«Nič ni,» je dejal beli mož, ki je stopil na rob mostišča in zamahnil z roko svojemu čolnu. Medel klic je šel po laguni in sampan je pričel drseti proti bivališču prijatelja duhov.
«Če hočeš iti z menoj, bom čakal vse jutro,» je rekel beli mož in zrl stran na vodo.
«Ne, Tuan,» je mehko dejal Arsat. «Ne bom jedel ne spal v tej hiši, ampak poprej moram videti svojo pot. Zdaj ne vidim ničesar — ne vidim ničesar! Ni luči in ne miru na svetu; samo smrt je — smrt za mnoge. Ene matere otroka sva bila — a jaz sem ga zapustil sredi sovražnikov, zdaj pojdem nazaj.»
Globoko je vzdihnil in nadaljeval z zasanjanim glasom.
«Prav kmalu bom videl jasno dovolj in tolkel — tolkel. Ampak ona je umrla, in... zdaj ... tema.»
Široko je razkrilil roke, jih spustil ob telesu, nato pa obstal nepremičnega obraza in okamenelih oči, ki so strmele v solnce. Beli mož je šel nizdol in stopil v čoln. Veslači so živahno tekali ob straneh čolna in gledali čez rame na težko pot, ki se je pričenjala. Visoko na krmi, glavo zavito v bele krpe, je čemerno stal juragan in pustil veslo, da se je vleklo po vodi. Beli mož, naslonjen z obema rokama nad travnato streho male kabine, je gledal nazaj na blestečo mrežo čolnove brazde. Preden je sampan zapeljal iz lagune v jarek, je dvignil oči. Arsat se ni bil premaknil. Stal je osamel na žgočem solncu in gledal onkraj velike luči brezoblačnega dneva v temo sveta iluzij.
(Iz angleščine preložil Matej Šmalc.)
Miran Jarc:  Sonet
Vsak zase — kakor tipka na klavirju, ki ji od vekov je določen glas, enakovreden drugi — vsak od nas odmeva iz sebe v zboru po vsemir ju.
A dva in trije — morda se razzvočje rezko zaseče v harmonije slaj... Skrivnostni godbenik že ve, zakaj tesno v soigre združil nas obroč je.
Brez disonanc, ki vzgibajo gladino
omrtvujočega mirii, kako
bi igra se razpletala v boren je?
Odkod življenj bi pestrost, ki nam vro nenehoma? Obrni pa v davnino spomin: vse je ubrano le zvenenje.
230