ZMOŽNOST POŽELENJA
Immanuel Kant
249
Poželenje (/Begierde/, appetitio) je samodoločenost moči /Kraft/ subjekta po predstavi nečesa prihodnjega, kot učinek le-te. Habituelno čutno poželenje imenujemo nagnjenje /Neigung/. Poželenje brez moči, da proizvede objekt je želja /Wunsch/. Ta je lahko naravnana na predmete, ki se jih subjekt čuti nezmožen privesti, in je potem neka prazna /müßiger/ želja. Prazna želja izničiti čas med poželenjem in pridobitvijo poželenega je hrepenenje /Sehnsucht/. Spričo objekta nedoločeno poželenje (appetitio vaga), ki zgolj priganja subjekt, da bi izšel iz svojega pričujočega stanja, ne da bi vedel, v katerega bo vstopil, lahko imenujemo slaba (/launische/, muhasta) želja (ki ne zadovoljuje).
Po umu subjekta težko ali sploh ne obvladano nagnjenje je strast / Leidenschaft/ Nasprotno je občutje nekega zadovoljstva ali nezadovoljstva / ugodja/neugodja, užitka/neužitka, /Lust-Unlust/) v pričujočem stanju, ki v subjektu ne pusti, da nastopi preudarek /Überlegung/ (umsko predstavo, ali naj se ji prepustimo, ali naj se ji upremo), afekt.
Podvrženost afektom in strastem je tak zmeraj bolezen čudi /Gemüt/, saj obe izključujeta gospostvo uma. Obe sta tudi siloviti po svoji stopnji; kar pa zadeva njuno kvaliteto, sta si bistveno medsebojno različni, tako v metodi podleganja kot v metodi zdravljenja, ki bi jo uporabil dušni zdravnik.
(Antropologija v pragmatičnem oziru, § 70)
Phainomena xxiv/94-95
Respondenca
Zmožnost poželenja /Begehrungsvermögen/, katerega notranji določilni razlog (Bestimmungsgrund, določilo), torej njen nagib (Belieben), najdem v umu subjekta, se imenuje volja. Volja je zmožnost poželenja, gledano ne toliko kot samovolja (/Willkür/, svobodna, prosta volja, izbira) v odnosu do delovanja (Handlung), kolikor v odnosu do določilnega razloga samovolje za delovanje, in pravzaprav nima sama zase nobenega določilnega razloga, pač pa je, kolikor lahko določa samovoljo, praktični um sam.
(Metafizika nravi, Uvod)
Prevedel Dean Komel
250