Monitor ISH (2011), XIII/2, 215-217
Kratek znanstveni prispevek Short scientific paper
prejeto: 19. 8. 2011, sprejeto: 5. 9. 2011
Nada Groselj^
August Strindberg in naturalistična enodejanka: Parija
V nasprotju s kratko igro Močnejša (Den starkare), ki ob nastanku ni naletela na pravo razumevanje, je bila Strindbergova sočasna enodejanka Parija (Paria) že od vsega začetka deležna ugodnih kritiških odzivov - tudi na Danskem, kjer je bila skupaj z Močnejšo in Upniki (Fordringsdgare) premierno uprizorjena 9. marca 1889. To besedilo je znatno daljše od Močnejše; če je Močnejša dobesedno "četrturnica" (quart d'heure), traja uprizoritev Parije trideset ali štirideset minut. Njenemu nastanku so botrovali isti dejavniki kot Močnejši: Strindberg je želel ustvariti besedilo, ki bi bilo zaradi krat-kosti in majhnega števila oseb primerno za njegovo potujoče gledališče, obenem pa je hotel prenesti v prakso svoj ideal učinkovite drame: "Dve osebi, brez spletk, temveč z ostro napetostjo v Boju Umov, bitki duš."
Glavni navdih za svojo dramo je dobil v noveli "Parija" ("En Paria") švedskega pisateljskega kolega Ola Hanssona, ki je bila objavljena jeseni 1888. Hanssonova zgodba govori o nekdanjem lund-skem študentu, ki po petnajstih letih v Ameriki spet obišče Švedsko po naročilu entomološkega muzeja v Minnesoti. Kakor prvoosebni pripovedovalec novele si tudi on najame sobo v skanski regiji, po neurju nekega julijskega nedeljskega dopoldneva pa razkrije vzrok, zakaj je sploh odpotoval v Ameriko: v napol nezavednem stanju je bil poneveril ime na menici in pristal v zaporu, po odsluženi kazni pa emigriral.
1 Dr. Nada Grošelj je samostojna prevajalka. E-naslov: nada-marija.gro-selj@guest.arnes.si.
Strindberga je zgodba prevzela. Že novembra 1888 je Hanssonu predlagal, naj za njegovo eksperimentalno gledališče, ki je bilo takrat tik pred odprtjem, novelo predela v dramski prizor, bodisi samostojno bodisi s pomočjo ogrodja, ki bi mu ga predlagal Strindberg. Toda ker se je Hansson ob tem projektu obotavljal, je vzel dramatizacijo v lastne roke. Rezultat je avtorja novele osupil, kajti njegov ponarejevalec, ki je zagrešil - in pozneje opisal - poneverbo v malone mesečnem stanju kot žrtev skrivnostnih podzavestnih vzgibov, postane v dramski različici zvijačnež, ki štorijo o "sugestiji" pobere iz sostanovalčevega izvoda Bernheimove razprave, medtem ko se dejanje izostri v napet psihološki dvoboj med protagonistoma - gospodom Y kot ponarejevalcem in gospodom X kot njegovim sostanovalcem v odročni podeželski hiši. Še več: kot se izkaže v teku dialoga, ima madež iz preteklosti tudi gospod X, ki je - prav tako v svojih študentskih dneh - nehote ubil človeka, vendar ga v nasprotju z gospodom Y nikoli niso dobili; tu smo priče udejanjenju Strindbergove teorije, da sta za učinkovito dramo potrebna skrivnost in razkritje.
Poleg teorije, kaj naj bi vsebovala učinkovita drama, je na Strind-bergovo svobodno obdelavo Hanssonove novele vplivala tudi sočasna psihološka literatura, h kateri so sodile Bernheimove študije o sugestiji in raziskave Cesareja Lombrosa v kriminalni antropologiji. Po Lombrosu se namreč ljudje z zločinskimi predispozicijami razlikujejo od drugih po atavističnih telesnih anomalijah, v katerih se zrcali primitivnejša razvojna stopnja; v Pariji se motiv telesne anomalije pojavi v okolnosti, da ima gospod Y nenormalno ozko glavo. Drug pomemben vpliv je bil filozof Friedrich Nietzsche s svojimi idejami o "arijskem" nadčloveku in njegovi samoumevni pravici, da vlada nad "parijo", šibkejšim, intelektualno nižjim, po naravi manjvrednim tipom. Po besedah Edwina Björkmana, Strindbergo-vega prevajalca v angleščino, je tema te enodejanke in še številnih
poznejših Strindbergovih del spopad med inteligenco in zvijač-nostjo;2 slednjo pooseblja gospod Y, prvo pa gospod X, ki iz obnašanja gospoda Y po detektivsko dožene, da ima ta za sabo zaporniško izkušnjo.® Tretji vpliv je bila, zanimivo, zgodba "Zlati hrošč" ("The Gold Bug") Edgarja Allana Poeja; v njej je namreč Strindberg očitno dobil navdih za prikaz prodornega opazovanja in sklepanja, s pomočjo katerih protagonist razreši skrivnost, kakor razvozla William Legrand v "Zlatem hrošču" šifriran zapis o skrivališču piratskega zaklada.
S svojo predelavo Hanssonove zgodbe je Strindberg ustvaril napeto, tekočo igro z zgoščenim dialogom, ki prikazuje psihološki spopad dveh inteligenc, obenem pa tudi spopad dveh različnih moral; igro, ki gledalca zlahka navda z nelagodjem ob obeh protagonistih in ga sili k razmisleku o lastnih moralnih stališčih.
Bibliografija
BJÖRKMAN, Edwin, angl. prev. in uvodna besedila (1912): Plays by August Strindberg: Creditors. Pariah, C. Scribner's Sons, New York. OLLEN, Gunnar, izd. in komentar (1984): Nio enaktare 1888-1892, August Strindbergs Samlade Verk, 33, Almqvist & Wiksell Förlag, Stockholm.
SCHAFER, B. Louise (1919): "The One-Act Play and the Short Story", The Sewanee Review, 27/2, 151—162.
2	Björkman, 1912, 67.
3	Po mnenjih kritikov imata lika v Pariji veliko simbolno razsežnost: že v začetku 20. stoletja je, denimo, B. Louise Schafer zapisala, da sta pol človeka in pol simbola (Schafer, 1919, 158).