19
Vesel dan na Vranskim.
v
Se Vransko, poslednjo selo na Stajarskim na vel-ki cesti proti Ljubljani s cesarsko pošto in mnogimi, lepimi hišami, de je bolj tergu ko vesi podobno — že samo na sebi popotniku dobro priporoča: ga bo posihmal farna cerkev, ki konec vesi proti jutru veličastno stoji, še toliko bolj znašala. Glas zvonjenja je že zdavnej memogredoče s svojim lepim petjem razveseljeval; pa očesu cerkev še ni popolnama vstregla, ne odzunaj ne od znotraj. Zob časa je marsikako reč razdjal ali vsaj močno poškodoval, ki je za čast božje hiše potrebna. Odslej pa ne bo lahko kdo pri ti cerkvi kaj potrebnima pogrešal, razun primere samiga oboda, ki je po večkratnim dozidavanji nekaj svoje pristojnosti zgubila. Častiti gospod fajmošter Andrej Zdolšek so to cerkev na Krajnski meji, kakor poprej cerkev svete Heme na Hrovaški meji, tako verlo popravili in zlepšali, de je le veselje blizo priti, sosebno pa va-njo stopiti. Po celi cerkvi je položen nov tlak iz terdiga marmorja, kteriga bele in černe ploše , gladko izdelane in lepo vverstene cele tla krijejo. Tudi stoli po cerkvi so vsi novi, iz orehoviga lesa lepo izdelani, in razumno razstavljeni. Velki oltar sv. Mihela, in dva stranska kmalo pod ko-ram, so novi. Le podobe svetnikov iz lesa izdelane so ostale, tode so vse prenovljene, močno pozlačene, de niso pervim podobne; tudi tabernakeljni so čisto novi in verlo izdelani, in dve prečudno lepi podobi Jezusa in Marije na platno malani, kitite stranska oltarja , vsaka eniga. Cez stebre in drugi les, ki mu zlato ne gre, so žive farbe v krasni razliki kakor vlite ; tako de serce človeku od veselja igra, ko vse to zagleda, sosebno izsred cerkve ali od velikih vrat, od koder se vsi trije oltarji ob enim vidijo.
Zlatarsko in malarsko delo in nekaj drobnejiga rezljanja je gosp. Miha llozenberger iz Gradca izdelal, kar ga bo mnoge leta verliga umetnika spričevalo; oltarje in tabernakeljne je Janez Rangus, Krajnc iz Kamnika, zdaj posestnik v Vojniku verlo in razumno naredil.
Po mnogih trudih pa velikih troških gosp. fajmoštra in hvaležnim podpiranji njih poštenih  farmanov je bilo
20
vse to in še veliko drujiga znotrej in zunaj cerkve in na mertvišu svete Lucije dan h koncu dognano. Mogočen strel, ki so ga Vranski mladenči oskerbeli, je večerko tega dne na daljcč okoli razglasoval, de je veliko delo doveršeno, in vabil sosede k veselju na drugi dan. Glas topov se je tudi drugi dan — 3. adventno nedeljo še pred svitam po daljnih ravninah in višinah razlegal, in ker je bilo tudi vreme lepo jasno — le pet stopinj mraza — nas je res veliko množo sklical. Kar terlo se je od ljudi po cerkvi že pred desetemi; vsak prostorček je bil tesno zastavljen; stoli z odrašenimi natlačeni, po na-slonilah polno otrok materam v rokah.
Kadar so visoko častiti gospod Braslovški tehant, duhovski svetnik, Jožef Batistig bili oltarje pobiago-slovili, in presv. rešnje telo iz stranskiga oltarja sv. Antona v nov tabernakelj na velki oltar prenesli (kar se je zavoljo premnogo ljudi težko izpeljalo), so stopili čast. gospod Matija V o dušek, duhovski svetnik, vodja nemških šol in nemški pridgar v Celji na govorniše (prižnico) , ki je tudi silno lepo prenovljeno. Za toliko veselo in častito godovanje bi si gosp. fajmošter ne bili mogli boljiga govornika poiskati. Verh tega, de so zgovoren, razumen in pobožen govornik, so tudi iskren in izobražen Slovan. In tako je prišla k lcpimu godu lepa beseda v lepi obleki. Kakor je pobožno serce razveselila , bi bila tudi narbolj učenimu Slovencu vsa ušeč; ne de bi si bila le količkaj v ptujšino zašla. Gospoda in kmet, duhovšina in ljudstvo, vse je bilo pazno in mirno pri celi govorici. Le prehitro nam je ta lepa ura minila; modre besede pa — pač tudi zlate jabelka v zlati posodi— bodo gotovo vsim dolgo dolgo v spominu ostale! Po sveti maši, ktero so zgorej pohvaljeni gospod tehant v sredi mnogih duhovnov častito peli, se nas je velika drušina v farovž podala , kjer smo okoli ljubiga gostiv-nika tako dolgo veseli pomen obhajali, de so se svetle zvezde na nebi prikazale.                                        S.