IZ AVSTRIJSKO-JUGOSLOVANSKIH POGAJANJ V CELOVCU MAJA 1919 TONE ZORN V predzgodovino koroškega plebiscita so- dijo med drugim tudi jugoslovansko-avstrij- ska pogajanja v prvi polovici maja 1919 po dogodkih, ki so pripeljali po 29. aprilu tega leta do znanega umika slovenske upravne in vojaške oblasti iz Koroške. V literaturi so bila ta pogajanja do sedaj (bila so v dneh od 10. do 16. maja 1919) omenjena na več me- stih: predvsem je opozoriti na delo dr. Mar- tina Wutteja »Kärntens Freiheitskampf«, Weimar 19i43,2 232—234 in na spomine dr. Juliusa Deutscha »Aus Österreichs Revolu- tion«, Wien (1921), 71—77. M. Wutte med drugim opozarja, da je jugoslovanska stran odklonila po jugoslovanskem umiku iz Ko- roške novo demarkacijsko črto, ki bi potekala po Karavankah in po dotedanji koroški de- želni meji, ter vztrajala po nemškem umiku na demarkacijsko črto z dne 29. aprila, kar pa je bilo za nemško stran nesprejemljivo. Opozarja tudi na pripravljenost nemško-ko- roške strani o prepustitvi spora antanti ter na jugoslovanske pritožbe o nemških zverin- stvih ob zavzetju južnega dela Koroške. Pri- merjava Wuttejevih navedb z overovljeno kopijo zapisnika pogajanj, ki ga hrani Arhiv Slovenije, kaže, da se je Wutte pri pisanju svoje knjige posluževal celovškega originala, ni pa se globlje spuščal v nekatera vprašanja, ki so za nas posebej zanimiva, med njimi predvsem v debato o nemško-koroškem »kom- promisnem« predlogu nove demarkacijsko čr- te. Mnogo bolj prizadet pa je Deutschev opis. Osebneiše Deutschevo pisanje je toliko zani- mivejše, ker je avtor skupaj z dunajsko vla- do zagovarjal pred 29. aprilom ohranitev dravske demarkacijsko črte z nekaterimi po- pravki v korist nemške strani (šlo je pred- vsem za tako imenovano velikovško mosti- šče), podal pa tudi nekaj grenkih na račun koroške nemško-nacionalne javnosti. Deu- tschevi spominski zapiski so zanimivi tudi za osvetlitev dogajanja, ki je privedlo do ce- lovških pogajanj. Na kratko se je Deutsch dotaknil teh pogajanj še v knjigi spominov »Ein wreiter Weg«, Zürich—Leipzig—Wien, 1960, 130—133. Pregled dostopne dokumentacije o celov- ških razgovorih kaže, da je dajalo osnovni ton pogajanjem po eni strani prizadevanje nem- ško-koroške strani po jugoslovanskem pri- znanju Karavank kot demarkacijsko črte do končne odločitve pariške mirovne konferen- ce, po drugi pa prizadevanje jugoslovanske delegacije po dosegi izhodiščnih položajev, kakršni so bili pred dogodki 29. aprila. Po opozorilih Juliusa Deutscha se da sklepati, da je dajala stališčem avstrijske delegacije močan poudarek koroška nemška javnost, ki v bistvu nikakor ni hotela odstopiti od pozi- cij, doseženih po 29. aprilu. Udeleženci po- gajanj so bili na jugoslovanski strani pod- polkovnik Milan Nedič, kapetan Anton Lokar in dr. Druškovič, na avstrijski pa za- stopnik zunanjega ministrstva konzul Max Hoffinger, deželni koroški poveljnik Hül- gerth, zastopnik koroškega vojaškega sveta Paul Jobst in deželni upravitelj Arthur Le- misch, poleg tega pa sta imeli delegaciji še vsaka svojega zapisnikarja (prve seje se je udeležil le nemški zapisnikar). Eno glavnih vprašanj, ki sta ju delegaciji načeli, so bili medsebojni intemiranci, tako slovenski na Koroškem, kot tisti v Ljubljani (šlo je za nemško usmerjene Korošce, ki jih je jugoslovanska oblast iz varnostnih razlo- gov odstranila iz Koroške), razpravljali so tudi o njihovi recipročni izpustitvi ter o po- sebnem predlogu nemško-koroške strani za rešitev tega vprašanja; seveda pa je bila končna odločitev, posebno na jugoslovanski strani, pridržana deželnim oblastem v Ljub- ljani in osrednjim v Beogradu. Ob vprašanju o določitvi nove demarkacij- sko črte, oziroma ohranitve stare, je na po- gajanjih dr. Deutsch uvodoma poudaril, da gre za začasno črto in provizorij, zato naj ostane za demarkacijsko črto tista, ki so jo dosegli Nemci po pregonu jugoslovanske (oz. slovenske) vojske iz Koroške. To svoje sta- lišče je Deutsch podkrepil še z opozorilom, da so aprila meseca prve napadle jugoslo- vanske čete in s tem dale neposreden vzrok za vojaško akcijo. Deutsch je tudi podčrtal, da antanta ni nikoli določila demarkacijske črte na Koroškem, ampak je do nje prišlo po lokalnih sporazumih, ne da bi bili pri tem soudeleženi osrednji vladi v Beogradu in na Dunaju. Ob tem vprašanju je v zapisniku po- gajanj zanimiva medsebojna diskusija o pro- blematiki demarkacijske črte, pa tudi med- sebojna opozorila na nekatere akcije, ki so spreminjale potek demarkacijske črte v zim- skih mesecih 1918—1919. Za stališča ob morebitni določitvi jugoslo- vansko-avstrijske meje v dneh razpada stare monarhije so bila na pogajanjih zanimiva izvajanja Maxa Hoffingerja, po katerih je v nasprotju z načinom medsebojnega sporazu- mevanja pri.šlo v dneh razpada do vkorakanja tuje vojske na Koroško. Kljub temu, da v prvem trenutku ni bilo nemškega odpora, je dalje razmišljal, to ne spreminja dejstva, da je šlo pri tem za nasilen vdor Jugoslovanov, demarkacijska črta pa se je formirala šele kasneje, ko je prišlo do odpora koroško-nem- 28 ških čet in do znane sklenitve premirja, sama določitev demarkacijske črte pa je bila po Hoffingerju pridržana lokalnim poveljnikom. Seveda je jugoslovanska stran zavračala tako interpretacijo dogajanja na južnem Koro- škem ter se sklicevala na znane Wilsonove točke in na princip samoodločbe narodov. Zanimivo je bilo na pogajanjih tudi Hoffin- gerjevo stališče, da bi južni Korošci sicer po etnografskem principu spadali v državo Sr- bov, Hrvatov in Slovencev, ne morejo pa spadati v to državo na podlagi pravice do samoodločbe prizadetega prebivalstva. Jugoslovanska delegacija je k argumenta- ciji zahteve po umiku avstrijsko-nemške vojske na izhodiščne pozicije z dne 29. aprila med drugim sicer priznala, da je slovenska stran prelomila premirje, vendar ne na ukaz osrednje vlade, pa tudi brez sodelovanja srb- ske vojske, saj so bili srbski oddelki prav v tem času odpoklicani s Koroške ter poslani proti Madžarski. Delegacija je tudi poudar- jala, da je bil lokalni komandant, krivec za dogodke 29. aprila, klican na odgovornost. Neposreden vzrok za spopad konec aprila naj bi bile prošnje slovenskih kmetov za zaščito pred nemškimi diskriminacijami. — Po po- datkih jugoslovanske delegacije je nemška stran po določitvi demarkacijske črte 262- krat prelomila skleni eno premirje. Iz predlogov, podanih na pogajanjih, je posebej vreden pozornosti predlog avstrijske strani, po katerem bi bila nemško-koroška stran pripravljena nekoliko umakniti svoja čete iz drobca južnega dela Koroške na črto, ki bi tekla od Dravograda ob Dravi do ustja potoka Borovnica (nem. Freibach) pri Apa^ čah, od tod bi sledila črta temu potoku do deželne meje tja do Košute, v nadaljevanju pa potekala po Karavankah do italijanskih položajev. Ob tem predlogu je Hoffinger na- javil, da bi bili Avstrijci pripravljeni umak- niti svoje čete na področje severno od Dra- ve in zahodno od Borovnice, izpraznjeno ozemlje bi obe strani, jugoslovanska in av- strijska, imeli za nevtralno cono, v katero pa ne bi imela vstopa jugoslovanska vojska, am- pak bi skrbelo za red nemško-avstrijsko orož- ništvo pod poveljstvom zadostnega števila antantnih častnikov. Poleg tega bi obe spor- ni strani prosili za posebnega antantinega častnika, ki bi nadzoroval natančno izvajanje pogojev premirja; avstrijska uprava na tem prostoru pa bi tudi v bodoče skrbela za nad- strankarsko upravo tega področja. Na zadnjem sestanku dne 16. maja je av- strijska delegacija razširua svoj predlog še s tem, da bi Avstrijci ne ugovarjali omeje- nemu številu jugoslovanske vojske v tej nevtralni coni, vendar pa pod določenimi antantnimi poroštvi, ki bi upoštevala zaščito nemškega in nemštvu prijaznega prebival- stva. Enako bi morala biti na razpolago za avstrijski civilni promet tamošnja železniška proga. Kot je znano, se pogajanja niso sporazum- no končala. Posledica tega je bil že čez tri dni sklep beograjske vlade o čimprejšnji ofenzivi na Koroško, da bi se tako obnovilo predhodno stanje, po možnosti pa zasedlo celotno slovensko območje dežele (prim. Zdravko Seručar, Vojne akcije u Koruškoj 1918/19 godine, Beograd, 1950, 63). S tem trenutkom pa se je pričelo tudi novo poglavje reševanja koroškega vprašanja, ki ga vidno označuje popolna jugoslovanska zasedba juž- nega dela Koroške s Celovcem v znani ofen- zivi v dneh od 28. maja do 4. junija 1919. 29