Venceslav Winkler:
Fesem delavskih otrok.
Naše nebo se pripravlju na oeliko zimo, mi pa z rokami kot množica silna pomlad v deželi držimo.
Kruha bi radi, ioplote bi radi. dobrote bi radi,
pa smo priklenjeni k težkim nebesom,
moramo zemljo v osemirju drzati,
venomer o zvezde bleščeče upirati irudne oči,
čakati, ves čas se bati,
da se v ostčju peklenskem potres ne zbudi.
To je pri vas kakor x> praoljicah daljnih lepo: hišice bele, vriooi in ose polno rož po Hoadi. Nas pa nikjer uec srca ne poznajo, stroji železni nam  uro in dan šepetajo.
Ampak,  mi  zemljo držimo  s pesimi,
da ni mogoČe ji pasti,
oee ji naš zalioa s soojo lcrvjo,
da ji bo lahko coeleti in rasti.
Driimo, drzimo,
priklenjeni k težkim nebesom,
sebe in vas!
Bog natn je dal blagoslooljene ure,
pa smo podobni velikim dreoesom,
Sredi najvišjih vrhov se blešči nas obraz,
gtneje se sanjam in gleda,
ko gasnejo v daljnih globinah
slabosti in cos.
12