Lovec Blaž. fSpisal Borisov alo je takih ljudi, ki ohranijo vkljub vsem nezgodam in bridkostim, ki so jih zadele v življenju, še na svoja stara leta veselo srce in vedro čelo. A če pridete v moj domači kraj, dobite enega, namreč lovca Blaža. Navadno mu pravijo samo Blaž, le on sam trdi, da je bil nekdaj tudi iovec pri nekem graščaku, ki mu je daroval ------- staro puško. In to ima res še zdaj. Kdo bi si torej upal trditi, da ni bil lovec, in sicer oni Blaž, ki so ga pred sedemdesetimi leti dobili na sv. Blaža dan v Mohlovi veži . . . Tisti dan je šel namreč stari Mohel, ki ga ni več med živimi, v mesto s staro grbasto kobilo. Dan je bil kratek, pot v mesto in nazaj pa dolga. Zakasnil se je torej in prišel pozno ponoči domov. Ker so šli domačini prej spat, so mu pustili vežo odklenjeno, da bi jih ne budil iz prijetnega spanja. Mož pa, ki je imel lepo navado, pustiti vsako stvar tako kot jo je našel, je tudi vežo samo zaprl. Ne ve se pa, ali iz pozabljivosti ali iz hudomušnosti . . . Nekako okrog polnoči zasliši Mohelka v veži tanek glas, ki je prihajal vedno močnejši. Nekaj časa posluša, a ker utihne, zaspi. Toda iz spanja jo vzdrami zopet oni glas. ,,Tine, Tine!" začne klicati svojega moža, ki je smrčal za pečjo. ,,Slišim, slišim," pravi Mohel, ,,tebe in mačke! Pojdi jih podit, če se ti ljubi!" In preobrnil se je Mohel tako, da je pritisnil eno uho ravno na peč, ki je bila še malo gorka. Zopet se začuje oni jokajoči glas. ,,Dete vseh pentej, to je otrok, če ni kak škrat," pravi možak pri sebi. Posluša, posluša in vstane. ,,Meta, grem pa pogledat." — ,,Pojdi, pojdi! Ce ne, nimam vso noč miru." Mohel ogrne star kožuh, se poškropi z blagoslovljeno vodo in stopi z leščerbo v vežo. Najprej pogleda okrog, a ko ne opazi ničesar, hoče že nazaj. Zdaj pa nekaj zacvili ravno poleg njega, da se stari mož ves prestraši. ¦ ->, 154 x~ Posveti bliže, in skoro da mu ne pade leščerba iz roke. Pred seboj na tleh ugleda dete, zavito v slabe, umazane cunje. ,,Meta, pojdi no, vstani no hitro, ga že imam," kriči Mohel. Žena hiti vsa preplašena v vežo in začne gledati najprej moža, ki je kar plesal okrog kupa slame, na kateri ugleda otroški obraz. ,Jezus, Marija!" zajeclja in vzame otroka v naročje. Dete je kričalo in se zvijalo, zakaj v veži je bilo mrzlo. Mož in žena gresta hitro v hišo, in kmalu je bila vsa družina skupaj. Vstala je še celo stara dekla, ki jo še zjutraj niso takoj spravili na noge. Dvanajstletni Mohlov sin Franc je kar zazijal, ko je ugledal pri peč! otroka, in vprašal je najprej prav po judovsko, koliko so dali zanj . . . Komaj so mu dopovedali, da so ga našli v veži, a on ni mogel kaj takega verjeti in pobral jo je nazaj v posteljo. ,,Ciganski je, ciganski," je rekel črez nekaj časa gospodar, Jn ker ga niso mogli preživljati, ga bomo pa mi. Krstili ga bomo, pa bo naš in katoliški . . ." Hitro je zakurila mati peč in pristavila posodico mleka. Zakaj dete je bilo gotovo lačno, ker je tako kričalo. Preden je mleko zavrelo, je nesla dekla že k sosedovim vest, da so našli otroka v veži. Seveda je bilo takoj vse na nogah. V Mohlovi hiši je bilo kmalu veliko ljudi, in neki starček je prerokoval-, da bo dete srečno, ker je prišlo ravno tretji dan v mesecu na svet ... * # * In kaj naj vam povem o Blaževih otroških letih? Potekla so mu pač kot vsakemu otroku hitro, da sam ni vedel kdaj. Pasel je Mohlovo čredo, iskal in ogrebal čmrlje, bil na vasi svinjko in hrustal pozimi suhe hruške. — To je bilo skoro vse njegovo življenje. Šole ni obiskoval, ker v onih časih to še ni bilo tako strogo kakor dan-danes. Sicer so pa videli njegovi vzgojitelji, da je prebrisana glavica in mu lahko doma ubijejo v glavo najpotrebnejše stvari. Pozimi zvečer ga je učila Mohelka moliti, in tudi črke ga je naučila, da je lahko vsaj mašno knji-žico bral v cerkvi. Taka je bila njegova mladost. Vesela in brezskrbna kakor vsaka, dasi-ravno je bil le rejenec . . . Prišli so pa resnejši časi zanj. Neke hude zime zboli nenadoma stari Mohel. Šel je ponoči ven iz hiše v samem kožuhu in bos. Rekel je, da ga žge v noge, zato si jih je hotel ohladiti v snegu. Nekaj časa je stal zunaj, a kmalu ga je začelo zebsti, da je moral spet v posteljo. Že prej malo bolehen, se mu je zdaj še poslabšalo. Oporoka je bila že prej napisana, le nekaj je dobri starček še pristavil: da dobi onih osem-indvajset tolarjev, ki jih ima še prihranjene, njegov rejenec Blaž. Posestvo pa je že prej prepisal štiriindvajsetletnemu sinu Francu. j Nekaj dni nato so mu zazvonili zvonovi tako žalostno, da se je Blažu | dozdevalo, kot bi zvonili njemu in njegovi sreči . . . Pri pogrebu je jokal -9* 155 Kt- najbolj on, ker ni mogel premagati solz. Štel je komaj dvanajst let. In ljubil je svojega dobrotnika kot očeta. Dolgo časa so žalovali Mohlovi, in žaloval je posebno Blaž. Čutil je, da je zdaj nekako osamljen na svetu; imel je sicer še mater, kot jo je imenoval, a ta je bila že tudi slabotna, in bal se je vedno, da bi ne umrla še ona. . . '. * * , * Minilo je več let, in na Mohelniji se je marsikaj izpremenilo. France je postal popolnoma svoj gospodar, a mater so že odnesli k počitku. Blaž pa je bil še vedno dnma, kjer so ga našli, četudi je imel že nad dvajset let. K vojakom ga niso hoteli. On sam je pravil, da se jim je zdel prevelik, ker taki menda preveč pojedo . . . Koliko je bilo resnice na tetn, bi se ne dalo dokazati tako hitro. Blaž je pač tako trdil, in njemu ugovarjati se pravi toliko, kakor metati bob v steno. Blaž torej ni bil vojak, pač pa korenjak, kot je trdil sam. Visok (je bil in vitek kot jelka v lesu in koščen kot malokateri vaških fantov. Tiste čase pa, ko je bil Blaž največji junak pri delu in pri skledi, je bilo slabo za kmeta. Nobena stvar ni hotela rasti. Če so sejali žito, je zrastel plevel, a namesto krompirja osat . . . Vsaj tako pravi časih Blaž, in tudi stari možje mu pritrjujejo . . . Tudi pri Mohlu so to občutili. Jedli so ovsenjak, in še tega ni bilo vselej. Nekega dne pa je rekel mladi gospodar Blažu: ,,Pojdi še malo drugam poizkusit svojo srečo. Kot vidiš, te ne bomo mogli dolgo preživ-ljati, ker imamo sami komaj za potrebo. Kadar nastopijo spet boljši časi, tedaj pač! Toda zdaj ti ne morem kaj. Ni delane jela! Pojdi služit. Močan si dovolj, star tudi in lahko si še kaj prislužiš, če boš pameten." In Blaž jo je res kmalu popihal proč, ker je uvidel, da govori njegov sedanji gospodar čisto prav. Poslovil in zahvalil se je pri njem. Denar, ki mu ga je oporočil stari Mohel, je pa pustil shranjen pri mladem gospodarju. Ko je odhajal, se je ustavil še na pokopališču, kjer sta spavala smrtno spanje njegova odgojitelja. Kako težko je bilo takrat Blažu! Klečal je na grobu in bridko zajokal. Ej, da bi pokojnika vedela, kaj ga še vse čaka v življenju! . . . In Blaž je šel po svetu. Kje pa je vse hodil in bil, o tem še ni zvedel nihče in tnenda tudi ne bo. Da se mu ni dobro godilo, se razume samo ob sebi. Sploh nerad pripoveduje, kako je potoval, in iz tega se sklepa, da je učakal marsikaj slabega. Blaž nima navade tožiti, kaj je prebil, ampak pripovedoval je samo, kaj jc doživel veselega. In tu se začne zopet povest njegovega življenja. Blaž sam pripoveduje o tej dobi nekako tako-le: Prišel sem menda v drugo deželo; tako čudno se tni je zazdelo, ko sem zagledal Grintavec že za svojim hrbtom. Hodil sem že več kot tri dni in jedel same suhe • V sladkih sanjah • H* 158 Kr- hruške, ki sem jih imel v vreči na rami. Četrti dan pa je bilo vse dru-gače. Prišel sem v tako lepe kraje, kot nam jih popisujejo časih v cerkvi in pravijo, da sta se cedila tam med in mleko. Medu ni bilo nič več, mleka pa kot vode. Takrat, ko sem prišel v one kraje, so ravno želi. Na neki njivi so nakladali snopje, in kakšno je bilo to! Tako težko, da so moški komaj vzdigovali snope. Mislil sem si: Blaž, ravno ti boš za tako delo! Kruha in mleka ti že dajo in en otep, da boš na njem spal. In kar ubral sem jo po njivi proti ljudem. Nekako na sredi njive pa zagledam za kupotn žita jerbas, okolo pa kakih pet vran, ki so prav pridno migale s kljuni. Pogle-dam — vidim, da kavsajo kruh. Planil sem nad požrešnice s palico, pa kaj, ko so mi pred nosom odletele. In glej ga spaka, ena je vzela kos kruha in hajdi z njim črez polje. Trdno ga je morala držati, ker sem tako zakričal, da se je kar streslo, a vrana pa le ni izpustila kruha iz kljuna. To me razjezi in uberem jo črez polje za njo. Kričal sem ,,ga-ga-ga" in metal palico v zrak, da bi jo zadel, pa žival se ni dala prestrašiti. Menda sem se ji zasmilil, ker sem tako neznansko kričal, in izpustila je kruh, da je padel na zemljo ravno pred me. Kako sem ga hitro pojedel, in dober je bil kakor še nikdar prej. Ljudje so se mi prav smejali, jaz sem bil pa vendarle sit. No, in potem sem jim pomagal nakladati. Kar prišel sem in začel lepo devati snope na voz. Vprašali so me, odkod prihajam, pa sem po-vedal, da sem Mohlov Blaže iz Kozjega Brda in da grem po svetu iskat kruha in dobrih Ijurii. Povedal sem jim tudi, da imam doma še sedemin-dvajset tolarjev dote, pa mi je še danes žal, da sem to rekel, ker so se mi tako neumno smejali, da sem jo mislil že pobrisati. Pa bi bil tudi šel, da nisem bil tako hudo lačen . . . Šel sem z njimi domov, in dali so mi kislega mleka in kruha, kolikor sem hotel. Pomagal sem jim še skladati žito v kozelce, potem so mi pa pokazali posteljo v hlevu. Tatn je stal kup listja, in prav lepo sem spal. Sanio v nevarnosti setn bil zjutraj. Prišel je hlapec v hlev, velik je bil in kosmat. Zgrabil je vile in jih porinil v listje, da ga je zmetal nekaj pod živino. Jaz sem se ravno zbudil in opazil, da sem zlezel popolnoma v listje; samo glavo sem molil malo ven. Mislil me je že nabosti na vile, a takrat sem skočil pokonci in toliko, da mu nisem vzel vil. Še zmenil se ni za hud pogled, samo smejal se mi je, jaz pa njemu . . . Potem sem vstal in šel spet za drugimi na polje. Mislil sem si: To-liko časa ostanem, dokler mi boste dajali jesti. Ker mi ni gospodar nič rekel, iatnpak me še celo pohvalil, da pridno delam,' sem ostal brez skrbi še nekaj dni pri njem. Kako so me pa tudi Ijudje gledali, kadar sem bil pri delu! Poznal pa nisem prav nobenega in tudi oni menda ne mene. Domači some ogovarjali in me vse izpraševali, pa kako neumno: če imam kaj veliko polja doma, koliko repov je v mojem hlevu — jaz sem jim pa odgovarjal vse tako kot je res. Ampak od drugih hiš se me pa le ni -s- 159 *s~ nihče upal ogovoriti. Potem sem pa jaz začel. Vprašal setn tega in onega, koliko je dal za konja, kje ga je tako poceni kupil in druge stvari. Še privadil bi se bil kmalu v oni vasi, da ni zmanjkalo dela. Ko so poželi, mi je rekel gospodar, če hočem priti pozneje, ko bom lahko mlatil pri njih. Obljubil sem mu, pa ne čisto trdno, in odšel od dobrih ljudi, ki so mi dali s seboj belega kruha in dve dvajsetici. In še tisti kosmatin, ki bi me bil kmalu nabodel na vile, mi je dal čisto nov zelen klobuk, ker so mojemu objedle miši kraje . . . Žalostno sem šel naprej in takoj sem sklenil, da moratn dobiti kako službo, ker delati je vendar še najboljše. Še tisti dan zvečer sem bil v veliki vasi. Grem h kmetu, kjer so ravno večerjali. ,,Bog vam daj zdravje!" sem rekel in sedel v veži na stol. Prišla je kmetica, ki sem jo poprosil, če bi mogel prenočiti. Dovolila mi je, jaz sem pa še naprej vprašal, če bi lahko služil pri nji. Nasmejala se je in rekla, da ima dva hlapca. Kaj sem hotel? Počakal sein, da so oni odvečerjali in na tihem moiil, da bi še meni malo pustili. In res sem dobil spet dovolj. Imel sem povsod srečo za tako reč, menda zato, ker nisem še nikdar zaničeval darov božjih in jih tudi ne mislitn nikdar. Potem sem šel spat in drugo jutro delat z drugimi v gozd. Sekali smo borovce. Jaz sem večinoma žagal z nekim otrokom. Imel je komaj kakih dvanajst let, pa je moral tako delati. Rekel sem mu, naj se le nikar preveč ne trudi, da bom že jaz bolj vlekel žago. In res sem tisti dan veliko trpel. Zvečer pa mi je rekla kmetica, naj grem s tistim fantotn, da mi bo pokazal hišo, kjer lahko služim. Jej, jej, jaz vesel, da sem kar zavrisnil! Kmetica mi je dala malo mesa in večerje pa en štrukelj, ki je bil še gorak. Oni fant me je odvedel v veliko, veliko hišo. Toliko je bilo vrat, da bi še danes ne vedel, kje sem prišel noter. Že veža je bila tako lepa, da sem se zagledal v podobe na stropu. Ravnotako se mi je zdelo kot bi bil v cerkvi, še malo oltarja, podoba Marijina, je bilo pri vratih. Pred njim pa je gorela velika luč. Ko se ozrem okrog, že ni bilo fanta. Stopil sein iz veže in klical za njim, pa ga ni bilo nazaj. Zdaj se odpro poleg mene vrata, in debela ženska tne nagovori, kaj bi rad. Povedal sem ji, odkod sem in čigav in kaj hočem. Pokimala mi je z glavo in rekla, naj grem za njo. In šla sva visoko gor po kamenitih stopnicah, kakršne so pred našo cerkvijo. Pred velikimi durmi se ustaviva, in ona potrka. Zdaj se nekdo oglasi tako močno, da se mi je kar srce streslo. Ženska pa odpre in me porine noter. Sapa mi zastane, ko zagledam pred seboj velikega gospoda. Še odkriti bi se bil kmalu pozabil, tako sem se ga prestrašil, ker tako močnega člo-veka še nisem nikdar videl. Mislil sem že, da je Štempihar, ko me prav prijazno ogovori, kaj hočem. Dobil sem pogum in mu povedal vse, kar setn vedel o sebi. Mož se mi je smcjal in tne vprašal: ,,Kaj pa znaš vse?" — Vse znam, vse, pravim, kar hočete. Na konje se že razumem, potem ->* 160 hs- I znam kositi, opravljati živinco, delati na polju in doma. ,,Samo, če jeresf pravi on. Menila sva se in menila toliko časa, da me je odločil h konjem. Se-veda sem mu povedal, da sem vozil že gospode s kolesljem in vse drugo, kar sem vedel o konjih. Potem sva se pogodila za plačo. Obljubil mi je vsak mesec en tolar in na koncu leta, o Božiču, zimsko obleko. Zadovoljen sem bil. Potem mi je rekel, naj grem v kuhinjo in k hlapcu v hlev. V kuhinji sem dobil tako dobrih stvari, da so se mi še tri dni cedile sline . . . Zdaj so se začeli najlepši dnevi. Omival sem konje, jim dajal jesti in piti ter vozil žito s polja domov. Šele črez dva dni sem zvedel, v kakšni hiši bivam. Rekli so, da je to grad in tisti gospod graščak. Takrat sem se pa spomnil, da mi je časih pravil oče slabe reči o graščakih. Rekel je, da so jemali kmetom žito in druge stvari. Da moj ni bil tak, sem se kmalu prepričal. Imel je sam toliko polja kot vsa vas skupaj. In tudi hud ni bil tako, kot so mi pravili stari ljudje časih o graščakih. ^1 Ej, midva sva se razumela kot z nikomer. Videl je takoj, da sem na-vajen konj in gospode in postal sem njegov kočijaž. Vedno sem ga vozil, in kako! Vedel sem, da me čaka pri tem gospodu še sreča, ker mi je vse tako ugajalo. Nekega dne me vpraša gospod, če znam streljati. Kar rdeč sem postal, tako sem se prestrašil! Že sem mislil, da je vse zvedel, kako sem doma streljal vrabce, a nekoč zadel sosedovega petelina, ki se ni dobro videl v vejevju. Potrdim mu, da znam. ,,Dobro, Blaže!" pravi, „jutri zjutraj greva na lov." Kdo je bil bolj zadovoljen s tem kot jaz. Drugo jutro sem dobil že 1 puško na ramo in šel z gospodom v gorske gozdove. Po poti me je izpra- 1 ševal različne stvari, jaz sem mu pa odgovarjal, kakor se mora takim gospodom. Prišla sva v gozd. Šla sva vsak na svojo stran. Meni je gospod , naročil, da moram vselej prihiteti, kadar zaslišim njegov rog. : ¦ Kmalu sva se izgubila in stikala vsak po drugi strani gozda. Psi so ' tako begali okrog kot bi bili nori, a jaz sem tako debelo gledal, da bi ' kmalu oslepel. Videl pa nisem nobene živali. Samo kaka veverica je zdaj- , pazdaj švignila po drevesu. I Lomastil sem okrog po grmovju in zbudil spečega zajca. Siromak 1 jo je tako pobiral, psi pa za njim. Že sem nameril nanj, a v onem hipu mi 1 sede muha na nos, .kakor bi mi hotela reči: ,,Pusti ga, pusti, naj živi še J nekoliko trenutkov!" ';¦ Pustil sem ga, pa kaj, ko pes ni nehal cviliti . . . Zdaj zaslišim glasan ™ pok in obenem lovski rog. Grem za glasom in kmalu pridem do gospoda, • -* 161 ~