lažnjive moralnosti, pod katero se skriva pohujšanje in srčna pokvarjenost, - v priprostem ozračju matere zemlje se vrše vse funkcije življenja javno, golo in brez bolehne sramežljivosti. Človeka in žival veže večja simpatija in duša kmeta razume instinktvno misterij priporode, s katero se čuti nerazdružno spojen ter vidi y vsem le zakon Božji, voljo Vsevišnjega, ki je ustvaril zemljo in bitja na njej tako modro in neprisiljeno in tako ie bilo tudi odkritje spomenika odpovedano.
Obrazložitev: taka kot jo je dal Jože Korošec, sekretar SZDL iz Sežane. Dan pred odkritjem da so izvedeli, kaj namerava Grča, ki o tem ni predhodno obvestil niti KS in tudi ne SSSV ali kakšne druge oiganizacije.
Zato sta šla dva iz SZDL pogledat, če spomenik res bo. Spomenik je res imel biti - tista dva iz SZDL sta lastniku sporočila, da bodo o tem, ali sme kaj takega storiti, razpravljali naslednji dan in mu bodo sklep tudi pravočasno sporočili.
Naslednje jutro se je sestal 10 OK SZDL. Po razpravi so enoglasno sklenili, da nihče ne more odkrivati spomenika na javnem prostoru in z javno manife-stacijo Srečku Kosovelu, ki sodi v vrh evropskih mož.
Poleg tega so še tile razlogi:
-  spomenik je neke vrste črna gradnja.
-   sporen je kraj, kamor je postavljen: gostilniško dvorišče, saj je Kosovel zelo mlad umrl in ni zahajal v gostilne, poleg tega pa ni posebej znano, da bi se bil kdaj mudil v Hruševici.
-  še posebej je sporen tisti kot gostilniškega dvorišča, kjer stoji spo-menik, saj je največja verjetnost, da bodo prav v tisti kot hodili vinjeni ljudje kozlat in scat in bi tako degradiiali Kosovela.
-  kam pridemo, če bo lahko vsakdo odkrival spomenik, kjer se mu zlju-bilo in kadar se mu bo ztiubilo.
SZDL je za zdaj prepovedal odkritje. O nadaljnji usodi spomenika bo odločal poseben iniciativni odbor za postavitev spomenika Srecku Kosovelu; denar za ta, drag spomenik je že zbran, odkriti ga nameravajo prihodnje leto, ko bo minilo sedemdeset let od pesnikovega rojstva. Sklep so sporočili tudi republiški konferenci SZDL, ki je z ravnanjem sežanske SZDL soglašala in ga potrdila kot pravilno.
Sodba:   ,,Poleg tega smo Slovenci Slovani, ki nimajo one romanske uglajenosti, iz katere izvira ,,estetizem", ki pomeni v življenju dekadenco, temveč smo veliko bolj usmerjeni na etične vrednote življenja." (Srečko Kosovel: „0 umetnosti", besedo ,,etične" je podčrtal Kosovel sam.)
ZD-FG
V Beogradu, kot tudi v ostalih naših središčih, se na široko razvija politično čiščenje vsega ideološko nezaželenega na pod-ročju umetniške ustvarjalnosti. Lahko rečemo, da ni vodstva kake kulturne institucije, izdajateljskega ali uredniškega sveta, ki ne bi bil že pričel s preverjanjem svojega dela v preteklih letih in ocenil svoje prejšnje politične slabosti ter ukrepal proti odgovornim po-sameznikom. Od najvišjih partijskih forumov do osnovnih organi-zacij, od važnih državnih organov prek delovnih skupnosti pa vse do tožilstev in sodišč — je v teku preiskava napak ter slabosti nekaterih avtorjev. Ta široka in radikalna akcija je naletela na lep odziv komunistov, posebno tistih iz vrst ustvarjalcev, ki so v pre-teklih letih, ko je v kulturi vladala klima popustljivosti in libera-lizma, ostali slabo opaženi ali celo odrinjeni zaradi svojega trdnega razrednega stališča o vprašanjih umetnosti. Razkrinkavanje idej-nega sovražnika je samo začetna faza v dolgotrajnr borbi proti številnim ustvarjalcem, ki v svojih delih izpričujejo poglede, na-sprotne politiki ZK, in ki s svojim ustvarjanjem rtiso pripravljeni aflrmirati sadov te politike. Prezgodaj je še, da bi govorili o konč-nem obračunu z vsemi takimi. Zadnje desetletje se je na področju kulture pojavilo mnogo idej, ki niso v soglasju s tekočo politiko ZK, in upravičeno je mogoče pričakovati, da bo pravo preverjanje in odstranjevanje takih idej trajalo daljšo dobo. Od metod, ki jih bojo uporabljali komunisti v tej borbi, je odvisen tudi njen konec, ki je še zmerom negotov. Kljub temu pa današnja politična akcija komunistov že daje prve reziiltate.
Borba proti političnim nesomišljenikom in močnejše združe-vanje ter povezovanje komunistov so se pričeli najprej na področju filmskega ustvarjanja, in razumljivo je, da so bili na tej fronti dose-ženi najvidnejši rezultati. Danes se ta borba vse bolj prenaša v uredništva časopisov in revij, na radio in televizijo, v gledališke hiše, založniške ustanove in celo med glasbenike, športnike in srednješolce.
Med zadnje izrazite poteze v tej borbi lahko štejemo izključitev režiserja Dejana Djurkoviča iz ZK zaradi njegove nekdanje podpore filmu Makavejeva, opomin, izrečen režiserju Jovanu Jovanoviču (film Kolt 15 gap) zaradi — kot je uradno obrazloženo — ,,nepoli-tičnega avtorskega stališča" v njegovih filmih, kot tudi javno kri-tiko, izrečeno režiserju Miši Radivojeviču (fllm Brez) zaradi njego-vega stališča v žiriji, ki je nagradila fllm Kolt 15 gap in ,,določenega angažiranja" pri filmu Misterij organizma.l Republiška kulturna skupnost v Beogradu je pred kratkim spremenila svojo odločitev o pomoči pri realizaciji filmov posebnega družbenega pomena. Tako so naknadno odvzeli že dodeljena sredstva filmom Vodja Kara-djordje (Saše Petroviča), Bajka (po romanu Dobrice Čosiča) in Sladki fllm (Dušana Makavejeva). Istočasno je bila sprejeta tudi odločitev, da tako nepričakovano ustvarjen višek denarja dodelijo že prej subvencioniranemu filmu Užiška republika, medtem ko dobi denar iz zlatih rezerv film Ivo Lola Ribar. Za ta film so obljubili tudi dodatno pomoč. Sredstva niso velika, vendar je takšen postopek pomemben kot praktično izvajanje odločitve, da družba pomaga z denarjem samo tistim filmom, ki imajo ne-dvomno komunistično vsebino in ne puščajo prostora političnim špekulacijam.
In ko časopisne stolpce še naprej polnijo razprave o filmu, se ideološka ofenziva prenaša tudi na vsa druga področja kulture. Tako je bilo pred kratkim v Beogradu posvetovanje komunistov gledaliških hiš, na katerem so potekali pomembni pogovori o do-sedanjih političnih slabostih v teatru, osnovan pa je bil tudi aktiv komunistov, ki se bavijo z glasbo, da bi tudi na področju glasbe-nega ustvarjanja zagotovili doslednejši razredni pristop. Razprave, ki potekajo v mnogo forumih, so zdaj že vidno bolj umirjene, in izjave posameznih osebnosti, v katerih do nedavnega ni manjkalo niti grobih in vulgarnih osebnih obračunov, so sedaj vljudnejše in manj izključne. To potrjuje predpostavko, da so doslej dosežen> rezultati izzvali zadovoljstvo in s tem zmanjšali začetno nervozo in prenagljenost. Tako je na primer opazna tendenca, da naj bi javnost čim manj animirali s tim. ,,ekscesnimi primeri" in da bi tekoče administrativne in sodne intervencije v kulturi potisnili v drugi plan. V tem kontekstu je naletela na veliko pozornost izjava za-grebškega književnika Mirka Božiča, ki je na seji CK ZKH apeliral, naj se ideološki in politični obračuni ne sprevržejo v osebna pre-ganjanja, in opozoril na določeno mero nepremišljenosti v dose-danji borbi proti nesomišljenikom.2 Božič namreč meni, da je neupravičeno prepovedovati dobra literarna dela — ki sama na sebi niso škodljiva — samo zato, ker njihovi avtorji niso komunisti. Temu bi dodali majhno pripombo — tako strog postopek že pet-najst let ni v navadi, kadar gre za dela tujih avtorjev, prevedena in izdana v naših jezikih, čeprav je znano, da tuja literatura močno
ideološko vpliva na pismeni del naše populacije. Toliko bolj čudno bi bilo postopati s tako strogostjo proti domačim avtorjem, ki so že tako relativno malo brani in katerih dela, če gre za sodobne mlade pisce, imajo odziv praktično samo v delih takoimenovane ,,kulturne elite", ki je, za običajne kriterije neke kulturne sredine, daleč preskromna, da bi lahko predstavljala ,,vznemirjeno javnost". Čeprav je stališče našega znanega književnika ostalo za zdaj osam-ljeno, je mogoče sklepati, da z njim soglašajo tudi nekateri visoki politični krogi. Že samo dejstvo, da je neko tako stališče v današnji politični klimi dobilo publiciteto, kaže, kako se širi ideja, da so sodne obravnave in obračuni ad hominem premalo učinkovita me-toda borbe proti ideološkim stranpotem.
Da taki popustljivi toni — čeprav brez primesi zadnje čase tako ozloglašenega nacionalizma — nimajo enakega odziva v vseh naših sredinah, zgovorno priča tudi razprava o usodi ,,Hamleta iz Mrduše Donje", ki je potekala v Skopju ob premieri tega povsod hvaljenega gledališkega dela. Večkrat nagrajenemu delu nihče ne oporeka vrhunske umetniške vrednosti. Kljub temu so se našli taki, ki so s svojo nekontrolirano budnostjo poskušali odkriti v Hamletu skrita in mračna dntikomunistična sporočila. Ko v tem niso uspeli, so njihove pripombe postale smešne. Za ilustracijo navedimo besede dr, Djordja Stradelova: )rNi vprašanje, ali je to, kar gledamo, res-nično ali ne, temveč, ali je mogoče sprejeti avtorjevo stališče, da je neumnost večna." Zdi se, da se dr. D. Stradelova ne splača spo-minjati na tiste Krleževe besede o neumnosti, ker mu to ne bi pomagalo. Tako kot ne bi pomagalo znamenitemu direktorju Bosna-filma Nedji Parežaninu, ki se kesa zaradi tega, ker so posneli film  ,,Vloga moje  družine  v  svetovni   revohiciii".  avtoria Bato
Cengiča pa obsoja, češ da se je izneveril obljubam, in o tem ogor-čeno izjavlja: ,,Imam pismeno obvezo, da bo film v ijekavskem jeziku, ker je denar bosanski." Prav ta Parežanin trdi naslednje. ko govori o Puli: ,,Nagrajeni so bili samo filmi, ki jih fe sramota pri-kazovati v Jugoslaviji." Parežaninu je treba oprostiti zaradi nje-govih drznih trditev - njegovo opravičevanje je redko iskreno: ,,Toda verjemite mi, nikar spet ne razumite tega kot mojo obram-bo, mi smo bili prisiljeni snemati ta film, če lahko uporabim ta izraz, prisilil nas je pritisk jugoslovanske javnosti." Prav gotovo mu bo že oprostila tudi ta famozna jugoslovanska javnost. Vprašanje je samo, ali bo oprostila tudi drugim.
NN
1  Tu je treba omeniti še neko zanimivo dejstvo v zvezi z Jovanovičevim filmom, ki doslej še ni .bilo ustrezno jazloženo: tega filma namreč ni nagradila samo žirija beograjskega festivala, v kateri je sedel grešni Radi-vojevič, temveč ga je nagradila tudi druga, za naše razmere res neobičajna žirija - žirija rudarjev, ki je ta film proglasila (med sto drugimi) za naj-boljšo stvaritev festivala. Ob tem dejstvu ni jasno, ali bojo rudarji poklicani na odgovornost ali pa se jim bo tokrat pogledalo skoz prste kot ideološko nedozorelim elementom.
2  Božič navaja primer dekleta, ki je v časopisu objavilo zgodbo z naslovom Pismo in je bilo zaradi tega izpostavljeno kazenskemu preganjanju. Njena zgodba je bila namreč razložena kot napad na pismo tovariša Tiia, čeprav je bila objavljena dva meseca pred objavo Titovega pisma.
19
Delo po sebi in pot tistih, ki gredo za to dobrino, da bi se jim trud in napot lahko imenovala Ijubezen, je prav rojevanje v lepoti s telesom in dušo.
(Platon, Gostija, 206 b)
Estetsko in umetniško sta bila vedno privilegij vladajočega razreda, tj. tistega razreda, ki si je z dominantnim položajem v družbeno-proizvajalnih odnosih izbojeval položaj vladajoče duhovne sile. Ko prevzame proletariat osnovne družbene funkcije po prvi (samo kot dokaz možnosti) socialistični revoluciji, mora zmagovalec, pa čeprav je na pogled še tako nesposoben, prevzeti nase tudi težko breme estetskega in umetniškega življenja epohe. Antinomija odgovorne naloge zmagovalca revolucije zaostruje in zapleta vprašanje o pravem mestu teh dveh kategorij v socialistični kulturi prole-terskih družb.
Od rriezopotamskih despotskih bogov kot izključno individuainih no-silcev družbenih odnosov pa vse do mnogomilijonske zveze delavcev in kmetov je viden proces vse manj relativne participacije v duhovnem življenju epohe s strani zmagovalcev revolucij hkrati s proporcionalno rastjo članov vladajočih razredov. Ob tem negativnem pogoju pojava diktature pioleta-riata v zvezi z udeležbo v ustvarjanju lepega in umetniškega mora marksi-stična filozofija umetnosti rešiti tudi osnovno vprašanje odnosa zgodovin-skega procesa, njegove aktualizacije z ozirom na revolucijo, proletariat in ideologijo z ene ter etičnega z druge' strani. Naklonjeni prepričanju, da sta estetsko in zgodovinsko bazični kategoriji marksistične filozofije nasploh, smo prepričani, da je mogoče v sferi estetskega iskati razrešitev zgodovin-skega.
Nemožnost kapitalističnega sveta se vidi v dejstvu, da so ločene živ-ljenjske družbene in posameznikove funkcije, tako da predstavlja kapi-talizem bistveno ne-umetniški pojav, ker je za umetniško delo bistveno pomembna vseobsežnost in enotnost. Sam pojav izločanja umetnosti kot posebne sfere duhovnega in materialnega življenja civilizacije je tipičen pojav razredne družbe in se taka ne pojavlja na primer v prvinski skupnosti. Bur-žoazni ideal je analitičnost, specializacija, drobljenje - teoietično in prak-tično - življenja, človeških potreb in dejavnosti. Industrijska tendenca je razdrobitev dela in je tako tisto, kar je človekova samo-zibelka, postaja tuje; človek ne potrebuje takega dela, z delom nasploh pa se s tem oglaša kot bitje v nezadostnosti svoje generične odreditve. Delo postaja zunanje, popolnoma zunaj mogočega svobodnega generičnega življenja delavca-samoustvarjalca. Marxova analiza odtujenega dela kaže, da mora biti ,,zavestna dejavnost kot generična karakteristika človeka' univerzalna, če gre za aktivnega samo-postvarjajočega subjekta. Nasproti biblijski sliki ustvarjanja sveta in postav-Ijanja vanj človeka enkrat za vselej omogoča samoopredmetenje človeka večno (zgodovinsko) napredovanje, večni razvoj. (V tem smislu je biblijski enkrat za vselej ustvarjen človek paradigrna kapitalističnega pojmovanja človeka, ki na noben način ne more participirati v zgodovini, ki zgodovine sploh nima - prav tako kot žival.)..
V tej sekularizaciji dogodkov in tokov je ,,naraven" pojav izločene umet-nosti in izločenih umetnikov. Položaj umetnika v družbi je ponavadi opre-deljen v ekonomski odvisnosti od izdajatelja - trgovca, ki na umetnikovem produktu povečuje svoj kapital (pri čemer umetniki rešitev svojega pioblema
v družbi vidijo komaj v svoji večji participaciji v profitu in analogno s tem v izboljšanju - toda ne v spremembi - svojega ekonomskega-družbenega po-ložaja), z druge strani pa postane umetnik nekako plačanec vladajočega razreda in sprejema ter izpolnjuje naloge, da vodilne ideje vladajočega raz-reda umetnisko oblikuje v pedagoško sprejemljivo foimo, od policijskega pendreka in družbenopolitične diskvalifikacije. Ta situacija, ki je karakte-ristična za kapitalistično ureditev, je prisotna v vseh poznanih oblikah so-cializma, toda tu je samo zamegljeni subjekt ,,vladajočega razreda".
Sodobna umetnost je mogoča, če žell biti humana, samo kot anarhistična in destruktivna. Kajti vsako drugo ,,konstruktivno" delovanje pomeni pri-znanje obstoječe konstelacije, ta pa je ne glede na relativne razlike družbenih sistemov, ki so mnogo manjše, kot jih sami želijo prikazati, povsem neade-kvatna za to, da bi bila mesto generičnega, produktivnega človekovega živ-ljenja, da bi bil čas njegove končne osvoboditve. Usoda jugoslovanskega ,,črnega filma" in motivi njegovega ,,družbenega" zavračanja je lepa ilustra-cija dejstva, da še naprej obstaja absolutna nujnost in da so še naprej po-trebni ,,zaslužni umetniki", da njeno idealizirano in fetišizirano sliko nosijo po gozdovih in gorah. Oblastniki oziroma vladajoči razredi vzhoda in zahoda prikazujejo medsebojne razlike družbenih ureditev za mnogo večje, kot so v resnici, in to služi za zamegljevanje situacije in možnosti tudi teoretične diferenciacije tega zgodovinskega trenutka na levo in desno. V tem je tudi pojav ,,konstruktivizma", branašev in plačencev. Tisti pravi konstruktivizem po oktobrski revoluciji je ugasnil v istem trenutku, ko je revolucija zastala na polovici poti - in je bil ocenjen v novi, stabilizirani situaciji kot skodljiv.
Toda ni sposobna pokazati ves farizejski - državni ali kapitalistični ideo-loški humanizem moderne umetnosti samo zgodovinska kritika. Kritika -tokrat imanentna - mimetične narave umetnosti, kritika, ki opazuje samo bit umetnosti, nedvomno kaže, da je mimetična umetnost generična umet-nost razredne družbe, družbe razsfojevanja, cepitve in diferemciacije druž-bene prakse in s tem sam^a človeka. Za mimetično umetnost se misli, da je srečno najdene kot mesto nedotaknjene izven zgodovinske humanosti. Tako je v umetnosti ,,mogoča" pomiritev tistih nasprotnosti in konfliktov, katerih razrešitve v zgodovinski stvarnosti ni. ,,Eleos in Fobos se ne uravnovešata v življenjskih, ampak samo v gledaliških tragedijah."^ Celotna zavest se nahaja v obliki dane ideolQgije pod kontrolo vladajočega razreda (vseeno je, ali odkrite ali maskirane v služabnika dozdevnega vladajočega razreda), zato je iluzorno hoteti, da imajo nasprotja, ,,pomirjena" v umetnosti (tudi s pred-postavko, da je do pomiritve prišlo) kakršnekoli reperkusije na stvarne odnose in razmeie. ,,Umetnost, ki prikazuje, je forsirana zato, ker na neki način, ne glede na opredelitev na nivoju izraza, taka umetnost priznava stvarnost kot paradigmo, negirajoč istočasno svojo samostojno eksistenco. Pri tem ustvarjalec priznava že ustvarjeno kot edino. Nadaljnji derivati so poznani iz Platona, ideja pa je stvarnost. Naj je to videti človeku še tako oliže, pa mu je toliko dlje, ker doma nahaja odtujitev, medtem ko je bila ideja stvar nekoga dri^ega. Posledica je pogosto verovanje v nedotaknjeni humani, očloveceni svet umetnosti, pri čemer se pozablja, da je umetnost odtujena kopija odtujene realnosti nujnosti in da se črpa iz nje. ,,V realnem svetu so stvari po sebi, v svetu umetnosti so človeško omišljene; v realnem svetu so pomembne zase, v svetu umetnosti so pomembne kot elementi nekega odnosa, ker se skozi taodnos manifestira duh,2 je samo bolj izrazen primer takega stališča. Za potrditev teze o odtujeni sferi umetnosti navajamo tudi vse bolj prisoten trend popolnega preplavljanja umetnosti s stvarnim originalno-odtujenim življenjem,3 ki kot da ne želi ohraniti niti zadnje, četudi lažne oaze možnosti sreče in avtentičnega človeškega obstoja.
Če govorimo o revoluciji kot o totalno estetskem dejanju, potem moramo imeti pred očmi dejstvo, da permanentna revolucija, stalni revolucionami
proces še ni uresničen in da se je doslej po vsaki, buržoazni ali proletaiski revoluciji razvilo obdobje očitne stagnacije ali tišanja revolucionarne zavesti nosilca revolucionarnih sprememb; obdobje, y katerem je mogoče govoriti o manjšem ali večjem izigiavanju ciljev revolucije in interesov njenih osnovnih faktorjev. Take revolucije je mogoče gledati kot revolucije samo v tistem kratkem delu časa, polnega revolucionarnega zaleta. Družbe, ustvarjene z revolucijo, se hitro stabilizirajo v prave ,,družbe", a na čas svojega obstoja kot ,,revolucioname družbe" gledajo kot na kaos - toda to delajo tudi pripadniki odstavljenih razredov.
Polrevolucije, končane in spremenjene v funkcioniranje družbe, postav-ljajo potem radikalno vprašanje lepega, umetnosti in revolucije na način stare družbe, samo v novih kategorijah. Umetniku se postavlja dilema, ,,ali se od njegove dejavnosti sme zahtevati, da služi revoluciji neposredno, da po-stane sredstvo revolucionarne politike, ilustracija revolucionarne ideologjje, ali pa bo prispeval revoluciji potrebno s svojim humanizmom (...), impli-citno kritiko vsega obstoječega".4 To je komaj malo spremenjena pozicija umetnika v kapitalističnem' svetu. Tudi tukaj je predpostavka ločenost umetnosti in revolucije. Dokler bo obstajala taka zahteva, bo obstajal tudi spor med umetnostjo m revolucijo.
Ce razumemo revolucijo kot obožavanje človeka, ki ustvarja zgodovino z aktom svobode vseh ljudi, potem je vprašanje odnosa revolucije in umetnosti na novi ontološki ravni, ne pa več na sociološki in aksiološki ravni vprašanja o ,,smotru" umetnosti in revolucije. Estetsko delovanje izpolnjuje najvišjo človekovo možnost samoopredmetenja in generičnega življenja.' Prava revo-lucija, osvobojena političnega momenta, revolucija kot izraz človekovega totalnega sodelovanja v stvari svoje povesti, ,,vključuje umetniško v sam pojem revolucije".^ Marxova koncepcija je izrazito estetiČna. Predvideva komunizem kot ureditev, postavljeno na zakonih lepote, ker je originalni umetniški pojav resnično izšel iz dela in pankalistične enotnosti sveta, pri-rode, ljudi, rojeva se s prvimi začetki dela kot človekovega samoosveščanja. Zaradi tega po prehojenju trnove zgodovinske poti in preživljene negacije umetnosti (kar je bilo nujno potrebno, da bi lahko umetnost temeljito izprašali) prihaja do ponovnega vstajenja humane osndVe umetnosti. Revo-lucije, ki vodijo v vzpostavljanje pankalističnega komunizma, kot tudi izrazi teženj k tem ciljem, so estetsko dejanje, ker so kreativne, svobodne, delo zavestnih in odgovornih subjektov in - kar je najpomembnejše - prevze-majo nalogo kritike irv ,,prikazovanja" stvarnosti. Resnična, permanentna, kontinuirana revolucija ni nenehen nered, juriš, obleganje. Revolucija kot večni proces je praksa, delovanje človeka, univerzalno, svobodno in plansko. V tej obliki obstoja vse delu zunanje ni več zahteva tega dela; delo se odvija zato, ker je lahkb človek svoboden samo, če se potrjuje z delom. _
Taka revolucija je velikanska sinteza. Je totalna umetnost. Ze na ravni materiala, realnosti, se sintetizira v revoluciji duh s čutili, ne obstaja več
diskrepanca med težnjo in stvarno akcijo. To je potem resnično subjektivi-ranje človeka, njegova maksimalna individualizacija in objektiviranje isto-časno. Clovek je v tem totalen, istočasno je on sam človeštvo v celoti, ne na
ravni nivelacije, ampak v dialektičnem preraščanju v novo bitje, v človeka, ki v vsem prehaja današnjega. Drugič pa revolucija ukinja vse umetnosti in jih ponovno vzpostavlja v sebi kot totalni umetnosti. Nastaja absolutna umetnost, ki je izraz absolutne človeške biti, samoustvarjene z revolucijo. To je bitje, ki nima ločenih asinkronih čutil - zato odmirajo vizualne, audi-tivne, taktilne in druge umetnosti, porajajoč se y eni, ki apelira na vsa čutila naenkrat, tudi na tista, ki so v klasični umethosti ostala na stiani (vonj, toplo-hladno). Ukinjajo se vsi ,,smotri" umetnosti (politični, vzgojnoizobra-ževalni, informativni, ,,umetniške", idejne itd.), ker so to vse odtujene oblike obstoja, in vzpostavlja se umetnost s totalnim smotrom, da je izraz totalnega človeka prakse in levolucije. Vse posamezno se ukinja in vzpo-stavlja se ponovno v dialektični enotnosti: zgodovina, lepo, unietnost, živ-ljenje.
Toda do tega trenutka, v katerem bo revolucija svetovni nazor in oblika edinega obstoja, moramo delati na - antitezi. Ker stvarnost, kakršna in katera koli, ne daje niti minimalnega upanja v osvoboditev človeka in razodtujevanje njegovega dela in obstoja brez uporabe revolucionarnega postopka. Zaradi tega anarhistična, destruktivna umetniška koncepcija, dadaizem, pop-art, stohastična umetnost, črni film, vsakovrstni undeiground tudi če ne gradi kak nov hunianizem s trdnimi izgledi, da postane modus vivendi človeka, vsaj prišpeva k razkrinkanju stvarnosti.
Ni sramota biti antiteza. Sramotno je, nemarksistično in znak oblasti ne priznati dialektične osnove revolucije in prakse in vse možnosti, ki jih vse-buje.
Ni sramota in ne znak ,,manjše umetniške vrednosti" prodati bogatemu buržuju ali oblastniku konzervo z drekom pod firmo avantgardizma. Ža-lostno je to, da ne razumejo, da smo jih zajebali. Sicer pa je na njih, da ne razumejo, na njih je, da obstajajo, dokler morejo.
Ozren ZUNEC
Iz GRAHA, glasila študentov FF v Zagrebu (št. 1, 21. marca 1973). Prevod MP.
Pripombe:
1  G. Morpurgo-Tagliabue: Suviemena estetika,
2  Dr. I. Fochf. Uvod u estetiku,
3  S. Geideon: Arhitektura i zajednica,
4  Dr. M. Markovič: Predgovor zborniku Književna kritika i marksizam,
5  ibid. p. 11.
Sram svojega rodu, plemena, socialne sredine, iz katere izide p^ameznik marsikoga, ki pojav iz kakršnihkoli razlogov opazi, zepdjc, pripravi, da izreče svojo sodbo, komentar, obsodbo, prizadetost, obžaiovanje; največkrat z besedami: ,,Ne pozna nas . ..", včasih: ,,Noče nas poznati. . .", če ne reče: ,,Nič več nas ne pozna!"
Posamezniki, ki NAS zastopajo z navedenimi ali podobnimi besedami, bodisi da so potisnjeni, zavrženi, spregledani, bodisi da so izrabljeni, podre-jeni ali užaljeni, so največkrat zavistni.
Njihov tiho ogorčen ponos je enosmeren, nanašajoč se zgolj na razred, ki je neposredno nad njimi, enak zavisti razreda, ki je neposredno pod njimi.
Višji razred JIH dobrohotno opazi in kaže pripravljenost solidariziranja, kadar jih zastopa kot PRVI MED SEBI ENAKIMI, po pravilu simetrične skladnosti ali podobnosti ravna ENAK razred z njemu neposredno podreje-nim v vlogi PRVEGA, JIH zastopa v trenutku solidarnosti, zaščite pred objektivninii nevarnostmi in težavami. Katerikoli razred je lahko simetrijsko ločnica.
Plemenski sram je nemogoč med lihim in lihim ali med sodim in sodim razredom, kakor je nemogoč spopad ali konfrontacija med lihim in sodim in sodim in lihim razredom. Omenjeno ravnotežje se vzdržuje spomočjo skup-nega imenovalca, faktorja, ki omogoča sintezo neposredno meječih si sose-dov v obliki solidarnosti.
Opozoril bi rad, da v nadaljevanju uporabljam izraz REVOLUCIJA zaradi izraza KONTRAREVOLUCIJA, ki mi je neobhodno potreben; kajti če bi uporabil termin SPOPAD, pri najboljši volji ne morem z izrazom KONTRA-SPOPAD, PROTI. .. ali NASPROTI . .. izraziti tistega, kar lahko z jasnim in ustaljenim terminom KONTRAREVOLUCIJA natanko povem.
V primeru spopada med dvema razredoma, ki ju bom zaradi pregledanosti izbral med najvišjim in najnižjim razredom v hierarhični lestvici, kar ni nujno, je pa najbolj mogoče, in imenoval po že začetem vrstnem redu KON-TRAREVOLUCIJA in REVOLUCIJA, je razred, ki ga je spopad pustil na cedilu in sem ga imenoval SIMETRIJSKA LOČNICA, ki je lahko katerikoli razred.
Verjetnost je, da je omenjeni razred med spopadom v svojem prvotnem, predhodnem ali še bolje: vsakodnevnem stanju, kar sem že imenoval PLE-MENSKI SRAM, očiščen zavisti, ogorčenja, ponosa in napolnjen z negoto-vostjo, strahom, skrbjo. Prej ko prej, pod enim ali drugiin pritiskom vojsku-jočih se strani, se mora njihov sram kanalizirati, opredeliti, nikoli trdno in jasno, z redkimi izjemami, ki jih narekiije pretendentstvo, kompenzacija v tesni zvezi s plemenskim sramom in zavistjo, oblikovano včasih kot masče-vanje in obračunavanje razreda in interesov revolucije niti prav tako njim tujega in interesov kontrarevolucije.
Njim najljubša pot indiference je vsak trenutek iztigana, čas zahteva opre-delitye, sami so med ognjema ali v zlati sredini, zato omenjeni razred pro-ducira. Osveščeni in intuitivci, premagujoč plemenski sram največkrat po racionalni poti, se opredelijo za vstajo, ne glede na to, da je lahko zadušena ali zmagujoča. Našli so si svoje mesto, nekateri na rovaš trenutka, ki jih je prisilil k odločitvi, ker je drugače ne bi zmogli, saj so kolikor toliko otroci svojega SREDNJEGA RAZREDA, drugi, ker so v svojem razredu na dnu lestvice in zategadelj emocionalno sorodni ponižanim in razžaljenim revo-lucionaijem.
Ostali pripadniki srednjega razreda se pridružijo kontrarevoluciji zaradi obvarovanja neokrnjenih interesov, v najslabšem primeru zaradi pretendent-
stva, maščevanja konkurentom v svojem razredu, ker so sami najviše na lestvici v njem, nekateri zaradi kompenzacije, saj so njihove oči obrnjene v razrede nad njimi, plemenski sram pa premagajo oziroma z vzpodbujanjem zamenjajo s sramom njim nadrejenega razreda po poti preračunljivosti in lakajstva.
Navidez presenetljivo je, koliko enih in drugih iz srednjih, zakaj SRED-NJIH bom se objasnil v nadaljevanju, razredov se je nabralo pri revolucionar-jih in kontrarevoluciji. Srednji razredi so se nasproti njihovi utopistični želji po čisti indiferentnosti in zapečkarstvu, zapečkarstvo in indiferenca imata pomembno in upoštevanja vredno sposobnost, ki ji pravimo prežanje, popol-noma razkrojili in se kot razredi razbili, propadli, asimilirali z eno ali drugo stranjo, kar pomeni, da so plačali kot razredi najvišjo ceno, ker je njihova stara razredna ureditev, zanje niti ne napačna, popolnoma propadla. Njihov plemenski sram se je v ugodnem trenutku pripravljen pokazati v obliki ner-ganja in spodkopavanja. Samo dragocene izkušnje so prinesle vse tistp . vstaje, ki so se odigrale kot čisti trontalni spopadi med dvema zelo razlic-nima in oddaljenima razredoma brez sodelovanja njim najbližjih interesnili razredov. Uspešna in zmagovita revolucija je bila samo tista, ki se je povezala s sorodnimi razredi, se pravi revolucionarnimi razredi, in se tako okrepila, neuspešna in poražena pa vsaka tista kontrarevolucija, ki se je povezala z njej sorodnimi in interesno skupnimi razredi, kar jo je nujno oslabilo v primerjavi z izmerjenimi silami ob čistem frontalnem spopadu dveh razredov. Izpolnil sem obljubo o pojasnitvi srednjih razredov, ker v tem primeru ni enega srednjega ampak jih je več, se pravi srednjih razredov, ki jih pravzaprav v samem spopadu ali v času revolucije ni, bolj natančno povedano - so, samo da za zdaj se v latentni obliki.
Revolucija se je končala, v tem primeru se je zmagovito končala. Vsaka revolucija pa se nadaljuje, kar običajno imenujemo: revolucije ni konec, ker se še nadaljuje in jo moramo nadaljevati zaradi naše revolucije. Prešteje se mrtve in heroje, izdajalce in poražene, individualna obračunavanja se kon-čajo, likvidirajo se razni kadri, ki niso bili priključeni niti revoluciji niti kontrarevoluciji, formirani iz odpadnikov, počasi se uredijo rehabilitacije in socializacije zakrknjenih elementov, družba gradi.
Prišel je ugoden trenutek, ko nekdanji srednji razred večidel ni deležen ne socializacije, ker ni toliko očiten protielement, niti rehabilitacije, ker je premalo prizadet, prešteva svoj davek, svoje žrtve zaradi pasivne aktivnosti, saj bi bili najraje indiferentni, nerga zaradi neizpolnjenih pričakovanj, saj je deležen le splošnih pohval, še preveč trdoživo se spominja predrevolucijskih časov, ki niso kaj prida različni od sedanijh, saj imajo z redkimi izjemami neokrnjeno posest njim tradicionalnih komodnosti, zaradi pomanjkanja kadrov v mladi družbi so tudi edini izobraženci, kompetentni in ravno prav neobremenjeni za opravljanje odgovornih, predvsem pa NJIM ustreznih. nalog.
Revolucija v nadaljevanju je dobila ravno v tem razredu, ki ni oiganiziran, druži jih etablisma in prebujajoči se plemenski sram, kontrarevolucija v nadaljevanju.
Za zdaj toliko o plemenskem sramu.
BRANKO B. NOVAK
EART SNVDEB
ZAKAJ PLEME.
Besedo pleme uporabljamo zato, ker sugerira neko vrsto nove družbe, ki se zdaj pojavlja znotraj industrijskih nacij. V Ameriki se seveda ta beseda povezuje z ameriškimi Indijanci. To nam je všeč. Nova subkultura je dejan-sko bolj podobna onemu staremu in uspešnemu plemenu - evropskim Ciga-nom - skupini brez naciie ali teritorija, ki ohranja lastne vrednote, jezik in religijo, ne glede na to, v kateri državi se nahaja.
Pleme ponuja popolnoma nov stii, zasnovan na komunah, vaseh in ašramih, plemenskih farmah ali delavnicah, velikih odprtih družinah, roma-njih in potepanjih od centra do centra. Sinteza gandhijanskega ,,vaškega anarhizma" m IWW sindikalizma. Zanimive vizionarske pamflete v tem kontekstu sta pred nekaj leti napisala gandhijahca Richard Gregg in Appa Patwandhan. Pleme sugerira osebno odgovornost namesto abstraktne centra-lizirane vlade, davkov jn reklamnoagencijskih - plus - mafiotipskih interna-cionalnih možgane izpirajočih korporacij.
V Združenih državah (Amerike) in v Evropi je pleme postopoma evolu-iralo v zadnjih pctdesetih letih - od konca prve svetovne vojne - kot posle-dica vedno močnejšega propadanja modernih nacij. Ko je naraščalo število alieniranih intelektualcev, kreativnih tipov in sploh družbenih odpadnikov, so se ti začeli prepoznavati s pomočjo raznih težko opaznih znakov. Mnogo te energije je bilo ukanalizirane v komunizem tridesetih in zgodnjih štiride-setih let tega stoletja. Vsi anarhisti in levi deviacionisti ter mnogi trockisti so bili v srcu pristaši plemena. Po drugi svetovni vojni je nova generacija gledala na komunistično retoriko z novimi očmi in videta, da v komunističnih vla-dah (in stanjih zavesti) ostaja še preveč tistih stvari, ki so slabe v ,,kapita-lizmu" - preveč sovraštva in ubijanja. Krepil se je sum, da je vsa zahodna civilizacija - in Marx je samo njen del - skočila iz tračnic. To je mnoge ljudi navedlo k temu, da so začeli preučevati druge velike civilizacije - Indijo in Kitajsko - z namenom, da vidijo, česa bi se tu mogli naučiti.
Prehod od Marxove in Heglove dialektike na zanimanje za dialektiko zgodnjega taoizma, I - Kinga in teorij o Jing-Jang je lahek. Od taoizma je samo majhen korak do filozifij in mitologij Indije. Te se dotikajo najglobljih področij zavesti in s pogledom na končno naravo univeizuma, ki je skoraj identičen najbolj sofisticirani misli v moderni fiziki - resnice, ki se, naj bo kakršna koli, imenuje Dharma. Za tem prihaja skrb za poglabljanje človeko-vega dojemanja na eksperimentalen način: abstraktno filozofsko pojmovanje preprosto ni zadostno. Mnogi so, skupaj z mano, v Buddha-Dharmi našli praktično metodo za očiščenje zavesti od trivialnosti, predsodkov in izpraz-njenih vrednot, s katerimi smo obteženi, s tem da smo nanje navajeni. In še pomembnejše: našli smo dostop do osnovnega problema, načina penetracije y najgloblji neosebni sebe. Danes mnogi raziskujejo poti zena, vadrajane, joge, šamanizma, psihidelizma. Buddha-Dharma je dolg, miren, človeški dialog - 2500 let tihe konverzacije o naravi človeške narave in večni Dharmi - in o praktičnih metodah realizacije. V toku teh raziskavje postalo jasno, da ,,resnica" o budizmu in hinduizmu na noben način ni odvisna od indijske ali kitajske kulture; da so Indija in Kitajska kot družbe tako težke za ljudi kot kake druge družbe ali pa še težje. Postalo je jasno, da sta bila hinduizem in budizem kot socialni instituciji dolgo sodelavca Države pri zavajanju in obvladovanju ljudi in da nista služila njihovemu osvobajanju. Tako kot tudi druge velike religrje.
Na tem mestu so nekateri od nas, potem ko so še enkrat pazljivo pre-gledali zgodovino Vzhoda in Zahoda, opazili podobnosti med določenimi majhnimi, toda vplivnimi heretičnimi in ezoteričnimi gibanji. Te šole misli in
prakse so navadno odnvali ali razvodenjevaii in poskušali napraviti neškod-ljive, ne glede na to, v kateri družbi so se pojavile. Vaške čarovnice v Evropi, tantrizem v Bengaliji, kvekerji y Angliji, tačikawa-rju na Japonskem, Č'an na Kitajskem. Vse to so poganjki Velike Subkulture, ki kot underground ob-staja skozi vso zgodovino. To je tradicija, ki teče brez prekinitve od paleo-sibirskega šamanizma in magdalenijskega jamskega slikarstva prek megalitov in misterijev, astronomov, ritualistov, alkimistov in albižanov, gnostikov prav do Golden Gate Parka.
Velika Subkultura je bila deloma povezana z uradnimi religijami, vendar se je razlikovala po tem, da je prenašala komunalni stil življenja in ekstatično pozitivno vizijo duhovne in fizične ljubezni, in je bila iz temeljnih razlogov postavljena proti Civilizaciji Etablismaja. Učila je, da je treba imeti zaupanje y človekovo naravno bitje in mu slediti v iskanju središča; da ni potrebno iskati modela ali pravila, ki se vsili od iunaj, da je človek, ki sledi jedro (bistvo), resnično ,^noralen". Ponovno je ugotovila, daje vposkusu ,,slednja jedru" nujno močno zabresti v negativne in demonične potenciale Nezaved-nega. S tem ko človek te moči prepoznava in jih simbolično izživlja, se jih tudi osvobaja. S tem temeljnim eksorcizmom in ritualno dramo Velika Sub-kultura uničuje edino verodostojno zahtevo Cerkve in Države in jo pretvarja v neobhodno funkcijo. V odnosu do civilizacije je vse subverzivno, ker je civilizacija izgrajena na hierarhiji in specializaciji. Da bi vladajoči razred lahko preživel, mora izdati zakon, a da bi zakon deloval, ga je treba vpeti v družbeno psiho. Najučinkovitejši način, s katerim se to doseže, je to, da se ljudi pripravi do suma v njihovo naravno vrednost in v instinkte, posebno seksualne. Da bi ta sum postal ,,človeška nvava", je treba predpostaviti naravo - divjino - kot soviažnika. Tu izvira sedanja ekološka kriza. Zato smo začeli (tako kot mnogi drugi zahodni misleci pred nami) sumiti, da se precenjuje pomen civilizacije. Preden kdo reče, ,,pa to je smešno, vsi vemo, da je civilizacija nujna stvar", naj prebere malo kulturne antropologije. Po-glejte življenje južnoafriških Bušmanov, mikionezijskih pomorcev, kalifornij-skih Indijancev, raziskovanja Clauda Levi-Straussa. Vse kar smo doslej razu-mevali kot ljudsko blaginjo, je treba znova premislitL Zdi se, da je pleme najnovejša razvojna faza Velike Subkulture. Čisto nenamemo smo se na-vezali na prenos spoznanj, potencialnega socialnega reda in tehnike prosvet-ljevanja, ki prihajajo še iz predzgodovinskih časov.
Najnovejša odkritja moderne znanosti in tehnologije podpirajo take po-glede. Konsekventno je sodobni pristaš plemena, namesto da bi bil staromo-den v svoji kritiki civilizacije, najrelevantnejši tip v modemi družbi. Naciona-lizem, vojska, težka industrija in potrošnja so že preživeli in nekoristni. Naslednji veliki korak človeštva je stopanje v svojo lastno zavest. Pravo vprašanje se glasi: ,,Kaj je zavestnost? ' Najinteligentneje in najkreativneje moramo uporabiti znanost pri raziskovanju teh vprašanj. Človek s širokim internacionalnim izkustvom, z veliko učenostjo in mnogo brezdelnimi luksuznimi produkti naše dolge in sofisticirane zgodovine, si more iz upravi-čenih razlogov želeti enostaAmega življenja z nekoliko orodji in minimom obleke, blizu naravi. Revolucija je prenehala biti ideološko vprašanje. Name-sto tega jo ljudje izkušajo prav zdaj: komunizem v majhnih skupinah, nova družinska oiganizacija. Milijon ijudi v Ameriki in še milijon v Evropi. Ogro-men underground v Rusiji čaka, da bo prišel na dan, čez štiri ali pet let. Kako se prepoznavajo med seboj? Ne vedno po bradah, dolgih laseh, bosih nogah aii biserih. Znak je žareč in nežen pogled, mknost in ljubeznivost, svežina in lahkotnost obnašanja. Moški, žene in otroci, ki vsi skupaj hočejo slediti brezčasni poti ljubezni in modrosti, v nežni družbi neba, vetrov in oblakov, dreves, vode, živali in trav - to je pleme.                      Prevod: VZ
SEE SEE BIDEB
POSKUS NE SAMO ESTETSKE DOLOClTVE
(Single plošča Erica Burdona and the New Animals je izšla leta 1967 pri ,,DECCA'\)
Ameriški jug v svoji govorici določa jezdeca za človeka, ki beži z vzkli-korn: ,,See, see!" - človeka, ki bcži predprevaranim soprogom, in gre za beg, ki je na življenje in smrt, beg, ki je hiter, kolikor je konj preganjan z vzkliki: ,,See, see, rider!" Ponavljajoča se in le dvakrat variirana ritmizirana tema nas vodi skozi lastno ,,fenomenologijo" bežanja, ki mu le enkratna improvizacija kitare daje žarek upanja, da se bo prelevUo v potovanje, ki se je začclo iz kdovekakšnega razloga, saj bi potem dobilo smisel, s tem ko bi bilo iskanje.*Toda iskanje pomeni možnost nove napake, ali samo v želji, da bi odkrival iskano, pa naj se zgodi karkoli.
Dogajanje bega ni brez substance. Obrat v njej nam bo omogočil vrnitev k izhodišču.
Onega dne, ko je izginila svoboda, s tem ko je bila nadomeščena s siste-mom, onega dne, ki je torej trajal polna stoletja, se je začel beg, ki ni bil že po sebi samo akt nemočnega pred prirodo, ampak je postajal vedno očitneje RELACIJA. Interiorizacija te relacije se izkazuje v shizofreniji. Preganjanost
ni monopol Zidov, ampaK je tudi krščanska in boljševiška... določitev življenja. Preganjenost pomeni odvisnost od preganjalca in od preganjanega, pomeni določenost po bogu, monarhu, ustavi, zakonu, razumu, stvarnosti, kapitalu in po Pravici. Ideologija je v obračanju resnice na glavo. Pravica kot resnica, zlo kot dobro, izgubljanje kot pridobivanje, manipulacija kot volja manipuliranega ... Ostane vprašanje izognjenja begu, ko le-ta še traja vpra-šanje postanka ob poti, ko le-ta ne vodi nikamor. In zasveti se kristalasta meditacija, ki je že samo vprašanje, ponudi se zasoplemu utopično eksisti-ranje, razleze se toplina zavesti, ki se ji odpre pogled v lastne predele, ne-skončne plasti doživljanja in mišljenja, kateremu se vse omenjeno odkriva za poigravajočnost mimo že označenega in skozi že označeno, razpoznavanje preneha biti akt striktnega strukturiranja tako tistega, kar je preddoločeno kot notranje, kakor tistega, kar je preddoločeno kot zunanje. Toda to ne pomeni nobene ,,samoaretacije", pač pa možnost, da se uzre dežela brez zaporov, da bi bilo mogoče zapore, kasarne, in sodišča podreti oz. jih na-seliti z njim drugotnim, da, neobstoječim.
Tako se moramo povrniti k jezdecu, s katerim se je začel ta vpogled zato, da bi nam ne ušlo doživetje njegovih mej. Gre za meje, prek katerih ni mogoče uiti, kajti beg že pomeni pristajanje na preganjalca, pomeni do-končno nemoč, zaradi katere ni mogoče dolžiti jezdeca. Osamljeni jezdec mora bežati, mora iskati svobodo, za katero ve, da je ne more najti, konec ježe je konec življenja, krik umirajočega zaradi svinca ni klic po pomoči, je samo bolečina malega bivanja, kakor je to poezija, ki je vendarle še nekaj več. ,,See, see, rider - give me satisfy!"                           DARKO ŠTRAJN
LOGIKA
Simbol in znak (noetično — noematično dejanje)
Nujna so bistvenapojasnila, ki jih ponavadi v teoretičnih raziskavah zaradi splošne razumljivosti besede ,,znak" ni. Težko je opiedeliti, kaj je znak, tako kotje.ponavadi tem bolj težavno karakterizirati predmetv natančnih logič-nih kategorijah čimbolj razumljiv in vsakdanji je. Kaj je lahko bolj razum-ljivo, kot barve - rdeče, zeleno, sinje - in kako težko jih je formulirati v natančnih pojmih. Za znak je predvsem nujno ugotoviti tisto, kar se ozna-čuje. Toda izenačevano ima lahko pomen samo za misli, ne pa ra stvar. Če rečemo ,,Jupiter se jezi," sploh nismo rekli, da verjamemo v obstoj Jupitra in iz tega sledeče v obstoj njegove jeze. To je za zdaj samo še miselno dejanje trditve, tetično dejanje (A) (thesis - trditev ali točneje postavitev). To tetično dejanje popolnoma zagotavlja tudi sumo pojamov za stavke in mož-nost samega stavka, tako kot pojmom in sojenju ali besedi in stavku sploh ni treba odražati kakršnekoli stvarnosti, smpak so lahko obenem popolnoma zakoniti elementi mišljenja in jezika, in so predmet znanosti - logike, morfologije, sintakse.
Nasprotno pa pogosto jezik sploh ne uporabljamo zato, da bi odrazili ali reproducirali stvarnost, ampak zato, da bi jo popačili, izprevrnili ali kazili. Če bi bil vsak gramatični stavek odraz stvarnosti, bi bil vsak stavek resničen. Lahko rečemo ,,vsi biki letijo", in to je pravilen gramatični stavek, ki ga lahko in ga moramo preučevati v znanosti, posebej v jezikoslovju. Pravtako lahko rečemo ,,cilindrična krogla"; to bo uporaba besede in lahko razmiš-ljamo kolikor hočemo o pojmu cilindrične krogle. Vse to očitno priča, da niti mišljenje niti jezik, upodobitev niti slikarstvo, vzeti sami zase, še ne kažejo na svojo resnično objektivnost, lahko pa ostajajo čisto miselnekom-binacije. Zato se moramo pred tem, ko govorimo o znaku in simbolu v za nas nujnem smislu besede, ograditi od čisto miselne in gramatične pravil-nosti, ki v objektivnem smislu besede pogosto ustrezajo kakšni stvarnosti, pogosto pa ne ustrezajo nikaki, ampak jo nasprotno izprevračajo in pačijo. Zato je neka tetična predmetnost, vzeta sama zase, za zdaj še popolnoma nevtralna pri oblikovanju pojma simbola.
Od tod je jasno: razen tetičnegaaktaje za vsak simbol, ki teži k objektiv-nemu pomenu, nujen še objektivizirajoči akt (B), ki prvič zagotavlja znaku njcgov odnos do realnih stvari. Toda tudi to dejanje za znak še ni vse, ker ima lahko ta odnosnost čisto fiziološki smisel in sploh ne sledi ciljem ozna-čitve. Vsak fiziološki refleks je zasnovan na objektivizirajočem dejanju živč-nega sistema ali zavesti ali na njenem obratnem odrazu in tukaj ni nobenih simbolov. Lahko gledamo nebo ali zahajajoče sonce in ob tem ali drugem celo uživamo, vseeno pa lahko imamo obenem tako zavest, ki popolnoma nič ne označuje, ampak samo sledi pozornemu opazovanju. Za znak je nujno, da je njegov predmet prav to, kar se označuje, označeni predmet. Nujna je posebna usmrjenost zavesti na ta predmet, da bi ga izločila izmed drugih predmetov, da bi ga oddaljila od vsega drugega, da bi ga fiksirala kot takega. Malo je takega objektiviranja, ki bi bilo objektiviranje nasploh. Nujna je posebna usmerjenost objektivizirajočega akta posebej na dani predmet, ne pa nasploh na kakršnekoli predmete. Nujno je intencionalno dejanje (C) zavesti (intentio — namerjenost, usmerjenost, smer). Toda niti to ni zadnja karaktcristika znaka.
Pri označevanju razlikujemo predmet označenja in tisto, kar vnjem ozna-čujemo. Ni treba namreč označevati vsega predmeta, čeprav ga imamo pri tem v mislih celega. Nemci recimo označujejo človeka s pomočjo besede Mensch, toda Mensch je povezan z latinsko besedo mens, kar pomeni um, razum. Isti koren besede za označevanje človeka ima mnogo drugih indo-evropskih jezikov. Čeprav Mensch označuje celega človeka, nič manj ne fiksira v njem same razumske sposobnosti, želeč dokazati, .da je človek prvenstveno samo razumno bitje. Rimljani so uporabljali za označevanje človeka besedo homo, ki jo nekateri etimologi povezujejos humus, kar pomeni tla, zemljo; tako bi homo označevalo zemeljsko, izhajajoče iz zem-lje. Toda v vsakem primeru humanus, ,,človeški", od koder v vseh evropskih jezikih izhaja beseda ,,humanizem", brez dvoma povezuje človeka z zemljo, v nasprotju z germanskimi jeziki, ki ga povezujejo z intelektom.
Tako predmet označitve, fiksiran s pomočjo intendonalnega akta, še ni ves predmet, ampak samo določen moment, čeprav lahko v drugih primerih intencionalno dejanjc obsega tudi ves predmet označitve. Toda celo v zad-njem primeru postaja jasno, da intencionalni akt potrebuje še drugačen akt spoznavanja, ki bi utrjeval v predmetu prav tisto, kar označuje, pa naj bo to predmet v celoti ali kakršenkoli njegov delni moment, ki nadomešča ciljno predmetnost. Intencionalni akt zavesti fiksira samo dejstvo obstoja tega predmeta, pa še nič ne govori o smiselni vsebini dejstva. Za znak je zato nujno še noematično dejanjc (D) (gr. noema - misel, natančneje, misel o predmetu, misel, ki obravnava predmet, da bi ga vključila v sistem ali proces misli).
Tako kot noematično dcjanje konstruira v predmetu njegovo označeno predmetnost, je naravno, da sploh obstaja noetični akt (E) (gr. noesis — mišjjenje), tj. tisto dejanje označujoče misli, ki se konkretizira v noematič-nem dejanju.
Vsi ti akti spoznavanja, nujni za strukturo simbola, tj. tetično, objektivira-joče, intencionalno, noematično in noetično dejanje, vseeno, kar je popol-noma očitno, ne sestavljajo celega simbola. Tetični akt bi spreminjal simbol v nekaj čisto miselnega, nasprotujočega stvarnosti, kar pa simbol nikakor ni, ker 90 mogoči simboli čiste stvarnosti. Objektivirajoči akt je prav tako neza-dosten, ker so mogoči čisto fantastični simboli. Noematični in noetični akti vnašajo v simbol njegovo smiselno opredeljenost; toda jasno je, da ni vsaka smiselna opredeljenost obvezno simbol, čeprav smiselna oprcdeljenost v danem primeru znatno poglablja idejno plastičnost simbola, ker je ne na-pravi dobesedno za slep fotografski posnetek.
Simbol in signifikativno dejanje
Tako lahko samo po vseh teh spoznavnih aktih govorimo o samem aktu označitve, ki prav tako ne obstaja izolirano od drugega spoznanja.
Za akt označitve je nujno, da je tisto, ki označuje, m ne le tisto, kar se označuje; pri tem označujoči sploh ni samo označujoči, ampak vsebuje tudi druge spoznavne akte. Iz vseh spoznavnih aktov, ki so mu lastni, izbira v primeru označitve nečesa prav akt označitve, zavrže pa vse druge, čeprav so mu po principu lastni in jih uporablja v drugih primerih, označitve pa ne. Kar smo imenovali noematični akt, se včasih pojavljakot splošno ime za vse spoznavne akte, pa tudi za noematičnega. Da bi lahko postali akti označitve, jih moramo do določene mere modificirati ali specificirati. Specifikacija zahteva določeno preciziranje splošno noetičnega dejanja, določeno omeji-tev. V čem?
Specifikacija je v tem, da označujoča zavest vstopa v medsebojni stik, ki je tako blizu z označenim predmetom, da med njima že izginja vsaka razlika. Noetično spoznavanje pri tem seveda ostaja noetično, ker ne samo označuje, ampakobsega tudi druge spoznavne akte. Sicer ta njegov moment,ki ozna-čuje, obvezno vstopa v popolno identičnost z označenim,drugače ne ozna-čuje tega, Kar se faktično označuje, ampak nekaj čisto drugega; z drugimi besedami - razdre se samo dejanje označitve. Imenujemo ta moment noe-tično-noematičnega dejanja, ki se identificira z označenim, pri tem pa pu-stimo zunaj te identifikacije vse druge mometne tega akta, signifikativni (F) akt, v katerem se pivič uresničuje polnovredno dejanje označitve. Stalna struktura tega akta ali njegov zakon, je znak (signum). V tem aktu označitve je vsebovanih nemalo podrejenih aktov, ki se v običajnem spoznavanju in v jezikovni rabi pogosto razumejo kot označitve, čeprav to sploh niso. Signifi-kacija ali označitev ni niti postavljanje predmeta, četudi bi bil objektiven, niti njegova reprodukcija, četudi bi bila pravilna, niti mišljenje o predmetu, niti spoznavanje predmeta nasploh. To je čisto specifično dejanje; tako znak, njegov rezultat in zunanji izraz sploh ni niti čutno spoznanje ali mi-selna utrditev predmeta, niti zavest o njem, niti enostaven odnos do njega niti njegova predstava, niti razumevanje ali beseda o njem. Besedo lahko na primer razumemo kot znak. Seveda pa ni vsak znak beseda. Iz tega sledi, da, če je simbol, kot smo ga dognali, znak, potem mu pripadajo vse lastnosti znaka. Ni čutno zaznavanje stvari, čutna predstava stvari, njena nadčutna predstava,niti mišljenje o stvari, razumljenje stvari, objektivirajoča posta-vitev, miselnautrditev in niti besedao stvari.
Simbol je arena srečanj označujočega in oz'ačenega, ki med sabo nimata nič skupnega, obenem pa je signifikacija stvari, v kateri se istoveti tisto, kar v svoji neposredni vsebini med seboj nima nič skupnega, posebej simbolizi-rajoče in simbolizirano. Po tej poti na začetku orisana idejna slikovitost simbola dobiva še večjo konkretnost - semiotično dejanje (G). Trgovčev klic o svojem blagu, pisk odhajajočega vlaka, zvonci, oznanjujujoči začetek ali konec kakšne zaposlitve ali dela, in celo fizična stran jezika nasploh zahtevajo zase ne le nečesa označujočega ali označen^a, ampak tako fizično dejanje ali učinek, ki bi tvoril fizične znake podobne vrste. Z druge strani pa so vsi spoznavni akti, ki smo jih prikazali, nujni za označitev in simbolizacijo, ne moremo jih gledati ločeno: vzeti ločeno nimajo nobencga odnosa do znaka ali simbola. Drugače bi dobili znak, ki ničesar ne označuje, ali simbol, ki ničesar ne simbolizira. Da pisk pri odhodu vlaka ali za začetek in konec dela v tovarni ne bi bil enostavno fizični pojav, ampak znak, je nujno funkcioniranje vseh teh aktov, o katerih smo govorili doslej.
Vsa ta dejanja so samo rezultat naše znanstvene, tj. čisto umske analize. V svojem normalnem funkcioniranju sploh ne obstajajo ločeno in nihče o njih skoraj ne razmišlja, ko se ukvarja z znakom. Vsi so faktično in stanovitno nekaj enotnega. Saj niti ena od treh črt,ki sestavljajo trikotnik, ni trikotnik, ki ni mehanična suma treh linij, ampak nekaj erotnega in neločljivega, sploh ne sestoji iz kakršnihkoli treh predmetov. Ce vzamemo lep šopek cvetja, pri ogledovanju uporabirno verjetno desetine, če ne stotine različnih osmislenih spoznavnih aktov. Pri tem je šopek cvetov šopek cvetov in nič drugega; in da bi ga razumeli ravno kot šopek cvetov, moramo uporabiti edino in enotno smiselno dejanje, ki se nikakor ne deli na zaznavne akte posameznih sestav-ljajočih ga cvetov in še bolj posameznih lastnosti vsakega cveta. Ali je potem mogoče razbiti označitveni akt na deset posameznih spoznavnih aktov, ki med seboj nimajo nič skupnega?
Za označitev in tako tudi za stmbolizacijo mora obstajati še kakšen obči akt, ki obsega vse doslej formulirane akte v eno in nedeljivo celoto. Ta nediferencirani akt simbolizacije, zato pa implicite, tj. nerazrešeno vsebujoč nujne, da dobimo znak, explicite akte, tj. v razrešeni obliki, imenujemo sematično dejanje (H). Ta akt ni niti označujoče in niti označeno, ampak pomensko. Kajti, če ne obstaja pomensko, ni označujočega, tako kot je na začetku nujno, da bi predmet nekaj pomenil, toda označiti ga je mogoče že potem; nič ni označenega, ker na začetku obstaja pomensko, šele potem ga bomo uporabili pri tem ali drugem predmetu, da bi postal predmet ozna-čitve. Brez podobne vrste semantičnih dejanj je popolnoma nezamisljivo pojmovanje simbola.
1) Clanek je del širšega teksta o logiki simbola avtoija A. F. Lcseva. Objavljen je bil v zborniku Kontekst 1972 (založba Nauka, Moskva). Prevod izruščine: MP.
Teza o koncu umetnosti je postala znano geslo: radikali ga razu-mejo kot očitno resnico; umetnost zavračajo ali ukinjajo kot del buržoazne kulture, prav tako kot odklanjajo ali ukinjajo njeno lite-raturo ali filozofijo. Prav lahko je to obsodbo razširiti na vso teo-rijo, ves um (ne glede na to, kako ,,kreativen"), ki ne sproži akcije in prakse, ki ne pomaga opazno spremeniti sveta, ki ne prodre — čeprav le za kratek čas — skozi univerzum miselne in fizične one-snaženosti, v kateri živimo. Glasbi to uspe s pesmijo in plesom: glasba, ki aktivira telo; pesmi, ki nič več ne pojejo, marveč vpijejo in kričijo. Da bi lahko ocenili prepotovano pot v zadnjih 30 letih, primerjajte ,,tradicionalni" klasični napev in besedilo pesmi iz Spanske državljanske vojne z dananšnjimi pesmimi protesta in izzi-vanja. Ali primerjajte ,,klasično" gledališče Brechta s sodobnim Living Teatro-om. Priče smo ne le političnega, marveč tudi — in predvsem — umetniškega napada na umetnost v vseh njenih obli-kah, na umetnost kot Formo. Razdalja in ločitev med umetnostjo in stvarnostjo sta zanikani, odklonjeni in uničeni; če hoče umet-nost sploh še kaj biti, mora biti stvarna, mora biti del in področje življenja - toda življenja, ki je samo po sebi zavestna negacija obstoječega načina življenja, z vsemi njegovimi institucijami, z vso njegovo materialno in duhovno kulturo, z njegovo amoralno mo-ralo, njegovim zahtevanim in prikritim vedenjem, njegovim delom in njegovo zabavo.
Vzniknila (ali ponovno vzniknila) je dvojna stvarnost, stvarnost tistih, ki pravijo ,,da", in tistih, ki pravijo ,,ne". Tisti ki so vklju-čeni v kakršenkoli umetniški napor, ki je še veljaven, nočejo reči ,,da" tako stvarnosti kot umetnosti. Toda tudi odklonitev sama po sebi je tudi stvarnost — zelo dejanska je neučakana mladina, ki je s svojimi telesi in možgani izkuzisla grozote in zatirajoče udobje dane realnosti; dejanski so geti in njihovi govorniki; dejanske so osvobodilne sile po vsem planetu, osvobodilne sile Vzhoda in Zahoda, Prvega, Drugega in Tretjega sveta. Toda pomen te realnosti tistim, ki jo doživljajo, ne more biti nič več posredovan prek obsto-ječih jezikov in predstav - v razpoložljivih oblikah izražanja, ne glede na to, kako nove, kako radikalne so.
Gospostvo Form
Ker tvegamo, je vizija, izkustvo stvarnosti, ki je v osnovi tako drugačno, tako antagonistočno prevladujoči dejanskosti, da se zdi kot da vsaka komunikacija prek obstoječih sredstev to razliko reducira in to izkustvo popači. Ta nespravljivost s samim medijem komunikacije seže prav tako tudi do samih umetniških form, do Umetnosti kotfonne*. S stališča dananšnjega upora in odklanjanja se sama Umetnost pojavlja kot del in sila tradicije, ki ohranja, to kar je in onemogoča udejanje tistega, kar bi lahko ali bi morala biti. Umetnost počne to, če je Forma, kajti umetniška Fornia (ne glede na to, kako anti — umetniška si prizadeva biti) zaustavi giba-joče, mu da mejo, okvir in prostor v prevladujočem univerzumu izkustva in prizadevanja, mu v njem določi vrednost, ter jo naredi za predmet med drugimi predmeti. To pomeni, da v tem univer-zumu tako delo umetnosti kot anti-umetnosti postane menjalna vrednost, blago: in ravno Blagovna oblika kot forma stvarnosti je tarča današnjega upora. Res, komercializacija Umetnosti ni nova niti ni tako bližnjega datuma. Je toliko stara kot buržoazna družba. Proces pospeši skoraj neomejena možnost reprodukcije umetni-škega dela, čistost, zaradi katere postane oeuvre podvrgljiv imitaciji in ponavljanju celo v svojih najboljših in najbolj vzvišenih dosežkih.
V svoji mojstrski analizi tega procesa je VValter Benjamin po-kazal, da obstaja nekaj, kar nasprotuje vsaki reprodukciji, namreč avreola, ki obdajaoeMvre, edinstvena zgodovinska stiuacija, v kateri umetniško delo nastane, v kateri se izraža in ki določa njegovo vlogo in pomen. Ko oevre zapusti lastni zgodovinski trneutek, ki je neponovljiv in nepovrnljiv, je njegova originalna resnica potvorjena (al previdneje) modificirana: pridobi nov pomen, ustrezajoč (afirmativno ali negativno) drugačni zgodovinski situaciji. Zaradi novih sredstev, novih oblik percepcije in mišljenja je sedaj možno originalni oeuvre instrumentirati, ,,prevesti", s čimer postane boga-
tejši, bolj kompleksen, prečiščen in polnejšega pomena. Kakorkoli, dejstvo je, da ni nič več to, kar/e predstavljal umetniku, njegovi publiki in javnosti.
Vendar pa skozi vse te spremembe ostane nekaj povsem nespre-menjeno: oeuvre sam, ki vse te modifekacije doživlja. Najbolj sodobno umetniško delo je še vedno posamično, edinstveno delo do-sodobne umetnosti. Kakšne vrste entiteta je tista, ki ostaja iden-tična substanca vseh svojih modifikacij?
To ni zaplet: Sofoklejeva tragedija deli zgodbo o Ojdipu z mno-gimi drugimi literamimi izrazi; ni objekt slike tisto, kar se nešteto-krat povrne (kot splošna kategorija: portret moža, ki sedi ali stoji; gorata pokrajina itd.); ni snov, surovi material tisto, iz česar sestoji umetniško delo,—kar konstituira posebno in trajno identiteto nekega oeuvra in kar spremeni dela v umetniško delo — ta entiteta je Forma. Zaradi čistosti Forme — in samo Forme - doseže vse-bina tisto samosvojost, ki jo naredi za vsebino individualnega umet-niškega dela in ne katerega dmgega. Način, kako je zgodba pove-dana; zgradba in selektivnost verzov in proze; tisto kar je ne izre-čeno, rtepredstavljeno, a vseeno pristno; medsebojni odnosi črt, barv in pik — to so nekateri aspekti Forme, ki odstrani, ločuje, alienira oeuvre od dane realnosti in ga prisili k vstopu v njegovo lastnorealnost: sfero Form.
Sfera Form: to je zgodovinska realnost, neobrnljiva zapovrstnost stilov, oseb, tehnik, pravil — vsako nedeljivo povezano s svojo družbo in ppnovljivo edino kot imitacija. Vendar so v vsej svoji skoraj neskončni različnosti le variacije ene same Forme, kiločuje Umetnost od vsakega drug3ga produkta človeške dejavnosti. Odkar je Umetnost zapustila magični oder, odkar je prenehala biti prak-tična in je postala le tehnika med drugimi tehnikami — to se pravi, odkar je postala posebna veja družbene delitve dela, je prevezela nase lastno Formo, obliko lastno vsem vrstam umetnosti.
Ta Forma je ustrezala novi vlogi umetnosti v družbi: preskrbeti zabavo, elevacijo, odmor v strašni rutini življenja — predstavljati nekaj višjega, globljega, mogoče resničnejšega in boljšega, zadovo-ljujoč potrebe, ki niso bile zadovoljene v vsakdanjem delu in zabavi in ki zato vzbujajo ugodje. (Govorim o družbeni, objektivnizgodo-vinski vlogi Umetnosti, ne pa o tem, kaj predstavlja Umetnost umetniku, o njegovih namenih in ciljih, ki so povsem drugačnega reda.) Z drugačnimi, bolj brutalnimibesedami: Umetnost ni(alini namenjena, da bi bila) uporabna vrednost, ki naj bi jo konzumirali med vsakodnevnimi Človeškimi posli; njena koristnost je trans-cendentne narave, koristnost, namenjena duši ali duhu, ki se ne vključi v normalno človekovo obnašanje in ki ga v resnici ne spre-meni — razen točnozakratek čas elevacije, kulturivirane zabave: v cerkvi, v muzeju, v koncertni dvorani, gledališču, pred spomeniki in razvalinami mogočne preteklosti. Po odmoru se realno življenje nadaljuje: business kot vedno.
Klasična estetika
S temi potezami postane Umetnost notranja sila v (dani) družbi, vendar pa s tem ne tudi njena. Ustvarjena v obstoječo danost in zanjo, preskrbujoča jo z lepoto in vzvišenostjo, elevacijo in ugod-jem. Umetnost pa se loči tudi od te realnosti in jo konfrontira z drugačno: lepota in vzvišenost, ugodje in resnica, ki jih Umetnost predstavlja, niso enostavno tiste, ki so dosegljive v dejanski družbi. Ne glede na to, do kolikšne mere je Umetnost determinirana, obli-kovana in usmerjevana s prevladujočimi vrednotami, standardi okusa vedenja in izkustvenimi mejami, je vedno več in nekaj dru-gega kot olepšavanje in povzviševanje, razvedrilo in potrjevanje tega, kar je. Tudi najbolj realistični oeuvre konstruira lastno stvar-nost: njegovi možje in žene, njegovi objekti, pokrajine, njegova glasba razkrivajo tisto, kar ostaja neizrečeno, nevideno in neslišano v vsakodnevnem življenju. Umetnost je ,,alienirajoča".
Kot del obstoječe kulture je Umetnost afirmativna in jo vzdržu-je; kot alienacija od realnosti pa je Umetnost negirajoča sila. Zgo-dovino Umetnosti lahko razumemokot harmonizacijo tega antago-nizma.
Material, snov in podatki Umetnosti (besede, zvoki, črte in barve; vendar pa tudi misli, čustva in predstave) so tako razvrščeni, medsebojno povezani, definirani in vsebovani v oeuvre-u da konsti-tuirajo strukturalno celoto — zapro, v svoji zunanji pojavnosti, med
dve'ma platnicama knjige, v okviru na specifičnem kraju; njena preiistavitev zahteva specifičen čas, pred katerim in za katerim obstaja druga realnost — vsakdanje življenje. V svojem učinku na receptorja lahko oeuvre traja dalj časa in se vrača. Vendar pa bo ostalo kot vračajoča se, v sebi popolna celota, kot miselni ali čutni objekt, jasno oddeljen in ločen od dejanskih stvari. Zakoniin pra-vila, ki vladajo organizaciji elementov v oeuvre-u kot združena celota, se zdijo neskončno raznoliki, toda klasična estetična tradi-cija jim> je dala skupni imenovalec: vodeni naj bi bili z idejo lepega.
Ta osrednja ideja klasične estetike se obrača tako na človeško čustnos\v, kot na njegovo umnost, Princip Ugodja in Princip Real-nosti: umetniško delo naj se obrača na čute, da zadovolji čutne potrebe — vendar na močno vzvišen način. Umetnost naj ima pomirjevaMo, umirjujočo in kognitivno funkcijo, naj bo lepa in resnična. Lepota naj bi vodila k resnic: v njej naj bi se pokazala resnica, ki se ni in se tudi ne bi mogla pokazati v nobeni drugi obliki.
Harmonizacija lepega in resničnega — kar naj bi sesta-vljalo nujno povezavo umetniškega dela, se je izkazala kot vedno bolj nemogoče zlitje nasproti/,ka]ti resnica se je pokazala kot vedno bolj nezdruž-ljiva z lepoto. Življenje, človeško stanje se je vedno močneje borilo proti povzvišev.anju realnosti v Formi Umetnosti.
Ta vzvišenosV; primarno ni (in mogoče sploh ni) proces v umetni-kovi duševnosti, marveč prej ontološko stanje, pripadajoče sami
Formi Umetnosti, ki zahteva organizacijo materiala v enotnost in trajno stabilnost oeuvre-a ta organizacija pa, taka kot je, podleže ideji Lepega. Zdi se, kot da bi ta ideja ogoljufala sam material prek umetnikove ustvarjalne moči (čeprav nikakor ne kot njegova za-vestna intencija). Rezultat je najbolj očiten v tistih delih, ki so brezkompromisno direktne obtožbe realnosti. Umetnik obtožuje — toda obtožba omrtviči nasilje. Tako so brutalnost, neumnost in vojna groza vse vsebovane v Goyinih delih, toda kot slike so ujete v dinamiki estetičnega preoblikovanja - lahko jih občudujemo skupaj z veličastnimi portreti kralja, ki je nad to grozo vladal. Oblika nasprotuje vsebini in nad njo zmaga: cena za to pa je njeno omrtvičenje vsebine. Neposreden, nevzvišen (fiziološki in psiho-loški) odgovor: bruhanje, jok in razjarjenost, se umakne estet-skemu izkustvu: primarna reakcija na umetniško delo.
Značaj te estetične vzvišenosti, bistven za umetnost in neraz-deljiv od njene zgodovine kot dela afirmativne kulture, je našel svojo mogoče najbolj preseneljitovo formulacijo v Kantovem kon-ceptu o interesseloses Wohlgefallen: radost, ugodje, ločeno od vsake koristi, želje ali nagnjenja. Estetski predmet je kot tak brez posebnega Subjekta, ali bolje, brez kakršnegakoli odnosa do Subjekta, razen kot odnosa čiste kontemplacije — čisti vid, čisti sluh in čisti um. Edino v tem očiščenju običajnega izkustva in njegovih objektov, edino v transfiguraciji realnosti vznikne estetski univerzum in estetski objekt kot ugodje vzbujajoč, kot lep in vzvišen. Z drugimi bolj grobimi besedami: predpogoj Umetnosti je radikalen vpogled v stvarnost in pogled od nje vstran — zatrtje njene neposrednosti in neposredna reakcija nanjo. Oeuvre sam je tistij ki eksistira in ki uspe ustvariti to represijo. Kot estetska repre-sija je zadovoljujoč in razveseljujoč. V tem smislu je Umetnost že sama po sebi happy end — obup postane vzvišen in bolečina lepa.
Umetniška predstavitev Križanja še vedno najboljši primer estet-skega preoblikovanja. Nietzsche je videl v Križu najbolj zakrito zaroto vseh časov — zaroto proti zdravi pameti, lepoti, zdravju, pogumu, duhu, vzvišenosti duše, zaroto ,,proti življenju samemu" (Antikrist 62). Križ kot predmet estetike razkrije zatiralno silo v lepoti in duhu Umetnosti: zarota proti ,,življenju samemu".
Nietzaschejeva formula prav lahko služi za pojasnilo gonila in cilja dananšnjega upora proti Umetnosti kot dela in področja afir-mativne buržoazne kulture — upor, zaneten z danes neznosnim in surovim konfliktom med možnim in dejanskim,med zelo realnimi možnostmi osvoboditve in resnično zarotniškimi napori obstoječih sil, da bi jo preprečili. Kaže da se estetska vzvišenost pribtižuje svojim zgodovinskim mejam, da predanost Umetnosti Idealnemu, lepemu in vzvišenemu in s tem razvedrilna vloga Umetnosti žali dejansko človeško stanje. Kaže tudi, da kognitivna vloga umetnosti nič več ne ne more ubogati harmonizirajočega zakona Lepote: nasprotje med Formo in vsebino razbije tradicionalno Formo Umetnosti.
Upor proti Umetnosti
Upor proti sami Obliki Umetnosti ima dolgo zgodovino. Na višku klasične estetike je bil integralen del Romanticističnega pro-grama; njegov prvi obupni krik je bila obtožba Georga Buechnerja, da vsa idealistična umetnost razkazuje sramotno zaničevanje huma-nosti. Protest se nadaljuje v obnovljenih naporih za ,rešitev' Umet-nosti z uničenjem znanih, prevladujočih oblik percepcije, znane pojavnosti objekta, stvari same, ker je del napačnega, okmjenega izkustva. Razvoj Umetnosti k neobjektivd, minimalni in anti-umet-nosti je bila pot k osvoboditvi Subjekta, pripravljanje le-tega za nov svet objektov, namesto sprejemanja povzviševanja in olepšavanja že obstoječega sveta. Osvobajanje duha in telesa za novo čutnost in občutljivost, ki ne more nič več tolerirati okrnjenega izkustva in okmjene čutnosti. Naslednji korak k living-art-u (contraditio in adjecto? ) je Umetnost v gibanju kot gibanje. V svojem notranjem razvoju, v svojem boju proti obstoječim silam, duševnim ali teles-nim, boju proti prevladi in zatiranju - z drugimi besedami, Umet-nost naj bi zaradi čistosti lastne dinamike postaia politična sil. Odklanja biti le za muzeje ali mavzoleje, za razstave nič več obsto-ječe aristokracije, za razvedrilo duše ter elevacijo mas —hoče biti resnična. Danes vstopa Umetnost v vrste upora le zato, ker niveč vzvišena: živa Forma, ki daje besedo, sliko in zvok Neimenljivemu, laži in njeni razgaljenosti, grozi in osvoboditvi od nje, telesu in njegovi čutnosti kot viru in sedežu vse estetike, kot sedežu duše in njene kulture, kot prvi apercepciji duhov, Geist.
Living Art, anti-umetnost v vsej svoji raznoiikosti - ali ne pobija njen cilj nje same? Vsi ti divji napori, da bi ustvarili odsotnost Forme, da bi zamenjali realno z estetskim objektom, norčevanje iz samega sebe in iz buržoaznega kupca — ali ni že toliko frustracij-skih aktivnosti del kulturne industrije in muzejske kulture? Pre-pričan sem, da je namen novega dejanja uničujoč, ker obdrži in mora obdržati, ne glede na to, tako minimalno, Formo Umetnosti kot različno od ne-umetnosti. Tako Umetniška Forma sama po sebi frustrira namen reducirati ali celo izničiti to razliko, da bi s tem naredila Umetnost resnično, živo, living.
Umetnost ne more postati realnost, ne more sebe udejaniti, ne da bi se pri tem kot taka sama ukinila v vseh svojih oblikah, celo v najbolj destruktivnih, najbolj minimalnih, najbolj živih, najbolj ,,living". Prepad, ki loči Umetnost in stvarnost, bistvena drugač-nost Umetnosti, njen iluzorni značaj je lahko zreduciran le do stopnje, do katere realnost sama težki k Umetnosti kot lastna Forma stvarnosti se pravi, v teku revolucije z nastankom svobodne družbe. V tem procesu bo umetnik sodeloval predvsem kot umet-nik, ne pa kot politični aktivist, kajti umetniška tradicija ne more
biti enostavno puščena zadaj ali zavržena; tisto kar je dosegla, pokazala in razkrila v avtentičnih oblikah, vsebuje resnico onstran neposredne realizacije ali rešitve, mogoče celo prek vsake realiza-cije inrešitve. •
Anti-umetnost sedanjosti je obsojena, da ostane Umetnost, ne glede na to, kako anti - se trudi biti. Nezmožen premostiti prepad med Umetnostjo in stvarnostjo ter uiti iz okovov Umetnosti — Forme uspe upor proti njej le kot izguba umetniške kvalitete: iluzorna destrukcija, iluzorno premaganje alienacije. Avtentični oeuvres, resnična avantgarda našega časa, je daleč od tega, da bi zameglila ta razpon, da bi izigrala alienacijo. Ti jo le še povečujejo in utrjujejo svojo nezdružljivost z dano realnostjo — do mere, ki ostro nasprotuje vsaki vedenjski uporabljivosti. Na ta način izpol-njujejo kognitivno vlogo Umetnosti (ki je njena inherentna radi-kalna, politična vloga), to je poimenovanje Neimenljivega, soočenje človeka s sanjami, ki jih prevara, in z zločini, ki jih pozabi. Čim hujši bo strašni konflikt med tem, kar je, in tistim, kar bi lahko bilo, tem bolj bo umetniško delo odtujeno neposrednosti realnega življenja, mišljenja in vedenja — tudi političnega mišlejnja in ve-denja. Prepričan sem, da današnja resnična avantgarda niso tisti, ki se obupno trudijo ustvariti odsotnost Forme in zlitje z realnim življenjem, temveč prej tisti, ki se ne umikajo pred potrebnostjo Forme, ki najdejo novo besedo, sliko in vzok, ki so zmožni razu-meti stvarnost tako, kot jo le Umetnost lahko razume - in negira. •Ta avtentična nova Forma se je poja.vila v delih (že klasičnih) Schoenberga, Berga in Weberna; Kafke, Joycea in Picassa; in se nadaljuje danes v takih dosežkih, kot je Stockhausenova Spirah in romani Samuela Becketta. Ti razvrednjujejo predstavo o koncu umetnosti.
Onstran etablirane delitve dela
V nasprotju s tem pa dananšnji living art in predvsem living tehatre odstrani Formo odtujitve: z ukinitvijo distance med igralci, občinstvom in zunanjim svetom vzpostavi familiarnost in identifi-kacijo z igralci in njihovim sporočilom, ki hitro potegne negacijo, upor v vsakdanje življenje — kot užitka poln in razumljiv del uni-verzuma. Udeležba občinstva je ponarejena in je rezultat pred-hodne ureditve; sprememba v zavesti in obnašanju je sama po sebi del igre — iluzija je prej ojačana kot uničena.
Marx je zapisal: te okamenele (družbene) razmere morajo biti s petjem njihovega lastnega napeva prisiljene k plesu. Ples bo oživel mrtvi svet in ga spremenil v človeškega. Toda danes se njihov lastni napev nič več ne zdi komunicirajoč, razen v oblikah skrajne od-tujenosti in ločevanja od vse neposrednosti )v najbolj zavestnih in namernih oblikah Umetnosti.
Mislim, da je living art, realizacija Umetnosti, lahko edino dogo-dek kvalitativno drugačne družbe, v kateri nova vrsta mož in žena, ni več subjekt ali objekt izkoriščanja, lahko razvije v svojem živ-ljenju in delu vizijo potlačenih estetskih možnosti ljudi in stvari — estetski ne kot specifična lastnost nekaterih predmetov stvari -(objekt d'art), namreč kot oblike in nalini, ustrezajoči umu in razumnosti svobodnih individuov, to kar Marx imenuje ,,čutno polastitev sveta". Realizacija Umetnosti, nova umetnost, je lahko razumljena le kot proces gradnje univerzuma svobodne družbe — z drugimibesedami: Umetnost kot Forma stvarnosti.
Vmetnost kot Forma stvarnosti: nemogoče se je izogniti strašni asociaciji, porojeni iz te predstave, kot so velikanski olepševalni programi, umetniške podjetniške pisarne, estetske tovarne in indu-strijski parki. Te asociacije pripadajo praksi represije. Umetnost kot Forma stvarnosti ne pomeni olepšavanja danega, marveč grarinjo popolnoma drugačne in nasprotne stvarnosti. Umetniška vizi ja je del revolucije; je vizija Marxa: žival gradi (formiert) samo glede na potrebe; človek ustvarja tudi v skladnosti z zakoni lepote.
Nemogoče je konkretizirati Umetnost kot Formo stvarnosti: to bo ustvarjalnost, stvaritev, tako v materialnem kot v duhovnem smislu, stičišče veščine in umetnosti v vseobči obnovitvi okolja, stičišče mesta in dežele, industrije in narave — potem ko bodo vsi osvobojeni grozt trgovskega izkoriščanja in olepašavanja, tako da Umetnost ne bo več mogla služiti kot poslovni stimulan?,. Očitno sama možnost ustvaritve takega okolja zavisi od popolnega preobli-kovanja obstoječe družbe: nov način in novi cilji proizvodnje, nova vrsta človeškega bitja kot proizvajalca, konec igranja, etablirane družbene razdelitve dela in zabave.
Ali bo taka realizacija Umetnosti implicirala razvrednotenje tra-dicionalnih umetnosti? Z drugimi besedami, ali bo implicirala atro-fijo zmožnosti njihovega spoznanja in uživanja, atrofljo umske zmožnosti in čutnih organov za doživljanje umetniških del pretek-losti? Sam predlagam negativen odgovor. Umetnost je transcen-dentna v smislu, ki jo razlikuje in ločuje od vsake vsakdanje stvar-nosti, ki si jo lahko predstavljamo. Ne glede na to, kako svobodna bo družba, bo vseeno prizadeta z nujnostjo — nujn ostjo dela, boja proti smrti in bolezni, pomanjkanju. Tako bodc- umetnosti ob-držale izrazne oblike, ki so jim lastne — in lastne ?,amo njim: izraz-ne oblike lepote in resnice, nasprotujoče tistim v stvarnosti. Tudi v najbolj nemogočih verzih tradicionalne drame, tudi v najbolj ne-mogočih opernih arijah in duetih je neki element upora, ki je še vedno aktualen. V njih je nekaj zvestobe človekovim strastem, nekaj svobode izraza v izzivanju vsakdanje pameti, jezika in obnaša-nja, ki kliče na odgovor in nasprotuje etabltianemu načinu živ-ljenja. Krepost te drugačnosti je vzrok, da bo Lepo v tradicionalnih umetnostih obdržalo svojo resničnost. In ta drugačnost ne more biti in ne bo ukinjena z družbenim razvojem. Nasprotno: kar bo ukinjeno, bo njeno nasprotje, t. j. lažno in konformistično, lagodna recepcija (in ustvarjanje!) umetnosti, njena ponarejena integracija z Etablismejem ter njena harmonizacija in povzviševanje zatirajočih razmer. Takrat bodo ljudje mogoče prvič uživali neskončno žalost Beethovna ali Mahlerja, kajti presežena in ohranjena bo v realnosti svobode. Mogoče bodo ljudje tedaj prvič videli z očmi Corota, Cezanna ali Moneia, kajti percepcija teh umetnikov je to stvarnost pomagala oblikovati.
+Termin Umetnost (z veliko začetnico) uporabljam v smislu, ki vključuje ne le vizualne umetnosti, marveč tudi literaturo in glasbo. Termin Forma (z vel. zač.) upora.bljam v smislu tistega, kar definira Umetnost kot Umetnost, se pravi bistveno (ontološko) drugačno ne le od (vsakodnevne) stvarnosti, marveč tudi od drugih manifestacij duhovne kulture, kot na primer znanosti in filozofije.
Prevod: ALEŠ ERJAVEC
Prevedeno iz New Left Review št. 74(7/8 1972)
ideologijalbrezrizgodovine
,,Glede na to, da imamo opravka z idejo duha, motreč v svetovni zgodo-vini svet samo kot njegov pojav, se, če hodimo skozi preteklost, pa naj bo ta še tako velika, ukvarjamo s sedanjim, ker ima filozofija, ukvarjajoča se z resničnim, opraviti z večno sedanjim. Vse v preteklosti je neizgubljeno, ker je ideja prezentna, duh nesmrten, t. j. on ni propadel in ne, da še ni, ampak je bistveno sedai. Tako je že s tem izrečeno, da sedanja oblika duha zajema vse predhodne.'
(Hegel, Filozofija zgodovine)
Suverenost uma je bila edina hipoteza v filozofiji zgodovine. Lahko mirno rečemo, da je to edino ,,odprto" mesto pri Heglu. Vendar tudi ta odprtost je tipično heglovska.
Kajti svoj paralelizem zgodovine in uma utemeljuje edino v umu, zaradi česar se tudi tista neskončna razlika med tistim na sebi in za sebe mora pokazati samo kot abstraktum neosvobojenega kakor tudi neprosvetljenega pojma. Nasprotje med nujnostjo in svobodo, katerega si ta um prizadeva prevladati, nasprotje prirode in pojma pri Heglu ni prevladano z razliko-vanjem, ki prirodno odtujuje v prostoru, a zgodovinsko v času, ampak je z idejo zvijačnega uma, ki to kaotično, zgodovinsko nujnost kaže kot samo-razvoj svobode. Idejo tega samorazvoja Marx prevzame od Hegla, še več, ta ideja samorazvoja je bila ,,neposredna teoretična predpostavka novega materialističnega razumevanja." Vendar je to prevzemanje tudi tokrat kri-
tično. Kajti ta suvereni um je za Marxa - ideološki unv glede na to, da je vedno brezkonfliktno povezan s svojim nasprotjem, glede na to, da stvarno odtujitev prikazuje kot odtujitev uma - je ideologija. Na ta način je Marx ravno dejstvo (stvarne) odtujitve odkril kot temelj vseh ideoloških oblik. Zato tudi Marxova kritika Heglovega razumevanja zgodovine raste predvsem prek kritike mladohelglovske revizije Hegla v kritiko ideologije nasploh. Pri tem je potrebno poudariti, da za razliko od njegovih revizionistov Marx — Heglu ni oporekal vpogleda v dejstvo, da se napredek v zgodovini dogaja kot rezultat prevladovanja ,,drugo-biti", t.j. stvarne odtujitve, kakor tudi tega, da je ta rezultat v osnovi negativen. ,,Tisto, za čimer duh stvarno teži, je ostvaritev njegovega pojma, toda pri tem si on ta cilj umika iz svojega last-nega vidika IN JE PONOSEN TER ZADOVOLJEN V TEJ ODTUJITVI SAMEGA SEBE." Hegel je medtem tudi ob svojem odkritju realnih zgodo-vinskih protislovij kot tistega, kar giba razvoj v zgodovini, ostal v mejah svojega pojmovnega determinizma, kajti on je tisto silo zgodovinskih proti-slovij, ki se zgoščuje v tej odtujitvi človeka od lastne človeškosti — povlekel v silo pojma. Pojem je gibalo razvoja v zgodovini, nujnost je premagana z nujnostjo, kajti nikakršna prirodna nujnost se ne more zoperstaviti sili pojma. Glede na to, da je, z drugimi besedami, zgodovina samorazv.oj duha, dejanje duha, more le-to biti razrušeno edino z mišljenjem. Stvarnemu zgo-dovinskemu razvoju predhodi razvoj pojma, zgodovina je teodicija pojma.
Ta nauk o zgodovini kot samorazvoju duha predstavlja razen tega teore-tično osnovo tistega dualizma, katerega je Marx kritiziral kot dvojnio zgodo-vino: ezoterično in egzoterično zgodovino. Dojetje te dvojnosti je začetna točka Marxove kritike, glede na to, da odkrije to dvojnost kot osnovno
značilnost ideološkega mišlienja. Iz te dvojnosti se namreč Heglov zgodo-vinski um razkriva kot nosilec ideologizacije v zgodovini, kajti on človekovo ločevanje, odtujevanje od uma, njegovo brezumje, predstavlja kot predpogoj njegove zgodovinske akcije. Na ta način se zvijacni um, ki se ljudi in narodov poslužuje kot sredstev, obelodanja kot bistvo ideološkega uma, ki uspeh svoje zgodovinske misije utemeljuje ravno z dejstvom te človekove odvis-nosti, t. j. otujitve od uma, zaradi čdsar se človek tudi reducira na golo sredstvo njegove zvijačne volje. To da je človek podrejen in odvisen, da je spremenjen v sredstvo (kljub Heglovemu opozorilu, da se ta zvijačni um naslanja samo na utnno v človeku) — v sredstvo njemu odtujenega in nadre-jenega uma, ki človeku vlada, namesto da bi mu služil, je za Manca bistvo vsake ideologije. Ko si torej Hegel prizadeva, da bi človekovo zgodovino napravil za egzoterično zgodovino, tedaj le-ta ne more biti drugega kot ideologija, t. j. zgodovina misli o človeku ali misel človeka, ideologija -namesto zgodovina človeka. Ker ima ta zgodovina, razumljivo, za svojo osnovo dvojnega odtujenega človeka, ravno tistega človeka, kateremu um (ideologija) vlada, namesto da bi mu služila.
Ideolog zgodovine, kakršen je bil Hegl in še bolj njegovi maloumni revi-zionisti, zato v zgodovini more videti samo napredek uma, a bistvo zgodo-vinske spremembe edino v reformi zavesti, t. j. v vzpostavljanju NEKE IDEOLOSKE DOGME. Zatorej je lahko svoboda, do katere ta ideološki utn vodi ljudi, samo varljiva svoboda oziroma ideologija svobode, popovščina svobode. Torej tudi trditev, da je osnovna redukcija, ki jo je Marxova kritika Filozofiie zgodovine izvršila, bila redukcija njenega idealizma na antropolo-gijo, ni brez rezerv, četudi je v osnovi točna.
Kajti sprejemljiva je samo ob pogoju, da je ta (Marxova) antropološka redukcija osvobojena vseh ideoloških omejenosti,t. j., da je ona samaNEGA-TIVNA ANTROPOLOGIJA. Po drugi strani je ravno antropologija najpo-gosteje zlorabljana za ideologizacijo zgodovine. V tem smislu je Marx zabe-lcžil: ,,Individue, ki nisopodrejene delitvi dela, filozofi, so sebe predstavili kot ideal pod imenom ,,CLOVEK", a celokupni proces, ki smo ga pnkazali, so dojeli kot proces razvoja ,,ČLOVEKA", tako da so dosedanjim indi-viduom na vsaki zgodovinski stopnji podtikali tega ČLOVEKA in ga prika-zovali kot gibalno silo zgodovine. Celokupni proces je tako razumljen kot proces samoodtujitve človeka, a to izhaja predvsem iz tega, ker je bil po-prečni individuum kasnejše stopnje vedno podtaknjen prejsnjim stopnjam, a kaksnejša zavest prejšnim individuom. S takšnim obračanjem, ki že na za-četku abstrahira od stvarnih pogojev, je bilo mogoče pretvoriti celotno zgodovino v proces razvoja zavesti."
Očitno je, da je Marxova antropologija zgrajena na kritiki antropologjje in da njegova redukcija Heglovega zgodovinskega idealizma na antropologijo pomeni zavračanje vsake antropologije (ne torej le Feurebachove) - kot teorije, ki je vedno samo abstrakcija človeka in na abstrakciji zgrajeni človek. V tem smislu tudi Mancove teze, da je človek tvorec in ne sredstvo zgodovine, ni mogoče razumeti absolutno, ampak zgodovinsko, ker ni človek, ampak historični človek tvorec zgodovine in to zopet ne zgodovine nasploh, ampak svoje (človeške) zgodovine. Drugače povedano, med člo-vekom in zgodovino ne obstoji enostranski odnos akcije, ampak ustvarjalni odnos interakcije, ravno kakor med človekom in prirodo ali človekom in delom. ,,Narava, ki nastaja v človeški zgodovini v aktu nastajanja človeške družbe - stvarna človekova narava -, je zato narava, kakršna nastaja s pomočjo idnustriie, četudi v odtujeni obliki - RESNIČNA ANTROPO-LOŠKA NARAVA."
Da je torej Maixova antiopologija negativna antropologija - to pomeni edino, da gre za historično antropologijo, t. j., da sploh ne gre za antropolo-gijo razen v tem negativnem (historičnem) smislu. Zato je razumevanje Marxovega dojemanja zgodovine kot tudi njegove kritike Hegla, daleč odlo-čilnejše kakor ta redukcija Heglovega idealističnega nauka (o zgodovini) na antropologijo, s katero navadno začenja Marxova redukcija Heglove razlage zgodovine na ideologijo. In to iz enega razloga. Interpretacija, ki v Marxovi kritiki nahaja predvsem pozicijo antropologije, vodi v zablodo (najpogo-steje), da je Marxova teorija zgodovine pozitivna teorija, od koder dalje sledi opazka o njeni metafizičnosti, ker baje ta teorija trdi paralelizem uma in zgodovine, pa da je stanje komunizma pozitivno stanje itd. Temu nasproti interpretacija, ki izhaja od ideblogije, ugotavlja, da ideologjja proletariata ne more biti nikakršna teorija o zgodovini, ker je v bistvu vsaka ideologija -brez zgodovine. Ideologija proletariata, glede na* to, more biti samo nega-tivna teorija zgodovine, in zato konec vsake ideologije, kajti ona ne zatrjuje paralelizema zgodovine in uma, ampak edino paralelizem zgodovine in ideologije. Ravno zato je vsaka filozofija zgodovine ideologija, Marxova filozofija zgodovine pa je mogoča edino kot kritika ideologije nasploh.
Osnovno njeno stališče je, yDA JE MOGOCE SKLADNOST SPRE-MINJANJA OKOLIŠCIN IN CLOVEŠKE DEJAVNOSTI ALI SAMO-SPREMEMBE DOJETI IN RACIONALNO RAZUMETI SAMO KOT RE-VOLUCIONARNO PRAKSO" (tretja teza o Feuerbachu). Vendar iz dejstva te skladnosti ideologija medtem izvaja premoč zvijačnega uma, misterij samoostvarjanja ter sebe predstavlja kot stvarnost zgodovinskega gibanja, prevzemajoč nase - od človeka - odgovornost za njen smisel. Tako se kaže, da odpomost ideoloskega mišljenja proti spremembi izviia od tod, od koder izpeljuje svojo eksistenco (tako se predstavlja) iz dejstva ,,zgodovinskega smisfa." Iz dejstva smisla namreč, ki že obstoji izven človeka, t. j. za nje-govim hrbtom. Marx kaže, kako je ta slika sprevrnjena, kajti v njej se dejstvo stvarne človekove odvisnosti odslikuje kot stvarnost njegove ^vobode. »Vse-stranska odvisnost, ta stihijska oblika svetovno-zgodovinskega vzajemnega delovanja individuov, se spreminja zaradi KOMUNISTICNE REVOLUCIJE v kontrolo in zavestno vladanje nad silami - ki so nastale z vzajemnim delo-vanjem Ijudi, VLADALE LJUDEM IN JIM IMPONIRALE KOT TUJE SILE." Sodeč po tem mestu, na katerem se koncentrira Marxovo razume-vanje zgodovine, se le-to sploh, razen po negativni (historični) formulaciji, ne razlikuje od Heglovega, katerega smo malo prej navedli. Izkustvo Hegla in Marxa je obema slcupno. Zvijačni um, ki kot tuja sila vlada ljudem in jim imponira, je zgodovinska stvarnost tneščanske družbe. To mesto pa medtem ravno tako kaže, da je v odnosu do Hegla Marxova teorija zgodovine nega-tivna (historična), ker le-ta tistega kar obstoji, tega odtujenega meščanskega uma kapitala in tržišča, ne priznava za zgodovinsko, čigar obstoj nasprotno pogojuje s komunistično revolucrjo. In tu se dogaja bistveni obrat od ideo-loSke (ideologije) k umni (človeški) zgodovini. Ker kakoi se pri Heglu ta ideološki um izdaja za suverena zgodovine, tako se pri Marxu vrača k ljudem, se deideologizira, tako da iz zgodovine uma, zgodovine ideologije, uma nad zgodovino - nastaja umna (človeška) zgodovina. Na ta način je deideologizacija zgodovine pogojena z njeno razodtujitvijo, tj. z revolucio-niranjem. Kajti ne samo, da delavec postaja sredstvo pod oblastjo te nui-
nosti, ampak tudi kapitalist, sledeč zakonom tržišča, se ni zmožon le-tem postaviti po robu.
Tako se izkazuje, da ideologija za Marxa ni biia samo zavestno varanje razrednih ideologov, ampak ravno raziedna zavest, ki sledi svojim lastnim zakonom in si na ta način kakor zvijačni um deli usodo s svetom, kateremu vlada. Ideologija je torej izraz in posledica odtujitve človekovega bistva in njegove eksistence. Izražajoč to dejstvo kot um meščanske zgodovine Hegel zares ni bil nič drugega kakoi ideolog te zgodovine in tega sveta, ker je neki v temelju parcialni, nezgodovinski um navrgel kot um zgodovine. Zvijačnost tega uma, ki se, četudi omejen in umirajoč, izdaja za demiurga človeSke zgodovine, sploh kaže na to, da je njegovo bistvo (zvijačnost) ideološko. To razen tega upravičuje Marxovo redukcijo tega baje uma na ideologijo.
Do tega zaključka je Marx namreč prisel postopoma in piedvsem tako kot do ostalih svojih odkritij z ANALIZO DELA (PROIZVODNJE). Tako Marx piše: ,,Morala, religija, metaflzika in ostala ideologiia ter njim ustre-zajoče oblike zavesti NE MOREJO ŠE NAPREJ OBDRŽATI VIDEZA SVOJE SAMOSTOJNOSTI. ONE NIMAJO ZGODOVINE, NIMAJO RAZ-VOJA, AMPAK LJUDJE, KI RAZVIJAJO SVOJO MATERIALNO PRO-IZVODNJO SPREMINJAJO SKUPAJ S SVOJO STVARNOSTJO TUDI SVOJE MIŠLJENJE IN PROIZVODE SVOJEGA MIŠLJENJA .. . TAKOJ KO SE POKAŽE TA AKTIVNI PROCES ŽIVLJENJA, ZGODOVINA PRENEHA BITI ZBIR MRTVIH DEJSTEV, TAKO KOT PRI EMPIRISTIH, KI SO TUDI SAMA ŠE ABSTRAKTNA ALIIMAGINARNA AKTIVNOST IMAGINARNIH SUBJEKTOV, KAKOR PRIIDEALISTIH."
Ekzoterična zgodovina zvijačnega uma torej ni zgodovina, kajti kot ideologija zgodovine ne more obdržati videza svoje samostojnosti - to je odločilna Mancova pripomba. Njen koren je nasproti njeni zavesti, kakor tudi koren vsake ideologije, povsem profan - delitev dela oziioma odtujeno delo.
,,Delitev dela postaja stvarna delitev šele s trenutkom, ko nastopi delitev na materialno in duhovno delo, začenši od trenutka, ko si ZAVEST STVARNO LAHKO PREDSTAVLJA, DA JE NEKAJ DRUGEGA, KAKOR ZAVEST O OBSTOJEČI PRAKSI, DA MORE STVARNO NEKAJ PRED-STAVLJATI OB TEM, DA NE PREDSTAVLJA NICESAR STVARNEGA."
Stvarni temelj zgodovine kot tudi vsake filozofije zgodovine oziioma ideologije je torej iazdeljeno, odtujeno delo, t. j. gibanje dela, ki v svoji odtujeni obliki kot kapital skriva v sebi osnovno zgodovinsko protislovje med proizvodnimi silami in proizvodnimi odnosi. ,,Dobimo torej samo en rezultat: da ti trije momenti, PROIZVAJALNA SILA, DRUŽBENO STANJE in ZAVEST morejo in morajo stopiti med seboj v protislovja, kajti delitev dela omogoča ravno s stvarnini, da pripadejo diihovna in materialna dejavnost, zadovoljstvo in delo, proizvodnja in potrošnja različnim indi-viduom, a možnost, da ne pride do protislovij, leži samo v ponovni ukinitvi delitve dela."
Heglova filozofija zgodovine iziaža torej vso osnovno zgodovinsko proti-slovnost na svoj ideološki način, z zdvajanjem zgodovine na eksoterično in ezoterično zgodovino. Zgodovina zvijačnega uma medtem za Marxa ni nič drugega kakor ide^logija (ekzoterična zgodovina), kajti le-te je v temelju RAZREDNA ZGODOVINA, zgodovina meščanske družbe, njenega vlada-jočega razreda, kakor tudi misel njene vladavine. Marxu tako ni težko v Heglovi teoriji zvijačnega uma prepoznati ta um kot vladajočo misel, raz-redno ideologijo m misel razredne nadvlade. Naše prepričanje, da je akcent Marxove kritike Hegla v celoti, je upravičeno s tem, da ta akcent ni bil postavljen na antropologijo, marveč na ideologijo, ker je, kakor kaže to mesto, Heglova antiopologija samo naravna posledica njegove ideologije. ,,Sedaj je, nadaljuje Marx, ,,zopet mogoča ponovna vmitev k proizvajalcem pojma, k teoretikom, IDEOLOGOM IN FILOZOFOM, in tedaj pridemo do rezultata, da so filozofi - misleci kot takšni vladali zgodovini - rezultat -katercga je, kot smo videli, izrekel že Hegel."
Heglova Filozofija zgodovine je zato za Marxa najčistejši izraz ideologije meščanske družbe oziroma njenega vladajočega razreda (pri mladoheglov-skih nemških puitgerjev), kajti njeno vladanje prikazuje kot vladanje ,,čiste misli". Za Marxa ideologija ni bila isto kot politična ideologija, politika je samo ena od oblik ideoloske alienacije, v sami osnovi je bila zanj ta ideolo-gija ravno ta Heglova čista misel, ki je zmožna slediti svojim lastnim za-konom samo zato, ker je meščanski svet, katerega stvarnost zvesto odslikuje, v tej meri brez zgodovine in bodočnosti, da njegova reprodukcija ne more več biti zgodovinska, ampak samo krožna, ideološka reprodukcija. Heglova Filozofija zgodovine je samo najvišji izraz nehistoričnosti meščanske družbe, ideologija konca pri Heglu je zato konec meščanskega sveta in konec ideolo-gije nasploh. To dejstvo je Marx jasno izrazil: ,,Zgodovina ni nič drugega kakoi niz posameznih generacij, od katerih vsaka eksploatira materiale, kapitale, proizvodne sile, katere podeduje od svojih predhodnikov, in zato na eni strani nadaljuje podedovano dejavnost v povsem spremenjenih oko-liščinah in s popolnoma spremenjeno dejavnostjo oblikuje stare okoliščine na drugi strani, kar je mogoče spckulativno obmiti tako, da se kasnejša zgodovina naredi za smoter prejšnje." Natem spekulativnem obratu je Hegel meščansko stvarnost proglasU za smoter zgodovine, ta ;,o.Ianja oblika duha zajema vse predhodne. Toda on je v resnici, četudi pojmovno, izrazil ključno zgodovinsko protislovje, ki je bilo in ostaja protislovje med nujnostjo in svobodo, med zgodovino, ki ji vlada si ;čaj, volja zvijačnega uma, in zgoJo-vino, ki jo določa svoboda.
Razlika med njima pa ni pojmovna, ampak historična, ker je zgodovina meščanskega sveta tudi kot odtujena - človeška zgodovina - človeška zgo-dovina in v tem človeškem smislu zgodovina svobode. ,,RAZLIKA MED OSEBO IN SLUCAJNIM INDIVIDUOM NI SAMO POJMOVNA RAZLIKA - AMPAK ZGODOVINSKA."
Filozofija zgodovine je torej resnična samo ob pogoju, da ni ideologija, t. j, da je ostvarjena ideologija, ker ,,sama ideologija ni nič drugega kot ena stran te zgodovine," a njun skupni temelj je - revolucija.
Filozofija zgodovine je torej - revolucija, a njena ideologija - ideologija brez zgodovine, kajti tudi njeni nosilci so ,Jljudje, popolnomosvobojeni last-
nme '                                                                          Prevedel Daiko S.
Opomba prevajalca: V citatih je možna kakšna netočnost, ker avtor ni navedel mest, ki jih citira, in je tako bilo nemogoče (v kratkem času, v katerem ]e bilo potiebno to prevesti) preveriti citate v slovenskih prevodih ali v nemskih izvirnikih.
NK RŠ - 3 BtfNA: MORALNI ZMAGOVALCI NOGOMETNEGA TURNIRJA (25. maia v ŠN). (By the way — najboljša gol razlika: 9:4!). Od leve proti desni stojijo Feo, Brači, Jadri, Pavle Z., Igor, Jaša, Črt, Frane, Cvetka; čepijo (tokrat od desne proti levi) Osa, Serdžo, VValter, Zdravc, Mflia, Rado, Tomaž,PavieG.;kdopaleži? LežiPungi.
(P. S. Manjka Edi, ki je slikal).
Nadaljevanje s 3. strani
skim listom je povzročila že pričakovano ,,dobrososedsko" dopiso-vanje med listi, ampak to ni nič; Resnično spremembo bi pomenilo kritično odpiranje-vseh listov za celotno Jugoslavijo, todav praksi dvorjenja republiškim centrom politične moči je to nepotrebno, ker je obstoj listov vezan nanje, ne pa na resnično preverjanje celotne družbe. Navsezadnje pa je tudi to nepomembno, ker bi bilo sicer drugače.
Tako smo na koncu prišli do sklepa, da je bil letošnji koncept v obstoječemu stanju ne pomemben.Povzročilje veliko jeze in čisto osebne zamere, čeprav se je že večkrat pokazalo, kako nevplivne so
v Tribuni izrečene kvalifikacije, še večkrat pa, da so bile točne. Tovarišu, ki je razočarano rekel, ,,da gre Tribuna po starih poteh," bi predpisal klinično dozo optimizma. Kajti očitno je, da je Tri-buna zmeraj znova soočena s svojo nepomembnostjo, osamlje-nostjo, da pa se do realizacije koncepta kar ne more dokopati Samo nepoboljšljivi birokrati imajo zmerom tako zelo prav, da se pač nikoli ne morejo zmotiti, in dano obljubo izpolnijo, četudije ne morejo.
Za zdaj pa CIAO, CARIAMICI! Podnebje je poleti jako vroče in vsi bomo zelo zelo leni.
MARJAN PUNGARTNIK