— 183 — Ocene, zapiski, poročila – Reviews, Notes, Reports bile zasluge, ki jih je Raič opravil za prekmurski jezik, slovstvo in narodno življenje tamkajšnjih Slovencev, pri publicistih prepoznane šele po prvi svetovni vojni oz. priključitvi sloven - skega dela Ogrske h Kraljevini SHS. Monografija Čitalništvo in bralno društvo pri Mali Nedelji ponuja razno- like poglede na ustanovitev malone- deljskega in drugih čitalniških gibanj, ki so bila pomembna torišča kultur - nega razvoja vzhodnoštajerskega ob- močja v drugi polovici 19. stoletja. Izbor tem zrcali raznotera razmišlja- nja o enem izmed najbolj dinamičnih obdobij slovenske zgodovine, zaradi česar monografija nagovarja širši krog bralcev. Gre za relevanten prispevek k zgodovini čitalniških gibanj, ki razširja dosedanja védenja o njihovi družbeno-kulturni vlogi in je hkrati spodbuda k nadaljnjim raziskavam. Karin Požin Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru, karin.pozin@um.si Silvija BOROVNIK, 2022: Ugledati se v drugem. Slovenska književnost v medkulturnem kontekstu. Maribor: Univerzitetna založba Univerze. (Mednarodna knjižna zbirka Zora, 147). 194 str. V najnovejši znanstveni monografi- ji Ugledati se v drugem Silvija Bo- rovnik namenja pozornost študijam na temo slovenske književnosti v srednjeevropskem večkulturnem in medkulturnem prostoru. Avtorica je priznana dolgoletna redna profesorica za slovensko književnost na Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete Univerze v Ma- riboru. Njeno osrednje raziskovalno področje je sodobna slovenska knji - ževnost, zlasti proza in ženska ustvar - jalnost, posveča pa se tudi problema - tiki literarnega prevajanja, slovenski književnosti v Avstriji in literaturi, ki odraža dvo- in medkulturne stike. Objavila je številne samostojne znan- stvene monografije, kot so Pišejo žen- ske drugače? (1995), Študije in drobiž (1998), Slovenska dramatika v drugi polovici dvajsetega stoletja (2005), Književne študije: o vlogi ženske v slo - venski književnosti, o sodobni prozi in slovenski književnosti v Avstriji (2012) in Večkulturnost in medkulturnost v slovenski književnosti (2017). Izda- la je tudi antologijo sodobne avstrij- ske kratke proze Prekoračiti obzorje (1991), izbor krajše proze Prežihovega Voranca Dekle z mandolino (2011) ter antologijo krajše proze slovenskih av- toric z naslovom Kliči me po imenu (2013). Poleg pisanja kratke proze in literarnozgodovinskih del se ukvarja tudi s prevajanjem iz nemščine (npr. Peter Handke, Patrick Süskind, Inge- borg Bachmann). V okviru gostujočih in vabljenih predavanj je predavala na univerzah v Avstriji, na Češkem, Finskem, Poljskem in v Nemčiji. Avtorica je monografijo preudarno razdelila na enajst študijskih sklopov, dodala še bibliografijo, povzetek, re- cenziji in imensko kazalo. V študije vključuje teoretična spoznanja med - kulturne literarne zgodovine, ki jih nadgrajuje z lastnimi dognanji in s citati iz znanstvene literature in iz- branih literarnih del. V prvi študiji — 184 — Slavia Centralis 1/2023 Ocene, zapiski, poročila – Reviews, Notes, Reports Slovenska književnost v srednjeevrop- skem prostoru in položaj drugega se dotakne zgodovinskega položaja Slo - vencev v srednjeevropskem prostoru s primeri esejističnega razmišljanja Aleša Debeljaka, osredotoča se tudi na drugačnost in drugost Slovencev v zgodovini, pri tem se opira na razpra- vo Leva Krefta in literarnega zgodovi- narja Mirana Hladnika. Zapiše, da je bila slovenščina v položaju drugega, a se ji je uspelo obdržati. Nadalje zago - varja novejša literarnovedna spozna- nja, da v slovenskem prostoru ne mo- remo govoriti le o slovenski kulturi, temveč o kulturah na Slovenskem, in da moramo v slovenski literarni zgo- dovini upoštevati tudi dela, ki so bila ustvarjena na Slovenskem v drugih jezikih. Obenem izpostavi, da bi mo- rali bolje poznati tako književno delo slovenskih izseljencev in priseljencev v Slovenijo kot tudi predstavnikov slovenskih narodnih manjšin. Za to se zavzemajo še Jožica Čeh Steger, Krištof Jacek Kozak, Vesna Mikolič, Miran Košuta, Andrej Leben, Janja Žitnik Serafin in drugi. S. Borovnik se opira na znanstveno delo nemških raziskovalk Kimmrich in Schahadat Kulturen in Bewegung (Kulture v gi- banju, 2012), ki izpostavljata, da je pojmovanje kulture v času globali - zacije in migracij, povezano zgolj z enim narodom, nesmiselno. Posledič - no zaradi prestopanja kultur preko razli čnih m e j a priha j a d o trans kul - turnosti in tako je vsak prostor pod- vržen dinamiki in odprtosti. Avtorica ugo tavlja, da književnosti ni mogoče opazovati izven kulturnozgodovin- skega prostora in se je treba zavze- mati za transkulturni literarni kanon. Nadalje posveti pozornost položaju prezrtih slovenskih literarnih ustvar- jalk, Marici Nadlišek Bartol in Zofki Kveder kot prvima slovenskima pisa- teljicama. Čeprav je bilo njuno delo v položaju drugega, sta se zavzemali za žensko enakopravnost, feminizem in pisanje v slovenskem jeziku, obe so združevali drznost, samosvojost in prestopanje različnih mej. Med dru - gim predstavi tudi delo pisateljice in raziskovalke Alme Karlin ter pesnice Lili Novy, ki sta v slovenskem pro- storu pisali v nemškem jeziku. Zaradi svoje medkulturne identitete sta dolgo ostali prezrti, saj so se lahko uveljavi- li le ustvarjalci, pišoči v slovenskem jeziku. V drugi študiji Ugledati se v dru- gem: Drago Jančar in Adam Michnik, Brina Svit in Witold Gombrowicz av- torica predstavi medkulturni in med- besedilni dialog nekaterih slovenskih književnikov in književnic s poljskimi književniki. Uvodoma opisuje med - kulturno srečanje pisateljev Draga Jančarja in Adama Michnika. Slo - vensko-poljski pogovor, ki ga je vodil Niko Jež, je zajemal tematiko oseb - ne in politične emigracije, narodne in človekove identitete, ideje Srednje Evrope, pisateljskega poslanstva ter kulturnih vprašanj, objavljen je bil v knjižici Disput ali Kje smo, kam gremo? (1992). Književnika sta izme - njala poglede na preteklost in priho- dnost evropske integracije ter na temo emigracije v književnosti, ki sta jo označila kot pomemben del literarne izkušnje. Na aktualna vprašanja inte- lektualca izražata svoja stališča, oba pa se strinjata, da pri vrednotenju lite- rarnih del politični kriteriji ne bi sme - li biti odločilnejši od umetniških. V nadaljevanju nam avtorica predstavi — 185 — Ocene, zapiski, poročila – Reviews, Notes, Reports zanimiv primer medkulturnega dia- loga slovenske književnosti s poljsko, ki ga uresničuje slovensko-francoska pisateljica Brina Svit v delu Slovenski obraz (2014), kjer se zgodbe o identite- tah in usodah argentinskih Slovencev prepletajo s pripovedjo o poljskem pisatelju Witoldu Gombrowiczu, ki je pred drugo svetovno vojno prisil- no ostal v Argentini. Pisateljica se z Gombrowiczem strinja v odnosu do identitete in svobodnejšim odno- su do literarne oblike. Borovnikova ugotavlja, da z migracijami postaja- jo literarni ustvarjalci t. i. hibridne identitete, v svojih delih tematizirajo nove življenjske okoliščine, negotove življenjske razmere, težave pri uče - nju novega jezika, jezikovni prestop, pogosto pa se spominjajo otroštva in rojstne domovine, kot npr. Louis Adamič, Zofka Kveder, Ivan Cankar, Alma Karlin, Peter Handke, Erica Johnson Debeljak. Tretja študija z naslovom Literarno prijateljstvo med Ivanom Cankarjem in Zofko Kveder prinaša vpogled v korespondenco Cankarja in Kvedrove, ki sta oba precejšen del življenja preži - vela v tujini. V prispevku S. Borovnik njuno dopisovanje v letih 1900–1914 ponazori z datiranimi pismi. Avtorica poda, da je Ivan Cankar živel na Du - naju, Zofka Kveder pa v Pragi, tako sta prihajala v medkulturni in večje - zični stik ter sta bila oba slovensko - -nemško dvojezična ustvarjalca, a sta za svoj literarni jezik izbrala sloven- ščino. Najprej je v njunih pismih za - znati poklicno pisateljsko in prevajal- sko držo, nato pa dopisovanje preraste v prijateljstvo osebne narave. Obema so skupni uporništvo, zavzemanje za socialnodemokratske ideje, podobni literarni nazori ter medsebojna osebna in poklicna podpora. Kvedrovo opiše kot prvo slovensko pisateljico in gla- snico feminističnih stališč. V četrtem poglavju Ivan Cankar in Zofka Kveder: prvi slovenski fe- ministični roman? si avtorica postavi vprašanje, ali sta romana Gospa Ju- dit (1904) Ivana Cankarja in Hanka (1918) Zofke Kveder slovenska femi - nistična romana. Na podlagi dejstva, da je Cankar v svojih delih prikazoval slab družbeni položaj žensk ( Na klan- cu, Hiša Marije Pomočnice, Gospa Judit, Križ na gori idr.), in feministič - nih teoretičnih dejstev potrdi, da je bil prvi slovenski feminist. Na osnovi oblikovanja osrednjega ženskega lika in nekaterih stranskih likov v roma- nu Gospa Judit S. Borovnik ugotav- lja, da delo ni feministični roman, čeprav vsebuje nekaj feminističnih prvin, saj lik gospe Judit predstavlja podobo neizobražene ženske, ki si ne prizadeva za finančno neodvisnost in ne razpravlja o družbenih vprašanjih, prav tako Cankar z njenim likom ni načenjal spolnoidentitetnih vprašanj in ni problematiziral podrejene žen - ske vloge. V besedilu je izpostavlje- no, da se popolnoma drugačna po - doba glavne ženske osebe pojavi v romanu Kvedrove Hanka. Avtorica skladno s feminističnimi nazori lika Hanke, samostojne in svobodomisel- ne intelektualke ter upornice zoper patriarhalno družbo, ki ne pristaja na pasivno žensko vlogo in se zavzema za enakopravnost žensk, potrjuje, da je roman feminističen. V petem delu monografije Avtobio- grafija, potopis, avtobiografska poto- pisna in fiktivna proza Alme Karlin se S. Borovnik osredotoča na življenje — 186 — Slavia Centralis 1/2023 Ocene, zapiski, poročila – Reviews, Notes, Reports in delo pisateljice in svetovljanke Al- me Karlin. Podrobneje analizira njeni avtobiografiji Moji zgubljeni topoli (v slov. 2007) s temo druge svetovne vojne in bega pred nacisti v partizane in Sama (v slov. 2010), ki zajema pi- sateljičino otroštvo in mladost, študij in potovanja po Evropi do konca prve svetovne vojne. V študijo vključi teo - retične ugotovitve raziskovalk ženske avtobiografije Katherine R. Goodman in potopisa Elke Frederiksen ter ugo- tovi vzporedne podobnosti z avtobio- grafijama in s potopisi Alme Karlin. Nadalje predstavi potopisno literatu- ro Karlinove (Popotne skice, v slov. 1997; Smrtonosni trn, 1933), ki pri - poveduje o zgodovini, ostalih poseb- nostih obiskanih dežel in družbenem položaju žensk, pa tudi o starodavnih verovanjih in običajih ter odraža kri - tičen odnos do patriarhata. Kot primer fiktivne proze Alme Karlin obravnava Japonske novele (1936, v slov. 2007), izhajajoče iz pisateljičinega preučeva - nja kulturnozgodovinskih posebnosti te dežele, s posebno pozornostjo upo - dobitve japonske ženske, nato noveli Vodna vrba (1938) in Najmlajša vnu- kinja častitljivega I Čaa (v slov. 2016), ki se posvečata ženskim zgodbam in sta um eščeni na Ki ta j s k o . V s kl ep u študije avtorica Almo Karlin označi kot odlično ustvarjalko avtobiograf - skega in potopisnega žanra, začetnico medkulturnih študij na Slovenskem in eno prvih poklicnih pisateljic v slovenskem prostoru, ki je presega- la nacionalni kontekst, zato velja za dvojno, nemško-slovensko pisateljsko identiteto. Silvija Borovnik nadalje v kar treh študijah namenja poseben poudarek literarnemu delu koroškega pisatelja Florjana Lipuša, ki je vse življenje pre - živel na Koroškem v Avstriji, vendar je ohranil ljubezen do slovenskega jezi- ka. Tako se v šesti študiji Slovenščina kot odraz osebne in narodne identitete v literarnem delu Florjana Lipuša po- sveča predvsem njegovima zadnjima proznima deloma Mirne duše (2015) in Gramoz (2017), ki odražata bolečino ob nacističnem nasilju nad koroškimi Slovenci v času druge svetovne voj - ne, tematizirata pa tudi zanikovanje in izginjanje slovenščine. Zapiše, da so Mirne duše avtorjevo najbolj poetično in jezikovno bogato delo, v katerem se pisatelj spominja otroštva, mladosti in materine tragične smrti, obračuna tako z zgodovinsko kot s sodobno proble- matiko koroško-slovenske stvarnosti. V nadaljevanju predstavi pripoved Gramoz, ki se tematsko navezuje na trpljenje žensk v koncentracijskih ta - boriščih. Lipuš je zaznamovan s trav - matičnimi dogodki iz preteklosti, saj so mu kot otroku aretirali mater, ki je nato umrla v nemškem taborišču, zato ostaja še bolj zvest slovenstvu, v bridki pripovedi pa se ponovno vrača tudi k vprašanju ohranjanja slovenščine na avstrijskem Koroškem in izginjanju slovenstva. Sedma študija Zgodnja proza Florjana Lipuša v reviji Mladje po- nuja pregled Lipuševe zgodnje proze, o b j a v l je n e v osrednji literarni slo- vensko-koroški reviji Mladje, katere soustanovitelj in dolgoletni urednik je bil prav Lipuš. S. Borovnik izpo- stavi, da so mladi ustvarjalci naspro- tovali konservativni in neumetniški literaturi, z revijalnimi objavami novodobnih in kritičnih leposlovnih besedil so hoteli prenoviti literar- no ustvarjanje in slovensko besedo — 187 — Ocene, zapiski, poročila – Reviews, Notes, Reports dvigniti na kvalitetno raven sodobne- ga umetniškega izražanja. Nadalje so obravnavana Lipuševa prva besedila. Na začetku svoje literarne poti je v Mladju objavil krajšo prozo Črtice mimogrede (1964) in Zgodbe o čuših (1973) ter lirsko prozo Drobni utrinki, Prva ljubezen, Vlak ima svoj ritem, črtice mimogrede, Črnokruhovi. Pi- satelj v prispevke vključuje ironijo, satiro in grotesko, s katerimi opozarja na problematična politična in kulturna vprašanja. S. Borovnik ugotavlja, da se Lipuš v kratki prozi z narodotvor- nim značajem V Kolikor smo kulturni, Zimska igra s sončnicami, Literatura na zatožni klopi in Literati na kul- turni periferiji bori proti izginjanju slovenskih besed, podcenjevanju slo- venske manjšine in delitvi naroda ter tako prispeva k ohranitvi slovenstva. V kritiki Manipulacija kulturne de- javnosti ali kdo na Koroškem je vzel slovensko kulturo v zakup je nakazana Lipuševa ostra kritičnost slovenskih razmer na Koroškem, katoliške cerk- ve in prosvete, v njegovih satiričnih kratkoproznih delih, v satiri Rubrika in groteskni kratki prozi (Napis, Ho- roskop za koroške Slovence, Sršeni, Filip Murn dela težave, Navodila za kričanje, Pevci in pogrebci) pa sre- čamo aktualna družbenopolitična in literarna dogajanja. Na koncu pri- spevka S. Borovnik zaradi bogatega tematskega razpona, slogovne dovr- šenosti in iskateljskega vztrajanja pri odkrivanju novih jezikovnih možnosti Lipuša in njegovo delo označi dejstvo Florjan Lipuš, saj je z njegovo prozo tudi slovenska književnost postajala državljanka sveta. Osma študija Florjan Lipuš v slovenščini o slovenščini raziskuje pisateljev odnos do slovenskega je- zika na avstrijskem Koroškem. S. Borovnik osvetli začetno osnovanje literarne revije Mladje, katere sousta- novitelji so bili poleg Lipuša še Gustav Januš, Karel Smolle in Erik Prunč, ki so se lotili prenove mohorjanske pripovedne proze ter začeli pisati v modernističnem slogu. Zgledovali so se po slovenskih klasičnih pisateljih in sodobni slovenski ter evropski lite- raturi. Prenovljeno in kritično pisanje je bilo za tisti čas nekaj izjemnega, zato so ustvarjali pod psevdonimi, saj se niso želeli osebno izpostavljati. S. Borovnik analizira Lipuševe zgodnje črtice, ki jih je pisatelj sprva objavljal pod psevdonimom Boro Kostanek, v prvi številki Mladja s črtico Naša ju- tranja molitev (1960) naznani pričetek izhajanja revije, z drugo črtico Drobni utrinki (1960) se že loteva značilnih avtobiografskih tem odhoda v celov- ško bogoslovje, spomina na gimnazijo ter na odraščanje brez mame, v črti - ci Črnokruhovi (1961) pa obravnava manjvredni položaj slovenskega na - roda, z vključenimi avtobiografskimi prvinami, spominom na travmatično otroštvo. Za nekatere črtice iz mlad - jevske dobe avtorica ugotavlja, da v njih izginja stroga meja med prozo in poezijo, saj so lirsko obarvane, iz- ražajo pa avtorjevo veselje do tvor - be novih slovenskih izrazov. V na- daljevanju izbere dve Lipuševi deli, najprej se poglobljeno posveti analizi najpomembnejšega modernističnega romana Zmote dijaka Tjaža (1972), še posebej glavnemu literarnemu liku Tjažu, uporniku, ki v dijaški katoliški instituciji doživlja represivno vzgojo. V romanu opaža nadaljevanje tem iz pisateljeve krajše proze, ki pisatelja — 188 — Slavia Centralis 1/2023 Ocene, zapiski, poročila – Reviews, Notes, Reports zaznamujejo za vse življenje: kritika provincialnega okolja, obsodba ka- toliške cerkve (lastna doživetja med šolanjem v verskem zavodu), prepo- vedana ljubezen, izguba matere ter boleč odnos med večinskim nemško govorečim prebivalstvom in sloven - sko narodno manjšino na avstrijskem Koroškem. Avtorica o drugem ana- liziranem romanu Poizvedovanje za imenom (2013) zapiše, da se v tem delu Lipuš znova vrača k internatski temi, vendar se osredotoča na Tja - ževo iskanje maminega imena, torej ponovno ubeseduje tudi temo mate- rine smrti, obenem pa se loteva še vprašanja maternega jezika pri dana- šnjih koroških Slovencih. S. Borovnik študijo zaključi z mislijo, da novejša pisateljeva dela Boštjanov let (2014), Mirne duše (2015), Gramoz (2017), Zgode in nezgode (2021) izkazujejo, da je osrednji junak v Lipuševih delih slovenski jezik. Avtorica v deveti študiji Sloven- ščina kot drugi/tuji jezik v izbranih literarnih delih nekaterih priseljen- cev in priseljenk v Slovenijo piše o slovenščini kot drugem/tujem jezi - ku v izbranih avtobiografskih delih priseljenk Erice Johnson Debeljak in Simone Lečnik ter poeziji priseljenca Josipa Ostija. Njihova dela razkrivajo podobo Slovenije iz perspektive tuj- cev. S. Borovnik obravnava delo Tujka v hiši domačinov (1999) Erice Johnson Debeljak, ki se je preselila iz Amerike v Slovenijo zaradi ljubezni in pripo- veduje o svojem osebnoizkušenjskem pogledu na novo deželo. Tematizira medkulturne razlike, položaj izse - ljencev, odnos Slovencev do tujcev, zanimivo izkušnjo učenja slovenščine kot tujega jezika, pa tudi prepad med različnimi kulturami, obenem pa opo - zarja na slovenski nacionalizem, kse- nofobijo in večvrednostni kompleks. Kasneje Johnson Debeljakova objavi več literarnih del in postane slovenska pisateljica z dvojno identiteto. S. Bo- rovnik nadalje obravnava roman Slo- venština in jaz (2013) Simone Lečnik, ki je prišla v Slovenijo zaradi vojne v Bosni. Pisateljica spregovori o lastni emigrantski izkušnji, kot najstniška begunka doživlja zasmehovanje in po - niževanje v šoli, težave z usvajanjem novega jezika in mnoge boleče izku - šnje ob integraciji v novo okolje. Njeni sošolci in učitelji niso bili pripravljeni na sprejem beguncev, zato so jo nepri- merno sprejeli, pogreša domače okolje in navade, vendar sčasoma sprejema medkulturne razlike. S. Borovnik podpira delo raziskovalke priseljen- ske kulture Janje Žitnik Serafin, ki nasprotuje asimilaciji in se zavzema za pravico do ohranjanja lastnega je- zika priseljencev ob sočasnem spo - znavanju jezika slovenskega okolja. V študiji je poudarjeno, da literarni prestop v slovenski jezik ni enostaven, še posebej za odraslega priseljenca. Kot primer avtorica navede pesnika in pisatelja Josipa Ostija, ki se je zatekel v Slovenijo pred vojno v Bosni in je v starosti petdesetih let začel pisati v slovenščini. Konec prispevka raz- iskovalka nameni pomanjkljivostim integracijske politike v Sloveniji. V desetem delu Reformacija v zgo- dovinskem romanu Ilke Vašte Gričarji se ukvarja s tematizacijo obdobja re- formacije in protireformacije v zgodo- vinskem romanu Gričarji (1956) pisa- teljice Ilke Vašte, ki je bila v obdobju modernizma podcenjevana avtorica kljub svojemu plodovitemu pisanju. — 189 — Ocene, zapiski, poročila – Reviews, Notes, Reports S. Borovnik poskuša najti odgovor na vprašanje, od kod izhajajo razlo- gi za nezadostno obravnavo pisate- ljičinega literarnega dela v slovenski literarni zgodovini. V študijo vključi stališče Mirana Hladnika, ki je raz- pravljal o odklonilnem odnosu slo- venskih pisateljev do protestantizma in o negativni konotaciji tega obdobja v zavesti Slovencev. S. Borovnik o romanu I. Vašte ugotavlja, da temelji na zgodovinskih dogodkih in govori o novomeški protestantski družini, njegova posebnost je prepletanje zgo- dovinskega in rodbinskega romana, v njem pa je prikazan tudi problem na- silnega pokatoličevanja. S. Borovnik nadalje navaja, da je bil vzrok pozabe romana nelagodje zaradi avtoričine protiklerikalne usmerjenosti in svo- bodomiselnosti, delno pa tudi, da so po drugi svetovni vojni uspevali le moški literarni ustvarjalci in da je bil zgodovinski roman Ilke Vašte napisan v neugodnem času. V zadnji študiji Slovenska književ- nost v medkulturnem kontekstu avto- rica razmišlja o položaju, pomenu in vlogi izbranih del slovenske književ - nosti v medkulturnem prostoru. Osre- dotoči se na prostor Srednje Evrope, v katerem je nastajala slovenska lite- ratura, in ob tem vključuje avtorje, ki so skušali opredeliti srednjeevropski prostor: Tineta Hribarja, Lada Kralja z esejem Srednja Evropa in sloven- ska literatura (2005), Draga Jančarja z zbirkama esejev Terra incognita (1989), Privlačnost praznine (2002) in s postmodernističnim romanom Galjot (1978) ter Milana Kundero z esejem Tragedija Srednje Evrope (1983). S. Borovnik podaja Jančarjeve misli, da smo Slovenci le z odprtostjo dosegali umetniške dosežke in da se mora Slovenija odpirati v evropski prostor. Navaja tudi besede Kundere, ki izpostavlja večkulturni in medkul - turni prostor Srednje Evrope, večje - zičnost in večnacionalnost. Tako v študiji avtorica poudari nujnost kon- cepta večkulturnosti in medkulturno - sti v literarni vedi, v katero vključuje raziskovalce istega mnenja, kot so Krištof Jacek Kozak, Vesna Mikolič in Jola Škulj. V zvezi z medkultur - no problematiko S. Borovnik omenja še literarna dela Ferija Lainščka, ki obravnava medkulturnost v Prekmur- ju v romanu Namesto koga roža cveti (1991), in romane Marjana Tomšiča Šavrinke (1986), Zrno od frmentona (1993) ter Grenko morje (2003), v ka- terih je tematizirano slovensko istrsko večkulturno in medkulturno okolje. Avtorica nadaljuje s temo dvo- in večjezičnosti v literaturi, jezikovnih prestopanj (Brina Svit iz slovenščine v francoščino, Josip Osti iz srbohrvašči - ne v slovenščino) in mešanja različnih jezikov, ki se pojavlja npr. v romanih Lojzeta Kovačiča Resničnost (2004), Prišleki ( 1 9 84 / 8 5 ) in Go rana V o j n o - vića Jugoslavija, moja dežela (2013). Avtorica v besedilo vključi še tuje in domače raziskovalce, ki se ukvarjajo s tem področjem: Strutza, Zimo, Dem - becka, Gramlinga, Juvana, Lebna, Koronovo in Mlačnika. Sledi avto - ričino preučevanje del z večkulturno in večjezično problematiko ter analiza primerov dvojnih identitet v slovenski književnosti, npr. Louisa Adamiča, Petra Handkeja, Maje Haderlap, Alen- ke Jensterle Doležal in Lidije Dimkov - ske. S. Borovnik omenja pomembno vlogo literarnega prevoda v globa- liziranem svetu, tako se naslanja na — 190 — Slavia Centralis 1/2023 Ocene, zapiski, poročila – Reviews, Notes, Reports spoznanja poljske znanstvenice Bože - ne Tokarz, ki se znanstveno posveča zlasti poljsko-slovenskim literarnim odnosom in opozori na posredovalno funkcijo prevoda, nosilko medkul- turne komunikacije, ter na to, da se mora prevajalec vživeti v vlogo dru - gega in v njegov prostor, prevajalce pa imenuje ambasadorje tujih kultur in literatur. Na temo večkulturnosti v povezavi z vprašanjem ohranjanja nacionalne identitete S. Borovnik vključuje dognanja sociologa Rudija Rizmana, misli pisatelja Draga Jan - čarja in prepričanje drugih literarno - vednih strokovnjakov, ki pojasnjujejo, da se identiteta zmeraj vzpostavlja ob soočenju z Drugim. Monografija je bogat in izviren prispevek k medkulturni literarni ve- di, saj obravnava številne slovenske ustvarjalce, priseljence, izseljence in pripadnike manjšin, katerih dela od- slikavajo nenehen razvoj medkultur- nosti, odprtost in spoštovanje drugih kultur. Avtoričino raziskovanje se usmerja na pomembnost sprejemanja večkulturnosti in medkulturnosti ter dokazuje, da enojezični in enonacio - nalni model književnosti ne obstaja. Tina Kraner kraner.tina@gmail.com 1 Sprva v organizaciji Jožeta Toporišiča, kasneje Marka Jesenška. Narečno besedje slovenskega jezika. V spomin na akademikinjo Zinko Zorko. Ur. Marko Jesenšek. Maribor: Univerza v Mariboru, Univerzitetna založba, 2022. (Mednarodna knjižna zbirka Zora, 148). 294 str. Julija 2022 je kot 148. knjiga v zbirki Zora pri Univerzitetni založbi Univer - ze v Mariboru pod uredništvom Marka Jesenška izšla znanstvena monografi - ja, posvečena akademikinji, Zoiso - vi nagrajenki in zaslužni profesorici Univerze v Mariboru – dialektologinji Zinki Zorko (1936–2019). Zajema šti - rinajst samostojnih znanstvenih se- stavkov, ki se dotikajo narečjeslovne tematike, mestoma tudi v navezavi na delo profesorice Zorko. Avtorice in avtorji prihajajo z različnih znan - stvenih institucij, in sicer SAZU, ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Zgodovinski inštitut Milka Kosa), Univerze v Mariboru, Univerze v Ljubljani ter Univerze v Celovcu (Inštitut za slavistiko). Prvi prispevek predstavlja Zinko Zorko v povezavi s Pleteršnikovimi dnevi, tj. tradicionalnim mednaro- dnim znanstvenim simpozijem, ki v Pišecah, rojstnem kraju slovaropisca Maksa Pleteršnika, potekajo od leta 1996. 1 Avtor Marko Jesenšek izpo- stavlja, da je bila Z. Zorko od vsega začetka aktivna udeleženka pišeškega simpozija in da je bila prva dialektolo- ginja, ki je »vsestransko in popolno« obvladala severovzhodni narečni pro - stor (Jesenšek 2022: 15). Podrobneje predstavlja njene razprave, vezane