664
I. Mantuani: Slovenski  cerkveni govor  iz  1. 1706.
ali pa da se Črke samovoljno prestavijo in sestavijo. Tu bom razvil ta dva anagrama, da bomo videli, da niti za igračo ni imel posebne nadarjenosti naš umetnik. Iz stavka: „Urbanus Iupiter hisce doniš ad saecula virum trahat" je naredil: Balthasar'Wurcerus hodie secundo primitians vivat. — Postavi črke prvega stavka po številkah, dobiš — seve Šele mutatis mu-tandis — pravi stavek:
10 9 1  2 27 11 7  3.' 16 30 34 4 14 12  5 36 17 13 22
Vrbanus Iupiter hisce
20 19 38 21 23  6 28  39 29 24 25 26 3 8  40 41 15 42 33
doniš    ad    saecula    virum
35 31 37  18 43 44
trahat.
Za vsoto dobi za petdeset let 1831 o maš. To je napačno; kako je prišel do tega.' Zanimiv slučaj je to, ki se da duševno razložiti. Mož je mislil vedno na 5oletnico. Številka 50 je bila središče, okoli katerega se je vse vrtelo. Napaka je pa nastala tako. Najprej si je izračunal vsoto za petdeset navadnih let, t. j. 365.50=^= 18250; k tem je hotel prišteti še maše prestopnih let. V to svrho je  delil 50 : 4 = 12 . .;   a  število
2 50 ni mu dalo miru; hotel je pomnožiti 12 še s 50, a pozabil je potem produktu dodati ničlo; tako je dobil le  60 maš za dvanajst prestopnih let, mesto 600, kakor bi moralo biti po njegovem
Drugi anagram iz stavka „Ecce Balthasar Wurzer, sacerdos magnus, qui in diebus suis placuit Deo et inventus est justus" se glasi: „Hanc rem laudat e Diis, sustulit necesse nutui, qui vita gaudet bona probis secure successurus", prava spaka latinščine in mislij. Narejen je po istem kopitu kakor prvi. — Bolje so se mu posrečili kronogrami — dasi je tudi latinščina cesto stokala. Množica teh kronogramov kaže, da je največ časa pošlo pri tej malenkostni igrači. O duhovitosti našega govornika dobimo tudi malo jasnejši pojem, če sami sledimo in preskusimo, kar nam pravi. Z najboljšim namenom je prevzel nalog, da izračuni, kolikokrat je slavljenec Boga počastil   s   svojimi   mašami.
računanju. Teh 6o^maš je prištel zgornji vsoti
—   in dobil 18310 — torej kakor smo videli precej dolgotrajno delo, pa še napačno po sklepu
—   torej gotovo ne na slavo našemu govorniku. Čudno  se  nam  sliši tudi,  da je  bil Mojzes
mafhnik. To besedo rabi namreč dosledno v istem pomenu kakor „sacerdos". Mafhnik mu je duhovnik nasproti laikom, katere imenuje „deshelske". Takih posameznostij bi se dalo navesti Še mnogo. A tem nasproti moramo vendar-le spoznati, da je jedro govora izvrstno, krepko in lepo mišljeno. Treba ga je dvakrat, trikrat in morebiti večkrat brati, predno izginejo potežkoče, katere napravljajo te popisane