Dobri ljudje 10. Pripovedka in zgodba. ^H u#fi^V5)ilno stara je že pripovedka; zgodba pa je 1 |||rij^P iz novejših časov, iz zadnjih italijanskih bojev. I (J^t^i a)Pripovedka. l Komu ni znana arabska pripovedka, ki se je že j tolikrat pripovcdovala pod naslovom: nSrajca sreč- j nega človeka". Ponovim jo le obkratkem: Neki vzhodni kralj zboli in derviši mu prero-kujejo, da ozdravi, če bo mogel obleči srajco sreč-negačloveka. Paše in vezirji začno iskati, iščejo, iščejo srečnega j Človeka; a po več mesecih se vrnejo in žalostno izpo-roče kralju, da ni nikjer nobenega srečnega človeka na svetu. j Toda čuj, tam na polju zaslišijo veselo petjc 1 poljedelca, sključenega nad brazdo; tako veselo sc je razlegalo petje, da se mu ministri približajo in ga na-govore: nT\ si torej srečen, kmctič, ki prepevaš tako brez-skrbno in veselo ?" ,,Seveda sem," odgovori preprosti poljedelec. Dvorjani se spogledajo in vzkliknejo: „0 dobr» mož, tvoje srajce potrebujemo, tvojo srajco bi radi!" ,Mojo srajco bi radi!" se zasmeje kmctič, da mu kar ves obraz zažari — ,,mojo srajco! prcsneto si bo malo opomogel, kateri izmed vas jo bo imel. Poglejte!" Odkrije svoje gole prsi . . . ni imel srajcef Ne bom pristavljal naukov tej lepi pravljici, povem. rajši takoj še zgodbo. b) Z g o d b a. Zgodba pa govori o mladi, bogati gospe, ki se je večkrat doigočasila in sama sebi smilila ter se čutila nesrečno od same sreče. Nekega večera sedi na naslonjaču pri tnizi, na kalcri je bilo naloženih več modnih časnikov, not,. 32 51 P3 knjig in knjižic. Zdaj seže po tej, zdaj po drugi. In ko tako lista semtertja, naleti na pravljico o srajci srečnega moža. nOj nerodneži!" vzklikne, nniso mogli najtr srajce srečnega moža; hej! jaz pa, jaz najdem srajco srečne ženske!" Urno se odpravi precej drugo jutro na iskanjer ki ji je bilo olajšano s tem, da je imela več znank v raznih krajih. ln ker je znala jako prijazno nastopati, ji tudi niso zamerile gospe in gospice, žene in ženice, te jih je vprašala: nAI i si srečna? Ali s te srečni?" Na to vprašanje je zopet in zopet siišala odgovor: ,Ne!" Nekatere so odgovarjale glasno in odločno, druge pa bolj tiho ali le z otožnim nasmehom; mno-gokje je tudi solza odgovorila mesto ust. Povsod, povsod enako! Vsa obupana se spomni, da bi bilo dobro vpra-šati za svet gospoda župnika, ki je moder in izkušen mož. Ob vprašanju, li pozna srečno žensko,se tnašnik nasmehne. ,,Nate, gospa, tukajle berite prve vrstice tegaie pisma." Gospa čita: „0 moj oče, moj oče! kako sem srečna!" sVendar ena srečna! Pa jo li poznate? Kje je?" Oče-lovski odgovori duhovnik: »Poznate jo tudi Vi, gospa." ,,Kje pa je ? Kje pa je?" nNi je več na Francoskem, marveč zdaj je v ltaliji pri naših ranjenih vojakih. Orofica Amalija pl. Orandual je, ki Vas je večkrat sprejela v svojib sobanah." nOna!" Takoj drugi dan je odrinila iskalka sreče na Laško. Popraša na vojaški straži; smejejo se in odgovore: ,Tu ni nobene grofice!" Ko natančneje pojasni, ji reče neki častnik: BGrofica pl. Orandual je paČ pri armadi, pa z imenom sestra A ma Ii j a u smi Ijenka." In po~ kaže jo, kako obvezuje ranjence in osrčuje umirajoče. nSestra, ali ste srečni?" ,,Oh! da!" odgovori redovnica z neizrečno ve-selim smehljajem. BAli popolnoma?" 4* Ssr 52 PS ^W ,,Toliko, kakor je mogoče tu na zemlji, ko pri- ¦ čakujemo tam gori ... oh! tam gori, moj Bog! ko bi se mogla še bolj žrtvovati!" nSestra, nekaj bi Vas poprosila, pa nikar se mi ne smejajte . . . Dajte mi srajco, ki jo nosite!" nRada. toda," odgovori sestra v zadregi, Jo je nemogoče." ,,Ne! ne! jaz je potrebujem." ,Je nimam več! Davi je bolnikom zman j kalo platna, pa sem jo raztrgala, da sem napra-vila cufanja (šarpije).* Mlada dama povesi glavo rekoč: ,Hvala, sestra! zdaj razumem; sreča se ne podari, marveč se mora kupiti, kakor ste ]o kupili Viz bogoljubnostjo in z deli krščanske ljubezni. Našla jo bom, kakor ste jo našli Vil" (Paillettes d'or.) . 11. Sv. Marija Magdalena Paciška. Ta svetnica je imela že v nežnih otroških letih silno blagočutno in usmiljeno srce. Njeni sfarši so že prav majhno jeli pošiljati v šolo k ,,ubožnim nunam." In dobri starši vedo, da so otroci posebno zadovoljni takrat, ko imajo kak dober grižljaj pri sebi; tudi mali učenki niso dajali samo šol-skih reči v torbico, marveč pridejali so tudi vselej kaj za njene mlade zobe. Toda dobra deklica se ni nikoii dotaknila sama teh jedil, marveč grcde mimo mestne ječe, kjer so ubogi jetniki prosili miloščine, je iz Iju-bezni do Boga z velikim veseijem podarila vse, kar je imela v torbici. Tudi doma ji niso mogli storiti vcčjega veselja, kakor če so dali njej miloščino v roke, da jo je ona delila. Z enakim veseljem je blaga deklica delila duhovno miloščino. Kjerkoli se je ponudila ugodna priložnost, je učila male otročiče moliti očenaš, češčenamarijo, apostolsko vero itd. Posebno je bila vesela vselej, kadar so jo starši vzeli s seboj, ko so šli stanovat na deželo na svoje posestvo. In kaj menite, zakaj je bila tcga tako zelo vesela? Mala učenka je tu smela biti učiteljica! Zbrala je okrog sebe deset do dvajset vaš- Si 53 ta kih otročičev, dečkov in deklic, ter jih je poučevala v glavnih resnicah naše svete vere. Da bi se otroci rajši in uspešneje učili, je z tnaterinim dovoljenjem da-jala ubožnim dečkom malo miloščino, deklicam pa nove predpasnike in rutice. Vsakdo se je čudil potrpež-Ijivosti in vnemi, s katero je mala svetnica opravljala to prelepo delo krščanskega usmiljenja, kako dobro je moralo biti lo zlato otroško srce, ko se je še izpo-polnilo v redovniškem svetem življenju! (Natančnejši opis mladih let te izvoljenke Božje najdeš v mladinski knjigi ,Zgledi bogoljubnih otrok." II, str. 126.) 12. Rokodeiskl pomočnik. V mestu Anklaum na Pomorjanskem je 1. 1804. ro-kodelski potnočnik potrkal na vrata, da bi poprosil za običajno potnino. Ker se nihče ne oglasi, odpre tiho duri in vstopi. Stara, bolna ženica leži na postelji in mu izkuša dopovedati, da sama nima ničesar. Mladenič odide, pa se čez kakih pet ur zopet povrne. Uboga starka mu zopet ponavlja še bolj pre-pričevalno, da mu ne more dati ničesar. On pa stopi dostojno in prijazno k mizi in poklada na kup iz obth žepov kruha, ki ga je bil nabral, in enako tudi nabrari drobiž. ,To je za Vas, uboga, bolna gospa," se na-smehlja in poslovi ter rahlo zapre duri za seboj. Stara mamica se je imenovala Laroque (b. Larčk), mladc-ničevo ime pa je zapisal angel v nebesih, ker angelom je posebno všeč č^ ubožec pomaga ubožcu. Ambrosius, Paillettes d'or