PETAR ŠEGEDIN: ČRNI SMEHLJAJ
(Črni smiješak, Matica Hrvatska, Zagreb 1969)
Za hrvatskega pisatelja Petra Šege-dina bi lahko rekli, da je ustvarjalec, ki ga neprestano okupirajo nerazčiščeni
Književnost
človeški problemi do življenja, časa, pa tudi nostalgičnost do svojega rodnega kraja. Medtem ko je v svojem prvem romanu Otroci božji (1946) prikazal siromašno dalmatinsko podeželje, izkrivljene značaje, ki jih je s svojimi zloveščimi vplivi ustvarila ka-
537                                                                                                              Strindberg in Čehov
538
Miha Mate
toliška cerkev, v drugem, Osamljenci (1947), komplekse in histeričnost dez-orientiranih intelektualcev predvojne Jugoslavije, pa se nam v svojem najnovejšem romanu, Črni smehljaj, predstavlja kot romanopisec meditativne proze, ki prefinjeno analizira svet svojih glavnih junakov.
Črni smehljaj je svojevrsten roman, pisan v novelistično-epistolarni obliki. V devetih pismih —¦ novelah (Razgovor ali v restavraciji Pod staro uro, Dež, Tako, Mesečina, Živeti, Šumenje morja, Črni smehljaj, Figarov pir in Čas), ki jih dopolnjujejo in povezujejo avtorjeva razmišljanja, spoznamo okrutno in nikoli zadoščeno tavanje osamljencev, katerim se pravo življenje izmika in vedno pripelje do brodoloma. Vendar ta njihov propad ne nastopi iznenada, čeprav je vse to »igra okrog smrti«, sestavljena iz drobnih življenjskih malenkosti, ki se nikoli ne morejo povezati v bistvu in ga totalno odkriti. Ko Silvester, junak prve novele, spozna, da je življenje le pokvarjena prevara, zaprta v fatalistične drobce, ki se »hočejo pokazati kot bistveni«, se usmrti in s tem dokaže, da je smrt edino potrjevanje resničnosti. Vse drugo pa je zanj zmaličenje v koščke in »le tu in tam lahko najdeš nekaj, na kar se lahko osloniš in po-letiš.. .«
Drugačen je lik glavnega junaka romana — Charlesa Marona. Ta stopa skozi »vrata jeze sveta«, poskuša odkriti skrivnost življenja. Toda za vse to je že prepozno. Na starost mu ostanejo le spomini, sanje, ki jih v njem prebujajo dež, mesečina, šumenje morja in prekasno spoznanje, da se da vseeno živeti. Ostaja le črni smehljaj, pust in nedoživet, kot je bilo ne-doživeto njegovo življenje. V to njegovo sanjsko in melanholično razmišljanje so spretno vtkane različne zgodbe ljudi, ki nesrečno propadejo pri iskanju večnih človeških vrednot: ljubezni,
smisla, pa tudi odkrivanje samega sebe. Charlesovi spomini so torej samo kompenzacija spoznanj o življenjski zgrešenosti. Rad bi vsaj enkrat sam-krat dejal, kot žena v noveli Dež: »Srečala sem človeka, s katerim sem doživela sama sebe!« Toda ko vidi, da je prav s tem pravzaprav bilo uničeno njeno življenje, ko se njen mož poskuša istovetiti s človekom, s katerim je bila za trenutek srečna, se vrne zopet na začetek svoje poti in do spoznanja, zaradi katerega se je ubil Silvester. To je nezmožnost približevanja; s tem da postaneš srečen, nehote onesrečiš drugega.
Charles tudi v ljubezni ne najde rešitve (novela Živeti), čeprav se mu za trenutek zazdi, da je ujel čas in teče z njim ... Toda tu je slepec, kateremu je ukradel ljubljeno osebo in ga osiromašil za poslednji žarek svetlobe, ki mu je še sijala v očeh. Zato se v spominih na lepo dekle nenadoma zdrzne in pravi: »Potoval sem s svojimi rokami po njenem telesu in občutil, kako se moja beseda izgublja v blaznosti. In zopet sem izmeril svojo bedo.«
In kaj naj bi bilo pravzaprav življenje? (Šumenje morja) tudi na to ne da Šegedinov junak končnega odgovora, kajti »toliko je sil, ki ustvarjajo tisto, kar živimo in imenujemo življenje, a mi smo samo ena sama samcata njegova komponenta«. In kaj lahko stori eno samo bitje, eno samo med tisoči in milijoni? Zelo, zelo malo... Torej Šegedinov junak pride do spoznanja, da mora človek gledati na življenje kot gledalec v gledališču, in ne kot človek, neposredno zainteresiran v .oblikovanju dogodkov. Dogajanje je torej zmaga ali poraz. In prav to je tisto, kar še povečuje njegovo brezno do vsega, kar je poskušal v življenju, kajti zanj je bilo dogajanje le nekakšna, večno privlačna zanimivost, daleč proč od zmage. Prav zaradi tega se Charles
539
Petar Šegedin: Črni smehljaj
tudi izgubi iz tega življenja, kot da ga ne bi nikoli živel. Odide neopazno in skrivnostno in prav zaradi tega zbudi v ljudeh, ki so ga nazadnje videli, upanje in vero, da se bo vrnil mednje in jim bo prinesel veliko zmago. To pa je tudi njegova prva in edina zmaga. V svojem večnem iskanju za svojim »sidrom« resnice se je razpršil v majhnih, nebistvenih dogodkih, medtem ko je »hotel hoditi nad njimi«. Zgorel je torej v »ozonu« svojega lastnega jaza. Prav tu pa se tudi srečamo o smislu umetniškega ustvarjanja. Ze samo to, da je roman sestavljen iz pisem, od katerih je vsako zase novela, nam dovolj jasno pove, da je Šegedin poskušal odgovoriti tudi na to vprašanje. In prav tu se ustvarjalec — Šegedin poistoveti s svojim glavnim junakom, saj pravi, »da bo v bralcu, ko bo prebral roman, ostala negotovost.« To pa je princip večnega ustvarjalčevega iskanja, »kajti zanesljivost ni bila resničnemu umetniku nikoli dober prijatelj.«
Šegedin postopoma odkriva dramatične dogodke in notranje impulze svojih junakov. Pri tem pa prihaja vedno do spoznanja, da je ostalo nekaj nedorečenega, nepojasnjenega. In prav to nedorečeno in nepojasnjeno ga sili k novim iskanjem, k skrbnemu preučevanju svojih glavnih junakov. Pred sabo imamo torej moderen psihološki roman, v katerem vsako stanje človekove duševnosti, njegovo razpoloženje, vsaka življenjska situacija sprosti v pisatelju precizno psihološko analizo, prepojeno z notranjo obrazložitvijo.
In ne samo to; s samimi simboličnimi naslovi pisem oziroma novel, s skrbno podano metaforičnostjo, z izbranimi lirskimi izrazi, z opisi narave, ki povečujejo resignacijo življenjskih situacij glavnih junakov, pa nas je Šegedin prepričal tudi o poetičnosti svojega dela. Prav zaradi vseh teh kvalitet lahko roman Črni smehljaj uvrstimo med najvidnejše stvaritve povojne hrvatske proze.
Miha Mate