Slava umetniku!
V čast domorodiiemu malarju gosp. M. Langus-u.
(Pesem v veseli družbici prijatlov prepevana).
Naša družbica obseže
Dost častljivih pridnih mož, Mož se k možu res prileze, Kakor v vencu roža k rož'; Vendar — kar po zemlji hodi, Splošni ne odgre osodi.
Eno cvetje le obstane:
To je cvet umetnosti, Ki oko in serce gane In k omiki duh budi; Tako cvetje mi imamo In mu čast in hvalo damo.
Gospod Langus-a častimo,
Ki med nami tu sedi, In na zdravje mu napimo Dokler glažek še derži; Naj bi dolgo še veseli V naši družbi ga imeli!
*    V mladosti se je trudil, Se v Rimu dost učil, Ondi duh umetni budil, Ga je budil in bistril,
Da v domovja, v lastno slavo Kaže vedno pot mu pravo #).
Marsikterga je obrisal
Ko bi v špegel gledal se, Starše otrokom on opisal, Drag spomin zapustil je; Marši k ter i spi že v grobi, Vendar še živi v podobi.
Glejte! onii v cerkvi sveti
Duša žalostna kleči, Mater' božji razodeti Kaj tak serce ji teii;
Malar serca nam odkrije, Da z očesa solza lije.
Cerkev tam stoji visoka
Kloštra frančiškanskega: Vidi se na zidu roka Malarja izverstnega:
Dokler cerkev ta bo stala Njega slavnost bo spričvala.
*)    Slavni Kukuljevic-Sakcinski v Zagrebu je lani zanimiv življenjopis našega Langus-a na svitlo dal.  Vred,
Vtihnulo med nam' bo petje, —
Bo objedel časa zob Nam iz lic življenja cvetje, Nas objel bo hladni grob: Malarju bo slava ostala, Živa stena na-nj kazala!