»NAJ SE IZRAZI!« DeLillov in Cronenbergov Kozmopolis Dušan Rebolj Kozmopolis (Cosmopolis, 2012), novi celo-večerec Davida Cronenberga, med drugim oglašujejo z geslom: »Pošast hodi po svetu - pošast kapitalizma.« Verjetno gre za eno najspodrsljivejših referenc v romanu Dona DeUlla, katerega malodane dobesedni prepis je Cronenbergov scenarij. In ker se oba avtorja v javnosti odkrito sklicujeta na svoje vire, je povsem jasno, da spodrsljivost ni naključna. Ko Karl Marx na začetku Komunističnega manifesta spregovori o »pošasti komunizma«, to stori ironično, v duhu zahteve, naj komunizem naposled spregovori v svojem imenu in preseže značaj zmerljivke, s katero se v Evropi vsevprek obkladajo vsi mogoči politični akterji, Naj se, drugače povedano, izrazi, razkrije, manifestira. »Najse izrazi,« je krilatica, ki v različnih položajih, natresenih v DeLillovi knjigi, povzema njeno glavno idejno nit. Prvič jo preberemo (v filmu pa slišimo) kot nasvet zdravnika In grama glavnemu »junaku«, nepopisno bogatemu in uspešnemu finančnemu špekulantu Ericu Michaelu Packerju, ki ga skrbi ogrc na trebuhu (Cronenberg mu gaje prestavil na hrbet). Odtlej je čakanje na raznorazne izraze tkivo pripovedi. Packer čaka predvsem, da se izrazi nedoločena, a »verodostojna« grožnja njegovi osebni varnosti, ki jo na začetku zazna »kompleks«, njegova osebna varnostna organizacija. Ontološko odločilnejše pa je v pripovedi izražanje snovne realnosti - sedanjost se umika prihodnosti, ki ji jo narekuje metafizična, po milijardinkah sekunde odmerjena sfera finančnih transakcij. To misel bomo nadaljevali kasneje. Za zdaj naj izrazi le, da se DeLillo in Cronenberg zelo dobro zavedata pomenskih razsežnosti pa-rafraziranega Marxovega odlomka. Zato je nenavadno in zanimivo, da sta parafrazo porinila v usta demonstrantom. Bistveno vprašanje - kakšnim demonstrantom? Najbolj površen odgovor bi dobili, če bi si ogledali čas nastanka romana in filma. Sklenili bi, da vidimo v romanu, ki je izšel leta 2003, postavljen pa je v leto 2000 - morda DeLillo ni hotel prenašati tematskih bremen 11. septembra - odsev borcev za Seattle, v letošnjem filmu pa zasednikov Wall Stree-ta. Videli bomo, da vzporednici nista preveč zgrešeni, a da sta odločno preozki. (Ne)izražena pošast DeLillo je vpeljal motiv podgane, ki v pesnitvi Zbigniewa Herberta Raport iz oblega- nega mesta postane plačilno sredstvo in je Packerju enako všeč kakor protestnikom, ki se zaganjajo v njegovo belo limuzino. Podoba spopada, boja razredov, ki se drug od drugega počutita (in dejansko sta) oblegana, je nedvomno v skladu z navedkom Komunističnega manifesta. Toda če hočemo ohraniti tudi skladje med tem besedilom in njegovo prej omenjeno parafrazo, potem moramo slednjo razumeti kot zahtevo po tem, da naj se kapitalizem že enkrat izrazi, jasno opredeli. Glede na mogoče pomene te zahteve lahko razvrstimo vsaj štiri razlage protestov in protestnikov iz romana in filma. Najpreprosteje: uporaba parafraze je le posmehljiv zbodljaj. Protestniki v pripovedi nimajo pojma o izvoru in vsebini gesel, ki jih bljuvajo. Našli so pač všečen slogan, v katerem so komunizem zamenjali s kapitalizmom, Evropo pa s svetom. »Pošast« razumejo dobesedno ter z njo označujejo slabo razumljen družben pojav. Po drugi razlagi protestniki zahtevajo odkritost kapitalistov; kakor da bi jim hoteli reči: »Ne pretvarjajte se, da dejansko verjamete v bedarije o učinku trickle-down, izenačujočem globalnem vplivu prostih trgov in »enakem izhodiščnem položaju«. Kozmopolis Dobro veste, daje bistvo kapitalizma nadvlada imetnikov kapitala nad tistimi, ki ga nimajo. Priznajte, daje tako! »Izrazite se!« To bi bila zahteva po demoničnem nega-tivcu v slogu Rlharda III. ali, še ustrezneje, Gordona Gekka. Po negativcu, ki soglaša z marksistično analizo in se v njenem okviru zavestno postavlja na temno plat. Čeprav sta obe gibanji, antiglobalistično (oziroma alternativno globalistično) s preloma stoletja in aktualno, ki je zasedlo Wall Street, trdili vse našteto, med njunimi zahtevami ni (bilo) slišati resnejših pozivov, naj kapitalisti priznajo lastno razredno krivdo. Če je torej pravilna ta interpretacija, so demonstranti v Kozmopolisu le spekulativen izmislek, naslonjen na dogodke, aktualne v času pisanja knjige in scenarija. Po tretji razlagi so kozmopoliški demonstranti libertarci oziroma vsaj soglašajo z libertarsko kritiko državnega kapitalizma: zlizanost kapitala z zakonodajo, protekcioni-stična politika in orjaške doka pita lizacije nimajo nobene zveze s pristnim kapitalizmom prostih trgov. Ti demonstranti v nasprotju s tistimi iz druge razlage ne menijo, da so problem sodobnega svetovnega ekonomskega ustroja laži kapitalistov o značaju kapitalizma. Problem je zanje, da se kapitalizem sploh še ni resnično izrazil. Četrta možnost je, da demonstranti, po Marxu, merijo na končni izraz kapitalizma v samopogubi.Ta zamisel se na ves glas izrazi v sklepnih prizorih Kozmopolisa.' (Ne)preroški film Razmislek o tem, kako DeLillu in Cronen-bergu služi »pošast kapitalizma«, je koristen, če želimo preveriti Cronenbergovo oceno, daje DeLillo napisal preroško knjigo.Teme Kozmopolisa so takorekoč prepisane iz kla- t Če Packerja pojmujemo kot prlspodobno utelešenje kapitalizma. Konec filma (tu ga bomo obdelali drugače) bi se najbrž dalo čudovito interpretirati v luči teorije Mara in Schumpetra, a podpisani se temu ne čuti doraslega. sičnlh teoretskih in leposlovnih del, zlahka pa najdemo tudi zgodovinske vire izmišljenega dogajanja zunaj in znotraj Packerjeve limuzine. Med izrazi, kijih željno pričakuje Packer, je padec vrednosti valute, s katero špekulira (v knjigi je to jen, v filmu pa, prilagojeno času, juan). DeLillo je navdih za Packerjeve posle očitno našel v valutnih špekulacijah iz 90. let - na primer v devalvaciji funta, ki jo je leta 1992 povzročil George Soros, in azijski finančni krizi, ki jo je leta 1997 sprožil zlom tajskega bahta (nihanje te valute ima v Kozmopolisu za vsaj dva lika usodne posledice). Ugotovitev, da abstraktno gibanje kapitala v času izziva povsem snovne posledice v prostoru, sicer lahko izpeljemo iz opazovanja procesov, ki so se Izrazili v zadnji finančni krizi; toda ti nikakor niso edini možni vir njene izpeljave. DeLillo jo je izpeljal izzgodnejših procesov in dogodkov. Bil je dovolj pronlcljiv, da je iz snovi razbral neki aksiom finančnega kapitalizma. A to pomeni, da je dober analitik, ne da je prerok. To pomeni dvoje. Prvič, da finančni kapitalizem vsrkava proteste proti samemu sebi; da je tovrstni upor že vračunan v njegovo delovanje. In drugič, da sploh ni stvari, ki je finančni kapitalizem ne bi mogel vsrkati in je s tem preživeti. {Ne)kritika kapitalizma Nakar se je treba vprašati, koliko so demonstranti v romanu in filmu sploh upodobljeni kot protipol kapitalizma. Razvidno je, da se na kapitalistične procese nekako odzivajo, manj jasno pa je, v kakšno razmerje jih s temi procesi postavljata romanopisec in scenarist. Vija Kinsky, šefinja Packerjevega oddelka za teorijo - Packer je prej omenjeni demonični negativec toliko, kolikor se živahno zanima za filozofske implikacije trgovanja z denarjem -v njihovem divjanju prepoznava strah pred neizbežno prihodnostjo, pred revolucionarnostjo Packerjevega početja; pred tem, da bi jih njegove vizionarske ideje »pustile zadaj«,Toda kljub svojemu strahu, pravi Kin-sky, so ti ljudje »fantazija, ki jo ustvarja trg. Zunaj trga ne obstajajo. Nikamor ne morejo, da bi bili lahko zunaj njega. Nobenega 'zunaj' ni.