XIV. letnik.
V Gorici, dne 29. novembra 1900.
48. številka.
Izhnja vsak Četrtek • b 10 uri dopoldnr. Rokopisi se ih* vračajo. Nefrank ovann piama no no 8|>r«'-;c majo
Cona listu maSa ■ celo leto 4- kron«, ta pol li la 2 krom. Za manj premožno ta colo loto 8 krono, ta pol lota K 1 • BO. Za Nemčijo je orna listu 6 K, za drugo detolo izven A vslrijo 6 K
Roknpisoiiprejenia „N»rodna Tiskarna" t Gorici, ulica Vet-turini St 9.
Naročnino 1 n naznanila s pr <*j •• ma u( ravništvo, (Sorica, Someniska ulica At. 16. Posamezne številke at* prodajajo v tobakarnah v dolski ulici,Nunski ulici, na Josip Verdijevem te-kaii^ču nasproti mestnem vrtu. pri Vaclavu Haumgartl v Korenjaki ulici in na Korcnjskem bregu (Biva (lorno) St. 11. po 8 vin.
Oplaši in poslanic« s«* računijo po p«*tit vrstah in sicer: »Je se tiska enkrat 1 i v., dvakrat 12 v., trikrat 10 v. Večkrat po pog d bi.
Izdajatelj in odgovorni urednik : Ivnu Itajt v Gorici
Tiska ..Narodna Tiskarna** (odjjov. L. Lukeiič) v Gorici.
t Pesnik Simon Gregorčič.
\ evca z nebeško liro ni več med nami. Sicer smo spričo bolezni, ki je bila skoro neločljiva družica vitkega telesa, skoro nepretrgoma trepetali zanj, a vendar nikdo ni pričakoval, da trda usoda tako nenadoma na njem poskusi svojo brutalno silo. V soboto zjutraj ga je poljubil črni krilatec in pevec je zadremal, da se prebudi — na svetu slajših harmonij.
V	mojem srcu pa je takrat nekaj zavpilo, da se je zopet završila ona pretresljiva tragedija v življenju našega naroda, ki ima kot nekak stalen refren uso-depolno jedro, da so naši le - - grobovi.
Simon Gregorčič je bil duhovnik, vzor duhovnika. Kolikor-krat sem se, prebiraje Mažu-raničev veličastni ep, divil čudoviti sliki tistega vzor-svečenika v 3. spevu, ki
.ne resi ga ni srebro ni zlato, nego kriepost i mantija crna,“
vselej mi je srce reklo: „Ta utelešena ljubezen do rodne grude pa do Kristove vere, to ti je ves naš Gregorčič.
A Simon ni bil samo rim-sko-katoliški duhovnik. Če je res poezija »poslanka mila iz neba" in od božanstva navdahnjen pesnik njen srednik med nebom in zemljo, njen svečenik in namestnik na zemlji, tedaj je bil Gregorčič skoz in skoz tudi svečenik boginje Poezije. Prav istotako kakor pred žrtvenikom božjim, je bil Gregorčič tudi v svetišču, ki
v	njem kraljuje modrica pesništva,
.Slovenija zdaj je pevca z g u h i I a."
Po Stritarju.
besede**.	Ako	ti je do tega, da zveš, kaj je poezija,
ne stikaj	po	učenih	knjigah za odgovorom, vzatni in
beri, kako je „srce človeško sveta stvar", da iz nedolžnega očesa „seva celo ti nebo", kako ..cvetje je rahlo", kako se duh ponosni ne upogne, da „duli plemeniti sam bo nosil boli*4, kaj je žar ljubezni domovinske in kaj premore moč ljubavi do zadnjega Drata „ilolvoia;‘, česa prekipeva pevčje srce ,.na po-tujčeni zemlji" ali ob zapuščenem grobu, kaj občuti nevesta,	ko	motri	„obroček drobni, svetlo stvar"!
Vzatni in beri. kakor ti je ravno pri srcu in videl in slišal boš, rkar gledalo ni oko, ”ho ni čulo posvetno", in občutil, kaj je sveta poezija ! — — Z nepopisno bolestjo stoji sklonjena čez rob svežega groba objokana mati Slovenija, zroč globoko doli v mračno tmino, kamor so ji ravnokar položili sina, ki jo je ljubil s tako čisto ljubeznijo kakor morda še nobeden njenih otrok in ki je bila nanj ponosna pred svetom. S potrtim srcem ihti ob odprtem grobu slovenska mladina, ki jo je vzorni sin matere Slovenije negoval z zlatim srcem in ji kazal pot do svetlih vzorov. Utopljen v morje žalosti posluša zbrani narod, da
„kar je črna zemlja dala, vzame črna zemlja spet.”
„vriedan sluga vredn’jeg gospodara“. Z rahlim poljubom na čelo ga je Poezija uvedla v svoje svetišče, a zajedno s tem poljubom je jedva slišno dehnila besede: „Pevec boš in mučenik!" —
Pa kaj je pesen, da vživa toliko slavo, kdor v sebi čuti poezije božji dar? Vsi odgovori, kar jih je do danes na to vprašanje, izražajo, da bi bilo lažje reči, kaj ni pesen. Saj je pač bistvo vse umetnosti prav to, kar se ne da izraziti z besedo vsakdanjega zemljana, ker ..misel se brani in čut oklepa okorne
Kaj čudo, če jim duša v tej bolesti ne more umeti, kako se naj srce, ki je v sebi nosilo pekel in nebo, zadovolji z ozko, temno celico, kjer ni zlatega solnca. Še le refleksija, ki rada sledi skrajni bolesti, vlije v srce kapljico hladila, češ: Le telo goriškega slavca je zapadlo silam temnega groba, a njegova pesem bo donela, dokler bo se pelo »Nazaj v planinski raj!“ in dokler deklamovalo „01jki“.
— a—
Življenje Simona Gregorčiča
Tužno je v pondeljek zjutraj Jutri-palo srce nešteti množici slovenskega naroda, ki se je na »Goriščeku" poslavljal od zemeljskih ostankov svojega pesnika-ljubljenca. Poslovilni govor prof. g. Ber-buča in tako priložila pesem »Nazaj v planinski raj“, sta privabila solze iz mnogih oči, vzdihe iz mnogih prsi.
Značilna je za rajnega pesnika njegova zadnja volja, naj mu truplo počiva na pokopališču rojstne vasi, pri Sv. Lovrencu na Libušnjem. Kdor le nekaj pozna njegove poezije, ve kako rad se je bavil Gregorčičev duh s svojimi domačimi planinami, ž njih hčerko bistro Sočo, in z vsemi prirodnimi krasotami očetnega kraja.
Pokojni Simon se je rodil 15. oktobra 1844 na Vršnem h. št. 17, pol ure nad Libušnjem, v prijazni gorski vasi, ležeči pod mogočnim Krnom na levem Sočinem bregu. Spominu na te kraje je posvetil svoje najlepše stihe, kakor n. pr. v »Pastirju1*:
Oj, pašniki sončni, lesovje temno,
vi	viri, potoki studeni, ti slap moj grmeči, ti selo mirno, pri srci ko nekdaj ste meni!
Oče mu je bil Jarnej, posestnik srednjevelike kmetije, razumen mož, ki je dal svojega drugorejenega sina Simona v Gorico v šolo. Po dovršeni nemški vadnici je v jeseni I. 1856 stopil v gimnazijo. Ker je bil izvrsten dijak, je bil v tretji šoli sprejet v tedaj osnovano deško semenišče, kjer mu je bil ravnatelj blagi duhovnik Razpet. V družbi z drugimi idealnimi dijki se je privatno učil slovenščine, ki tačas na gimnaziju še ni bila učni predmet. Zraven se je bavil posebno s čitanjem klasikov. Tačas že je pošiljal Janežiču v Celovec pesmi za „Glasnika“ L. 1864 je z izvrstnim uspehom prestal maturo. Na gimnaziju je imel na mladega Gregorčiča najbolj blagodejni vpliv prof. Šolar, poznejši šol. nadzornik v Dalmaciji.
Nadebudni mladenič je vstopil v duhovsko semenišče v Gorici ter je bil v tretjem letu bogoslovnih študij posvečen v mašnika dne 20. oktobra 1867. Novo sv. mašo je pel pri sv. Duhu na Libušnjem 27. okt. i. 1. ter je potem končal še zadnje leto študije v Gorici.
Prvo službo je imel kot kapelan v Kobaridu. Bil je vnet dušni pastir, a obenem goreč narodni delavec. Odlikoval se je kot govornik v cerkvi, a velikokrat ie nastopal tudi v .Čitalnici", kateri je bil ustanovitelj, ter je bodril ljudi s šaljivimi in poučnimi govori; sam je tudi izvežbal pevski zbor.
L. 1873. je prišel za kaplana v Ri-henberk. Zaradi slabotnega zdravja je mora! začasno v pokoj. A že naslednje leto 1882. je prevzel lahko službo vikarja na Gradišču poleg Prvačine. Isto leto je izdal prvo knjigo svojih poezij, ki je imela tak uspeli, kakor pač dotedaj nobena slovenska knjiga. Sledeče zbirke so izšle 1. 1888, 1902 in Job I. 1904. Od
1.	1887. je živel v stalnem pokoju v prijazni hiši na griču poleg Gradišča; zraven hiše je imel lep vinograd. A oboje je prodal pred tremi leti ter se preselil v Gorico, kjer ga je minulo soboto dohitela neizprosna smrt. Na Gradišču je rajni pesnik hudo trpel, posebno bolečine v nogah, tako, da večkrat dalje časa niti iz hiše ni mogel. Odkar se je i bil preselil v Gorico, je bilo njegovo zdravje boljše, in v krogu zvestih prijateljev mu je postal večer njegovega življenja dokaj prijeten.
Z velikim zanimanjem je zasledoval do zadnjega kulturni napredek Slovencev sploh, posebe goriških Najbolj so mu bili pri srcu naši šolski zavodi v mestu in nobene priložnosti ni opustil, če je upal izprositi kaj podpore za nsš „Šolski Dom" Rad se je imenoval »berača Šolskega Doma“. Ko je letos potoval po Kranjskem in tam obiskoval svoje znance, je tudi nabral v ta namen lepe svote.
Političnega boja se rajnik ni udeleževal, a odločno je obsojal surove nastope goriških liberalcev ter p i s a r e n j e »S o č e“ in .Slov. Naroda". V Dornbergu, kjer je častni občan, se je udeležil dvakrat občinskih volitev ter oddal svoj glas za kat. stranko. Zato je bil tudi surovo napaden v liberalnih listih.
Skromen značaj je bil rajni Gregorčič in se nikjer ni silil naprej, a vendar ga je vse v Gorici spoštovalo in čislalo. Danes šele čuti slovenska družba našega mesta, bolj kot ostala Slovenija,
kaj je izgubila z osebo rajnega pesnika. Moč in posebnost njegovega duha nam zdaj bolj, kot sicer kdaj živo prihaja v spomin
Zadnji dnevi. — Smrt.
Večkrat se je shajal nepozabni pokojnik s svojimi prijatelji pri »Zvezdi". Tu so se razgovarjali med seboj o raznovrstnih vprašanjih in vse ga je zanimalo. Dne 15. t. m. zvečer je bil zopet enkrat pri »Zvezdi". Bil je vesel in dobre volje. Razgovarjali so se o njegovih delih. Rekel je, da nima še toliko, da bi zadostovalo za cel zvezek, da bo torej potreba še kaj narediti. Pogovor je nanesel tudi na kap, ki ga je že enkrat zadela. Ko je odhajal, je stisnil svojemu prijatelju profesorju g. Ivančiču roko nenavadno krepko.
Doma je delal nenavadno dolgo v noč. Drugo jutro, t. j. v petek, je vstal nenavadno živahen in dobre volje. Ob
7.	uri je maševal pokojnik doma v svoji kapelici. Pred epistulo se mu kar naenkrat začne zapletati jezik, da ni mogel več razločno moliti. To je opazila takoj njegova služabnica in mislila, da mu je slabo. On pa stopi na prag in pravi: „Nemorem več, nemorem! Zadela me je kap“. Brž so poklicali zdravnika dr. Breclja. Dr. Brecelj ga je našel sedečega pri mizi, na kateri je ležalo sv. pismo, več popisanih papirčkov in pa zapečateno pismo z napisom: „Moja oporoka". Rekel je zdravniku, naj ga le pusti umreti, češ: „Ker sem sklenil račune svojega življenja". Zahteval je spovednika, a v posteljo se je branil iti in je dejal, da hoče umreti izven postelje. Med boleznijo je dr. Brecelj dvakrat poklical v posvet zdravnika g. dr. Aleksija Rojca. Prvotna dva dni je bil bolnik precej zmeden, a od nedelje do srede je bil pri zavesti, tako, da so zdravniki imeli upanje, da okreva. Sicer ga je napadala njegova stara bolezen zlatenica, a vendar bi morda bil okreval, ko bi v sredo ne bila pritisnila pljučnica. Bolnik, prezgodaj ostarel in splošno oslabel, ni bil kos temu napadu. Vedno bolj je slabel in v petek so mu moči vidno pešale. Katastrofo so pričakovali že ponoči, Le tupatam se mu je za malo trenutkov vrnila zavest. Pet minut pred smrtjo je bil pri polni zavesti. Ko so mu podali v roko sv. razpelo, ga je krčevito pritisnil na umirajoča ustna in poljubil. Pri njegovi postelji so bili zbrani: njegov bratranec župnik, pos-trežnica, izpovednik in prijatelj kapucin oče L i n ter dr. Brecelj. V soboto dopoldne ob 10. uri 10 min. mu je nehalo utripati srce in Simona Gregorčiča
—	n i b i I o v e č.
Gregorčičeva smrt in slovenska javnost.
Kakor blisek je šla po širnem slovenskem sveta pretresajoča novica: „N a š Simon Gregorčič je umrl" Vsi slovenski listi so prinesli to vest. Goriški listi so priredili posebne izdaje, drugi pa so prinašali med novicami nekrologe, posvečene spomina umrlega. Baz hiš tukajšnjih Slovencev so še isti da zavihrale črne zastave. »Slovenska Čitalnica11 je odpovedala svoj koncert z plesom, ki bi se bil imel vršiti v soboto zvečer. Tadi po dragih slovenskih mestih so visele črne zastave v znak, da je preminul največji slovenski pesnik nove dobe, ljubljenec slovenskega naroda.
Oporoka.
Oporoko so odprli v soboto do-poladne na sodišča v navzočnosti sodnega svetnika g. K u t a r j a in g. prof. Ivančiča, ki ga je pokojnik določil za izvrševalca svoje oporoke. Za glavnega dediča imenuje v oporoki ljubljeni »Šjlski Donr. Nadalje določa med drugimi, da ga morajo pokopati na Libušnjem pri Sv. Lovrencu, da naj bo pogreb popolnoma preprost ter da ga ne smejo secirati.
Na mrtvaškem odru,
V	soboto popoldne in v nedeljo so romale množice slovenskega IjuUtva iz Gorice in bližnje ter daljne okolice na Gorišček, kjer je ležal mrtvi pesnik. A ne samo Slovenci, tudi Italijani so prišli kropit „velikega pesnika Slovencev*. Ob krsti je delala neprestano častno stražo dvojica Sokolov. — Obraz pokojnika je bil miren in svečanosten. V nedeljo po-poludne je bil dohod občinstva za nekaj casa zabranjen. ker bo jemali mrliču masko. Dr. Brecelj in kipar Peruzzi sta izvršila to delo, ki se je popolnoma posrečilo. Trikrat je mrliča fotografiral tukajšnji fotograf Jerkič, naslikal ga pa 1 je profesur G v a i z. Obiskujoče občinstvo,
ki ga je bilo vedno vse polno, si je s posebnim zanimanjem ogledovalo mali altarček v hišni kapelici, kjer je pokojnik vsak dan maševal. Še vedno je ležal ondi oni mašni plašč na altarju, kamor so ga položili, ko je zadela rnašnika kap, mašne knjige so ležale ravno tako na svojem mestu, le zaprla jih je strežnica.
Mrtvaški sprevod.
Lep in naravnost veličasten je bil mrtvaški sprevod. Po ulicah, koder se je sprevod pomikal, so vihrale raz mnogih hiš črne zastave, iz okenj, kjer prebivajo Slovenci so visele manjše zastavice in črne preproge. Trgovine so bile na Kornju in Gosposki ulici zaprte vse, razu n sledečih : Del Piero, Orzan, jud Steiner in Delcliin. Na Travnika pa ni zaprl noben laški trgovec. In ravno ti ljudje žive po večini od Slovencev!
Več tisoč ljadi se je zbralo včeraj zjutraj na Goriščeku za zadnje spremstvo blagemn pokojniku. Nekako ob 1/i9 zjutraj se je začel pomikati sprevod. Ob Btraneh po ulicah je stalo ljudstva vse polno. Takoj za križem so korakali deški razredi „Šolskega Doma“ s krasnim vencem spredaj, ki je imel na trakovih napis: »Šolski Domu svojemu dobrotnika.
—	Za tem je prišla deška vadnica, nato realka in gimnazija. Vsaka šola je nosila spredaj lep venec. Za šolami so ili redovniki in za temi je korakala čaBtna straža 40 Sokolov iz Gorice in Solkana. Takoj za tem je korakal preč. g. prelat Gabrijelčič kot dnhovnik obrednik z obilno aziBtenco, nakar se je pripeljal voz z venci. Vencev je bilo veliko in krasnih. Ni nam še z gotovostjo znano, koliko je bilo vseh vencev, gotovo pa nad 20. Med temi omenjamo pred vsem venec, ki ga je poslala na pesnikovo krsto „Mitica Slovenska*, potem venec, ki so ga položili na krsto „Svojemu ožjemu 8orojakuu gg. dr. Gregorčič, profesor Ivančič in vadniški učitelj Sivec. Lep je bil tndi venec goriških gospa in gojenk višje dekliške šole v Ljubljani. „Srojemu prijatelju-1 je položil na krsto venec ljubljanski župan Ivan Hribar. Vence so darovali še; Učiteljstvo društva .Šolski Dom* — dične-mu pesniku, učenke pripravnic, ačenke obrtne šole v „Šolskem Doma“ — slavnemu pesniku, nčenke ljudske šole v „Š ji-skem Domu" — Mecena pesnika, „Š)I-ski Domu — Kateheta in dobrotnika in pa dekliški pripravnici — Odličemu pesnika I — V dragem vozu se je vozilo pokojnikovo traplo. Ob obeh straneh krste je korakala častna straža, obstoječa iz gospodov:	Dr. Pavletič, sodni
svetnik G a b r i j e 1 č i č, profesor Ber-b u č, profesor Čebular, dr. Dereani in dr. Piki. Nadalje je ob vsaki strani svetilo po troje semenišnikov in korakala sta poleg tudi po dva Sokola.
Za krsto so korakali sorodniki in bližnji sorojaki, za ten duhovniki in se-meniščniki, katerih je bilo nad 100. Nato fankcijonarji in depntacije. Omeniti nam je okr. glavarja goriškega dvor. svetnika grofa Attemsa, okr. glavarja sežanskega Bebeka, barona VVinklerja, dv. svetnik viteza Klodiča-Sablados-kega, šol. nadzornika Kan te ta, iz Sežane, šol. nadzornika F in žgarj a, župnika Aljaža, beneškega Slovenca profesorja T r i n k a, notarja Gruntarja, svetnika Višnikarja, župnika B e r-lica, Vrhovnika, ljubljanskega župana H r i b a r j a, pesnika Medveda, pisatelja Mešku, Bodnega svetnika Rotarja, ravnatelja Simziga šolskega svetnika Križniča, zastopstva raznih občin, med njimi sežanskega in mirenskega župana, zastopstva tukajšnjega ..Katoliškega delavskega društva" z zastavo in .Delavskega podpornega društva*1 z zastavo. Kar je bilo zastopanih zunanjih društev, so bila brez zastav, ker je okr. glavarstvo prepovedalo zunanje zastave pri sprevoda. Zastopano je bilo po večji depntaciji »Katoliško del. društvo" in ^Podporna blagajna" iz Mirna.
Za temi je prišlo inoško občinstvo, ačiteljišča z vencem, dekliška vadnici z vencem, dekliški razredi „Šolnkega Doma" z vencem in naposled ostaio žensko občinstvo.
Skoro pol ure je trajal sprevod. Pogled na pestro množico na Travniku je bil veličasten. Medtem pa se je krsta v cerkvi ob običajnih molitvah blagoslov vila. L*»po je zapelo v cerkvi „G asbeno in pevsko društvo** žalostinko »Blagor mu'. Navzoč je bil v cerkvi tudi prevzv. knez nadškof dr. Sedej. Po določenem reda se je sprevod nato zopet pomikal nazaj na Gorišček, kamor je dospel okrog
'/jlO. Tu je že čakal drugi voz j katerega se je imela preložiti krsta.
Zadnji pozdrav.
Predno bo vzeli krsto ven, je naravnost ginljivo izpregovoril dež. odbornik g. prof. B er buč pesniku v zadnji pozdrav:
(Obrnjen proti krsti.) In sedaj tudi Ti, dragi Simon, nas zapuščaš, — tudi Ti se vračaš nazaj v planinski raj, kamor Te je vedno vlekel „zlatih dni spominu I
In zakaj ravno sedaj,
„— ki tam zimski dan visi nad bregom,
čez dol besni leden vihar,
in gozd in plan ječi pod snegom* ?
Zakaj ravno sedaj ?
„Glej, tu ta dolinski svet, te zlate vinske gorice,
Te nič, Te nič ne miče njih južni sad in cvet ?“
»In tudi to Ti nič ni mar, da prijatelji srčnovdnani Ti kličejo: — Ostani,
Nikar od tod, nikar 1“
(Obrnjen proti občinstva.) Prijatelji dragi, zastonj so vsi naši vzdihi, zastonj e moj klic I Nesprosna smrt je za vedno zatisnila oči pesnika ki til spi, zatisnila oči apostola mirn, oznanjevalcu ljubezni do Boga, do domovine in do slovenskega naroda. Noben klic ga ne zdrami. Pre-fnehalo je biti srce, ki se je neizmerno veselilo vsakega napredka med nami, vsakega aipeha, srca, ki je živelo le za Boga in za srečo in slavo slovenskega naroda. Umrl je mož, jeklen značaj, kateremu ni bila osoda nikdar mila, a vkljnb tema ga ni nikdar upognila. Umrl je peBnik Simon Gregorčič in se vrača nazaj v svoj ljubljeni planinski raj ter nas zapušča za vedno.
Za vedno? — Nel Nikakor ne I Le njegovi zemeljski ostanki se vračajo v domovino, da najdejo mir v domači grudi, dočim ga svet njemu ni privoičil, ni dal; a proizvodi njegove muze bodo vedno živeli med nami, njegov dah bode vedno plaval nad slovenskim narodom, ter nčil njihove sinove še v poznih letih ljnbezni do Boga, do domovine in do naroda. A On je bil naš, je naš in ostane naš, vedno bode živel med nami in med slovenskim ljndsvom. Nikdo, tndi smrt, ta krnta smrt,- ga ne iztrže temu ljudstva.
V	očigled tem dejstvom, kaj naj tu razpravljam, o čem naj govorim?
Naj bridko zdihujem za njim, ko „— našel je na božjem neba, kar tnkaj je zastonj iskal" ? — kakor je sam peval o svojem prijatelja Stresa.
Naj pojem slavo moža, katerega dela slave ?
Naj ustalim — bodisi tudi le majhno sliko o njegovem zlatem značaju, o njegovem trpljenjn in življenja, o njegovi ljubezni do naroda, o njegovih delih itd. ?
Menim, da tn ni pravi čas za to in tndi ne primerno mesto ; uverjen sem tudi, da nikdo tu tega ne pričakuje.
Namen mi je le in naloga, da se v malih in priprostih besedah poslovim od velikega genija zemeljskih ostankov, ki se izročajo materi zemlji.
(Obrnjen zopet proti krsti.) Isvršu-joč ta namen in to nalogo, obračam se zopet do Tebe, dragi Simon :
„Kmalu boš mirno tam spal, na griču zelenem ob Soči,
Vam mrtvim živo šnmljajoči, tam gori pri svetem Lovrencu,
Kmalu atal Ti bo grob,
„kjer Tvojih pradedov nebrojen spi
[trop**.
Obljubil si, da tačaB vsak da ob polnoči zapnstiš svoj grob hladan in gledal bodeš, kaj dela Tvoj rod. A jaz dostavljam še prošnjo: Blagoslovi tudi iz nebeških višav svoj rod, blagoslovi slovensko Ijndstvo 1
S to prošnjo preidem h koncu. V imenu Tvojih prijateljev, v imenu znancev in čestilcev, sploh v imenu slovenskega naroda izročam Ti zadnji pozdrav: Z Bogom,S.mon, z Bogom! Počivaj mirno v domači zemlji! Zimljica Ti bodi lahka !
Nato je krasno zapel mešani zbor »Glasbenega in pevskega društva" pesem: »Nazaj v planinski raj I"
G. dr. Os\vald se je nato še v imenu mladine poslovil od zemskih ostankov nepozabnega pesnika z besedami : nVeliki pesnik! V imena naše
(Dalje v prilogi.)
prilop ..Primorstemu Listu" štet. 48' z tat 23. umita 1806.
mladine Ti zakličem na pot „nazaj v planinski raj“ srčni: Zbogom!"
Glasno ihtenje je bilo slišali med poslovilnima govoroma. Več tisoč glav broječa množica je nemo, s trpko tngo v prsih, zrla na krsto, ki je krila zadnje ostanke največjega slovenskega pesnika j nove dobe. Ko se je premaknil voz z ' dragocenimi ostanki, je klicala množica : „Z Bogom!" Možje so vihteli klobuke, dame robce v zadnji pozdrav Simonu Gregorčiču.
»Nazaj v planinski raj.-1
Na dolgi poti iz Gorice do Libuš-njega so spremili mrliča gg. :	Svetnik
Vodopivec, Premrou, vikar Franke iz Oseka, župnik Primožič iz Prvačme, Klavžar in mnogo drugih, med njimi tudi deputacija slov. kat. akad. društva „Zarja‘‘ iz Gradca. Ko je sprevod prestopit pri mitnici mejo goriškega mesta, je bil tu sprejet od solkanske ^Čitalnice*1 z zastavo in od obč. starešinstva. Čitalniški pevci so tu zapeli žalostinko, nakar se je sprevod zopet pomikal naprej do solkanskega pokopališča, kjer so mu pevci zapeli v slovo. Poleg solkanske duhovščinu je bil navzoč tudi grgarski vikar g. Godnič. Enak sprejem je bil v Kanalu, Volčah pri Kobaridu. Truplo pokojnika je sinoči prenočilo v Kobaridu. Danes zjutraj ob 7 je bil pogreb na Libušnjem.
O	tein smo dobili danes še sledečo brzojavko:
Kobarid, 27. nov — Sprevod pesnika Gregorčiča uspel imenitno. Povsod zvonili zvonovi, povsod čakale krsto množice naroda. V Solkanu, Kanalu, Tolminu in Kobaridu so bili veuki sprevodi. Sodelovali so „Sokoli“ in požarne brambe. Danes zjutraj pogreb iz Kobarida v Li-bušnje.
O	sprejemu Kobaridcev se nam še poroča : Deputacija kobariške duhovščine je prišla nasproti mrtvemu pesniku pol ure pred Idrnkem, ostala duhovščina pa vštric Sv. Lovrenca. Zapel se je nRtiiaiem". Idrijski in kobariški ognjegasci so se postavili ob krsti. Vsa cesta je bila razsvetljena, ker je že bila noč. Ljudstva je bilo veliko. Spredaj so korakali šolski otroci. „Čitalnica“ kobariška, katere ustanovitelj je bil pokojnik, je prišla nasproti pred Kobaridom z zastavo. Kobarid sam je bil ves razsvetlen, raz hiš pa so visele črne zastave, večinoma slovenske trobojnice, ovite a črnino. Ogromna množica in vsi uradi so spremili krsto v cerkev, kjer so Be izvršili obredi. Častno stražo so tn opravljali celo noč kabariški gasilci, vsake 2 uri po 4.
iz Kobarida na Libušnje.
Zjutraj ob 7. uri je bila slovesna sv. maša z azistenco, obenem pa še 2 tihi sv. maši. Po maši so zapeli »Rtquiem“. Ko so položili krsto na voz, se je začel sprevod pomikati proti Libušnjem. Pred vozom so korokali šolski otroci, za vozom pa sorodniki, deputacije, uradi in mnogobrojno ljudstvo, gototo 600 —700. Pri mostu nad Sočo se je sprevod ustavil. Tu so se nekateri pogrebci vrnili, pridružili so se pa pogrebu mnogobrojni Libušenjci, Vrsnjani, šolski otroci iz Ladrij in Smasti. Pjd gričem Sv. Lovrenca se je voz ustavil. Krsto bo vzeli raz voza in 4 krepki možje so jo nesli po strmem bregu; ognjegasci pa so nosili vence. Na poti iz Kobarida pa do Libušnjfga so spremljali krsto gasilci iz Kobarida, Idrskega in Tolmina.
Pogreb.
V	cerkvi Sv. Lovrenca je imel nagovor g. Simon Gregorčič mlajši, za govorom je bila sv. maša in po maši pokop. Vse obrede je opravil libušenski g. kurat Leben, ki je vodil sprevod tudi iz Kobarida do Sv. Lovrenca. Nebo je bilo jasno in lepo, v srcih pa je zavladala nepopisna bol, ko je črna prst zaropotala na telesne ostanke nepozabnega našega Simona Gregorčiča. Pokopan je naš pevec z glavo proti altarju, blizo svojega očeta. Visoki vrh častitljivega Krna pa gleda na njigovo gomilo. Ob */2l2. uri je bilo vse končano. — Vseh vencev je bilo 23
Sožalne Izjave.
OJ vseh strani je došlo vse polno Hožalnih izjav, od katerih navajamo sledeče :
Ljubljana, 25. nov. — Dr. Anton Gregorčič, poslanec Gorica. Prosim vljudno, da zastopate jutri pri pogreba „Slovensko Matico*1.
Levec, predsednik
Ljubljana, 25. nov. — „Šolski Dom11 Gorica. —Globoko obžalujoč smrt goriskega slave* slovenski mladini najdražjega pevca, se družimo z vso Slovenijo v žalosti za njim. — Slušatelji in slušateljice meščanskošolskega tečaja v Ljubljani.
Bukovica nad Škofjo Loko. — Globoko ginenim srcem o smrti velikega pesnika in človekoljuba, Simona Gregorčiča, kličem iz dna duše: »Večna slara njegovemu spominu !“
Janko Leban, šolski voditelj.
Trst, 25. nov. — Profesor Ivančič, Gorica. Na bridki izgubi miljenca slovenskega naroda in sina sloveiskih planin žaluje — Tršaška podružnica slov. planinskega društva.
Maribor 26. nov. — „Slover.ska Čitalnica" Gorica. — V brezmejni žalosti objokuje prerano smrt našega najslavnejšega sedanjega pesnika Gregorčiča.
„S!ovenska Čitalnica11 v Mariboru.
Dunaj' 20. nov. — Gregorčič, poslanec Gorica. — Prosim sprejmite sočutje in zastopajte me pri pogrebu slavnega pesnika in izbornega pobratima.
S p i n č i č.
Tolmin, ■ 26. nov. — Slavnemu uredništvu „Goriceu v Gorici. — Ob smrti dičnega pesnika Gregorčiča moje sožalje. „Niso suhd nam prijatlom oči, ko se spomnimo tebe“. Kragelj, dekan.
Koper, 26. nov. — Gospod prof. Ivančič. — S Slovenijo žalujemo ob Tvoji gomili, ki si nam Tzor, kako ljubiti dom. Koperski uč i te I j i šč n i ki.
Sožalno izjavo je poslalo sorodnikom tudi slovensko kat. akad. društvo „Danica“ na Dunaju.
Iz Cerk n a nam poročajo: Vest
o	smrti najboljšega sina slovenskega naroda, nepozabnega pesnika Simona Gregorčiča, je pretresla vse sloje tukajšnjega prebivalstva. V „Gospodarskem domu11 visi črna zastava v znak žalosti. O življenju in delovanju pokojnika se bode tukaj v kratkem vršilo predavanje.
Dodatno še omenjamo, da je pred hišo žalosti pred pogrebom krasno zapel zbor dijakov žalostinko „NaJ zvezdami."
Umrl je mož . . .
Umrlemu pesniku S. Gregorčiču v spomin.
Umrl je mož . . . Zvonovi plakajo . . .
Od mesta našega do zalnje gorske koče gre glas njih žalosten in ž njimi joče po tebi ves slovenski rod . ..
Ob knjigi tvojih pesmi tih
sloni mladenič v mislih žalostnih...
In d e v i težko je srce,
oči ji polnijo solze
in padajo na tvoje verze ...
Zamišljen tvojo pesem mož posluša in toge polna je njegova duša, ker tebe več med nami ni.
In starček — že ob robu groba — prebira verno tvojo knjigo Joba in solza sili mu v oči . . .
Tako po tebi v s i žalujemo,
ki si nam pel, kot slavec nam na pomlad
Ipoje ...
Ne — slajši še so bile pesmi tvoje kipeče iz srca v srce. ..
Umrl si nam . . . Zvonovi plakajo po tebi, ki odšel v srečnejše si višine... A pesmi tvojih glas nikdar ne mine, dokler bo živ slovenski rod I
Zvoran Zvoranov.
Shod v Št. Petru
V	nedeljo popolulr.e se je vršil v Št. Petru krasno uspel shod „Sloge“. Dvorana „Kinetijskega društva11 je bila natlačeno polna, bilo je na shodu nad 350 mož. Shod je otvoril s pozdravom predsednik dr. Gregorčič, na kar je bil izbran za predsednika shoda dekan Pavletič. Dr. Gregorčič je razjas- J njeval volilno reformo, posebno z ozirom na goriške Slovence. Z ozirom na pisanje laškega lista .L' Kco del Litorale", ki ga je napadel radi njegovega govora v Dornbergu, omenja, sledeče: V Gorici nas je 5000 Slovencev in 16.000 Italijanov. Ako bomo Slovenci v Gorici tudi za naprej tako napredovali ko doslej, bomo v doglednem času odločevali pri volitvah. (Veliko odonravanje). To sem povedal tudi v Dornbergu. N^ki laški list pa mi je rekel, da hujskam. Nisem res hujskal pač pa sem vedno zato, la se Slovenci, ki pridejo v Gorico, zav-dsjo svoje narodnosti. (Odobravanje.) Naši
ljudje naj le še naprej hodijo v mesto, ter tam ostanejo kot zavedni Slovenci! (Veliko odobravanje) Mi nočemo jemati Lshom njih pravico, zahtevamo pa zase, kar nam gre! (Odobravanje.) Mi Slovenci bi morali imeti na teh tleh celo več pravic, ko Italijani; saj ime mestu smo dali mi, Gorica niti laškega imena nima. (Viharno odobravanje.) Poglejmo imena teh »čistokrvnih" Italijanov, ki veljajo za stebre laškega življa v Gorici. Vsa njihova imena se glase na »ič“ in „čiču. Znano pa je, da take končnice ne rastejo v Toskani, ampak v okolici goriški, ki je slovenska. (Viharno odobravanje) Mesto dobi svoj naraščaj iz okolice, ki je slovenska. Naravno je, da mora prej ali slej postati Gorica slovensko mesto, če bodo naši ljudje ostali zvesti B7ojemu jeziku. (Veliko odobravanje.) Če pa hočejo Lahi na ta način rešiti italijanstvo Gorice, naj pa povabijo svoje rojake iz Furlanije v Gorico. (Viharno odobravanje.)
Kjer odločujejo Lahi, se godi Slovencem krivica, čemur je dokaz goriški tramvaj. Vprašamo goriške mestne očete: Je-li oni spoštujejo pravice Slovencev, če tako delajo? (Viharni: Ne ! Nikdar ne 1) Mi ne hujskamo proti n1 komur, zahtevamo pa svojih pravic, zahtevamo, da vsak sam sebe spoštuje, „ker kdor zaničuje se sam, podlaga je tul čevi peti".
Pred časom je neki drugi slovenski list pisal, da bodo Blovenski stariši, ki imajo sinove, še lahko doživeli, da bo njih sin izvoljen v Gorici za župana Proti temu pa Italijani niso protestirali akoravno je to veliko težje. Veliko iožje je namreč spraviti iz Gorice v drž. zbor slovenskega poslanca, ko pa dobiti slovenskega župana. (Res je I)
Nato je pozival navzoče, naj se volitev udeleži vsak, ter naj voli le moža, ki bo deloval po svoji vesti in po verskem prepričanju. (Veliko odobravanje.)
Nekdo iz Vrtojbe je nekaj zaklical med govorom. Ko je dr. Gregorčič končal, so ga okoli stoječi pozvali, naj gre govorit, a mož je hotel pobegniti. Možje pa so ga prijeli in posadili na mizo, češ: Sedaj govori I A mož ni bil „pri pravi moči“ in je molčal. Potem je mirno sedel na stolu poleg mize.
Nato je govoril Premrou o liberalnem zaupnem shodu in liberalnem programu, ki ga je označil za hinavščino. Komu naj kmet zaupa? Ali onemu, ki je pridno delal že sedaj, ali onemu, ki je obljuboval ? In liberalci so le oblju-bovali, naši pa so delali. Zato bo kmet volil take poslance, ki so že sedaj delali zanj. (Odobravanje.)
Dr. Dermmastia govori o delavskem in kmečkem stanu. Naš kmečki stan, ki je podlaga državi, propada. Treba ga je dvigniti, treba je takih zakonov, ki bodo pospeševali razvoj kmetijstva. Po novi volilni reformi bo prišel kmečki stan do večje moči, da ho imel v drž. zboru toliko poslancev, da bodo lahko delovali za kmeta. Danes tarejo kmečki stan velikanski dolgovi, zato treba posestva razbremeniti s pametnimi postavami. Visoki in krivični davil i mučijo kmeta ; plačevati mora davek od svoje zemlje in ne od tega, kar iz zemlie dobi. Tudi to je treba spremeniti. Treba je kmečkih šol za sinove kmetov, kjer bodo dobili Btrokovni po-i duk. A liberalci se za to ne zmenijo, oni pravijo, da bodo ljudstvo rešili s tem, ako
I	bodo razdružili zakoo in napravili brez-] versko šolo. Drugega smisla ti ljudje nimajo. Zato volite le moža, ki bo povzdignil svoj glas za delavca in kmeta, ki bo zvest narodu in veri 1 (Veliko odobravanje )
G. Mervič pravi, da on pripada ; narodno-napredni stranki, a ima v svojem srcu tisto vero, ki jo je dobil pri krstu. Ce naprednjaki doslej n!so nič delali, morda pa bodo. Zstojih lahko podpiramo.
G. župan Černič protestuje v imenu celega zbora proti pisanju „Soče“, češ da bodo zbrani na shodu sami „backiu. »Backe" vračamo uredništvu „Soče“, mi nismo backi, ampak pošteni, zavedni možje! (Viharno odobravanje.
1	Klici ogorčenja.) Ugovarjal temu protestu ni nihčhe, tudi g. Mervič je molčal. Nato ; je bila z velikim navdušenjem sprejeta
i	resolucija :
Z ozirom na vspešno delovanje naših katoliško-narodnih državnih poslancev, združenih v klubu »Slovanska zveza", izrekamo vsem skupaj, pred vsem pi našemu za slovenske in kmetske koristi velezaslužnemu gospoda poslancu dr. Antonu Gregorčiču, popolno zaupanje in srčno zahvalo. Nato je g. predsednik zaključil lep shod z „živijo“ klici na vla-
darja, ki je dal volilno reformo. Mno. žica je zapela cesarsko pesem, odhajajoč' so peli „Hej Slovenci11 ter „U boj I1. Shod je krasno uspel.
Vabilo
na
javni ljudski shod,
ki se vrši v nedeljo dne 2. decembra ob 3. uri in pol pop. v dvorani g. I. Bu-diline v Mirnu.
Dnevni red:
I. Starostno zavarovanje delavcev.
II. Delavske organizacije.
III. Volilna reforma.
Delavci, kmetje, ljudstvo!
To so tri vprašanja, ki morajo postati dejstva!
I. Starostno zavarovanje
delavcev.
To je vprašanje, ki potrebuje nujne rešitve! Dokler je delavec mlad, dokler ima moči v sebi, ga sicer plačajo, a slabo, ko so mu pa moči pošle, takrat ga, kakor staro mašino, denejo v „pen-zijon", zapode ga, rekoč: »Nisi več za nas, star si!“ In delavec, ki je celo življenje služil državi, mora prijeti za beraško palico, in hajdi od hiše do hiše. Sedaj ko so mu pobrali ves mozeg, sedaj ga pošljejo po svetu s trebuhom za kruhom. Glejte, to se mora odpraviti! Kdor si ne more več sam zaslužiti, tega je dolžna država živiti, posebno pa delavca, ko postane star, ko je celo življenje žrtvoval v delu državi.
Delavci zahtevajmo torej starostno zavarovanje 1
II. Delavske organizacije.
Da se pa zgorajšnja naša zahteva
in še mnogo drugih za delavca važnih vprašanj reši, treba je, da je delavstvo organizirano. Organizacij nam manjka. Kar en sam delavec ne zmore, to lahko napravi več delavcev skupaj. Če se združujejo kapitalisti, ki so že vsak za-se močni, je tembolj potrebno, da se združi revno delavstvo I Na delo torej!
111. Volilna reforma.
Dne 28. novembra je bilo leto, ko je ministerski predsednik baron Gauč predložil našemu državnemu zboru načrt volilne preosnove v smislu splošne, enake, direktne in tajne volilne pravice^ Delavstvo je dan 28. novembra 1905 praznovalo s tem, da je po vsej Avstriji prirejalo shode in demostracijske obhode, na katerih se je slišal le en glas: Ven s splošno, enako, direktno in tajno volilno pravico.
Nasprotniki volilne reforme.
Kakor se je delavstvo volilne reforme razveselilo, ravno tako so se je nasprotniki delavstva zbali. Zarjoveli so razni privilegirani sloji, rekoč: „Ne damo vam naših pravic!" Kakor povsod, tako imamo tudi na slovenskem take ljudi, ki volilni reformi nasprotujejo. In kdo so ti ?
Naši liberalci sol
Njih predniki so naš narod do kosti odrli. Liberalizem je naš narod privedel do tega, da se je na eni strani narodovo premoženje kopičilo v roke nekaterih oseb, na drugi strani pa so se množile mase proletarijata, revnega ljudstva. In tisti, ki so naše ljudstvo gospodarsko oskubili, mu sedaj niti političnih pravic ne privoščijo.
Delavstvo na noge!
Zavedajmo se pravic, ki nam pripadajo ! Ne pustimo se od nikogar teptati, in na\ še tako kriči, da »dela za narod". Če so naši slovenski liberalci, tisti, ki stoje v prvih vrstah nasprotnikov ljudskih pravic, stojmo mi slovenski delavci za tistimi, ki se bore za naše pravice ! In ti so naši slovenski poslanci, združeni v „Slovanski zvezi". Liberalci jim pravijo, da so izdajalci, mi pa jim kličemo : »Rešitelji ljudstva ste!" Delavci pridite torej na shod, da tam javno izrečemo svojo zahvalo našim poslancem ter gnjus nad delavstvu sovražnimi liberalci !
Mirenski delavci.
Dopisi.
Gabrije na Vipavskem. — Na shodu v Dornbergu, katerega je priredilo draštvo .Sloga", sta se med 250 zborovalci najbolj odlikovala Andrej GabrSček, urednik in lastnik „Soče", in ačitelj
Uric. Izmed nas Gabrcev je malo, ki bi poznali Gabrščeka osebno, pač pa nas zanima učitelj Bric, ki je nčiteljoval tc zadnji '2 leti v Gabriji, sedaj pa se preselil v Rihenberg. To vam je značajen mož I Kakoršen je bil v Gubriji, tak je bil na dornberškem shodn. On do pičice v djanji izvršuje, kar učijo »Soča", „Učiteljski Tovariš" in „Zveza‘‘ učiteljska; bolj značajnega ga težko najdeš, razun Luka Jelenca. Samo 2 leti je bil v Gabriji, pa spominjali se ga bomo še več kakor druge 2 leti naprej; pa tudi on se nas rad spominja, ker tukaj so mn rožice cvetele. Bil jo pa ros jako delaven, skoro bi rekel da preveč zavoljo ljubega zdravja. Pod njegovim predaedništvom so se v »bralnem društvu" zbrali skoro vsi mladeniči; društvo je oživelo, ker prej je imelo „jetiko“; čitali so .Sočo", »Edinost", „Slov. Narod" in nekaj mesecev tudi »Oso". Tečna dušna hrana I Napravil je velik pevski zbor, in trudili so se, da se je vse kadilo; bil je tudi organist v cerkvi, in kakoršen pevovodja, tak pevski zbor, tako petje. Lansko leto je napravil velik ples z veselico, pri kateri je pel mešan zbor. Ravno, ko je imel toliko truda za pevske vaje tukaj, je hodil, prav za prav so ga Gabrci vozili, v Dornberg k vajam za tamošnjo veselico, pri kateri je bil skoro glavni voditelj. Vse to ob enem v Gabriji in Dornbergu. Tudi v drugih obzirih je Gabrije oživelo. »Soča" je prinašala dolge dopise iz Gabrije zoper tistega šmentanega kurata, dopise gladke, ktere zamore pisati le roka, ki slovnico dobro (naj nam gospod dopisnik ne zameri, ako o tej lastnosti g. Brica izrazimo svoj precejšen dvom), pozna; to pa nič ne de, če so bili pisani v duha »Soče*, saj so bili tudi le za »Sočo" in njene verne čitatelje. Tudi ljudstvo se je čutilo pomlajeno, in kurat bi kmalu prišel v disciplinarno preiskavo, ker je bil preveč starokopiten, Gabrije pa že novokopitno. Prav mu jel Zakaj pa ni hotel biti tudi on »naprednjak" ? Celo toliko drzen je že postajal, da je že javno in glasno nastopal zoper to naprednjaštvo. Učitelj Bric, razžaljen zavoljo tolike nehvaležnosti, je obrnil hrbet in šel v Rihenberg, kjer Bedaj mladino vzgojuje (!) in ker je toliko značajen in delaven, ni hotel zamuditi lepe prilike na shod v Dornberg, kjer je doma, ter pokazal, da je vedno tak, kakoršen je bil v Gabriji.
Ta dopis bi lahko prinesla „Soča“, pa je zašel v »Prim. list".
Na shodu so bili trije predlogi, pa vsprejeta samo 2, namreč žalostno je propadel »Kancelparagraf‘, vsprejeta pa molče: ..Bricparagraf" in »Gabrščekpa-ragraf"; priča je bil Bizjakov Brtoldo.
Iz Šlo \ renca smo dobili sledeče Sl. uredništvo I Sprejmite na stekli napad v umazani .Soči" sledečo izjavo, ktere pa Gabršček zaradi znane resniceljub-□osti ne bo priobčil. »Legina šola v Neblem je privatna I Učne moči izbira sama 11 I Ako je društveno vodstvo nekoliko bolj krščansko kakor dopisnik, kateri taji Boga in ta nauk širi, je naravno, da se je isto obrnilo na podpisanega kot pristojnega župnika. Ker pa nisem imel misije in tudi nisem bil voljan sprejeti poduka brezpogojno, sem rajši odklonil prošnjo in mostno odškodnino, da se ne bodo »Sočinemu" hlapcu cedile sline po farški bisagi. Društveno vodstvo obrnilo se je do visokoč. kn. nadšk. ordinariata in prosilo da pošlje podučevati krš. nauk v čl. g. J. Chiarandinia iz Rutarjev, kteri je tudi dobil z odlokom ordin. štv. 3589 od 14 11 1906 potrebno misijo. Ni torej nadškof zbiral kateheta za šolo, ampak Lega. Napad na Prevzvišenega knezonadškofa je zato tako pobalinski, da ga gotovo pošteno misleč liberalec obsoja. Za napad na mene pu porajtam toliko kolikor za prvačko blato pred »gmajn potopom". Šlovrenc 26. dne nov. 1906. Andr. Uršič žnpnik.
Politični pregled.
Volilna reforma.
V	petek je poslanska zbornica pretresala sedmo skupino volilne reforme paragrali 16 do 42. V teh so obsežene določbe za način, kako naj se vrše volitve. Vodi jih v vsaki občini v to izbrana komisija 7 članov. Važno je, da sme vsaka stranka med volitvijo pustiti gotovo število zastopnikov v volilnem prostoru (dva do pet). Te zastopnike treba prej naznaniti politični oblasti. Ti imajo le pravico, ugovarjati, če je oddal glas neupravičen volilec.
Skenilo se je, da naj bodo po vseh deželah volitve na en dan, le v Dalmaciji in Galiciji bodo trajale 2 dni.
Državni zbor se jo te dni posvetoval o varstvu volilnih okrajev, ki je v odseku tako razburjalo duhove. — Včeraj je bilo glasovanje. Obveljali so sklepi odseka. Ravno tako so pretresavali vpra šanje o delegatih. Nemci Inčejo, da bi se jim na Češkem in Moravskem zagotovilo gotovo število delegatov. To pa je v imenu slovenskih poslancev zahteval dr. Korošec za Štajersko in Trst. Stem pa seveda niso Nemci zadovoljni, oni bi radi imeli pravice le za se, drugim jih ne privoščijo.
Sedaj zbornica razpravlja o razdelitvi volilnih okrajev na Češkem, Moravskem in o Šieziji. — Danes je zopet
seja.
Cesar in volilna reforma.
Zadnji čas je bilo govora o tem, da se je gosposka zbornica izrekla proti enaki volilni pravici in za pluralno volilno pravico. To je prijatelje volilne reforme razburilo, nasprotniki so se pa veselili tem bolj, ker se je poročalo, da cesar noče nič vplivati na gosposko zbornico. V nedeljo pa je cesar v Budimpešti otvoril delegacije. Pri tej priliki se je cesar posebno Ijnbeznjivo razgovarjal z onimi poslanci, ki so prijatelji volilne reforme. Člane gosposke zbornice pa je naravnost preziral. Ko so nekateri poslanci izrazili bojazen, da bode gosposka zbornica preprečila volilno reformo, jim je cesar odgovoril, da ni treba v tem oziru imeti nobene skrbi. Nekega grofa pa je cesar odkrito pograjal, ker je njegova stranka nasprotna volilni reformi. Volja cesarjeva in volja ljudstva je ista. L.udstvo bo zato hvaležno svojemu vladarju.
Prihodnje državnozborske volitve.
Ministerski predsednik baron Beck so je v pogovoru z nekaterimi poslanci baje izjavil, da se bodo prihodnje volitve na podlagi nove volilno reforme vršile še le v mesecu maju 1907. To pa zato, ker ni možno, da bi politične oblasti že pred koncem aprila sestavile volilne liste in dovršile druge priprave za voiitve.
Drobne politične vesti.
Delegacije so se zbrale v nedeljo v Budimpešti. Otvoril ji je cesar. Avstrijski predseduje knez Lobko\vic.
Poljski nadškof Stablevv-skijeumrl na Poznanjskem v nedeljo nenadoma. Baje je naglo smrt provzročilo razburjenje radi krivice, ki jih dela pruska vlada nad Poljaki.
Lahi so razburjeni, ker poroča neki laški list, da so pred kratkim tri avstrijske torpebovke zasledovale neko laško bojno ladjo. Ce je lo res.
Novice.
P. n. gg. naročnike, ki še niso plačali zaostale naročnine, prosimo, da ta takoj store na priloženih postnih nakaznicah.
/a .Slovensko sirotišče" : P. n. gg. Franc Rudež 1 K, Ivan Čotar 60 v, Josip Sedevčič 1 K.
Knjige pokojnega dr. Jos. Pavlice
2	K 70 v.
Bog poplačaj!
Za „AlojzijeviSče“ je darovala vi-sokorodna gospa Faustena pl. Malzner 10 K mesto v spomin ranjkega Karla Hnateka, fregatnega kapitana.
Bog stotero poplačaj I
Sožalje ob smrti pesnika Simona Gregorčiča so dalje izrazili : dr. Ivan Šušteršič, državni in deželni posla-Dec kranjski ; dr. Josip V o v š e k, in dr. Korošec, državna poslanca štajerska; klub jugoslovanskih in državnih češko -katoliških poslancev, »Slovanska zveza" na Dunaju; vodstvo slovenske ljudske stranke na Kranjskem ; deželnozborski klub slovenske ljudske Btranke v L ublja-ni ; minister dr. P a c a k po (slovanski zvezi).
Zadnji umotvor pesnika Slinoua Gregorčiča se nahaja v rokah prevzv. knezo nadškofa dr. Frančiška Sedeja. 14 dni pred smrtjo mu je pesnik sam uročil krasni prevod Jeremijevih žalost i n k (5 poglavij iz sv. pisma).
Laška zagrizenost. — V pondeljek dopoldne se je pomikal skozi goriške
ulice mrtvaški sprevod našega pesnika Simona Gregorčiča. Spodobilo bi ki* bilo, da bi bili vsi trgovci zaprli svoje trgovine po ulicah, kjer se je pomikal sprevod. Večina je to storila. A zagrizeni Lahi'Del Piero, Valentinuzzi, Del Ghin, jud Steiner in pa Orzan tega niso hoteli storiti. Smehljajočega obraza so celo stali na vratih nekaterih teh trgovin njihovi uslužbenci in prodajali zijala. Kmetje, delavci! Zapomnite si posebno Orzan a, ki živi od slovenskega denarja, ki ima pri Sr. Luciji svojo filijalko. Kdor nas ne spoštuje, vemo kaj nam je ž njim narediti !
Podlost. — Judovski irredentovski list »Corriere* se je ob smrti in pogreba našega pesnika Gregorčiča, tako spozabil, da je kar naravnost blatil pokojnika. Podtikal mu je stvari, ki iih niti pisal ni. Laškemu listu »Gazzettino" se je gnjusilo tako pisanje židovskega lista in ga je pošteno okrcal. Vsi pošteni Lahi se zgražajo nad podlim pisanjem »Corriera". Tako pisanje ravno dokazuje, kako pada v Gorici laška irredentovska klika, ki se drži kvišku komaj le še s terorizmom.
Duhovske spremembe. — Č. g. Ivan Podobnik, kaplan v Mirnu je imenovan za župnijskega upravitelja isto-tam ; č. g. Ivan Reščič, novomašnik je imenovan za kaplana v Bovcu ; č. g Ivan Štolfa, kaplan v Bovcu, gre za župnijskega upravitelja v Sočo; č. g. Alojzij Matelič, gre iz Šoče za župnijskega upravitelja v Breginj ; č. g. Ivan Brezavšček, kaplan v Št. Petru pri Gorici, gre za kaplana v Rihemberg.
Kaj vedo liberalni pristaši o volilni reformi ? — Neki liberalec, seveda naročnik „Soče“, je na vprašanje, kaj da bo volilna reforma nam Slovencem škodila, odgovoril: „Ja, manj poslancev bomo imeli, kakor zdaj". — Neki drugi pa je razlagal, da bo po volilni reform; delavstvo na škodi, ker ne bo več pete kurije. (? I) Smilijo se nam ti reveži, ker ne vedo drugega kakor, da je Gabršček velik prerok, kateremu se mora vse verovati. In če jim on dokazov za svoje trditve ne more navesti, potem si jih pa sami najdejo na tako »brihten" način kakor v omenjenih slučajih.
Na znanje. — Naznanjamo gospodom, ki pridejo z dežele, da odslej naprej dobe kosilo v »Kuhinjski šoli", ker je gospodična Grebenčeva, voditeljica šole že okrevala. Učenke pa, ki so že vpisane, ko sprejemala še le po novem letu.
Krasno tablo z napisom je na-ravil nad svojo prodajalnico in delavnico podobar g. Josip Kosmač v Se-meniški ulici št. 16. G. Josip Kosmač ki je cerkljanski rojak, je podobar prve vrste v Gorici. Priporočamo ga vsem cerkvenim predstojništvom za vsakovrstna podobhrska naročila. Izdeluje tudi najtežavnejša podobarska dela, kakor pričajo podobarska dela, ki jih je že izvršil. Pred kratkim je izdelal umeten okvir, ki je bil namenjen za razstavo v Sofiji. Ta okvir si gospodje sedaj lahko ogledajo pri gosp. dr. Andreju Pavlici. Moža, ki se je izučil svojo obrti na Dunaju in v Gradcu, priporočamo najto-leje. G. Josip Kosmač je ob enem tudi odbornik »Slov. katol. delavskega društva" v Gorici.
Našel je .Štanta Franc v soboto popoldne na cesti med Gorico in Mirnem srebrno uro. Kdor jo je izgubil, jo dobi v upravništvu »Pr. Lista".
Sumljiv človek se je potepal, kakor nam piše iz Krna prijatelj našega lista, minuli teden po planini »Liskovca". Neki pastir ga je dobil v živinski staji, ko je ravno kuril ogenj. Neznanec je prašal pastirja, koliko hiš je na Krnu in kako se imenujejo. M >ž ki je nosil nahrbtnik, je bil srednje velikosti, imel je črne brke pod nosom; oguljeno obleko in zelene nogavice. To je bilo že proti mraku. Pastir je to povedal doma. Ko so šli ljudje gledat za njim, je tujec že izginil. Dobili so na mestu le še žrjavico.
V	neki planinski koči so dobili v senu napravljeno veliko luknjo, ki jo je nekdo
moral rabili večkrat za ležišče. Sodijo da je tu spal oni neznanec, ki pa je izginil, brez sledu.
Goreo je v nedeljo v Dornbergu na takozvHni ,,Pr:stavi“. Zgorel je en hlov iu precej sena. Drugo so rešili. Posestnik je bil zavarovan.
Nagla smrt nn lovu. — S Trnovske planote nam pišejo: Dne 28. nov. t. 1. — Smrt ne praša ne kdaj, ne kje? Tudi ne izbira ne kaj ne kdo ? Njej pokoriti se moramo vsi... Tako je tudi našega spoštovanega gospoda c. kr. gozdnega mojstra Ivana Mosetlig našla smrt v kraju, kjer bi nikdo ne bil mislil. Včeraj — 27. nov. — je šel s svojimi logarji na lov v trebuške golce (na Orlove.h). Že po poti mu jo bilo nekako slabo; ko so dospeli do lovskega mesta, začelo mu je prihajati vedno sla-bejše; a vendar je — misleč, da bo bolje — še razposlal svoje logarje na potrebna mesta, sam pa je ostal vrh golcev. Še par ur — in c. kr. gozdni mojster je strepetal, pa mrtev ostal: —
zadela ga je kap v možgane Prinesli
so mrtveca za prvi večer v c. k. gozdno hišo na Lokvah. In danes so ga mnogi Lokvarji s cerkv. spremstvom spremljali do Nemcev; odtod pa — ko se je pridružil še g. kurat in župan trnovski — na Trnovo, kjer so ga položili na mrtv. oder. Omeniti še treba, da so pokojnika lokvarski pevci zapeli tri žalostinke, in da ga je zastava »del. pod. društva „ spremljala ven na Trnovo — kot prvemu, ki se je za naše društvo žrtvoval in je odobraval kot skrben zastopnik gozdnih delavcev. Žalostna je bila sicer njegova smrt, a upati smemo — saj je bil vedno dober kristjan, saj je postavil križ na Kobilniku blizu Trnovega kot spomenik, saj je na. svoje stroške priskrbel lepo podobo M. božje v trnovski cerkvi in marsikaj drugega — da mu bo Bog milosti v ! Naj počiva v miru v domači rakvi v Trstu I
Najden utopljenec. — Kakor je je bilo naznanjeno svoječasno tudi v »Prim. listu" pogrešajo Gorjupčka vže od sv. Jurja lansk. leta. Sumilo se je in še vedno ostajamo pri tem, da se je zgodilo nad njim kako nasilstvo. Bile so razne sodnijske preiskave, toda brez uspešno, b. t. m. našli so v Kanalu na levem bregu Soče človeško truplo, brez glave brez ene noge in roke. Ni bilo mogoče ga spoznati. Te dni vrgla je Soča v Plaveh na breg nekoliko človeške noge s črevljem. Žena Gorjup-čeva je spoznala črevelj kot last svojega moža. Ljudstvo različno sklepa; splošno mnenje pa je: moža so vrgli v Sočo v noči sv. Marka 1905.
Na večala je bil obsojen včeraj pred ljubljanskimi porotniki hlapec Alojzij Župevc, kije 3. septembra letos umoril in oropal na ljubljanskem polju deklo Nežo Mlakar.
Gospodarsko vesti.
ltn/.stavi goveje živine na Cesti pri Sv. Križu in Gorici sta bili dne 10. oziroma 12. novembra. Zadja je bila — kakor lahko umljivo — bolj obiskovana nego prva in je bilo več živine v Gorci nego na Gesti; toda lice obema je bilo relativno skoro jednako. Tu in tam je bila živina lepa, a mešana ; ne, tu *ne tam ni prevladalo kako jednotno pleme. Vidi se pa jasno, in to je priznala tudi cela komisija, da skrbi ljudstvo v teh okrajih zelo za živino, da jo dobro redi in glešta. Komisija je bila uverjena, da se dvigne v tem ozemlju živinoreja v malih letih na višek časovnih zahtev vkljub temu, da mora posestnik tu obračati svojo skrb v prvi vrsti vinogradu in sadjereji in potem šele živinoreji. Zanimanje za lepo živino in tudi za pravo pleme je tu in tara veliko, kar opravičuje nado do napredka in popolnosti tudi na tem polju. To zanimanje se je pokazalo na levo in na desno, a posebno še v Šempasu, kjer se je pokazal napredek sedaj v veliki meri. Pohvaliti moramo tudi posestnika Jjžefa Bine na Cesti, ki je zelo vnet za živinorejo in je pokazal tudi lepe vspehe.
Da se ljudstvo tu zanima za živinorejo je razvidno tudi iz tega, da so se slišali v dogovorih na razstavah z govejornjci različni nasveti in različne želje, ki naj bi se v poštev jemale, in katere so se tudi sporočile na pristojno mesto.
Na Cesti je bila razstava na prostoru Antona Berbuč, ki je bil v ta na-
men lepo prirejen. Žil, d« je zelo neugodno vreme oviralo komisijo v njenem dela in pokvarilo splošen a lis o razstavljeni živini.
Prvo darilo ni bilo tadi tukaj priznano nobenema živinorejcn v znamnje, da je še mesta za zboljšanje iste. Vsa draga darila so pa dobili sledeči posestniki :
Za liikn je"dol>ll nagrado 10 K M;iks llavcoti iz (iojač. Za kravo so dobili diplome:	Tom.
Mrevlje — Sv. Krii IIL vrste, Fr. Iimelak — Lo-kavoc IV. vrste; darila /. diploiuom dotične vrslc: Krim Kravos - Sv. Križ 30 K, Fr. Ltavčar — Lokavec 80 K, Jos. Cernipoj — Sv. Križ-Cesta 20 K. Kr. Co pič — Lokavec 20 K; nagrade po
10	K : .los. Slokar — Kamnje, Matcvi Možina — Dobravlje, And. Mermolja — Selo, Val. Kompara
— Lokavec, Ant. Hreččak — Dobravlje. Za telice: diplom II. vrste Justina Palik — Vel. Žabljc; darila z Jetičnim diplomoiu Marko Slokar — Skrilje 40 K, AvguStin Kovač — Lokavec 40 K, Kr. Valič — Kamnje HO K, Al. Kerkoč — Kamnje 20 K, Kr. Koruza Gaborje 20K. Nagrade po 10 K so dobili’ Andrej Slejko — Vel. Žablje, olef Špacapan — Lokavec, Kr. Valič — Skrilje,
Jo?.. Pirjevec — Selo, lv. Slejko — Černiče, Ant. Valič — Sv. Križ, Ant. Uesednjak — Gojače, Ant. Hočevar — Sv. Križ, Jan. liavčar — Selo, Ant. Vodopivec — Kamnje, Kr. liavčar — Lokavec. Nadalje sc je priznalo Jožefu Done iz Ceste za bike in krave diplom II. vrste. '
V	Gorici je bila razstava na živinskem trga. Na tej razstavi so bili odlikovani:
Za razstavljene -4 krave in bika priznalo se je Žigi grofu Attemsu iz 1'odgoro diplom II. vrste: nadalje so dobili diplome III. vrsle za krave: Slov. kmetijska šola v Gorici, ital. kmet. žola v Gorici, Usmiljene sestre sv. 1’avla-Vinc. v Gorici. Za bike so dobili darila z diplomi do-tične vrste: Jož. Komel — Šempas 80 K, Ant. Homec — Vitovlje20K; nagrade po 10 K: ItaJin .Miha — Solkan. Ilensa Valentin — Pevma, Cijan And. — llilje, Kofol Ant. — Čepovan, Homec Ant.
— Vitovlje. Za krave so dobili darila z dot. diplomi: Dele Jožef — Šempas 40 K, Kofol Ant.
— Cepovan -40 K, Travižan Ant. — Št. Peter 30 K, Komel Jožef — Šempas 30 K, Komel Jož.
— Šempas 20 K, Marušič Štefan — Opatjeselo 20 K, Ožbot Janez — Ilupn 20 K, Černe Alojz
— Vrtojba 20; nagrade po 10 K: Hatistič Henrik
— Vrtojba, Trevižan Štefan — Št. Peter, Culot Ant. — Gorica, Devetak .Miha — Gorica, Hressun And. ~ Gorica, Jug Tomaž Solkan, Terčič Ant. — Vitovlje. Za telice so dobili darila z dot. diplomi:
I	r. Pelicon — Šempas 40 K, 1)1. Podgornik — \ itovlje ! 10 K. Jož. Hrovatin Šempas 30 K. Komel Matevž - Šempas 80 K, Blaž Sedevčič — \ogersko 30 K, Blaž Leban — Sv. Mihael 20 K, Ir. Ilitežnik — Solkan 20 K, Kr. Hrovatin — Ozeljan 20 K; nagrade po 0 K: Miha Velicogna
— Gorica, Ant. Skarahot — Ozeljan, Krnest liatič -- Ozeljan, Ivan Batistič — Gor. Vrtojba, And. Bressan — Gorica, Fr. Travižan — Št. Peter, Iv. Markič - Gorica, Anton Devetak — Gorica.
Listnica. — N. N. Vi pišete : „On trdi, da nima človek pred Bogom nobene zasluge, če bo posti (oziroma se zdržuje ob prepovedanih časih mesnih jedi) in podpira konstantno to svojo idejo, da državljan nima tadi nobene zasluge, če izpolnuje državne postave, enako je to pred Bogom“.
To je povsem kriva trditev! Kaj je as 1 n ga ? Zasluga je vsako dobro delo, ki je storimo v korist ali v čast dragemu, ki nam more to poplačati. Obrnimo to na Boga I S vsakim dobrim delom častimo Boga in ga s tem nagibljemo, da nam poplača. Z izpolnovanjem postav koristimo državi ter se tako delamo vredne, da nam to poplača, bodisi s plačo, kakor pri uradnikih, bodisi s kakim drugim odlikovanjem. Tako uči krščanski nauk in zdravi razum. Otroci, ki izpolnujejo zapovedi svojih starišev, si nabirajo zasluge pred njimi ter se delajo tako vredne, da jih stariši ljubijo in odlikujejo. Okoliščina, da je kako dobro delo zapovedano, na pr. post, ne ožame in ne zmanjša zasluge, ampak je leto poveča, ker se pridruži k dobremu lelu tudi še pokorščina, katera je Boga juba in Njemu v ča9t.
Sicer pa je to vprašanja dogmatično n si je lahko ustmeno bolje pojasnimo, ■ar ni mogoče v „Pr. Listnu.
Društva.
Občni zbor .Cecilijanskega dru-štva“ v Gorici. — Kakor se kaže, je zanimanje v tem oziru vedno večje; kdo bi pred leti kaj takega mogel za gotovo pričakovali I Z občnim zborom dne 22. t. m. je lahko vsakdo zadovoljen. Pri službi božji ob 10. uri je bilo petje na koru dobro, seveda dovršeno dobro, da si boljšega ne bi smeli želeti, pač ni bilo. Glede korala se pač pa pozna, da smo začetniki; pa sčasoma se bo že nekoliko opililo, seve če ga bodo večkrat prepevali, ne samo pri podobnih prireditvah; toraj krepko naprej 1 Po sv. maši se je vršilo zborovanje v dvorani hil. tiskarne po običajnem vsporedu; toliko vdeležen-cev zadnja leta nikdar ni bilo; neka po-sebnost je bila, ker so društveniki ital. narodnosti prišli v velikem številu; tora j zanimanje na obeh straneh I Zato jo bilo vse nekako veselo, živahno I Gosp, dr. Tarlao pozdravi vdeležnike in omenja važnega veselega dogodka, da je bivši predsednik dr. Sedej postal naš višji pastir, in kot tak bo opazovat, motril, modroval delovanje društveno, pa tadi spodbujal k vstrajnemu dela; pač dovolj vzroka, da se veselimo tega dogodka. Vič. g. Kokošar v svojem pozdravu na-glaša isto, nakar se brebere poročilo obeh tajnikov. Mej predlogi je posebne važnosti oni, ki ga je stavil č. g. Vodopivec, glede orgljarske šole v Gorici, če že drugačne ne, vsaj provizorično; začetek naj se stori, potem bo se že nekako vredilo. Društvo naj bi poskrbelo za lokal in druge neobhodne potrebne reči. Sploh se je cela zadeva izročila odbora, ki naj jo presodi, vredi, potrebno krene in določi. Ko sedaj imamo vsaj nekoliko več apanja, da se bo pereče vprašanje vgodno reči I Dal Bog, da se to kmalu zgodi! Izvoljen je bil za predsednika g. dr. Tarlao, za podpredsednika vIč. g. Kokošar; za slovenski oddelek: blagajnik: č. g. Fr. Setničar, tajnik: P. Aleksander; odborniki: vlč. gg. A. Čargo, Vodopivec, gg. D. Fajgelj in Ferd. Simfitč. Vivat, lloreat, crescat!
Dekliška Marijina družba v Podgori oskrbela si je je prav lepo novo zastavo. Delo je mojstersko, bogato z zlatom vezano; pa stane le nekaj čez tri sto kron, katere so družbenice same zložile. Dne 21. novembra popoldne je napravil preč. gosp. prelat dr. Josip Gaberjevčič prelep in ginljiv nagovor na ljudstvo o koristi Marijinih družb in je potem novo zastavo slovesno blagoslovil. Knmica, tukajšnja učiteljica gospodična Urbančič je darovala in pripela na no-voblagoslovljeno zastavo dragocen trak z zlatom vezenim prav pomenljivim napisom. Po cerkveni slovesnosti napravile so dekleta na prostem prav podučno in zabavno veselico s petjem deklamacijami in glediščno igro, katera je obilnemu občinstvu zelo dopadla. Nekdo je v »Gorici* celo v verzih dekleta pohvalil in k vstrajnosti spodbodel. Najbolj je vgajal zadnji prizor veselice: Preganjena Slovenka.
,,Kmetijska zadruga v Rodinju" vabi nljudno svoje ude k rednemu občnemu zbora, ki bode dne 2. decembra ob 2. uri popoludne v šolskih prostorih. Dnevni red po pravilih.
Kmetijska zadruga v Ročinju misli zidati prihodnje leto svojo mlekar-nico, v kateri bi imelo tudi županstvo svojo uradno sobo. Željno pričakujemo le uradne potrditve načrta in podpore, ki nam je obljobljena.
Piavila za gospode dopisnike. — 1. Kar misliš listu sporočiti, stori,hitro in odpošlji takoj, dokler je še novo ; stvar kmalu ostari in ni več zanimiva Pošlji listu vsako prijetno in neprijetno
novico. 2. Piši kratko, s tem prihraniš dragocen čaR urednikom, stavcem in samemu sebi. Bodi ti vodilno geslo: Pazi, kaj, se je zgodilo, kje in kako. 3. Piši razločno, posebno imena in številke. 4. Ne piši to se je pripetilo .včeraj- ali „danes“, ampak katerega dne in meseca. 6. Delaj kratke 'stavke. 6. Ne piši preveč skupaj, da urednik pomote lahko popravi. 7. Ne popravi nikdar kakšnega imena in številke. Napačno besedo prečrtaj in napravi pravo nad njo, za njo ali na robu.
8.	Glavno pravilo ti bodi: Ne piši nikdar na obe listove strani lista, potem si stavci spis lahko razdelč med seboj ; če pa sta popisani obe strani, more ob istem času spib staviti le en slavec. 9. Kar si spisal, preberi še enkrat, predno odpošlješ, gotovo boš vselej še kaj našel, kar je treba popravili. 10. Pod vsako poročilo podpiši svoje ime ali z aredništvom dogovorjeno drugo ime ali znamenje. Bodi pri tem brez skrbi, ker imen svojih Botrudnikov in dopisnikov ne izda pod nobenim pogojem. 11. Če sam hočeš, da nihče ne bo slutil o tem, kaj si poročal, ne govori o tem, kar si pisal, ker drugače se lahko izdaš sam s kakšno besedo ali opombo. 12. Naslovi pismo vedno na „uredništvo“ in ne na tega ali onega člana uredništva, drugače se lahko zamudi, na pr., če je dotičnl gospod bolan ali je kam odpotoval. 13. Ne bodi hod, ako ti urednik kaj črta; vedi, da vč, zakaj je to storil. Ako kako stvar zavrže, ne bodi jezen in mu zaupaj, ker on najbolje pozna položaj in marsikaj zadošča, ako tudi ne pride v list, za njegove informacije. Poročaj kljub temu točno dalje.
Torej gg. dopisniki na delo !
Novice iz kobariškega okraja.
Soča je vsled naliva dne 19. t. m. tako narasla, da je segala pri mostu, ki vodi na Drežnico do vrha. Kdor pozna ta most — ve kaka silna globočina je tam.
Naliv in nesreča. — Soča je vsled močnega naliva silno narasla, tako da je bila pri Kobarida že bliža stare trnovske ceste. Prinesla je seboj veliko drv, katere so kakor običajno lovili na raznih krajih, in tu je huda Soča zahtevala svojo žrtev Pri Tolminu je neki deček lovil drva, a pri tem dela je zgabil ravnotežje in omahnil v grozne valove, ki so ga odnesli. Bodite pri tem silno nevarnem dela oprezni I
Letina bila je letos pri nas precej slaba; žito je škodoval spomladanski mraz; sirku poletna šuša; ajdo je na večih krajih pobila toča, drugod zopet vzela slana n. pr. v Krnu, na Livku itd. krompir je še precej dobro obredil
— pa gnije; le repa je obrodila, kakor že davno ne, v Sužidu n. pr. že stari ljudje ne pomnijo toliko repe.
V	eli k o j e z er o je nastalo vsled naliva pri Kobarida; raztezalo se je od Kobarida pod Svino. Drago še večje jezero je bilo videti pri Sažidu. Voda je prišla do sužiškega mostu, in ker ni mogla pod most, razlila se je po cesti, tako da je bil velik kos ceste pod vodo.
— Pač skrajni čas je, da se vendar oblasti ganejo in napravijo vodi primerno strugo. Take povodnji nastanejo večkrat na leto; kdo naj plača prizadetim kmetom škodo, kakšno veselje morajo imeti za gnojenje njiv in travnikov, ko jim voda uniči ves trud I Veliko lepih njiv in travnikov bi bilo na onih krajih, kjer je sedaj močvirje, če bi bila le struga uravnana. Tudi oni most, ki so ga napravili pri uravnavi hudournika Štjaka, se je že zdavno podrl, a še dosedaj ni nobenega, ki bi ga popravil.
Ne sodi po krivem I— V Dre-žnici povila je neka ženska dete. Ker je
obolela, poklicali so še le tretji dan izkušeno babico iz Smasti. Babica je spoznala, da so jo prepozno poklicali ter velela, naj gredo po zdravnika. Ker so jo pa le prosili in ker se ji je žena smilila, storila je kar je mogla in potem šla sama po zdravnika v Kobarid. Žena je umrla. Mož njen šel je naravnost k žan-darmeriji in naznanil, da je babica kriva smrti ženine. Bilo je veliko govorjenja, veliko krivih sodb — po vseh vaseh je šel glas, da je babica ženo zastrupila in da bo sedaj zgubila službo, da jo sploh nihče reč klicati ne sme in da bo sedela par let. Vboga žena, ki je jako vestna, jih je toliko slišala, da je prišla ob zdravje. — Prišla je komisija na Drežnico in dva zdravnika sta spoznala da, je babica popolnoma pravilno ravnala, da ni zakrivila najmanjše reči in je toraj popolnoma nedolžna — zakrivili pa so domači, ker niso o pravem času klicali zdravnika ali babice. Ko bi bil mož tekel tako hitro po zdravnika, kakor je hitel na žandarmerijo — bi najbrže še imel ženo. — Kdo bo sedaj vbogi ženi povrnil zgubljeno dobro ime? Prav bi bilo, da se po županstvih objavi, da je žena nedolžna. Omenjena babica namreč oskrbuje: Libušnje, Drežnico, Trnovo in Kamno, ker je edina izprašana babica v teh krajih. Tudi bi morala zdrastvena oblast skrbeti, da se nastavi v vsakem županstva vsaj ena izprašana babica — potem bi ne bilo toliko žalostnih slučajev
Devinske novice.
Neljubi gosti — tatovi — so obiskali našo prijazno vas po noči od 19—20. nov. t. I. — Oglasili so se na raznih krajih — toda brez pravega uspeha. — Le Juriju Legiša so odnesli nekaj prstanov in Krčmarju Bronzini-ju nekaj drobiža. Drugod so jih prej itli poznej pregnali. Oglasili so se na 7 krajih in v dveh cerkvah, kjer so napravili več škode pri svojih prisilnih vhodih nego na odnesenih predmetih.
Ptički so vže pod ključem. — Pravi ali nepravi — dožene preiskava.— Vprašate kdo ? Italijani.
Nesreča ali zločin? —V Se-sljanu so našli dne 20. I. m. v neki globoki jami mrtvega Fr. Kravanja, paznika pri podjetništvu Facanoni. — Bil je dober in skrben oče svoji družini, 4 nedoraslih otrok in mlade žene, kateri ie zapustil tudi lepo premoženje. — Dil je sorodnik kanonika Kravanja. Sodi se, da so ga po noči; ko se je v nedeljo proti večeru vračal domov, napadli, kdo — se ne ve — in ga vrgli v dotično jamo.
Devinska in nabrežinska žendarmerija ima polne roke posla, pa ga bo tudi imela, dokler se ne očisti naša obal zloglasnih ptic prekomorske, sosedne dežele.
Vreme se kaže prav aprilsko. — Veter, burja, dež, grom. blisk, široko, vihar itd. to se menjujo med seboj kakor misli v zmedeni glavi. — L<* solnce. to težko pričakovano solnce nam redko zasije.
Književnost in umetnost.
„Voditelj v srečno večnost“7”je ličen molitvenik, ki ga je spisal A. M. duhoven ljubljanske škofije. Ruzdeljen je v dva dela : prvi del obsega v jednacih stavkih najvažnejše verske resnice v obliki premišljevanj, dragi del pa molitve.
—	Prodaja ga ^Katoliška Bukvama* v Ljubljani. C)ne molitveniku v šagrin ve-vanemu z zlato obrezo in pregibljivimi platnicami so : po K 2 50, 3, 3 40, v isto usnje z zlato obrezo in vatiranimi platnicami pa so: po K 265, 3, 3 50.— Priporočamo ga v nakup. Pripravno za darila.
..Krojača zadruga" Gorici, ff. Signori 7
prodaja lepo, novo in sveže blago
Z- grozovito nizkih stalnih cenah!
za možke in ženske obleke po
~mi
C. kr.
privil.
krojaški kroji.
•25 LKT OBSTOJA
strokovna hrojačnicn prve vrste
za vsaki stan v GOKICI na Travniku.
Cena oblek za vse stanove.
Salonska obleta zimsta ali letna:
Kron
I. Salon obleka i/. modo Slrich-Kmngarn 7U-92 II	„	„	„	,,	Pnrovien . . . 65-86
III.	.,	„	„	Kamgaru . . . (ii)-RO
IV.	„	„	,.	,.	Seviot .... f>6-72
I. Talar ali romana iz vsakovrstnega snkna 33-70
Površniki zimski ali letni:
I. Površniki i/. mode Slrich-K.imparn . . 15-70
II	 „	.	.36-60
III.	.,	„	Hil-crct ali	kofinian	10-65
IV.	„	..	Seviot	............32-JO
V. „ za dečko od 9 do 16 let . . . il-30
OMe zimske ali letne:
I. Obleke i/. modo najlinejSega sukna . . 60-00
II.	„	„	„	„	Kamgarn 56-80
III.	„	„	„	Seviot. .35-72
IV.	,,	..	„	„	Loden . . 35-60
I. .. za	dečke	od	9	do 16	let	vsake	vrste 9
II.	„	„	od	3	do 12..................5
I. Okrogla dolga PiUgrina nepremočljiva 15-25
II. Ilavelok vsake vrste nepremočljiv 15-35 I. Hlače	vsake vrste	blaga..............5
II. .,	„	„	za dečko	od	9 do 16	let	3
III, ,,	„	,,	.,	m	» ll°	*el	2
Blago	gotovo	se	prodaja	ceneje	kot
drugi trgovci.
M. POVERAJ.
Razglas.
Dne 5. dccembra 1906 predpoldne se vrši komisi-sijouelni obhod železniške normaluo-timo proge Gorica drž. kolodvor-fctolkan tovarne in skladišča Mizarske zadruge potem c. kr. namestništva tej' ravnateljstva c. kr. drž. železnic.
Opozarja sc vsakogar, ki l»i imel proti tej železniški progi kakšne pritožbe, da jih prijavi na dan obhoda.
SOLKAN. 21. novembra 1900.
Predsedstvo
„Mizarske zadruge1' v Gorici.
And. Fajt,
pek. izvedenec Gorica |---------------
tekalliče Ir. Josipa št.2(lastna
hiša,
Izvršuje naročila vsakovrstnega peciva, tudi najfinejšega, k' *Or na nove maše in godove, kolač v ea birmance in poroke itd. Vsa naročila izvršuje točno in natančno po ielji naročnikov. Ima in prodaja različne moke, fina peciva, fina vina in likerje po umerni ceni. Za Veliko noč posebno goriško pinco in potice itd.
 Loterijske številke.
21. novembra.
Trst...............82	i)0	87	31	8!)
Line.............. 10	68	77	27	65
y V-V-ir _^
praht. zdravnik in špccijalist za otroške bolezni u Gorici
stanuje in ordinuje od 1. novembra naprej v
Gosposki ulici
1 Št. 4. (tik Monta). I
L J.
Anton Kuštrin,
trgovec v Gorici
Gosposka ulica št. 25
priporoča častiti duhovščini in slavnemu občinstvu v mestu in na deželi svojo trgovino jedilnega blaga n. pr. kavo Santos, Sandomingo, Java, Cejlon. Portoriko itd. Olje: Lucca, St. Angelo, Korfii, istrsko in dalmatinsko. Petrolej v zaboju. Sladkor razne vrste. Moko št. 0, 1, 2, 3, 4, 5. Več vrst riža. Miljsveče prve in druge vrste, namreč ob '/» kila in od enega funta. Testenine iz tvornice Žnideršič & Valenčič. Žveplenke družbe sv. Cirila in Metoda. Moka iz Majdiče-vega mlina iz Kranja in iz Joch-mann-ovega v Ajdovščini. Vse blago prve vrste.
Lekarna
CristifoltUi v Giriei S
Prave In edine žel. kapljice
s anamko sv. Antona Pado-vanskega.
Zdravilna moč teh kapljic je ne-prekosljiva.— Te kapljice uredijo redno prebavljanje, če se jih dvakrat na dan po jedno žličico (Varstvena mamka) p0pije.— Okrepi
ielodec, stor6, da zgine v kratkem času omotica in ii-votna linost (mrtvost). Te kapljice tudi ator6, da človek raje ji.
Cena steklenici 60 vin.
I. Primožič,
stenski »plikar v Girici,
ulica Murini 3,
priporoča čč. duhovščini in sl. občinstvu v mestu in na deželi svojo veliko zalogo&>
""optičnih izdelkov
in sicer vsake vrste očal, barometre, toplomerje, zdravniške to-plomerje, daljnoglede, vage za ► vino, žganje itd.
Sprejemn^naročlla in poprave ter pošilja na dom.
*	M.*
x ^ A* .v***
kupite vedno najboljše pri domači tvrdki
J. 11, GOBICA.
st. 10 sr st. io
ilnton Krušič
trgovec, krojaški izvedenec, te-kolišče ]. Serdi 33 in tehališče Fr. 3osi 53.
Za novo sezono.
Zgoraj imenovani naznanja sl. občinstvu in posebej CCS. duhovščini, da mu je ravno dospelo svete avstrijs. in angleško blago za vsakovrstno stanove. Izdeluje po nnjnovejilt krojih. Blago in delo jiimči.
Prosiva zahtevati listke!
P
t
Najveja trgovna z železjem
KONJEDIC & ZAJEC
Gorica v hiši Monta.
Priporoča stavbeni Cement, stavbne nositelje (traverze), cevi za stranišča z vso upeljavo, strešna okna, vsakovrstne okove, obrtniško orodje, železo cinkasto, železno pocinkano medeno ploščevino za napravo vodnjakov, vodovodov, svinčene in železne cevi, pumpe za kmetijstvo, sadjerejo in vinorejo, ter vsakovrstna orodja.
Cene nizke, solidna postrežba!
Kdo krono nagrade izplačava vsakemn, kdor dokaže g potrdili najine nove amerlk&nske blagajne, da je kupil pri naju za 100 kron blaga.
i
|	Prosiva	lahtevati	listkel
r,Centralna	posojilnica4
registrovana zadruga v (gorici, ulica Vetturini št. 9.
Posojuje svojim članom od 1. novembra 1905
na mesečna odplačila v petih letih
in sicer v obrokih, ki znašajo z obrestmi vred, za vsakih 100 K glavnice 2 K na mesec.
Posojuje svojim članom od 1. aprila 1905
na menice po 5VI„ na vknjižbo po 5°|0
Č z 1 s0 o upravnega prispevka za vsacega pol leta. Obrestna mera za hranilne vloge je nespremenjena.
«1 b$^e°fna. y^oyrH~' ''	HIŠI) I
MM