Ivan Letnik
Iz zgodovine otroških igrač in iger
Pravi svet otroka je svet igračk in iger. Ta svet je izpolnjen s tistitn vc-seijem in čistim uživanjem, po<i čigar sončnimi žarki mora vse uspevati, to-rej tudi otroška duša. V davnih časih že in pri vseh narodih so polagali vzgo-jitelji veliko važnost na vzgojni pomen igrač in iger za zdrav in naraven raz-voj otroka. Tudi marsifcfltera naših da-našnjih otroških igrafi ima za seboj dolgo preteklost.
Ena prvih igračk, ki jo otrok spoztia, je ropotuljica, ki je obenjem tudi iz-vrstno in priljubljeno sredstvo za po-mtritev jokajoiih in kričečih najmanj-ših. Zelo stara je ta igračka. Našli so jo tako v grobovih starih Egipčanov kakor tudi v grobiščih prastarih pre-bivalcev Evrope. Še danes velja pone-kod navada, da dajejo krstni botri otroku po krstu ropotuljico v dar, da so po stari Ijudski veri hitrcje nauči govonti.
Tudi prva igračka naših fantkov, »konjiček na palici«, je stara že več tisoč let. Špartanski kralj Agezilaj je ve^krat jahal s svojimi otroki. tako pi-šejo tedanji zjodovinarji, na konjičku, k\ je imel glavo nabodeno na količek. Alcibiad, atraiski državnik in učenec slavnega Sokrata, je zelo zamt-ril svo-jcmu resnemu in učenemu učitelju, ko ga je nekot videl, kako je s pouMnimi dečki na javnem prostoru jahal za sta-vo na lesenih kolijkih, Na sredtijeveš-kih francoskih lesorezih često vidimo upodobljenega tuga konjicka kot važ-no potrebščino vsakc otrožke sobice. Ko je bila končana 301ctna vojna, se je zbralo pred hišo cesarskega konii-
sarja v Norimberku, kneza Piccolomi-nija, 1476 dečkov. Jahali so na lescnih konjičlcih in na ta način dajali duška svojemu vcselju nad sklenitvijo miru. Knez, iki je zelo Ijubil mladino, je vss-kemu dečku v tej čudni procesiji po-daril srebrn novec v spomin.
Ravno tako staia kakor konjiček, če ne morda še starej§a v zgodovini igračk, je punčka, najljubša igračka de-klic vseh časov in po vsem svctu.
V najstatcjšo dobo segajo tudi Taz-lični plesi in ringaraja, ki jih ple§ejo otroci spomifldi in poieti na trflvnikih in igriščih. Služili so prvotno skoraj gotovo bolj v verske svrhe in fio se pokgoma udomačili pri odraslih lju-deh in pozneje pri otrokih.
Igra »kdo se boji črnega tnoža« ima precej raračno in nenavadno zgodo vino. Ostanek je srednjcveških kužnih plcsov. V teh pksih, ki so jih plesali v spomin na strašne čase, ko jc v naših krajih razsajaja ikuga, se je po-tnešal črno oblcčcn mož, predstavljajoc bolezen kugo, med plesalcc in vodil dalje ples z dvignjtno desnico.
Pri vseh navodih starega veka je bila priljubljraia tudi igra z žogo. To igio najdemo upodobljeno na slikah starih Egipčanov pa tudi v narisani zgodovini starakitajske države. Potujoči pevci srednjega veka so opevali v svojih pesmih igro z žoao kot poglavitno po-mladno zabavo mladine. Znani sta bili v takratnih časih dvc vnsti te igrc; pri eni so žogo lovili z roko in }o mctali nazaj, pri drugi so jo pa odbijali z le-scnim loparjem.
Našo zabavno igrico »slepo miš«, ali kakor jo imcnujejo Ncmci »slepo kra-vo«, 90 poznali že stari Grki in so jo imenovali »slepo mtišico«. V srednjem ve5cu so igrali slepo miš stari in mladL Še celo znameniti vojskovodjft v tri-desetletni vnjni Gustav Adolf (1594 do 1632) se je v prostem času s svojimi častniki rad igral slepe miši.