Pljucnik LET Glasilo Univerzitetne klinike za pljucne bolezni in alergijo Golnik 21/3 September 2021 ISSN 1580-7223 POGOVOR: prof. dr. Jana Hrabar Furlan V VRTINCU: Kako smo obeležili sto let Moje golniško leto STROKOVNI MOZAIK: Psihološka podpora zaposlenim Zdravstvene storitve brez napotnice Klinika Golnik je specializirana za diagnostiko in zdravljenje pljucnih bolezni, alergij in drugih internisticnih bolezni. Poleg storitev javnega zdravstva v kliniki opravljamo tudi zdravstvene storitve brez napotnice na številnih porocjih, vrhunsko diagnostiko in program preventivnih specialisticnih pregledov. V sodobno opremljenih ambulantah in laboratorijih Klinike Golnik delajo vrhunski strokovnjaki, ki obvladajo diagnostiko in zdravljenje, se nenehno izobražujejo in sodelujejo v raziskovalno-izobraževalni dejavnosti. Izbirate lahko med paketnimi preventivnimi pregledi, posameznimi pregledi zaradi dolocene bolezni ali dolocenimi preiskavami. Pulmologija: diagnostika kašlja, težkega dihanja, drugo mnenje o diagnozah, kot je astma ipd., preiskave delovanja pljuc (diagnostiko astme lahko izvajamo že pri petletnih otrocih), globinsko slikanje pljuc (CT), preiskave pljucnega raka, poklicne bolezni pljuc, redke pljucne bolezni (cisticna fibroza, sarkoidoza, intersticijske pljucne bolezni), motnje dihanja med spanjem (diagnostika in zdravljenje). Alergologija: kožni vbodni testi v ambulanti in provokacijski testi na bolniškem oddelku (cvetni prah, hišni prah, piki žuželk, hrana in zdravila), koprivnica ali urtikarija, drugo mnenje. Endoskopija: gastroskopija, kolonoskopija, bronhoskopija (lahko z uporabo sedacije). Kardiologija: ultrazvok srca, 24-urni EKG (Holter), 24­urno merjenje krvnega tlaka, obremenilno testiranje, ultrazvok vratnih žil. Preventivna pregleda: • osnovni – preiskave krvi in urina, EKG, rentgenska slika pljuc, meritev pljucne funkcije, test alergije in tumorski markerji; • celoviti – poleg osnovnega vkljucuje še ultrazvocni pregled srca, vratnih arterij in trebuha, obremenitveno testiranje in merjenje kostne gostote. Storitev brez napotnice v celoti placate sami. Za pregled ali zdravljenje brez napotnice nam pišite na e-naslov breznapotnice@klinika-golnik.si ali poklicite na številko 04/256 95 60. Klinika je bolnikom prijazna tudi po udobnosti namestitve. Ce prihajate od dalec, vam lahko zagotovimo bivanje v bližini klinike. Rezervacijo uredite pri Majdi Pušavec na e-naslovu majda.pusavec@klinika-golnik.si ali poklicite na številko 04/256 91 19. Cenik zdravstvenih storitev, podrobnejše informacije in zloženke so objavljeni na spletni strani www.klinika-golnik.si v zavihku zdravstvene storitve brez napotnice. Iz govora na praznovanju stoletnice Klinike Golnik 100 let je doba daljšega cloveškega življenja, vendar se je svet v tem casu povsem spremenil. Kliniko so odprli po veliki vojni in izteku najvecje znane pandemije za potrebe tuberkuloznih bolnikov. Takrat je bila tuberkuloza bolezen z visoko stopnjo smrtnosti, brez ucinkovitih zdravil, predani zdravniki in redovnice pa so pri delu tvegali svoje zdravje in življenje. Prvi rentgenski aparat je bil na voljo šele po nekaj letih, ko so v neelektrificirano Vurnikovo stavbo namestili elektricni agregat. Že po desetih le­tih je bila ustanova po zaslugi izrednega strokovnega napredka zagnanih posameznikov vodilna tuberkulozna bolnišnica v širši regiji, ki je pomembno prispevala k zajezitvi in obvladovanju epidemije tuberkuloze. V petdesetih letih se je zgodilo nepredstavljivo – s pomocjo antibiotikov je tuberkuloza postala ozdravljiva, kar bi bilo danes primerljivo z iznajdbo zdravil, ki bi ozdravile raka. Klinika se je v naslednjih desetletjih razvila na vseh podrocjih bolezni dihal, alergije in zagrizla v eno zadnjih ugank clovekove fiziologije – spanje in motnje dihanja v spanju. Naš pogled pa je obrnjen naprej, v prihodnost. Klinika nosi prijazen in cloveški obraz, ra razpolaga s tehnologijami in pri­pomocki, o katerih naši ustanovitelji niti sanjali niso. Preiskave na ravni genov, sekvenciranje, laserske tehnike, izpopolnjene radiološke metode, najsodobnejša funkcionalna in invazivna diagnostika, ki jo opravljamo brez bolecin, so magnet za ucence in predavatelje, ki prihajajo vse od Kenije na jugu do Finske na severu, od Rusije na vzhodu do Portugalske na zahodu. Med strokovnimi prispevki in objavami smo v samem vrhu med slovenskimi bolnišnicami in raziskovalnimi inštitucijami, naši zdravniki predavajo na vodilnih evropskih in svetovnih kongresih. Oblikujemo nove inovativne pristope in smo pri svojem delu ekonomicni, saj Klinika Golnik nikoli ne beleži financne izgube ob koncu leta, medtem ko presega dogovorjen obseg dela. Ko odpiramo naslednjih sto let, smo samozavestni in željni razvijati naš zdravstveni, raziskovalni in pedagoški potencial v dobrobit bolnikov in strokovni izziv zaposlenih. Sloveniji lahko ve­liko ponudimo in to tudi sproti dokazujemo, ko aktivno in tvorno posegamo v trenutno zdravstveno problematiko, hkrati pa smo tudi organizacijsko model uspešne specializirane bolnišnice. Ta skupek znanja, volje in srcnosti je treba negovati in veseli smo, da nam naš ustanovitelj – Ministrstvo za zdravje stoji ob strani in z nami nacrtuje nov, sodoben objekt, ki nam bo iz dotrajanih, potresno nevarnih stavb omogocil štart v novo stoletje. Projekt je nacionalnega pomena, saj vsebuje sodoben laboratorij za tuberkulozo, ki ga Slovenija kot edina država v regiji še nima, in izolacijske oddelke, vkljucno z intenzivnim, ki bodo omogo-cali varno in humano delo z bolniki z nalezljivimi respiratornimi boleznimi in rezistentnimi klicami. Po stotih letih tako ne stojimo na prelomnici – stojimo na pragu nove, cudovite dobe za Kliniko Golnik in vse tiste, ki potrebujejo njeno pomoc. In vsi vi, ki vas danes pozdravljam in vas obcudujem, ste s svojim preteklim in bodocim prispevkom junaki najhumanejšega, kar cloveštvo v sebi premore. ALEŠ ROZMAN Vsebina Uvodnik 1 Pogovor 15 Glavna urednica: Jana Bogdanovski Odgovorni urednik: Aleš Rozman Uredniški odbor: Anja Blažun, Rok Cesar, Barbara Jenko, Nina Karakaš, Anja Simonic, Janez Toni, Romana Vantur, Katja Vrankar, Judita Žalik, Maša Žugelj Oblikovanje: Maja Rebov Lektoriranje: Metka Bartol Tisk: Tiskarna Koštomaj d. o. o. Naslov uredništva: Klinika Golnik, Golnik 36, 4204 Golnik, E-naslov: pljucnik@klinika-golnik.si Naklada: 700 izvodov, issn 1580-7223, spletna izdaja issn 2463-9311. Vse pravice pridržane. Ponatis celote ali posameznih delov dovoljen samo s pisnim privoljenjem. Naslovnica: Fotografijo na naslovnici je posnel Antonijo Bijelic. Iz govora na praznovanju stoletnice Klinike Golnik V vrtincu 3 Kako smo obeležili sto let • Golniški simpozij 2021 – program ob 100. obletnici Klinike Golnik • Varno pri delu z gesli • Moje golniško leto • Predstavitev clankov Golnik smo ljudje 10 Novi obrazi • Napredovanja in dosežki 100 let 11 Golnik med letoma 1970 in 1998 Prof. dr. Jana Hrabar Furlan, starosta alergologije na Slovenskem Strokovni mozaik Starši smo, kaj pa zdaj? • Psihološka podpora zaposlenim na Kliniki Golnik • Revizija Drobtinice 22 Predstavljamo knjigo Elene Pecaric: Svoboda dihanja • Knjižni namig: Smo dojemljivi za branje? • Novosti v knjižnjici • Knjižnicne novice Pljucnik, september 2021 Uvodnik Kako smo obeležili sto let Strnjen pregled dogodkov ob stoti obletnici Klinike Golnik v besedi in slikah Jubilejno leto 2021 smo na kliniki zaceli zelo covidno obarva-no in glede praznovanja stotega rojstnega dne klinike ni kazalo prav nic obetavno. A življenje gre naprej in sto let ni kar tako. Odloceni smo bili, da kakorkoli že bo, nekako bomo obeležili ugledno obletnico, ker si to predvsem zaposleni in nekdanji zaposleni zaslužimo. Zaceli smo z majhnimi koraki in najprej prenovili logotip, mu dodali številko 100, z njim okrasili predloge uradnih dokumentov in pripravili štampiljke. Potem smo tuhtali o aktivnostih, ki bi jih bilo sploh mogoce izpeljati v zaostrenih epidemioloških razme-rah. Vse je nekako viselo v zraku, razmišljali smo, sestankovali in nacrtovali, a nihce ni vedel, ali bomo dogodke lahko izvedli. In tako smo tudi nadaljevali z majhnimi koraki. Maja smo najprej ocistili in uredili park. Na prenovljenih klo­peh v zgornjem delu parka smo vse nekdanje direktorje pocastili s spominskimi plošcicami, ki smo jih namestili na klopi okrog fontane, in vsakemu pripisali še lepo misel. Obiskovalci parka napise z zanimanjem preberejo. Poletje smo zacetek junija otvorili s prenovljeno zgornjo fontano. Ocišcena in na novo pobarvana privablja poglede bolnikov, obis-kovalcev in sprehajalcev. Sredi meseca so vrtnarji iz podjetja Rošca še malo ozaljšali park in okolico: v cast golniške stolet-nice so iz cvetlic na gredici ob upravi oblikovali napis GOLNIK 100, na gredi sredi parka pa golniški znak. V vrtincu Pljucnik, september 2021 Po krajšem oddihu smo konec julija, natancneje od 28. 7. do 14. 8., na Slovenskem trgu v Kranju na ogled postavili razstavo 100 let Golnika z dvajsetimi panoji, na katerih je predstavljena razgibana pot naše ustanove. Razstava se je med 31. avgustom in 8. septembrom preselila v Ljubljano, v casu, ko boste brali ta Pljucnik, pa bo že na poti domov na Golnik, kjer bo postavljena na ogled v parku. Vsebino smo pripravili na kliniki, oblikovalec in producent razstave pa je bil Teater d.o.o. iz Ljubljane. Poletje je bilo epidemiološko gledano bolj sprošceno, a že sredi avgusta se je stanje zacelo slabšati. Trdno odloceni, da vendar­le izpeljemo slavnostni dogodek, smo poleti v sodelovanju z ljubljanskim Teatrom pripravljali prireditev s slavnimi nastopajo-cimi in uglednimi povabljenci. V negotovih casih, ko so se ukrepi tedensko spreminjali in je krožilo morje »resnic« in napovedi o covi­du, smo z velikimi napori (vse je bilo narejeno v zadnjem trenutku) pripravili dogodek in ga 8. septembra uspešno izpeljali. Castitljivo obletnico smo proslavili s cudovito prireditvijo v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma, z upoštevanjem vseh predpisanih varnostnih ukrepov. Bilo je izredno prijetno in izkazalo se je, da je mogoce uživati v predstavi kljub zašcitni maski, pregledu dokazil PCT in previdnemu druženju. Dogodka se je kot castni gost udeležil Pljucnik, september 2021 V vrtincu predsednik republike Borut Pahor, pred zacetkom pa smo lahko so odlicni Anja Bukovec, Jaka in Inti Pucihar ter Perpetuum Jazzile, pozdravili tudi številne druge ugledne goste, nekdanje zaposlene, ob katerih smo se dokoncno sprostili in pozabili na vse tegobe. bivše sodelavce in seveda sedanje sodelavce z vseh mogocih V zacetku oktobra bomo okroglo obletnico pocastili tudi po oddelkov klinike. Program je povezovala Blažka Müller, nastopili pa strokovni plati, organiziramo namrec spletni Golniški simpozij V vrtincu Pljucnik, september 2021 2021 s štirimi programskimi sklopi, ki bo tudi malo »stoletno« ANJA BLAŽUN IN JANA BOGDANOVSKI obarvan (vec o programu v posebnem prispevku). Foto: Teater d. o. o., Katja Kodba, Rošca, arhiv Klinike Golnik Iskrena hvala vsem partnerjem klinike, ki so pripomogli k izvedbi aktivnosti. Pljucnik, september 2021 V vrtincu 5 Golniški simpozij 2021 – program ob 100. obletnici Klinike Golnik V sklopu dogodkov ob 100. obletnici Klinike Golnik bo v petek, 8. 10. 2021, potekal spletni dogodek, in sicer je to Gol­niški simpozij, na katerem se bo s svojimi prispevki predstavilo dvajset predavateljev. Program nas bo popeljal skozi prvi uvodni sklop, v katerem bosta predsta­vljena zgodovinski razvoj zdravstvene nege in zagotavljanje kakovosti ter varnosti na Kliniki Golnik, za tem pa še skozi tri tematske sklope, ki najbolj zaznamujejo razvoj stroke na Kliniki Gol­nik: tuberkuloza, pljucni rak, alergijske bolezni in astma. Spletnemu dogodku boste lahko sle­dili preko povezave, ki bo objavljena na spletni strani Klinike Golnik in intranetni strani, osebje zdravstvene nege pa bo za udeležbo prejelo tudi licencne tocke Zbornice – Zveze. Vabljeni k poslušanju! Golniški simpozij 2021: Program ob 100. obletnici Klinike Golnik (spletni dogodek) Petek, 8. oktober 2021 Sklop: PREMIŠLJENO IN POGUMNO S TOKOM CASA Registracija udeležencev 8:00—8:10 Otvoritev simpozija (doc. dr. Aleš Rozman, dr.med.spec., Katja Vrankar, mag. zdr. nege) 8:10—8:30 Korak za korakom v zdravstveni negi Klinike Golnik (Katja Vrankar, mag. zdr. nege) 8:30—8:50 Razvoj kakovosti in varnosti v Kliniki Golnik (doc. dr. Saša Kadivec, prof. zdr. vzg.) 8:50—9:00 Razprava 9:00—9:15 Farmacevtska predstavitev 9:15—9:30 Odmor Sklop: PLJUCNI RAK—Diagnostika in zdravljenje raka pljuc nekoc in danes  9:30—9:50 Diagnosticna obravnava bolnikov s pljucnim rakom skozi cas (doc. dr. Mateja Marc Malovrh, dr. med., spec.) 9:50—10:10 Bolnik prihaja na diagnostiko raka pljuc na Kliniko Golnik (Nataša Grahovec, dipl. m. s., Jana Tršan, dipl. m. s. [predava Mariana Paula Rezelj, dipl. m. s.]) 10:10—10:30 Sistemska terapija raka pljuc na Kliniki Golnik skozi cas (Katja Mohorcic, dr. med., spec.) 10:30—10:50 Multidisciplinarna obravnava bolnika z rakom pljuc v Enoti za internisticno onkologijo Golnik (Shpresa Sopaj, dipl. m. s.) 10:50—11:10 Razvoj kirurške zdravstvene nege skozi leta delovanja v Kliniki Golnik (Kaja Valjavec, dipl.m.s., Monika Mohorc, dipl. m. s.) 11:10—11:30 Predstavitev kirurških pristopov pri zdravljenju pljucnega raka (mag. Marko Bitenc, dr. med., spec.) 11:30—11:40 Razprava 11:40—12:00 Farmacevtska predstavitev 12:00—12:40 Odmor Sklop: ALERGIJSKE BOLEZNI in ASTMA 12:40—13:00 Alergijske bolezni in astma (asist. Peter Kopac, dr. med., spec.) 13:00—13:20 Zdravstveno vzgojni vidik alergijskih bolezni skozi cas (Karmen Perko, dipl. m. s.) 13:20—13:40 Razvoj specialnega podrocja zdravstvene nege v alergološki dejavnosti (Karmen Perko, dipl. m. s.) 13:40—14:00 Predstavitev MDT obdelave bolnikov s težjo obliko astme (Maja Zrnic, dipl. m. s.) 14:00—14:20 »Edukacija pacienta intravenozne samoaplikacije zdravila za zdravljenje hereditarnega angioedema« (Tea Mocnik, mag. zdr. neg., Karmen Perko, dipl. m. s.) 14:20—14:40 Funkcijska diagnostika pljuc nekoc in danes (izr. prof. dr. Matjaž Fležar, dr. med., spec.) 14:40—15:00 Razprava 15:00—15:15 farmacevtska predstavitev 15:15—15:30 Odmor Sklop: TUBERKULOZA 15:30—15:50 100 let obravnave bolnikov s tuberkulozo na Kliniki Golnik (Petra Svetina, dr. med., spec.) 15:50—16:10 Zdravstvena nega bolnika s tuberkulozo skozi cas (Maruša Ahacic, mag. zdr. nege) 16:10—16:30 Kaj dobrega je prinesel napredek v diagnostiki za TB bolnika? (dr. Manca Žolnir-Dovc, univ. dipl. biol., spec.) 16:30—16:50 Kam nas je pripeljala cloveška radovednost v preucevanju genoma bacilov TB? (Sara Truden, mag. mikrobiol.) 16:50—17:00 Razprava 17:00—17:10 Farmacevtska predstavitev 17:10 Zakljucek simpozija opomba uredništva: Program se bo morda še malo spremenil. V vrtincu Pljucnik, september 2021 Varno pri delu z gesli Dandanes je naša digitalna identiteta skoraj enako po­membna kot naša osebna izkaznica. V bistvu je zelo podob-no, ce vam nekdo zlorabi identiteto na spletu ali vam ukrade osebni dokument. Spletnih prevarantov niti ne zanima vse­bina vaših komunikacij, ampak jim je pomembnejše, kako izkoristiti vašo identiteto za nadaljnje goljufije, za dostop do vaših bancnih podatkov … Ker nas gesla spremljajo na vsa­kem koraku, prijavnih podatkov pa imamo ogromno, je težko imeti pregled nad vsemi oz. si jih je nemogoce zapomniti, zato je dobro, da si ustvarimo nekakšen sistem za upravlja­nje z gesli. V nadaljevanju vam želim podati nekaj nasvetov in prikazati dobre primere iz prakse za kreiranje gesel ter vas seznaniti z okvirno politiko za upravljanje gesel. Pomembno je, da se zavedamo, da je gesla treba skrbno varovati in jih ne smemo posojati, prav tako ne upo­rabljati enakih za dostopanje do razlicnih sistemov. Geslo uporabnika sistema je namenjeno samo njegovi uporabi, zato je uporabnik sam odgovoren za vse akcije, ki se zgodi­jo z uporabo njihove identitete. Uporabniki morajo s svojimi osebnimi gesli ravnati kot s strogo zaupnimi informacija-mi in jih ne smejo razkrivati oziroma posredovati drugim osebam. Ce zaposleni zasledi malomarno ali zlonamerno ravnanje z gesli, mora to takoj sporociti nadrejenemu. Geslo mora uporabnik spremeniti takoj, ce obstaja sum na njegovo razkritje, in o tem obvesti odgovorno osebo za informacijsko varnost. Priporocljivo je, da uporabniki pri izbiri gesel upoštevajo osnovna varnostna pravila. Geslo ne sme vsebovati besed iz slovarja, imen in priimkov uporabnika ter njegovih družinskih clanov, katere koli oblike datuma, imena, oznake ali številke organizacije, zaporednih števil. Zacasna gesla je zaposlenim treba pošiljati oziroma izrocati na varen nacin. Priporocamo: • da je geslo sestavljeno iz najmanj 8 razlicnih znakov, od katerih je vsaj eden crka ali simbol, • da geslo ne vsebuje šumnikov, • da geslo menjate vsakih 6 mesecev, • da je 5 zaporednih gesel neponovljivih. Nacela in primeri dobre prakse pravijo: 1. Ustvarite si mocna gesla. 2. Ne uporabljate povsod enakih gesel. 3. Ne shranjujte zapisanega gesla v bližini svojega racunal­nika (za shranjevanje lahko uporabite posebne programe za upravljanje z gesli). 4. Uporabljajte geselske fraze – recimo »OblacnaKocka«. Za vecjo varnost potem dodate posebne znake in števke. 5. Ce so gesla mocna in dovolj unikatna, redno menjavanje ni nujno – seveda pod pogojem, da niso bila izpostavlje­na grožnji v preteklosti. 6. Za gesla ne uporabljamo zaporednih števil, npr. »123456«, ali poimenovanj, kot so npr. »password«, »admin« itn. Kljub upoštevanju vseh obstojecih navodil in nasvetov še vedno obstaja grožnja, da vam ukradejo geslo, in to je cloveški faktor, na katerega vedno ne moremo vplivati. Težavo lahko predstavlja tudi neprevidnost pri branju sumljivih elektronskih sporocil in to, kakšna gesla si izmislimo, kako jih upravljamo in kje vse jih uporabljamo. Zato bodimo previdni in s pametno glavo »surfajmo« po spletu. TOMAŽ KNIFIC Moje golniško leto Avgusta je brez pompa in fanfar minilo leto dni, odkar sem zacel delati na Klini­ki Golnik. Ko se zdaj ozrem na preteklo leto, me preplavi mešanica custev – vztrajna žalost ob misli na množico bolnikov, ki smo jih izgubili med drugim in tretjim valom, zacudenje, da se je v enem letu lahko zgodilo tako veliko, a obenem tako malo, in zadovoljstvo z izbrano potjo. Ko sem v zatišju med prvim in drugim valom zacel delati na oddelku 100, si nisem mogel predstavljati, kaj me caka cez dober mesec. Pocasi sem se navajal na slovenski (in golniški) nacin dela in cisto vsak dan prepozno vstal iz postelje ter podiral hitrostne rekorde v vožnji po ravnini med Mlako in Tenetišami. Dober mesec dni po zacetku dela na Golniku, ko sem koncno usvojil kljucna znanja, kot so plevralne punkcije na »Tonciju« v sprejemni ambulanti, pre­verjanje tedenskega menija v Soviti in izogibanje luknjam na makadamskem parkirišcu, smo že nemocno spremljali rastoce številke v novicah. Kaj kmalu je prišel klic, ki sem ga s strahom pricako-val – zacelo se je moje obvezno kroženje iz kovidologije. V timu s štirimi izkušenimi specialisti sem najprej kot edini specializant, nato pa z nenadomestljivo pomocjo sotrpinke Ane, zacel zdraviti na videz neskoncne množice obolelih. V sprejemni ambulanti sem zaradi pomanjkanja prostora odkla­njal bolnike, ki bi v drugacnih razmerah terjali vectedenske hospitalizacije, na oddelku sem za roko držal bolnike, ki jim celo maska OHIO ni dovedla dovolj kisika v unicena pljuca – bilo je nepopisno groz-no. Gledal sem prostovoljce, študente, sestre in kolege, kako izgorevajo in izgub­ljajo voljo ter potrpljenje drug do drugega, do bolezni in okolišcin. A vseeno smo se izvlekli. Drug drugega smo podpirali in razumeli, skupaj jedli podarjene obroke in se smejali malenkostim, ki so nam polepšale dan. Nato pa konec decembra luc na koncu tunela – cepivo z vec kot 90% ucin­kovitostjo! Med prvimi sem zavihal rokav in z veseljem preživel noc po cepljenju z vrocino in mrzlico. Minimalna cena za normalizacijo življenja, kajne? Žal zdaj, skoraj devet mesecev po zacetku ene najvecjih cepilnih iniciativ zadnjih petdesetih let, še nismo iz tune-la – nekateri so se iz strahu celo obrnili in nacrtno korakajo stran od luci. Do njih cutim le socutje in upam, da se jih virus ogne, prosti cas pa zadnje mesece preživljam tako, da se s kakovostnimi informacijami bojujem proti neznanju, dezinformacijam in strahu, ki je prežel vsako poro naše družbe. Pa ceprav je bilo zadnje leto vse prej kot lahko in bolj polno padcev kot vzpo­nov, v dobri družbi plezam proti svetlobi in vem, da za prihajajocim valom cakajo soncni dnevi. Eno leto je za menoj, upam na še mnoga v vaši družbi, moje sorodne golniške piške. MARK KACAR foto: osebni arhiv V vrtincu Pljucnik, september 2021 Predstavitev clankov Journal of Allergy and Clinical Immunology in Practi­ce. 2021. Published May 04, 2021. Doi: 10.1016/j. jaip.2021.04.045. Biomarkers of the severity of honeybee sting reactions and the severity and threshold of systemic adverse events during immunotherapy. Peter Kopac, Adnan Custovic, Mihaela Zidarn, Mira Šilar, Julij Šelb, Nissera Bajrovic, Renato Eržen, Mitja Košnik, Peter Korošec. Piki žuželk, kot so cebele in ose, lahko povzrocijo težko, življenje ogrožajoco alergijsko reakcijo. Specificna imunoterapija s stru-pom žuželke je edini nacin zazdravljenja pacientov, ki so imeli težko anafilaksijo. Med imunoterapijo lahko pride do težkih za­pletov, pri nekaterih pacientih je treba zaradi njih imunoterapijo prekiniti. S to študijo smo želeli ugotoviti, ali obstajajo napove­dni dejavniki – biomarkerji za težke reakcije po pikih žuželk in za težke zaplete med imunoterapijo. Natancno smo analizirali klinicne in imunološke znacilnosti ter potek imunoterapije 332 bolnikov, ki so se zdravili v naši ustanovi. Znacilnosti bolnikov s težkimi reakcijami smo primerjali s tistimi z blagimi reakcijami. Ugotovili smo, da so težke alergijske reakcije najbolj povezane z znacilnostmi mastocitov in bazofilcev, ki jih lahko ovrednoti-mo z laboratorijskimi testi – bazalna triptaza ter test aktivacije bazofilcev. Ti napovedni dejavniki nam lahko pomagajo v vsak­danji klinicni praksi pri odlocitvi, kateri pacienti so primerni za zdravljenje z imunoterapijo, ter pri zdravljenju težkih zapletov, ki se lahko pojavijo med imunoterapijo. PETER KOPAC Cancers 2021, 13(10), 2309. Doi: 10.3390/can­cers13102309. Gene expression levels of the prolyl hydroxylase domain proteins PHD1 and PHD2 but not PHD3 are decreased in pri­mary tumours and correlate with poor prognosis of patients with surgically resected non-small-cell lung cancer. Ana Koren, Matija Rijavec, Tomaž Krumpestar, Izidor Kern, Aleksander Sadikov, Tanja Cufer, Peter Korošec Hipoksija je povezana s slabim preživetjem pri vec vrstah raka, vkljucno z rakom pljuc. Proteini s prolil hidroksilazno domeno (PHD) spadajo v evolucijsko visoko ohranjeno skupino encimov dioksigenaz, ki imajo pomembno vlogo pri zaznavanju kisika v celicah in pri vzdrževanju homeostaze. V raziskavi smo ovredno­tili mRNK-izražanje genskih oznacevalcev PHD1, PHD2 in PHD3 v 60 tumorskih vzorcih bolnikov z operabilnim nedrobnocelicnim rakom pljuc, ga primerjali z izražanjem v normalnem pljucnem tkivu ter ocenili prognosticni pomen izražanja za napovedovanje preživetja bolnikov. Naši rezultati so pokazali, da je mRNK-izra­žanje PHD1 in PHD2 v primarnih tumorjih v primerjavi z normal-nim pljucnim tkivom znižano, kar je povezano z vecjo velikostjo tumorja in slabšim preživetjem bolnikov. Izražanji PHD1 in PHD2 medsebojno kolerirata in sovpadata z izražanjem izbranih ozna-cevalcev hipoksije. Nasprotno pa nismo našli povezave med izražanjem PHD3 in katerim koli od opazovanih parametrov. Naši rezultati kažejo, da je izguba izražanja PHD1 in PHD2 povezana z razvojem in napredovanjem bolezni, v prihodnjih študijah pa bi bilo potrebno nadaljnje ovrednotenje PHD1 kot molekular­ nega oznacevalca za napovedovanje izida bolezni pri bolnikih z nedrobnocelicnim rakom pljuc. ANA KOREN Pljucnik, september 2021 V vrtincu Novi obrazi Urška Kovac Tina Fojkar URŠKA KOVAC Delovno mesto: diplomirana medicinska sestra na oddelku za intenzivno nego in terapijo Preden sem prišla/-šel na Golnik, sem delala/-l: samo na Golniku preko študentskega servisa, in sicer na odd. 200 ter v urgentni sprejemni ambulanti. Moje lastnosti: sem iskrena, poštena, skrbna in vedno išcem priložnosti za nova znanja. Pri moje delu me veseli: delo z ljudmi, nudenje pomoci ljudem v stiski, timsko delo in spoznavanje novih stvari. V prostem casu: se rada družim s prijatelji in družino, grem na kakšen izlet ali v hribe, potujem po svetu ter preberem kakšno dobro knjigo. Ne maram: neiskrenih in panicnih ljudi. Najljubša hrana, knjiga in film: najljubša hrana so testenine na sto in en nacin, najljubše so mi knjige pisateljice Camille Läckberg: Carovnica, Tujka ... (zbirka). Glede najljubšega filma se težko opredelim, zelo rada pa imam kriminalke. Baterije si napolnim: z gledanjem kakšne dobre serije in branjem knjig, s sprehodi v naravi in na potovanjih. Napredovanja in dosežki Življenjsko vodilo: vse se zgodi z razlogom, zato se nasmej, daj glavo pokonci – in vse bo v redu. TINA FOJKAR Delovno mesto: diplomirana medicinska sestra na oddelku intenzivno nego in terapijo Preden sem prišla/-šel na Golnik, sem delala/-l: za šankom. Moje lastnosti: skoraj vedno vesela, nasmejana, ustrežljiva, rada priskocim na pomoc, trmasta Pri mojem delu me veseli: razgibano delo, spoznavanje novih obrazov, pomoc in podpora drugim. V prostem casu: jaham, kvackam, hodim v naravo, se ukvarjam z lovstvom. Ne maram: hinavšcine in prevelikih egov. Najljubša hrana, knjiga in film: nisem izbircna. Baterije si napolnim: v naravi. Življenjsko vodilo: bo, kar bo. NINA FRELIH je 21. junija 2021 na Medicinski fakulteti v Ljubljani koncala specializacijo in pridobila naziv specialistka pnevmologije. C E S T I T A M O! SRLD 10 Golnik smo ljudje Pljucnik, september 2021 1970 Po premagani tuberkulozi se je Golnik usmeril v zdravljen­je pljucnih bolezni in delo v interni medicini. Tako so 25. marca 1974 na Golniku uradno odprli Oddelek za intenzivno terapijo in nego na skoraj povsem obnovljenem nekdanjem kirurškem oddelku. Uredili so šest postelj za intenzivno in 16 postelj za polintenzivno terapijo. Leta 1975 je bil v prvi golniški sobi za intenzivno nego speljan kisik prek skupnega voda k vsaki bolniški postelji. Poleg manjših diagnosticnih kirurških posegov so nato v osemdesetih letih izvajali predvsem umetno ventilacijo pri bolnikih s KOPB. Prvotni ventilaciji so se pozneje pridružile mehanske ventilacije in srcno-žilni nadzor. V tem casu so na Golniku spoznavali sprožilne dejavni­ke astme in veliko truda so posvecali iskanju ustrezne terapije. Za nadaljnje preucevanje astme je bila pomembna ustanovitev alergološkega laboratorija leta 1978. Golniš­ki koncept obravnave astme se je uveljavil tudi v širšem jugoslovanskem prostoru in tako je vse vec astmatikov iz takratnih jugoslovanskih republik v drugi polovici osem­desetih let prihajalo na zdravljenje v golniško bolnišnico. Poleg ugotavljanja inhalacijskih alergenov pri astmatikih so zaceli diagnosticirati in zdraviti tudi alergijo na pike žuželk ter odkrivati alergijo in intoleranco za zdravila in prehran­ske alergene. Golnik med letoma 1970 in 1998 Golnik med letoma 1970 in 1998 1980 Republiški inštitut za tuberkulozo Golnik Bronhoskopija z uporabo togega bronhoskopa v petdesetih letih je bolj spominjala na cirkuško tocko požiranja meca kot na medicinski poseg. To je bila za bolnika zelo zahtevna preiskava, ki jo je moral prestati v lokalni anesteziji. Leta 1974 so zaceli uporabljati upogljivi bronhoskop, Golnik pa je postal ucna baza bodocih bronhoskopistov. Po letu 1984 se je zvrstilo deset intenzivnih tecajev, oddelek pa je uspešno deloval tudi zaradi specialnega endoskopskega znanja medicinskih sester in tehnikov. Dr. Jurij Šorli je po­speševal zaposlovanje mladih strokovnjakov, jih pošiljal na podiplomsko izobraževanje v tujino, posodobil laboratorije in diagnosticno opremo, zacel nadzorovati kakovost in povecal pomen zdravstvene nege. Ob 50-letnici je maršal Tito Golnik odlikoval z redom dela z rdeco zvezdo, inštitut pa je prejel tudi nagrado Obcine Kranj. V osemdesetih letih so na Golniku za potrebe pljucnih bolnikov opravljali vse neinvazivne kardiološke funkcijske teste, pozneje pa je narašcajoca kardiološka internisticna dejavnost povecala dotok srcnih bolnikov, ki so bili deležni tudi fizioterapije v telovadnici in na prostem. Direktor inštituta je 1. novembra 1988 postal prof. dr. Jurij Šorli. 1998 V zadnjem desetletju dvajsetega stoletja so bili prenovljeni laboratoriji. V nove in vecje prostore se je preselil Laboratorij za klinicno imunologijo in molekularno genetiko, Laboratorij za mikobakterije pa je zacel kot edina ustanova v državi izvajati testiranje obcutljivosti tuberkuloznih mikobakterij na antituberkulotike prvega in drugega razreda. V devetdesetih letih je izrazit stro­kovni razvoj zacela doživljati klinicna imunologija. V alergologiji in klinicni imunologiji je izjemno pomembno skrbno interpretiranje rezultatov labo­ratorijskih preiskav. Leta 1995 je dr. Mitja Košnik prevzel strokovno vodenje imunološkega laboratorija. Testirali in uvedli so veliko število novih preiskav, nekatere zamenjali s sodobnejšimi in druge opustili. Rutinske preiskave so avtomatizirali in uvedli vec metod v podporo raziskovalni in razvojni dejav­nosti v klinicni imunologiji. Golnik med letoma 1970 in 1998 Povzeto po knjigi Tuberkuloza, kuga 19. in 20. stoletja na Slovenskem na primeru sanatorija Golnik, 1921-1998. Za navdih in besedilo se iskreno zahvaljujemo avtorici Zvonki Zupanic Slavec in Jani Furlan. Konec v prihodnji številki. Bili smo izgnani, a smo se uspeli vrniti • Prof. dr. Jana Hrabar Furlan, starosta alergologije na Slovenskem Dobili sva se v Ljubljani, v neposredni bližini središca prestolnice. Že ko sem odprla vhodna vrata bloka, kjer živi, mi je zaklicala, v katero nadstropje naj pridem. Stopila sem v stanovanje, polno slik, knjig, spominov na splošno. Med pogovorom z njo je ura izgubila kazalce, jaz pa sem malodane samo poslušala. Pogovarjali sva se o njenem otroštvu na Golniku. Prof. dr. Jana Hrabar Furlan je zdravnica s pestro zgodovino, vsaka zgodba predstavlja pomemben košcek mo-zaika njenega življenja. Letos praznuje castitljivih 90 let. Vaš oce, dr. Tomaž Furlan, je bil zdravnik. Medicina vam je bila tako rekoc položena v zibko? Res je. Že kot otrok sem ga opazovala med delom. Spominjam se, kako sem pri osmih letih »nadzorovala« vizito zdravnikov iz ležalne lope za paciente, moške, ki je bila v glavni stavbi Klinike Golnik. Dogajanje sem opazovala izza enega drevesa in se cudila njihovemu delu. Namrec, nisem vedela, kaj pocno. Na celu vizite je bil takrat dr. Robert Neubauer, takoj za njim moj oce kot njegov asistent, za njima pa so se zvrstili še mlajši zdravniki in pa medicinske sestre. Medicinske sestre v tistem casu niso bile poimenovane tako kot te danes. Kdo so pravzaprav bile? To so bile castne sestre, delale so kot bolnicarke in pomocnice pri ostalih delih na kliniki, kot sta kuhanje in pranje. V tistem casu je bil del klinike tudi samostan, v katerem je bivalo med 70 in 80 sester. In to so bile sestre, ki so pomagale tudi pri oskrbi pacientov. Tudi vaše življenje je bilo desetletja posveceno pacientom, vi ste izbrali alergologijo. Zakaj? Med otroštvom sem imela venomer izpušcaje po telesu, teklo mi je iz nosu, velikokrat sem imela vneta ušesa. Ocitno me je to že takrat pritegnilo. (smeh) Sicer pa me je kot zdravnik najbolj imponiral oce. Medicina mi je bila skozi njegove oci nekaj velikega, kot že receno, sem se z njo spoznala zgodaj. Rodili ste se v prostorih golniškega gradu in tam tudi živeli. Kako se spominjate otroških let? Kot ste že sami rekli, smo bivali v starem gradu, ki še vedno stoji za kliniko. Za nas otroke je bilo življenje takrat cudovito. Del gradu je bil tudi grajski vrt, kjer smo se lahko igrali, saj nam je bilo prepovedano hoditi v golniški park, v katerem je biologinja Angela Piskernik posadila lepa in redka drevesa. V parku so se dnevno sprehajali pacienti s tuberkulozo, kar je bil razlog, da smo morali prostor za igro poiskati drugje. Strah, da bi se tudi mi okužili, je bil vselej prisoten. Še vedno se spomnim trenutka, ko sem s svojo puncko in loncki, igracami, ki sem jih venomer nosila s seboj, na skrivaj odšla v park do ene izmed klopi, kjer sem se usedla in gledala okoli. Na sosednji klopi je sedela lepo urejena gospa, sicer pacientka mojega oceta, ki ni in ni odmaknila pogleda od mene. Zaceli sva se pogovar­ Pljucnik, september 2021 Pogovor 15 jati. Nato pa so meseci minevali in prišel je praznicni decembrski cas, ko mi je za darilo ravno ona prinesla majhen šivalni strojcek, s katerim sem nato svojim punckam šivala oblekice. Ali ste imeli na Golniku organizirano varstvo za vas, najmlajše? Za nas so veliko skrbele že omenjene castne sestre oz. najvec casa smo preživeli s sestro prednico, predstojni-co samostana. Lahko bi rekli, da smo imeli svoj vrtec, ceprav se tisto varstvo takrat ni smatralo kot vrtec. Sestre so nas, poleg naših staršev, vzgajale in pouceva­le. Tega nismo bili deležni le otroci zdravnikov, temvec tudi uradnikov. Ob vecjih praznikih smo uprizarjali igre oz. predstave, tudi za božic. Ker smo se tako dobro odrezali, smo bili pocašceni z veliko pojedino, ki so jo za nas pripravile sestre. Najbolj smo se razveselili sladkih dobrot. Ni pa bilo veliko družin, ki so tako kot vi bivale zraven klinike. Res je. Niso bili vsi zdravniki in uradniki poroceni, niso imeli otrok. Ne spominjam pa se, koliko nas je bilo tam bivajocih družin, otrok je bilo vsekakor kar nekaj. Naši otroški dnevi so bili bolj ali manj enolicni, a zato nic manj razburljivi. Ob nedeljah smo hodili k sveti maši v kapelo sindikalnega doma, ki jo je zasnoval ucenec Jo-žeta Plecnika. Bila je odeta v jesenov les, imela je glavni oltar, dva stranska in lesen kor (dvignjen prostor za pevce, op. a. ) s harmonijem, na katerem so pele sestre. Obcasno so medse povabile mojega oceta, ki je imel lep tenor. Brat si je zapomnil, da je nekoc neki pacient re-kel, da so bila bogoslužja najlepša, ko je pel dr. Furlan. S kolegico prof. dr. Emo Mušic Golnik ni osamljen kraj, držijo se ga tudi drugi. So kdaj h kliniki hodili otroci od drugod? Ti otroci so hodili k nedeljskim mašam, tam smo se najbolj pomešali med seboj, predvsem golniški otroci in tisti iz Senicnega. Kako je potekal vaš otroški dan? Ko še nismo hodili v šolo, smo lahko spali malo dlje, sicer pa je bilo treba vstati zelo zgodaj. Hodili smo peš v tri ali štiri kilometre oddaljeno šolo v Gorice. Vse je bilo prirejeno hoji v šolo in iz nje. Zvecer smo morali biti ob osmih v postelji. Spomnim se, kako je oce na plano potegnil tisto okroglo žepno uro in rekel: »Osmik! Treba je iti spat!« Osem je bila naša ura za spanje. Bil je avtoritativen. Enkrat je brata kaznoval s klofarjem, ker ni ubogal. Tudi mene je enkrat enako doletelo, ker sva z bratom nekaj zakurila na grajskem podstrešju. Res ne bi bilo dobro, ce bi vse skupaj zgorelo. Že prej ste omenili brata. Ali sta bila edina otroka v družini? Bili smo trije, imela sem njega, ki je bil starejši, in mlajšo sestro. Tako na Golniku kot pozneje v Sremu smo živeli skupaj z mamo in ocetom. Sta se tudi onadva navzela medicine? Samo sestra, ki je bila medicinska sestra, že pokojni brat pa je zašel v ekonomske vode. Naj še povem, da je mama delala na Golniku kot knjižnicarka, dokoncano je imela mešcansko šolo, ki je bila ena izmed ljudskih šol, po katerih si pridobil poklicno izobrazbo. Koliko casa ste bivali na Golniku? Rojena sem bila leta 1931, prvo obdobje našega golniške­ga življenja je trajalo deset let, ko so Jugoslavijo leta 1941 Pljucnik, september 2021 Pogovor 17 zasedli Nemci in našo družino izgnali na Hrvaško. Odšli smo v Srem, na Fruško goro, kjer je oce prevzel vodenje sanatorija za tuberkulozo na Iriškem Vencu. Oceta so tam sprejeli s široko odprtimi rokami, tudi zaradi tega, ker je prišel k njim nekdo z Golnika, ki ima znanje o tuberkulozi v malem prstu. V Sremu smo živeli štiri leta, nato pa smo se vrnili na Golnik. Imate veliko takšnih in drugacnih spominov na gol­ niško življenje. Vam je bilo kdaj res težko? Ko smo se leta 1945 vrnili na Golnik, so nas ponovno sprejele sestre, prve tedne smo bivali pri njih. Bile so ljubeznive kot vedno. Kmalu pa se je v meni naselila žalost, namrec med letoma 1946 in 1948 jih je komuni­sticna partija cez noc izgnala, ne samo z Golnika, am-pak iz države. Odšle so v Beograd in Crno Goro, kjer so bile lepo sprejete. Takrat mi je bilo zelo hudo. Vsa ta de­janja so bila skregana z umom. Sva jih pa z ocetom cez slabih deset let obiskala tako v srbski prestolnici kot v Crni gori. Hudo pa mi je bilo to gledati. Oziroma videti umirajoce ljudi. Spomin mi seže do trenutka, bila sem stara okoli deset let, ko so skozi glavni vhod klinike na nosilih prinesli umirajocega bolnika. Dogajanje sem opazovala s škarpe grajskega vrta. Spominjam se njegovih velikih, žalostnih oci, ki so me opazile. Oce mi je pozneje povedal, da so ga odpeljali domov umret, ker ni imel možnosti preživetja. V mojih otroških letih so te paciente zdravili s svežim zrakom, ki je prihajal z gora, prehrano in rednimi sprehodi, zato pa tudi nismo smeli v park, saj so bili pacienti veliko zunaj. Oceta ste imeli zelo radi. Koliko casa pa si je lahko v casu svojega golniškega dela vzel casa za družino in zase? Spomnim se, da si ga je vzel tako za nas kot tudi v svoj dobrobit. Oce je veliko delal z rentgenom, bil je zelo slabo zašciten. Ko je prihajal domov in je še sijalo sonce, je rekel, da se gre najprej malo soncit. Bal se je jetic­nega bacila. Zadnje obdobje, to je bilo, ko smo prišli iz Srema, smo bivali v Vili Triglav, pred katero se je ulegel z namenom izboljšati si imunološko stanje. Žal nas je za­pustil prekmalu, star je bil 58 let. Imel je raka na želodcu in prepricana sem, da je bilo za njegov nastanek krivo rentgensko sevanje. Zaradi tega mi je še zdaj hudo. Kljub vsemu sem po njegovi smrti leta 1960 na Golniku bivala še naslednjih osem let. Navsezadnje je bil oce tudi vaš idol. Bil je delovna in bistra oseba, klasicno gimnazijo je koncal z odliko, znal je prevajati iz gršcine v latinšcino. Bil je izredno filozofsko usmerjen. V casu moje poklicne poti mi je zelo manjkal, pogrešala sem njegove nasvete, pogovore z njim. Le kaj lepega bi še vse lahko doživela skupaj? Zagotovo veliko. BARBARA JENKO 18 Pogovor Pljucnik, september 2021 Starši smo, kaj pa zdaj? Na svetovni dan knjige, to je 23. aprila, je letos izšel prirocnik za vzgojitelje in tiste, ki delajo z njimi, z naslovom »Iz malega raste veliko« (Custveno opismenjevanje vzgojiteljev kot temelj custvenega opismenjevanja otrok), avtorice Ksenje Jeram. Prirocnik je v prvi vrsti namenjen vzgojiteljem, ker pa smo najpomembnejši vzgojitelji svojih otrok prav starši, je prirocnik namenjen tudi staršem. V prvih letih otrokovega življenja je razvoj možganov zelo intenziven. Otrok predvsem do tretjega leta starosti stvari, ki se dogajajo okrog njega, zaznava celostno, vsa naenkrat, kar pome­ni, da hkrati zazna vzdušje v prostoru, pa tudi to, kar se okrog njega dogaja. Ker je v tem casu, vsaj do drugega leta starosti, v predverbalni fazi, se vsebine, kot jih doživlja, vpišejo v nezavedno. Nezavedne vsebine pa lahko vodijo naša življenja, ne da bi se mi tega zavedali. Poleg prej naštetega otrok ponotranji psihicno podobo svojih staršev in v odraslem življenju bodisi ravna s sabo ali z drugimi na nacin, kot je doživel, da je z njim ravnal vsak od staršev, kot je doživel, da je vsak od staršev ravnal s sabo, ter kot je doživel, da sta starša ravnala drug z drugim. Lahko pa doživlja, da tako ravnajo z njim drugi ljudje. V kolikor je bilo ravnanje z ot­rokom dovolj dobro, bo ta lahko razvil zdravo samopodobo, ce pa je v casu razvoja prišlo do zapletov, se bo otrok prisiljen srecevati s težjimi notranjimi vsebinami, ki jih bo sicer ob pomoci strokovn­jakov kot odrasel lahko predelal, vendar pa je to kar dolg in bolec proces. Otrokom bo v veliko pomoc, ce se bodo že kot majhni ucili zaznati, prepoznati in poimenovati svoja cutenja, saj bodo z izražanjem cutenj dobili možnost, da so slišani, ob cemer se bodo lahko sproti osvobajali custvenih pritiskov in razvijali custveno inteligenco, ki je temelj vseh drugih inteligenc. Otroci, posebej našli lastni, v nas pogosto odpirajo nepre­delane vsebine našega lastnega otroštva. Prirocnik nam bo s pomocjo vprašanj, ki so zapisana pod posameznimi poglavji, pomagal, da bomo ob otrocih lahko odkrivali globlje vzgibe svoje vzgoje in custvovanja. Usmerjal nas bo v to, da bomo do svojih notranjih vsebin socutni, saj le s socutjem do sebe in svojih no-tranjih vsebin odpiramo prostor tudi notranjim vsebinam naših otrok. Poseben prostor v prirocniku je namenjen temu, da si ob teoretskih vsebinah zapišemo, kaj nas je nagovorilo, in prostor, v katerega si zabeležimo, na kateri od vsebin bi želeli v casu, ki si ga dolocimo, delati. Iz primerov iz prakse, ki jih najdemo v prirocniku, lahko razberemo nacin dela z otroki glede na posamezne vidike sa­mopodobe in custvenega opismenjevanja, v drugem delu knjige pa so na voljo še socialne in druge igre, s katerimi spodbujamo custveni in socialni razvoj otroka. Rojstvo otroka najprej odpira mamino telo, pozneje razširja prostor odnosa med partnerjema in vsak od staršev je poklican, da ob otroku raste tudi sam, mama v materinstvu in oce v ocetovstvu. Nobeden od teh procesov ni brez bolecin. Ampak otroci in starši smo tega vredni. KSENJA JERAM Pišite, fotografirajte, predlagajte! Uredništvo Pljucnika vabi vse zaposlene k soustvarjanju našega internega casopisa. Prispevke, fotografije in predloge pošljite na pljucnik@klinika-golnik.si. Stari izvodi Pljucnika ne sodijo v koš ali razrez. Ce jih opazite na oddelku, jih, prosimo, odnesite v najbližjo cakalnico. Bolniki in obiskovalci jih radi preberejo. Pljucnik, september 2021 Strokovni mozaik 19 Psihološka podpora zaposlenim na Kliniki Golnik Jeseni 2020 smo na pobudo strokovnih vodij Mihaele Zi-darn in Katje Vrankar ter ob podpori preostalega vodstva zaceli s psihološko podporo zaposlenim na Kliniki Golnik. Poleg indi­vidualnih srecanj, ki jih izvajava s kolegico psihologinjo Hano Kodba Ceh, smo na kliniki ponudili tudi skupinsko psihološko podporo. Izvedli smo skupinska srecanja po vec enotah klinike. Rezul-tat tega so bila posamicna srecanja z zaposlenimi v zdravstveni negi na oddelku 600, v kardiološki in urgentni ambulanti ter na kolegiju službe zdravstvene nege in oskrbe. Pripravili smo cikel desetih srecanj s strežnicami in petih srecanj z zaposlenimi v zdravstveni negi na oddelku 700. Na enoti internisticne onkologi­ 20 Strokovni mozaik Pljucnik, september 2021 je (EIO) pa so srecanja z zaposlenimi v zdravstveni negi postala tedenska, tako da ob sredah zjutraj na EIO potekajo t. i. psihou-rice. Od februarja do konca avgusta smo se srecali dvaindvajset­krat. V spodnjem odstavku sledi podrobnejši opis srecanj. Kaj pocnemo na psihouricah na EIO z zaposlenimi v zdravstve­ni negi? S šestimi zaposlenimi se dobivamo v telovadnici klinike. Ta je zelo primerna za skupinska srecavanja, z udobnimi sedeži, kjer res ni težko zaceti srecanja z navodili »udobno se namestite«. Temu po navadi sledi sprošcanje – ko si poskušamo zamisli-ti prijeten kraj, kako je videti tam, kako diši itd. Sprošcanje tedensko ponavljamo in ga nadgrajujemo. Po sprošcanju se s pomocjo vaj (npr. kako bi vas opisali vaši bližnji ipd.), ki so lahko tudi ustvarjalnejše narave (npr. vživite se v reporterja in porocanje o svojem bivanju v skupini v zadnji polovici leta). Vaje izvajamo z namenom prebujanja razmišljanja in doživljanja, ki povezana zacinijo skupen pogovor. Teme srecanj dolocamo skupaj, izhajamo pa iz aktualnih potreb. Doslej smo se pogovarjali o nacinih sprošcanja, o naših karakternih lastnostih (pozornost, skrbnost, mirnost ipd.), o vlo­gah, ki jih imamo v življenju (vloga sodelavca, starša, partnerja, mentorja itn.), katere vloge si še želimo živeti, o postavljanju meja (kako smo si razlicni v tem, kako jih postavljati, kako jih vzdrževati itn.), kako uvajati spremembe v življenje, pomenu neposrednega sporazumevanja … Na naših srecanjih ne deluje carobna palicica in spremembe se ne zgodijo cez noc. Srecanja so prostor in cas posamezniko­ve rasti in rasti skupine. Proces je pogosto zahteven, sploh ob upoštevanju številnih dejavnikov, venomer se zavedajoc, da gre za delovno okolje. Zakaj sploh predstavljati psihourice? Stigmatizacija psihološke podpore je po mojem mnenju poveza­na z nekoliko misticnimi in neoprijemljivim predstavami o psiho­loškem delu, kar lahko izhaja iz nepoznavanja. Zato menim, da je pomembno omogociti vpogled v delo na podrocju psihološke podpore, tako da si boste lahko tudi tisti, ki niste neposredno vpeti vanj, konkretneje predstavljali, kaj se skriva pod poimeno­vanjem »psihourice«. Morda je delovanje redne skupine na EIO lahko pobuda za rojstvo še kakšne skupine, bodisi znotraj enot ali z mešano zasedbo clanov, torej zaposlenih na razlicnih delovnih mestih. Klinika je odprta za tovrstne pobude. MIŠA BAKAN Re-vizija Cas dopusta lahko primerjamo z detourom življenja, v katerega radi zavijemo; se okopamo, poležimo, pretecemo, preplezamo, potisnemo stran. V tem casu lahko zbledijo podocnjaki. Dopust je cas odmika, možnost refleksije, re-vizije preteklega casa in postavljanje vizije prihodnjega ob ugodju, ki ga vzbujajo obiski ruralnih ali urbanih pokrajin, v vsakem s svojimi hedonistic­nimi vložki. Zunaj službenega kolesja lažje uzremo svojo življenj­sko pot – smiselno se je poglobiti in jo videti, hkrati pa videti tudi poti bližnjih. Vsak clovek je odvisen od drugih, zato je pomembno pripovedovanje, prav tako pomembno je poslušanje. Brez pripove­dovanja izgubljamo identiteto. Vsi pripovedujemo, ker smo simbolna bitja: z besedami, fo­tografijami, glasbo … Pripovedujemo s prikazovanjem custveno obarvanih trenutkov – dogodkov, ki se nas dotaknejo. Na tej poti se pojavljajo vrhovi, ki jih dosegamo vsak na svoj nacin. Pogled nazaj in poznavanje tako svojih kriz kakor užitkov vpliva na vizualiziranje prihodnosti. In kakšna naj bo prihodnost? Enaka, boljša, znosnejša, realnejša, z vec smisla? Vsakdanje izkušnje ljudi nam govorijo, da si ljudje želijo tudi drugacnega življenja, da pa do njega pogosto ne zmorejo oziroma jim nekaj ali nekdo to onemogoca. Res je, da življenja ne moremo vnaprej dolociti oziroma da to pogosto obide naše želje in pricakovanja. Potem smo marsikdaj razocarani, jezni ali žalostni. A pomembno je, da ne odnehamo. Da imamo cilje, a se hkrati lahko prepustimo. Tako pac je? Z razmisleki za nazaj in za naprej dajemo na mizo karte, ki jim nismo namenjali pozornosti, jih (ne) gledali in ne videli, ceprav so tu. Spontane in samodejne misli pogosto onemogo-cajo kriticno presojo, za katero si je pac treba vzeti cas in vanjo vložiti potreben napor. V metaforicnem jeziku te razmisleke lahko opišemo, kot da v dobri koži delamo fine, kdaj bolece zare­ze v upanju na prepoznavo sledi teh zarez v casu, ko morebiti ne bomo zmožni razmisleka, ki je temelj vseh odlocitev. Podobno kot pri pripravi vnaprejšnje volje o zdravniški oskrbi. Vse naše smeri pa sestavljajo skupno pot, predstavljene so nam naše skupne krize in užitki. Vizije trenutne skupne priho­dnosti so prepredene z naravnimi katastrofami in zbujajo tes­nobo, frustracijo. Slišimo pozivanje k spremembam družbenega življenja, naše skupne poti. Razni psihološki mehanizmi nam ob tem kot posameznikom pomagajo ostati v duševnem ravnovesju, da npr. lahko preprosto odmislimo, spregledamo, ne povežemo informacij, ob tem pa še upamo na cudež. Cisto nekaj drugega pa je odpiranje za nove ideje, nove nacine razmišljanja, gojenje obcutka, da je v zraku nekaj novega. Naše poti so videti res zelo drobne, nepomembne, vendar sestavljajo skupno cesto. O tem se je treba opominjati, saj smo nagnjeni k spontanim razlagam, ki temeljijo na že ustaljenih vzorcih, trenutnih zaznavah, na »kar vidim, je res« in na »tako pac je«. Za razumevanje in verjetje v tisto, cesar ne vidimo, pa je treba vložiti vec energije, potrebno je odpiranje za novo, neznano. Kakšna pa je v vaši vizualizaciji nova skupna prihodnost? MIŠA BAKAN HANA KODBA CEH Pljucnik, september 2021 Strokovni mozaik 21 Predstavljamo knjigo Elene Pecaric: Svoboda dihanja Elena Pecaric je diplomirana filozofinja in sociologinja kulture ter strokovna vodja programa Neodvisno življenje hendikepira­nih pri YHD (Društvu za teorijo in kulturo hendikepa). Je aktivistka, ki podira tabuje, promovira solidarnost in sodelovanje razlicnih skupin, osvešca in opozarja na nepravilnosti, ki jih doživljajo invalidi. Nedavno je izdala avtobiografsko delo Svoboda dihanja. Filozof Mladen Dolar je o knjigi zapisal: »Ne nemogoci spoj kar naj­bolj intimne zgodbe, najbolj bolece osebne travme, avtobiografskega razgaljenja, z uni-verzalnostjo cloveškega izkustva.« Knjiga med drugim govori o dogajanju na Golniku izpred 22 let in avtoricinem doživljanju ob tem, saj so ji v naši ustanovi vstavili kanilo (gospa Elena živi s traheostomo). Toplo priporoca, da »… bi knjigo prebrali vsi v 22 Drobtinice Pljucnik, september 2021 kliniki in tako prepoznali kriticne trenutke, ki jih pacienti doživljajo v takih usodnih trenutkih, ter razumeli, kaj je poleg uradne medicinske doktrine pri bolniku prav tako izrednega pomena«. V spodnjem zapisu jo predstavi tudi sama. »Prednost pa imam pred vsemi znanstveniki in medicinci, ki so to mojo izkušnjo in podobne dogodke sposobni opisovati zgolj in izkljucno z objektivnim, natancnim, strokovno specializiranim, znanstveno-medicinskim diskurzom oziroma v »svojem« žargonu, ki je vedno isti, izražen vedno na enak nacin. Vse obrobno se zanemari in izloci kot nebi­stveno in nepomembno, vse vrednosti se zaokroži, kar štrli ven, moti ali ne sovpa­da, se odstrani, dokler se ne dobi, kar se želi, dokler se praksa ali »primer« ne sklada z veljavno teorijo, dokler podoba ne sovpada s predhodno izbrano metodo in izdelanim nacrtom. Le spremenjena statistika morda lahko vzbudi dvom, da je interpretacija nekoliko zastarela in da teorija šepa, ker se spotika ob posame­zne primere, ki jih ni sposobna zajeti v okvir; da je morda potrebno razširiti polje spoznanja in dopustiti tudi izjeme, ki zahtevajo drugacno razlago. Vendar se zdi, da je mnogokrat veliko laže upogniti, zlomiti ali stlaciti te izjeme in jih poriniti v okvir kakor podati novo interpretacijo, razviti drugacne koncepte, razširiti polje spoznavnega in spoznavajocega. Prepricani so in verjamejo, da vedo in povedo vse bistveno, kar je treba vedeti in razumeti o samem dogodku, o mojem stanju ter pocutju in storjenih posegih. Tako je vse tisto, kar se mi je zgodilo, vse preživeto, vsa neverjetna izkušnja zre­ducirana in povzeta v teh nekaj hladnih in suhoparnih stavkih, ki nas seznanjajo z golimi fakti ter nas pušcajo nekoliko zacudene in morda, tiste obcutljivejše, z naježeno kožo. Svojo razlago in argumen­tacijo zelo radi podkrepijo s sklicevanjem na »številne najnovejše raziskave, ki dokazujejo /.../ in statisticne podatke, ki kažejo /.../«. Kako pateticni so na trenutke, ko nastopajo suvereno s svojo aroganco in samozadostnostjo ter se obnašajo, kot da vedo in razumejo vse, kar je sploh smiselno in koristno razumeti – tako lahko z istim zanosom, brez zadržkov ignorirajo, zanikajo in odmislijo tisto, kar se izmika njihovim tehnicnim prijemom, terapijam in obravnavam. Pri tem pogosto prezrejo ali jim preprosto ni mar, da bi imeli, gojili oziroma ohranili tisto najbolj »osnovno« veŽ-denje: posluh in razumevanje drugega ter pogovor z njim – skratka, da bi bili odprti za nove dogodke, izkušnje in predvsem spoznanja. Na sreco, ce imamo sreco, pa lahko naletimo tudi na izjeme. Seveda je povsem razumljivo in logicno, da se znot-raj dolocene stroke uporablja njej lastni žargon, saj bi bilo smešno pricakovati, na primer, bolj literarno izražanje. Vendar stvar ni vec tako naivna in nedolžna, zato bi tudi samoumevna ne smela biti, na neki drugi ravni, na ravni, ko stroka preide meje stroke, meje lastne kompetence in dometa; ko njen diskurz postane prevla­dujoc, vseprisoten ali celo univerzalen, ko prežema vse pore družbenega življenja. Ne samo, da jih prežema, tudi preoblikuje jih, spreminja »družbenost« samo; postavlja vrednote, crta meje dopustnega in dostoj­nega ter zapoveduje, kaj je normalno in zdravo – in vsem je dobro znano, da sta prav medicina kot stroka in z njo medi­cinski diskurz v sodobni razviti družbi (v nerazviti, odsotnost te možnosti) zavzela osrednje mesto.« ELENA PECARIC »Knjižni namig « Smo dojemljivi za branje? »Ko sem lahko še bral, sem tako dolgo gledal v besede, dokler v njih nisem videl kamna ali lubja – le besede so morale biti prave. Srce sveta, pisava: skrivnost, kakršna je sicer morda le še kolo ali pogled otroka. Moram spet brati. Branje je cudovita strast, ce se v njej skriva strastna želja po razumevanju; nekaj me sili k branju, ker želim razumeti. Ne smeš kar brati po dolgem in pocez: za pripoved, za knjigo moraš biti dojemljiv. Si dojemljiv?« — (odlomek iz knjige Moje leto v nikogaršnjem zalivu, P. Handke) Peter Handke: MOJE LETO V NIKOGARŠNJEM ZALIVU Nobelov nagra­jenec, izjemni pisatelj Peter Han-dke, v obsežnem romanu Moje leto v nikogaršnjem zalivu prenaša lastne misli, cutenja, izkušnje in potrebo po preobrazbi na glavnega protago­nista, pisatelja Gregorja, ki se za cas ustvarjanja naseli v predmestju Pariza in poimenuje svoj carobni koticek Niko-garšnji zaliv. Zakaj je preobrazba nujna, spoznavamo skozi domišljene zgodbe pevca, bralca, slikarja, nenavadne prija­teljice, arhitekta in tesarja, duhovnika in pisateljevega sina. Poeticna refleksija narekuje zbranost bralca in ni branje za kratek cas; vodi v razmišljanje o medcloveških odnosih, družini, prijateljih, potrpežljivosti, razu­mevanju, življenju: »Morda za vsakogar še naprej obstaja njegova knjiga življenja. Toda kaj piše v njej? Clovek brez idej je še nevarnejši od cloveka brez obcutka.« Haruki Murakami: UBOJ KOMTURJA prva knjiga in druga knjiga Zanimivo branje vodi po poti samo­refleksije znanega portretista, ki to v resnici niti ne želi biti, zato se v trenutku, ko žena prekine njuno zakonsko zvezo, odpravi v osamo, kjer ob pomoci odštekanega soseda in misticnega okolja koncno izrazi tisto, kar je že leta nosil v sebi. Njegovi portreti niso vec realne, natancno izdelane podobe narocnikov. Barvna kompozicija, ki nastaja po notranjem nareku, omogoca narocniku portreta, da se prepozna ali pa tudi ne … Seveda slikar v osami ni vseskozi cisto sam. Družbo mu delata dve mladi dami, vsaka na svoj nacin. Obcasno se zapelje v dolino, kjer mladini približa umetnost slikanja. Tu in tam ga obišce prijatelj, tudi slikar, sicer pa sin lastnika hiše, v kateri je portretist zacasno nasta­njen in v kateri se na podstrešju skriva slika z nazivom UBOJ KOMTURJA … duhovi preteklosti oživijo … Zakaj radi prebiramo Murakamija? Ker bralca nežno vodi iz sedanjosti v preteklost in nazaj, iz realnega v mistic­no, hkrati pa vedno znova opozarja, da bodimo zvesti sami sebi. Kent Haruf: NAJINI DUŠI PONOCI Kratka, a vsebinsko polnokrvna pripoved o dveh vdovcih, Addie in Loiusu, ki se jima za trenutek osmisli njuno sicer osamljeno življenje. Poti se prekriža­ jo in zacvetita v jeseni življenja. Nevošcljivost okolice in sebicnost lastnih otrok sta brezmejni in razdiralno posežeta v nežne vezi dveh ranjenih duš. Irena Svetek: RDECA KAPICA Psihološka kriminalka na mah pritegne k branju. Kdo je morilec lepe štirinajstletni­ce, ki jo najdejo mrtvo, obleceno samo v plašcek z rdeco kapuco? Množica profilov bralca uspešno zavaja … Vzpo­redno z iskanjem morilca se razkriva življenjska zgodba okrožnega državne­ga tožilca Mia Au-rellija. Velja si ga zapomniti, ker je glavni lik, ki ga bo avtorica uporabila v naslednjih kriminalkah. Rdeca kapica je namrec prva v seriji kriminalnih zgodb. Je sodobna in se dogaja na nam znanih krajih. »Postelja je zacela škripati, slišal je sopenje in njegova mama je zacela kricati. Njeni kriki so napolnili prostor. Nato je naenkrat vse potihnilo. Slišal je bitje svo­jega srca, strah ga je popolnoma ohromil. Nekaj je zacelo kapljati na njegovo celo. Dolgo je ležal pod posteljo, ni si upal pre­makniti, ni si upal dihati.« Sally Rooney: NORMALNI LJUDJE Kaj druži Mari­anne in Connella? Srednješolska ljubezen ali trmasto nasproto­vanje nenapisanim pravilom družbe, ki meni, da se intimno druženje mladostnikov iz bogate in revne družine preprosto ne spodobi? Potreba po dokazovanju premoci ali samo želja pripadati? Je bogata družina bolj ljubeca kot revna enostarševska ali je mogoce obratno? Zakaj Marianne nepre­mišljeno menja partnerje in se vedno bolj izgublja, ceprav je nadpovprecno uspešna študentka zgodovine in politologije? In za- Pljucnik, september 2021 Drobtinice 23 kaj se Connell, kljub neštetim poskusom odtujitve, vedno znova vrne k Marianne? Kaj je normalno in kdo so normalni ljud­je? Odgovor se skriva v romanu … Khaled Hosseini: TEK ZA ZMAJEM in TISOC VELICASTNIH SONC Tek za zmajem je tankocutna pripo­ved o prijateljstvu dveh afganistan­skih deckov, ki ga skali kruto nasilje sovrstnikov. »Obstaja pot, da se pobolj­šaš. Da spet postaneš dober.« Na poziv Rahim kana nespokorjena preteklost po tridesetih letih oživi … Roman pritegne k branju, ker opisuje Afganistan in njegove prebivalce ter razlaga obicaje, ki nam niso domaci in jih sicer težko razumemo. Po-tem ko je Hosseini uspešno prodrl na knji­žni trg s cudovitim prvencem, v katerem se posveca usodi dveh deckov, v drugem romanu z naslovom Tisoc velicastnih sonc opisuje usodo dveh žensk. Ženskam živ­ljenje v Afganistanu ni z rožicami postlano, zato jih pred propadom vcasih lahko reši le trdno prijateljstvo, ki ga tkejo nevidne niti trpljenja in nesrecne usode. Ahmed Buric: TI JE SMEŠNO, DA MI JE IME DONALD? Ervin Hladnik Milharcic v spremni besedi zapiše: »Pri­vlacnost Donalda je v neskoncnem nizanju besed in stavkov, s kate­rimi hodi skozi svoje mesto in svoje spomine na vojno. Brez patetike, samopomilovanja, brez neskoncno mucnih opisov sebe kot žrtve okolišcin in brez vsakršnega suma, da si je kar koli izmislil. Seveda sta Donald in njegova vojna literarna fikcija. Vendar si je Buric sestavil svoj jezik, v katerem lahko skozi oci drugega vojna piše samo sebe. … Ti je smešno, da mi je ime Do­nald? je prelep protivojni roman.« Toplo priporocam v branje, ker tragiko­micne zgodbe nevsiljivo širijo obzorje … Sarajevo danes ni vec nekdanje Sarajevo, pa vendar: »In kam sem torej prispel? Ni-kamor. Evo me tu, v Sarajevu, ce bi poza­bil vse, kar vem, ne bi bilo nobene škode, ampak po drugi strani, kar je moje, tega mi noben ne more vzet, ceprav – kaj bi kdo s tem, same ruševine in spomini.« Rumena Bužarovska: MOJ MOŽ Ni samo ena, enajst jih je: Moj mož pesnik, Juha, Prešuštnik, Geni, Nektar, Prazno gnezdo, Clovek na­vad, Oce, Sobota, ob petih popoldne, Lile, Osmi marec. Enajst zgodb, ki bralca pritegnejo z iskrivostjo, s prefinjenim opisom odnosov znotraj družine in širše. Središce je vedno ženska, podcenjena v družbenem omrežju. Je lahko zato tudi mašcevalna do drugih, ceprav tvega, da bo sama najbolj prizadeta? Hanif Kureishi: NICLA Kratkocasno branje, ki bralca premetava kot razburkano morje ladjo: ta trenutek je na strani Walda, svetovno znanega uspešnega film-skega režiserja, ki ga starost, po letih razvratnega življenja, priklene na invalidski stol. Že naslednji trenutek se bralec poistoveti z režiserjevo veliko let mlajšo ženo Zee, ki si po dese­tih letih nenehne skrbi za obolelega moža koncno omisli ljubimca Eddija. Roman, prežet s crnim humorjem, vzburja: kdo bo koga ukanil, zviti Waldo Zee in Eddija ali bo obratno? »Umiranje ni tako napacno. Morate kdaj poskusiti.« Erling Kagge: TIŠINA V CASU HRUPA Norveški razisko­valec, ki je prvi osvojil vse tri vrhove sveta (se­verni in južni tecaj ter Everest), med drugim zapiše: »Ti­šina, ki ti kot mlad ptic pociva v dlani. Sam na morju lahko slišiš vodo, v gozdu žuborenje potoka ali šelestenje vej v vetru, v gorah pa drobna gibanja med kamni in mahom. To so tre­nutki, ko nam tišina nudi zavetje. Išcem jih v sebi. Iz minute v minuto. Lahko se zgodi v naravi, prav tako pa tudi v pisarni, ko si vzamem trenutek odmora tik pred sestankom ali se umaknem iz pogovora. Izklopiti sveta ne pomeni, da pokažemo hrbet okolici, prav naspro­tno: pomeni, da svet vidimo jasneje, se držimo zacrtane poti in skušamo ljubiti življenje.« Dušan Jovanovic: NA STARA LETA SEM VZLJUBIL SVOJO MAMO Avtor humorno, brutalno iskreno in brez zadržkov v ob-liki kratkih izpovedi in pripovedi piše o svojem pestrem življenju, o odnosih z bližnjimi, sodelavci, znanci, prijatelji, s katerimi hipno prekine zvezo, kadar zacuti, da je ogrožena njegova avtoriteta. Nepremišljene odlocitve sicer pogosto globoko obžaluje, kljub temu pa se ne zmore pravocasno opraviciti. »Prosim, ne pricakujte, da bom zmeraj dober, prijazen in ljubec. Vcasih bom hladen, grob in sov­ražen. Potem mi bo žal in trudil se bom, da sovraštvo vzamem nazaj, ga razvelja-vim in preklicem. To je hudicevo težko, ampak to sem, vcasih nerad, obotavljivo z odporom, tudi storil. … Kajti nic na svetu ne more onesreciti cloveka bolj kot sovraštvo. … Sovraštvo ne ubija samo sovražnikov, ampak tudi tiste, ki sovraži­jo. In to je definitivno ena redkih stvari, ki držijo kot pribite. Ko izgubiš ogenj, ki ti omogoca ustvarjati in ljubiti, izgubiš vse.« MIRA ŠILAR Novosti v knjižnjici Strokovne novosti (izbor) • Global tuberculosis report 2020. Ge­ neva, 2020. • WHO Classification of Tumours Edi­torial Board. Thoracic tumours. 5. izd. [Lyon], 2021. • Obvladovanje raka v casu covida-19 v luci preventive: XXVIII. seminar »In me­moriam dr. Dušana Reje«: Ljubljana, 3. december 2020. Ljubljana, 2020. • Splošna bolnišnica, Slovenj Gradec: 120 let, years: 1896–2016. Slovenj Gradec, 2016. • Bruaddus, C., ur., et al. Murray & Na-del's textbook of respiratory medicine. 7.izd., Philadelphia, 2022. 24 Drobtinice Pljucnik, september 2021 • Parker, M. S., et al. Lung cancer scre-• Bagar, S., et al. Zdravje v Sloveniji. bljana, 2021. ening. New York, 2018. Ljubljana, 2021. • Ravnikar Šurk, M., ur. Instituti javnega • Camm, A. J., ur. et al. The ESC textbo-• Gabrijelcic Blenkuš, M., ur., et al. narocanja. 1. natis. Ljubljana, 2021. ok of cardiovascular medicine. 3. izd., Neenakosti v zdravju: izziv prihodnosti Oxford, 2018. v medsektorskem povezovanju. Lju-Vabljeni! Knjižnicne novice Med zares starim knjižnicnim leposlovjem se skriva nekaj zakladov. Najstarejša knji­žica je stara vec kot 130 let, pesmi Luize Pesjakove so namrec izšle davnega 1889! Na policah je tudi nekaj knjig, ki tako kot naša ustanova letos praznujejo sto let. Skupno hranimo približno 70 enot gradiva, izdanega do leta 1921. V veliki meri gre za izrabljeno in/ali poškodovano gradivo, ki ga ne izposojamo in bo zato v prihodnjih mesecih izloceno iz knjižnicne zbirke. A preden kdo zastriže z ušesi: odpisano knji­žnicno gradivo smo dolžni najprej ponuditi Narodni in univerzitetni knjižnici, po tem pa ga, kot obicajno, ponudimo ostalim knjižnicam ter zaposlenim. O vsem boste pravocasno obvešceni. ANJA BLAŽUN Kliniki Golnik ob stoletnici želimo:  da bi še dolgo ponosno in trdno stala ob vznožju Kriške gore,  da bi bolnikom nudila kakovostno obravnavo in jim vlivala upanje,  da se sloves uspešnosti klinike še okrepi in razširi zunaj slovenskih meja,  da se med njenimi zaposlenimi še naprej ohranjajo in tkejo prijateljske vezi. Iskrene cestitke!!! .Laboratorij za klinicno imunologijo in molekularno genetiko Kliniki želimo, da spet postane hiša prijaznih, pripadnih, kolegialnih, socutnih, med seboj znanih in povezanih ljudi, z VIDNIM nasmeškom (brez mask.). Hkrati želimo, da stara castitljiva stavba, ki jo predvsem v kletnih prostorih že pošteno nacenja cas, dobi možnost sanacije in ureditve novih prostorov. Laboratorij za citologijo in patologijo Kljub temu da je Klinika Golnik sposobna velikopoteznih stvari, ji v našem laboratoriju vošcimo oz. želimo predvsem tistih drobnih malenkosti, ki bodo njeno notranjost polnile z zadovoljstvom … Torej, draga naša klinika, ob tvojem 100. rojstnem dnevu ti želimo:  da bi se v tvojem osrcju spet našel prostor za majhno trgovinico, v kateri bi si lahko kupili kakšen priboljšek, malo pokramljali ter si ob vonju in pogledu na sveže pecene rogljicke že zjutraj priklicali nasmeh na obraz; (Renata)  da bi se tvoji zaposleni lahko spet vec družili med seboj, da bi se na hodnikih prepoznavali in se drug drugemu kdaj pa kdaj tudi malo nasmehnili; (Nataša)  da bi se po tvojih hodnikih zaposleni lahko cim prej sprehajali brez mask na obrazih. (Tim) Laboratorij za klinicno biokemijo in hematologijo