Martin in Jera. (J. Ravnikar.) Predgovor. (Dalje.) tem času je bival pri Fiissliju njegov brat, ki je bil slikar v Londonu. Med razgovorom o bedi Pestalozzijevi seže slikar Fiissli po Pestalozzijev šaljiv spis, ki je ležal uprav na rnizi; prečitavši ga, pravi svojemu bratu: «Ta človek more sebi pomagati, ako hoče, kajti on ima dar, da piše po tetn načinu, ki bode v naši dobi vzbujal živo zanimanje. Prigovarjaj mu, da piŠe in reci .mu, da bode kot pisatelj sebi pomagal sigurno, samo ako ima le dobro voljo za to." — Knjigotržec Flissli precej pokliče svojega prijatelja Pestalozzija k sebi, ter mu ves vesel pripoveduje bratovo mnenje, dodavši še: BNe -umem, da nisem že sam na to raislil." — BMeni je bilo", pravi Pestalozzi -v svojem spisu ,,Schwanengesang", ,,kakor bi rai pravil kake sanje". — Pestalozzi se poprime dela. Kot pravi in odkritosrčni prijatelj svojemu narodu, odloči se zanj pisati z namenora, da ga s svojim pisanjem dvigne iz žalostnega stanja, v katerem se je nahajal. Uverjen je bil popolnoma, da je narod najlažje poučevati s primernirai pripovestimi. Po vzgledu Marmontelovem ,,Contes morauxa prične razne povesti pisati. Poskušal je pet ali šest kratkih povestij napisati, od katerih pa mu ni ugajala nobena. Zadnja je bila nLienhard und Gertrud", o kateri piše sam: ,,Ne vera, kako je to, da mi je ta povest tako hitro tekla izpod peresa. Razvijala se je sama od sebe, dasiravno o nji nisem imel nikake osnove v glavi, celo razmišljeval nisem o kaki osnovi. Cez nekaj tednov bila je knjiga gotova, ali sam ne vem, kako sem jo dovršil. Gutil sem njeno vrednost, seveda le kot človek, ki čuti v sanjah vrednost sreče, o kateri uprav sanja". Rokopis svoj pokaže Pestalozzi jednemu svojih prijateljev. Ta pripozna, da je povest jako zanimiva; toda v taki obliki, v kakeršni je spisana, ni za natisek, ker je nestrpna, pogrešna in slovstveno nedovršena. Sicer pa jo darn, če je Pestalozziju všeč, jednerau svojih znancev, katerega smatram za to sposobnim, da jo predela in priredi za natisek. Pestalozzi je bil s tem nasvetom zadovoljen ter mu je izročil takoj tri ali štiri prve pole za predelovanje, Ali, kako se je začudil, ko je dobil predelane pole v svoje roke. To je bilo bogoslovsko poučno delo, v katerem je bila naravna slika kmetskega življenja do cela pokvarjena. Kraetje v gostilnici so govorili učene govore, toda bili so vse drugo, kakor pa kmetje. S tako prenaredbo svojega dela celo Pestalozzi ni bil zadovoljen; zavoljo tega ostalega rokopisa ne da temu gospodu v popravek, temveč gre z njim k svojemu prijatelju Iselinu v Basel. Iselin je bil jako zadovoljen s Pestalozzijevim delora ter mu reče: »Takega spisa še nimamo — in nazori, ki se v njem razvijajo, so uprav silna potreba današnjega časa." Obljubil je tudi, da bode v spisu popravil pravopisne pogreške, ker teh je kar mrgolelo. Znano je namreč, da je bil Pestalozzi slab slovničar. Prijatelj Iselin rau še obljubi, da poišče založnika in da mu priskrbi zasluženo nagrado; vender pa nima veliko plačila pričakovati, ker je nov pisatelj in nima še posebnega imena. — Izelin piše takoj Beckerju v Berolin; ta je plačal Pestalozziju jeden ,,Lousd'or" (cekin) za jedno polo; obljubi mu še, ako se knjiga razproda in če bode treba novo izdajo prirediti, še ravno toliko plačila. Knjiga izide 1. 1781. ter vzbudi občno pozornost. Vsi časopisi so jo hvalili; po vseh koledarjih so ponatiskovali odlomke iz nje. Kraetijska družba v Bernu je poslala Pestalozziju. priznanje z darilom 50 cekinov in zlato svetinjo, na kateri je bil na jedni strani vtisnjen hrastov venec, na drugi pa napis: ,,0ivi optimo" (najboljšemu raeščanu). Zdaj se začno zanj zanimati ranogi državniki, poleg teh tudi Toskanski vojvoda Leopold; kasneje tudi nemški — oziroma avstrijski cesar Jožef II., ki si je z njim dopisoval po ministru Hohenvartu. Hvala, s katero so naporainano Pestalozzijevo knjigo obsipali njegovi sovrstniki, ni bila pretirana; to je v resnici zaslužila; ker je, kakor smo že omenili, v pravem pomenu klasiška knjiga, ki zanima človeka sleharnega stanu in sleharne dobe. V nji se črtajo verno izgledi ljudstva ter odkrivajo duševni pojavi pojedinih licnostij tako, da se nam dozdeva, kakor bi jih uprav videli pred seboj. Navdahnjena pa je z iskreno ljubeznijo za narod, ki se je vkoreninila v Pestalozzijevem srcu zgodaj že, ko je namreč še kot otrok imel priliko pri svojem dedu, župniku v noki vasi blizu Ziiricha, opazovati zapuščenost in revščino svojega naroda, katerega pojedini sebičneži zatirajo in uporabljajo v svojo korist. Pestalozzi je uvidel, da narodu ni moči pomagati, dokler se ne otrese nevednosti in predsodkov, ter dokler se ne odkriža duševne okornosti, verske nemarnosti, razuzdanosti in drugih napak. Ali on ni iskal vzroka za vsak jednak prestopek v narodu samern, temveč tudi v onih, ki so poklicani zanj delati. Zelel je s svojo knjigo tudi vplivati na čustvo višjih razredov, da bi v njih vzbudil pravo kršoansko ljubezen in požrtvovalnost. rPotrebno je za bogatina in za berača, da jimaje srce na mestu, ako želita srečnabiti." Toje glavna misel, ki odmeva glasno in jasno na vsaki strani Pestalozzijeve knjige. Ziva slika čiste krščanske ljubezni je Jera (Gertrud), katere ,,srce je zares na pravem raestu". Ona je glavna oseba v povesti, okolo katere se sucejo vsi dogodki. V nj je Pestalozzi razodel blagotvorni vpliv domače vzgoje in silno moč častite in krepostne žene na raoža in otroke. (Dalje prih.)