GLASILO ZZB ZA VREDNOTE NOB SLOVENIJE B E S E D Afebruar 2020 Poštnina plačana pri pošti 1102 Ljubljana ZZ B NO B SLOVENIJE 1941 194 5 O F 9 772463 821805 D a, pred nami je 8. marec in še marsikaj! Za nami je 75 let od osvoboditve Ljubljane, 25 let od četrte ženske svetovne konference! Zavedamo se, da brez tovarištva in so- lidarnosti ne bi šlo na boljše. Ženske na Slovenskem so že v NOB pokazale svojo voljo: razbile so okove tradicije. Prevzele so nase vso odgovornost, zato so bile vse: bile so aktivistke na terenu, kjer so zbirale hrano, obleko, orožje, sa- nitetni material; bile so vodilne zdravnice v partizanskih bolnišnicah – nista bili samo Franja in Pavla, bile so še Ruža Šegedin, Božena Grosman in druge – bile so bojevnice, ki so imele svojo žensko četo; 8. januarja 1943 je na Pohorju padel ves ženski vod skupaj z borci Po- horskega bataljona; danes še živi edina jugoslovanska heroina Andreana Druži- na - Olga; vodja v VOS-u je bila Zdenka Kidrič - Marjeta in potem prva ministri- ca v prvi slovenski vladi leta 1945 Vida Tomšič. Ker so bile vse, so že leta 1942 dobile volilno pravico. Po osvoboditvi so začele obnavljati do- movino, se šolati, postale so gospodar- sko neodvisne in po letu 1974 so začele razpolagati s svojim telesom. Socializem za ženske ni bil svinčeni čas. Svinčeni čas je bil za moške, ki so si želeli oblasti, pa je s svoji načinom razmišljanja niso mogli doseči. »Zlati« časi za moške so se začeli po letu 1991, za ženske pa rahlo in postopno krčenje ženskih pravic. Marsi- katera ženska, predvsem mlada, je bila ob vsakodnevne rituale: ni mogla hoditi v službo, bila je manj plačana, delodaja- lec jo je odklanjal, ker je ženska, ni imela stanovanja, občasno sta bila napadena njena svoboda in telo. Od leta 2001 smo ženske na Slovenskem izgubile pravico do samostojnega odločanja o svojem te- lesu, saj je pri umetni oploditvi odločitev para, ne več posamezne ženske. Zdaj je v parlamentu pobuda za boljši in pravičnejši volilni sistem. Resno bi bilo razmisliti o tem, kaj to pomeni za ženske in kako odpraviti izrinjenost žensk z mest odločanja. Do danes smo bile pozorne na postavljanje kandidacijskih list, zdaj pa moramo spremeniti cilj državnozborskih volitev, to je uzakoniti razmerje med spo- loma 50 : 50 v državnem zboru samem. Šele z ženskim razmišljanjem lahko do- sežemo, da se zmanjšata sovražni govor in nasilje nad ženskami, da se spoštujejo in razširjajo pridobitve javnega zdra- vstva, šolstva, dolgotrajne oskrbe, ki je dobrobit za generacije pred nami, ter da se ohrani dostojanstvo delavk in delav- cev v poštenem delovnem odnosu – nič več v prekariatu! Spet gre za polnopravnost žensk! 8. marec in še marsikaj UVODNIK NADALJEVANJE NA STRANI 2 Janez Stanovnik 1922–2020 IMELI SMO LJUDI Velika množica ljudi je na ljubljanskih Žalah 6. februarja k zadnjemu počitku pospremila Janeza Stanovnika, nekdanjega predsednika Predsedstva SR Slovenije, nosilca partizanske spomenice 1941, častnega predsednika ZZB NOB Slovenije, partizana, tovariša, zavednega Slovenca in častnega meščana Ljubljane. Kot je ob slovesu dejal prvi predsednik samostojne Slovenije Milan Kučan, je z njim odšla ena najsvetlejših osebnosti tistega rodu Slovencev, ki je pomembno zaznamoval naše življenje v drugi polovici 20. stoletja. S T R A N 8 - 9 Foto: Jani Alič AKTUALNO O izdanem nauku Uničevanje komunistov verska dolžnost Knjigo Štefanije Podbevško- ve Sveti Urh sem pregledal, in to čeprav mi je množica grozovitosti, popisanih v njej, vzbujala gnus, sram in obup, ki lahko človeka privedejo do poslednje groze. Delo je kronika dogodkov na tem pošastnem morišču. O nje- ni zgodovinopisni vrednosti ne bom razpravljal. Gotovo je dokument, ki je zanesljivo avtentičen in strogo resnico- ljuben. Kot taka mi je knjiga vzbudila razmišljanje o mo- ralni podobi poglavitnega akterja v krvavem dogajanju, o katerem govori. Za to je v njej gradiva v izobilju. Narodno izdajstvo našega kato- liškega tabora je bilo razjasnjeno že med osvobodilno vojno, razjas- njeno in obsojeno, kakor ustreza pravici, zato ni moj namen zno- va razpravljati o njem. Pač pa me spričo vsega, kar sem bral v knjigi, zaposluje drugo izdajstvo, ki ga je zagrešila slovenska Cerkev in ki je danes bolj potrebno premisleka in osvetlitve. To je njeno izdajstvo na- uka, tiste filozofsko-moralne misli, ki Cerkvi daje smisel in pomen, kakršnega ima. V kulturni zgodovini človeštva je katolicizem odigral neko vlo- go. Njegovega pomena seveda ni iskati v njegovi mitologiji, ki je Knjiga Štefanije Podbevšek Sveti Urh je kronika dogodkov na tem pošastnem morišču. Gre za dokument, ki je zanesljivo avtentičen in strogo resnicoljuben. Josipa Vidmarja pa je v branju knjige še posebej zaposlovalo izdajstvo, ki ga je zagrešila slovenska Cerkev in ki je danes potrebno premisleka in osvetlitve. Živa Vidmar članica predsedstva ZZB NOB Slovenije Josip Vidmar pravljična in naivna kakor vse mi- tologije. Njena metafizična misel je skromna, antropocentrična in celo antropomorfna, skratka zadostna samo za preproste pameti ali pa za pregnane umovalce, ki se ravnajo po geslih, kakršno je znani izrek: »Credo, quia absurdum.« Verujem, ker je nesmiselno. Podobno je z mistično vsebino krščanstva, ki je tako in tako dostopna le redkim – recimo – izbrancem in ki le redkim pomeni življenjsko resničnost. Edi- ni resnično pomembni del krščan- skega nauka je njegova moralna misel, ki dejansko vsebuje napot- ke za razvoj človeka v razumno in blago bitje. In ravno ta žlahtni del svojega nauka je slovenska Cerkev najogabneje izdala. Cerkev podpirala uradno politiko Tudi ta zločin je znan, vendar se mi zdi, da je le premalo razjasnjen in da nam premalo določno živi v zavesti. Kakšna je njegova ne- izkrivljena podoba? Konec tridesetih let tega 20. sto- letja smo se Slovenci znašli pred odločitvijo, ki je nemara najdaljno- sežnejša v naši dosedanji zgodovi- ni. Spominjam se razpoloženja v najširših slojih našega naroda, ki sem ga lahko opazoval pred oku- pacijo v času Društva prijateljev Sovjetske zveze in nabiranja pod- pisov za to društvo, nato pa še na zadnjih orožnih vajah, na katere sem bil poklican v poletju 1940. Naravni instinkt ljudi je iskal mož- februar 20202 dr. France Križanič O obnovljivih virih energije O bnovljivi viri energije so sonce, veter, tekoče vode, plima in valovi, les, druga biomasa in bioplin, geotermalna energija ipd. Njihova značil- nost je, da se v določenem času naravno obnavljajo. Uporabljajo se lahko za proizvodnjo električne energije, za segrevanje vode, prosto- rov, za pogon strojev in transportnih naprav. Pri energiji iz obnovlji- vih virov sta dve težavi, proizvodni stroški in skladiščenje. Proizvodni stroški se sicer s širšo uporabo in standardizacijo zmanjšujejo. S tem namenom običaj- no spodbujajo uporabo energije iz določenega tipa obnovljivega vira (na primer vetra) države, v katerih so tudi proizvajalci naprav za to proizvodnjo. Mariana Mazzucato v svoji knjigi Podjetniška država navaja zanimiv primer, ko Nemčija s spodbujanjem porabe energije, pridobljene v sončnih elektrarnah, spodbuja predvsem razvoj proizvo- dnje teh elektrarn na Kitajskem. Zadnje ocene poenotenega stroška električne energije (Lazard’s Levelized Cost of Energy) kažejo, da je proizvodna cena pri vetrnih elektrar- nah od 26 do 51 evrov za MWh, pri sončnih elektrarnah, postavljenih na poljih (ne po posameznih strehah), od 33 do 40 evrev za MWh, pri premogu od 55 do 130 evrov za MWh ter pri zemeljskem plinu od 138 do 187 evrov za MWh. Pri slednjem se v kogene- raciji oziroma proizvodnji tople vode in električne energije cena zniža na od 37 do 67 evrov za MWh. Odprto vprašanje razvoja, temelječega na porabi energije, pridobljene iz obnovljivih virov, ostaja njeno skladiščenje. Tam, kjer so največje zmogljivosti, je pridobivanje energije neenakomerno in odvisno od sončnega sevanja ali vetra. Spodbujanje proizvodnje energije iz obnovljivih virov, pa tudi spodbujanje učinkovite rabe energije, vključno z uporabo daljinske toplote, je del energetske politike sodobne države. Njen namen je zagotavljanje vsaj minimalne samozadostnosti danega naro- dnega gospodarstva pri oskrbi z energijo (podobno kot pri vodi in hrani). Pri tem ima na voljo subvencije, obdavčenje drugih virov energije in regulacijo (različni predpisi). V obdobju globalizacije, povezane z informacijsko revolucijo (od leta 1980 dalje) in seli- tvijo proizvodnje v manj razvite dele sveta, industrializacijo ter motorizacijo Kitajske, Indije in večine daljnovzhodnih držav je postalo spodbujanje proizvodnje energije iz obnovljivih virov prvovrstni ukrep politike za zaščito okolja. Omenjeni proces je namreč pospešil segrevanje ozračja, značilno sicer tudi za prejšnja obdobja po začetku indu- strijske revolucije (1760). Slovenija ima tehnični potencial za proizvodnjo 51 TWh električne energije iz obnovlji- vih virov, od tega največ, kar 20,5 TWh, iz sončnih elektrarn (Zvone Košnjek in drugi: Razvoj sektorja proizvodnje električne energije v Sloveniji do 2050). Za spodbujanje proizvodnje energije iz obnovljivih virov ter soproizvodnje toplote in električne energije z velikim izkoristkom smo leta 2010 uvedli posebno podporno shemo. Do leta 2018 je bilo vanjo vključenim proizvajalcem električne energije izplačano za približno milijardo evrov podpor (Agencija za energijo, Borzen). Sredstva v ta namen slovenska država zbira z dajatvami, ki so del stroškov elektroenergetskega omrežja, pa tudi s prispevki končnih odjemalcev trdnih, tekočih in plinastih fosilnih goriv in daljinske toplote. Sla- ba polovica podpor je namenjena proizvodnji električne energije v sončnih elektrarnah. Leta 2018 je bilo za to od skupno 135 milijonov evrov podpor (0,3 odstotka bruto doma- čega produkta) porabljeno skoraj 63 milijonov evrov in proizvedeno nekoliko več kot 0,2 TWh električne energije (1,6 odstotka domače proizvodnje te dobrine). Vsaka MWh ele- ktrične energije iz sončnih elektrarn je leta 2018 zahtevala 252 evrov državne podpore. Še bolj kot Slovenija spodbuja proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov Nem- čija. Leta 2018 je temu namenila 26,7 milijarde evrov ali 0,8 odstotka bruto domačega produkta, od leta 2010 do 2018 pa je v ta projekt skupaj vložila 192 milijard evrov (Netz-Transparenz.de). Od leta 2010 do 2017 se je delež proizvodnje iz obnovljivih virov energije v Nemčiji povečal z 11,7 na 15,4 odstotka, v Sloveniji pa z 20,4 na 21,5 odstot- ka. Pri spodbujanju proizvodnje energije iz obnovljivih virov je bila Nemčija uspešnejša od Slovenije, na drugi strani pa je bila Slovenija uspešnejša pri znižanju porabe fosilnih goriv za energijsko ponudbo (v glavnem za proizvodnjo električne energije). Od leta 2010 do 2017 se je energijska ponudba iz fosilnih goriv (naftni derivati, plin, premog) v Nemčiji znižala za 10 odstotkov, v Sloveniji pa, ob modernizaciji pridobivanja elektrike v termoelekrarnah, za 27 odstotkov (Eurostat, Statistični urad Republike Slovenije). V letu 2008 je imela Nemčija približno izravnano bilanco čezmejnega trgovanja z elek- trično energijo, v letu 2017 pa je imela 52 TWh (3,6-kratnik slovenske porabe te dob- rine) ali 8,5 odstotka svoje proizvodnje presežka. Subvencionirano ponudbo električne energije je usmerila v izvoz in ohranila večino proizvodnje te dobrine iz fosilnih goriv. Spodbujanje proizvodnje energije iz obnovljivih virov pa tudi spodbujanje učinkovite rabe energije, vključno z uporabo daljinske toplote, je del energetske politike sodobne države. Njen namen je zagotavljanje vsaj minimalne samozadostnosti danega narodnega gospodarstva pri oskrbi z energijo (podobno kot pri vodi in hrani). KOMENTAR nosti za rešitev iz nevarnosti, ki se je grozeče bližala, ki je bila pred du- rmi. Iskal jo je in jo našel v naslo- nitvi na Sovjetsko zvezo. To rešitev je našel brez propagande oziroma celo navzlic propagandi, ki je pri nas kakor v Evropi širila sto klevet o prvi socialistični državi. To težnjo k Sovjetski zvezi sem takrat jasno razbral iz pogovorov med prepros- timi ljudmi, ki so bili poklicani pod orožje z vseh strani Slovenije. Tako ljudstvo. Cerkev pa je podpirala uradno politiko, ki je nezadržno in neprikrito vodila v trojni pakt, v za- vezništvo s fašizmom in nacizmom. Potem je prišlo do marčnih dogod- kov in okupacije. Spet se je razpo- loženje množic povsem nedvoumno pokazalo. Cerkev in njena politična ekspozitura z dr. Natlačenom na čelu pa sta bili za vdanost v božjo voljo in za lojalnost do novih gospo- darjev Slovenije. V to stanje je ne- nadoma spregovorila Osvobodilna fronta. Oznanila je, kar je ljudstvo nagonsko čutilo. Govorila je iz ljud- skega srca ljudskemu srcu. Kdo ji ne bi prisluhnil in kdo je mogel, kdo je smel preslišati njeno oznanilo? Ali se je čuditi njeni neverjetni in burni rasti? Naraščanju njene moči in av- toritete? Mogočnemu patriotičnemu ognju, ki ga je zažgala v zavesti na- ših ljudi po vsej Sloveniji, da je bil mahoma vsak vredni Slovenec prip- ravljen na vsako tveganje in vsako žrtev? Da je vsak naš človek spon- tano priznal njeno vodilno misel za usodo našega naroda? Vse to je bilo naravno in za vsakega patriota evi- dentno, odrešilno in razveseljivo. Tako za vse prave Slovence, ne pa za vse Slovence, zlasti ne za tis- te, ki so bili dotlej tako ali drugače voditelji naroda in ki so imeli v njem oblast. Nova oblast, ki je nastajala in ki se je že resno uveljavljala, je ogrožala njihove položaje in intere- se. In kakor so bili tem voditeljem vse dotlej njihovi interesi poglavit- na stvar, so s stališča teh sodili tudi Osvobodilno fronto in jo obsodili. In Cerkev? Kaj bi bilo naravnejše- ga in bolj skladnega z njenim pos- lanstvom kakor v veliki stiski sto- piti na stran ljudstva, ga podpreti v njegovem strašnem boju zoper premočne sovražnike, kakor se je zgodilo na primer na Poljskem? Dati narodu moralno oporo, strniti ga in s tem stopnjevati njegovo živo moč! Kaj bi bilo naravnejšega, pa naj bi ta boj vodil kdor koli, saj je šlo za obstoj naroda? Toda ne. Cerkev se je umaknila in se naposled raje zve- zala z okupatorjema proti lastnemu ljudstvu, kakor da bi šla z ljudstvom proti sovražniku. Zakaj? Ker je oči- tno spadala med tiste, ki so gledali na svoje interese in zlasti na svojo oblast in ki so bili v strahu zanje. Ubiti komunista ali partizana ni greh Kakšna drugačna razlaga njenega ravnanja je mogoča? Seveda so be- logardisti govorili, da se bijejo za narod, za vero in Boga. Boga lahko nemara tu izpustimo. Človeška pomoč mu pač ni pot- rebna. Za narod? Na strani oku- patorja, tudi tistega, ki je hotel Slovence kratko malo razseliti? – Kvečjemu tedaj v smislu nekega žu- pnika, ki je razvijal takele domneve: »Kdor se količkaj veže s komunisti, zapade telesni in duševni smrti, kaj- ti zdaj gre za to: ali bomo padli mi, verniki, ali komunisti /.../ če zma- gajo Sovjeti, potem vernih katoli- ških Slovencev ne bo več.« (Sv. Urh, str. 402, 403) Vsa ta modrost je da- nes lanska megla in dim, takrat pa je bila duševna hrana za omejence, slepilo za uboge z duhom. Boj za vero? Če imam vero, jo pač imam in nihče mi je ne more vzeti. Zakaj naj bi se tedaj boril zanjo? Imam jo. Če jo hočem uveljaviti, jo bom sku- šal s prepričevanjem in še učinkovi- teje z vedenjem in ravnanjem. Kdor pa se bori za svojo vero z nasiljem, se popolnoma očitno ne bori zanjo, temveč za nekaj drugega. Morda za njen privilegirani položaj ali pa za položaj in privilegije tistih, ki jo imajo v zakupu, za njihovo oblast. Boj za oblast je edini smisel vsega tega cerkvenega početja! Tako varanje si navsezadnje lah- ko dovoli politika, čeprav je tudi tam obsojanja vredno; ne sme si ga pa dovoliti Cerkev, ki se šteje in se sve- tu predstavlja kot zaščitnica resnice in morale. Še manj pa si ga sme Cer- kev dovoliti v takih skrajnih oblikah, v kakršnih ga je izvajala pri nas. Za obrambo oblasti ji ni bilo nedopust- no nobeno sredstvo niti ne popolno pačenje moralnih načel, na katerih obstoji človeško občestvo. »Umor je in ostane v nebo vpijoč greh,« je pri- digal škof Rožman. Toda kmalu se je pokazalo, da ubiti komunista ali partizana ni greh, in to ne za laike ne za duhovnike. Takega dejanja se ni treba niti spovedati. Uničevanje komunistov je postalo moralna in verska dolžnost. In da bi to antimo- ralo vendarle mogla vcepiti ljudem, jih je Cerkev navajala k perverzne- mu mešanju morij in pobožnosti, k perverznim pobožnostim med kla- njem, klavci pa so bili deležni poseb- nega škofovega blagoslova in naj- bolj zavrženi med njimi je prejel po škofu križec, ki ga je blagoslovil pa- pež in ki je imel moč, da je prinesel zveličanje vsaki žrtvi, ki je bila pred smrtjo prekrižana z njim. Skratka, najmračnejši srednji vek, pošastno mešanje preostudnega morilstva s svetimi opravili, popolnoma nera- zumljivo pačenje vere in morale, izdaja obeh z blagoslovom pape- ža, občudovalca Hitlerja. Da, škof je prinesel iz Rima celo vest, da bi se nekateri padli belogardisti lahko povzdignili med mučenike. Pristavil pa je: »Heroične stopnje kreposti pri mučencih ni treba dokazovati. Tudi ni ovire, če dotični 'mučenec' ni bil brez slabosti in grehov.« Duhovniki sestavljali sezname za internacijo In rezultati tega izdajstva? Pred- vsem vrsta duhovnikov klavcev v dobesednem pomenu te besede. Potem vrsta duhovnikov, ki so ses- tavljali sezname ljudi, zrelih za za- kol ali za internacijo. Nato duhov- niki, ki so klavcem brali maše in jim opravljali pobožnosti, pri katerih so ti mesarji dobili navdihe za svoj ogabni posel. Dalje duhovniki, ki so spovedovali mučene in na smrt obsojene žrtve, po možnosti take s seznamov, ki so jih sestavili sami. Dalje, redno zlorabljanje spovedne molčečnosti za zbiranje podatkov. Potem duhovniki, ki so molili za tis- te, ki so jih pošiljali v smrt, med nji- mi prvi škof Rožman. Nato klavci s Svetega Urha, ki so delali po na- vodilih duhovščine ad maiorem Dei gloriam. Predvsem pa stotine in stotine v mukah in grozi trpinčenih ter pomorjenih žrtev samo na Sv. Urhu. V to pošastno grozo se je po zaslugi slovenske Cerkve sprevrgla svetopisemska zapoved »ljubi svo- jega bližnjega kakor samega sebe«. Strašnejšega izdajstva ni. Ob branju Sv. Urha sem začutil potrebo in dolžnost povedati vse to, kar se mi zdi važno zlasti danes, ko ta slovenska Cerkev zaradi ma- lomarnosti ali nesposobnosti naše družbe spet prevzema neke javne, vsaj napol vzgojne funkcije v na- šem narodu. Tuje mi je netiti sov- raštvo. Zdi se mi pa potrebno zave- dati se, kaj ji zaupamo ali prepuš- čamo in kdo je, ki mu prepuščamo in zaupamo stvari, kakršnim sami ali nismo kos ali pa jih omalovažu- jemo. Toda vedimo, da izvrševanje teh funkcij pomeni vpliv, moralno avtoriteto in navsezadnje kot zadnji smoter stvari spet oblast. (Iz knjige Dnevniki, 1968 in v avtobiografiji Moj obraz. Knjigo lahko naročite na e-naslovu: viva.vidmar@gmail.com) Škof dr. Gregorij Rožman na obisku pri visokem komisarju za ljubljansko pokrajino Emiliu Grazioliju, nekaj dni pred 3. majem 1941, ko mu je zagotovil popolno sodelovanje cerkve. Edini resnično pomembni del krščanskega nauka je njegova moralna misel, ki dejansko vsebuje napotke za razvoj človeka v razumno in blago bitje. In ravno ta žlahtni del svojega nauka je slovenska Cerkev najogabneje izdala. NADALJEVANJE S STRANI 1 februar 2020 3 KOLUMNA Ustaviti ponarejevalce V času »demokratičnih sprememb« so nam govorili, da »totalitarne ko- munistične strahovlade« zavajajo ljudi z uradno zgodovino in cen- zuro zgodovinskih tem. Če je bil v času socializma tako v Jugoslaviji kot v Sovjetski zvezi in drugje res dovoljen le »uraden« pogled na zgodovino, danes lahko jasno vidimo, da je bilo takratno »uradno« podajanje zgodovine pravzaprav na visoki znanstveni ravni ne glede na to, da so bile nekatere teme manj poudarjene, z drugimi pa so morda pretiravali. Kajti danes »demokratične« evropske države brez sramu tako ponarejajo zgodovino, da se lahko skrijejo vsi goebbelsovski propagandisti, saj takega potvarjanja ni bilo v nobeni socialistični državi, še pod Stalinom ne. Tako pa danes uradna »demokratična« Italija prazen jašek razglaša za množično grobišče, zamenjuje žrtve in zločince ter nas brez posledic označuje za »genocidne slavokomuniste«. Danes »demokratični« poljski parlament sprejema resolucije, ki spreobračajo potek druge svetovne vojne ter kar za nazaj zamenjujejo, kdo je bil takrat s kom zaveznik. »Največja demokracija na svetu« oziroma ZDA vztrajno na debelo ponarejajo dogodke iz druge svetovne vojne ter želijo ljudi prepričati, da so prav one premagale nacistično Nemčijo, ne pa Sovjetska zveza, ki je nosila največje breme boja proti nacizmu. Ob vsaki priložnosti žalijo in ponižujejo sovjetske vojake, da so bili nesposobni pijanci, ki so zmagali samo zato, ker so jih poveljniki brezobzirno gnali v smrt. Po zmagi pa naj bi v Nemčiji posilili na »milijone« žensk, čeprav raziskave potrjujejo, da so največ posilstev med drugo vojno zagrešili nemški vojaki, a njihove žrtve se le redko preživele, da bi o tem pričale. Sovjetski vojaki pa so zagrešili prav toliko posilstev in drugih zločinov kot ameriški, britanski in vsi drugi zavezniški vojaki. Novi način ponarejanja zgodovine je tudi zahodna Wikipedija, kjer so vsi zločini zahodnih zaveznikov (Dresden in podobni) zanemarjeni, zločini Rdeče armade pa napihnjeni. Zadnja sramota iz zahodnih Wikipedij je, da so izpod gesla Auschwitz - Birkenau odstranili vse fotografije, ki prikazujejo Rdečo armado med osvoboditvijo taborišča. Krona zgodovinskega potvarjanja pa je prav gotovo skrpucalo resolucije o evropski zgodovinski zavesti. Takšen dokument, ki ljudem ukazuje dojemanje zgodovi- ne, si lahko dovolijo le najbolj temačni fašistični režimi, pred kakršnimi nas je George Orwell svaril v znamenitem romanu 1984. Kar pa je očitno pri spreobračanju zgodovi- ne v »demokratičnih« državah, je to, da zgodovino spreobračajo in ponarejajo v svojo korist in za svoje dobro ter so vsa prizadevanja uperjena proti tujcem, le redkokdaj za notranje boje. To se dogaja samo v državah, ki so zaznamovane z medvojnim iz- dajstvom in sodelovanjem z okupatorjem, kot so baltske države, Ukrajina, Poljska, Srbija, Hrvaška in seveda Slovenija, ki je na tem področju žal spet vodilna v svetu. Ko pri nas gledamo naše družbene odločevalce in odnos do naše zgodovine, nas lahko pošteno postane strah. Prenekatera leva stranka vsa ta ponarejanja in zlorabe gleda brezbrižno ter se noče »izpostavljati« zaradi ljubega miru ali skrbi za lastne stolčke, ter tako celo »levi« evropski poslanci glasujejo za sramotno nacipropagandno evropsko resolucijo. Več ali manj vse desne stranke pa zaradi lastnih koristi, tako kot domobranci med vojno, dejavno podpirajo ponarejanje in zlorabo zgodovine. Prednjači seveda spet »najbolj poštena stranka«, ki sploh ne skriva, da denar za njeno propagandistično delovanje prihaja iz tujine, če smo konkretni, ta trenutek iz Madžarske. V kraljevini ali socialistični Jugoslaviji bi bilo prejemanje denarja iz tujine za politično in propagan- dno delovanje pojmovano kot veleizdaja in bi se končalo pred naglim sodiščem, pri nas pa se seveda ne bo nič zgodilo. Kot naša oblast, ki molči ob izbrisu sodbe največjemu izdajalcu slovenskega naroda, vojnemu zločincu Lavu Rupniku. Tiho je bil tudi najvišji predstavnik našega naroda, ki sicer kliče k »spravi«. Po tem sramotnem izbrisu sodbe imamo zdaj vsaj trden dokaz, da pri »spravi« ne gre za ustvarjanje sožitja in miru med ljudmi, ampak za rehabilitacijo švabobranstva in širjenje sovraštva med ljudmi. Širjenje sovraštva in ponarejanje zgo- dovine vodi samo v ponovni fašizem, saj lahko kmalu sledita še izključevanje in oblast enega vodje. Seveda novodobni liberalni fašisti samih sebe ne opisujejo kot fašiste, že zaradi tega ne, ker so jim tako svetovali njihovi »predstavniki za odnose z javnostmi«, a se v svojem bistvu ne razlikujejo od pravih fašistov iz prejšnjega stoletja. Fašistom pa se je bilo še vedno do zdaj treba upreti, nikoli niso odšli sami od sebe. Zato se je treba z vsemi silami upreti tudi ponarejanju zgodovine, preden bo prepozno. AKTUALNO - Kjer je pesem, tam je svoboda Zvezda je (še vedno) simbol upanja O, da bi stih moj bil kakor britev, ki reže srca! (Karel Destovnik-Kajuh) Ko listam po zapisih, dragocenih ohranjenih rokopisih partizanske generacije, občudujem najprej nji- hovo pisavo. Tako lepa, estetska je, ker so nekoč v šolah še imeli lepopis, tudi še v mojem otroštvu po drugi svetovni vojni. Danes, v računalniški dobi, je pisava pač za- pisana tako po računalniško in na- tisnjena v izbrani pisavi, ki jo raču- nalniški program ponuja, in nabor je bogat. Da tu manjka nekaj oseb- nega, ni treba govoriti: sodobna ra- čunalniška pisava je brez duha in individualne posebnosti. Ne samo to. Danes manjkajo tudi ideali, ki so spremljali še moje odraščanje, in ti ideali so bili kar najtesneje pove- zani z življenjem teh, ki so že pred vojno opozarjali na nujnost spre- memb v narodovem življenju, tako v socialnem in kulturnem kot tudi v siceršnjem. Karel Destovnik-Kajuh (13. 12. 1922–22. 2. 1944) je v eni od svo- jih šolskih nalog – pred seboj imam fotografijo njegovega rokopisa – iz šolskega leta 1939/40 z naslovom »Pot je strma, cilj je lep« (to so sicer Cankarjeve misli) v trenutku, ko se je poglabljal v življenje, zapisal: »Str- ma, prestrma je pot človeka, zares! In če človek nima idealov, če nima pred seboj luči, ki ga vleče naprej, je ta dolga in naveličana pot življe- nja jalova in brez pomena.« Toda če je ta pot še tako težka in prepolna trpljenja, je treba iti po njej. Kaj pomeni ideal, ta resnica, ki kot živ zgled človeka usmerja v de- lovanje? Predvsem eno: kolikor je stvarnost bližje idealu, toliko bolj je popolna. Te popolnosti ni brez solidarnosti, pravičnosti in vse to je usmerjalo predvojne levičarje v Šaleški dolini. Kajuh se je družil in aktivno sodeloval z njimi in med mnogimi imeni, ki izstopajo, je tudi legendarni Slavko Šlander (1909– 1941). Kako ponosni so na vse le- gendarne junake še danes ljudje iz tega okolja in kako prisrčno se pozdravljamo na Graški gori, ko v veselju in sreči uporniške družab- nosti nazdravljamo drug drugemu! Župan Kontič in ministrica Kati- čeva ter njuni sodelavci ponosno pozdravljajo množično udeležbo nas, ki spoštujemo in negujemo ideale, vrednote teh, ki so zanje celo dali življenje. Velenje, Šaleška dolina in bližnji kraji še vztrajajo in spet pojdem mednje in vidim tam še živeče par- tizane in partizanke. Valerija Skri- njar, Malči Jakša Miša – kako sta urejeni, lepi in obe sta mi povedali, kako so tudi v partizanih med voj- no pazili na videz, čistočo. Biti ure- jen, dajati videz dostojnosti sredi vojne je bila drža mnogih partiza- nov. Zdravniki s svojim medicin- skim osebjem so zelo pazili, da ne bi prišlo do tifusa, samó čistoča je prava preventiva. Ko se danes spra- šujemo, kako so v najbolj nemogo- čih razmerah bili skupaj v gozdovih in izpostavljeni vsem spremembam vremena, ne moremo razumeti ali pa zelo težko razumemo, da so bili urejeni, kajti to zahteva najprej že spoštovanje življenja samega – v vojni še posebej. Uporniška spodbuda iz Kajuhovih krajev Gora junaštva, gora jurišev – ple- šemo na njej sredi partizanskega mitinga, in kot da bi nas junaki ne- davnih bojev opogumljali, da vztra- jajmo, ker ni pravega življenja tam, kjer ni svobode in pravičnosti; življe- nja tudi ni onkraj radosti in veselja. Iz Kajuhovih krajev veje neka trajna in uporniška spodbuda in lepo nam je in občudujem te njihove današnje levičarje, ki v parlamentu in v po- litiki vztrajajo na tej strmi poti de- mokracije, ki jo mnogi razumejo le kot spogledovanje z všečnostjo. Pa »všečkarjem« kljubujejo, kajti od- ločitev za politiko je odločitev za nekaj zelo konkretnega – ne moreš več biti vsem všeč. Družbena pra- vičnost in všečna demokracija sta si narazen, sodobno rečeno: nista kompatibilni, in prav je tako. Za za- tiralsko, represivno demokracijo, ki je le navidezna demokracija, pa je značilno celo, da sta svoboda in ne- sramnost pobratima. V Šaleškem uporniku, ki je interno glasilo območnega združenja Zveze borcev narodnoosvobodilnega boja Velenje, je na naslovnici zapis iz Kajuhovega pisma iz avgusta 1943, v katerem beremo tole: »Ali veš, kaj sem želel povedati z zvezdo, ki sije z neba? Zvezda je simbol našega časa, življenja, hrepenenja, borbe in naše križeve poti.« Danes je še vedno simbol upanja, in ko zasije sredi Ljubljane, so obiski množični in Svetlani Svetlobnici navdušeno ploskamo. Spet jemljem v roke gla- silo Šaleški upornik, ki ga hranim kot dragocenost, kajti v njem je objavljeno Kajuhovo pismo Kostji Nahtigalu (1918–1944), komunistu in tajniku revije Slovenska mladina, ki ji je predvojna oblast prepoveda- la nadaljnje izdajanje. Kajuh, Karli, kot se je podpisal Kostji, ki je bil kot talec ustreljen leta 1944 v Šenčurju, je pisal 1. marca 1940 s precejšnjo mero prizadetosti, pospremljene z izrekom, da »kar imamo, se nam ne zdi vredno ničesar, dokler vsega ne izgubimo«. Besede upora so najlepše pesmi Vem, da so določeni Kajuhovi zapisi še vedno znani, predvsem njegove pesmi so celo popularne in ljudske, tokrat objavljeno pismo pa ne, in zato ga navajam v daljši obliki. Vse- buje namreč nekaj preroškega, več- nostnega, kar se bralca zelo dotak- ne, čeprav je jezik že malo starinski: »Če danes pomislim, kaj je bil list [Slovenska mladina], samo že meni osebno mi je hudo. Saj je bil list tis- ti, ki naju je združil in družil vsaj v prvih početkih. List je bil tisti fak- tor, ki me je podžigal k delu, v njem sem videl delček sebe samega. To pa so samo malenkosti, kaj je bil list vsej slovenski mladini – uteha in klicar boljše mladinske in občečlo- veške bodočnosti, to je poglavje, ki ga ne moreš rešiti kar tako. Sicer pa ne bodimo pesimisti (dasiravno za taka kruta dejstva ni treba biti prav nič pesimista), iz črnega moramo napraviti belo. Tudi z glavo se da skozi zid. Mi bomo morda obleža- li ob zidu z okrvavljenimi razbitimi lobanjami, tisti pa, ki bodo prišli za nami, bodo pobrali naše kosti in z njimi prebili še tako močan zid. In tako bo šlo, saj mora, mora iti. In prišel bo dan, ves nov in lep, saj vendar mora, mora priti, ni hudič!‘. Torej delati, kolikor se da, in rešiti, kolikor se da!« Čestitam vam, Velenjčani, in vsej Šaleški dolini za objavo teh drago- cenih misli, s katerimi Kajuh apeli- ra, da se tudi z njimi čim prej zatre »obrekovanje s strani klerikalcev«; treba jih je utišati, in to takoj. Čez nekaj mesecev se bomo spet srečali na gori jurišev in sredi plapolajočih rdečih zvezd bomo zaplesali. Andre- ja Katič in Bojan Kontič, obljubita mi – pa ja ne bosta snedla besede –, da slovesno najprej z vama odpre- mo ples, da zaplešemo in skupaj kot uporniška tovarišija nesmrtnim junakom naše legendarne XIV. divi- zije porečemo: hvala vam. V letu, ki je spet naše, ljudem odpiramo srca zravnanih tilnikov, če povemo s po- močjo pesnika Kajuha. Tvoje pesmi pojemo, naš pesnik, vedno jih bomo peli: ko so odpete, ne onemijo, ostajajo in z nami vred vztrajajo. Ni nas malo! Prosil si nas, da zapojmo »besede upora«, ki so »najlepše besede«. Res je, zato jih pojemo, kajti ne nadomeščajo po- litike, še manj umetnosti. Prepros- to so, in to življenje, saj pesmi, ki jih pojemo, v nas, ljudeh, razumejo ogenj, ki nam »v srcih tli«, poveda- no s tvojo pomočjo. »Ali veš, kaj sem želel povedati z zvezdo, ki sije z neba? Zvezda je simbol našega časa, življenja, hrepenenja, borbe in naše križeve poti.« Zadnja sramota iz zahodnih Wikipedij je, da so izpod gesla Auschwitz - Birkenau odstranili vse fotografije, ki prikazujejo Rdečo armado med osvoboditvijo taborišča. Krona zgodovinskega potvarjanja pa je prav gotovo skrpucalo resolucije o evropski zgodovinski zavesti. dr. Martin Premk 75 let svobodne rasti Dr. Cvetka Hedžet Tóth februar 20204 OBLETNICA – Okrogla miza ob 75. obletnici OBLETNICA – 75. obletnica požiga vasi Čepovan V veliki dvorani Mestne občine Nova Gorica je bila 17. januarja okrogla miza ob 75. obletnici bitke za partizansko Trnovo. Z uvodnimi referati so sodelovali prof. dr. Bran- ko Marušič, Jože Šušmelj in dr. Blaž Torkar. Dr. Marušič je posebej pouda- ril, da je bilo Trnovo pri Gorici od 19. do 21. januarja 1945 prizorišče ene izmed največjih bitk primor- skih partizanov. Orisal je takratne razmere v Evropi, ko so se vrstili porazi nemške vojske in se je ne- zadržno bližal konec nemškega rajha. Na ozemlju takratne itali- janske Julijske krajine je nemško poveljstvo zbralo vse svoje razpo- ložljive sile (poleg nemških enot še enote italijanske X. MAS, enote srbskih četnikov in slovenskih do- mobrancev), da bi zavarovalo oskr- bo in varen prehod umikajočih se nemških enot z Balkana. Strnitev teh sil na območju Postojnskih vrat in ustvarjanje obrambne linije na širšem območju sta napovedovala zadnjo veliko nemško ofenzivo na Primorskem marca leta 1945. So- časno s pripravo na to ofenzivo pa je nemška vojaška oblast na itali- janski fronti navezovala stike z za- vezniki, da bi se jim predala, raču- najoč na morebitne zrahljane vezi med pripadniki protihitlerjeve koa- licije po končani vojni. Enote Mussolinijeve salojske re- publike so imele ob tem še svoj cilj, in sicer da bi ob uspešni ofenzivi proti partizanskemu IX. korpusu za- sedle čim več slovenskega ozemlja do rapalske meje. Zato so vzposta- vile svojo postojanko na Trnovem, Ob 75. obletnici požiga vasi Čepo- van smo 12. oktobra lani pripravili spominsko slovesnost. Bogatemu kulturnemu programu, ki so ga iz- vajali učenci Osnovne šole Čepo- van pod mentorstvom Zdenke Ple- sničar, vokalna skupina Zimzelen z zborovodjem Urošem Cejem, ki je nastopil tudi kot solist s harmoniko, in flavtistka Polona Šuligoj, so pri- sostvovali krajani, številni gostje in enajst praporščakov. 9. septembra 1943, ko je Italija kapitulirala, je v dolini zavlada- lo neizmerno veselje, saj so po 25 letih spet lahko govorili in peli po slovensko. Zavihrale so slovenske zastave. Nastalo je obsežno osvo- bojeno ozemlje, ki je zajemalo Če- Bitka za partizansko Trnovo Nemci ustrahovali in pobijali ljudi da bi lahko delovale na širšem ob- močju Trnovske planote, hkrati pa tudi presekale partizanske oskrbo- valne poti iz Vipavske doline. 19. decembra 1944 so Nemci začeli iz- vajati očiščevalne akcije, ki jih je na Trnovski planoti in v Vipavski do- lini vodil general SS Odilo Globoc- nik. Namen ofenzive je bil stisni- ti partizanske enote na območ- ju Trnovskega gozda. Obkolitveni del ofenzive se je začel z osmih iz- hodišč, vendar ofenziva ni v celoti uspela. Eden od razlogov nemške- ga neuspeha je bilo razbitje posto- janke bataljona X. MAS Fulmine na Trnovem, tako imenovana bitka za partizansko Trnovo, ki jo je izvedla Kosovelova brigada s pomočjo dru- gih enot IX. korpusa. Jože Šušmelj, domačin in nek- danji generalni konzul v Trstu, je podrobno opisal, kakšna vojaška formacija so bile enote X. MAS (Motoscafo Armato Silurante), ki jih je vodil grof Borghese. Delova- le so v okviru enot Mussolinijeve salojske republike, vendar so bile pri tem precej samostojne. Njihova samostojnost je dejansko pomeni- la ohlapno disciplino: zatekanje h kriminalu, ropanju in požiganju ter mučenju in ubijanju civilistov. Na vzhodu Italije je bil njihov cilj zava- rovati meje, ki jih je Kraljevina Itali- ja dobila po mirovni pogodbi v Ra- pallu. V pripravah na ofenzivo proti IX. korpusu so zasedli položaje na Trnovem, kamor so poslali svoj bataljon Fulmine, okoli 250 dobro oboroženih pripadnikov. Po vojni so italijanske oblasti sodile nekate- rim najbolj zloglasnim fašistom, ki povansko dolino, Banjško planoto, Trnovski gozd, Šentviško planoto, Vojsko in Cerkno. Čepovan z zasel- kom Dol je bil pomembno partizan- sko središče na Primorskem. V tem času so tu delovali enote 30. in 31. divizije, štab 9. korpusa, prištabne enote, brigada Triestina, ruski bata- ljon, ruska in angleška vojaška mi- sija. Delovali so pokrajinski, okro- žni, oblastni in politični forumi. Po- tekale so konference in zborovanja mladine, žena, aktivistov. V okviru 9. korpusa so na tem območju de- lovale krojaške, šiviljske, čevljarske, kovaške in radiotelegrafske delav- nice ter žagarski obrat. Leto 1944 je Čepovancem še po- sebno ostalo v spominu, saj so jim so sodelovali z Nemci, med njimi tudi poveljniku enot X. MAS, grofu Borgheseju. Obsojen je bil na dvoj- no smrtno kazen, kmalu zatem po- miloščen na 12 let zapora, po nekaj letih pa izpuščen na prostost. Bil je med ustanovitelji stranke MSI, ne- ofašistične stranke, in od leta 1951 do 1953 celo njen predsednik. Umrl je naravne smrti leta 1973 v Špani- ji. Obsojen na smrt je bil tudi po- veljnik bataljona Fulmine Giuseppe Orro, a so tudi njemu kazen kmalu oprostili. Podrobno je potek bitke za par- tizansko Trnovo opisal zgodovinar dr. Blaž Torkar. Povedal je, da je štab IX. korpusa dal nalogo 30. diviziji, da uniči to italijansko postojanko. Štab 30. divizije je razporedil svoje brigade na vseh strateških točkah na območju Trnovskega gozda in Banjšic. Za napad na postojanko je bila določena Kosovelova brigada. S pomočjo obveščevalnih podatkov je bil izdelan podroben načrt napa- da, ki ga je brigada izvedla v zelo težavnih okoliščinah. Na dan napa- da je bilo na Trnovski planoti pre- cej snega in bilo je zelo mrzlo, kar deset stopinj pod lediščem. Okoli Trnovega je bilo dvanajst bunker- jev, ki jih je bilo treba uničiti. Parti- zani so obkolili vas in zgodaj zjutraj 19. januarja 1945 se je začela bitka, ki je trajala tri dni. Drugega dne se je ob snežnem metežu približno 40 masovcem uspelo izmuzniti in po- begniti na varno v dolino. Na Trno- vem se je preostanek masovcev utrdil v župnišču in odbijal napade, ko se je Trnovemu bližala močna nemška enota, ki ji je uspelo pre- biti položaje Gregorčičeve brigade. Borci Kosovelove brigade, ki so do- segli cilj, uničenje postojanke, so na hitro pobrali zaplenjeno orožje, hra- no in opremo ter se umaknili proti Voglarjem. Po italijanskih podatkih je v bitki padlo 88 masovcev, Nem- ci pa so jih uspeli rešiti le 39, med katerimi je bilo sedem ranjenih, od njih so štirje med prevozom umr- li. Brigada je imela v bitki 18 padlih in 28 ranjenih. Poleg Kosovelove brigade je za uspeh enako zaslu- žna tudi Gradnikova brigada, ki je varovala dostop iz Vipavske doline in je v bojih z Nemci imela enajst padlih in štirinajst ranjenih borcev. Po končani bitki so Nemci zapustili Trnovo, masovci pa so se umaknili celo iz Gorice. V razpravi po predavanjih sta sodelovala zamejska Slovenca Aldo Rupel in Mirko Primožič, ki sta povedala, kako pomembno je bitka na Trnovem vplivala tudi na osvoboditev Gorice 1. maja 1945. Rajko Slokar je dodal nekaj misli o simbolnem pomenu te bitke v da- našnjem času. Na koncu okrogle mize se je oglasila edina še živeča obveščevalka partizanskih enot s Trnovega, Viktorija Čebron, ki je opisala, kako je zbirala podatke o sovražni enoti na Trnovem in njeni razporeditvi ter kako jih je pošiljala štabu divizije, da je lahko načrtoval uspešen napad na italijansko po- stojanko. Okroglo mizo, ki se jo je udeležilo okoli 150 poslušalcev, je organizi- ralo Območno združenje borcev za vrednote NOB Nova Gorica, vodila pa jo je predsednica Katjuša Žigon. Miloš Lozič Pripoved Ivane Hojak, Kmetove Sredi vasi, kjer stoji hiša, v kateri je bila trgovina, nekaj časa mesnica, pozneje hranilnica Vipavske zadruge, so bile prvotno tri hiše: Trdinova, Kmetova in Šuletova. Očeta Jožefa so Nemci 27. septembra 1943 s še šestnajstimi sovaščani odpeljali na prisilno delo v Nemčijo, kjer je umrl. Tistega usodnega 12. aprila smo bile doma mama, še ne triletna sestra in jaz. Starejših bratov ni bilo. Rihard je bil v Franciji, Milan pa se je pridružil partizanom. Nad dolino sta v dopoldanskem času prileteli dve nemški letali. Zaokrožili sta nad vasjo, začeli odmetavati bombe in obstreljevati hiše z zažigalnimi izstrelki. Bilo je grozno, zavladal je preplah, ki ga je težko opisati. Mama Marija je bila ranjena. Zgrabila je mlajšo sestro Heleno in zbežale smo iz hiše. Živali v hlevu so zgorele, ker jih ni bilo mogoče rešiti. Izgubili smo junico, prašiča in ovco. Zbežale smo v Kofolova čela, da smo se umaknile pred izstrelki in ognjem. Ničesar nismo rešili iz hiše. Samo jokale smo. Ko so letala odletela, smo odšle na mamin dom, k stari mami Ujerbovi Pepi Pod goro. Majhna hiša je stala za zdajšnjo Kmetovo hišo. Še ni minilo pol leta, ko nas je spet doletela podobna usoda. 10. oktobra 1944 je zjutraj nemška posadka Alpenjäger obkolila vas. Proti poldnevu so vdrli vanjo in ukazali vsem civilistom, naj se zberejo v cerkvi, češ da bodo bolj varni pred streljanjem. Dva nemška vojaka sta bila ves čas na straži za kapelico tik pred cerkvijo. Bili smo prestrašeni v pričakovanju najhujšega. 82-letni Jože Bremec je pogledal skozi vrata, da bi videl, kaj se zunaj dogaja, in že ga je pokosil rafal mitraljezca, da se je mrtev zrušil na cerkveni prag. Župnik Kretič ga je ves čas pregovarjal, naj ne hodi ven, a ni pomagalo. Kričali smo od strahu, jokali in se objemali. Z mamo in sestro smo se stiskale v kotu, kjer so krstili otroke. Nemci so ta čas požigali. Ogenj je zajel še preostalih 22 hiš, med njimi tudi hišo Ujerbove Pepe, naše none. Nas so pozneje postrojili pred cerkvijo z namenom, da nas postrelijo. Naklep pa se jim ni v celoti izšel, ker so dobili ukaz, da morajo na pomoč napadeni enoti na Predmeji. Tako so bili zaprti Čepovanci rešeni. Hiš v Čepovanu, kamor bi se lahko zatekli, ni bilo več. Me štiri smo šle stanovat v Dol v Ivančetovo hišo. Spale smo v dveh posteljah, mama, nona in midve s sestro. Partizani so spali na kmečki peči. Tam smo bile tri mesece. Preselili so nas k Šrajberju blizu Močil, kjer je bila tudi partizanska bolnišnica. Po vsej hiši je smrdelo po jodu, ki so ga uporabljali za razkuževanje ran. Spale smo v nadstropju. Po vojni so nam postavili barako na vrtu današnje Kmetove hiše. Še zdaj me strese, koliko mraza smo prenesle v tej baraki. Temperatura se je v baraki spustila do –11 stopinj. Imeli smo malo »odetve«. Sneg je v notranjost prodiral skozi špranje, bili smo skoraj brez hrane in obleke. Leta 1949 smo se vselili v novo hišo, kamor sta se vselila še dva druga človeka brez strehe nad glavo. Mara Bolčina Nemci kar trikrat požigali domove in jih ustrahovali. Prvič se je to zgo- dilo 12. aprila. Sovražnik je izvedel, da se na tem območju zadržuje štab 9. korpusa. Hoteli so ga presenetiti in uničiti. Pogorelo je 23 hiš in dve gospodarski poslopji. Žrtvi tega napada sta bila tudi dva domači- na. Sredi julija se je v vas vrnil štab 9. korpusa in 30. divizije. Nemci so spet sprožili ofenzivo iz goriške smeri in Idrije. 26. julija so parti- zanske enote odbile napad, ker pa je bila premoč Nemcev prevelika, so se prebile v zavetje Trnovskega gozda. 27. julija so Nemci najprej z minometi napadli vas, nato pa va- njo vdrli ter začeli požigati hiše. De- set hiš so porušile mine, v dvanajst hiš pa je bil ogenj podtaknjen. 8. oktobra so Nemci začeli novo ofenzivo z namenom, da požgejo še druge hiše, ki so dajale zavetje par- tizanom. Nemška kolona je v Čepo- van prispela 10. oktobra. Nemci so tisti dan požgali še 22 hiš. Ob koncu vojne je bilo požganih ali porušenih 67 hiš in šest hlevov. Nepoškodova- nih je ostalo samo pet stavb. Tik ob koncu vojne so v vasi Dol 3. mar- ca 1945 požgali še deset hiš in tri hleve. Gorele so tudi sosednje vasi: Dolenji Lokovec, Lokve in Lazna. Po vojni so ljudje obnovili manj hiš, ker jih je veliko odšlo s trebuhom za kruhom. So pa takrat 10. oktober razglasili za krajevni praznik, pra- znik spomina na strašne čase vojne. Radoslav Bolčina Spominska slovesnost ob 75. obletnici požiga vasi Foto: Mara Bolčina 75 let svobodne rasti februar 2020 5 Zgodovinski spomin in potvarjanje (zloraba) zgodovine KOLUMNA Skušnjave tajnega glasovanja K o tole prebirate, je najbrž že jasno, ali bo predsednik republike par- lamentu v izvolitev predlagal novega predsednika vlade ali ne, s čimer se bo končalo več kot mesec dni trajajoče nepredvidljivo ba- rantanje med SDS in trojčkom strank (SMC, NSi in Desus) o tem, kaj kdo s to novo vladno koalicijo v primerjavi z morebitnimi pred- časnimi majskimi volitvami dobi in kaj morebiti izgubi. Toda če bi torej Pahor predlagal Janšo za mandatarja, bi bi bil to šele prvi korak oblikovanja tretje Janševe vlade v petnajstih letih. Eno je namreč dogovor omenjenih strank, dru- go pa je glasovanje v našem po zadnjih volitvah precej nepredvidljivem parlamentu. Ta lahko koalicijski dogovor potrdi, lahko pa se seveda tudi zgodi, da bi kakšen glas zmanjkal, saj ustava zapoveduje tajne volitve. Vsekakor ima ta določba dva obraza. Na eni strani preprečuje pritisk strankarskih vodstev na poslance, kako naj glasujejo. Je torej v soglasju z ustavno določbo, da so poslanci predstavniki vsega ljudstva, in zato niso podložni ukazom iz strankar- skih central. Res pa je tudi, da tajno glasovanje omogoča, recimo temu, nedovo- ljeno in pred volivci skrito trgovino z glasovi pod mizo. Ko so očetje naše ustave s pokojnim Francetom Bučarjem na čelu – sekretar ustavne komisije je bil takrat po- znejši premier in zdaj zunanji minister Miro Cerar – razmišljali, kaj zapisati v 111. člen (volitve predsednika vlade), so imeli na mizi tudi predlog, da bi mandatarja imenoval kar predsednik republike neposredno. S tem bi odpadka dilema, ali tajno ali javno glasovanje. Toda na napol demokratičnih volitvah leta 1990 zmagovite- mu Demosu ni bilo prav nič do tega, da bi takratni nesporni favorit za predsednika republike Milan Kučan – ta je pozneje res zmagal dvakrat zapored – krojil vlado, zato so tudi ta in vsi drugi predlogi o pomembnejši vlogi neposredno izvoljenega predsednika republike pri vodenju države zelo hitro šli z dnevnega reda. In ostalo je pri tajnem glasovanju o mandatarju, ki ga predsednik republike lahko državnemu zboru zgolj predlaga. Ne glede na to, da je glasovanje formalno tajno – čeprav ne gre izključiti različnih prijemov vodstev strank, od podpisovanja do fotografiranja glasovnic, da nadzirajo, kako njihovi poslanci tajno glasujejo – odločitev za večino poslancev vendarle ne bo tako zelo lahka. Izjema so poslanci Janševe SDS, ki vedno glasujejo, kot se za janšistični glasovalni stroj spodobi – strumno in enotno kot eden. V večjih dilemah so poslanci preostalih treh strank morebitne Janševe koalicije. Zlasti poslanci SMC bi z glasovanjem zanjo zapečatili svojo in tudi usodo stranke na naslednjih volitvah. A bi zato – kot tolažilno nagrado – še za kakšno leto, največ dve ohranili ne tako slabo plačane in dokaj udobne poslanske službe. Glavno nagrado, to je donosen turistično-hotelirski posel z državnim denarjem, bi verjetno dobil šef SMC Počival- šek. Z glasovnicami proti pa bi omogočili predčasne volitve, ki bi bile konec aprila ali v začetku maja. Strankarski barometri sicer napovedujejo, da je stranka SMC pri volivcih zapravila vse posojilo in ne bo prestopila praga parlamenta. Posamezni njeni poslanci vendarle imajo na predčasnih volitvah nekaj možnosti, da obdržijo poslanske sedeže – če zdaj prestopijo h kakšni drugi stranki. Zato je skoraj gotovo, da vsi poslanci ne bodo glasovali za Janševo vladno koalicijo. Vprašanje je samo, kakšno bo razmerje. Čeprav na prvi pogled ni videti tako, tudi poslancem NSi ni lahko. So nekako v vlogi tistega znamenitega osla, ki je poginil od lakote, ker se ni mogel odločiti, ali bi jedel z levega ali z desnega kupa sena. Za povrh imajo tudi slabe izkušnje. Za sodelovanje v Janševi vladi so enkrat že plačali visoko ceno: volivci so jih pustili pred pragom parlamenta. Po drugi strani jih med volivci te krščanske stranke ni tako malo, ki bi zavrnitev sodelovanja z Janšo imeli za izdajo stranke, kar pri morebitnih predčas- nih volitvah najbrž tudi ne bi minilo brez negativnih posledic. Kot kaže, to, kaj bo z njihovo stranko na volitvah, še najmanj zanima večino od petih poslancev stranke DeSUS, saj je kmalu po prihodu Erjavca stranka upokojencev le še po imenu. Se- znam odločitev v prid upokojencev je namreč zelo kratek. No, zdaj je na čelu nova metla, a kaj, ko se poslanci te stranke za novo predsednico sploh ne zmenijo! Njim je pomembno, da poslansko plačo dobivajo še nekaj časa in potem odšepajo v – pen- zijo. Stranka pa na smetišče slovenske parlamentarne zgodovine. Prav lahko se tudi zgodi, da bi za Janševo koalicijo za zaveso tajnih volitev glas prispevali tudi nekateri poslanci iz protijanševske koalicije, da bi ohranili poslansko službo in udobno iz opozicije napadali novo vlado ter si s tem nabirali točke za redne volitve leta 2022. Tudi zato je izid izbire novega mandatarja tako zelo nepredvidljiv. Ne glede na to, da je glasovanje formalno tajno – čeprav ne gre izključiti različnih prijemov vodstev strank, od podpisovanja do fotografiranja glasovnic, da nadzirajo, kako njihovi poslanci tajno glasujejo – odločitev za večino poslancev vendarle ne bo tako zelo lahka. SPOROČILA Letos se bomo v Evropi in drug- je po svetu spomnili 75. obletnice konca druge svetovne vojne, to je zmage sil zaveznikov nad silami osi, nosilci nacistične in fašistič- ne ideologije. V skladu s kulturo negovanja korektnega in spoštlji- vega zgodovinskega spomina se bomo v ZZB spomnili znanih zgo- dovinskih dejstev o tej zmagi, na katerih temelji današnja Evropa, in o osvoboditvi našega naroda. Da je to potrebno in nujno, potrjujejo različne manipulacije, izkrivljanja, potvarjanja in zlorabe zgodovine za današnje politične potrebe, pa tudi dejstvo, da se po vsej Evropi in tudi v nekaterih drugih državah pojavljajo skupine, ki malikujejo spomin na oba totalitarizma, raz- lične oblike sodobnega neofašizma in zgodovinski revizionizem. 75. obletnica zmage nad naciz- mom in fašizmom je priložnost za pošten in zgodovinsko korekten spomin na temelje odnosov v Evro- pi in svetu po drugi svetovni vojni. V ZZB smo kritični do Resolucije o pomenu zgodovinskega spomina za prihodnost Evrope, ki jo je Evrop- ski parlament sprejel septembra 2019. Menimo, da se moramo s preteklostjo sprijazniti in jo sprejeti takšno, kakršna je bila, v dobrem in slabem, in ne dovoliti, da bi obre- menjevala sedanjost in skupno de- lovanje za prihodnost. Podpiramo verodostojno zgodovinopisje, ki je opora takim prizadevanjem – za to, da bi se v EU in Evropi uresni- čevali projekti miru, solidarnosti, sodelovanja in ustvarjanja skupne blaginje. Obsojamo totalitarizem, njegove pojavne oblike v preteklo- sti in nič manj njegove današnje pojavne oblike. ZZB zavrača reso- lucijo in ocenjuje, da ni prispevek k objektivnemu zgodovinskemu spo- minu in celovitemu razjasnjevanju zapletenih zgodovinskih dejstev, okoliščin in odnosov v prejšnjem stoletju, odpravljanju napetosti, ki izhajajo iz polpretekle zgodovine, ter boljšemu medsebojnemu ra- zumevanju, še najmanj pa prispe- vek k resnemu zgodovinopisju. Je bolj propagandni in politični do- kument, ki kompleksno in tragično zgodovino 20. stoletja izkorišča za dnevnopolitične potrebe. Je žalitev spomina na vse tiste, ki so boj pro- ti fašizmu in nacizmu razumeli kot boj za pravični svet, in tudi zanika Sporočilo za medije Jože Poglajen zgodovino EU, ki je nastala na te- meljih protifašističnega boja, kar je še danes eden od njenih ciljev. Resolucija nesprejemljivo pred- stavlja vzroke za izbruh druge sve- tovne vojne, popolnoma pa igno- rira zavezniško koalicijo in njeno zmago nad nacizmom in fašizmom v tej vojni. Tudi glasovanje o njej in glasovanje o Resoluciji OZN proti poveličevanju nacizma konkretno razkrivata, da v EU ni enotnega pogleda na vzroke za izbruh druge svetovne vojne. Zamenjuje vzroke in posledice zanjo ter zamolčuje, kaj so bili dejanski interesi (gospo- darski, politični, tudi razredni), ki so pripomogli k prvi in tudi drugi sve- tovni vojni, ki sta skupaj vzeli 125 milijonov človeških življenj. Pakt Ribbentrop-Molotov, sicer tragična epizoda, ni tista točka v zgodovini, okoli katere je treba pi- sati resolucije o prihodnosti Evrope – če gledamo nanjo kot Evropejci. Druga svetovna vojna je bila vse kaj drugega kot le vprašanje »de- litve« Poljske ali sovjetska zasedba oziroma aneksija pribaltskih držav. Evropo so si pred drugo svetovno vojno skupaj z nacisti in fašisti de- lile tudi druge »demokratične« dr- žave, ki so si skupaj z nacizmom in fašizmom tudi prisvajale tuja ozem- lja. Povojna delitev Evrope na dva bloka pa je bila posledica povojnih delitev sveta med velikimi silami. Resolucija neutemeljeno enači Sovjetsko zvezo z Nemčijo v krivdi za začetek druge svetovne vojne. V celoti pa zamolči nedvoumno velik prispevek sovjetske armade in pre- bivalstva k zmagi zavezniške ko- alicije, del katere je bila tudi Sov- jetska zveza, nad nacifašizmom! S tem v celoti zamolči odgovor- nost tudi zahodnoevropskih držav za izbruh druge svetovne vojne. Prav tako nikjer izrecno ne govori o usodi slovenskega naroda, pa bi še kako morala: edini smo bili kot manjvreden narod obsojeni na izgi- notje, ki je med prvimi občutil nasi- lje fašizma in ki se je med prvimi v Evropi tudi uprl zlasti raznarodova- nju (naj med številnimi protifašisti omenimo tržaško Borbo, pripadni- ke organizacije TIGR, ki jih številni v Italiji danes še vedno označujejo za teroriste). Tudi o tem resolucija molči – v imenu domnevnega zgo- dovinskega spomina. Resolucija poziva, da bi morala tragična preteklost Evrope še nap- rej služiti kot moralni in politični navdih za soočenje z izzivi današ- njega sveta. Pisana s selektivnim nizanjem dejstev pa kvečjemu pri- pomore k obujanju sovraštva. Zgo- dovine ne more predpisati nobena resolucija. J. A. Predsedstvo Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slo- venije je na svoji redni seji 14. januarja 2020 sprejelo stali- šča ob Resoluciji Evropskega parlamenta o pomenu zgodo- vinskega spomina za priho- dnost Evrope. Predstavljamo vam povzetek stališč predsed- stva ZZB v obliki sporočila za medije, celotno stališče s pri- logami pa si lahko preberete na spletni strani časopisa Svo- bodna beseda: https://www.svobodnabeseda.si/ Resolucija neutemeljeno enači Sovjetsko zvezo z Nemčijo v krivdi za začetek druge svetovne vojne. je glasilo ZZB za vrednote NOB Slovenije za domoljubna, socialna, gospodarska, politična, zgodovinska in kulturna vprašanja doma in po svetu. Izhaja vsak zadnji petek v mesecu. Izdajatelj: ZZB za vrednote NOB Slovenije Zanj: Marijan Križman, predsednik Uredniški odbor: mag. Blaž Kavčič (predsednik) dr. Maca Jogan, Metka Mencej, Mitja Meršol, dr. Cvetka Hedžet Tóth Odgovorni urednik: Janez Alič telefon: 041 686 322 elektronski naslov: svobodna.beseda@gmail.com Oblikovanje: Vid Brezočnik Jezikovni pregled: Mirjam Furlan Lapanja Naslov uredništva in naročnin: ZZB za vrednote NOB Slovenija, Einspielerjeva ulica 6, 1000 Ljubljana telefon: (01) 434-44-45; fax: (01) 434-41-17 romana.jemec@zzb-nob.si SPOROČILA 75. obletnica osvoboditve Obveščamo vas, da bo Zveza zdru- ženj borcev za vrednote NOB Slo- venije kot osrednji zgodovinski dogodek tega leta praznovala 75. obletnico osvoboditve. Slogan tega prelomnega dogodka je: »Zmaga. Svoboda. Slovenija.« Osrednja dogodka ob praznovanju obletnice bosta slovesnosti ob dne- vu zmage v Ljubljani, in sicer v so- boto, 9. maja 2020 ob 14. uri na Trgu republike, in na Poljani pri Preva- ljah ob obletnici zadnjih bojev dru- ge svetovne vojne na evropskih tleh v soboto, 16. maja 2020, ob 11. uri pri spomeniku Svobodi in miru. Vsem ženskam, ženam, dekletom in materam čestitamo za 8. marec, dan žena, in 25. marec, materinski dan ČESTITKA februar 20206 IZOBRAŽEVANJE Na ravni osnovne šole se v slo- venski družbi sistematično izo- braževanje začenja s predmetom Državljanska in domovinska vzgo- ja ter etika (DDKE), ki se izvaja v sedmem razredu v obsegu 35 ur. Pri pouku tega predmeta učeče osebje (po lastni izbiri) uporablja različne učbenike, ki so napisani v skladu z učnim načrtom. Splošna ciljna usmeritev DDKE je v celo- ti sprejemljiva, saj naj bi sistema- tično razčlenjeni pouk prispeval k razvoju politične pismenosti in kri- tičnega mišljenja; ob tem pa naj bi razvijal tiste veščine, ki omogoča- jo »dejavno vključevanje učencev v družbeno življenje«. Usposabljanje učencev za delo- vanje v konkretni slovenski družbi temelji na vsebinskem sklopu (RS kot skupnost državljanov, narodna pripadnost in državljanstvo, patri- otizem) z bolj natančno določeni- mi operativnimi cilji, med drugim »učenci pridobijo osnovna spozna- nja o nastanku RS«; »razvijejo spo- sobnost razlikovanja med narodno in državljansko identiteto; razvijajo pozitiven odnos do svoje državljan- ske skupnosti«. Zadnji vsebinski sklop je za neposredno ozavešča- nje in delovanje posebno pomem- ben, saj bo verjetno večina mladih (kljub odhajanju v tujino) ostala na tem ozemlju v tej državi, preprosto v svoji domovini. Pri predmetu DDKE se učenci prvič srečajo s to tematiko, saj je sistematično podrobneje obdelana šele v devetem razredu pri zgodo- vini. Pri DDKE seveda ni mogoče obširneje obravnavati »predzgodo- vine« RS, zato je v kratkih in jedr- natih predstavitvah še toliko bolj pomembno, kaj in kako je vanje vključeno, katere vsebine pa so preprosto izpuščene. Kako se uresničujejo vzgojni cilji? Ob številnih možnih virih informa- cij v sedanjosti učbeniki niso edini pripomoček pri seznanjanju učen- cev s predpisano snovjo, so pa go- tovo izjemno pomembna (skupna) Vzgoja za državljansko kulturo v osnovni šoli Pri pretresljivi podobi taboriščnikov iz koncentracijskega taborišča (Auschwitz) je sicer omenjen nacizem, vendar je takoj zatem napis, da je »množične zločine nad svojimi državljani izvrševala komunistična oblast v Sovjetski zvezi«. Maca Jogan podlaga za poučevanje in usvajanje potrebnega znanja. V nadaljevanju bo pozornost usmerjena v nekatere značilnosti učbenikov z vidika ci- ljev tega predmeta in njegove vse- binske umeščenosti v zgodovinsko dinamiko. Kako so spoštovani zlas- ti cilji, ki zadevajo RS kot skupnost državljanov, bomo preverili z ana- lizo petih učbenikov, ki so v rabi v šolskem letu 2019/20. To so: 1) Justin, Janez (ur., 2013): Državljanska in domovinska vzgoja ter etika. 2) Mahmout, Daša Ganna, Tawitian Elissa, Zu- pančič, Mateja (2018): Jaz, midva, mi 7. 3) Hafner, Iztok et al. (ur. Eva Klemenčič, 2018): Domovinska in državljanska kultura in etika. (prvi natis, prva izdaja). Zasnova: J. Justin. 4) Karba, Pavla, Darja La- sič, Nataša Jesenko (2018): Domo- vinska in državljanska kultura in etika 7. 5) Černigoj Matej, Maša Žvelc (2013): Svet smo mi 7. Skupna značilnost vseh učbeni- kov se kaže v tem, da je operativni cilj, ki določa, da: »učenci prido- bijo osnovna spoznanja o nastan- ku RS«, uresničen pomanjkljivo, enostransko in z veliko luknjo v navajanju zgodovinsko pomemb- nih dejstev za obstoj skupnosti do nastanka samostojne države. Poda- janje »osnovnih spoznanj« se v uč- beniških razlagah (in ilustracijah) v glavnem opira na dihotomni model družbene urejenosti, z »demokra- cijo« na eni in »totalitarizmom« na drugi strani. Takšna delitev vsebuje poenostavljene razlage, ki temeljijo na izenačitvi fašizma, nacizma in komunizma. Komunizmu kot glav- ni sestavini »totalitarizma« pripiše- jo pretežno le negativne, zločinske lastnosti, temu nasproten plod »za- hodne civilizacije« pa je »demokra- tični« red, ki je značilen za RS po odpravi »komunizma«. V nadalje- vanju bodo predstavljeni primeri takšne prakse iz zgoraj omenjenih učbenikov. Komunizem in nasilje V učbeniku J. Justina (1) je v krat- kem opisu nastanka RS takoj opa- zna enostranska podoba »dela države«, ki skrči vse dogajanje (v »Jugoslaviji«, mimogrede – brez ustreznega naslova) na to, da »si je vso oblast prilastila politična stranka komunistov, ki jo je vodil Josip Broz Tito. Komunisti so … uvedli totalitarni režim« (27). Ob besedilu so tudi vizualne ponazo- ritve, ki dodatno krepijo predsta- vo o totalitarizmu in njegovi glav- ni zločesti obliki ̶ komunizmu. Pri pretresljivi podobi taboriščnikov iz koncentracijskega taborišča (Au- schwitz) je sicer omenjen nacizem, vendar je takoj zatem napis, da je »množične zločine nad svojimi dr- žavljani izvrševala komunistična oblast v Sovjetski zvezi …. Tudi v Jugoslaviji« (32). Niti besedice ni o samoupravnem socializmu, o po- sebnostih življenja v zvezni državi (SFRJ), ki so jo občutno ločile od »komunističnih« držav vzhodnega bloka. Prav tako niso niti omenje- ne posebnosti razvoja Slovenije v primerjavi z drugimi republikami (policentrični razvoj, odprte meje, vloga SZDL itd.). V drugem učbeniku (Mahmout in drugi) se za naslovom »Kako je nastala Republika Slovenija?« od- govor začenja v »predzgodovini« (od 15. stoletja naprej), na koncu časovnega traku (v šestem stavku) pa je skrajno skopo predstavljena zadnja doba pred plebiscitom. Pri »Oblikovanju slovenske narodne identitete« (33) letu 1918 sledi kar 1991, popolnoma je preskočeno tudi prelomno obdobje odpora v času druge svetovne vojne, ko je bil celovito ogrožen obstoj naro- dne skupnosti; ni sledi o okupaciji, kolaboraciji in NOB, tu ni fašizma ali nacizma, je le splošna oprede- litev totalitarizma in njegovih sla- bosti, pozneje pa je težišče le na komunizmu (41), ki je v okvirčku (Slovarček) opredeljen kot »totali- tarna družbenopolitična ureditev, ki se je zavzemala za odpravo za- sebne lastnine«. K negativni podobi »komunizma« prispeva tudi obravnava kršitev človekovih pravic v oddelku »Sta- nje človekovih pravic v Sloveniji«, v enoti »Povojni izvensodni pobo- ji«; tu je vsebina predstavljena s sli- ko in podnapisom: »V Kočevskem rogu se nahajajo brezna ubitih v množičnih izvensodnih pobojih ob koncu druge svetovne vojne«, osnovno besedilo pa sporoča: »Ne- posredno po koncu druge svetovne vojne so se zgodili množični poboji vojnih ujetnikov in civilnega prebi- valstva. Bili so usmrčeni brez sod- ne obravnave in dokazane krivde. Za poboje še do danes nihče ni ka- zensko odgovarjal. Po vsej Sloveniji je evidentiranih okoli 600 množič- nih grobišč.« (58) O dogajanju med vojno vlada praznina. Krčenje podobe družbenega ra- zvoja pred samostojno državo Slo- venijo je navzoče tudi v tretjem uč- beniku (Hafner et al.), ki ga s prej omenjenima družita ob splošnem tudi posebno poudarjanje strpnosti do vere in verujočih (23, 57–69) ter pojasnjevanje svetovnega dogaja- nja po drugi svetovni vojni z »dve- ma blokoma« brez omembe npr. gi- banja neuvrščenih. Evropskost, patriotizem in vzorniki Izrazito v evropsko sodobnost je usmerjen četrti učbenik (Karba in drugi), kar se kaže že v uvodnem nagovoru učencem: »V državah EU je skupen cilj celotnega šolskega sistema vzgajati mlade v duhu etič- nih vrednot, predvsem v razume- vanju in sprejemanju mnogovrstnih človeških različnosti ter aktivnega odgovornega državljanstva in do- movinske pripadnosti«. (5) Ob tej ̶ za prihodnost prijazni ̶ usmeritvi 75 let svobodne rasti pa v učbeniku ni najti besedilne- ga pojasnjevanja o zgodovinskem ozadju sedanje države. Praznina v predstavljanju »predzgodovine« samostojne RS se kaže tudi v pe- tem učbeniku (Černigoj, Žvelc), ki je sicer učencem najbolj prijazen in edini, ki vsaj natančno poimenuje državne tvorbe, v katerih je potekal razvoj slovenske narodne skupnosti pred nastankom RS. Krčenje je navzoče tudi pri predstavitvi »patriotizma«, saj obravnava v zadnjih dveh učbeni- kih preprosto molči o času, ko je bilo domoljubje na najhujši pre- izkušnji v zgodovini slovenskega naroda. Obravnava domoljubja (patriotizma) je v četrtem učbe- niku dopolnjena le s fotografijo R. Maistra (27), v petem pa sta ji do- dana podnapis o njegovem zgodo- vinskem dejanju in sklep: »Njegovo dejanje je primer patriotizma – pre- danosti svoji državi.« (31). Ob tem, ko je umestitev tega vzorniškega lika vsekakor primerna spodbuda za razvijanje patriotične naravnanosti učencev, pa se lahko vprašamo, ali ni v poznejšem boju za obstanek narodne skupnosti no- bene osebe ali dejanja, ki bi spod- bujalo občutek pripadnosti prav tej skupnosti kot eni izmed mnogih v EU (27 članic). Ali lahko k ponosu na nacionalno pripadnost in zav- zetost za miroljubno sobivanje pri- spevajo le splošne razlage in opre- delitve človekovih (in otrokovih) pravic? Po čigavih merilih naj mladi ne dobijo možnosti seznanjanja s svobodo- in domoljubnimi dejanji v času NOB, ko pa v nekaterih drugih evropskih državah svojega odpor- niškega gibanja zoper nacizem (ali fašizem) ne izključujejo iz zgodo- vinskega spomina, ob katerem se oblikujejo lastnosti posameznikov za sedanje in prihodnje obnašanje in delovanje? Naključna ali namerna pristranskost? Če bi se molk o odločilnem obdobju v razvoju slovenske narodne skup- nosti pojavil samo v enem ali naj- več dveh učbenikih DDKE, bi lahko to dojeli kot naključje ali kvečjemu kot posledico in izraz mnoštva per- spektiv v gledanju na zgodovino. Ker pa je ta vsebinska vrzel splošna značilnost vseh pregledanih virov, lahko domnevo upravičeno nado- mesti prepričanje, da pristranskost v predstavljanju »predzgodovine« demokratične RS ni naključna, temveč hotena posledica prevladu- jočega toka sprevrnjeno preobliko- vanega pojasnjevanja zgodovinskih dejstev. SPOROČILA – Izjava Koordinacije veteranskih in domoljubnih organizacij Slovenije Nas člane Koordinacije veteran- skih in domoljubnih organizacij Slovenije so dogodki in izjave pred letošnjim dnevom spomina in na srečanjih na ta dan v sosednji Ita- liji znova navdali z začudenjem in zaskrbljenostjo, pa tudi s strahom. V poslanici predsednika sosednje države smo znova poslušali očit- ke o protiitalijanskem sovraštvu in neštetih nedolžnih žrtvah genocida v fojbah, o etničnem čiščenju, kot da ni bilo prej v zgodovini nobene- Italijansko spreminjanje zgodovinskih dejstev ga fašističnega zatiranja, mučenja, izgona, kratenja temeljnih člove- čanskih pravic, narodnega obstoja in dostojanstva stotisočev sloven- skih in hrvaških prebivalcev, pri- ključenih italijanski državi. Pri tem se žal ne moremo znebiti primerja- ve s podobnimi trditvami in na njih temelječimi zahtevami in delno tudi prakso v času fašizma, za katerega smo verjeli, da naj bi bil z zmago protifašističnih sil ob koncu druge svetovne vojne trajno presežen. Zato v domoljubnih in veteranskih organizacijah Slovenije odločno nastopamo proti takim zlonamer- nim poenostavitvam in spreminja- nju zgodovinskih dejstev. Prizade- vali si bomo, da se jasnost in od- ločnost v tej smeri dosledno uve- ljavita v izjavah in delovanju vseh odgovornih v naši državi, hkrati pa bomo podprli tudi prizadevanja, da se podobna praksa prepreči tudi v Evropski uniji oziroma se v tem okviru opredeli kot nespremenljiv vzorec razmerij med njenimi čla- nicami. Dodajamo, da smo v ve- teranskih in domoljubnih organi- zacijah velikokrat presenečeni nad tem, da naši najvidnejši politični voditelji zgolj na splošno obsojajo take poskuse. Zavedamo se ljudske modrosti, da tisti, ki molči, devetim odgovori, pa vendar nas prav zgo- dovinski primeri prepričujejo, da lahko molk pomeni tudi tiho prista- janje na izpostavljene in kar naprej izražene trditve in zahteve. Zveza društev General Maister, Dru- štvo za negovanje rodoljubnih tra- dicij organizacije TIGR Primorske, Zveza združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Slove- nije, Zveza društev vojnih invalidov Slovenije, Zveza veteranov vojne za Slovenijo, Zveza slovenskih častni- kov, Zveza policijskih in veteran- skih društev Sever, Zveza društev in klubov MORIS, Zveza društev civil- nih invalidov vojn Slovenije februar 2020 7 HOLOKAVST – Jeruzalem in Lendava OBLETNICA SPOMINI – Frančiška Hut iz Domžal Predsednik Republike Sloveni- je Borut Pahor se je 27. januarja z nekdanjimi internirankami udele- žil komemoracije ob 75. obletnici osvoboditve nacističnega koncen- tracijskega taborišča Auschwi- tz - Birkenau. V spomin žrtvam je prižgal svečo ob spominski plošči v slovenskem jeziku. Komemorativne slovesnosti so se udeležili predsedniki držav in vlad iz številnih držav in nekdanji tabo- riščniki. Žal med povabljenimi ni bilo ruskega predsednika Vladimir- ja Putina, čeprav je sovjetska Rde- ča armada 27. januarja 1945 osvo- bodila taborišče Auschwitz. Orga- nizator dogodka je bilo Spominsko obeležje in državni muzej Auschwi- tz - Birkenau iz Oświęcima, častni pokrovitelj pa predsednik Republi- ke Poljske Andrzej Duda. Predsednik republike je v uradno delegacijo Republike Slovenije po- vabil preživele priče taborišč smrti iz Slovenije. Dogodka so se udeleži- le preživele interniranke Auschwi- tza Sonja Vrščaj, Elizabeta Kumar Maurič in Lidija Rijavec Simčič, Marija Frlan, preživela taborišč- nica Ravensbrücka, ki je tisti dan praznovala svoj stoti rojstni dan, in ukradeni otrok Janez Deželak. V Auschwitz je bilo deportiranih 2346 Slovenk in Slovencev, med njimi jih je več kot polovica tam umrla. Ob 75. obletnici osvoboditve kon- centracijskega taborišča Auschwitz - Birkenau se je predsednik Pahor na povabilo predsednika Izraela Reuvena Rivli udeležil tudi Foruma voditeljev ob mednarodnem dnevu spomina na holokavst v Jeruzale- mu. Pred osrednjo slovesnostjo se je sešel s predsednikom Italijan- ske republike Sergiom Mattarello. Predsednika sta pohvalila bogate politične, gospodarske in kulturne vezi med državama ter prijateljske in iskrene odnose z visoko ravnjo Zanimivo dogajanje iz časa druge svetovne vojne je razkrivala terenska aktivistka Frančiška Huth iz Domžal, rojena Kovač v Podgorici. Še v pozni starosti se je živo spominjala medvoj- nih dogodkov. Umrla je v 99. letu sta- rosti. Njeno pričevanje je zabeleženo v zborniku Svoboda – plačilo za žrtve, ki je leta 2017 izšel pri Združenju bor- cev za vrednote NOB Domžale. Sedem let pred drugo svetovno voj- no se je Frančiška, stara šele petnajst let, zaposlila v Saturnusu v Ljubljani. Že dokaj kmalu si je kupila kolo, s ka- terim se je vozila v službo, pozneje pa prevažala pošto in druge pošiljke k partizanom. Meja med Nemčijo in Italijo je bila med vojno v Šentjako- bu, kjer je bil star železniški most. Ali boš ti tole nesla naprej? Kurirsko delo Frančiške se je po nje- ni pripovedi začelo preprosto. »Nek- do na odporniški strani mi je rekel: 'Ali boš ti tole nesla naprej?' Očitno so mi zaupali. Rekli so mi, naj nesem pošto nekam, nikoli nisem brala teh pošiljk, ker sem se tudi bala. Nemške postojanke v bližini so bile zelo moč- ne, na primer v Domžalah nasproti železniške postaje. Neki domobra- nec iz bližnjega kraja me je nagovar- jal, ali bi hotela hoditi z njim kot dek- le, ker pa tega nisem želela, je bil do mene še posebno sovražen.« Med vojno je bila Frančiška zapo- slena v tovarni Induplati v Jaršah, saj je bil Saturnus na italijanskem oku- pacijskem območju, Induplati pa na nemškem. »Za partizane smo najra- je zbirali denar, ker je bilo to najlaž- je. Hrano, oblačila ali druge stvari je bilo zelo težko prinašati v tovarno pa tudi iz nje, saj smo bili pri vstopu in izstopu pod nadzorom. Za sodelav- ce sem vedela, kdo dela za partiza- ne, vendar sem se delala, da tega ne vem, vse zaradi konspirativnosti. Ves čas smo se zelo bali izdajalcev.« Po kapitulaciji Italije se je Frančiška znova zaposlila v Ljubljani, saj ni bilo več meje čez Savo pri Šentjakobu. Delala je v tako imenovani škrnicelj fabriki, poznejši Kartonažni tovarni v središču mesta. Tiho bodi, obleci se in beži Najhuje je bilo avgusta 1944, ko so Nemci pri sosedih Bognarjevih pož- gali domačijo. »Le malo je manjka- lo, da niso pokončali še moje mame, ki se je zadrževala v bližini. Pa je neki Nemec zavpil, da ona ni iz te, Predsednik Pahor s preživelimi internirankami v Auschwitzu Partizanske smučine Cerkno 45 Domobranci so vedeli zanjo Preživele interniranke in ukradeni otrok s predsednikom Pahorjem na Poljskem Frančiška z nečakom Tonetom na domačiji v Podgorici leta 1944 75 let svobodne rasti sodelovanja na številnih področ- jih. Pahor se je Mattarelli zahvalil za prizadevanja pri ureditvi vrnitve Narodnega doma v Trstu slovenski manjšini. Predsednika sta določila tudi datum slovesnosti, ki bo 13. julija 2020, prav na dan stoletnice požiga Narodnega doma. Tudi v lendavski sinagogi je bila spominska slovesnost ob medna- rodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta in 75. obletnici osvo- boditve nacističnega taborišča Au- schwitz. V nagovoru je predsednik Pahor poudaril, da počasi odhaja generacija tistih, ki so to tragedijo doživeli, in z njimi odhaja neposre- den spomin na moralno dno civili- zacije. Dodal je tudi, da je naša mo- ralna dolžnost in odgovornost, da te spomine sprejmemo in predamo naprej naslednjim generacijam kot enega izmed stebrov miru. Samo spominjanje namreč ni dovolj, po- zaba bi bila nesrečen uvod v novo strahoto in sramoto. Govor je skle- nil s pozivom, da kot posamezniki nikdar ne smemo biti ravnodušni do skupnosti, da moramo paziti O zgodovinskem pomenu smučar- skega tekmovanja 20. in 21. janu- arja 1945 v Cerknem smo večkrat pisali. Tokrat bralce Svobodne be- sede seznanjamo z letošnjo ude- ležbo članov ZZB NOB Slovenije. Udeležba naslednikov Rudija Finž- garja in tovarišev je bila letos zado- voljiva, ne pa še zadostna. Tekmo- vanja se je udeležilo 32 tekmovalk in tekmovalcev iz osmih Združenj borcev, največ iz Dražgoš in Žele- znikov ter Nove Gorice. Tekmova- nja so se v velikem številu udeležili tudi člani drugih veteranskih orga- nizacij in predstavniki Slovenske vojske. Vseh udeležencev je bilo več kot tristo. V ženski konkurenci je zmagala Mojca Šolar (ZB Dražgoše - Že- lezniki) pred Slavo Murovec in Branko Stanič (obe ZB Nova Gori- ca). Pri moških nad 75 let je zmagal Julijan Torkar (ZB Koper), pred Ri- nom Velikonjo (ZB Nova Gorica) in Petrom Lebanom (ZB Preddvor). V konkurenci moških od 60 do 74 let je bil najboljši Silvo Podobnik (ZB Nova Gorica), drugo in tretje mes- to pa sta osvojila Vladimir Faletič in Vladimir Uršič (oba ZB Bovec, drug na drugega in živeti v sožitju in spravi drug z drugim. Ob tej priložnosti je predsednik gospe Eriki Fürst predal spominsko medaljo, ki so jo prejeli vsi preživeli taboriščniki, udeleženci spominske obletnice ob 75. obletnici osvobo- ditve nacističnega taborišča Au- schwitz. Erika Fürst je namreč edi- na še živeča Judinja iz Prekmurja, ki je preživela holokavst. Ob tem je dejal, da je Erika Fürst »moralni spomenik, ki nas navdihuje«. Na spominski slovesnosti v len- davski sinagogi so odprli tudi foto- grafsko razstavo spominskega centra holokavsta Yad Vashem in Sinagoge Maribor z naslovom Auschwitz – kraj na Zemlji: Auschwitz Album. Pro- gram s tradicionalnim branjem imen slovenskih žrtev holokavsta je Obči- na Lendava pripravila v sodelovanju z Mestno občino Murska Sobota, Centrom judovske kulturne dedišči- ne Sinagoga Maribor in Judovskim kulturnim centrom Ljubljana. Moli- tev za umrle je zmolil rabin judovske skupnosti v Sloveniji Ariel Haddad. S. B., foto: STA in UPRS temveč iz sosednje hiše, zato so jo pustili pri miru. Tisti dan sem vstala zelo zgodaj in sem šla pogledat okoli hiše, ko sem pri sosedu zaslišala zelo močno govorjenje. Malo sem še pos- tala, ko sem slišala sosedovo mamo, ki je govorila: »Kamor bodo šli drugi, bom šla tudi jaz.« Vrnila sem se v ku- hinjo in vprašala mamo, kaj pa ima- jo pri Bognarjevih. Pa mi je dejala: »Tiho bodi, obleci se in beži!« Zelo se je bala, da bi Nemci prišli tudi k nam, saj je vedela, da imam jaz nekaj s partizani. Hitro sem se oblekla in odšla v sotesko pod hribom v Pod- gorici. Tam sem bila vse dopoldne.« Doma so Frančiški povedali, da so prijeli sosedovo mamo, tri hčere in dva sinova, ki sta bila v partizanih in sta se oglasila doma, pa še aktivista. Vseh sedem je zgorelo v hiši. Očitno je šlo za izdajo. »Za nas doma je bilo neprijetno, ker smo bili čisto blizu gozda. Parti- zani so pogosto prihajali k nam, naj- večkrat po hrano, včasih so se pre- oblekli. Še posebno pogosto so prišli po tistem, ko se jim je pridružil eden izmed mojih bratov. Nikoli se niso preveč zadrževali, prihajali so naj- večkrat zvečer.« Pošta k Jurjevčevim na Limbarsko goro »Večkrat smo se skrivali, saj smo dobivali namige, da bi lahko do- mobranci ali Nemci prišli ponoči in koga aretirali. Najmlajšega brata Mi- lana, ki je komaj dobro dopolnil 16 let, so prišli iskat domobranci in ga izročili Nemcem, pristal je v nekem mladinskem taboru v Avstriji.« Pošto in druge stvari je Frančiška kot terenska aktivistka med vojno prenašala k Jurjevčevim na Lim- barsko goro. Partizani so medtem že pripravili pošto ali pošiljko za nazaj. Vabili so jo v terensko odporniško organizacijo, vendar ni hotela vstopi- ti, ker je morala pomagati doma. Do- mobranci so slutili, da dela za parti- zane, niso pa bili povsem gotovi, ker niso imeli dokazov. Jurjeva Francka je največ hodila na vezo na Limbarsko goro. To se je navezovalo tudi na brata, saj je bilo treba včasih nesti kaj večjega. »Na poti proti Moravškemu ni bilo pre- več težavno. Partizanska straža me ni ustavljala. Na Limbarsko goro sem se peljala največkrat popoldne ali zelo zgodaj zjutraj, recimo ob sedmih. Največ sem se morala peljati skozi Domžale, nisem pa mogla skozi Ihan do Doba in tam čez. Ker sem hodila v službo v Induplati v Jaršah, nisem bila sovražnikom preveč sumljiva. Na Limbarsko goro sem se peljala vsaj enkrat na teden. Ceste so bile še makadamske in kar v redu prevozne. Za partizane smo dobivali tudi ciga- rete iz Ljubljane. Nekoč me je na poti proti Dragomlju ustavil domobranec. Bil je v civilni obleki in neoborožen in me je spraševal, kaj imam v cekar- ju, kjer sem imela polno cigaretnih škatel. Dalj časa me je nadlegoval, ko sem mu jih nekaj dala, me je pus- til na miru. Že prej je opazil, da sem se peljala čez železni Šentjakobski most. Čez Savo je bila tudi kurirska pot. Tako je preverjal, ali delam za partizane.« Frančiška je skrbela tudi za nečaka Toneta, ki je prišel v Pod- gorico leta 1942. Njegovega očeta, partizana, so ubili v Polju, mamo pa aretirali in otrok je ostal sam. Jože Skok Kobarid, Tolmin). V konkurenci moških do 60 let je bil prvi Simon Lotrič, na drugo mesto se je uvrstil Jani Peternelj (oba Dražgoše - Že- lezniki), tretji pa je bil Franc Bernik (ZB Ajdovščina - Vipava). V spo- minskem teku je zlato kolajno os- vojil Ivan Povšič (ZB Nova Gorica). Na slavnostnem sklepu prireditve Cerkno 45' v hotelu Cerkno sta pri- znanja v konkurenci borcev podeli- la mag. Blaž Kavčič, podpredsednik ZZB NOB Slovenije, in Bojan Ra- žun, predsednik ZB Idrija - Cerkno. Slavnostni govornik je bil predse- dnik Državnega zbora Dejan Židan, ki je poudaril pomen narodnoosvo- bodilnega boja in ta izjemni med- vojni dogodek v Cerknem. Rino Velikonja februar 20208 IMELI SMO LJUDI Janez Stanovnik - Tine 1922–2020 Ž alosten dan je danes. Na poti v zgodovino spremljamo Janeza Stanovnika. Odhaja ena najsvetlejših oseb- nosti tistega rodu Slo- vencev, ki je pomembno zaznamoval naše življenje v drugi polovici 20. sto- letja. Njegovemu rodu je bilo naloženo odločanje o usodnih vprašanjih za naš narod in njegovo prihodnost. Ta rod je stopil v življenje ob izdihljajih strahot prve svetovne vojne, katere po- sledice so s krivicami močno prizade- le slovensko nacionalno telo. Preden je zares odrastel, se je znašel v vrtincu še strašnejše vojne. V njej je moral braniti sam obstoj slovenskega naroda. Na za- tonu svojega ustvarjalnega življenja je še v tretji vojni branil obstoj komaj rojene slovenske države. Temu rodu so vojne vtisnile neizbrisni pečat. Razburkano 20. stoletje je s svojimi protislovji močno vplivalo na življenje tega rodu. Protislovni so bili izzivi, taka so bila opredeljevanja ljudi. V njih kore- nijo delitve, ki so najusodneje zaznamo- vale čas po okupaciji slovenskega ozem- lja in njegovi razdelitvi med zavojevalce. Nad slovenskim narodom je bila izreče- na drakonska obsodba. To je bil čas od- ločitev, treba je bilo izbirati. Janez Stanovnik je izbral: brez oma- hovanja se je odločil za upor. Postavil se je za svobodo in čast naroda, za pravi- co in pravičnost, za svet brez krivic, za solidarnost in spoštovanje človekovega dostojanstva. Odločil se je bojevati za resnico. To mu je narekovalo odraščanje v odprti demokratični družini krščanskih socialistov, v kateri si je oblikoval trden svet vrednot. Te so mu bile vodilo skozi vse življenje. Znal je iskati in najti sku- pna stališča tudi s tistimi, ki so razmiš- ljali drugače. Tuje mu je bilo manihejsko razumevanje ljudi. Usodnost delitev je izkusil v svoji širši družini. Zato je v času najzahtevnejših preizkušenj znal sou- stvarjati tovarišijo, ki ji je ostal zvest sko- zi vse svoje dolgo ustvarjalno življenje. Številne so postaje, na katerih ga je za- ustavljalo življenje. Na njih je razdajal svoje znanje in spoznanja o svetu, ki je nastajal na pogoriščih vojne in se zno- va razhajal v meandrih hladne vojne in blokovske delitve sveta. Malo je pozna- nih Slovencev, o katerih je znano toliko o njihovem javnem življenju in delovanju, kot je znano o Janezu Stanovniku. Od partizanskega bojevanja in delovanja v ustanovah, ki so se vzpostavljale na osvobojenem ozemlju, do kočevskega zbora odposlancev slovenskega naroda in osvobajanja Primorske, od Beogra- da, kjer je sodeloval pri postavljanju temeljev povojne jugoslovanske države, pa prek diplomacije in ekonomske ko- misije OZN vse do vrnitve v Slovenijo in vključitve v delo takratnega predsedstva republike. Temu je predsedoval v dra- matičnem času, ko so pokali ideološki in pravni okviri jugoslovanskega eno- partijskega sistema in so se v Sloveniji razcvetale ideje, težnje in iskanja poti v demokratično družbo. Prav v tem obdobju so bile zelo dra- gocene njegove izkušnje iz gibanj v sve- tu. Videl je strahotne vojne ter posledice velikih socialnih in razvojnih razlik in krivic v svetu. Bil je priča osvobajanju kolonialnega sveta in strahotnih krši- tev človekovih pravic. Delo v OZN mu je omogočalo vpogled v najzahtevnejša vprašanja svetovnega gospodarskega in socialnega razvoja. Ni bil nezmotljiv. Poznal je moč dialoga, poslušanja ar- gumentov in iskanja soglasja. V spopa- du dveh nasprotnih konceptov iskanja izhoda iz globoke krize takratne jugoslo- vanske družbe je bila blagodejna njego- va izkušnja, predvsem pa modrost. Ta je velevala iskati zaveznike tako v drugih republikah kot tudi doma v Sloveniji s takrat cvetočo civilno družbo in pora- jajočo se politično opozicijo. Takšna usmeritev je imela široko podporo, zato je bilo mogoče uspešno kljubovati cen- tralističnim težnjam zvezne in srbske po- litike in odkritim grožnjam jugoslovan- ske armade. Ob zrelosti in odgovornosti udeležencev na takratnem političnem prizorišču je Slovenija brez večjih moral- nih poškodb zapustila nekdanjo državo in stopila na pot samostojnega državne- ga življenja. O njem ni pozneje nikoli so- dil, saj je bil prepričan, da vsak rod sam nosi polno odgovornost za svoje ravna- nje pred narodom. Janez Stanovnik je ves čas pokončno stal tudi v vrstah svojih partizanskih to- varišev in skrbel, da so v poznejših ide- oloških spopadih in poskusih sprevra- čanja zgodovine ohranjali moralno moč narodnoosvobodilnega boja. Bil je dosleden glasnik resnice o njem, ne da bi prikrival zmote in stranpoti naro- dnoosvobodilnega boja, tudi ne storje- ne zločine, prepričan, da je tudi v tem priznanju veličina partizanskega boje- vanja. Zavedal se je, da sta upor zoper okupatorja in usodo, ki jo je namenil Slovencem, skupaj z odporom proti po- skusu JLA streti mlado slovensko drža- vo najčistejša moralna upravičenost slo- venskega naroda pred zgodovino. Ni se umikal pred posledicami medvojnih in povojnih stranpoti. Prav zato je spravo razumel kot zrelost naroda, da sprejme nase celoto te svoje preteklosti in da z njo živi tako, da ne bremeni svoje sedan- josti in prihodnosti. Bilo mi je dano z Janezom Stanovni- kom prehoditi del svoje življenjske poti. Naključje je hotelo, da sva postala tudi soseda. Tako sem ga pobliže spoznaval tudi kot človeka, humanista, nežnega, razmišljujočega in radoznalega sve- tovljana. V dolgih pogovorih, posebej v času, ko je skrbel za obolelo soprogo Dragico in zbiral gradivo za knjigo res- nice o stricu Alešu Stanovniku, sva si za- upala številne, tudi najgloblje dvome, si lajšala razumevanje izzivov, pred katere sva bila postavljena, in tehtala odgovo- re nanje. Razumel sem njegovo prizade- tost, ko je spoznal, da razpada država, ki jo je kot mlad človek pomagal ustvar- jati. Dragocen je bil njegov nasvet, da odločitev zahteva premislek, ker so po- sledice zaletavosti lahko pogubne. Ven- dar je kot moder politik tudi vedel, da pomeni vztrajanje v obstoječih okostene- lih, neproduktivnih in zatohlih razmer- jih, v kakršna je bila ujeta Jugoslavija, nasilje nad ustvarjalnostjo, vitalnostjo in razvojem našega naroda in da so zato spremembe nujne. Njegova izkušnja mu je narekovala, da je vreden vsak napor za doseganje soglasja v takratnem slovenskem politič- nem vodstvu, zato da nas ne bi bilo mo- goče razdvojiti in med nami najti tako imenovanih »zdravih sil«. To bi ogrozilo slovensko politično pomlad, za katere razcvet smo nosili odgovornost ob ne- nehni grožnji uvedbe izrednih razmer in vojaške uprave v Sloveniji. Zmogel je do- volj moči, da je nahujskanim množicam srbskih mitingašev in njihovim politič- nim mentorjem, ki so Slovence podili iz Jugoslavije v Gradec in Filadelfijo, od- ločno povedal, da Slovencev nihče ne bo podil iz takrat še skupne države. Bil je ja- sen: odšli bomo sami, ko v njej ne bomo več prepoznali svoje države. Tako smo tudi storili. Ob tem smo predlagali, da se jugoslovanski narodi razidemo mir- no, brez agresivnosti in brez vojne. Vojne je izkusil. Vedel je, da se v vojni dogaja- jo strahotne stvari. Svaril je pred njimi. Prizadela ga je posurovelost, s katero je govorica orožja preglasila klic miru. Ko mi je predajal pisarno, mi je s pre- mislekom pustil na mizi list z znanimi mislimi svetega Avguština: »Gospod, daj mi strpnost, da ne bom poskušal spremi- njati stvari, ki jih ne morem spremeniti. Daj mi pogum, da bom lahko spremi- njal stvari, ki jih zmorem spremeniti. Daj mi razsodnost, da bom znal ločiti prvo od drugega.« Podčrtal je dodatek, ki pravi: »In da ne bom pričakoval od ljudi tega, česar mi ne zmorejo dati.« Hvale- žen sem mu za vse nasvete, za zaupanje, za druženje, tudi za to, da me je toliko mlajšega štel za tovariša in prijatelja. Ponosen sem na to. Širok je lok, razpet čez življenje Janeza Stanovnika. Živel ga je častno, zavezan svojim vrednotam. Zanje je žrtvoval svo- jo mladost in vse svoje zrelo življenje. Je poslednji iz nekdanjega vodstva Osvo- bodilne fronte in partizanskega odpora. Je eden poslednjih pričevalcev in aktivni snovalec zahtevnih odločitev o vseh pre- lomnih dogodkih na dolgem, preizku- šenj polnem potovanju Slovencev skozi nemirne čase, v katerih se je odločalo o našem obstoju in prihodnosti. Na tem potovanju je bil iskalec in borec. Ni klo- nil pred težavami in ni se umikal pred nevarnostmi. Bilo je častno delati z njim. Poslovil se je velik človek. V naš spomin se je zapisal državnik Stanovnik, parti- zan Tine, človek s košatimi brki, blagim pogledom in odločnim glasom resnice, človek z razkošnim znanjem, oče naro- da. Človek, ki so mu to ime dali slovenski ljudje, ko so v času stisk in negotovosti v njem videli zanesljivo oporišče in mo- ralno vodilo. Njegovo dolgo potovanje v prihodnost je zdaj končano. Svojcem izrekam iskreno sožalje. (Poslovilni govor Milana Kučana, prvega predsednika Republike Slovenije, na ljubljanskih Žalah 6. februarja 2020) februar 2020 9 Odšel je oče slovenskega naroda, moralna avtorite- ta in človek z veliko začetnico! Rodil se je 4. avgusta 1922 v Ljubljani kot drugi od sedmih otrok v družini očeta pravnika in politika Ivana Stanovnika in mame Ane. Že v klasični gimnaziji se je začel družiti s člani društva Zarja, s krščanskimi socialisti, ki sta jih vodi- la Edvard Kocbek in Bogo Grafenauer. Postal je član uredništva Kocbekove revije Dejanja. Leta 1940 se je vpisal na Pravno fakulteto v Ljubljani. Ko so komuni- stična partija, Sokoli in krščanski socialisti na univer- zi ustanovili Protiimperialistično fronto slovenskega naroda (od julija leta 1941 Osvobodilna fronta), se ji je Janez takoj pridružil in postal član matičnega odbora. Jeseni 1941 so ga aretirale italijanske oku- pacijske oblasti. Ker so pri njem našli brevir in rožni venec, mu jih je uspelo prepričati, da je veren študent, ki s komunizmom nima nič. Potem ko so ga februarja 1942 izpustili, je odšel k partizanom v Polhograjskem hribovju. Na Notranjskem je deloval kot inštruktor Osvobodilne fronte, na Dolenjskem pa je blažil na- petosti med krščanskimi socialisti in komunisti. Fe- bruarja leta 1944 se je vključil v Komunistično partijo Slovenije. Kot krščanskega socialista so ga izvolili v Slovenski narodnoosvobodilni odbor, ki se je pozne- je preoblikoval v Slovenski narodnoosvobodilni svet, iz katerega se je še med vojno razvila prva slovenska vlada. Janez Stanovnik je konec druge svetovne voj- ne dočakal že v Beogradu kot šef kabineta Edvar- da Kardelja, takrat podpredsednika zvezne vlade in zunanjega ministra. Udeležil se je pariške mirovne konference leta 1947, takrat je bil tajnik jugoslovan- ske pogajalske ekipe. Leta 1952 je bil imenovan za ekonomskega svetnika stalne misije FLRJ pri sedežu Organizacije združenih narodov v New Yorku, kjer je kot nekdanji partizan in svobodomislec užival veliko naklonjenosti. Leta 1962 se je vrnil v Ljubljano, pou- čeval na Ekonomski fakulteti, leta 1964 pa bil kraj- ši čas tudi dekan. Njegove sposobnosti so opazili v Organizaciji združenih narodov. V letih od 1965 do 1967 je bil svetnik generalnega sekretarja, leta 1968 pa je postal generalni podsekretar Organizacije zdru- ženih narodov. Po petnajstih letih dela v tej organi- zaciji se je upokojil. V letih od 1984 do 1988 je bil »Zapustil nas je veliki državnik, nekdanji predsednik predsedstva Socialistične Republike Slovenije, ekono- mist, pravnik, partizan, častni predsednik Zveze zdru- ženj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Slovenije, oče slovenskega naroda, politik svetovnega slovesa in predvsem velik človek in domoljub. Njegovo veličino kot državnika sem bolj od blizu spoznal v letu 1989, ko sem bil kot pomočnik šefa slo- venske milice in poveljnik posebne enote milice glo- boko vpet v preprečitev »mitinga resnice« oziroma v akcijo Sever. Takrat je kot predsednik predsedstva Socialistične Republike Slovenije odigral pomembno vlogo za preprečitev mitinga s podporo odločitvi Mestnega sekretariata za notranje zadeve o prepove- di mitinga. ----- Takrat mu ni bilo lahko, saj je imel na eni strani med- narodno diplomacijo in Beograd, ki sta podpirala miting, na drugi strani voljo in zahtevo državljank in državljanov Slovenije, da se miting prepove, ter dvoličnost naše sosede Hrvaške in ne nazadnje tudi dvoličnost takratne slovenske opozicije. In hvala mu, Rad bi povedal nekaj osebnih, toplih besed, tudi na željo njegovih najožjih svojcev, v počastitev in spomin na Janeza Stanovnika, tega izjemnega človeka. Bil je partizan, ko je bilo treba z neizmernim pogumom braniti obstoj slovenskega naroda, in skoraj šestdeset let pozneje je bil predsednik predsedstva Socialistične republike Slovenije, ko je bilo treba z modrostjo in strpnostjo pa tudi s pogumom doseči njeno samo- stojnost. Vmes je bil visok funkcionar Združenih na- rodov, naš predsednik in častni predsednik in nika- kor ne nazadnje človek, ki mi je naklonil svoje prija- teljstvo v zadnjih nekaj letih in dneh svojega življenja. V skoraj sto letih naju je življenje večkrat povezalo in potem spet oddaljilo, ko je bil v tujini, dokler me ni kot predsednik Zveze borcev pritegnil v svet naše or- ganizacije in ko se je začelo in se vse bolj poglabljalo najino sodelovanje, ki je, posebno po najini preselitvi v varovana stanovanja Centra starejših Trnovo, po- časi preraščalo v prijateljstvo. Najini življenjski poti sta se srečali v davnih tride- setih letih prejšnjega stoletja, ko sva se še kot otroka igrala in podila po bežigrajskih ulicah. Toda razlika dveh let v najstniškem obdobju je velika in v zgodnjih dnevih okupacije je Janez že zrelo deloval v Polhog- rajskem hribovju, medtem ko sem sam deloval kot mladinski aktivist in kot skojevec za Bežigradom na obeh straneh Dunajske ceste. Znova sva se srečala v letih od 1949 do 1951 na tako imenovanem Ziherlovem inštitutu za družbene vede v Beogradu. Mnogo let pozneje sva bila spet skupaj kot gosta na 14. kongresu ZKJ v Beogradu januarja pred tridesetimi leti, ki smo ga, kot je znano, družno zapus- tili, potem ko so se nakopičili zadostni argumenti za takšno takrat vsestransko tvegano dejanje. Ko sem postal član Sveta ZB, sem lahko le občudo- val njegove bistroumne analize trenutnih političnih in gospodarskih razmer v Sloveniji, v Evropi in po svetu sploh ter njegove jasne opredelitve smeri in metod de- lovanja ZB v danih razmerah in jih seveda podpiral. -------- Moja žena Danica Žagarjeva in jaz sva imela v zad- njih nekaj letih velik privilegij, da sva lahko poslušala njegove lucidne, spominsko izjemne, zanimive in tudi Marijan Križman predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije Dr. Tomaž Čas predsednik Zveze policijskih veteranskih društev Sever in predsedujoči Koordinaciji domoljubnih in veteranskih organizacij Slovenije Dr. Ljubo Bavcon pravnik, profesor kazenskega prava, član Sveta ZZB NOB Slovenije ŽALNA SEJA OB SMRTI JANEZA STANOVNIKA – FESTIVALNA DVORANA, LJUBLJANA, 5. FEBRUARJA 2020 član predsedstva Socialistične republike Slovenije, leta 1988 pa je kandidiral za predsednika predsed- stva SRS in zmagal. Zavzemal se je za miren prehod v demokracijo ter si s svojimi nastopi pred množicami ter jasnimi in iskrenimi sporočili javnosti prislužil na- ziv oče naroda. S predsedovanjem naši organizaciji v letih od 2003 do 2013 je Janez Stanovnik pustil močan pečat vre- dnot, domoljubja in tovarištva, ki ga je gradil in nego- val na vsakem koraku svojega dela in življenja. Leta 2014 je bil na čelu delegacije, ko so slovenski parti- zani na povabilo zahodnih zaveznikov sodelovali v Normandiji na slovesnosti ob izkrcanju zaveznikov. Ko sva z generalnim sekretarjem našega častnega predsednika zadnjič obiskala 21. januarja letos, je dejal: »Naredite vse, da tradicijo Zveze borcev ohra- nimo, borci so največja in najstarejša veteranska or- ganizacija. To morate ostati. Vi ste prihodnost naše zemlje!« In še: »Mnogi ne vedo, kaj so vrednote. Osvo- bodilna fronta je imela devet temeljnih točk in Zveza borcev je nadaljevanje dela Osvobodilne fronte!« Ja- nez Stanovnik je živel te vrednote. da je v zveznem predsedstvu uspel, da so tudi v tem organu sprejeli odločitev o preprečitvi mitinga. ------- Izredno sem bil počaščen, da sem lahko s teboj sode- loval, še posebej ko smo ustanavljali Koordinacijo do- moljubnih in veteranskih organizacij Slovenije. Tvoje zamisli in predlogi, ko smo zastavljali vsebine, cilje in vlogo te koordinacije, so bili konkretni in predvsem vizionarski, tako kot je bila vaša odločitev ob tvojem predsedovanju Zvezi združenja borcev in udeležencev narodnoosvobodilnega boja Slovenije, ko ste organi- zacijo spremenili v Zvezo združenj borcev za vredno- te narodnoosvobodilnega boja Slovenije. Tudi danes, ko predsedujem Koordinaciji domoljubnih in veteran- skih organizacij Slovenije, je naša vizija, da bomo morali prej ali slej preiti v domoljubne organizacije, te pa bodo morale v prvi vrsti ohranjati vrednote, ki so jih v posameznih zgodovinskih obdobjih izkazovali Maistrovi borci, tigrovci, partizani, vojni invalidi in ci- vilni invalidi vojne ter vojni veterani 91 in vsi drugi, ki so na druge načine sodelovali pri osamosvojitvi Slo- venije oziroma v vojni za samostojno Slovenijo. Janez, tvoja veličina in vizionarstvo sta razvidna tudi iz razprave, ki si jo imel na pogovorih pri predsedniku republike o domoljubju 22. junija 2009. Že v uvodu razprave si dejal: »Ob pozornem poslušanju uvodni- čarjev moram priznati, da sta me umetnika (Pavček in Kuntler) bolj prepričala kakor pravniki, zgodo- vinarji, sociologi in polemologi.« Za izhodišče svo- je razprave si se dotaknil predsednikovega dialoga, da je »domoljubje čustvo«, in kot je dejal francoski mislec Paskal, da »so resnica srca, ki jih razum ne pozna«. Nadaljeval si: »Domoljubje je podlaga na- rodove zavesti; nam je dano od rojstva, in če se mu nekdo odreče, je to moralno zavrženo dejanje naro- dovega izdajstva.« Tvoj naslednik Milan Kučan kot predsednik slovenskega predsedstva je o tem lepo po- vedal: »Borcem domoljubja danes ni treba dokazova- ti. Kdor domoljubja ni zmogel takrat, ko je bila nad slovenskim narodom izrečena genocidna sodba, zdaj pa njegova vest morda veleva patriotsko spričevalo, naj svoje domoljubje dokazuje s svojimi dejanji, a ne z zanikanjem dejanj tistih, ki so za svojo ljubezen do domovine zastavljali ves svoj pogum in življenje.« sporočilne pripovedi, ki so segale od Dolomitov do Baze 20 in od tam na Primorsko, od dogodkov v Be- ogradu po osvoboditvi do New Yorka in Ženeve, do osebnih tudi žalostnih, da ne rečem tragičnih udarcev usode, do tujih in domačih družbenih, političnih in go- spodarskih vprašanj, protislovij in konfliktov. Večkrat sem ob tem pomislil, da bi bil verjetno pisatelj, če bi se mu življenje tako obrnilo. Oba z ženo sva ga ob vsaki priložnost spodbujala, naj napiše vse to, kar je nosil v glavi in v svojih pripovedih, a tega žal ni več zmogel. Z njegovim odhodom je za vse nas, za njegovo veliko družino in za naju nastala velika in občutna praznina. Toda takšno pač je naše življenje in spri- jazniti se je treba s tem, da je sicer odšel, a da nam je zapustil svet dragocenih vrednot. O tem med drugim priča tudi Slovenski zbornik iz leta 2016, katerega idejni in finančni oče je bil in v katerem nas je sko- raj šestdeset piscev ob Janezovi redakciji in ob priza- devnem sodelovanju dr. Nevenke Troha obdelovalo današnji pomen devetih točk programa Osvobodilne fronte Slovenskega naroda. Pobuda za postavitev doprsnega kipa Janezu Stanovniku Janez Stanovnik - Tine (1922–2020) je bil dolgoletni predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije (2003–2013), v zadnjem obdobju vse do svoje smrti pa je bil častni predsednik ZZB. Upoštevanja vredna so bila njegova prizadevanja, da ZZB NOB Slovenije postane prepoznaven in cenjen del slovenske in tudi mednarodne civilne družbe. S svojim delom je pomembno zaznamoval slovensko zgodovino. Bil je član ene izmed ustanovnih skupin Osvobodilne fronte slovenskega naroda ter do svojih zadnjih dni iskren zagovornik in tvoren izvajalec njenih temeljnih načel. Uveljavil se je na pomembnih družbenih področjih doma in v organizacijah mednarodne skupnosti. Ob koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja je deloval v vrhu slovenske politike. V letu 2020, ko napredne države sveta slavijo prelomno, 75. obletnico osvoboditve izpod nacifašističnega terorja, predlagam, da se Janezu Stanovniku v čast v Ljubljani pri grobnici narodnih herojev (ali na drugi primerni lokaciji) postavi njegov doprsni kip! Janez Stanovnik je bil eden ključnih Slovencev, ki so sooblikovali slovensko narodnoosvobodilno pot do svobode, zmage in oblikovanja slovenske državne identitete. februar 202010 Vanganel: Zamisel za pot, ki bo povezovala tri spomenike in eno obeležje, se je poro- dila članoma ZZB KO Škocjan - Vanganel, Ivanu Kavčiču, tudi podpredsedni- ku KS Vanganel, in Ivanu Zorču - Janku, predsedniku borčevske organizacije, ki je poiskal, očistil, fotografiral, katalogiziral in digitaliziral več ko sto (tudi pozabljenih) spomenikov in obeležij na koprskem območju. Z dvema ponosnima nosilcema praporov se je naša 28-članska skupina sredi novembra lani najprej odpravila k spomeniku padlim ob vanganelski osnovni šoli. Janko je imel nagovor, neutrudna Dragica pa je recitirala upor- niško pesem. Ob spomeniku smo položili cvetje in nadaljevali do Malega Čenturja. Zaustavili smo se pri spominski plošči padlim in interniranim, po- ložili šopek cvetja in se spomnili žrtev, ki so dale življenje za to, da danes lepše in bolje živimo. Od vaškega kala smo pot zložno nadaljevali v hrib in po približno četrt ure stopili na najvišjo točko pohoda v Rojcih. Po asfaltira- ni cesti smo se nato med vinogradi spustili proti vasi Babiči, po petnajstih minutah pa smo bili pri spomeniku in na dvorišču družine Sirotič - Dobrila, kjer so nas prijazno sprejeli. V Babičih takoj za gasilskim domom je pot vodila skozi manjše in večje gozdičke. Sestopili smo do Vanganelskega jezera in se dvignili do ceste, ob kateri je postavljen spomenik protifašistu Josipu Babiču. Tu je bil surovo ubit pred očmi svoje družine. Josip Babič se je rodil leta 1894 v Babičih. Pre- življal se je s kmetovanjem. Podobno kot njegov prijatelj Ivan Babič - Jager je bil tudi Josip trmast in ponosen. Poniževanju, krivicam in nasilju fašistič- ne italijanske oblasti se ni uklonil. Kot sodelujočega v uporu v Marezigah so ga na sojenju leta 1921 na tržaškem sodišču obsodili na devet let zapora. Kazen je skoraj pet let prestajal v tržaškem zaporu Coroneo. Med narodnoosvobodilnim bojem je sodeloval z borci iz okolice Babičev, Boršta in drugih krajev. Najpogosteje je na svojem vozu skrito pod senom ali drvmi tovoril živež, potrebščine ali zdravila. Tik pred koncem vojne ga je kolaborant iz domače vasi izdal. 29. marca 1945 je skupina nemških voja- kov prišla na njegov dom in ga aretirala. Vojaki so ga gnali proti Vanganelu, med hojo so mu »pomagali« z udarci puškinih kopit. Nad današnjim Vanga- nelskim jezerom se je Josip uprl, stopil je ob rob ceste in se skušal spustiti po brežini, vendar so ga nacisti pokončali z bajoneti in streli. Na tem mestu danes stoji spomenik, ki so ga postavili ob obletnici uboja, 29. marca 1949. Pri spomeniku sta Janko in Dragica pripravila kulturni program, zatem pa smo se pohodniki vrnili v vanganelski zadružni dom, kjer sta nam Slavica in Ivan Kocjančič s pomočjo zakoncev Zorč pripravila sklepno druženje. Božo Stražar, ZZB Koper KO Škocjan-Vanganel Straža: Legendarna XIV. divizija je del svoje dolge in mučeniške poti prehodila tudi skozi naše kraje. Letos mineva 76 let, ko so njeni borci preko Svetine in Opo- ke prešli potok Voglajno, železniško progo in cesto ter pot nadaljevali proti Dramljam. Partizanom je takrat uspelo minirati tudi del železniške proge. Na tem delu poti ob železnici in cesti je borčevska organizacija iz Štor leta 1971 postavila pomnik. Na njem je ob datumu prehoda, 14. februarju 1944, prikazan del poti, ki jo je XIV. divizija takrat prehodila. Pred leti je na tem mestu vedno potekala večja slovesnost. Po nekajletnem zatišju smo člani domoljubnih organizacij naše občine spet začeli obujati spomin na ta dogodek. Veseli pa smo bili tudi odkritja spominske plošče v čast pohoda Štirinajsti lani v zaselku Straža, kjer je divizija prešla del te zmagovite poti skozi našo občino. Manjša skupina se nas je v sončnem vremenu udeležila pohoda od Stra- že do Opoke, in to prav na Prešernov dan – kulturni praznik 8. februarja. Kulturni program s pridihom Franceta Prešerna in legendarne Štirinajste smo izvedli kar v naših društvenih prostorih na strelišču v Štorah, saj je ob cesti in železniški progi, kjer stoji pomnik, zaradi gostega prometa in hrupa nemogoče izvesti kakršen koli program. Srečko Križanec Ruše: V Rušah je bila 7. januarja 2020 proslava v počastitev krajevnega praznika, ki pa bo v kratkem postal občinski praznik in je posvečen padlemu Po- horskemu bataljonu. V kulturnem programu so nastopili otroci in učenci Osnovne šole in vrtca Ruše, Vokalna skupina Floretine, kantavtor Peter Andrej, recitatorja Luka Šulc in Gašper Klančnik. Odličen slavnostni govor je imel podžupan Jernej Ajd, ki je navzoče navdušil, saj je bil govor zgodovinsko in vsebinsko ute- meljen. »Osvobodilna fronta je bila oblikovana maja 1941, Pohorski ba- taljon pa 5. septembra 1942 na Dobrovljah. Nastal je iz Zgornjesavinske, Šaleške in Ruške čete. Vanj bi morala vstopiti tudi Slovenjegoriška četa, a je bil bataljon prej uničen. Štel je od sto do sto deset partizanov. Jedro je predstavljal Kranjčev bataljon iz Jelovice. Ustanovljen je bil z namenom, da bi imelo Pohorje močno, dobro oboroženo enoto, ki bi se lahko frontalno spopadla z mnogo številnejšo in bolje oboroženo nemško vojsko. Deloval je štiri mesece in dva dni. Po nemških dokumentih je izvedel 105 večjih akcij,« je o zgodovini bataljona povedal podžupan in še dodal: »Mislim, da smo tudi Rušani premalo ponosni na svojo zgodovino. Zadnje čase je bil odnos do narodnoosvobodilnega boja neustrezen in neprimeren. Znani mož je nekoč rekel, da je narod, ki zanika svojo zgodovino in je ne ceni, obsojen na propad. Rezultat zanikanja zgodovine je tudi podoba naše države, naše družbe.« V svojem nagovoru je še povedal, da ima vsak čas svoje junake in da nekateri živijo večno. »In kdo so junaki našega časa? To so današnji borci, ki živijo na pragu revščine, na robu preživetja. Upokojenci z nekaj sto evri pokojnine, otroci sirote, družine, ki komaj zberejo denar, da se prebijejo skozi mesec, ljudje, ki se jim je zgodila krivica, mame samohranilke, žrtve nasilja, bolni ljudje, vsi razžaljeni, demoralizirani in ponižani, žrtve medij- skega nasilja – skratka vsi, ki kljub težavam premorejo dovolj topline v srcu, ljubezni in volje do življenja, da preživijo. To so junaki današnjega časa,« je prepričan slavnostni govornik. Jože Gašparič, predsednik ZB NOB Ruše Oseki pod Menino planino: Ob prazniku krajevne skupnosti in kulturnem prazniku smo se 8. februarja 2020 na Osekih pod Menino planino spomnili tudi 30 padlih partizanov Šlandrove brigade. Ob lepem vremenu so člani veteranske organizacije Se- ver pripravili pohod iz vasi Golice do Osekov. Proslave se je udeležilo veliko število pohodnikov in drugih obiskovalcev, med njimi predsednik krajevne skupnosti Dejan Bajde, predsednik Krajevne organizacije ZB NOB Tuhinj Srečo Berlic in predsednik Združenja borcev NOB Kamnik Dušan Božičnik. Slavnostni govornik je bil Janez Hribar. Športno društvo Češnjice pa je za- tem poskrbelo za okrepčilo udeležencem. Dušan Božičnik Lokve: Lokve pri Črnomlju so vsako leto 7. novembra kraj, kamor se iz vse Slovenije odpravijo člani in simpatizerji Zveze borcev z enim samim namenom, da počastijo spomin na umrlega poveljnika generalnega štaba NOV in POS ter narodnega heroja, Franca Rozmana - Staneta. Tako je bilo tudi lani, ko je minilo 75 let od nesrečnega dogodka pri pre- izkušanju novega orožja, ki so ga podarile zavezniške britanske sile. Takrat sta poleg Franca Rozmana - Staneta umrla še Anton Žnidarič - Štefan in Ton- ček Dobrilovič, več borcev in starešin pa je bilo ranjenih. Tako je zapisano na spomeniku, postavljenem na kraju dogodka. Na prireditvenem prostoru se je zbralo mnogo ljudi, ki so v spoštljivi tišini poslušali pozdravne besede Andreja Kavška, župana občine Črnomelj, in slavnostnega govornika, predsednika ZZB za vrednote NOB Slovenije Ma- rijana Križmana. Govornik je nanizal misli o tem, kako je komandant Stane, kot so ga klicali borci partizanskih enot, živel in se bojeval zoper fašizem in nacizem, in to od Španije do domovine. Bojeval se je tudi za slovenski jezik, človečnost, solidarnost, enakopravnost, tovarištvo in za vse tiste vrednote, ki so slovenske partizanske borce vodile v boju zoper okupatorja in njegove pomagače iz domačih logov. Slovesnost so s kulturnim programom obogatili trobilni kvartet Sloven- ske vojske, pevke in pevci MPZ Samospev iz Črnomlja pod vodstvom Ani- ce Jankovič, recitatorki Teja Ravnikar in Nina Valentina Kočevar iz Osnovne šole Dragatuš ter harmonikar Matevž Banovec. Spominu na velikega ko- mandanta so se poklonili tudi prapori številnih združenj borcev za vrednote NOB, vključno z ZZB za vrednote NOB Slovenije, veteranskih organizacij iz osamosvojitvene vojne 1991 – Policijskega združenja »Sever«, Združenj veteranov vojne za Slovenijo, in člani 1. spominskega dolenjskega parti- zanskega bataljona. Kot se za tako pomembno vojaško osebnost, kakršna je bil komandant Stane, spodobi, je pri spomeniku v njegovo čast stala častna straža Slovenske vojske. Kvartet trobil je pospremil polaganje cvetja dele- gacij številnih borčevskih organizacij, ustanov, občin Bele krajine in njego- vega rojstnega kraja, Pirnič pri Medvodah. Jožef Jerman Maribor: Zveza mariborskih športnih društev Branik in Krajevna organizacija ZB Pre- žihov Voranc sta 25. oktobra lani pripravili komemoracijo ob spomeniku mariborskim športnikom, sodelavcem NOB, pri Braniku v Mladinski ulici. Slavnostni govornik je bil predsednik KO ZB Prežihov Voranc Ivan Gorjup. »Dovolite mi, da 49 padlih oziroma ubitih mladih športnic in športnikov, ki jim je posvečen ta spomenik, umestim med dogodke, ki so globoko zaznamovali življenje v našem mestu. Niti groba potujčevalska sila, ki je prepovedovala uporabo slovenskega jezika ali jo je celo kaznovala in nasilno priključila Štajersko in Maribor k tretjemu rajhu, ni mogla preprečiti odločnega upora zavednih Slovencev,« je v uvodu povedal Gorjup. Obudil je spomin na prvo odporniško akcijo proti okupatorju 29. aprila 1941, ko so samo tri dni po Hitlerjevem obisku v Mariboru 29. aprila 1941 zjutraj pogumni mariborski mladinci pod vodstvom Bojana Ilicha v Volkmerjevem prehodu zažgali dva okupatorjeva osebna avto- mobila. Opozoril je tudi na izgon slovenskega prebivalstva od 7. junija 1941 naprej. »Okupator se je odločil, da bo izselil del slovenskega pre- bivalstva, s katerim se je v najkrajšem možnem času želel znebiti se slovenskih izobražencev in tistih, ki niso sprejeli novega reda. Največje zbirno mesto za slovenske izgnance je bilo v Meljski vojašnici v Maribo- ru, od koder so Nemci od 7. junija do 26. julija 1941 v 26 transportih od- peljali 14.612 izgnancev iz slovenske Štajerske, med njimi je bila večina Mariborčanov,« je še povedal Gorjup. Odličen kulturni program s pesmijo in recitacijo so ustvarili učenci Osnov- ne šole Prežihovega Voranca. Cvetana Golob Knežak: Na pobudo Bune Olenik, predsednice območne enote TIGR za Postojno in Pivko, je Društvo TIGR Primorske Antonu Kešu - Stojanu odkrilo spominsko ploščo na njegovem grobu v Knežaku. Slavnostni govornik je bil predsednik društva TIGR dr. Savin Jogan. Anton Keš - Stojan se je 24. februarja 1925 rodil v narodno zavedni kmečki hiši na Baču. Njegov osebnostni razvoj mu je omogočal, da je v vsakem ob- dobju boja odkril in razvil metode, ki so bile ustrezne in učinkovite v danem trenutku. Star šele šestnajst let je že deloval v organizaciji TIGR, opravljal je razne poti in naloge. Po italijanski okupaciji Slovenije so ga tigrovci takoj vključili v Osvobodilno fronto, sodeloval je tudi na ustanovnem sestanku na Kalcu. Do maja leta 1942 je deloval kot aktivist, nato pa kot borec Brkinske čete in Šercerjeve brigade. Prvega junija 1944 je padel v domobransko zasedo in bil težko ranjen. Tovariš ga je rešil in Stojan je bil iz Nadleska odpeljan v italijansko parti- zansko bolnišnico v Bariju. Po okrevanju se je znova vključil v partizanske enote, najprej v Dalmatinski brigadi, nato je s 5. prekomorsko brigado prišel v Slovenijo. Na to svojo tigrovsko in partizansko pot je bil Stojan izredno ponosen. Za vse medvojno trpljenje je bil tudi odlikovan. Bil je nosilec partizanske spomenice 1941 in 22 partizanskih medalj. Po vojni je bil častnik, pedagog, univerzitetni profesor. Leta 1968 je sprejel funkcijo komandanta Krimskega odreda Teritorialne obrambe, pozneje pa je postal komisar pokrajinskega štaba Teritorialne obrambe za ljubljansko pokrajino. Po osamosvojitvi Slo- venije je bil predsednik območne enote TIGR v Ilirski Bistrici. Na grobu sta mu v spomin znova zaplapolala partizanska zastava v rokah Severina Kovačiča in prapor TIGR-a, ki ga je držal Jožko Šajn iz Knežaka. Na slovesnosti je pesmi recitiral Tone Šepec, zapel pa Rafael Zorko iz Pivke. S.B. Cerkno: Združenje borcev za vrednote NOB Idrija - Cerkno je 27. januarja pred spo- menikom na Brdcih pripravilo spominsko slovesnost ob obletnici napada na udeležence partijske šole v Cerknem Dogodek, ki je v času vojne in pozneje zaznamoval dogajanje na Cerkljanskem, se je zgodil 27. januarja 1944, ko je 47 mladih tečajnikov partijske šole padlo pod streli nemškega okupatorja. Zbrane je na slovesnosti nagovoril cerkljanski župan Gašper Uršič, slavnostni govornik pa je bil zgodovinar in kustos Vojaškega muzeja v Pivki, dr. Martin Premk. V nagovoru je predstavil pomen dogodkov med drugo svetovno vojno, ki so z odporom proti fašizmu različno vplivali na podobe današnje Slovenije. Kritično pa se je odzval na zlorabo in potvar- V SLIKI IN BESEDI februar 2020 11 janje zgodovine. V kulturnem programu so tokrat poleg povezovalca Ma- tevža Rijavca sodelovali še učenci osnovnih šol Cerkno, Milojke Štrukelj Nova Gorica in Kanal. Ankaran, Boljunc: Mrzlo in vetrovno jutro je bilo 23. januarja letos, ko smo se člani ankaranske- ga Združenja borcev za vrednote NOB pod vodstvom Darinke Vovk in ob stro- kovnem vodenju upokojenega novinarja Radia Koper Miloša Ivančiča odpra- vili v zamejske vasi tržaškega zaledja med spomenike fašističnega nasilja. Pot nas je najprej vodila v nekdaj zavedno in uporno Gabrovico pri Črnem Kalu, kjer je ohranjen del hiše, v kateri je delovala partizanska tehnika Žena. Stavba, ki je bila 1977 v celoti obnovljena, stoji sredi stare vasi Gabrovica, kjer je že prej delovala tiskarna Snežnik, pozneje Naš dom. Njeni prebivalci redno obnavljajo spomin na tajno delovanje tiskarne med vojno, požig vasi in poboj devetih domačinov, med njimi štiriletne Nerine. Sledil je spust z avtobusom do Ospa k spomeniku enaindvajsetim žrt- vam fašističnega nasilja in NOB ter spominski tabli zavednemu osapskemu župniku Francu Malalanu. Ta je bil ranjen daljnega leta 1921 ob državnih volitvah v italijanski parlament. Požganim vasem so v Dolini postavili spo- menik Vžgano v spominu. Tu je o nastanku obeležja spregovorila Darinka Vovk, pridružila pa sta se nam tudi člana ANPI Silvana Dobrila in Germa- no Švara. Slednji je osvetlil zgodovino nastajanja občinskega spominskega parka v Dolini. Sredi Boljunca stoji spomenik partizanom in jugoslovanskim osvobodi- teljem. Od tod se je naš avtobus povzpel proti Ricmanjem. Silvana Dobri- la je pripovedovala o postavitvi osrednjega spomenika NOB, ki je nastal takoj po vojni, denar zanj pa so zbrali krajani. Iz Ricmanj je le nekaj kilometrov do zavednega slovenskega Boršta, ki je množično sodeloval v NOB tudi po zaslugi domačega političnega aktivista Josipa Petarosa - Hribarja. Možje in fantje so se pridružili partizanom, žene in dekleta pa so na terenu zbirale sanitetni material, obleko, orožje. Ob dveh napadih so vas oropali, ljudi pa odpeljali v koncentracijska taborišča. Vseh žrtev je bilo osemintrideset. Leta 1948 so jim na domačem pokopališču pos- tavili spomenik, ki je tudi danes lepo oskrbovan. Zadnji na naši poti je bil spomenik v Domju. Neda Zorman, ZB za ohranjanje tradicij NOB Ankaran Kobarid: Sredi januarja je bilo v Kobaridu 50. tradicionalno novoletno srečanje Slo- vencev Videmske pokrajine in Posočja. V imenu gostiteljev je navzoče poz- dravil kobariški župan Marko Matajurc, v imenu Slovencev Videmske pokra- jine pa direktor dvojezične šole Davide Clodig. Srečanja se je udeležil tudi predsednik RS Borut Pahor, ki je v nagovoru poudaril, da so zanesenjaki, ki so pred petdesetimi leti začeli pripravljati taka srečanja, vizionarji, saj so s temi dogodki z majhnimi korakih iz leta v leto tlakovali pot, ki je privedla do tega častitljivega jubileja. Kulturni program so oblikovali Beneški Slovenci in Posočani. Podeljeni sta bili dve Gujonovi nagradi za predano dolgoletno delo, ki sta ju prejela pisateljica in prevajalka Ada Tomasetig in Zavod za slovensko izobraževanje iz Špetra. Že vrsto let se teh srečanj udeležuje- jo tudi člani Združenja borcev iz Posočja in organizacije ANPI z italijanske strani. Še bolj pa je to čutiti v zadnjih letih, potem ko so ANPI Nadiških do- lin, ANPI Čedad in KO ZB Kobarid podpisali listino o pobratenju. Na predvečer srečanja je bila v Kobariškem muzeju predstavljena knjiga Rojaki, ki govori o polstoletnem sodelovanju med Beneškimi in posoškimi Slovenci. Avtorji knjige so Giorgio Banchig, Zdravko Likar, član kobariške borčevske organizacije, in Ezio Gosgnech. Avtorji so vanjo vnesli vse zgodo- vinske dogodke, skozi katere so prebivalci ob meji prehodili trnovo pot, ki je privedla do končnega skupnega življenja v Evropi brez meja. Vojko Hobič Sv. Ana: Tradicionalno slovesnost pri Sv. Ani na Notranjskem je 13. januarja pripra- vilo Združenje borcev za vrednote NOB Cerknica, Krajevna organizacija ZB Loška dolina - Stari trg. Tega dne pred 75 leti so pri Sv. Ani na Notranjskem domobranci napadli partizane 1. in 3. čete Notranjskega odreda. Ubitih je bilo 16 partizanov in partizank, nekateri so padli v boju, druge pa so ujete postrelili po bitki. Med padlimi sta bila tudi partizana iz Sovjetske zveze in Italije, ki ju je druga svetovna vojna zanesla na Notranjsko, kjer sta se kot partizana Notranjskega odreda zavezniške partizanske vojske pod po- veljstvom maršala Tita bojevala proti fašizmu. Kot je povedal slavnostni govornik zgodovinar dr. Martin Premk, je partizane na Sv. Ani napadla 47. četa Slovenskega domobranstva iz 2. udarnega domobranskega ba- taljona z Rakeka, ki mu je poveljeval Vuk Rupnik, sin Leona Rupnika. Premk je med drugim poudaril, da se danes namerno molči o tem, da so bili domobranci del zločinske organizacije SS in da so bili tudi pod neposrednim poveljstvom esesovskih častnikov. Edino 2. udarni bata- ljon z Rakeka je imel ves čas »slovenskega« poveljnika, majorja Vuka Rupnika. »Slovenskega« zato, ker sin Leona Rupnika ni znal slovenščine, ampak je govoril srbsko, oče pa ga je tudi iz nemškega Wolfganga po razpadu avstrijskega cesarstva preimenoval v srbskega Vuka. Tudi sam Lev Rupnik je v življenju zamenjal štiri imena: Lev, Leon, Lav in Leone. Med drugo svetovno vojno je Leon Rupnik vsem Slovencem predstavljal poosebljenje izdajstva in hlapčevanja tujcem, prav tako kot domobranci, ki so jim ljudje pravili »švabobranci«. Danes pa smo priče poskusom sod- ne rehabilitacije Leona Rupnika, ki so namenjeni predvsem propagandi, spreobračanju zgodovine, širjenju sovraštva in delitvam ljudi. V kulturnem programu so sodelovali učenci Osnovne šole heroja Janez Hribarja Stari trg, ženski pevski zbor DU Loška dolina, Stari trg, harmonikar Klemen Žagar, pesmi pa sta recitirala Tone Šepec in Rafael Zorko. S. B., foto: Danijel Divjak Branik, Pedrovo: V Kulturnem domu v Braniku je bila spominska slovesnost »Ko bo svoboda ... Pedrovo 1945–2020« v spomin na 75. obletnico tragičnih dogodkov 26. januarja 1945, ko je v vasi Pedrovo v spopadu z okupatorjem padlo 11 bor- cev VOS in VDV, italijanskih partizanov in ranjencev premične bolnišnice, 13 partizanov in vaščanov pa so okupatorski vojaki zajeli. Slavnostni govornik je bil častni pokrovitelj slovesnosti, predsednik re- publike Borut Pahor. V nagovoru je dejal, da je spominjanje zgodovinskih dogodkov naša moralna dolžnost. »Danes smo se tu zbrali, ker nam ni vsee- no, kaj se je dogajalo pred 75 leti, kaj se dogaja danes in kaj se bo za naše otroke dogajalo jutri.« Predsednik republike je poudaril nevarnost ravno- dušnosti, ko ljudi ne zanima več, kaj se dogaja okoli nas, niti kaj se dogaja z nami. Dejal je, da je politična odgovornost vseh, ki imajo politično moč, da storijo vse za mir in mirno urejanje sporov; da pazimo drug na drugega, da varujemo mir. Spominjanje takih obletnic, takih trenutkov je del naše moralne, politične in nacionalne odgovornosti. Svoj govor je predsednik republike sklenil z izrazi privrženosti spravi, solidarnosti in sožitju. Na prireditvi so skozi zgodovino dogodka v Pedrovem z recitali in pesmiji popeljali učenci Osnovne šole Branik, moški pevski zbor Franc Zgonik Bra- nik in mladi solist Jernej Puc. Slovesnost se je končala s himno Primorcev Vstajenje Primorske. Pred začetkom slovesnosti je predsednik republike v naselju Pedrovo nad Branikom položil venec k spomeniku padlim. Vir: Urad predsednika RS, foto: Daniel Novakovič/STA Komen: V Komnu je bila 14. februarja spominska slovesnost ob 76. obletnici izgnan- stva in begunstva ter 75. obletnici vrnitve, ki so jo pripravili Društvo izgnan- cev Slovenije 1941–1945, Krajevna organizacija Komen in komenska obči- na. Slavnostni govornik je bil predsednik Republike Slovenije Borut Pahor. Med drugim je dejal, da se z žalostjo v srcu spominjamo požiga Komna in okoliških vasi, ki so jih februarja leta 1944 požgali nemški okupatorski vojaki, ter zatem izgona 1050 vaščanov v Nemčijo. Predsednik Pahor je po- udaril, da je naša skupna moralna in politična dolžnost, da se zgodovinskih dogodkov spominjamo, da jih ne pozabimo, in da živimo poseben čas, ki je poln zgodovinskih opozoril o vračanju v preteklost in hkrati signalov upanja v lepšo prihodnost. »Z žalostjo spremljam zlorabo 10. februarja, dneva spomina na fojbe, in obžalujem, da visoki predstavniki italijanske države še vedno ne upoštevajo skupno ugotovljene zgodovinske resnice, ki jo je v končnem poročilu o slo- vensko-italijanskih odnosih med letoma 1880 in 1956 pripravila mešana slovensko-italijanska zgodovinsko-kulturna komisija,« je dejal predsednik republike. Povedal je, da veliko upanja polaga v skupno spominjanje stote obletnice požiga Narodnega doma v Trstu, ki se je bosta 13. julija udeležila z italijanskim predsednikom Mattarello: »Pričakujemo vrnitev Narodnega doma slovenskim zamejskim organizacijam. To bi moral biti velik dan, pre- lomen dan, ki se ga bomo vsi z veseljem spominjali.« Vir: Urad predsednika RS OBLETNICA V Centru urbane kulture Kino Šiška v Ljubljani je bila 19. ja- nuarja osrednja slovenska proslava ob mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta, ki jo je pripravil Koordinacij- ski odbor žrtev vojnega nasilja v sodelovanju s TV Medvode. Slovesnosti so udeležili preživele taboriščnice in taboriščni- ki, ukradeni otroci, izgnanci in druge žrtve vojnega nasilja, predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, predsednik ZZB za vrednote NOB Slovenije Marjan Križman, pred- sednik vrhovnega sodišča Damijan Florjančič, minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Peter Česnik, načenica generalštaba Slovenske vojske Alenka Ermenc ter predstav- niki diplomatskega zbora, evropski poslanci in predstavniki domoljubnih in veteranskih organizacij. Slavnostni govornik je bil Peter Svetina, varuh človekovih pravic. »Zgodovinski spomin je naš ključni opomin. Z njim lahko vplivamo na prihodnost prihodnjih generacij in preprečimo, da bi se takšni dogodki ponavljali, čeprav pri tem nismo naj- bolj uspešni. Pa vendar, dokler se jih spominjamo, toliko časa živi upanje. Kajti s spominjanjem ne pozabimo, se zaveda- mo,« je zbranim na na srce položil Svetina in poudaril, da je dolžnost vseh nas, še posebno vseh tistih, katerih beseda seže v javni prostor, da poskrbimo, da ta spomin ne zbledi. V govoru je opozoril na nevarnosti in posledice, ki jih nestrpnost in sovraštvo v različnih pojavnih oblikah prina- šata v današnjo družbo. Ugotavlja, da Slovenci nismo tako strpni in odprti, kot se radi pohvalimo: »Pogosto se ne zgolj zamislim, ampak sem razočaran in užaloščen, ko odprem družbena omrežja, ko berem spletne komentarje, ko sprem- ljam dogodke in javni diskurz ali berem zgodbe, ki mi jih s prošnjo za ukrepanje pošljejo posameznice in posamezniki. Ksenofobija, nestrpnost do drugače mislečih, do ljudi z raz- ličnimi svetovnonazorskimi pogledi, diskriminacija, fanatiz- mi, ekstremizmi in še bi lahko našteval.« Pravi, da prepogosto pozabimo na etiko javne besede in da se je temu treba odloč- no upreti, saj sta bila nestrpnost in sovraštvo vedno povod za vsa hudodelstva, ko so bile sistematično kršene in zanikane človekove pravice. Generalna skupščina Združenih narodov je za dan spomina na žrtve holokavsta izbrala obletnico osvoboditve zloglasne- ga nacističnega koncentracijskega taborišča Auschwitz - Bir- kenau pred 75 leti. 27. januarja 1945 ga je osvobodila ruska Rdeča armada. Dan spomina na holokavst ni le dan spomina na žrtve, temveč tudi na tiste, ki so holokavst preživeli. Zbrane je pozdravil tudi Jani Alič, predsednik Koordinacij- skega odbora žrtev vojnega nasilja pri ZZB NOB Slovenije. Prisotne je opomnil na pomembne letošnje obletnice dogod- kov druge svetovne vojne in poudaril, da smo bili Sloven- ci v okviru Jugoslavije na strani zmagovalcev: »Žal pri nas nekateri še vedno ne dojemajo in hkrati zlorabljajo zgodo- vinske dogodke za dosego političnih ali celo osebnih ciljev. Še vedno nas nekateri mediji bombardirajo zgolj o partizanskih zločinih. Enkrat za vselej bi se morali tudi naši najvišji pred- stavniki države opredeliti, kdo v naši zgodovini je med drugo svetovno vojno bil na strani zaveznikov in kdo na strani fašiz- ma in nacizma.« Nadaljeval je, da je bil narodnoosvobodilni bolj najveličastnejše obdobje naše zgodovine. »Tako kot je današnja Evropa nastala na temeljih zmage nad nacizmom in fašizmom, je treba poudariti, da je tudi Slovenija nastala na temeljih partizanske zmage nad nacifašizmom. Pri tem pa ste veliko prispevali tudi taboriščnice in taboriščniki,« se je še zahvalil Alič. Slovesnost z vključenimi zgodbami preživelih taboriščnikov sta pripravila scenaristka Mojca Poredoš in soavtor koncep- ta Iztok Pipan, kulturni program pa so sooblikovali Tolkalna skupina Glasbene šole Emil Adamič Dobrova, Godalni orke- ster Glasbene šole Moste - Polje, Klavirski trio Glasbene šole Moste - Polje, pevec Tone Habjan ob spremljavi Nejca Jemca, Karla Jemca in Daneta Jemca, pevka Maša Tiselj, recitatorji Anica Horvat, Lucija Fabjančič, Aljaž Rezar in Jure Horvat, program je povezoval Matej Ulčar. S. B., foto: Iztok Pipan, TV Medvode »Solze niso dovolj, spominjajmo se« februar 202012 IMELI SMO LJUDI Polde Maček - Poldač 1928–2020 14. januarja letos smo se v Ljublja- ni poslovili od našega sodelavca, člana ZZB NOB Ljubljana in no- silca partizanske spomenice 1941, tovariša Poldeta Mačka - Poldača. Bil velik mož širokega srca in kariz- matična osebnost, kakršne danes pogrešamo. Bil je dober prijatelj in zelo cenjen v okolju, kjer je živel in delal. To dokazuje njegovo delo ne glede na to, na katerem področju se je znašel. Nikoli ga ni zmedla morebitna sprememba ali težav- nost naloge. Vedno se je znal pri- lagoditi in brezkompromisno op- raviti zastavljeno delo. Polde nikoli ni živel v oblakih besed, temveč na realnih tleh vsakodnevnega življe- nja. Bil je ljudski človek v pravem pomenu besede. Rodil se je leta 1928 v zavedni slo- venski delavski družini v Zalogu. Oče Polde in mama Rozka sta bila že pred vojno člana in aktivista delavskega gibanja. Tudi vsa širša Mačkova družina je bila znana kot zatočišče predvojnih organizator- jev delavskega gibanja na Sloven- skem in še posebej v krajih Poldeto- vega otroštva, v Zalogu, Zadobrovi, Sostrem, Vevčah in Polju. Bila je središče in zatočišče predvojnega levičarskega gibanja. Oče Polde je moral leta 1941 v ilegalo in nato leta 1942 v partizane. Mama je si- cer ostala doma, vendar so jo areti- rali in odpeljali v taborišče Gonars. Vrnila se je po kapitulaciji Italije, in čeprav je bila bolna in izčrpana, je nadaljevala delo na terenu. Ker je bila izdana, je leta 1944 odšla v par- tizane, sicer bi jo domobranci ubili na sv. Urhu. Polde je že pred vojno opravljal kurirske naloge med aktivisti dela- vskega gibanja ter raznašal razna gradiva. Tudi med vojno je op- ravljal to nalogo vse do odhoda v partizane, kamor je odšel kot 13-le- tni fant 19. maja 1942. Med naro- dnoosvobodilnim bojem je bil kurir in član zaščitne enote slovenskega političnega in vojaškega vodstva v Rogu. Kot kurir in član zaščitne enote je prehodil izredno težko in zahtevno pot partizana v II. grupi odredov. Doživel je roško ofenzivo, se z vodstvom partizanskega giba- nja preselil v Polhograjske Dolomi- te, doživel tako imenovano Dolo- mitsko republiko, nato pa se je po težkih bojih leta 1943 prebil nazaj v Bazo 21 in Bazo 20 v Kočevskem rogu. S IV. brigado je prišel do Trsta in nato v Ljubljano. Po osvoboditve je Polde diplomi- ral na Fakulteti za politične vede in novinarstvo, se najprej zaposlil v službi državne varnosti, pozneje pa je opravljal številne različne naloge na političnem področju na lokalni in republiški ravni. Prav povsod je Polde pustil svoj pečat. V času, ko je bil predsednik skupščine občine Ljubljana Moste - Polje, se je ob- čina hitro razvijala. Razcvetele so se gospodarske družbe Saturnus, Izolirka, Julon, Papirnica Vevče, Velana in Teol. Bil je član odbora za izgradnjo Poti ob žici okupirane Ljubljane, sodeloval je pri pripravi pohodov spominov in tovarištva. Polde tudi po upokojitvi ni miro- val. Bil je predsednik območne or- ganizacije ZB Ljubljana Moste - Po- lje, ki je bila v njegovem času ena najbolj prodornih in dejavnih orga- nizacij v Ljubljani. Za svoje delo je prejel sedem državnih odlikovanj in tudi najvišje priznanje ZZB NOB Slovenije, Združenje Moste - Polje pa ga je leta 2011 imenovalo za ča- stnega predsednika združenja. Julijana Žibert Ivanka Špat 1926–2019 Ivanka Špat se je rodila 13. janu- arja 1926 v družini Ivana in Mari- je Podlipnik s petimi otroki v Litiji. Oče Ivan je bil predilniški mojster, vodja (zaupnik) sindikata v Predil- nici Litija in predvojni komunist, mati Marija pa je bila delavka v pre- dilnici. Osnovno šolo je Ivanka obi- skovala v Litiji in se nato vpisala v gimnazijo v Litiji. Imela je petnajst let, ko se je začela druga svetovna vojna. Kot zavedna Slovenka se je pridružila Osvobodilni fronti ter zbirala obleko, hrano in zdravila za partizane in zapornike. Od novem- bra leta 1942 je sodelovala v naro- dnoosvobodilnem boju kot članica VOS-a. Kot obveščevalna kurirka je zbirala podatke, prenašala zau- pno pošto, ilegalno vodila mlade fante v partizane in bila povezava med poveljniki VOS-a in vodstvom partizanskih enot. Maja leta 1943 je bila sprejeta v SKOJ in dobila ile- galno ime Božena. Po izdaji in od- kritju partijske organizacije avgusta leta 1943 jo je 13. oktobra gestapo ranil in aretiral. Odpeljali so jo v za- pore v Litiji, novembra leta 1943 je bila prepeljana na mučenje in zasli- ševanje v zapore v Begunje, od tam pa januarja leta 1944 v koncentra- cijsko taborišče v Auschwitz in za- tem pred prihodom ruske armade v koncentracijsko taborišče Raven- sbrück. Po dveh mesecih trpljenja v Ravensbrücku so jo odpeljali v koncentracijsko taborišče Barth. V taborišču je bila odrejena na prisil- no delo v letalski tovarni Heinkel. Tik pred osvoboditvijo (30. apri- la 1945) so se vsi jetniki v taborišču morali podati na »pohod smrti«. Med pohodom so stražarji sestrada- ne in obolele jetnice, ki niso mogle več hoditi, postrelili. Ubite so pus- tili ležati kar ob cesti. Tudi Ivanko bi lahko doletela enaka usoda, saj je prebolevala tifus in je vsa izmučena tehtala le 30 kilogramov. Njene slo- venske in ruske sojetnice so jo vso pot nosile in ji pomagale. Zjutraj so prispele v Ribnitz in tam dočakale osvoboditev. Po štirinajstih dneh jih je Rdeča armada prepeljala v repatriacijsko taborišče v Neubran- derburgu. V domovino se je Ivanka zaradi bolezni in izčrpanosti vrnila šele 31. avgusta 1945. Po osvoboditvi je nadaljevala šo- lanje in se zaposlila v Predilnici Li- tija. Zaradi zdravstvenih težav se je predčasno upokojila. V domačem kraju je bila vedno družbenopoli- tično dejavna. Bila je predsednica številnih humanitarnih društev in ustanov (Rdeči križ, Zveza prijate- ljev mladine, taborniki). Ustanovila in razvijala je otroško varstvo. So- delovala je pri razvoju zdravstvene zaščite žena v ženskem dispanzer- ju. Tudi v poznih letih je ostala de- javna v ZZB, pri Socialnih demo- kratih in v taboriščnih odborih Ra- vensbrück in Auschwitz. Za svoje delovanje je prejela vrsto državnih odlikovanj. Slovo ljubljenega človeka je izgu- ba, na katero se nikoli ne navadiš. Še posebno težko se je poslavljati od naših dragih tovarišic, ki so svo- jo mladost preživele v taboriščih. Le peščica jih še kljubuje času. Ponosen sem, da je med njimi do konca leta 2019 vztrajala tudi moja mati Ivanka Špat, v taborišču le šte- vilka 26991 in ne človek. Matjaž Špat Tončka (Antonija) Colnar 1925–2019 Nekaj dni pred njenim 95. rojstnim dnem smo se številni prijatelji, so- delavci in člani Združenja borcev za vrednote NOB Občine Domžale poslovili od Tončke Colnarjeve iz Depale vasi pri Domžalah. Vse do zadnjih dni je ostala zelo bistra, ve- sela in zgovorna, polna spominov na svojo sicer težko življenjsko pot. Rodila se je kot nezakonska hči mami Pepci Meden v Cerknici, kjer je končala osem razredov osnov- ne šole. Zelo rada se je spominjala svojih sokolskih let v Cerknici, kjer je začela telovaditi že pri svojih šti- rih letih. »Nas sokole so nekateri gledali po strani že pred vojno, kar se je potem preneslo tudi v doga- janja v drugi svetovni vojni. Tonč- ka je že leta 1941 začela ilegalno delovati za partizane na terenu v Cerknici. Sprejeta je bila v Aktiv zveze slovenske mladine, novem- bra leta 1942 pa tudi v SKOJ.« »Se- veda sem tako kot prej hodila v cer- kev, saj nas takrat nihče ni spraše- val, ali smo verni. Šele po vojni so se začele stvari postavljati drugače. Med vojno je bilo pomembno samo eno – pripravljenost pomagati v boju proti okupatorju!« Na ta težka vojna leta je imela lepe, toda tudi boleče spomine. »Življenje je bilo vedno bolj nevar- no zaradi izdaj domačinov, naših sosedov in sorodnikov. Toda našo družino sta rešila gotove smrti prav dva mamina bratranca, Tone in Lojze Meden s Kožljeka, ki sta bila domobranca. Zato smo tudi mi po vojni pričali za njiju in sta preživela, žal pa ne tudi njuna brata.« Po vojni je Tončko njena življenj- ska pot zanesla v Domžale, kjer je potem v Krajevni organizaciji Zve- ze borcev Domžale več kot 30 let delovala kot blagajničarka. Sama je peš in s kolesom vsako leto obiska- la vse članice in člane KO in pobira- la članarine. Prav tako je več kot 30 let delovala v organizaciji Rdečega križa v Domžalah. Do konca je ostala zvesta svojim življenjskim prepričanjem in odlo- čitvam iz časa, ko je šlo za obstoj slovenskega naroda. Njena trdna vera in odločenost delati dobro za vse ljudi ne glede na njihovo prepri- čanje ostajata z nami kot svetel vzor in zgled. Franci Gerbec Ciril Rupert 1926–2019 5. aprila 2019 smo se na pokopali- šču v Šmarjeti pri Rimskih Toplicah v spremstvu številnih praporščakov borčevske in častniške organizaci- je poslovili od Cirila Ruperta, par- tizana, vojaškega pilota, izjemne- ga moža, očeta in člana Združenja borcev za vrednote NOB Brežice. Rodil se je v Iški vasi pri Ljubljani 9. julija 1926, v številni kmečki dru- žini štirih fantov in treh deklet. Ko je privihrala druga svetovna vojna, so Rupertovi kot zavedni Slovenci takoj vedeli, na čigavi strani bodo. Cirila in starejšega brata so domo- branski izdajalci hoteli na silo vklju- čiti v svoje vrste in ju tudi že zaprli v grad na Igu, od koder pa ju je re- šila odločna in korajžna mati in ju izpred zaprepadenega poveljnika postojanke, ki je bil včasih njen so- šolec, dobesedno odvlekla domov. »Doma imata kaj za delati, ne pa strašiti ljudi po vasi!« mu je zabru- sila. In fanta sta ostala doma vse do leta 1942, ko so Italijani požgali Iško vas. Družina je ostala brez strehe nad glavo, živeli so v štali. Ko je za starejša fanta postalo prenevarno, saj sta bila znana sodelavca Osvo- bodilne fronte in so ju domobranci nenehno lovili, sta iz ilegale odšla v partizane, najprej v Krimski odred, nato pa Ciril v 10. ljubljansko briga- do, s katero se je bojeval vse do 6. junija 1944, ko so mladega, a izje- mno pogumnega in predanega par- tizana premestili v zaščitno brigado Glavnega štaba Slovenije, kjer je bil osebni spremljevalec narodnega heroja Staneta Semiča - Dakija. Leta 1944 je Ciril s skupino pro- stovoljcev odšel na šolanje za pilo- te v Pančevo in nato v Zadar. Šo- lanje je končal leta 1947. Letel je na tiger mothu, jaku UT-2 in jaku 9 in na nemškem messerschmittu BF-109G, ki ga je imel kljub zahtev- nosti najrajši. Leta 1951 je skoraj izgubil življenje v nesreči z dvose- do različico tega letala, ko je le-to nad snežniškimi gozdovi zagorelo. Ciril je v zadnjem trenutku odskočil s padalom, poveljnik pa je poskušal pristati v gozdu, kar se je zanj tra- gično končalo. Ko je bil Ciril po nesreči na reha- bilitaciji v zdravilišču Rimske Topli- ce, je tam spoznal mlado domačin- ko Ireno Dremšak, s katero sta se čez nekaj let vzela in dala življenje hčeri Ireni. Konec leta 1951 so Ciri- la premestili iz lovskega v bombni- ški letalski polk in prešolali na ame- riško letalo De Havilland Mosquito. Polnih dvanajst let je letel s tem letalom, dokler ga niso umaknili iz oborožitve. Ciril je leta 1961 opra- vil tudi višjo vojaško akademijo in postal major. Leta 1964 je končno spet dočakal premestitev v Sloveni- jo, v 82. letalsko brigado v Cerkljah v Krki, kjer je letel na ikarusu 214, nato pa je bil premeščen v štab eskadrilje. Leta 1975 je opravil zad- nji bojni polet, leto zatem pa se je s činom podpolkovnika upokojil. Šolal je tudi pilote po letalskih klubih, opravil je več kot 50 skokov s padalom. Po upokojitvi je postal učitelj predmeta obramba in zaš- čita. Izjemno dejaven je bil v ča- stniški organizaciji, bil je podpred- sednik občinske borčevske organi- zacije in predsednik mestne bor- čevske organizacije. Prejel je vsa naša najvišja priznanja, tudi zlato plaketo združenja. Stane Preskar Ana Vrtlar 1928–2020 18. januarja letos smo na poko- pališču na Kokrici na zadnjo pot pospremili tovarišico Ano Vrtlar, eno najstarejših članic KO ZB NOB Vodovodni stolp. Ana Vrtlar se je rodila 2. julija 1928 v Hudem pri Ra- domljah kot tretja od sedmih otrok v delavski družini Jakun. Rano otro- štvo je v hudem pomanjkanju pre- življala skupaj z bratoma Jožkom in Janezom ter sestrami Milo, Ka- rolino, Lojzko in Micko. Konec 30. let prejšnjega stoletja se je celotna družina zaradi izboljšanja socialnih razmer preselila na Bobovek, kjer se je Anin oče zaposlil v takratni ope- karni Ivana Zabreta. Ana je osnov- no šolo skupaj z bratoma in sestra- mi obiskovala v bližnjih Predosljah, pri dvanajstih letih pa je zaradi skro- mnih družinskih razmer že morala oditi služiti za deklo na posestvo gradu Brdo, kjer je v družini kralje- vega lovca Cehnarja za svojo hrano opravljala različna dela. Prišla je druga svetovna vojna, z njo pa tudi trpljenje in vojne gro- zote nemške sistematične zatiralne in raznarodovalne politike. Po kon- čani osnovni šoli v letu 1943 se je kljub svoji globoki želji po nadalj- njem šolanju zaradi slabega finanč- nega položaja družine temu morala odreči. Tako si je našla zaposlitev v gostilni »Pr Kmetič« v Kranju, kjer je ostala do osvoboditve, nato pa se je zaposlila kot tkalka v takrat že februar 2020 13 FILM nacionalizirani tekstilni tovarni IBI v Kranju. V letu 1947 je spoznala svojo ve- liko življenjsko ljubezen, podporoč- nika JLA Fabijana Vrtlarja, ki je bil doma iz Kaštela Starega v Dalmaci- ji in se je med drugo svetovno voj- no boril proti italijanskemu in nem- škemu okupatorju že v letu 1941 kot aktivist NOB v domači Dalma- ciji in pozneje kot partizan v Preko- morski brigadi. V letu 1948 sta se poročila in se preselila v Ljubljano. Že kmalu po rojstvu sina Danila v letu 1949 sta se morala preseliti na otok Lastovo, od koder se je nato v letu 1952 Ana za kratek čas vrnila na Bobovek, kjer se je rodila hči Ja- dranka. Že po treh mesecih je nato sledila selitev družine v Čuprijo v Srbijo, nato pa v Sarajevo, kjer sta otroka dokončala osnovno šolo. V letu 1969 se je družina dokončno preselila nazaj v Slovenijo, in si- cer v Ljubljano, kjer je oče dočakal upokojitev kot podpolkovnik. V naslednjih letih sta se z mo- žem veselila rojstev treh vnukinj, Marjane, Petre in Eve, ter pozneje tudi pravnukinj Katarine in Klare in pravnukov Filipa, Jake in Luke. Uživala sta sadove tretjega življenj- skega obdobja. Konec prejšnjega desetletja sta se zaradi moževih bo- lezenskih težav odločila za njegovo nastanitev v Domu Petra Uzarja v Tržiču, kjer je mož v letu 2013 umrl. Damjan Renko Karol Polanc 1927–2019 V zadnjem tednu minulega leta, na pragu praznovanj 75. obletni- ce osvoboditve, nas je dva mese- ca pred svojim 93. rojstnim dnem zapustil Karol Polanc, zaveden in ponosen borec NOB, dolgoletni predsednik Krajevne organizacije Združenja borcev Kotlje in član iz- vršnega odbora Združenja borcev za vrednote NOB Mežiške doline. Rodil se je 25. februarja 1927, in to dokaj nenavadno, v temni kle- ti Lubasove domačije, kjer je mati služila kot dekla. Malo zatem, ko je odšla po kis, ga je iz kleti prinesla v predpasniku. Mati mu je umrla, ko je bil star komaj tri leta. Po njeni smrti je mladost preživljal pri ma- terinem bratu v Guštanju, sedanjih Ravnah na Koroškem, sredi hribo- vite pokrajine, razpete med Uršljo goro in Peco. S stricem lovcem, ki mu je uspešno nadomeščal oče- ta, je bil pogosto v gozdovih in na kmetijah na Strojni. Kljub pomanj- kanju starševske ljubezni in težki mladosti je Karol zrasel v velikega, postavnega, poštenega in delavne- ga človeka. V fabriki, kot so rekli sedanji železarni plemenitih jekel, se je izučil za livarja. Po nemški okupaciji naše domo- vine je leta 1944 komaj sedem- najstleten odšel v partizane, v Ko- roški odred, in kot borec sodeloval v številnih akcijah. Po vojni se je za- poslil v železarni, kjer je našlo delo in kruh veliko Korošcev. Ob neneh- nem in vztrajnem izobraževanju si je pridobil strokovno izobrazbo ter postal vrhunski strokovnjak v livar- ni in čistilnici ulitih izdelkov, kjer je delal vse do upokojitve. Ni naključje, da so v železarni z njegovo pomočjo oblikovali in iz- delali številne spominske plošče in obeležja. Ti pomniki so postavljeni na pomembnih krajih po Mežiški in Dravski dolini, pa tudi onkraj meje in nas spominjajo na dogodke iz NOB. Karol, velik ljubitelj narave in lju- di, se je že zgodaj zapisal tudi zeleni bratovščini. Številne lovske trofeje krasijo njegov dom. Posebno pono- sen je bil na zgraditev lovske koče na Strojni, kamor je vložil veliko ur prostovoljnega dela. Na Strojni pri Trotovem križu, kjer stoji spomin- sko znamenje v spomin na boj med partizani in policisti, je skoraj tride- set let v začetku julija pripravil tra- dicionalno spominsko slovesnost. Veliko let je bil tudi predsednik Tu- rističnega društva Kotlje. Njegova zasluga je ustanovitev vsakoletne- ga tradicionalnega, že trideset let trajajočega največjega koroškega pustnega karnevala, kotuljskega karnevala. Karel je prevzel vodenje Krajev- ne organizacije združenja borcev Kotlje nekaj let po njeni ustanovi- tvi. Organizacija je štela je več kot sto šestdeset članov. Karlove sobe krasijo številna priznanja in diplome Zveze združenj borcev, med njimi je tudi zlata plaketa ZZB NOB Slove- nije iz leta 2013. Leta 2019 je postal častni predsednik borčevske orga- nizacije Kotlje. Predlani je Karol še zelo sodeloval pri obnovi partizan- ske bolnišnice Mirta v Rožankovem gozdu, prav tako ne smemo poza- biti njegove zavzetosti v sodelova- nju s Krajevno skupnostjo Kotlje pri pripravi vsakoletne spominske slo- vesnosti na zadnjo oktobrsko nede- ljo v spomin na leto 1943, ko so bile Kotlje en dan svobodne. Stanislav Ovnič, predsednik ZZB Mežiške doline Janko Rozman 1929–2019 Sredi decembra 2019 smo se poslo- vili od Janka Rozmana, Žvanovega Jankota, kot smo ga poznali njego- vi sokrajani. Z Jankom sva se prvič srečala davnega leta 1956, v času naše mladosti, ko smo z zanosom prepevali Lepo je v naši domovini biti mlad. Okrog sebe je zbral nas mlade in nas nagovoril, da bi igra- li v igri Srečni dnevi. Poleg režije je manjšo vlogo v igri odigral tudi sam. Po tej uprizoritvi so sledile še nekatere, kar je razvidno iz kronike DPD Svoboda Tomaž Godec. Skrb- no vodena kronika ponudi tudi fo- tografije Mešanega pevskega zbo- ra Bohinj, kjer med pevci najdemo tudi njega. Vzporedno z delom v ljubiteljski kulturi je več kot 30 let prizadevno deloval na športnem področju: v Nogometnem klubu Bohinj, zlasti pa v bohinjski smu- čariji, kjer je bil skoraj nepogrešljiv. Arhiv Smučarskega kluba Bohinj med drugim hrani podatke, da je bil Janko že od leta 1966, ko je bil ustanovljen Organizacijski komite za mednarodna smučarska tekmo- vanja v Bohinju, eden od njegovih najdejavnejših sodelavcev. Bil je tudi odličen napovedovalec. Med vojno je bil leta 1943 v do- mači vasi sekretar SKOJ-a. Bil je priča streljanju devetih talcev, pri- peljanih iz begunjskih zaporov. V januarju je Janko odšel v partiza- ne. V eni od številnih akcij je bil v Zasipu ranjen. Kot delegat bohinj- skih skojevcev je bil na konferen- ci v Cerknem, kamor so se udele- ženci prebili čez Jelovico in ško- fjeloške hribe. Zaradi mladosti je bil po koncu vojne demobiliziran, pozneje pa vpoklican na služenje vojaškega roka. Končal je šolo za rezervne oficirje in po nekaj letih pridobil čin kapetana prvega ra- zreda. Služboval je kot predstojnik upravnega organa za narodno ob- rambo, sprva v Bohinju in zatem vrsto let v takratni občini Rado- vljica, kjer je bil tudi član izvršne- ga sveta, odgovoren za narodno obrambo in civilno zaščito. Sledi- lo je službovanje v pokrajinskem odboru za Gorenjsko, kjer je dolž- nosti sekretarja opravljal vse do upokojitve. Takoj po nastanku organizaci- je ZZB NOB se je vključil vanjo in postal njen član najprej v Bohi- nju, po preselitvi v Radovljico pa v Linhartovem mestu. V letu 2001 je prevzel funkcijo predsednika kra- jevnega odbora ZZV za vrednote NOB Radovljica, ki jo je opravljal dva mandata. Janko je tudi prejemnik reda dela s srebrnim vencem, medalje zaslug za narod, velike plakete Skupšči- ne občine Radovljica in priznanj ZRVS, OF, za varnost, delo v špor- tu, gasilstvu. Stanka Zupan Franc Škerjanc 1928–2019 Vsega 13 let je imel Franc (rojen 4. avgusta 1928), ko se je začela dru- ga svetovna vojna. Ko je kapituli- rala fašistična Italija, je bil sprejet v mladinsko organizacijo in v letu 1944 je postal član SKOJ-a. Op- ravljal je naloge nočnega kurirja in nato vojaškega referenta. Pri opra- vljanju nalog so ga konec novem- bra 1944 zajeli Nemci, ga aretirali in odpeljali v Trst, vendar mu je us- pelo med vožnjo pobegniti. Takrat se je odločil, da se pridruži partiza- nom, in bil je dodeljen v Istrski od- red. Leta 1945 je bil ob osvobajanju Trsta hudo ranjen, kar mu je pustilo posledice za vse življenje. Ko se je Franc leta 1962 prese- lil v Bertoke, se je takoj vključil v krajevno organizacijo Zveze bor- cev, leta 1987 je bil izvoljen za nje- nega predsednika in to funkcijo je opravljal vse do marca 2019, to je celih 32 let. Bil je eden izmed prvih, ki so v delo krajevnih organizacij prite- gnili številne mlada dekleta in fan- te, najprej otroke borcev NOB. Že takoj na začetku se je tridesetim starim borcem – članom organiza- cije pridružilo trideset novih, ki so takrat delovali še kot »pridruženi« člani. Iz njegove krajevne organiza- cije Bertoki je prišla prva pobuda, da se Osnovna šola Prade znova imenuje po Elviri Vatovec. Na šolo smo danes posebno ponosni, saj zgledno skrbi za ohranjanje spomi- na na NOB. Znal je zgraditi izredno delovno in složno organizacijo, ki je pogosto imela sestanke tudi na taj- ni lokaciji, v njegovi vinski kleti. Bil je pobudnik za pripravo tradicional- ne proslave dneva borca na Srmi- nu, kjer je bila že dvaindvajsetkrat. Danes ta krajevna organizacija še vedno šteje kar 190 članov. Poleg vodenja krajevne organizaci- je je bil Franc več let član Odbora občinskega združenja ZB Koper in član odbora Istrskega odreda. Kljub številnim organizacijskim nalogam je kot predsednik krajevne organi- zacije z največjim zadovoljstvom in ponosom kar 25 let nosil prapor svojega Istrskega odreda. Franc in njegova organizacija sta prejela številna priznanja. Ome- nimo le nekaj priznanj, ki jih je prejel Franc Škerjanc: medaljo za hrabrost in medaljo za zasluge za narod, spominsko značko OF, pri- znanje za praporščaka, srebrno pla- keto ZZB NOB Slovenije, spomeni- co Združenja ZB Koper, spomenico borcev Združenja NOB za južno Primorsko, spomenico Istrskega odreda, naziv častni član Združe- nja ZB Koper, zahvalo za delo pri ohranjanju zgodovinskega spomi- na in prenašanja vrednost NOB (KS Bertoki). Bil je član Zveze dru- štev vojnih invalidov Slovenije in od ustanovitve dalje član Društva upokojencev Bertoki - Prade, leta 2018 pa je ob 35-letnici delovanja društva upokojencev prejel zahvalo za 35-letno članstvo. Dragica Blagojevič Tatjana Jelaska 1923–2019 21. decembra 2019 smo se poslovili od Tatjane Jelaska, učiteljice, ki je v svoji 35-letni učiteljski karieri pus- tila globoko sled v vrsti generacij otrok, ki jih je učila med vojno, po vojni med zavezniško okupacijo na Krasu in nato v Osnovni šoli Miloj- ke Štrukelj v Novi Gorici. Rodila se je v Škrbini na Krasu, v družini zad- njega slovenskega učitelja v vasi, ki so mu leta 1928 italijanske fašistič- ne oblasti prepovedale učiti v slo- venskem jeziku. Po nasvetu Pinka Tomažiča, dobrega prijatelja nje- nega starejšega brata in enega od vodij protifašizma na Primorskem, ki je rekel, da bomo Primorci potre- bovali šolane ljudi, jo je mama leta 1934 odpeljala v Volterro v Toska- ni, kamor so na šolanje sprejemali otroke, sirote po umrlih učiteljih. Po uspešno končani nižji srednji šoli jo je mati odpeljala še v učiteljišče v Fano, kjer je Tatjana po petih letih, maja 1942, diplomirala in postala učiteljica. Njena prva zaposlitev je bila septembra istega leta v dislo- ciranem oddelku osnovne šole Ko- men v Velikem Dolu. Zaposlitev je trajala zgolj eno leto, ker je ob kapi- tulaciji Kraljevine Italije septembra 1943 italijanski šolski sistem na Pri- morskem povsem razpadel. Itali- janski učitelji so pobegnili in večina primorskih šol s slovenskimi učenci je ostala brez učiteljev. Pokrajinski narodnoosvobodil- ni odbor s Francetom Bevkom na čelu je s pomočjo preostalih učite- ljev, med katerimi je bila tudi Ta- tjana, začel ustanavljati slovenske šole. Tatjana je po petnajstih letih, prva po svojem očetu, znova odpr- la slovensko osnovno šolo v doma- či vasi, v Škrbini. V tej šoli je učila med vso nemško okupacijo Primor- ske do osvoboditve maja leta 1945, nato pa še naslednji dve leti med zavezniško okupacijo do priključit- ve Primorske k matični domovini. Tatjana se je leta 1947 poročila z Veljkom Jelasko in kmalu se jima je rodila prva hči, zatem pa še dru- ga. Družina se je v naslednjih letih povečala še za eno hčer. Sledilo je večletno poučevanje v enorazre- dnici, kjer je sama poučevala štiri razrede, in sicer tretji in četrti ra- zred dopoldne in prvi in drugi ra- zred popoldne. V Osnovni šoli Mi- lojke Štrukelj, ki je bila odprta leta 1961, je učila do svoje upokojitve septembra 1978. Vedno je bila skromna. Ni želela biti v središču pozornosti, ni marala poklonov. Pomembno ji je bilo, da se dobro razume s sosedi in sokra- jani in da so ljudje prijazni drug do drugega, tako kot je bila ona prijaz- na do vsakogar. Miloš Lozič Film »Preboj« na ogled v Kinu Bežigrad Ob 75. obletnici preboja partizanov iz obro- ča nemških vojakov na Menini planini, Zdru- ženje borcev za vrednote ZZB NOB Sloveni- je in ekipa Preboj, vabita na ogled filma Pre- boj, režiserja Dejana Baboska, ki bo v pone- deljek, 16. marca 2020, ob 18.00 uri v Kinu Bežigrad, Linhartova cesta 11 Ljubljana. Vstopnice lahko kupite na blagajni kina ali na spletni strani - Kino Bežigrad. Cena vstopnice je 5.80 evra, za upokojence pa 5.20 evra. Po ogledu filma bo krajši kulturni program in pogovor z ustvarjalci filma in nekaterimi še živečimi borci z Menine planine. februar 202014 JUBILEJI 95 let Srečka Kukanje 100 let Albine Peterlin Čebelarsko društvo Sežana, ki bo praznovalo 110-letnico svojega de- lovanja in šteje približno 160 čla- nov iz vseh štirih kraških občin, vodi ga predsednik Marko Gom- bač, je ponosno, da ima v svojih vrstah častnega člana, sežanskega častnega občana, 98-letnega Vik- torja Saksido. Petindevetdeset let pa je 1. ja- nuarja dopolnil Srečko Kukanja iz Divčev v Občini Komen, tudi član društva. Čebelaril je že v Beogradu, kjer je bil zaposlen. Kot upokojeni polkovnik se je pred več kot 30 leti preselil v domači kraj na Krasu, kjer živi z ženo Radmilo in hčerjo Doro z družino. Že v Srbiji je Srečku pri čebelarstvu pomagal zet Stojan, ki je s 35 panji tudi aktiven član se- žanskih čebelarjev. Zadnje dni lanskega decembra je stoto obletnico rojstva praznovala Albina Peterlin iz Dolenje vasi 11. Naši dolgoletni članici Zveze zdru- ženj borcev NOB Cerknica želimo, da bi bila še naprej čila in zdrava v naši družbi. Krajevna organizacija ZB Cerknica OBVESTILA Izlet v Ravensbrück in Berlin Taboriščni odbor Ravensbrück bo v sodelovanju s Koordinacijskim odborom žrtev voj- nega nasilja pri ZZB NOB Slovenije pripravil ob 75. obletnici osvoboditve koncentra- cijskega taborišča Ravensbrück obisk nekdanjega taborišča z udeležbo na spominski slovesnosti, ki bo 19. aprila. Na prireditev, ki bo posvečena tudi 75. obletnici konca dru- ge svetovne vojne in zmage nad fašizmom in nacizmom, vabimo preživele taboriščnice in taboriščnike, njihove svojce in prijatelje. Na pot se bomo odpravili 18. aprila. Rok za prijave je 14. marec. Cena tridnevnega potovanja je 332 evrov na osebo. Več si preberite v programu potovanja. 1. dan, sobota, 18. april 2020: Ljubljana–Berlin Zbor ob 6. uri pred Halo Tivoli v Ljubljani. Mogoč je odhod iz Nove Gorice in Maribora, odvisno od prijav. Prevoz mimo Salzburga in Nürnberga proti Berlinu. Na poti kratki postanki. Večerni prihod v glavno mesto Nemčije, namestitev v hotelu, večerja. 2. dan, nedelja, 19. april 2020: Berlin–Ravensbrück–Berlin Po zajtrku odhod do Ravensbrücka in udeležba na spominski slovesnosti ob obletnici osvoboditve taborišča. Po proslavi in ogledu taborišča prevoz v Berlin in kratek ogled nekaterih znamenitosti mesta. Večerja, nato prevoz do hotela. 3. dan, ponedeljek, 20. april 2020: Berlin–Ljubljana Po zajtrku se bomo odpravili proti domu. Na poti kratki postanki. Prihod v Slovenijo pozno zvečer. Cena na osebo pri najmanj šestih udeležencih 332 evrov na osebo. V ceno so vključeni prevoz, cestnine in davki, dve nočitvi z zajtrkom v hotelu na širšem območju Berlina v dvoposteljnih sobah, dve večerji v Berlinu in organizacijski stroški. Prijave in vsa morebitna vprašanja: Abctour, d. o. o., Celovška 69, Ljubljana, tel. št. 040 334 363 ali e-pošta info@abctour.si. Matjaž Špat, predsednik TO Ravensbrück RETRO SPREHOD PO VELENJU (nostalgično spoznavanje ''socialističnega čudeža'' Velenja) SPOMINSKI CENTER 1991 (muzejska predstavitev dogajanja v času osamosvajanja Republike Slovenije v Šaleški dolini) CENA: 8 EUR/osebo Cena vključuje lokalno turistično vodenje, vstopnine po programu in organizacijo izleta. V ceni je vključen DDV. Cena je informativna in je oblikovana za skupino 15 oseb. Izlet prilagodimo vašim željam. *Možnost prave socialistične malice v Restavraciji DK: 2 EUR/osebo. INFORMACIJE IN REZERVACIJE Zavod za turizem Šaleške doline T: 03 896 17 18 E: turizem@velenje.si W: www.visitsaleska.si RETRO TITOVO VELENJE Podajte se na zanimivo pot zgodovine in spoznajte vlogo Šaleške doline v času osamosvajanja Republike Slovenije. Srečko je kot marsikateri kraški fant služil italijansko vojsko. Dan zatem, ko jo je zapustil, 13. sep- tembra 1943, je stopil v partizanske vrste. Kot rad pove, je bil najprej v Goriški brigadi, bojeval se je v eno- tah Južnoprimorskega odreda pod vodstvom komandanta in narodne- ga heroja Antona Šibelje - Stjenke iz Tomačevice, bil je borec 4. ba- taljona Kosovelove brigade, sekre- tar Skoja 18. Bazoviške brigade in borec Ljubljanske brigade. Veliko mu pomenijo vrednote NOB, ki jih še vedno živi. Rad pove, da je šel v partizane 1943. leta in da je še da- nes partizan. Je član tako komen- ske kot tudi sežanske borčevske organizacije. Besedilo in foto: Olga Knez ZZ B NO B SLOVENIJE 1941 194 5 O F februar 2020 15 Investirajte v sončno elektrarno na ključ in si zagotovite takojšnji prihranek pri elektriki. Pokrijte domače potrebe po elektriki www.energijaplus.si 080 21 15 E n e rg ija p lu s d .o .o ., V e tr in js k a u lic a 2 , 2 0 0 0 M a ri b o r Več informacij o ponudbi najdete na: • spletni strani www.energijaplus.si (zavihek Ostala ponudba), • vseh prodajnih mestih Energije plus, • elektronski pošti info@energijaplus.si, • QR kodi. 75 let svobodne rasti KULTURA Predsednik Republike Sloveni- je Borut Pahor se je 11. februarja 2020 srečal z Milanom Kučanom, Slavkom Preglom, dr. Andrejem Blatnikom in dr. Samom Rugljem, ki so ga seznanili s položajem slo- venske knjige. Predsednik Pahor je srečanje pripravil na pobudo nekdanjega predsednika Milana Kučana, predsednika Foruma 21, v okviru katerega so pred časom pripravili posvet o branju in knjigi pri nas in tedaj oblikovali besedilo, ki povzema napotke za izboljšanje položaja branja, knjige in s tem tudi slovenskega jezika. Sogovorniki so predsedniku Pa- horju predstavili podatke o bra- nju, položaju avtorjev in zalo- žnikov, pa tudi knjigarn in javnih Zadnjo soboto v novembru 2019 je bila Festivalna dvorana v Ljubljani znova zasedena do zadnjega kotič- ka. Predstavniki vseh generacij so obiskali že 11. Festival partizanske pesmi, ki ga tradicionalno pripravlja Kulturno-umetniško društvo Sera- fin ob pomoči Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti in Mestne obči- ne Ljubljane pod častnim pokrovi- teljstvom ljubljanskega župana Zo- rana Jankovića. V njegovem imenu je obiskovalce in nastopajoče letos pozdravil podžupan Dejan Crnek. »Namen Praznika partizanske pe- smi je obuditev kulturne dediščine enega od pomembnih delov naše pevske kulture, za katero se zdi, da je v njeno ohranjanje vložene- ga zelo malo,« je v uvodu poudari- la predsednica KUD Serafin Teuta Brumec, ki je program tudi povezo- vala. Julka Žibert, predsednica lju- bljanske borčevske organizacije, se ji je za njeno pomembno delo javno zahvalila in ji izročila priznanje, ki ga je društvu namenil častni pred- sednik ZZB za vrednote NOB Ja- nez Stanovnik. Dediščina partizanske pesmi, ki se je na srečo ohranila, je presenet- ljivo velika: nad dvanajst tisoč pe- sniških enot, veliko že med vojno uglasbenih in množično izvajanih pesmi. Slovenska glasbena tradicija je prav gotovo najizrazitejša v zbo- rovski pesmi. Ta zakonitost je obve- ljala tudi za partizansko pesem, tako tisto, ki je nastala že med vojno, kot tisto, ki se je v povojnem času vra- čala k tej tematiki. Po vsej Evropi je partizanska pesem pripovedovala o Napotki za izboljšanje branja, knjige in slovenskega jezika Koncert PPZ na Golem Že 11. Praznik partizanske pesmi knjižnic, ki kažejo na slabo sta- nje. Seznam svojih predlogov so strnili v naslednje naloge: sode- lovanje pri spreminjanju kulturne krajine, krepitev mreže knjižnic, vrnitev sredstev za Javno agenci- jo za knjigo na raven iz leta 2010, spoštovanje intelektualne lastnine in avtorskih pravic, analiza Za- kona o enotni ceni knjige in skrb za knjigo, ki mora postati vladna kategorija. Predsednika republike so prosili, naj se s svojo avtoriteto vključi v skupne napore, ki naj po- kažejo, kaj Slovenija na področju branja, knjige in svojega jezika želi in kaj zmore. Vir: Urad predsednika Republike Slovenije 14. decembra 2019 je v kulturni dvorani Gasilskega doma na Go- lem odmevala partizanska pesem, ki so jo izvajali pevci Partizanske- ga pevskega zbora pod vodstvom pevovodje Evgena Bibianke. Šlo je za tradicionalni novoletni koncert, ki ga pripravlja Društvo Odmev Mokrca. Prisotne je poz- dravil predsednik društva Jurij Kogej in jim zaželel vse dobro v prihajajočem letu 2020. Prireditev sta povezovala in tudi recitirala Lina Potočki Vozny in Timotej Gregorič. Kot gost na koncertu je dve skladbi na harmoniko zaigral enajstletni Vid Valant. Polna dvo- rana obiskovalcev koncerta je vse nastopajoče nagradila s bučnim ploskanjem. Po končanem kon- certu je sledilo tovariško srečanje. Društvo Odmev Mokrca nadčloveškem boju majhnega na- roda, ki je z odločnostjo svoje volje preživel in skupaj s svojimi zavez- niki tudi zmagal. Partizanska pe- sem je bila glasnik slave, ponosa in dostojanstva našega človeka. In ta v boju prekaljeni Slovenec je danes enakopraven partner v tisti Evropi, ki se je rodila iz vrednot skupnega boja proti nacizmu in fašizmu. V skoraj dve uri trajajočem kon- certu so se na odru zvrstili nekate- ri stalni gostje prireditve in nekaj novih. Nastopilo je devet zborov, vsak zbor je zapel po tri pesmi. So- delovali so Partizanski pevski zbor, Ženski pevski zbor Generacija '57, Mešani pevski zbor KD Ljubno ob Savinji, Peški oktet iz Peč, Mladin- ski pevski zbor OŠ Notranjski od- red iz Cerknice, Združena pevska zbora Tabor z Opčin in Fran Ven- turini iz Domja pri Trstu ter Moš- ki pevski zbor KD Pivka in Vokalna skupina Zimzelen iz Nove Gorice, ki sta na koncu še enkrat skupaj nastopila ter koncert tradicionalno končala s pesmijo Vstajenje Pri- morske. Največ navdušenja pa so poželi mladi pevci iz Cerknice, ki so jih poslušalci nagradili z dolgotraj- nim aplavzom. J. H. februar 202016 Izžrebani reševalci križanke iz 51. številke časopisa Svobodna beseda 1. Jelka Mesojedec Moravče 68, 1274 Gabrovka 2. Martin Cifer Dobrije 16, 2390 Ravne na Koroškem 3. Jana Perpar Cesta padlih borcev 4A, 1430 Hrastnik Rešitve križanke: PARTIZANKA, OBJAVITELJ, SRAKA, EDA, LOVT, SNOV, JANKO PREMRL, VAN, AMON, ANU, TROSOVKA, EMI, ČIP, ODBOJKAR, RINČICA, VERUKA, AG, RAVNAČ, OČI, OČE, ONI, RK, RK, RAVEL, ŠAPE, NARODNI HEROJ, ON, IRADIACIJA, AKANI, NJORKA, LABOTNICA, AI, CES, KANAANEC. Geslo: JANKO PREMRL VOJKO; NARODNI HEROJ. B E S E D A Rešitve križanke pošljite do 15. marca 2020 Trem izžrebanim reševalcem bomo podarili knjigo. Knjiga ima 376 strani, trda vezava. Cena 20 evrov. Naročila na naslov: Založba LITERA Maribor, Gosposvetska 83, 2000 Maribor, po telefonu: 041 398 916 in po elektronski pošti tajnistvo.litera@gmail.com. KNJIGA O KAJUHU NAGRADNA KRIŽANKA Geslo križanke napišite na dopisnico in jo pošljite na naslov: ZZB NOB Slovenije, Einspielerjeva ulica 6, 1000 Ljubljana, s pripisom »nagradna križanka«, do 15. februarja 2020. Ime in priimek: _______________________ Naslov: _______________________ _______________________ Geslo 52. številke SB: _______________________ FUNKCIJA V OKVIRU ZVEZE ZDRUŽENJ BORCEV ZA VREDNO- TE NOB SLOVENIJE V ZADNJIH LETIH MAJHEN VRT EDEN OD POKLICEV JANEZA STANOV- NIKA KRATKO ŽENSKO OGRI- NJALO ANGEL UNIČENJA OB KONCU SVETA VILKO UKMAR OBLIKA KISIKA (LUKNJA V ATMO- SFERI) SIMEN- TALSKA KRAVA DEL POSLOPJA VSEBIN- SKA PRAZNOST ČENČA- VOST NEKDANJI VOJAK Z ARKEBUZO KORAK, STOPINJA BABICA V MESTIH ŽELATINA IZ ALG BARVA KOŽE, POLT OROSLAV CAF DAN (POMANJ.) TRAK KOT ZNAK ORDENA DRUŽINA- SLADKO- VODNIH VSEJEDIH RIB, ŽIVEČIH V JATAH KROHOTA- NJE KRAJ PRI ŠKOFJI LOKI (NI: RATEČE) NEMŠKI SKLADA- TELJ (FRANZ; IZ: BAT) EDEN OD POKLICEV JANEZA STANOV- NIKA OLIVER CROM- WELL IZVEDE- NEC ZA ON KOLOGIJO PREMIK ZRAKA NIKO TOŠ PODALJ- ŠEK PLEVE PRI KLASU, OSINA SLOVEN- SKI PESNIK (JANEZ) LITIJ ESTONSKI POLITIK (MART; IZ ČRK: ARAL) MAJHNO REBRO ENERGET- SKO SRED- STVO TVORBA UMA MADRID- SKI ŠPORTNI KLUB SLOVEN. OPERNA PEVKA ONDINA KLASINC POTNIK ZARADI ODDIHA SUKNO RAŠ KAREL DESTOV- NIK POŽELE- NJE TISKALNA PRIPRAVA HUGO ECKENER TRENUTNO STANJE OZRAČJA MATEMAT. ZAPIS NAČINI BO- JEVANJA ŠVIC. DRA- MATIK JOHANNES VZDEVEK JANEZA STANOV- NIKA VAS PRI VODICAH PRI LJUB- LJANI (IZ:SAVEC) SRBSKA DENARNA ENOTA RALKA, RATKA IGRA Z LOPARJEM IN ŽOGICO KENIJSKI NARODNI PARK (IZ ČRK: VSOTA) STANKO ARNOLD OSKAR LANGE PRIPAD- NIK BASKOV NAJVIŠJA GORA ISTRE SPODNJI DEL GOBE, KOCEN ANTON KARINGER NAZIV SLOVENSKI FILOZOF (ANDREJ) VELIKA, DOLGA REKA IZVOR BORIS URBANC DIATO- NIČNA LESTVICA PRIPOMO- ČEK ZA PRIGANJA- NJE ŽIVINE ZAČETNI DEL GOVORA ANTON TROST MOŠKI, KI SKLADA IVANA KOBILCA OBRAT ZA EMBALI- RANJE SUHI PLOD IZ DVEH PLODNIH LISTOV (IZ: SKUL) GLEDA- LIŠČE KRAJ PRI OPATIJI ROPARSKI KIT PRESTRELJENE SANJE Vlado Vrbič Pred nami je roman o življenju pesnika, ljubimca, partizana in narodnega heroja Karla Destovnika - Kajuha. V njem nam avtor brez olepševanj in brez baročnih okraskov pričara čas pred in med drugo svetovno vojno; bralec lahko vstopi v atmosfero teda- njega časa, pred očmi nam raste glavni junak – vse od otroštva, odraščanja, zaljubljanj, pisanja, ilegalnega dela in vstopa v partizane pa do bridkega preranega konca. LITERA 9 7 8 9 6 1 9 4 6 3 4 0 6 LITERA V la d o V rb ič P R ES TR EL JE N E SA N JE Orlando Uršič VABILA 77. obletnica bitke pri Jelenovem Žlebu Gubčeva brigada, Cankarjeva brigada, Tomšičeva brigada, Šercerjeva brigada, Občina Ribnica, ZB NOB Ribnica, Sloven- ska vojska, PD Ribnica in Zveza vetera- nov vojne za Slovenijo vljudno vabijo v soboto, 28. marca, ob 13. uri v Športni center v Ribnici na spominsko slove- snost ob 77. obletnici zmagovite bitke pri Jelenovem Žlebu. 26. marca 1943 so Gubčeva, Cankar- jeva, Tomšičeva in Šercerjeva brigada uničile bataljon italijanske divizije Ma- cerata, kar je bila največja zmaga nad italijanskimi okupatorskimi enotami v Sloveniji. Slavnostni govornik bo pred- sednik Državnega zbora Republike Slovenije, mag. Dejan Židan. Spominski dogodek bomo zaznamovali tudi z bo- gatim kulturnim programom pod vod- stvom Irme Grbec. Hkrati s spominsko slovesnostjo vabimo pohodnike, da se v organizaciji Planin- skega društva Ribnica udeležite tradici- onalnega pohoda v Jelenov Žleb z začet- kom v Rakitnici ob 7.30 ali Planinskega društva Loški Potok v Loškem Potoku ob 8.30, pridružili se jim bodo tudi poho- dniki Pohodne sekcije Sodražica z odho- dom ob 8.30 uri iz Sodražice. V okviru pohoda bomo ob 11. uri položili venec ob obnovljenem spomeniku nad brez- nom v Jelenovem Žlebu ter odkrili peto informacijsko tablo Učne poti Slovenske vojske. Dogodek bomo zaznamovali z zgodovinsko učno uro in kulturnim pro- gramom. Za topel napitek ob spomeniku v Jelenovem Žlebu bo poskrbljeno. Bača pri Modreju Združenje borcev za vrednote NOB Bo- vec, Kobarid, Tolmin vabi v soboto, 21. marca 2020, ob 11. uri v Bačo pri Mod- reju na odkritje spominskega obeležja na mostu čez reko Bačo padlim 17 bor- cem jurišne divizije Garibaldi Natisone. Slovesnost združenje pripravlja skupaj z ANPI - VZIP iz Čedada. Strunjan V spomin na tragični dogodek, ki se je zgodil pred 99 leti, 19. marca 1921, ko so strunjanski otroci postali prve ne- dolžne žrtve fašizma, vas v petek, 20. marca 2020 ob 11. uri vabimo na spo- minsko slovesnost. Prireditev bo pred spomenikom žrtvam fašističnega nasilja v Strunjanu.