Jurij Kozina.
(Naš človek.)
INa hribčku cerkvica stoji,                  Kozina gtuh je, napo! slep,
v zvoničku bingabom brenči,               kozici gleda le na rep,
da se razlega črez doline                    ki vedno stresa z njim in maje
tja k bajti Jurija Kozine.                     ter znamenja različna daje.
Kozina je že star možak,                    Na hribčku zvonček zabinglja,
veselje dela tnu tobak,                        kozica z repkom pomahlja;
ki poteguje ga iz pipe,                       Kozina brž klobuček sname
izrezane iz mehke lipe.                       in na ves glas moliti jame.
Pri bajti žive ni stvari,                       Kozica krepko zamahlja:
le koza Liska tam živi,                       »Čast Bogcu, da sva še živd!"
ki prosto se krog bajte pase,              Kozina zopet se pokrije
kjer trava in grmovje rase.                 in za kozico v hram zavije.
V noč bajtica se potopi; Kozina pa s kozico v nji na slami sanja sen sladkejši kot kralj na svili najmehkejši!
Fr. Rojec   .