Za poduk in kratek čas. Iz Maribora v Solčavo in savinjsko doliift. . IX. Dolina lačka je precej širna, planine okoli nje so večjidel vse lepo obraščene z zelenim drevesovjem; golib, skaluib reber ni veliko videti. Okolica slovi zavoljo obilnib postrv, katerih se največ nabaja v lučkem potoku, ki se kaj urno ne daleč za vesjo v Savinjo izteka. Gorjanci lučke fare se radi vkvarjajo z planinskim lovom in marsikatera smešnica se o njih pripoveduje. Eno hočem zapisati. Na visoki planiui bila je za osamljenim hramom zelena njiva, ki je proti Savinji močao visela. V bližnjem košatem gozdu pa je irael medved svoj brlog, od koder je po noči rad prikobacaval na zeleno njivo, kder se je na svoj debeli kožuh položil in proti Savinji drskal. Kmet je to zapazil ia sedaj tubtal, kako bi kosmatemu stricu jedno zasmodil. Nabije puško in se v noči postavi na prežanje. Ni dolgo čakal, ko je v gozdu suhljad začela pokati pod debelimi tacarai težkega medveda; ta je bil kmalu na višini pri koncu njive, se na zeleno posteljo Bpustil in ,,rks" zdrskal proti Savinji; hitra vožnja se mu je dopala tako, da jo je še parkrati ponovil, potem pa na bližnjo hruško splezal hrušek žret. Pod bruško so stale stare gare. Ko je hruškov tat že na bruški čepel, prileze tiho kmet, nastavi puško, vstreli ia spusti ves svinec medvedu v debeli kožub. Medved se uepričakovanega pozdrava močno prestraši, v straliu iz drevesa skoči na gare; te se zrabljajo in z medvedom uaglo proti Savinji novzdol letijo; medved takej vožnji neprivajen hoče gare ustaviti, 8i pa tace med kolesi polomi. Drugo jutro najde kmet medveda razbitega pri Savinji. Pogledali smo tudi cerkvo, ki je posvečena st. Lavrenciju; cerkva je lepa, snažna, dovolj prostorna, v podobi križa postavljena. Od Lu6 dalje naprej nam je potno kljožnjo nosilo snažno gorjan8ko dekle. Mo6na deklina je vse pospravila v lesen koš, si ga nataknila na široke rame in se ž njim pred nami zibala kazaj6 pot, po katerej imamo iti, ako bočemo priti v Ljubno. Cesta iz Luč v Ljubno je sedaj dobro popravljena in drži vedno kraj bistro tekoče Savinje. Solnce je med tem fleusmiljeno pripekalo, da bi se nam lehko ves drobiž v mošnji razpustil. Dobri 2 uri smo bodili, ko smo na levi strani visoko na strmem zagledali podružnico sv. Primona, pred naini pa — tig Ljubuo. Pri ljubniškem župniku č. g. Mat. Steinadu smo jednega tovariša zastavili, ostala 2 sva se pa odpeljala k sv. Francisku v Stražah. Sicer pa pridem v Ljubno nazaj in bom tedaj kaj več povedal o ,,flosarskemu trgu. Sv. Francišk Ksaverijan, sloviti in čudodelni apostol indijskib zamorcev, ima v St.ažah resnično častitljiv spominek. Cerkev stoji na ljubeznjivo lepi višavi, iz katere se vidi po celi gornji savinjski dolini. Nekdaj je tam stala kapela sv. Barbare. Toda v začetku 18. stoletja je v taruošnjib krajih ljudi stiskala strahovita lakota; ljudje so jedli, kar je le v usta moglo, celo drevesno skorjo so blastno glodali. Lakoti je se pridružil še pomor vsled neke kužne bolezni. Vsa gornjegraška okolica, h katerej je spadala tudi sv. Barbara, bila je velika bolenišnica. Ljubljanski škof in drngi gospodje so pomagali, kolikor so- mogli, ali revšina in uadloga bila je prevelika. V tej sili potrkajo gornjegraški dubovniki na druge dveri, kder se uajde pomoči dovolj za vsako težavo. Obrnejo se k Bogu in si izvolijo za piiprošnika pri njem sv. Franciška Ksaverijana, o katerem je bilo takrat veliko slišati, kako so se na njegovo pripjošnjo godile čudovite prigodbe. Bilo je 2. decembia 1. 1715, ko je pobožni duhovnik Abac z 2 tovarišema iz Goiujegagrada po noči sem prinesel sliko sv. Franciška, ki je bila v Ljubljani uapravljeua, ter jo je na strani pri altarju sv. Bavbare obesil in drugi deir god apostola Indijancev slovesno obbajal. Kakih 10 let pozneje je že stala lepa prostorna cerkev, kateio je ljubljanski škof Zigmund ua dan sv. Sinaona in Jude 1. 1728. slovesno posvetil. Šiino poslopje duhovnikom za stanovauje odraeujeuo je tudi dubovuik Ahac dal postaviti leta 1734. Roinauje ali sveta pot v Straže je nekdaj močno slovcla. Od domačib krajev pa tudi iz tujib dežel piibajalo je muogo pobožnikov, ki so tukaj potnoči izkali, ali se za prijeto dobrotc zabvalili. V zakladnici je uinogo dragoceuih daril, plaščev, plnvijalov, kelibov; posebno lepa in dragocena je jedna monštranca. Razun teh je še mnogo diugib zlatih in srebruib daiil, poslanih iz kraljev.skib in cesarskih liiš. Več reči je, ki so bile poslane od cesarice Marije Terezije in njenih beeri. Meui so za sv. mešo oblekli zlati plašč, katerega je darovala uadvojvodinja Marija Magdaleaa, hčer Marije Terezije. (Dalje prib.) Smešničnr 5. Kovač iu kovačica sta sc skregala; kovač sedi jczen za ruizo, kovačica mu postavi pred nos skledo kislega zelja. Kovač vzame žlico in si naglo zagrabi zelja, ki je pa bilo še precej žgeče, tako, da si je kovač jezik in astnice opekcl. Razkačeu popade skledo in jo boče kovačici v lnbet zakaditi, toda o joj, v naglici vzdigne skledo previsoko nad glavo, skleda zleti prazua kovačici v lirbet, zelje pa ujeuui za šiujak med siajco iu kožo. Nagla jcza je situa reč !