Mof t slvl suhnjl. Roman iz Napoleonove dobe. — Angleškl spisala B. Orczy. — Prevedel Paulus. (Konec.) Le samo premakne naj se kateri izmed vas,« |e povedal ledeno hladno, »ena sama beseda, en Bam korak — in pri živem Bogu vam prisegam, da jo tistrelim pred vašimi oCmi.« Absolutna smrtna tihota }e zavladala. Gospod Trevargan in chouani, vsi so stali kakor pribiti. Da se niso ganili, da niso niti besedice dihnili, to bi premalo označilo nepremičnost, ki jih je zasegla, kot da jih je rnogočna, čarobna besscla v hipu spromenila v nemi kamen. Tudi Konstanca se ni genila. Tudi ona je Btala nepremična ko kip. Kakor jeklene klešče, tako trdno jo je dvžala dctektivova roka za zapestje. cev pištolo jo je (i§rala na srce. Pa neustrašeno, skoraj izzivajoče je gledala v oči moiu, ki jo je svojčas tako goreCe oboževal in ki ga }• tistikrat ljubifa. »Iz vse duše vas rotim, da mi odpustite!« }i je šepetal komaj slišno. »Iz vse duše vas še ljubim. Pa niti pol tako goreče bi vas ne ljubil, Konstanca, če bi ne ljubil še bolj svojega Vladarja in svojo Francijo.« »Strahopetnež!« je črez nekaj časa hlastnil gospod de Trčvargan. »Žensko napadate!« »Vladarjevo življenje ali pa njeno!« je hladno odgovoril mož v sivi suknji. »Druge izbire ni. Bogu samemu sem odgovoren za svoja dejanja in svoji domovini. Na kolena vsak izmed vas!« je zapovedujoče nadaljeval. »Na kolena! Sedaj! Takoj! Še ena beseda, še kretnja pa ustrelim!« »Ustrelite torcj?« je kriknila Konstanca Plelan. »Stric Armand, ne bojte se. Siva glava, primi ga! Naj nbije najprvo mons, ostane vas še pet zoper enega. Končno bodete vsaj rešeni svojega smrtnega sovražrrfka.«' »Na kolena!« je ledeno hladno in mirno spet zapovedoval detektiv. »Štel bom do tri in če do teda.j niste vse ni kolonih, — bom strcljal.« Pa še preden jo končal te bssedo, jc bilo vseh pet moŠ.kih že na kolenih, brez moči po bili pred neusmiljeno grof.njo, vzela jim je ve-o od_očnost, zamorila vsakc aamovolio. »O, da sem zadržala roko Sivi glavi, tistifcrat v gozdu!« je strastno vzkliknila Konstanlla. »Imeli bi vas, kakor nas vi imate sedaj!« »In kakor bi vi imeli v rokah življenje vla'darjevo, 5e bi jaz sedajle zadržal svojo roko!« In ta brezsrčna roka se je še tesneje oklenila Konstancinega zapestja, tako da je omedlevala In omahnila na vrata. Čutila je hladno cev na Bvojem srcu, roka, ki jo je držala, se ni tresla, niti genila se ni. Bistre sive oCi, ki so nekdaj larele za njo v nedopovedljivi žarki ljubezni, so bile hladne in mirne, nobenega usmiljenja ni brala v njih, le ostro so opazovale klečeče chouane. Počasi je lezel mrak v sobo. Postave chou^.nov so klečale po podu kakor nepremični strafiovi. Le stara ura v kotu je s svojim tiktakanjem prekinjala gluho tihoto. Minuta za minuto je minevala in zarotniki So še vedno kJečali nepremični, kakor začarani. Polagoma jim je ginevala zavest, celo večnost se jim je zdelo da žo strmijo v strašnega človeka tam pri vratih, nazadnje tudi od njega niso druga videli ko temno senco. Udje so jim utrpnili, na oči jim je legla tema, le posluh 1e ostal oster in čuječ. Tudi zunaj sobe se nič ni genilo. Tiho je bilo v krčmi kakor v začaranem gradu. Krčmar in njegova služinčad so dobili od tajnega detektiva notranjega ministra stroga naročila in rajši so ubogali ko pa da bi bili z nepokorščino življenje tvegali. In po dolgi dolgi večnosti se je dalef. zunaj nekje na cesti vzdramil ropot voza in topot konjev. Kakor električni udar je šlo skozi sobo pri tem glasu. Detektivova roka se je tesneje oklenila Konstancinega zapestja, lahen trepet je zgenil marmornate kipe, ki so klečali po tleh. Ropot je prihajal bliže, že se je razločno Culo udarjanje kopit, žvenketanje verižic na opremi, vpitje voznika. In hipoma se je kočija ustavila. Grenek vzdih iz peterih grl je zavel po sobi kakor stokanje zavrženih v peklu. Za nobeden chouanov se ni genil. Kako tudi, saj je bila smrt mladega dekleta cena za vsako njihovo kretnjo. In pretresljiv krik se je tedaj izvil Konstanci iz prsi. »V ]_>ožjem imenu, stric Armand,« je prosila, »naj me U3trel/i! Saj rada umrem za našesa kra- lja! Kaj je moje življenje, ko gre za tako veliko etvar! Siva glava, ali te je čisto zapustil tvoj pogum? O Bog,« je prosila vneto, »daj jim moč, da bodo vse drugo pozabili in storili le svojo doltnost za svojega kralja!« Pa nobena besedica, noben šepet, niti najmanjša kretnja ji ni odgovorila. Nepremični in nemi so klečali chouani v mraku. Od zunaj pa je bilo slišati zmedene glasove. Eden ali pa najbrž več konjev si je ranilo kopita na črepinjah, ki jih je Siva glava posul po cesti, ln vladarjevo spremstvo je hitelo, da popravi nezgodo kakor hitro mogoča, V nemi, brezupni jezi so stiskali chouani pesti, da so jim kosti pokale. 5. Kako dolgo so pravzaprav klečali, tega nobeden ni veC vedel. Mrak se Je spremenil v temo ln ta je popolnoma zagrnila nepreinične postave v gostilniški sobi. Pa če so morebiti chouari upali, da boclo temo izkoristili sebi v prid. jim je kakor železno kladvo razbila vse upe svarilna beseda detektlvova. »Če čujem le najmanjši šum iz teme, le najmanjše škripanje poda, le najmanjši vzdih, — jo takoj ustrelim!« In skozi temo so čuli prestrašeni chouani rahel, jeklen »Klik«, — neizprosni, neusmiljeni mož v sivi suknji je napel petelina na srce mlademu dekletu. Le dih, pa bi se sprožil —. Nemo, kakor kameni so klečali. Ura je minila. Zunaj so spet zažvenketale verižice, konjl so kopali s kopiti trdo cesto, nepotrpežljivo hrzkall in grizli uzde, zatopotali so, voz je zaropotal in odropotal in vse je zamrlo v nemo, temno tihoto. In potem je prišla cela večnost. In ko je po dolgi večnosti spet bilo slišati topotanje konj, kakor od številnega eskadrona in ko so se cbouani zavedli, da prihaja policija, ko se je grmeči topot ustavil pred krčmo in so razjahali ježdeci in je bilo slišati žvcnketanje sabelj, udarjanje puškinih kopit, kratka, rezka povelja, — tcdaj se je chouanom zazdelo, da so odrešeni pekk:. Vedeli so, da je vse pri kraju, da so igro rfgubili, da jim je vse njihove divje načrte spet zabrisala nezmotljiva roka moža, ki jim je že toliko računov prekrižal, vedeli so, da jih čaka kazen, jeCa, guillotina, — pa kljub temu so si oddahnili. Le Konstanca je slonela nezavestna Fernandu na roki. Ni Cula, nl slišala nič več. In potem je prišel konec. Na povelje detektiva je pred par urami odhitel krčmar eskadronu policije naproti, ki je po naročilu moža v sivi suknji hitela, da zaštraži cesto. Obstopili so hišo, šli skozi kuhinjo in stranska vratica v temno gostilniško sobo. Izlahka so obvladali in povezali chouane. Vseh pet je prišlo pred sodišče. Obtoženi so bili, da so umorili Hektorja Duroy, sela notranjega ministra, in da so poskusili napad na Njegovo Vcličanstvo, cesarja Napoleona. In vseh pet je bilo obsojenih na jočo in na prisKuo delo za vse življenje. Po padcu Burbonov seve je bil gospod marki de Trčvargan oproščen kralj ga je javno orllikoVftl za njogov drzni, četudi ponesrečeni napad. In Konstanca? Konstanca Plžlan ni prišla pred sodišče. Mogočna roka da jo je ščitila, so pravili. In ko se je po padcu Burbonov mež v sivi suknji, kl so ga imenovali Fernand, uraaknil na Angleško, je spoznala Konstanca, da sla ljubezen in politika dve čisto različni reči in da ljubeče srce ne pozna nobenih mej In ovir, ozirov in pomislekov. Odšla je s Fernandom na Angleško in tam ata živela še dolgo let v najsrečnejšem zakonu.