NAŠ OBČAN JURIJ VEGA (1)
Po sredi 18. stoletja seje začel v zgodovini človeštva proces, ki ga označuje-mo z izrazom »industrijska revolucija« in mu dodajamo kot dopolnilo še oznako »znanstvena revolucija«. Prva od obeh revolucij seje začela z množič-nim uvajanjem strojev, posebej še pogonskega parnega stroja in strojev za izdelovanje strojev, druga pa z doslednim merjenjem in preračunavanjem prej le kakovostno popisovanih in poznanih pojavov. Obe področji sta terjali vse več čim natančnejšega računanja, zato seje tedaj začel tudi pospešen razvoj primernih računskih pripomočkov, kije v našem času privedel do množičnega pojava elektronskih računalnikov. Pred pojavom elektrotehnike in elektroni-ke so poznali le mehanične računske stroje, temelječe v glavnem na zobniških prenosih in prestavah. Raje in uspešneje kot te nerodne naprave pa so uporabljali konec 16. stoletja izuntljene in v začetku 17. stoletja prvič natisnjene logaritme. Z logaritmi je mogoče spreminjati zahtevnejše računa-nje v manj zahtevno: potenciranje in korenjenje v množenje in deljenje, ti operaciji pa v seštevanje in odštevanje. Vendarpaje bilo do srede 18. stoletja in še pozneje logaritme dokaj teiko uporabljati, po eni strani zaradi njihove teike dostopnosti (prvotne naklade so pošle), po drugi pa tudi zaradi njihove nezadostne natančnosti in neprilagojenosti za množično uporabo. Prav na to področje je odločilno posegel matematik svetovnega slovesa in slovenskega rodu Jurij Vega, rojen v Zagorici nad Dolskim - tako da je naslov našega zapisa o njem povsem točen.
Zagorica je še zdaj majhna hribov-ska vas, v kateri se je bodoči matema-tik rodil v družini Vega verjetno 23. marca 1754; navada je bila, da so novorojence krstili takoj naslednji dan, o Jurijevem krstu v Moravčah 24. marca, točno pred 240 leti pa je ohranjen vpis v krstno knjigo: njego-va botra sta bila Jera in Jožef Grilj, krstil pa ga je kaplan Jurij Fik. Druži-na je imela le dve tretjini grunta, ki bi ji omogočal kolikor toliko normalno življenje. Tako se je otepala z revšči-no, posebej še po smrti očeta Jemeja, ko je ostala mati Helena (rojena Ma-selj) sama s tremi hčerami in sinom
edincem. Ta je, takrat komaj šestle-ten, prevzel najtežja moška dela. Kljub trdemu delu na kmetiji je uspešno obiskoval pouk v moravškem župnišču, pri tem pa se je pokazala njegova velika nadarjenost, ki mu je odprla tudi vrata bogatih podporni-kov in šestletne jezuitske gimnazije v Ljubljani.
Glavno mesto Kranjske je tedaj šte-lo okoli 10.000 prebivalcev. Jurij se je prebil med najboljše v razredu, ki ga je obiskoval skupaj s sošolcem in kas-nejšim prvim slovenskim dramatikom Antonom Tomažem Linhartom. Po končani srednji šoli je nadaljeval šola-
nje na ljubljanskem liceju, očitno v matematičnotehnični smeri, saj se je po dveh letih študtja ter odlično opravljeni diplomi zaposlil kot inženir pri regulaciji rek - predvsetn pri plov-nem urejanju Save in gradnji gruber-jevega kanala ob Ljubljanici. Pri teh delih je sodeloval pet let, očitno pa si je želel več, kot je mogel storiti v te-danjih ljubljanskih razmerah. In tako se je leta 1780, ko mu je bilo 26 let, odpravil na Dunaj, kjer je oblekel
topničarsko uniformo. Očitno so ma-tematično in tehnično nadarjenemu in izšolanemu Vehi, ki je tedaj spreme-nil priimek v Vega, obljubljali boljše razmere za življenje in strokovni na-predek, saj so strokovnjake tega pro-fila nadvse potrebovali, še posebej pri tedaj pospešeno izvajani modernizaci-ji topništva. Leto, ko je prešel iz Ljubljane na Dunaj, je posebej ozna-čevala smrt cesarice Marije Terezije, ki je dvignila Avstrijo na raven zgled-ne srednjeevropske velesile, nasledil pa jo je sin Jožef II., ki je bil po razsvetljenskih nazorih še naprednej-ši, pri njihovem uvajanju pa manj uspešen od matere. Vega je prevzel pouk matematike
s fiziko in balistiko (naukom o strelja-nju) na dunajski topniški in pozneje specializirani kanonirski šoli. To so ustanovili posebej za usposabljanje častnikov pri možnarskih orožjih: to-povih s kratko, strmo navzgor usmer-jeno cevjo, tako da so njihovi izstrel-ki-bombe padali zvtška na navadno z vrha bolj ranljive cilje. Leto dni po prihodu na Dunaj je bil Vega že pod-poročnik, tri leta pozneje poročnik in leta 1789 stotnik. Napredovanja si je prislužil predvsem z uspešnim pouče-vanjem, za katero je pripravil mate-matično-fizikalni učbenik in leta 1783 tudi prvi logaritmovnik. Leta 1787 se je poročil s češko plemkinjo Jožefo Swoboda, dve leti pozneje pa je iz-bruhnila vojna s Turki in Vega se je skupaj s svojim vojaškim oddelkom odpravil v boj za tedanjo turško utrd-bo - beograjski Kalemegdan.
V Beogradu je stotnik Vega leta 1789 poveljeval najtežjim možnar-skim baterijam, ki so jim poverili od-ločilno vlogo v končnem napadu na kalemegdansko trdnjavo. Toda nje-gove bombe niso zadevale ciljev. Za-to se je odpravil na oglede v vmesni, izstrelkom z obeh strani izpostavljeni prostor, kjer se je zadržal tako dolgo, da so ga šli prestrašeni iskat - našli so ga zatopljenega v račune. Ko se je vrnil k svojim možnarjem, je dal na-vodila za učinkovitejše nabijanje in ustreznejši nagib cevi. Potem so naj-težje bombe zadevale trdnjavo in končno prisilile turško posadko k vdaji. To je bil prvi večji vojaški uspeh Jurija Vege, vendar so si njego-ve zasluge - tako kot še večkrat poz-neje - prilastili nadrejeni poveljniki. SANDI SITAR