Poštnina platana j gotovini.
Izhaja vsak petek.
Leto II. Št. 52.
SLOVE
Uredništvo: Ljubljana, Wolfova ulica št. 12 Naročnina četrtletno 15 Din, za pol leta 30 Din, za celo leto 60 Din. Posamezne številke 1‘50 Din. Za inozemstvo celoletna naročnina 90 Din
Ljubljana, 29. decembra 1953.
dŽk
W
J BillIII
1 JA
Upravništvo: Ljubljana, Wolfova ulica št. 12. Poštnočekovni račun Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo.
Oglasi po tarifu.
Tiska tiskarna Makso Hrovatin v Ljubljani.
V novo leto
Eno leto ni mnogo niti za človeka, kaj šele v zgodovini, in vendar se zgodi marsikaj. Če se ozremo na preteklo leto, moremo ugotoviti precej važnih dogodkov tako za nas kakor za človeštvo »ploh. Toda danes so nam ti dogodki še preblizu,
Gospodarsko propadanje in z njim v zvezi politična reakcija sta seveda porazno vplivala tudi na kulturo. Ne samo, da so bila radi gospodarske stiske posredno ali neposredno odtegnjena kulturnim zavodomi nujno potrebna sredstva za uspešen
da bi jih mogli pravilno oceniti. Kar se nam zdi razvoj, in da je ljudstvo radi težkih gospodarskih zdaj morda zelo pomembno, bo v zgodovini le ma-	™	n«	tuH;	tnnčnnct
lo važen dogodek brez večjih posledic in obratno.
Zato ne bomo govorili o posameznih političnih, gospodarskih ali kulturnih pojavih preteklega leta, temveč raje skušali najti osnovno misel vsega tega dogajanja.
Tudi to leto smo preživeli, kljub prerokbam
•	i	.	<1	•___   1	*t!1_________  SVj-v
brig izgubilo smisel za kulturo, pa tudi možnost zadostiti svojim kulturnim potrebam, politična reakcija je ljudi tudi popolnoma demoralizirala, in v vsem javnem življenju so se začeli uveljavljati na debelo razni politični pustolovci. Sposobnost in strokovno znanje, v zvezi s plemenitim tekmovanjem in ostro, toda pozitivno kritiko, kar bi edino
raznih gospodarstvenikov in politikov, v težki go- smelo odločevati, je zamenjala politična pripad-spodarski stiski, ki se je od prejšnjih let še stop- nost k trenutno vladajoči stranki. Danes ljudstvo
njevala. Ne samo pri nas, temveč tudi v zunanjem svetu se še vedno ni opomogle gospodarstvo, ki se je skušalo okrepiti in poživiti v avtarkiji (gospodarski samopreskrbi). Prav tako se je nujno povečala brezposelnost, ki že ne podkopuje več samo posameznih družin, marveč že prav resno ograža tudi države.
Način reševanja gospodarskih in socialnih vprašanj naše dobe, zlasti pa popoln neuspeh raznih poizkusov je pokazal, da se je sedanji družabni red preživel in da ni več sposoben nuditi delovnemu človeku niti vsakdanjega kruha. Države so sicer skušale urediti težke razmere z raznimi gospodarskimi in političnimi reformami, zlasti s povečanjem avtoritete države, kar je nujno vedlo v diktaturo posameznikov in absolutizem; toda vsi ti napori so so izkazali jalovi in za velikansko večino ljudstva škodljivi. Veliki kapital, ki bi edini mogel resnično prispevati k rešitvi gospodarske krize, je znal ohraniti svoj izjemni položaj in vsa nova bremena prevaliti na delovno ljudstvo. To smo mogli opaziti zlasti v državah, v katerih vladajo diktatorski režimi. Kajti, čim manjše je nadzorstvo ljudstva, tem večja je možnost, delati proti prospehu l judstva. Zato mora biti usmerjeno vse naše hotenje in delo v demokracijo, ki se nikakor ni preživeia, kakor bi nam radi natvezili neki politiki, stremeči po absolutni oblasti, temveč potrebuje le nove oblike za uspešno udejstvovanje.
nič več ne veruje v pravico, v zakone, zato se hoče vsakdo uveljaviti preko zakonov in z raznimi poli-tičnilli zvezami. To pa mora voditi nujno ne samo v propad ljudstva, temveč tudi države, v kateri vladajo
take razmere. Zato je najprej potrebno, da dvignemo splošno moralno zavest ljudstva, t. j. njegovo socialno moralo, kar pa je mogoče edino le v svobodi, v demokraciji, v kateri bo prišlo do svobodne besede vse delovno ljudstvo.
Druga rakrana — poleg splošne demoraliza-cije — današnje družbo pa je malodušje. Ljudje ne verujejo več niti v sebe, še manj pa v koga drugega. Res je sicer, da so razmere, v katerih živi današnje človeštvo, izredno hude, toda zavedati se moramo, da je z močno voljo in delom mogoče premagati vse. Ne obupujmo, kajti kdor obupa, tudi gotovo propade! Zavedajmo se sicer vseh težko? in ne podcenjujmo jih, toda zavedajmo se tudi, da je usoda nas samih in človeštva odvisna od človeka samega. Zato se z vsemi silami, kljubujoč vsem zaprekam in s trdno vero v bodočnost, na novo oprimimo dela za boljšo bodočnost našega naroda.
S tem hotenjem stopa v novo leto 1934.
»Slovenija«:.
Univerzitetna biblioteka v Ljubljani
»Akademska sekcija za vseučiliško knjižnico si prizadeva z velikim trudom za uresničenje prepotrebne stavbe osrednje knjižnice v Ljubljani. Zdi se, da je bila akcija sprva simpatično pozdravljena tudi izven vseučilišča, vendai- se človek ne ubrani misli, da je v zagati zaradi realnosti v ljudeh in prilikah. Bila bi neizmerna škoda, če ostane le pri gestah za to nad vse nujno napravo višje kulture na Slovenskem.
'	-	:	i	i	.. I
Mojster Plečnik je pred nekaj leti premislil vprašanje vseučiliško knjižnice, le-ta bi nas po njegovih načrtih osvobodila more tesnili, nevabljivih prostorov sedanje Študijske knjižnice. V njegovi stavbi bi imelo prostor 235.000 knjig, kar bi ustrezalo normalnemu razvoju knjižnice za dobrih 100 let. Poleg shramb za knjige, rokopise, muzika-lije in grafiko so projektirani uradni prostori, glavna čitalnica, čitalnica profesorjev, ljudska čitalnica časopisov, razstavna dvorana, inštitut za umetnostno zgodovino s seminarjem in predavalnico. Načrti
upoštevajo vse predpise zakonov, opravljeni so s podrobnim opisom in proračunom do zadnjih 25 par. Vloženi so bili junija 1. 1931 pri kompetentnemu ministrstvu v odobritev, javnosti do danes ni znana njihova usoda. Neznosno stanje, ki vlada v prenatrpani Študijski knjižnici, je že več piscev osvetlilo tako v revijah kakor v dnevnikih. Dan za dnevom se stanje slabša, smotrna uporaba onemo-gočuje brez krivde uradništva, ki je samo najkru-teje' prizadeto po toliko!etnem p^ovizortjh. Opozarjalo se je ponovno na morebitno katastrofo požara, ki bi utegnil ugonobiti dragocene rokopise, redke izvode i. dr. Zgodovinskih dokumentov ne bi nadomestili še .toliki kupi zlata v tolstih letih, Slovenci bi b<li oropani duhovnih zakladov. V Belgrad,u se je po svetovni vojni zazidalo na stotine milijonov v znanstvene namene. Nihče od razsodnih ljudi ne zavida južnim krajem razmaha v novi razširjeni skupni domovini, vendar ljubljanski akademiki pričakujejo od svoje vlade uvidevnosti za mlado
-i:
Mohorjeva družba iti Mohorjeve knjige za leto 1933
Ko potegnejo zimski vetrovi čez polje, leže nove Mohorjeve knjige na mizah. Častitljiva navada v slovenskih hišah je lo, bilo bi brez njih tako, kot če ne bi bilo o Božiču potic in o Veliki noči pirhov.
Mohorjeve knjige so prava slovenska stvar. Razširjene so bile pred svetovno vojno po vsem slovenskem ozemlju, preko Čedada v Italiji, prav do Osojskega jezera na Koroškem in tudi v tedanjem madžarskem Prekmurju, tako kot okoli Ljubljane, v Severni in Južni Ameriki, v Afriki in Aziji, kjerkoli je živel kak Slovenec, saj je imela Mohorjeva družba še I. 1908 80.000 udov, med temi v Ameriki 2028, v Afriki in Aziji 232, po raznih daljnih krajih v Evropi 332, v graški škofiji 422, v videmski nadškofiji 352. Mohorjeve knjige so bile res vez, ki je vezala vse Slovence, vse bolj kot časniki. Mohorjeva družba ima izmed vseli slovenskih kulturnih organizacij najmočnejše in najstarejše slovensko izročilo. Imenik udov Mohorjeve družbe, ki ga je vsako leto priobčeval do konca svetovne vojne Koledar družbe Sv. Mohorja in v katerem so bili tiskani prav vsi udje, t. j. 80.000 imen, je bil naslovnik vsega, slovenskega naroda, tak kot ga ni imel res noben drug narod.
Svetovna vojna in mirovne pogodbe so nas ubile; izpodrezale so pa tudi korenine veliki ljudski knjižni družbi Sv. Mohorja, ki je izgubila vse Primorje in Slovensko Benečijo ter se je morala izselili iz svojega rojstnega kraja, Celovca. Še danes
pa brani s Svojimi knjigami slovensko misel in slovenski jezik, ki ju izpodrivajo iz šol in iz javnosti, med širokimi ljudskimi plastmi. Po vojni je nastalo sicer še več drugih knjižnih družb, deloma iz strankarskih vzrokov (na Primorskem je morala prevzeti vlogo stare Družbe Sv. Mohorja nova go-riška Mohorjeva družba). Vse slovenske knjižne družbe pošiljajo svojim udom nad G00.PP0 kiijis na leto. Družba Sv. Mohorja sama pa polovico tega števila. Leta 1907, ko je imela DSM 8200!) udov, jim je sama poslala V2 milijona družbenih knjig; sedaj je pač odpadlo celo Primorje s Slovensko Benečijo, na Koroškem je dandanes dve tretjini manj udov kot I. 1907, v Ameriki, kamor ni več novih slovenskih izselnikov, pa le dobrih 500 (leta 1907 okoli 2000). Ljudem, zlasti mladini vsiljujejo neslovensko berivo iz Zagreba itd., vse preveč je tudi časopisja, povrh je pa pritisnila gospodarska stiska, ki je vzrok, da je od lanskega leta padlo število udov za okoli 8000. DSM izdam poleg šestih rednih knjig (za letno udnino 20 dinarjev) tudi še druge knjige za znižano ceno za svoje ude.
»Koledar družbe Sv. Mohorja« je knjiga ki jo največ Slovencev pregleda in prebere, ker jo vsak mohorjan vzame in mora vzeti največkrat v roke. Kratki sestavki v »Koledarju« (letos obsoraio 53 strani) bi morali biti najskrbnejše izbrani najbolj pretehtani ter po vsebini in obli!'? n^jbolj dovršeni, kajti te sestavke prebere največ ljudi, najmanj trikrat ati pa petkrat toliko kot kaJ v'»okoli drugo po Slovensko pisano stvar. Podaj a; bi v kratkem vse, kar je res važno za vs;>*-• T‘* Slovenca, priprostega kot razumnika, vse kar ‘ ' važnega v slovenskem življenju in svetovnem “ "voiu, reči, ki puščajo trajne sledove v kulturi, gospodar-
stvu in politiki. Pisala naj bi jih najboljša peresa iz višjega, nadčasovnega stališča v poduk in vodilo slovenskemu ljudstvu. ;>Koledarjevi, kratki spisi imajo v splošnem že več let odločen slovenski poudarek, kar je edino pravilno, čeprav ni v celi razporedbi trdnega sistema. Podučen je vsakoletni /-Razgled po svetu«;, ki podaja politične dogodke iz raznih delov in držav sveta, ravno tako pa je potreben članek /Nekaj važnih določb iz davčne zakonodaje , ki lahko marsikoga obvaruje škode v današnjih časih. V Pismu, iz Južne Srbije- so opisane slovenske naselbine v, teli krajih, kjer je škof Slovenec dr. Gnidovec. Sestavek o kolodvorskih misijonih in društvu, za varstvo deklet je opravil pr^ivo socialno delo za kmečka dekleta, ki jih gre kakih 8000 vsako leto za kruhom po svetu, da se ne izgube. Članek o slovenskih izseljencih predlaga, naj bi »Koledar« postal slovenski izselniški naslovnik tako, da bi se naši izselniki iz vseh krajev sveta vpisovali v DSM, ki bi v »Koledarju« natiskovala njih imena. »V letu božjega usmiljenja«, članku o priliki 1900 letnice Kristusove smrti, je opisana zgodovina Kristusove osebe in krščansko štetje let, v »Gospodarskem pregledu« pa s preprosto, domačo besedo nravne podlage zdravega gospodarstva in pametni nasveti našim kmečkim gospodarjem. Kratko je opisana tudi Nar. galerija v Ljubljani — dom slov. umetnosti. Preobširen je pa sestavek »Smrtna že-*tev>, ki opisuje 59 umrlih na 14 straneh z njih slikami, navajajoč življenjske podatke tudi prav malo važnih ljudi; če se že Žetev smrti* priobčuje, naj bi prišli na vrsto le taki ljudje, ki so za slovenstvo vsaj nekaj pomenili ali pa naj bi bili za vzgled živečim; omenjena pa naj bi pa bila zla-
univerzo, ko gre za stavbni kredit nekaj nad deset milijonov dinarjev. Brez vseučiliške knjižnice v Ljubljani je znanstveno delo tudi na vseučilišču nepopolno, obe napravi se dopolnjujeta v skupni rasti. Gospodarska stiska ne sme biti tisti nepremagljivi faktor, ki v vseh proračunih potiska življenjske kulturne koristi prav v zadnjo vrsto, neusmiljeno pristrižene, skrčena in največkrat mačehovsko odrinjena višja kultura je resnična nebog-Ijenka v očeh krojilcev naše usode. Tega mladi rod na vseučilišču resnično ne more pojmiti. Le tisti, ki zbira z muko gradivo po arhivih, išče virov po raztresenih knjižnicah, le prevečkrat nedostopna dela, ve ceniti dragocene ure, ki se gube dan za dnem. Samo osrednja knjižnica s preglednimi katalogi lajša takšno delo.
V dvanajsti uri boja za vseučiliško knjižnico je izšla publikacija »Univerzitetna biblioteka v Ljubljani , tiskana kot manuskript v lepem tisku Uni-
OPAZOVALEC
Vprašanje slovenskih učnih knjig na naših srednjih šolah
V tem vprašanju, ki je stopilo letos v ospredje zaradi pomanjkanja dobre volje in primerne uvidevnosti nekaterih prenapetežev, se ne mislim spuščati v podrobnosti; samo dvoje ugotovitev bi rad podal glede na izjavo napredne akademske starešinske Zveze« (»Jutro« , štev. 296 z dne 20. decembra t. 1.)
L.Ako so tisti, ki so naravnost ali posredno povzročili ali molče odobravali to nepotrebno zmešnjavo in uničevanje tuje lastnine, sedaj uvideli napačnost svojega početja in so skušali popraviti zmoto ali napako, so s tem storili svojo dolžnost, kar je prav.
2. Ni pa prav, da niso popolnoma stvarni, ker drugače bi morali vedeti, da nista dobili odobritve poleg nekaterih hrvaško-srbskih učnih knjig tudi dve slovenski čitanki, izmed katerih prvi deloma šele z letošnjih šolskim letom poteče aprobacijski rok, a druga je bila odobrena komaj lani in je letos nenadoma nastala zaradi nje spotika, čeprav je tako sestavljena, kakor n. pr. Jovanovic-Ivko-vičeva srbska čitanka za I.—IV. razred srednjih šol ali Pavlovic-Iličeva čitanka s slovnico, 1. del. In za to je v glavnem šlo.	A-a.
Božično prilogo
je izdal Koroški Slovenec«. Prinaša ponajveč slike koroške slovenske zemlje, koroških slovenskih hiš, cerkev, znamenj, prizore iz življenja slovenskih Korošcev. Zelo hvalevreden namen, ki bo spričo propagandnega pomena slike gotovo dobro vplival in družil v misli Slovence onkraj Karavank. Ali nekaj bi vendarle pripomnili: zadnja stran se nam prav s tega stališča ne zdi posrečena. Pri-
verzitetne tiskarne in v založbi arhitekta mojstra Plečnika, kot prelep dokaz resonance naših najviš-jih teženj in kot — memento. Uvodne besede k načrtom je napisal mojster sam, podrobnejši opis pa konservator Stele; ta je prispeval še študijo: »K zgodovini bibliotečnih stavb v Ljubljani . čitatelj dobi jasen pogled v Plečnikovo zamisel, ki je zasidrana v baročni tradiciji naših ljubljanskih bibliotek. Odlične Quaglieve freske na stropu Semeni-ške knjižnice ter iniciale srednjeveških rokopisov v družbi s talnimi načrti, prerezi in fasadami krasijo odlično in kaj aktualno publikacijo. Steletova študija odpira strani naše kulturne zgodovine in pred slednjo ne smemo zapirati oči, če nočemo veljati nekoč za popolnoma nevredne naslednike lepega in plodnega izročila.
Akademska sekcija naj ne klone v veri na končno zmago; boriti se ji je sleherni dan za visok cil j — vseučiliške knjižnice v Ljubljani. A. S.
naša namreč kar od zgoraj slike Mussolinija, Hitlerja in Roosevelta, ki je sicer — mimogrede rečeno" — prav po krivici zašel v to družbo. Ali ne bi bilo bolje, če bi v bodoče namesto takih in podobnih stvari podal Koroški Slovenec" kaj slik iz slovenskega kulturnega življenja pri nas, pa seveda tudi v Italiji. Če komu, nam Slovencem je povsod in pri vsaki priliki treba poudarjati to slovensko duhovno in naravno enoto, da preide zavest o njej v dušo slehernega slovenskega človeka. Saj je res dovolj stvari, ki bi nas hotele ločiti na zunaj in odtujiti slovenske ljudi med seboj. Političnih meja ne moremo odpraviti, vsaj ne čez noč. Toda če bo notranja zavest slovenske enotnosti ostala živa, ne bo mogla uničiti nobena sovražna sila slovenske narodne družine in nje volje do samostojnega narodnega in kulturnega življenja.
„Razgled“
nov tednik, je začel izhajati v Mariboru. Urednik lista je Josip Fr. Knaflič. Svoj program je Razgled; označil v uvodniku takole:
Kralj in narod. Avtoritativen kraljevski režim s sodelovanjem ljudstva v predstavništvu, ustvarjenem na gospodarsko-stanovski podlagi, v katerem bi se1 mogle uveljaviti vse delavne in produktivne sile v korist in procvit države, to je bila intencija šestojanuarskega manifesta in njegovih sankcij in to oživotvoriti je danes po petih letih najnujnejša potreba.«
Zaključuje pa ta program Kralj in narod! Med kraljem in narodom ni treba nobenega posredovalca.
O proslavi 1. decembra pa zatrjuje med drugim: Slavnostni govor je govoril ban. Nisem laskač (saj sem Ljubljančan in torej rojen zabavljač), a priznati moram in to so mnogi rekli, to je bil eden najboljših patriotičnih govorov, kar smo jih slišali
v 15 letih. Segel je ljudstvu v srce in v razum, ker je bil govorjen iz srca in razuma.«
Slika vsega Razgleda iz teh navedb sicer morebiti še ni popolna, a jasna je popolnoma.
Masaryk o Švehli
Nedavno tega je umrl češki državnih Antonin Švehla. Švehla je bil preprost kmečki poslanec, pa se je povzpel s svojo sposobnostjo med prve češke državnike. Takih mož imajo vprav Čehi mnogo: večina je izšla iz preprostih, mestoma prav siromašnih razmer; pridnost in poštenost na eni in vdanost in ljubezen do ljudstva na drugi strani jim je bilo vodilo. In zaradi teh dveh lastnosti je vzniklo zaupanje ljudstva in jih vzdignilo na prva mesta: Masaryk, Beneš, Rašin, Švehla ... In kar je zlasti važno in kar priča o vzorni nravstveni višini češkega naroda: vsi ti možje so šli čistih rok mimo bogastev svojega naroda.
Ni bil morebiti kdo zlahka tako sposoben, označiti Švehla kot človeka in državnika, kakor vprav Masaryk, ne samo, ker je moral svojega dolgoletnega sodelavca dobro poznati, ampak ker ga je tudi z lastne umske in nravstvene višine mogel dobro spoznati. Masarykova označba sodelavca Švehla v Venkovu , giasilu čeških kmetov, ki jih je vodil Švehla, spada po obliki in vsebini med najlepše in najgloblje, kar se je kedaj pisalo o umrlih državnikih. Človeka zajema zlasti preproščina sloga, ki je njegova največja lepota.
Iz Masarykovega sestavka prinašamo odstavek, ki označuje človeka Švehla. Masaryk pripoveduje, kako je pisal svojo »Svetovno revolucijo' in je pri tem seveda potreboval švehlovih podatkov, ki je ostal med vojno doma in tu pripravljal prevrat. Pri tem se je obema mislecema odprl pogled v vso globino narodnega in družabnega življenja.
Ne samo verska in modroslovna vprašanja, ampak tudi gospodarska, zlasti zemeljska preo«nova in odprava plemenitaštva je zahtevala pogled v našo zgodovino. Švehla je razmišljal zelo korenito o zmislu naše zgodovine in posameznih obdobij. Veselilo me je, poslušati njegove nazore, ki so bili očitno samostojni in često izvirno zasnovani. Švehla se je izobrazil sam in se je tudi nadalje vedno izobraževal. Bil je misleč človek, obdarovan z veliko razumnostjo v najboljšem pomenu besede;. Ni imel napak navadnli samoukov. Zlasti ni nikoli pokazal, da mnogo ve, bil je skromen kot pravi mislec. Mislec ve dobro, da je majhno naše spoznanje. Često je v svoji skromnosti obžaloval, da si ni mogel pridobiti zadostnega sestavnega znanja. Prepričan sem, da bi obisk visoke šole ne bil pokvaril njegovega prirojenega, ponikajočega čuta in njegove razsodnosti.
Žične železnice na Veliki Klek
ali bolje načrtov zanjo in spekulacij z njo je konec. Nemško in avstrijsko planinsko društvo se je vsem tem načrtom upiralo, ker je pravilno umevalo duh
mere na mirovni konferenci v Parizu, ko Wilson ni hotel priznati londonskega pakta in so Francozi in Angleži v sporazumu z Ameriko 9. dec. 1914 predlagali Italiji, da se ustanovi »svobodna država Reka z 240.000 prebivalci, v kateri bi imeli Slovenci večino (bilo bi le okoli 40.000 Italijanov v nji) in bi bila pod nadzorstvom Zveze narodov, kateri osnutek je padel 14. januarja 1920, ko so stavili Angleži in Francozi v sporazumu z Italijo nov predlog, ker delegacija SHS ni sprejela prvega in so opustili misel svobodne reške države ter ponudili le še železnico Postojna—Reka in svobodni državi Reko in Zader, dokler ni bila v Rapallu 12. novembra 1920 potegnjena sedan ja meja.
DSM je slovenska ljudska knjižna družba, ki so jo druge slovenske knjižne družbe, ki so bile ustanovljene po vojni, začele posnemati. DSM sega globoko v slov. duševno življenje, je pa tudi vez, ki veže še vedno Slovence po vsem svetu bolj kot vsako drugo sredstvo, bolj kot časopisje, ki izhaja v Sloveniji, kajti Slovenci po svetu so navezani predvsem na časopisje tistih krajev, v katerih žive. DSM se svoje važne vloge zaveda in pošilja knjige Slovencem v daljno tujino tudi zastonj. Na Primorsko današnji dan Mohorjeve knjige ne morejo. Gredo pa še vedno na Koroško. Na Koroškem, kjer je zibelka DSM, lam, kjer se je DSM razvila pred svetovno vojno do take višine, da je imela že 82.000 udov in je bilo upanje, da jih bo dosegla tudi 100.000, jih je dandanes le samo še 2356, za 200% manj kot pred I. 1918. Vse hi bilo treba storiti, da se na Koroškem /viša število Moliorja-11 ov vsaj na tisto število, kakor jih je bilo pred 25. leti če tega števila že ni mogoče zvišati. Potrebno bi pa bilo, da bi v Mohorjevih knjigah vsako leto izšla kakšna stvar, vsaj kak sestavek v »Koledarju«, ki bi posebno zanimal koroške Slovence in pa tu pa tam tudi kaka knjiga iz stroke, ki je na Koroškem posebno važna. Saj bi to bilo tudi za vse druge ude vabljivo, ker se vsak Mo-horjan čuti pravega Slovenca. Slovensko delovno ljudstvo, kmet in delavec, celo uboga vdova, so Mohorjeva vojska in zato je DSM ena izmed velikih slovenskih ustanov.
*
sti njih važna dela, da bi govorila dela, ker so / jubilejev že po časopisju bravci do grla siti. Škoda je pa, da ni nobenega članka o važnih dogodkih v velikem svetu, n. pr. o stremljenju za revizijo mirovnih pogodb, prelomih državnih sestavov, posledicah gospodarske krize v Ameriki itd., ali pa o raznih iznajdbah in načrtih v tehniki, v zdravstvu itd., seveda vse gledano s slovenskega stališča. Slovenstvo, če naj bo močno, mora biti globoko zakoreninjeno v domačo zemljo in gledati obenem v velike naprednejše dežele, ne pa v zaostale in manj kulturne, v svetlobo in ne v polmrak.
Že ime »Slovenskih večernic« zbuja občutje domačnosti, javorove mize v enem kotu, v drugem velike zelene peči naše kmečke hiše; saj se jih skoraj vsak naš človek spominja še iz detinske dobe. Letos je napisal zanje Matija Malešič belokranjsko povest »Izobčenci«, krajevno pobarvano, o vaških prepirih, kljubovalnosti in trdosrčnosti, izobčencu Turetu in županovi hčerki Bariči. Za 'Slovenske večernice* naj bi pisali močne stvari, zajete iz sodobnih slovenskih nravstvenih in socialnih vprašanj, ki jih je toliko kot še nikoli doslej. Pueljevo prestavo P. Dorflerjevega »Mutastega greha« je izdala DSM namesto obljubljene knjige o »Davkih-, ki pa ni izšla. »Jetika« dr. Franceta Debevca je obširna zdravniška knjiga, 190 strani, z velikim številom slik, ki bo v prid predvsem tistim, ki se zanimajo za zdravstvo, koristila bo pa tudi ljudstvu samemu. »Življenje svetnikov«, ki je izšlo letos še kot redna knjiga, bo prihodnje leto izšlo kot izredna knjiga, ki jo bodo prejeli udje le za posebno doplačilo. Odbor DSM pravi, da so to zahtevali poverjeniki in udje, je pa s tem prelomljen načrt, kajti velika večina, ki je brala življenje svetnikov , ne bo imela celega dela skupaj, ker doplačilnih knjig veliko udov ne naroča. Ni prav, da letos DSM ni izdala nadaljnjega zvezka »Zgodovine slovenskega naroda«, baje zato, ker sta izšli letos že dve drugi zgodovinski knjigi; v resnici je pa Življenje svetnikov le nabožna knjiga, ki opisuje verske in nravstvene junake, Naše morje je pa bolj zemljepisna kot zgodovinska knjiga. Zgodovina slovenskega naroda bi morala izhajati zaporedno in bi se izda-
ja ne smela pretrgavati, ker s tem pade zanimanje za delo.
»Naše morje«, knjiga ki so jo spisali dr. Valter Bohinec (zemljepisni del), dr. Silvo Kranjec (zgodovinski del) in dr. Karol Dobida (umetnostni del) opisuje prav za prav Dalmacijo, t. j. hrvaško morje. Nimamo še opisanih vseh slovenskih krajev, zlasti ne za ljudstvo in bi bilo potrebno zlasti v današnjih časih opisati najprej slovensko zemljo, tudi tisto, ki smo jo izgubili. Slovensko morje ima 150 km obrežja in je geopolitično del slovenskega zaledja; nimamo opisa Prekmurja, ki je za nas še neobdelano ozemlje itd. Najzanimivejši del te knjige je Kranjčev zgodovinski sestavek Borbe za Jadran , ki opisuje tudi zgodovino slovenskega morja, Trsta in zahodne Istre, kjer so nastopali v zgodovini tudi Slovenci, ki se v Kvarneru in Dalmaciji niso nič uveljavljali, pač pa so imeli stike z Benetkami v vseh ozirih. Ni prav, da iščejo med Schiavoni le primorske Hrvate, ki so bili veliko bolj oddaljeni od Benetk kot Slovenci, ki so živeli pred njihovimi vrati. Naloga slovenskih zgodovinarjev bi bila, da preiščejo danes za nas še temne dobe, ko so sodelovali slovenski ljudje pri razvoju Benetk, že takrat, ko so jih začeli zidati in pozneje, ko so se razvile v veliko pomorsko republiko. Sodelovali so gotovo v trgovini, gospodarstvu in v umetnosti. Le nekaj imen iz umetnostne zgodovine poznamo, ki jih pa tudi nam ne priznavajo; vse kar pa naj bi bilo slovanskega v veliki beneški zgodovini, pripisujejo Hrvatom! Kako važno je bilo v zgodovini ravno slovensko morje, dokazuje Kranjčev članek, ki omenja tudi pogajanja Italije z Avstrijo za nevtralnost v svetovni vojni, ko je spomladi 1. 1915 zahtevala Italija, da ji Avstrija odstopi Južno Tirolsko, Gorico in Gradiško, otoke Vis, Hvar in Mljet, iz mesta Trsta, ki leži na slovenskem ozemlju ter iz sodnih okrajev Kopra (slovenska okolica) in Poreča pa da naj se ustanovi svobodna država. V članku Borba za Jadran je razložen tudi londonski pakt iz 1. 1915 ’ in tako zvani rimski pakt iz 1. 1918, mornarski prevrat z uporom na ladji Viribus unitis 28. oktobra 1918 v Pulju, ko je prevzel Slovenec poveljstvo brodovja in trdnjavo. Članek popisuje raz-
planinstva, ki vedno preneha tam, kjer se začenjajo ceste in železnice. Kajti pogoj planinstva je vztrajnost, znajdljivost v svetu in boj zoper ne-prilike gora, pogum, odločnost, spretnost, in kot najvišja človeška lastnost; tovarištvo v nesreči, in samopožrtvovanje. Vsak vidi in mora videti, da se te lastnosti v avtobusih in železniških vozovih ne morejo razvijati in razviti. Kajti mislil bi človek, da samopožrtvovalnosti še ni tam, kjer odstopi sedeža naveličan kavalir le-tega dami, da še ne pomeni poguma, če kdo skoči s prenapolnjenega avtobusa deset korakov pred njegovim postankom in <ia še ne označuje boja z vremenskimi neprilika-mi, če kdo v plašč zavit pogumno prenaša prepih. No in ker je nemško in avstrijsko plan. društvo te — prav za prav samotimevne! — pogoje planinstva pravilno spoznalo, se je takoj spočetka uprlo, da hi kdo giadil železnico na najvišjo avstrijsko goro. Svoj upor je precej podkrepilo s tem, da je lastnik Velikega Kleka. Na njegovo zahtevo mu je tudi obljubila avstrijska vlada ne samo, da se žična železnica na Veliki Klek iz javnih sredstev ne bo gradila, ampak da se bo tudi pobrigala, da se kaj takega tudi v bodoče ne zgodi.
Samo pri nas jih je še vedno mnogo, ki mislijo, <!a je pogoj planinstva ta: na vsaki gori krčma in če že ne železnica, vsaj vozna cesta naj vodi do nje. Zato namreč, da se jim ne bo treba mučili z dolgim pristopom, ko se vadi v vztrajnosti, in da ho imel kar najmanj telesnih in duševnih stikov s tisto gorsko naravo, h kateri se vrača v slovesnih govorih na raznih občnih zborih.
Poneverjanje po načrtu
V začetku decembra se je vršila v Belgradu kazenska razprava proti dvema uradnikoma Zveze uradniških nabavljalnih zadrug, in sicer blagajniku Buliču in knjigovodju Markoviču. Uradniške nabavljalne zadruge so uradoma ustanovljene in skozi leta in leta so morali plačevati uradniki prav doli do zadnjega kronskega upokojenca razmeroma visoke mesečne prispevke. Vsak uradnik tudi ve, da nima od teh zadrug prav nobene koristi. Ta pravda pa je pokazala gospodarstvo ali vsaj približno sliko gospodarstva pri nabavljalnih zadrugah — za celotno bomo komaj kedaj zvedeli. Pri Zvezi se je namreč očitno ne samo poneverjalo, ^inpak tudi lahko poneverjalo kar po določenem načrtu. Kajti kako bi bilo sicer mogoče, da sta dva uradnika mogla zagrešiti dve sto in eno poneverbo?
»Slovenija« se zavzema za pravo, čisto demokracijo v javnem življenju, za to, da se v praksi uveljavijo načela, ki se v teoriji proglašajo kot vodilna. Odločno borbo hoče voditi proti vsakemu slepomišenj« v načelnih vprašanjih in proti dvoživ-karstvu v narodnem življenju.
Vsem, ki vam je obstoj neodvisnega, odločno našega, notranji naši koncentraciji služečega lista pri srcu, podprite nas z rednim plačevanjem naročnine!
Belgrajsko pismo
Gotovo je ni stvari pri vas doma, ki bi nas bel-grajske Slovence ne zanimala. Dogodki v naši Sloveniji, pa bili kakršnikoli, nas razvnemajo; brez dvoma pa ga ni med vami nikogar, ki bi se ne zanimal za svoje rojake v prestolnici.
Pri nas teče življenje brže kakor pri vas, dogodki si slede s filmsko naglico, zato pač ne kaže pisati o nianjpomembnih, ki gredo mimo nas, marveč samo o važnejših, ki puščajo za sabo v duševnem življenju Slovencev v Belgradu svoje vidne sledove, in o onih, ki utegnejo imeti svoj pomen do neke mere tudi za vas doma.
Pred vsem se mi zdi potrebno zabeležiti dejstvo, da mi katoliški Slovenci v Belgradu še do danes nismo našli uvidevnosti in potrebnega razumevanja pri tukajšnji hrvaški katoliški hiearhiji za to, da bi za naše ljudskošolske otroke in srednješolske dijake preskrbela slovenski veronauk. To dejstvo danes ponovno registriramo, ker je od naše zahteve na tem mestu poteklo že pol leta, ne da bi se odločujoči ljudje zganili in storili svojo rimskokatoliško dolžnost, ki ne sme biti v nobeni zvezi s — hrvaško »mentaliteto«!
Mi čisto nič ne prosimo, mi zahtevamo!
Za to je odveč vsako namigavanje na prazne kase , četudi mi belgrajski katoliški Slovenci ne prispevamo baš v najmanjši meri vanje!
Čudni so časi in gotovi ljud je popolnoma pozabljajo, da so nekdaj nekaj bili in postali ravno po zaslugi slovenskih sinov, čeprav v tedanjem skup-nem, miselnem pokretu niso številčno pomenili skoraj ničesar niti med lastnimi ljudmi, sedaj pa vračajo te dobrote Slovencem na ne baš bratovski način. (To nima nobeni' zvezi* s »kasarni«, da se bomo razumeli, ampak meri na — slovenski ve-ronauk.) la kljuh temu zelo pogosto govore o — srbski hegemoniji!
Reklo se mi bo:	Take stvari se ne smejo ob-
javljati v javnosti, še posebno pa ne izpod peresa tistega, ki se sicer šteje za dobrega katoličana, ker tem eksponirani katoliški stvari zelo škoduje.
Prosimo vse p. n. naročnike, da poravnajo po priloženi položnici zapadlo naročnino.
Ničemurnost „ vodnikov"
Nedavno tega je postal Mussolini stari oče in tudi petdesetletnico svojega rojstva je praznoval. To navsezadnje ni nič takega in se lahko pripeti vsakemu, ki se je oženil sam in poženil tudi svoje otroke in ki razen tega ni preveč zgodaj umrl. Toda Mussoliniju je očitno neprijetno njegovo staro-očetovstvo in njegovih petdeset let. Kajti za svoje podložnike je prikrojil vero o večno mladem »du-ceju<, katerega krepost ne kloni nikoli in nikjer, celo pred zakoni narave ne. In kakor je že svoje dni prepovedal priobčevanje fotografij, ki ga kažejo kot govornika ali kot hodca v ne preveč spoštovanje zbujajočih ustopih, tako je prepovedal sedaj pisati in govoriti o njegovi starosti in o dejstvu, da je njegova hči povila otroka. Mussolini, pa petdeset let in še stari oče po vrhu! Ne tega Lahi ne smejo vedeti. In javno, 5 uradno res ne vedo. Samo na tihem, tam pa se posmehujejo.
Zato pa so smeli listi pisati, kako je Mussolini — pravi Harun al Rašid — sodeloval pri italijanskih manevrih kot — navaden prostak, baje navduševal vojščake k strumnemu pohodu nekaj kilometrov, prednjačil s svojo neutrudnostjo — nekaj kilometrov! — in se potem — odpeljal z avtomobilom!
In ker je teh par kilometrov korakal na čelu čete, morajo pisati listi o — mladeniškem duceju.
Za ducejem Mussolinijem pa je prišel Fuhrer Hitler. Vedno in povsod prihaja za Mussolinijem Hitler. In spomnil se je, da bi bilo dobro, potem ko se je izkazal v govorilnicah in na govorniških odrih, da bi se izkazal še v plesnih dvoranah. Pa kaj, ko ne zna plesati? Nič ne de, se pa nauči, malo bolj pozno sicer ali nauči se vendarle. No, in sedaj, na pragu zime, se je začel Hitler učiti plesa.
Ali nezmotljivi Fuhrer, ki nerodno stopica pri učenju plesnih korakov — ta slika bi utegnila hudo omajati spoštovanje pri nemških podložnikih. Kajti vsak pravi fašistični vodnik je nezmotljiv, vedeti in znati mora vse, sicer bi se zamajala njegova diktatura. Logika vsake diktature predpostavlja nezmotljivost, zmotljivi diktator bi moral priznati pravico ljudem, da ga opozarjajo na zmote, in iz tega bi lahko nastal naj lepši demokratizem.
No, in Hitler je logičen in dosleden, vsaj kar se tiče diktature. Zato je — prepovedal, pisati o tem, kako se uči plesa.
Zakon in pravo fašistov
* Nemška vlada je zbrala v skupnih taboriščih tudi svoje pravniške začetnike, referendarje, ki
Razumem! Toda, prosim vas, kako naj mi, tukajšnji tisoči katoliških Slovencev pridemo v verskem oziru pri vzgoji naših otrok do svojih elementarnih pravic, ki nam jih zajamčuje katoliška Cerkev, kakor s pomočjo vseslovenske katoliške javnosti tam doma? Kajti tisti, katerim je poverjena ta naloga, da jo rešijo v skladu s cerkvenim in Kristusovim duhom, nočejo tega razumeti. Ker tista ki bi morali to vprašanje ugodno rešiti za nas Slovence, tega ne store kljub temu, da so to storili in dali nemškim otrokom v Belgradu nemški veronauk in kljuh temu, da je Nemcev tu v Belgradu dvakrat manj od Slovencev?
Vprašam vas, kako?
Naj ob tej priliki omenim še to, da mi katoliški Slovenci tu v Belgradu zelo pogrešamo tesnih stikov z duhovščino. S tem nočem reči, da teh stikov ni.. Ali je razlika med lemi stiki tu pri nas in tam pri vas doma velikanska. Dobro se spominjamo, kaj nam je tam doma duhovščina pomenila. Zlasti mladini! Vse! In zakaj? Ker je bila ta duhovščina demokratična, zrastla z ljudstvom, z ljudstvom živela, z ljudstvom stradala, se veselila in z njim tudi — trpela! Pri naših slovenskih župnikih in kapla-nh smo bili doma. Doma! Ali veste, kaj se to pravi? Vse je bilo nam mladini brezplačno na razpolago, brezplačno vse! Za naš katoliški pokret so dali naši slovenski duhovniki ne samo sebe, ampak tudi tisto, kar je pripadalo svetu! Pri nas pa je v tem velikanska razlika! Desetletja v študijah, med štirimi stenami, vzamejo človeku vsak smisel za delovanje med ljudstvom, do katerega bi se moral dotični ponižati in ne čakati, da pride ljudstvo k njemu. Mi potrebujemo duhovnikov, ki razumejo našo slovensko dušo, a ne takih, ki čakajo na to, da jih obožujejo in poklekujejo pred njimi. Mi potrebujemo naših slovenskih duhovnikov za to, da bodo z nami trpeli, preprostih, z velikimi dušami in z majhnimi zahtevami! Takim duhovnikom kuje naš narod spomenike, ki jih ne bo odnesel noben tat, tako kot se odnese puščica iz cerkve. In hvala Bogu, da ima naš narod še veliko število takih duhovnikov in zato je žel ja vseh katoliških Slovencev,
odgovarjajo nekako našim pravnim praktikantom, ali po novem pripravnikom. Namen: preskušnja v zmislu narodnosocialističnega duha. Kakšen je ta duh?
Na to odgovarja državni pravosodni komisar dr. Frank II.:
Pravica ni več zadeva vsakdanje stvarnosti, ampak vere in ljudske usode. Odslej imamo novo pravičnost. Pravična je ohranitev nemških koristi nasproti vsem škodljivcem nemškega naroda.«
Kakšna je pot do te pravičnosti, zakaj vsaka pravica je doslej imela ali vsaj skušala imeti nekakšno objektivno stvarno merilo?
Na to odgovarja dr. Freisler, državni tajnik v pravosodnem ministrstvu:
Mi smo zoper takoimenovano objektivno pravosodje, ker se pri sodbah oddaljuje od življenja ljudstva. <
To se pravi: ne, kar je pravično v zmislu zakona in pravnega čuta ljudi, naj ugotavlja in določa sodnik, ampak kar določa >elementarni pravni čut , to je čut narodnega socialista-fašista, in to je zopet korist stranke.
Fašistična pravica je torej nekako tam in taka, kakor je bila pravica za dobe tlačanstva, ko je bil graščak nasproti svojemu kmetu-tlačanu gospodar in sodnik hkratu in je graščak kar sam razsodil, koliko kmetovega pridelka mu gre.
Res, zelo — preprosto!
Toda spričo preprostosti in jasnosti teh načel — čemu še sploh učenje? Učenje množi znanje, znanje veča kritičnost, stvarnost, kritičen in stvaren človek bi pa utegnil postati neroden, kadar gre za brezpogojno pokornost vodniku«.
In res, dr. Freisler se ne vnema za preveliko znanje referendarjev. Bolj sramežljivo sicer za sedaj, in z nekaj pridržki, kajti kar tako na lepem je le težko preiomiti izročilo, ki je celo v cesarski Nemčiji gledalo na znanstveno usposobi jen je. Ali vendar dovolj razločno:
Ni treba, nagomiliti množino posameznega znati ja ... Tega ni treba zahtevati pri skušnji od študenta, ampak razumevanje za usodo naroda-«
Usodo naroda pa po narodno-socialistični logiki umeva najbolj tisti, ki ima strankarsko izkaznico. Te pa spet ni težko dobiti, dosti je, če imaš za silo krepko grlo, da vpiješ Heil Hitlerk in če si sumljiv zaradi drugačne politične preteklosti, da pomagaš kakega nasprotnika fašizma spraviti na varno .
Samo nekaj navedkov — pa nam kažejo, da nam ne morejo bolj nazorno, kako globoko je že padel nacoinalistični del Evrope, in kako še nadalje drvi v prepad.
»Ljubljanski Zvon“ in najbližja kultura
je pravilni naslov drugega sestavka zadnje številke, ki ga je spremenila tiskarska pomota v Ljubljanski Zvon,, in najboljšo kulturo.
ki jim je vera svetinja in narod nad vse, da jih čimprej dobimo. To ni samo naša žel ja, marveč tudi naša zahteva. Kajti, ako hrvaški duhovnik ni sposoben, da podučuje naše slovenske otroke v slovenskem materinem jeziku, potem naj ga zamenja slovenski!
Ali ni sramota, da se n. pr. dva slovenska otroka, ki sta komaj dve leti v Belgradu, razgovarjata na ulici in doma v neslovenskem jeziku (n. pr. nemškem)? In k temu pomagajo tisti, ki stokajo nad krivico, ki se godi njihovim bratom v Istri!
Ali hočete za vse to, kar sem napisal, tisoč slovenskih podpisov?
Mladi rod raste, gospodje, in zapomnite si to!Vi ste stari po mišljenju in če hočete, da vas bomo spoštovali, zaslužite si to spoštovanje z delom in zgledom! Časi so minuli, da bi vas ljudje čislali samo zato, ker pripadate k nekemu stanu, samo zato. ker imate morda enega ali več doktoratov! Po njih delih jih boste spoznali! je rekel Gospod. Sklicevati se na svoj stan in položaj in doktorate , zato da bi vas ljudstvo čislalo in vam skazovalo čast. pa ni vredno ne vašega stanu in ne vašega poslanstva!
Besede krepke, iskrene in brez — diplomatič-ne frazeologije, tem manj pa s kako bojaznijo zvezane, ker imamo čiste roke in ne mislimo bogateti.
Kaj naj vam še pišem?
V Srbiji se zidajo katoliške cerkve (n. pr. v Kraljevem). Ponudbo je dal tudi slovenski katoliški stavbenik, ki je zrastel v naših katoliških organizacijah, in sicer za mnogo tisoč dinarjev cenejše kot kot neki katoliški cerkvi po duhu daleč stoječi inženir. Vendar prvi še daleč ni mogel uspeti s svojo ponudbo. — Gospodje, kaj je s katedralo, za katero je vsa Slovenija zbirala krvave žulje? Kaj je s tem denarjem? Dajte račune javno! Pravico imamo zahtevati, kaj je s to — skaso . Bodite tedaj skromnejši, ker mi ne damo nič na stran, ampak samo nato, kako kedo v kateremkoli stanu, pa tudi v najnižjem, izvršuje svoje delo, in dajte nam, kar nam in našim otrokom pripada!
N-g-.
Stran 4
MALI ZAPISKI DS Merežkovskij:
Prepovedana knjiga.
Državno tožilstvo v Zagrebu je prepovedalo širiti knjigo »Od treh milijonov trije :, ki jo je spisal Le-onhard Frank in je izšla v; Zagrebu v hrvaškem prevodu.
Napoleon
((?9. nadaljevanje.)
Zaključeno število
slušateljev bo imela poslej medicinska fakulteta našega vseučilišča. To se pravi, samo določeno število — 120 — bo smelo in moglo poslej poslušati medicinska predavanja in biti vpisanih. Drugi naši študentje, ki bodo hoteli postati zdravniki, bodo morali iti izven domovine. To zaključeno število velja pa zgolj za ljubljansko medicinsko fakulteto.
Francesco Macia,
vodnik gibanja za samostojno Katalonijo, in pozneje njen predsednik, je umrl na božični dan v glavnem katalonskem mestu Barceloni.
Macia je bil sprva častnik. Zatiranje katalanščine od španske vlade, ki na noben način ni hotela, da bi se videla Španija na zunaj kot država več narodnosti,, ga je pripravila do tega, da je zapustil vojaško službo in se čisto posvetil političnemu boju za samostojno Katalonijo. Bil je med najhujšimi nasprotniki španskega diktatorja Primo di Rivera, pod katerim se je zatiranje Kataloncev še stopnjevalo. Na večer svojega življenja je dosegel svoj namen. Padel je Rivera, kral j je bil izgnan, Katalonci so svoboden zvezni narod španske republike. In španščina je danes v Kataloniji tuj jezik. In kar* je še več, ne samo Katalonci so s tem zadovoljni* ampak tudi vsi demokratično in pošteno misleči Španci.
Brezposelnost in mladina.
Dr. K. šlapak opozarja v češki »Socialni reviji« na slabe posicdice brezposelnosti za mladino. Te posledice so zlasti: nezadostna prehrana, pomanjkljiva obleka in obu-talo, nezdravo stanovanje. Vsi ti či-nitelji vplivajo prav tako na telesni ustroj kakor na nravnost in odražajo v obeh ozirih, zlasti v otrokovi prehodni in razvojni dobi. Važno je zategadelj, ' da uvažujejo vzgojitelji prav posebno te socialne okoliščine in da upoštevajo ludi s- psihologič-nim razumevanjem morebitne izrastke. .
Zamorska republika »Liberia«
v Afriki (z glavnim mestom Mon-Tovia), je sklenila izgnati vso Nemce iz svojega ozemlja, če se bo nemška < vlada proti črncem še nadalje posluževala iste rasistične nestrpnosti, kakor jo kaže proti Židom in kakor jo je pokazala tudi proti nekaterim črncem, ki so naseljeni v Hamburgu. To bi bil za Neince v Liberiji hud udarec, ker imajo vso tamošnjo trgovino v svojih rokah.	(»Del. Politika .)
Tepenje pisateljev.
Neki nemški pisatelj je napisal roman iz življenja starih Germanov. V njem pripoveduje tudi, da sq jbili stari Germani v trajnih prepirih in bojih med seboj, da so pobijali ujetnike in podobno — torej zgolj stvari, ki so zgodovinsko ali dokazane, ali vsaj verjetne. Saj je dal nemški cesar Karl, ki so ga Nemci sami imenovali Velikega, 400 ujetih Sasov pomoriti.
Toda ta resnična slika lastne zgodovine seve ni všeč Hitlerjevim fašistom, ki hočejo preroditi sebe in menda še ves svet po vrhu iz krepostnosti nemškega naroda in germanskega plemena. In >Esse-ner Nationalzeitung« se razgorčuje nad temi ^zgodovinskimi lažmi", očita pisatelju brezvestnost in priporoča v premišljevanje, če ne bi kazalo uvesti zoper ljudi, ki se tako pregrcše, kazen tepenja.
Nekoč je brez priprave začel igrati fantastično povest dveh nesrečnih zaljubljencih, Tereziji in Juliju, kjer deluje med drugim skrivnostno bitje, možača-Sibila, podobno samemu Napoleonu ali Dionizu-volkodlaku ,r'
bod.a,ov sr<* Tereziji,« je končal svojo ES f * k. cesanci m kakor da bi bil hotel potegniti S? I "?TCe:, °mama ie bila tako ^Ina, da so dvorni™ AZainca e J? ,strahu in se vrgJe med njega in Josi-pino. A Bonaparte kot izvrsten igralec se ni zmedel in ne
* >KoPs? ie nSk’ je ,napravil’ Je nadaljeval povest.«
. o. S(: Je Popuščal poletu domišljije, ga je tako nre-vze o da je zginilo zanj vse, kar ga je obda%la< ZagoL-
morebit^bfhif f .T* ?d velike^a ‘graIca Talma; toda moieoiti bi bil on laiiko tega učil«.10
Kadar narekuje razglase na vojsko, je podoben itali-ST,i'r"provizatori1d ali Ktili na trinožniku.17 To se Pfimmarl ’ "a boJlscu’ z]a8a> kak«r v dvorani gospe i' 5	^povest o strahovih«, — svetovno zgodovino;
sm?drnka se vzdiguje, kakor dim iz Pitijine poči, ali oblaki-posasti na Sv. Heleni.
k*ipe prikazni, ali po našem, snemalec velikanskih fdmov. Veliki mojster umetniških nasprotij.
Ko je dal glavni zapovednik Egiptovske vojske general onaparte zaščitno pismo menihom Sinajskega samostana iz spostovanja do Mojzesa in izraelskega ljudstva, čigar nauk o nastanku sveta nas spominja starodavnih vekov«, je zapisal svoje ime v knjigo častnih gostov poleg Abrahamovega imena.18 Kaj je to, »glumaštvo«, sleparstvo, sve-
? <‘-Uor^ 7la. na oblakih> ali znamenje skrivnega razodetja? Morebiti vse to hkratu; morebiti čuti odkritosrčno svoj prehod iz časa v večnost, iz svetovne zgodovine v nauk o postanku in koncu sveta.
A se nekaj krink prav te »komedije«. Sanjari, da bo ^na stara leta obhodil s cesarico na skrivnem,' z lastnimi konji, kot zakonska kmečka dvojica, vse kotičke cesarstva sprejemal pritožbe, popravljal krivice in sejal povsod spomin o svojih dobrih delih.«1” Tu je seveda lev v ovčji koži: sam ve^ da tega ne bo, toda morebiti se mu je sanjala tudi ta mescanska idila; meščanstvo je v njem globlje, kakor se zdi.
 V sPomin svojih znamenitih besedi na eylauskem bojišču. 'Strašen prizor! To bi moralo vdahniti vladarjem ljubezen do miru in gnus do vojne,« naroči slikarju Grosu sliko tega bojišča z njim, Napoleonom, stoječim sredi mrtvih in ranjenih, ko povzdiguje k nebu oči polne solza.2" Boljo bi bilo, če bi je ne bil naročil, ne bi igral »komedije« vsaj v tem; toda to še ne pomeni, da ni čutil odkritosrčnega gnusa do vojne.
Pred sprevodom avstrijskih ranjencev ustavi spremstvo, sname spoštljivo klobuk in vzklikne: »čast in slava nesrečnim junakom. 21 Za to gledališko kretnjo bi ga lahko zavidal Ialma, toda tudi to ne pomeni, da bi v sami kretnji ne bilo nič odkritosrčnega.
Ubogega ruskega dečka, grofa Apraksina, ki je bil vjet pri Austerlitzu in se je jokal, kakor otrok, tolaži s praznimi besedami: »Pomirite s6, mladi mož, in vedite, da ni sramota, biti od Francozov premagani«11* Naj bi raje ne bil ,lpl9Žil !,.Tod&, če,se.,Tolstoj ,ni ..preveč razburjal,,zaradi te., komedije«, tedaj morebiti samo zategadelj, ker je včasih sam sodeloval pri bolj pretkani komediji — tako imenovani pravičnosti.
Ker je vedel, da je Josipina nerodovitna in se iz usmiljenja ne bi rad ločil od nje, ji predlaga igrati navidezno nosečnost, da bi razglasil za naslednika svojega sina od dru?e ženske. Josipina se strinja, in stvar se samo zato ni zvršila, ker je osebni zdravnik Corvisart odločno odpo-vedal sodelovati pri prevari. Tu je vse ošupno: odkritosrčno sočutje s starajočo se ženo, otročja nerodnost prevare, čudna pri takšnem realistu, domiselnost osnovali vladarsko rodovino na prividu — podtaknjenem nasledniku, in tista skrajnost komedijantstva«, »sleparstva^, ki ga ni mogoče z ničimer opravičiti, celo razložiti ne, — razen samo s temle: če je svet sen, »predstava«, in vse na svetu varavo—- navidezno, kaj naj pomeni potem še ena prevara, ki ima po vrhu dober namen?
.Josipina se pritožuje, da ni bil Bonaparte za dolgih let, ki jih je preživela z njim, niti trenutek odkritosrčen.«2; Ali je to res? Morebiti je odkritosrčen po svoje, toda njegova odkritosrčnost je drugačna — drugačna resnica, kot njena. Kako je smešen la Bonaparte! II est drole Bonaparte! je vzkliknila, ko se je seznanila z njim. Mora biti tak kanarček z Martinique-a, kakor je Josipina, kdor ne čuti, da ni »smešen«, ampak strašen. To čuti gospa Remu-sat in se joče od strahu, kakor otrok.24
»Komedijant«, ^igralec« je, toda ne hinavec; vedno igra vlogo, pa ne tujo, ampak svojo lastno: Napoleon igra vlogo Napoleona. V tem zmislu je sama resnica, toda ta resnica
p Bourrieniio, lil. 499. Gnlio, conte iuiprovise par Napoleon. —
3 O n vit paraitre ;i Rome un 6tre mystčrieux f]ui prdtendait d&voiler
les seerets do favenir et qui s’enveIoppait d’onibreH si dpaisses que
son sexe metne <Hait Fobjet de dout et de disčussion. Les uns ... d6-irivaient les 1'ormes et les Iraits d'une fen ime, landis que les autres jnslifiaient leur effroi en lui donnant 1’aspect d'un monslre hideux.<
Napoleon sam je »korzižka pošast«; ima tudi >magnetično previdnost
in polnost ne našega spola, un embonpoint (]ui n’est pas de notre sexe«. (Menior., II. 88.)
Ibid., III. 513, 509.
17 Ibid., IV. 181.
1,1 Bourrienrio, I. 326.
Mčmor., 111. 298.
'i(' R6niusat, lil. 115.
21 Mčmor., IV. 197.
2- Segur, II. 471.
Constant, 1. 280.
Kenrusat, l. 337.
ni tako ničemur podobna, da ji nihče ne verjame. Skrivni moji nagibi, navsezadnje naravni, mi dajejo brezkončne mogočosti, varati vse.« Prav v teh naravnih nagibih« je on stvar drugega stvarjenja, človek drugega svetovnega kroga — eona — ne 1800. leta pred Kr. r., ampak 18.000. leta pred Kr. r. ali prav tako daljne bodočnosti; človek iz Atlantide«, ali iz »Skrivnega razodetja«. Če naj se vsi varajo v njem, mora biti samo popolnoma resničen, čisto sam. V bistvu ne vara nikogar, — samo prikriva se pred vsemi, da ne bi preveč prestrašil ljudi s svojim »čudežnim
— pošastnim«; zato tudi nosi krinko*, pokriva svoj obraz, ko stopa k ljudstvu iz sinajskega oblaka.
Nikogar ne vara — njega samega varajo vsi. Menda ni bil niti en vladar tako varan in izdajan, kakor on, — od ministrov, maršalov, žen, ljubic, bratov, sester, sovražnikov, prijateljev. Kakor se to čudno sliši, prostodušen je, nehli-njav; celo preveč resničen, odkrit do cinizma, na primer v umoru vojvode Enghienskega ali v »grdi povesti« s španskim kraljem. Prostodušno, nehlinjavo se je spočetka zaupal »zvitemu bizantincu« Aleksandru I., potem svojemu tastu, avstrijskemu cesarju, in nazadnje Angležem. Šele na Sv. Heleni se je zavedel: ^Drago sem plačal svoje romantično in viteško mnenje o vas« — Angležih.2"'
»Ti ljudje se nočejo razgovarjati z menoj, se pritožuje Caulaincourtu za časa chatillonskega zbora 1814. leta. Naše vloge so se zamenjale... Pozabili so, kako sem ravnal z njimi v Tilsitu ... Moje velikodušje se je skazalo kot navadna neumnost... šolarček bi bil premetenejši od mene.«21’ Morebiti je tudi zaradi tega poginil, ker je bil preveč resničen.
Gibčnost hrbtenice, umetnost »spremeniti okret, chan-ger de manoevre«,27 ki jo imata v taki popolnosti Talley-rand in Fouche, ta dva brezvrenčasta plazilca, — mu manjka docela. »Hrabrosti se ne da ponarediti: ta krepost je brez hlimbe.«28 A prav to je njegova poglavitna krepost, —' Pietra Santa«, »Sveti kamen«, — neupogljiva hrbtenica.
»Midva lahko razumeva drug drugega«, piše car Pavel I. konzulu Bonapartu.29 Lahko razumeta drug drugega, ker sta oba »romantika«, »viteza«, in kakor se čudno sliši, »Don Quixota<.
»Napoleonu je bilo v najvišji stopnji lastno čuvstvo vojaške časti, vojaškega bratovstva... Ta zviti politik je bil vedno vitez brez madeža«, pravi Vandal, eden izmed redkih pravičnih sodnikov Napoleona.30
Kako je to malo podobno Taine-ovemu condottiereju
— Macchiavellijevemu II principe — »mešanici leva in lisice«. Ne, mešanica leva in zmaja je: levja moč na krilih domišljije.
Vse je zanj navidezno, to pa še ne pomeni, da je vse /Majin pokrov« nad popolno ničevostjo. Napoleon je, prav kakor Goethe, največje nasprotje budistični modrosti — volji do nebitja in brezosebnosti. Oba sta večni »da« proll večnemu me«.
AHes Vergaugliche Ist nur ein Gleichnis.
Vse minljivo je prilika zgolj.
*
pravi Goethe, kar Napoleon čuti: časno je znamenje več-'nostii“Spečemu"Se sanja to,-kar se jo zgodilo čuječemu, a v času živečemu — to, kar je bilo in bo z njim v večnosti. Svet kol predstava« zginja; ostaja »svet kot volja«. To voljo zanikujeta Schopenhauer in Buddha; Napoleon in Goethe jo potrjujeta.
Oblaki, t;anje, prividi, a pod njimi je Sv. Helenji, Sveta skala, Pietra Santa — večni granit. Njbgovo jayno, dnevno ime je hrabrost; skrivno, nočno — Usoda.
Usoda.
■Vse svoje življenje sem žrlvoval vse — mir, korist, srečo — svoji usodi.«1 To je Napoleonov pbraz brez krinke —njegov^ brezkončna rcsnica, brezkončna odkritosrčnost. Kadar pravi: »usoda«,, nam daje ključ do zaprtih vrat — do. skrivnosti; toda pretežak je za u^s ta kl juč: vrata ostanejo zaprta, Napoleon »neznan \
Kaj jo usoda? »Slučaj, ki vlada svet, le liasard qui gouverne le monde«, kakor se njemu samemu včasih zdi;2
.. voljo junak„.	    _	„	.
ali menda je zmerom razmišljal o koli tega ; zdi se, da so vse njegove misli uhajale v Jo globino, kjer je zastavljena ljudem uganka Usode. Naravnost v obraz Sfinge ni pogledal nikoli, toda vedno je čutil, da mu gleda Sfinga naravnost v obraz, in vedel je, da ga požre pošast, če ne reši uganke. Edipov obraz pred Sfingo je zamišljen, in Napoleonov tudi. Menda je poglavitno v tem obrazu, kar ga loči od vseh drugih človeških obrazov, ta brezkončna zamišljenost. čim bolj se zagledaš vanj, tem bolj se ti zdi, da se ni zamislil samo zaradi sebe ampak zaradi vsega >krščanskega« človeštva, ki v svoiem velikem neverju ni hotelo pohlevnega jarma in je padlo pod železni jarem Usode.
J* O’ Meara, 1. 303.
** Tbibadeau, 455, Fouchejeva beseda.
37 Wvy, 341.
28 J. Bertaut, 181.
Menior., IV. 149.
,0 Vandal, N. et Aleocandre I., TI.
1 Mnsson, Le sacro de N., p. V.
- Momor-v IV. 2P4.
Urednik in izdajatelj Drago ' mhauser v Ljubljani.