414
Vojaški stan v narodnih pesmih slovenskih.
Vojaški stan v narodnih pesmih slovenskih.
{Spisal Prostoslav.)
°fec%P> pesmih izraža narod svoja ču-
I
stva in  svoje   težnje,   pesmi  so
pristni izraz narodnega življenja in mišljenja. Slovenski narod je opeval in opeva še sedaj mnoge slavne junake, v pesmih se slavi ogerski kralj Matjaž, v pesmih se je ohranil spomin turških bojev, barona Ravbarja in vojvoda Lav-dona, v pesmih se opevajo francoske vojske in slavni »oče« Radecki, več pesmij poveličuje hrabrega Lambergarja, ki je premagal ošabnega Pegama v srditem dvoboju; a v pesmih se opeva tudi vojaški stan v obče. njega vesele in žalostne strani.
Čustva mladeniča, v vojake vzetega, občo žalost pri slovesu, ki vojaka-novinca stori malosrčnega, opeva lepo ta-le pesem:
Fantič sem star še le osemnajst let,
Cesar me hoče k soldatom vzet'.
Kako bom soldat
Jaz fantič premlad,
Ne morem še puške držat?
Pri fari zvonovi že milo pojo,
Od fantov, dekličev jaz jemljem slovo.
Pa jemljem slovo,
Sam Bog ve, kako ;
Nazaj me nikdar več ne bo.
Očka in mamka pa jokata se,
Ker vid'ta fantiče preoblečene vse.
Preoblečeni so,
Na vojsko gredo,
Nazaj jih nikdar več ne bo.
Bratec in sestrica jokata se,
Od brafca preljub'ga ločujeta se.
Oj bratec ti moj —
Nikar ne žaluj
Saj prideš tud' ti za menoj!
V kosami sem hodil, korajžen sem bil, Sem puško zagledal, se jokat začel,
Oj srček ti moj, Nikar ne žaluj! Veselo zavriskaj, zapoj!
Junaštva in srčnosti ne odreka nikdo slovenskemu narodu, vendar nam večina narodnih pesmij riše mladeniča žalostnega in malosrčnega, ko vstopa med vojake. Ali se smemo temu čuditi, ako pomislimo, kako težavno in dolgotrajno je bilo življenje vojaško v prešlih časih?
Pri slovesu plaka mati:
KoFkokrat sem gori vstajala, Sem pihala svitlo luč, Sem te, pobič, previjala, Nisem spala celo noč!
Zdaj, ko pobič si odrastel, Boš pa moral bit' soldat! In boš mater ti zapustil, Se boš moral vojskovat'!
Mladeniča pa tolaži misel:
Za življenje, domačijo Kri boš moral prelivat'.
V polku so sami krasni mladeniči, ravni kot jelka, saj je pa tudi cesar
. . . ukazal nabrat' Vse gorši, vse mlajši . . . S kuštravimi lasmi Pa svitlimi očmi,
tako, da po pravici trdi pesem:
Na svetu lepših ni soldatov, Kot so spodnji Štajerci, In kot junaški Kranjci In husarji ogerski. —
Posebno težka je ločitev od ljubljene neveste. Skrbno jo poprašuje, mu li bode zvesta ostala, in
Al1 me boš kaj rada imela, Ko bom nosil suknjo belo, Sabljico prepasano Puško pa nabasano?
„DOM IN SVET!' 1891, štev. 9.
415
Deklica mu odgovarja, da bi ga rada čakala, ali oče jo sili v zakon z drugim, zato si bode izbrala drugega.
Ko se nevesta pri slovesu joka, tolaži jo mladenič:
Kaj bi se, dekle, jokala Saj boš ti doma ostala; Saj se še jaz jokal ne bom, Ko na Laško marširal bom. —
Sedem dolgih let je služil mladenič v tujih deželah ter se vojskoval za dom in cesarja. Vračajoč se domov, vidi svojo nevesto in hoče pozvedeti, ali mu je ostala zvesta :
Po vrtu je pohajala
In lepe rož'ce zbirala.
Tod mimo pride mlad soldat,
En mlad vojaški kamerad.
»Oj dobro jutro, Uršika!
Al' boš kaj dala pušeljca?«
»»Danes je minulo sedem let,
Kar sem vezala pušelc lep
Svoj'mu preljub'mu fantiču,
Ki ravno je na vojsko šel.««
»Jaz pa sem prav tam zraven stal,
Ko je tvoj fantič glavo dal.
Njegov klobuček sem pobral
In ga na svojo glav'co dal.
Oj dobro jutro, Uršika
AU res ne daš mi pušeljca?«
»»Sem sedem let ga čakala
Bom sedem let ga žalvala.««
»Oj. hvala bodi iz srca,
Ker tako zvesta si bila.«
Te pesmi sem zasledil več razlik, kar najbolj priča o njeni priljubljenosti in razširjenosti.
Narodna pesem opisuje nam tudi ta vojaški šopek, in sicer tako:
Minulo je že sedem let. Kar sem nar'dila pušeljc lep: Iz nageljna ta belega, Iz moj'ga srca poštenega; Iz nageljna ta plavega, Iz mojga srca ta pravega; Iz nageljna rudečega, Iz moj'ga srca ljubečega.
Zanimiva se mi zdi ta pesem, ker nam kaže pomen cvetic,  in da je Slo-
vencem klinček ali nagelj cvetica spominčica, kakor je to Nemcem potoč-nica; zanimiva pa tudi, ker nam tako lepo opisuje stare naše narodne barve.
—  Poleg druge pesni je v šopku:
Roženkravt, nagelj in rožmarin.  — Vojak pride v vojsko, hrabro se bori, a sovražna krogla mu konča življenje.
—   Vojak, sluteč svojo smrt,  prepeva:
Oj ta soldaški boben, Ta bo moj ta vel'ki zvon, Oj ta mi bo zazvonil, Kadar jaz umiral bom.
Oj ta soldaška sablja, Ta bo moja svitla luč, Oj ta mi bo svetila, Kadar jaz umiral bom.
Znano je, da se pri vojakih marsikak mladenič spridi in  postane  brezbožen.
—  Med narodom je razširjena vera, da se svetinje raznih božjepotnih cerkva obiskujejo. Najbrž se na to opira naslednja narodna pesem:
... Po cesti pa svetinja gre, Svetinja svete Barbare,
V  rokah pa nese kelih zlat,
V  kel'hu sveto Rešnje Telo.  —
Mlad fantič jo sreča, ne odkrije se, ampak prevzetno vpraša, kam gre. »Na Koroško — ljudi, na smrt bolne — izpovedovat in obhajat«, je odgovor. On se temu posmehuje ter pravi:
Te ne bom klical na pomoč, Bom stopil v žolnirski stan, Smrt naglo bodem storil tam.
A kot vojak je ležal sedem let bolan
Da loči se meso od kosti, Kosti se ločijo od mesa, — Pa le še dalje smrti ni.
Dasitudi ga je vojak tovariš, da bi ga rešil muk
. . . sekal prestrašno, Drugi ga streljal presrčno, Tretji mu vrgel glavo proč . . . A glava se v krvi valjala, Nazaj se k truplu spravljala.
416
Pogovori.
Tedaj še le je poklical sv. Barbaro, ki ga je z Bogom spravila in dušo spremila v sveti raj.
Tako opeva narod slovenski vojaški stan. Pesmi te so znane in razširjene po Slovenskem, nahajajo se tudi v raznih zbirkah. — Želeti je, da bi oni, katerim so še druge znane, zbrali jih in priobčili. Tudi mnogi slovenski pesniki
so opevali vojaštvo; s pesmimi so budili in netili domoljubje, po vzoru prvaka Vodnika, ki je Slovence navduševal s svojimi »Brambovskimi pesmimi«. Mnoge od njih, kakor n. pr. Prešernova »Sest čevljev merim . . .« so postale že povsem narodne, vendar so nanje, ker so novejše, v tej razpravi nismo mogli ozirati.
<^j
M
Pogovori.
•MM
ii.
spfoslednji »Pogovori« so vzbudili toliko zanimanja in popraševanja, da bi nam za danes trebalo skoro samo odgovarjati. Odgovarjali bi, ako bi ne bilo važnejših rečij za razgovor, zlasti, ker se je nekaterim zdelo ono zagovarjanje uredništva nepotrebno. Opomniti vendar moramo, da tudi sedaj sodi uredništvo o oni potrebi, kakor je sodilo takrat. Oni, ki razlagajo vse v dobrem pomenu, naj pomislijo, da čitajo naš list tudi neprijatelji, ki uporabljajo radi vsako priliko nam v škodo. Ne vemo sicer, zakaj so nam »nekaterniki« neprijazni, saj jim nismo storili nič zalega,  to pa vemo,   da jim nismo  po
godu.
Opomnimo naj tudi, da nam je pisatelj onega spisa sam naznanil, kaj je mislil reči z dotičnimi stavki. »Sovražna roka«, kije »postavila meje med sinove iste matere ter tako razkosala ude jed-nega velikega telesa«, ta roka je pisatelju — ozirajočemu se na Jugoslovane — verski razkol in pa turška sila. Da se ta razlaga vjema s spisom, izprcvidi lahko vsak čitatelj, in zato jo
objavljamo prav tako z veseljem, kakor smo se skrbno in urno ognili dvoumju.
Toda, naj bi bila v naglici tudi ušla kaka nepremišljena beseda, zaradi katere bi nas bila prijela svetna oblast, nikakor bi nam ne bilo zaradi tega tako žal, kakor zaradi kakega izpodtikljivega, protinravnega stavka. In prav ta stvar nam je danes na srcu in o njej bi se radi pogovorili z dragimi čitatelji, ker treba jo je umeti, ako hočejo umeti težnje našega lista, pa tudi njegove težave.
Važen je za naše življenje vsakdanji kruh, važen je za vsak narod napredek, važna je za človeštvo omika: a važneje stvari ni za človeka in človeštvo, nego je nr a v ni zakon. Išči v zgodovini, išči po širni zemlji, išči v človeškem srcu in povej mi, kaj je imenitnejšega, važnejšega, potrebnejšeg-a, bolj vzvišenega, nego je nravni zakon! Pa tudi nima nobena stvar za človeka večje veljave, nego nravni zakon. Zakon pravi: »To stori, onega se ogni«, in veleva tako odločno, da ne moreš in ne smeš ugovarjati nikjer  in   nikoli.   In  kaj je