ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA NEKAJ ASPEKTOV VINDIŠARSKE »TEORIJE« PO DRUGI SVETOVNI VOJNI TONE ZORN Sicer je ponovno spuščanje v vprašanje vindišarske »teorije« po izčrpnem prikazu njenega političnega ozadja v delu Lojzeta Udeta »Teorija o Vindišarjih — Windische«, Celovec — Borovlje 1956 nepotrebno, razen kolikor ni v ozadju želja pokazati slovenske- mu bralcu tiste njene inačice, ki se danes po- javljajo v delu avstrijske publicistike. In prav to je namen tega članka. Kratek ekskurz v preteklost pokaže, da so označevali Nemci v zgodovini Slovence in Slovane z izrazom Winden in podobno; od tod je prišla tudi historična označba za Slo- vence — Windische.' Vsekakor |pa se je proti temu poznamenovanju ob koncu XVIII. in v pr^ih desetletjih XIX. stoletja — opozarja dr. Fr. Zwitter — začel pojavljati odpor, oziroma kulturni in politični razvoj na Slovenskem sta privedla do tega, da je postalo pozname- novanje slovenskega narodnega jezika z win- disch, windische Sprache žaljivo. V ohranje- nem prepisu pramateriala Czörnigove etno- grafske statistike na Koroškem najdemo v je- zikovni rubriki za Celovec zapisano »wind, (isch) deutsch krain. (erisch)«. Fran Zwitter ob tem piše, da celovškemu magistratu leta 1846 pač še ni bil jasen pojem slovenskega jezika in naroda, njegova oznaka tedaj še ni imela zlobne tendence, hoteli so le poudariti, da je bilo v Celovcu tega leta največ koroških Slovencev, tem so sledili Nemci ter doseljenci iz Kranjske; nemški izraz »slowenisch« je bil takrat že v rabi v znanstveni literaturi, a ga celovški magistrat še ni poznal.^ Po letu 1848 in slovenskem političnem gibanju v tem času pa je začela avstrijska država priznavati vsaj eksistenco enotnega slovenskega, naroda in jezika, čemur so se uprli nemški nacionalci v slovenskih deželah: »Nemška stranka v po- litični borbi XIX. stoletja zaman obuja misel nemških himianistov o ,enotnem ljudstvu' vsake naših dežel brez ozira na jezik. Izrazi »Windische«, ,windisch' itd. pa žive še dalje pri preprostem ljudstvu sosednjih nemških krajev, v političnem jeziku pa dobe pejora- tiven značaj, dokler politični znanstveniki XX. stoletja v svojem prizadevanju, da bi ohranili pod nemško nadoblastjo vsaj še del Slovencev zlasti na Koroškem, ne ustvarijo ,teorije' o posebnem ,vindišarskem' narodu in jeziku.«' Opozorimo naj, da je zapisal pisec znane knjige o koroških Slovencih »Die Slo- wenen in Kärnten«, 1936, dr. Theodor Veiter v dunajskem tedniku »Die Furche«, 20. maja 1961, da so »šele ljubljanski titokomunisti ... po drugi svetovni vojni začeli trditi, da je označba ,Windische' žaljivka ...« Dr. Veitru je v istem listu 8. julija 1961 odgovoril Janko Pleterski ter pokazal zgrešenost te trditve. V celoti pa je vlogo vindišarske »teorije« po drugi svetovni vojni jasno orisal anonimni Stefan Klagenfurter v osrednji avstrijski so- cialistični reviji »Die Zukunft« 1957. leta. Po opisu prizadevanj nemških nacionalcev v pre- teklosti, da bi germanizirali južno Koroško, namreč piše: »V svojem bedastem boju proti manjšini in njenim zdaj še posebej zapisanim pravicam (pri tem misli Stefan Klagenfurter na odredbo o dvojezičnem šolstvu na Koro- škem iz leta 1945 ter na manjšinske določbe avstrijske državne pogodbe z dne 15. maja 1955 — op.)... (so) pred nekaj leti iznašli tako imenovano ,teorijo o vindišarjih', s ka- tero se tako imenovani ,domovini zvesti Slo- venci' postavljajo nasproti ,nacionalnim Slo- vencem' ... To umetno razdvajanje uporab- ljajo pri vseh vprašanjih spodnje Koroške, čeprav je odlok deželnega šolskega sveta za Koroško že aprila 1946 v vsem uradnem obče- vanju prepovedal uporabo izraza ,Windisch' oziroma ,vindišarski jezik' za o^znaöbo avstrij- skih državljanov slovenske narodnostne pri- padnosti in slovenskega jezika.«* Na Koroškem se je vindišarska »teorija« prvič pojavila v spisu neimenovanega avtorja »Die Wahrheit über Kärnten«, Klagenfurt 1914. Ta prva »teorija«, po kateri so postali koroški Slovenci v zgodovinskem razvoju sa- mostojna jezikovna skupina, se še danes upo- rablja, mešajo pa jo z mlajšo Bemharda Scheichelbauerja^ in dr. Martina Wutteja.* Po teh gledanjih ni jezikovnih razlik med Slo- venci in »Windische«, razlika je le v drugot- nih »objektivnih znakih«, v subjektivnih zna- kih zavesti in v javni izjavi: zato so »Win- dische« po mnenju enih slovensko govoreči Korošci z avstrijsko državno zavestjo, po dru- gih so čisto posebno pleme, po tretjih pa so pač v skladu z nazorom poznega nemškega humanizma XVI. stoletja, ki je iskal izvor Slovanov v germanstvu,' potomci starih Ven- dov in jih zato ni mogoče prištevati k slo- venski narodnosti in podobno.^ Najlepše pa pokaže zmešnjavo okrog tega »vprašanja« uradna razlaga avstrijskega zunanjega mini- strstva evropski komisiji za človekove pravi- ce 1962. leta. Sestavljalec poročila je namreč pojasnil, da se z izrazom Wenden na Koro- 15 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO škem ne poznamenjuje koroških Slovencev, pač pa tako imenovane Sorben — torej Lu- žiške Srbe!" Zanimivo je primerjati koroško inačico »vindišarske teorije« z ono za južno Štajersko po prvi svetovni vojni. Se konec XIX. stoi- letja je bil štajerskemu predsedniku proti- slovenskega društva Südmark historični izraz »windisch« sinonim za slowenisch.^" Po' prvi svetovni vojni pa takega enačenja ne najde- mo več, pač pa zasledimo v delih Hehnutha Carstanjena,'! Doris Kraftove,»^ Manfreda Strake^ä in drugih, trditve o podrejeni vlogi slovenstva na južnem Štajerskem.** Podlago za take trditve naj bi dalo prav historično poznamenovanje štajerskih Slovencev z Wen- di, Windische. Podobno kot na Koroškem naj- demo tako tudi za Štajersko' trditve o spod- nještajerskem življu, ki ga sestavljajo tri na- rodnosti: Nemci, z jezikom povezani Wendi in Slovenci, od katerih Wendi spadajo po svojih duhovnih in rasnih osnovah k Nem- cem, Slovenci pa k Jugoslovanom.^^ Razum- ljivo je bilo ob tem poudarjenje nezgodovin- ske vloge slovenstva, ki ga, je stalno kvasila nemška kri. Po tem mnenju naj bi bili spod- nještajerski »Windische« posebna inačica polj- skih Mazurov in Kašubov, ter so se po prvi svetovni vojni postavili na stran štajerskih Nemcev. Zanimivo je, da vindišarski teore- tiki niso raztegnili svoje teorije še na prek- murske Slovence, za katere so bUi iz politič- nih motivov ustvarili Madžari svojo vrsto »vindišarstva«.** Po drugi svetovni vojni zasledimo vindi- šarsko »teorijo« predvsem na Koroškem. Dej- stvo je, da so nei^pravičenost take teorije po zlomu nacizma uvidele tudi koroške deželne oblasti in ni naključje, da je deželni šolski svet z odlokom št. Zl. 3825 dne 10. aprila 1946 prepovedal uporabo izraza windisch v šol- skem uradnem poslovanju. Pač pa je bila po letu 1939*'' znova uvedena jezikovna katego- rija windisch pri ljudskem štetju 1951.To pot se je namreč spraševalo poi devetih jezi- kovnih kombinacijah treh jezikovnih katego- rij: deutsch, slowenisch in windisch. Pri ljud- skem štetju 1961 sta odpadli dve taki jezi- kovni kombinaciji, slowenisch-windisch in windisch-slowenisch. Dne 28. maja 1952 je uvodnik celovškega lista »Die Neue Zeit« opozoril, da so 1951. leta »določeni krogi... silili prebivalstvo, da navede (v popisnice) termin windisch namesto slowenisch«. Vzporedno s tem pa moremo, predvsem po letu 1955, slediti živahni publicistični dejav- nosti, povezani z imeni dr. Valentina Ein- spielerja,'« dr. Viktorja Miltschinskega,^* Hel- frieda Pfeiferja,^' Wilhelma Mucherja^^ in drugih piscev. Po nazorih teh publicistov je podobno kot na Štajerskem tudi na Koroškem nastalo jezikovno mešano prebivalstvo, po- polnoma vključeno v nemški kulturni krog. Po Miltschinskem govori to prebivalstvo' tako samosvojo govorico, da jo je moči le fonetično zapisati; za vsakdanjo rabo bi bil tak zapisek pretežak in preobširen, zato se vindišarska govorica tudi ni razvila do pismenosti. Kot na Štajerskem tudi na Koroškem prizadeva- nja Slovencev niso rodila sadov, obratno, prav njihovo vznemirjanje stoletne simbioze obeh jezikovnih elementov na Koroškem je doživelo zavestno reakcijo južnokoroškega življa, ki se je zaradi deželnega miru oprijel tudi za domačo rabo nemškega jezika. Her- magoras Schribar pa trdi, da »Windische« prispevajo nemštvu žrtve, kadarkoli jih to potrebuje. To pripravljenost so posebej okre- pili koroški obrambni boji po' prvi in po drugi (?) svetovni vojni (da so se prav koro- roški Slovenci z orožjem uprli nacizmu, W. Mucherja prav nič ne moti!). Slovenstva na Koro'skem pravzaprav ni nikoli bilo, kolikor pa je obstajalo, je životarilo le pri posamez- nikih. Za Hermagorasa Schribarja je sloven- sko vprašanje na Koroškem »čisto politično vprašanje«; zanj sta na južnem Koroškem dva tabora: avstrijski, ki zajema Nemce in »Windische«, in slovenski; prvi je nemški, domovini zvest in avstrijski, drugi pa ireden- tističen, komunističen, jugoslovanski in bal- kanski! 1962. leta je objavilo glasilo federalne unije evropskih manjšin Europa Ethnica ob- sežen članek Valentina Einspielerja.^' Članek skuša na navidezno znanstven način z obil- nim citiranjem in raznimi statistikami doka- zati obstoj posebnega vindišarskega etničnega prebivalstva na Koroškem, kakor tudi, da je slovenska manjšina na Koroškem omejena le na neznatno število ljudi, ki so vrhu tega raztreseno naseljeni in ne sestavljajo terito- rialne enote. V svojem članku dr. Einspieler trdi, da Ljubljana slovensko manjšino na Ko- roškem vedno znova zlorablja za to, da jo ob ugodnih priložnostih jemlje kot pretvezo za napad na integriteto koroške dežele. Članek je opremljen s francoskim povzetkom in po- meni prvi poskus utemeljiti tako imenovano vindišarsko »teorijo« tudi v mednarodni jav- nosti.^'' Taka in podolbna naziranja o' jezikovni in etnični individiialnosti koroških vindišar- jev je 1965. leta končno zavrnil dr. Theodor Veiter. V obsežni, mestoma ne dovolj dognani razpravi, je podčrtal, da so pričeli na Koro- škem šele po prvi svetovni vojni deliti koro- ško slovenstvo na »nacionalne« (pač narodno 16 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA zavedne) in na nemštvu vdane Slovence. Roj- stvo poznamovanja slednjih z »Windische« stavlja dr. Veiter v desetletje po koroškem plebiscitu, meni pa, da se je del koroških Slo- vencev prištel k nemškemu kulturnemu krogu ter sprejel označbo »Windisch« kot antitezo do narodno zavednih, »nacionalnih Sloven- cev«. Za dr. Veitra so »Windische« — v na- sprotju s situacijo pred 35 leti —■ danes po- litična realnost. Ko zaključuje razpravljanje o »vindišarstvu« dr. Veiter pove, da so zanj »Windische« tisti Korošci slovenskega jezika, ki prehajajo v nemštvo.^' OPOMBE 1. Novo razlago izraza »Wenden« je podal univ. prof. Walter Steller v knjigi »Name und Begriff der Wenden (Slavi)«, Kiel. Po Stellerju izraz Wenden ali Slawi v srednjeveških listinah ne označuje Slovanov, pač pa germansko pogan- sko prebivalstvo na ozemlju vzhodno od Labe. (Povz. po »Die Österreichische Nation«, Salzburg, 1961, str. 184.) — 2. Fran Zwitter, Prebivalstvo Celovca pred sto leti, Kol. Slov. Koroške 1952, Celovec, str. 112—114 in cit. lit. — 3. Isti, Anton Tomaž Linhart in njegovo zgodovinsko delo. Naša sodobnost, 1957, str. 5—13. — 4. Stefan Kla- genfurter, Der Landeshauptmann von Kärnten — ein »Landesverräter«, Die Zukunft, Dunaj, 1957, Str. 73—77; Janko Pletersld, Socialistični glas o koroškem vprašanju. Naši razgledi, 1957, str. 171—172. — 5. Bernhard Scheichelbauer Je bil dopisnik vodilnega graškega nemškoliberal- nega lista Tagespost. Pozneje je postal deželni tiskovni šef koroške deželne vlade in voditelj ta- kratnega, v fašizem vodečega Heimwehra na Ko- roškem. Svoje prispevke o slovenskem vprašanju je 1932 zbral v knjigi »Aufrichtigkeit, Klarheit, Verständigung«. Temu so sledile polemike v du- najski reviji za manjšinska vprašanja »Nation und Staat«. Oglasil se je tudi po drugi svetovni vojni, tako v anonimni brošuri o upravičenosti priključitve dela Štajerske Avstriji (knjižico je založila avstrijska državna tiskarna). — 6. Za dr. M. Wutteja prim. Lojze Ude, Dr. Martina Wutteja duhovna podoba. Kol. Slov. Koroške 1958, Celo- vec, str. 45—50. — 7. Prim. Fran Zwitter, Prva koncepcija slovenske zgodovine, GDMS, 1939, str. 355—372; Bogo Grafenauer, Zgodovina sloven- skega naroda IV, str. 133. — 8. Prim. Lojze Ude, Teorija o Vindišarjih — Windische, Celovec — Borovlje 1956. — 9. Theodor Veiter, Das Spra- chenrecht der Minderheiten in Österreich, Dolo- miten, Tagblatt der Südtiroler, 10. III. 1962, str. 3; isti, Wer kennt die Sorben? Die Furche, 13. III. 1965, št. 11; t.. Napačno obveščanje evropskega foruma. Naši razgledi, 24. III. 1962. — 10. Dr. P. Hofmann von Wellenhof, Steiermark, Kärnten, Krain und Künstenland, München, 1899. — 11. Dr. Gerhard Werner (H. Carstanjen), Sprache und Volkstum in der Untersteiermark, Stuttgart, 1935. — 12. Doris Kraft, Das untersteirische Drauland, München, 1935. — 13. Gl. Franjo Bas, Okupatorska historiografija o slovenskem Štajer- skem, Zgodovinski časopis, 1947, str. 222 si. — 14. Prim. Lojze Serajnik (Bogo Grafenauer), Sloven- ska zemlja in nemška publicistika, Ljubljana 1939; Jurij Glavič, Podravje v luči nemške ire- dente. Misel in delo, 1936, str. 171—182; Fran Zwitter, Nemci na Slovenskem, Sodobnost, 1938, str. 483—497; Metod Mikuž, Pregled zgodovine NOB v Sloveniji I, Ljubljana 1960, str. 64—67. — 15. Prim. tipkopis Franja Baša Doneski k pro- blematiki slovenještajerskega nemštva med in pred okupacijo 1941—1945 v arhivu Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani. — 16. Vanek Šiftar, Se enkrat o Vendih, Svet ob Muri, 1957, str. 118—119; Miroslav Kokalj, Prekmursko šol- stvo v času okupacije, prav tam, 1958, str. 271 do 307. — n. Kärntner Grenzruf, 13/14. 5., 1939. — 18. Podrobneje za ljudsko štetje 1951 prim. raz- pravo dr. Vladimirja Klemenčiča, Kritični pre- tres avstrijskega popisa 1951 z ozirom na jezi- kovno strukturo na Koroškem, Razprave in gra- divo INV, št. 2, str. 101—182; za ljudsko štetje 1961 pa članek (liš), Popis prebivalstva in obče- valni jezik v Avstriji, Naši razgledi 2. IV. 1962 (avtorja članka sta Vladimir Klemenčič in Fran- ci Strus). — 19. Prim. dr. Josef Tischler, Die Sprachenfrage in Kärnten vor 100 Jahren und heute, Klagenfurt, 1956, str. 68—71. — 20. Tu omenjamo njegovo luijižico Kärnten ein Jahr- hundert Grenzlandschicksal, Wien 1959. »Poprav- ljena« in dopolnjena izdaja Itnjižice je pod naslo- vom Kärnten wehrt sich. Südkärntens Grenz- landkampf izšla na Dunaju 1962. — 21. Gl. čla- nek Helfrieda Pfeiferja, Das Recht der nationa- len Minderheiten in Kärnten, Ostdeutsche Wis- senschaft, 1961, Str. 285—318; Zgodovinski časo- pis, 1961, Str. 230. — 22. Wilhelm Mucher je 1961. leta nastopil pod psevdonimom Hermagoras Schribar (prim. pojasnilo dr. Theodor j a Veiter j a v Europi Ethnici, 1962, št. 1, str. 45) z brošuro Minderheit ohne Maske. Brošura je bila natis- njena v dveh verzijah, Ici se na zunaj ne ločita. Iz druge verzije je bilo namreč izpuščeno po- glavje proti slovenski duhovščini. — 23. Das Na- tionalitätenproblem Kärntens in Vergangenheit und Gegenwart, Europa Ethnica, 1962, št. 2/3, str. 89—116. — 24. Gl. oceno Janka Pleterskega v Bi- bliografiji o koroškem vprašanju v letih 1961 do 1963, št. 4/5 Razprav in gradiva Inštituta za na- rodnostna vprašanja, zap. št. 13. — 25. Theodor Veiter, Völker und Volke Österreichs. Vollis- gruppen und Sprachminderheiten in der Repu- blik Österreich. Die Furche, 3. VII. 1965, št. 27 — 2. X. 1965, št. 40. Ko odklanja dr. Veiter teorije o samostojni in etnični individualnosti koroškega »vindišarstva«, opozarja: »Ko bi obstajalo samo- stojno vindišarsko ljudstvo, bi ta argumentacija igrala v letih 1945 do 1947 spet (?) odločilno vlogo pri obrambi pred jugoslovanskimi zahtevami...« 17