misel in sklep , , . Težko je bilo učiti se po takem     jasno je postalo njeno oko, drhteča usta so izpre-
sklepu, v takem nemiru, V zavesti, da podi užaljeno samoljubje ljubega prijatelja na nevarno pot. Toda upala je in molila, — Zmagala je njena trdna vera, vneta molitev, ljuba je bila Bogu obljuba zatajevanja, — Prišel je in pokleknil , , , Ono jutro po viharju, ki je razgrajal tako silno nad Ljubljano,   ko  so prižigale
gospodinje   oljke,   ko so molila      _____—___—.__...
plaha srca, da odvrne Bog moč nesreče, tedaj je prišel . . . Čakala je dolgo, težko, A ko je pokleknil skrušen pred oltar, ko je pogledala ljubljenega — zanjo izgubljenega —, tedaj sta ji bili potekli dve bridki solzi na sklenjeni roki. Žrtev, dvojno žrtev doprinaša. Alma ljubi Ni-ka. Zdaj mu razodene vse. Zdaj ga prosi, da jo pozabi. Sladek bi bil čut, da jo ljubi in čaka osamel združitve onkraj groba. Toda Alma ljubi prijatelja — pozabiti mora Niko Helene, Pol-danski zvon, poletni žar sta spremljala žarno zatrjevanje vekovite ljubezni, Večerni zyon, jesenski hlad naj spremljata odpoved, Žalostno se upira in ozira ljubo solnce v zemljo- Slovo jemlje. Trepetajoč hite poslednji žarki po gričih, po mestu, Zarde planine in oblaki, oživi rumenilo dreves. Alma poje: Solnce za hribce gre, lunca pa za gore, treba jemati bo od ljubega slovo. — Nagajivka, kako nadaljuje proseče: Ljub-ček, nikar tako! Nikari jemat' slovo, jaz bom točila prebridke solze , , ,
Nagel korak , , , Šumi listje pod njim,  zatre-peče   srce   pred   njim,   Almina   pesem   umolkne, Razgret od hoje, oči velike   in  jasne,   pričako-      i------------——
vanje in nada v njih, stoji Niko pred Heleno, Molče mu je podala roko, beseda ni hotela iz ust. Zdaj šele je čutila težo tega slovesa, ki ne ob-ljubuje svidenja, Izkuš-njava jo napade, da bi molčala o svojem sklepu, da bi uživala srečo ljubljene žene, slavo pisateljeve sotrudnice. Naj se trudijo drugi po strmi poti premagovanja, ona se  ne  more.   Veliko in
GENERAL JANKO VUKOTIČ.
UTRJENA GORA TARABOŠ PRI SKADRU.
govorila:   „Pozdravljen,   ki   si se vrnil   iz  dežele zablod!"
Razširile so se njegove roke, da bi objele in
pritisnile   nase   sanje   in  up vročega   srca.   Toda
Helena je tako nadzemeljska v svoji mirni lepoti,
črna obleka njena se mu zdi ukrojena po redov-
niško:    nekaj   nevidnega   stoji
—________           med njima,
Bridko hrepenenje se izlije v besede: „0b uri slovesa me pozdravljaš, Helena?"
To vprašanje vrne Heleni zavest. Izpremeni se ji glas in pogled, ko ponavlja: „0b uri slovesa. In najino slovo bo dolgo, Niko."
„Če bo tudi dolgo, Helena — saj čakam  in upam."
Stresla je glavo: „Najino slovo bo za celo življenje." Truden je postal glas, omagal je pri zadnjem zlogu, oči so se izognile ljubim očem.
Niko je prebledel in planil: „Kaj govoriš, Helena?! Je li mogoče?! Kaj mi nisi obljubila večne ljubezni?!"
„Večno!" je potrdila in pokazala na solnce: „Glej ono zapada — a se vrne tem svetlejše. Tako moja ljubezen. Zatone ti začasno, da se pokaže onkraj groba njena čistost in zvestoba."
Bled je stal mladenič pred deklico. Spominjal se je njenih besed: „Molila bom tako, da bom uslišana." — Prijel ga je čuden strah. Kaj je sklenila Helena ? Čutil je, da ni ne trden, ne močan brez nje, da je živela, da bo živela vedno v njem — a  da  ne   bo   nikdar   njegova.   Boječe je
prosil, da ga  reši muk,
—        .........  • ----------------           Ojunačila se je: „Vse
ti razložim, Niko, Sedi, poslušaj!"
Sedel je na kamen, Zadnji žarek solnca je obseval Helenino lice, ko je pojasnjevala: „Sa-mo velika ljubezen je zmožna žrtve. Ko si se bil poslovil oni dan tako razburjen od mene, se me je lotil strah. Kaj je časna sreča, časno trpljenje, napram slavi, katero uživajo izvoljeni vekomaj ? Da bi zapustila