Petra Stankovska ČEŠKA SLOVNICA ZA BOHEMISTE Ljubljana, 2024 1 ČEŠKA SLOVNICA ZA BOHEMISTE Avtorica: Petra Stankovska Recenzenta: Andreja Žele, Karla Ondrášková Lektorica: Bojana Maltarić Tehnična urednica: Eva Grafenauer Korošec Oblikovanje in prelom: Birografika Bori, d. o. o. © Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2009, 2024. Založila: Založba Univerze v Ljubljani Za založbo: Gregor Majdič, rektor Univerze v Ljubljani Izdala: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Za izdajatelja: Mojca Schlamberger Brezar, dekanja Filozofske fakultete Ljubljana, 2024 Publikacija je brezplačna. Prva e-izdaja. Publikacija je v digitalni obliki prosto dostopna na https://ebooks.uni-lj.si/ ZalozbaUL DOI: 10.4312/9789612972790 To delo je ponujeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 Mednarodna licenca (izjema so fotografije). / This work is licensed under a Creative Commons Attribution-ShareAlike 4.0 International License (except photographs). Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID 188563459 ISBN 978-961-297-279-0 (PDF) 2 Kazalo KAZALO PREDGOVOR . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 11 1 FONETIKA IN FONOLOGIJA . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 13 1.1 Nastanek glasov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 13 1.1.1 Govorila . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 13 1.1.2 Osnovni ton . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 14 1.1.3 Glasovni začetek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 14 1.2 Samoglasniki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 15 1.2.1 Kakovost samoglasnikov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 15 1.2.2 Kolikost samoglasnikov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 16 1.2.2.1 Dolžina v končnicah samostalnikov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 17 1.2.2.2 Dolžina v končnicah pridevnikov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 18 1.2.2.3 Dolžina v končnicah zaimkov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 18 1.2.2.4 Dolžina v končnicah glagolov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 18 1.2.3 Dodatne prvine za razvrščanje samoglasnikov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 18 1.2.4 Izgovarjava samoglasnikov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 19 1.2.5 Dvoglasniki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 20 1.3 Soglasniki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 21 1.3.1 Razvrščanje soglasnikov po mestu izgovarjave . . . . . . . . . . . . . . . . . . 21 1.3.2 Razvrščanje soglasnikov po načinu izgovarjave . . . . . . . . . . . . . . . . . . 21 1.3.3 Razvrščanje soglasnikov po zvenu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 22 1.3.4 Razvrščanje soglasnikov po udeležbi nosne votline pri izgovarjavi . . . 23 1.3.5 Izgovarjava soglasnikov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 23 1.4 Izgovarjava skupin glasov v govornem toku – osnove pravorečja . . . . . . . . . . 26 1.4.1 Prilikovanje/asimilacija po zvenečnosti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 27 1.4.1.1 Prilikovanje znotraj besede . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 27 1.4.1.2 Prilikovanje na meji dveh besed . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 27 1.4.1.3 Izjeme pri prilikovanju po zvenečnosti . . . . . . . . . . . . . . . . . . 28 1.4.2 Trdi glasovni začetek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 30 1.4.3 Prilikovanje po izgovarjavi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 31 1.4.3.1 Premena mesta izgovarjave . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 31 1.4.3.2 Premena načina izgovarjave . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 32 1.4.4 Izgovarjava tujk v češčini . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 35 3 Češka slovnica za bohemiste 1.5 Nadsegmentni pojavi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 36 1.5.1 Zlog . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 36 1.5.2 Naglasni takt. Besedni naglas . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 37 1.5.3 Govorni odsek in stavčni poudarek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 38 1.6 Grafični zapis zvokovne podobe češčine . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 40 1.7 Fonem, alofon, glas . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 44 1.7.1 Opis odnosov v sistemu fonemov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 45 1.7.1.1 Fonološko nasprotje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 45 1.7.1.2 Razlikovalne oznake in binarno nasprotje . . . . . . . . . . . . . . . . 46 1.8 Morfonem. Morfonologija/oblikoglasje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 47 1.8.1 Morfonološke premene kakovosti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 48 1.8.2 Morfonološke premene kolikosti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 51 2 MORFEMATIKA . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 53 2.1 Morfem, morf, alomorf . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 53 2.2 Morfemska zgradba besede . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 54 2.2.1 Korenski morfem, koren besede . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 55 2.2.2 Nekorenski morfemi/afiksi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 55 2.2.2.1 Predpona/prefiks . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 55 2.2.2.2 Pripona/sufiks . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 56 2.2.2.3 Popona . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 57 2.2.2.4 Medpona . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 57 2.2.3 Podstava besede . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 57 2.2.3.1 Besedotvorna in oblikotvorna podstava . . . . . . . . . . . . . . . . . 58 2.2.3.2 Premene podstave . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 58 3 BESEDOTVORJE . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 59 3.1 Poimenovalne kategorije in besedotvorne vrste . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 59 3.1.1 Izpeljava . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 60 3.1.2 Konverzija/sprevrženje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 61 3.1.3 Sklapljanje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 61 3.1.4 Zlaganje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 62 3.1.5 Refleksivizacija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 62 3.1.6 Krajšanje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 62 3.2 Tvorba samostalnikov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 63 3.2.1 Poimenovanja oseb . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 63 3.2.1.1 Poimenovanja vršilcev dejanja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 63 3.2.1.2 Poimenovanja prebivalcev . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 69 3.2.2 Poimenovanja nosilcev lastnosti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 71 4 Kazalo 3.2.3 Poimenovanja orodij, vršilnikov dejanj in rezultatov dejanj . . . . . . . . . 73 3.2.3.1 Vršilniki dejanja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 73 3.2.3.2 Poimenovanja rezultatov dejanj . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 76 3.2.4 Poimenovanja mest . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 76 3.2.5 Poimenovanja dejanj in lastnosti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 79 3.2.6 Ženska poimenovanja iz moških . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 83 3.2.7 Pomanjševalnice . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 84 3.2.7.1 Pomanjševalnice samostalnikov moškega spola . . . . . . . . . . . 85 3.2.7.2 Pomanjševalnice samostalnikov ženskega spola . . . . . . . . . . . 85 3.2.7.3 Pomanjševalnice samostalnikov srednjega spola . . . . . . . . . . 86 3.2.8 Poimenovanja mladičev . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 88 3.2.9 Skupna imena . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 88 3.2.10 Samostalniki, tvorjeni s predponsko izpeljavo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 89 3.2.10.1 Neprave predpone . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 89 3.2.10.2 Prave predpone . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 90 3.3 Tvorba pridevnikov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 91 3.3.1 Svojilni pridevniki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 91 3.3.2 Kakovostni pridevniki po podobnosti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 92 3.3.2.1 Očitni znak ali prisotnost tistega, kar je v podstavi besede . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 92 3.3.2.2 Poimenovanje lastnosti po podobnosti s stvarjo . . . . . . . . . . . 92 3.3.3 Pridevniki odnosa do predmeta, mesta, snovi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 93 3.3.4 Pridevniki, izpeljani iz prislovov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 96 3.3.5 Pridevniki odnosa do dejanja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 97 3.3.6 Stopnjevanje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 99 3.3.7 Poudarjenje lastnosti, čustveno obarvan pomen . . . . . . . . . . . . . . . . . . 101 3.3.7.1 Povečana mera lastnosti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 101 3.3.7.2 Znižana mera lastnosti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 103 3.4 Tvorba prislovov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 104 3.4.1 Prislovi iz samostalnikov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 104 3.4.2 Prislovi iz zaimkov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 105 3.4.3 Prislovi iz glagolov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 105 3.4.4 Prislovi iz pridevnikov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 106 3.4.4.1 Prislovi iz izpeljanih pridevnikov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 106 3.4.4.2 Prislovi iz neizpeljanih pridevnikov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 108 3.4.4.3 Prislovi iz predložnih sklonov pridevnikov . . . . . . . . . . . . . . . 109 3.4.5 Stopnjevanje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 109 5 Češka slovnica za bohemiste 3.4.6 Poudarjanje lastnosti, čustveno obarvan pomen . . . . . . . . . . . . . . . . . . 111 3.5 Tvorba glagolov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 112 3.5.1 Glagoli iz samostalnikov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 113 3.5.2 Glagoli iz pridevnikov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 114 3.5.3 Glagoli iz medmetov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 116 3.5.4 Tvorjenje čustveno obarvanih oblik . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 117 3.5.5 Tvorjenje nedovršnih oblik . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 117 3.5.6 Tvorjenje ponavljalnih oblik . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 118 3.5.7 Tvorjenje dovršnih oblik . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 119 3.5.7.1 Predponska izpeljava . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 120 3.5.7.2 Dvojne predpone pri glagolih . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 123 3.5.8 Vidske dvojice in trojice . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 124 3.5.9 Dvovidski glagoli . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 124 3.5.10 Refleksivizacija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 125 4 OBLIKOSLOVJE . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 127 4.1 Slovnične kategorije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 127 4.2 Besedne vrste . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 130 4.3 Samostalniki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 131 4.3.1 Samostalniki moškega spola . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 133 4.3.1.1 Trda soglasniška sklanjatev samostalnikov s kategorijo živosti - vzorec PÁN . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 134 4.3.1.2 Mehka soglasniška sklanjatev samostalnikov s kategorijo živosti - vzorec MUŽ . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 136 4.3.1.3 Trda samoglasniška sklanjatev - vzorec PŘEDSEDA . . . . . . . 137 4.3.1.4 Mehka samoglasniška sklanjatev - vzorec SOUDCE . . . . . . . 138 4.3.1.5 Trda soglasniška sklanjatev brez kategorije živosti - vzorec HRAD . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 139 4.3.1.6 Mehka soglasniška sklanjatev brez kategorije živosti - vzorec STROJ . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 142 4.3.2 Samostalniki ženskega spola . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 143 4.3.2.1 Trda samoglasniška sklanjatev – vzorec ŽENA . . . . . . . . . . . 144 4.3.2.2 Mehka samoglasniška sklanjatev – vzorec RŮŽE . . . . . . . . . 147 4.3.2.3 Soglasniške sklanjatve – vzorca PÍSEŇ in KOST . . . . . . . . . 148 4.3.3 Samostalniki srednjega spola . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 150 4.3.3.1 Trdi sklanjatveni tip – vzorec MĚSTO . . . . . . . . . . . . . . . . . . 151 4.3.3.2 Mehki sklanjatveni tip – vzorec MOŘE . . . . . . . . . . . . . . . . . 153 4.3.3.3 Sklanjatev z razširjeno osnovo – vzorec KUŘE . . . . . . . . . . . 154 6 Kazalo 4.3.3.4 Dolgi sklanjatveni tip z ničto končnico v imenovalniku - vzorec NÁMĚSTÍ . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 154 4.3.4 Nepregibni samostalniki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 154 4.3.5 Sklanjanje posamostaljenih pridevnikov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 155 4.4 Pridevniki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 156 4.4.1 Imenska/samostalniška sklanjatev pridevnikov . . . . . . . . . . . . . . . . . . 157 4.4.2 Zložena sklanjatev pridevnikov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 158 4.4.3 Mešana sklanjatev pridevnikov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 161 4.5 Zaimki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 162 4.5.1 Zaimenske sklanjatve . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 162 4.5.1.1 Zaimki, ki ne izražajo spola . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 162 4.5.1.2 Zaimki, ki izražajo spol . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 163 4.5.2 Pridevniške sklanjatve pri zaimkih . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 166 4.6 Števniki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 168 4.6.1 Števniška sklanjatev . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 169 4.6.2 Zaimenska sklanjatev pri števnikih . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 170 4.6.3 Samostalniška sklanjatev pri števnikih . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 171 4.6.4 Pridevniška sklanjatev pri števnikih . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 172 4.6.5 Nepregibni števniki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 172 4.6.6 Števnik in šteti predmet . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 172 4.6.7 Kombinirani števniški izrazi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 173 4.7 Glagoli . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 173 4.7.1 Formalna zgradba sintetičnih in analitičnih glagolskih oblik . . . . . . . . 174 4.7.2 Tvorba sintetičnih glagolskih oblik . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 175 4.7.2.1 Neosebne glagolske oblike – nedoločnik, deležja, deležniki . 177 4.7.2.2 Osebne glagolske oblike: velelnik, povednik – sedanji, prihodni, pretekli, predpretekli; pogojnik – sedanji, pretekli, predpretekli . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 179 4.7.3 Tvorba zloženih/analitičnih oblik . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 182 4.7.3.1 Analitične oblike z nedoločnikom: povedni prihodnjik . . . . . 182 4.7.3.2 Analitične oblike z opisnim deležnikom: povedni preteklik in predpreteklik, sedanji in pretekli pogojnik . . . . . . . . . . . . . 184 4.7.3.3 Analitične oblike s preteklim deležnikom: opisna trpna/ pasivna spregatev . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 186 4.7.4 Nikalne glagolske oblike . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 187 4.7.5 Pregled glagolskih oblik . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 188 4.7.6 Razvrščanje glagolov v vrste . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 188 7 Češka slovnica za bohemiste 4.8 Nepregibne besede . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 199 4.8.1 Prislovi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 199 4.8.2 Predlogi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 200 4.8.3 Vezniki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 203 4.8.4 Členki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 203 4.8.5 Medmeti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 204 5 SKLADNJA . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 205 5.1 Zgradba stavka . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 205 5.1.1 Povedek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 206 5.1.1.1 Glagolski povedek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 206 5.1.1.2 Glagolsko-imenski povedek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 213 5.1.2 Osebek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 216 5.1.2.1 Izraženi osebek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 216 5.1.2.2 Izpuščeni in splošni osebek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 217 5.1.2.3 Ujemanje osebka in povedka . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 218 5.1.3 Predmet . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 218 5.1.3.1 Predmet v tožilniku . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 219 5.1.3.2 Predmet v rodilniku . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 220 5.1.3.3 Predmet v dajalniku . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 221 5.1.3.4 Predmet v orodniku . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 222 5.1.3.5 Predmet v predložnem sklonu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 223 5.1.4 Prislovno določilo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 225 5.1.4.1 Prislovno določilo kraja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 225 5.1.4.2 Prislovno določilo časa . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 228 5.1.4.3 Prislovno določilo načina . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 230 5.1.4.4 Prislovno določilo mere . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 231 5.1.4.5 Prislovno določilo vzroka . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 232 5.1.4.6 Prislovno določilo namena oziroma cilja . . . . . . . . . . . . . . . . 232 5.1.4.7 Prislovno določilo pogoja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 233 5.1.4.8 Prislovno določilo dopuščanja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 233 5.1.5 Prilastek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 234 5.1.5.1 Ujemalni prilastek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 234 5.1.5.2 Neujemalni prilastek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 235 5.1.6 Povedkov prilastek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 238 5.1.7 Večkratni in zloženi stavčni členi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 239 5.1.8 Besede, ki niso stavčni členi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 240 5.2 Zveza stavkov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 241 8 Kazalo 5.2.1 Priredno vezani stavki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 242 5.2.1.1 Vezalno priredje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 242 5.2.1.2 Stopnjevalno priredje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 242 5.2.1.3 Protivno priredje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 243 5.2.1.4 Ločno priredje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 243 5.2.1.5 Vzročno priredje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 243 5.2.1.6 Sklepalno/posledično priredje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 243 5.2.2 Podredne zveze stavkov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 244 5.2.2.1 Povedkov odvisnik . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 244 5.2.2.2 Osebkov odvisnik . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 244 5.2.2.3 Predmetni odvisnik . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 245 5.2.2.4 Prislovni odvisnik . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 247 5.2.2.5 Prilastkov odvisnik . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 250 5.2.2.6 Odvisnik povedkovega prilastka . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 252 5.3 Sporočanjska vloga povedi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 252 5.4. Členitev po aktualnosti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 253 5.5. Besedni red . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 255 Viri . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 260 9 10 Predgovor PREDGOVOR Češka slovnica za bohemiste je namenjena predvsem študentom bohemistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ki jim bo v pomoč pri študiju češkega jezika in pripravi na izpite zlasti v prvem in drugem letniku študija. Pomagala pa jim bo tudi pri nadaljnjem študiju, kadar bodo želeli preveriti pravilnost kakšne slovnične oblike ali skladenjske konstrukcije. Po eni strani slovnica študente uvaja v osnove obravnavanih jezikoslovnih ved (zlasti glaso- slovje, besedotvorje, oblikoslovje in skladnja) z razlagami določenih slovničnih pojavov, navajanjem slovenskih in ustreznih čeških terminov ter z jasno označeno morfematično zgradbo besed. Po drugi strani pa vse teoretične razlage spremlja veliko praktičnih pri- merov, ki so vedno prevedeni v slovenščino, kar študentom omogoča lažje usvajanje tako leksikalnih kot tudi slovničnih ustreznic čeških izrazov in slovničnih pojavov. Tako si bo lahko študent poleg učenja slovnice razširjal tudi besedni zaklad. Primeri so izbrani tako, da so čim bolj raznoliki (torej da učbenik vsebuje čim več različnih čeških besed, besednih zvez in slovničnih konstrukcij) in da se, kjer je le mogoče, besedotvorno oziroma leksikalno razlikujejo od slovenskih ustreznic. Vsi češki primeri in termini oziroma vse češke besede ali deli besed so zapisani ležeče, slovenski prevodi so vedno označeni z 'enojnimi narekovaji'. V besedotvorju in oblikoslovju je večinoma navedena izhodiščna oblika besede z ozna- čeno pripono ali končnico, ki se v tvorjeni besedi oziroma obliki ne pojavlja več – na ta način je označena besedotvorna oziroma oblikotvorna podstava (v primeru hrá-t: hráč je z vezajem označena meja besedotvorne podstave hrá- besede hráč, v primeru žen-a: Gsg žen-0 pa je označena oblikotvorna podstava rodilnika množine žen- itd.). S krepko pisavo so v poglavju o besedotvorju in oblikoslovju dosledno označeni glasovi, ki se pri tvorjenju besed ali oblik spreminjajo (npr. lišk-a: liščí – v besedotvorni podstavi lišk- se pri tvorjenju pridevnika k spremeni v č, v primeru hoch: Npl hoši pa se v imenovalniku množine ch spremeni v š itd.). V poglavju o skladnji pa so s krepko pisavo označene besede, o katerih govori razlaga (npr. posamezni stavčni členi, predlogi ipd.). Posamezni pojavi so sistematično razloženi, vendar je pri temah, ki so za slovenske študente težavnejše, razlaga podrobnejša, več pa je tudi primerov. Na določenih mestih se pojavlja tudi oznaka !Pozor, ki pomeni, da sledi ali razlaga kakšne zanimivosti ali pojava, na katerega morajo biti študentje bolj pozorni. Oznaka !Primerjava bralce opozarja na razlike med slovenščino in češčino pri posameznih jezikovnih pojavih. V vseh poglavjih so pri omenjanju zahtevnejše problematike, ki je razložena na drugem mestu v slovnici, navedeni tudi sklici na posamezna poglavja knjige. To bo uporabnikom 11 Češka slovnica za bohemiste omogočilo lažje ponavljanje in utrjevanje že obravnavane snovi ter povezovanje posameznih jezikoslovnih pojavov. Češka slovnica je sicer prvotno namenjena študentom bohemistike, vendar je po zaslugi številnih primerov in razpredelnic, ki so razumljivi tudi ljudem brez jezikoslovnega predznanja, ta priročnik lahko v pomoč pri učenju tudi tistim, ki jih ta jezik zanima oziroma si želijo svoje znanje češčine poglobiti. 12 Fonetika in fonologija (fonetika a fonologie) 1 FONETIKA IN FONOLOGIJA (FONETIKA A FONOLOGIE) Fonetika in fonologija sta jezikoslovni vedi, ki proučujeta in opisujeta zvočno stran naravnega jezika, vsaka z drugačnega gledišča. Fonetika se z izrazno podobo jezika ukvarja na tri osnovne načine: a) proučuje način izgovarjave glasov, delovanje govoril med govorom, kar sodi v t. i. izgovorno/artikulacijsko fonetiko ( artikulační fonetika); b) proučuje fizikalne lastnosti zvokov oziroma tvarnost izrazne podobe jezika, kar sodi v akustično fonetiko ( akustická fonetika); c) proučuje slušno zaznavanje zvokov ( sluchové hodnocení). Osnovna najmanjša in naprej nedeljiva izgovorno-slušna enota govora je glas ( hláska). Fonologija opredeljuje in proučuje samo zvokovne enote, ki imajo v določenem jeziku pomensko razločevalno vlogo ( distinktivní funkce). Osnovna oziroma najmanjša enota fonologije je fonem ( foném). Fonem je abstraktna enota, ki se uporablja pri fonološkem opisu jezika, ne da se je izgovoriti (ker je abstraktna). Uresničitev fonema ( realizace fonému) je en ali več glasov. FONETIKA 1.1 NASTANEK GLASOV Posamezni češki glasovi nastajajo med izdihom s pomočjo govornih organov v govorni cevi. Glas je osnovna, najmanjša, neznakovna sestavna enota človeškega govora. Določen je s skupkom fizikalnih artikulacijskih in akustičnih prvin zvokovne snovi. Cilj opisa glasu je navesti vse lastnosti, ki so potrebne za njegovo izgovarjavo in prepoznavanje. Samoglasnike pojmujemo kot tone ( tóny), soglasnike kot šume ( šumy). Pri nekaterih soglasnikih – zvočnikih ( sonorách) m, n, ň, l, r, ř, j – tonske lastnosti prevladujejo nad šumi. Glas nastaja v govorilih ( mluvidla), tj. organih človeškega telesa, ki sodelujejo pri tvorjenju glasov. 1.1.1 Govorila ( mluvidla) Organi, ki sestavljajo govorila, so: pljuča ( plíce), sapnici ( průdušky), grlo ( hrtan, larynx), v katerem so glasilke ( hlasivky), ki jih tvorijo: prstanasti hrustanec ( chrupavka prstenco-13 Češka slovnica za bohemiste vá), na katerega so pritrjeni ščitasti hrustanec ( štítná chrupavka) in dva parna piramidasta oziroma gibalna hrustanca, glasilke ( dvě párové hlasivkové chrupavky, hlasivky); pokrovka ( hrtanová chrupavka, epiglotis), ki zapre dostop do glasilk, ko požiramo. Nad temi organi so votline ( dutina): nosna ( nosní), ustna ( ústní), goltna ( hrdelní). Pri oblikovanju govora je najpomembnejša ustna votlina, kjer se tvori največ glasov. Ustno votlino sestavljajo: dve čeljusti ( čelisti) z zobmi ( zuby, dentes) in dlesnimi ( dásně, alveola), sprednji del neba, t. i. trdo nebo ( přední/tvrdé patro, palatum), zadnje nebo, t. i. mehko nebo ( zadní/měkké patro, velum), ustnice ( rty, labia) in jezik ( jazyk, lingua). Nosna votlina je obdana s kostjo, dno tvori trdo nebo, znotraj je razdeljena z nosno pregrado. Anatomsko je povezana z goltno votlino ( nasopharynx, nosohltan), med govorom pa ju je mogoče povsem ločiti. Če je prehod zaprt, dobimo ustne ( ústní), če je odprt, pa nosne ( nosové) glasove. 1.1.2 Osnovni ton ( základní tón) Osnovni ton ( základní tón) – če se glasilki tesno približata in ju močan zračni tok, ki prihaja iz pljuč, razmakne, začneta nihati (vibrirati) in s tem ustvarita tako imenovani osnovni ton. Gre za škripajoč, neprijeten in slab zvok, ki pride iz grla v goltno, ustno ali nosno votlino, pri tem se okrepi in dobi barvo, ki je odvisna od velikosti in oblike omenjenih votlin. Osnovni ton se pojavlja pri vseh glasovih, razen pri nezvenečih soglasnikih in pri šepe- tanju, ko sta glasilki povsem razmaknjeni. 1.1.3 Glasovni začetek ( hlasový začátek, začátek fonace) Obstajajo trije različni začetki fonacije oziroma načini, na katere glasilki začneta nihati: mehki ( měkký), trdi ( ráz) in aspirirani ( dyšný). 1) Mehki glasovni začetek ( měkký hlasový začátek) – glasilki se tesno približata druga k drugi ter se postopoma bolj stisneta in napneta. Izdišni zračni tok ju zaniha postopoma. Slišati je, kot da se zvok rahlo okrepi. Ponavadi se začetka zvoka ne zavedamo. V češčini se ta način pojavlja pri samoglasnikih in zvenečih soglasnikih za nezvenečim soglasni- kom pes 'pes' [pes], šli 'šli so' [šli] ali pri zvenečih soglasnikih po premoru den 'dan' [den], zem 'zemlja' [zem]. 2) Trdi glasovni začetek ( ráz) – glasilki sta močno stisnjeni, včasih celo z večjo napetostjo kot pri sledeči fonaciji. Izdišni tok ju naenkrat razdruži in ju zaniha. Na začetku samoglasnika je oster, poln zvok, ki lahko postopoma pojenja. Slišimo ga kot opaznejšo ločitev samoglasnika in spredaj stoječega zloga. 14 Fonetika in fonologija (fonetika a fonologie) Čeprav ima trdi glasovni začetek vse prvine fonema, konkretno nezvenečega grlnega ek- sploziva (glejte 1.3.5), v češčini za ta zvok ni posebnega znaka/grafema, obvezno pa se označuje v fonetičnih prepisih, in sicer z znakom ʔ. V češčini se uporablja pred samoglasnikom na začetku besede ali znotraj besede na meji dveh morfemov, na primer v besedah naopak 'nasprotno' [naʔ opak], vyučování 'pouk' [vyʔ učováňí], trojúhelník 'trikotnik' [trojʔ úhelňík]. Način uporabe trdega glasovnega začetka ( ráz) sodi med splošne značilnosti posa- meznega jezika. V češčini je v nekaterih položajih njegova uporaba obvezna, ker pomaga razločevati besede, na primer: tam oře 'tam orje' [tam ʔ oře], medtem ko pri izgovarjavi istih besed brez trdega glasovnega začetka dobimo izjavo [ta moře] 'ta morja'). V nekaterih drugih položajih je uporaba trdega glasovnega začetka neobvezna, vendar pa pripomore k bolj jasni in razločni izgovarjavi. Velja razmerje, da bolj ko je govor hiter, manj je v njem trdih glasovnih začetkov. 3) Aspiracija ( dyšný hlasový začátek) – ta glasovni začetek je zelo podoben mehkemu, vendar tu glasilki nista do konca združeni. Rezultat je kratek šumeč zvok pred začetkom glasu. Češčina tega glasovnega začetka ne pozna. 1.2 SAMOGLASNIKI ( SAMOHLÁSKY/VOKÁLY) Samoglasniška artikulacija ( vokalická artikulace) temelji na tem, da artikulacijski organi naredijo iz votlin prostor potrebne velikosti in oblike za to, da na določen način oblikujejo osnovni ton. Pri tvorjenju čeških samoglasnikov je pri izgovarjavi najpomembnejši jezik ( jazyk), zaradi česar tudi samoglasnike razvrščamo prav glede na položaj oziroma premikanje jezika pri tvorjenju posameznih samoglasnikov. 1.2.1 Kakovost samoglasnikov ( kvalita samohlásek) Češčina ima glede na kakovost pet samoglasnikov (a, e, i, o, u), ki se v vseh zlogih besede izgovarjajo nereducirano – to pomeni, da jih v češčini nikoli ne izgovarjamo kot polglasnike. Njihova oblika je zelo stabilna, tako da se izgovarjajo razločno. Knjižna češčina ne pozna odprtih in zaprtih samoglasnikov (v nasprotju s slovenščino, ki loči odprta in zaprta o in e), njihova izgovarjava je sredinska. Kakovost samoglasnika določamo po načinu premikanja jezika med artikulacijo iz nevtralnega položaja, ko leži na dnu ustne votline: 15 Češka slovnica za bohemiste 1) navpično ( svislý) premikanje Glede na navpično premikanje jezika ločimo naslednje samoglasnike: sredinske ( středo- vé) – E, O; visoke ( vysoké) – I, U in nizke ( nízké) – A. 2) vodoravno ( vodorovný) premikanje Glede na vodoravno premikanje jezika ločimo naslednje samoglasnike: sprednje ( přední) – I, E; srednje ( střední/centrální) – A in zadnje ( zadní) – O, U. Na osnovi teh podatkov lahko sestavimo shemo češkega samoglasniškega sistema. visoki I U vysoké sredinski E O středové nizki A nízké srednji sprednji zadnji střední/ přední zadní centrální 1.2.2 Kolikost samoglasnikov ( délka/kvantita samohlásek) Kolikost je dolžina uresničitve določenega glasu. Razlika med kratkimi in dolgimi samoglasniki je le v trajanju zvoka, kar pomeni, da je izgovarjava obeh enaka, pri dolgem samoglasniku je le trajanje zvoka daljše. Po nobeni drugi značilnosti se kratki in dolgi vokal ne razlikujeta. Grafično se dolžina označi s črtico nad samoglasnikom. Zdaj lahko samoglasniško she- mo priredimo še z dodajanjem dolgih vokalov: visoki I–Í U–Ú vysoké sredinski E–É O–Ó středové nizki A–Á nízké srednji sprednji zadnji střední/ přední zadní centrální !Primerjava: Dolgi samoglasniki se v češčini izgovarjajo podobno kot v slovenščini (npr. v slovenskih besedah: píti, péti, páti, póti, púti),1 vendar so v slovenščini samoglasniki lahko dolgi samo, če so naglašeni. 1 Samoglasnik, ki je nosilec besednega naglasa, je označen s krepko pisavo. 16 Fonetika in fonologija (fonetika a fonologie) V češčini pa se dolgi samoglasniki pojavljajo ne glede na naglašenost oziroma nena- glašenost določenega zloga (npr. v besedah: stojím 'stojim', malé 'majhno', kavárna 'kavarna', citrón 'limona', trojúhelník 'trikotnik'). Zaradi te razlike imajo Slovenci precej težav pri učenju izgovarjave čeških besed, ker zelo pogosto ne znajo ločiti naglasa in dolžine (glejte 1.5.1 in 1.5.2). V sodobni knjižni češčini je kolikost ( délka) samoglasnikov prvina, ki ima razločevalni pomen. Z drugimi besedami – kolikost samoglasnika lahko loči dve besedi različnega pomena, npr. pata 'peta, samost.' – pátá 'peta, štev.', sází 'sadi' – sazí 'saj', rada 'nasvet' – ráda 'z veseljem/rada', ali dve različni morfološki obliki: moři 'morju' – moří 'morij', zvětší 'povečajo' – zvětši 'povečaj'. Za kolikost samoglasnikov v čeških besedah ni nobenega preprostega pravila, v korenu oziroma podstavi besede je določena za vsako besedo posebej, tako da se je naučimo hkrati z besedo. V izpeljankah pa se kolikost pogosto spreminja (glejte 3.2, 3.3 in 3.5). V pregibnih obli- kah (sklanjatvenih ali spregatvenih) ene besede se v korenu spreminja le redkokdaj (glejte 1.8.2), dokaj stabilna je tudi v sklanjatvenih in spregatvenih končnicah. 1.2.2.1 Dolžina v končnicah samostalnikov - moškega spola: vsi vzorci Gpl2: - ů (pánů 'gospodov', hradů 'gradov', mužů 'mož', strojů 'strojev', předsedů 'predse-dnikov', soudců 'sodnikov'); Dpl: - ům (pánům, hradům, mužům, strojům, předsedům, soudcům); - ženskega spola: vz. růže, píseň, Gpl: - í (růží 'vrtnic', písní 'pesmi' ) vz. žena, růže, píseň, Dpl: - ám (ženám 'ženskam' ) - ím (růžím, písním) vz. žena, růže, píseň, Lpl: - ách (ženách) - ích (růžích, písních) - srednjega spola: vz. náměstí 'trg' – v vseh končnicah vseh sklonov je í: náměstí, náměstím (Isg), náměstími (Ipl) vz. moře, Gpl: - í ( moří 'morij') vsi vzorci, Dpl: - ům ( městům 'mestom', kuřatům 'piščancem') - ím ( mořím, náměstím) 2 Pri navajanju primerov uporabljamo okrajšave čeških terminov za sklonske in spregatvene oblike zato, da se uporabniki te slovnice lažje navadijo na češko terminologijo. 17 Češka slovnica za bohemiste 1.2.2.2 Dolžina v končnicah pridevnikov Vsi pridevniki v zloženi obliki (tipa: mladý, á, -é 'mlad, -a, -o' in jarní 'spomladanski') imajo v vseh sklonih dolgi samoglasnik v končnicah oziroma v osnovotvornem samoglasniku. Vse ostale pridevniške oblike imajo v končnici kratki samoglasnik, razen svojilnih pri- devnikov v nekaterih sklonih množine (Gpl otcových 'očetovih', Dpl otcovým, Lpl otcových, Ipl otcovými). 1.2.2.3 Dolžina v končnicah zaimkov Vsi, ki se sklanjajo po pridevniški sklanjatvi, imajo v vseh končnicah dolge samoglasnike ( jaký 'kakšen', každý 'vsak', který 'kateri', samý 'enak', takový 'takšen', veškerý 'ves', žádný 'noben', její 'njen', sám 'sam', můj 'moj', tvůj 'tvoj'). Zaimki, ki se sklanjajo po mehki zaimenski sklanjatvi ( náš 'naš', váš 'vaš') – GsgF: naší/ vaší; DIsg.: naším (M,N) / naší (F), vaším (M,N) / vaší (F). 1.2.2.4 Dolžina v končnicah glagolov Pri glagolih so skoraj vse končnice kratke, vendar ima v glagolski obliki močno vlogo tematski ali osnovotvorni samoglasnik, zato bomo poleg končnic opredeljevali tudi tematski samoglasnik: Sedanjik: - á-m, -á-š, -á-0, -á-me, -á-te; v 3pl je sicer kratki osnovotvorni samoglasnik a, končnica sama pa je dolga: - a-j-í; - í-m, -í-š, -í-0, -í-me, -í-te, -0-í , v 3pl je kratki osnovotvorni samoglasnik e, konč- nica sama pa je dolga: - e-j-í. 1.2.3 Dodatne prvine za razvrščanje samoglasnikov ( klasifikace samoshlásek podle dalších vlastností) Oblika ustnic – ustnice se pri izgovarjavi lahko ali zaokrožijo ( zaokrouhlí) ali razširijo in zo- žijo ( zaostří), kar je ponavadi povezano s tako imenovano napetostjo ( napjatost) govornega organa, v tem primeru jezika. Napetost ( napjatost) – po tem merilu razlikujemo tako imenovane napete in nenapete samoglasnike, kot na primer v slovenščini Ô-Ó in Ê-É. V češčini pa napetost nima razločevalnega pomena, zato se češki samoglasniki po tem kriteriju ne razporejajo. 18 Fonetika in fonologija (fonetika a fonologie) !Pozor: Napetost samoglasnikov v češčini sicer nima razločevalnega pomena, obstaja pa kot individualna varianta posameznega govorca (nemarna, zelo široka izgovarjava sa- moglasnikov o, i, e) ali narečna posebnost (v Pragi se npr. samoglasniki o, e, i izgovarjajo občutno širše kot na Moravskem). Nosni samoglasniki ( nosové samohlásky) – med izgovarjavo se spusti mehko nebo, tako da izdišni zrak izide skozi nosno votlino. Moderna češčina nosnih samoglasnikov nima. 1.2.4 Izgovarjava samoglasnikov ( výslovnost samohlásek) Srednja, nizka samoglasnika A, Á – jezik leži na dnu ustne votline, pri Á se rahlo premakne nazaj in nižje, usta so odprta, ustnici sproščeni. Češki Á se izgovori podobno kot v slovenski besedi: kava. Sprednji samoglasniki E, É – sta sredinska samoglasnika, pri izgovoru se konica jezika dvigne in približa korenu spodnjih sekalcev. E – izgovarjava se bliža slovenskemu širokemu E. É –izgovori se podobno kot slovenski »široki« in dolgi E (v besedah: jezik, peto). !Primerjava: E se v češčini – v nasprotju s slovenščino – nikoli ne izgovarja kot polgla- snik (npr. slov.: pes, ven, oken). !Pozor: češki glas E (kratki E) se v pisavi lahko označuje tudi s črko Ě, če je pred njim črka D, T ali N in s tem dejansko označuje mehkost spredaj stoječih soglasnikov (Ď, Ť, Ň), kot na primer v besedah dělat 'delati' [ďelat], tělo 'telo' [ťelo], něco 'nekaj' [ňeco] (glejte 1.6). I, Í – sta visoka samoglasnika, pri izgovoru se jezik premika naprej in navzgor proti trdemu nebu, konica jezika se dotakne spodnjih sekalcev. Í – jezik se premakne še bolj naprej kot pri I in je tudi veliko bolj napet, podoben je slovenskemu naglašenemu í (kot v besedi lípa). !Pozor: Češka glasova I-Í se lahko zapišeta na dva načina, kot I-Í ali Y–Ý. Te črke se uporabljajo v skladu s pravopisnimi pravili češčine (glejte 1.6). Črki I-Í za soglasniki D, T in N označujeta njihovo mehčanje in izgovarjavo kot [ ď, ť, ň]; na primer v besedah dítě 'otrok' [ ďíťe], platit 'plačevati' [ plaťit], nic 'nič' [ ňic]). 19 Češka slovnica za bohemiste Zadnji samoglasniki O, Ó – sta sredinska samoglasnika, pri izgovoru se jezik premika nazaj in se rahlo dvi-guje proti mehkemu nebu, konica jezika je sproščena, ustnici v rahlo zaokroženem položaju. Dolgi Ó je nekoliko bolj zaprt in jezik je bolj nazaj. Izgovarjava češkega O se bliža slovenskemu »širokemu« O, npr. v slovenski besedi gora, vendar je krajši. Dolgi Ó se v češčini pojavlja samo v tujkah, npr. móda 'moda', tón 'ton', gól 'gol'. U, Ú – sta visoka samoglasnika, pri izgovoru se jezik premakne nazaj (bolj kot pri vseh drugih samoglasnikih) in navzgor, pri tvorjenju glasu zelo aktivno sodelujeta tudi ustnici. !Pozor: samoglasnik Ú se v češčini lahko zapiše na dva načina, na začetku besede ali po predponi se piše črka Ú, v ostalih primerih pa Ů. Gre samo za grafično razliko, izgovarjava je enaka. 1.2.5 Dvoglasniki ( dvojhlásky/diftongy) Dvoglasnik je združitev dveh samoglasnikov v enem zlogu. Eden od dveh samoglasnikov je ponavadi bolj izrazit in se označuje kot samoglasniški del dvoglasnika, drugi je manj izrazit in govorimo o polglasniku. V takem primeru označujemo dvoglasnik kot padajoči ( dvojhláska klesavá). Manj izrazit oziroma polglasniški pa je lahko tudi prvi del, v tem primeru govorimo o rastočem dvoglasniku ( dvojhláska stoupavá). Češčina pozna tri dvoglasnike: OU, AU in EU in vsi so padajoči. Izgovarjava je podobna kot v slovenščini: češki ou se izgovarja približno tako kot slovenski ol+C, ov+C (dolgo, aktovka). OU – je edini izvirni češki dvoglasnik. Pri njegovem tvorjenju se jezik in ustnice pre-mikajo od položaja za izgovarjavo samoglasnika o do položaja za artikulacijo samoglasnika u, pri čemer sta oba samoglasnika izgovorjena, npr. v besedah (glejte označene meje zlogov): mou-ka 'moka', kou-pit 'kupiti', ne-sou 'nesejo', po-rou-čet 'ukazovati'. !Pozor: Istozložni ou oziroma dvoglasnik je treba razlikovati od neistozložnih samoglasnikov o in u. Če med samoglasnikoma o in u poteka morfemska meja (besedotvorna ali oblikotvorna), se samoglasnika ne izgovorita kot dvoglasnik, ampak kot dva posamezna samoglasnika, pri čemer se ponavadi izgovori še trdi glasovni začetek pri drugem samoglasni- ku (glejte 1.4.2), npr. v besedah: po-u-če-ní 'nauk', do-u-čo-vá-ní 'poučevanje, inštrukcije'. AU, EU – ta dvoglasnika najdemo samo v tujkah (v domačih besedah se vedno iz- govarjata kot dva posamezna vokala, pri čemer se drugi samoglasnik v skupini izgovarja s trdim glasovnim začetkom). Kot dvoglasnika ju izgovarjamo samo, če sta v istem zlogu, npr. 20 Fonetika in fonologija (fonetika a fonologie) v besedah au-to, kau-za, hy-drau-lic-ký; pneu-ma-ti-ka. V ostalih primerih tujk in domačih besed, kjer med samoglasnikoma poteka morfemska meja, se drugi samoglasnik izgovori s trdim glasovnim začetkom: na-u-čit 'naučiti', za-ur-go-vat 'urgirati', ne-us-tá-le 'nenehno'. !Izjema: Pri nekaterih tujkah izgovarjava niha, tako da je skupino mogoče izgovoriti ali kot dvoglasnik, torej eu, au v enem zlogu, ali kot dva samoglasnika, torej eu ali au v dveh zlogih ( neutron se lahko razume kot ne-ut-ron in se u izgovori s trdim glasovnim začetkom ali kot neut-ron, ko se samoglasnika izgovorita kot dvoglasnik eu). 1.3 SOGLASNIKI ( SOUHLÁSKY/KONSONANTY) V nasprotju s samoglasniki, pri katerih je izrazita tonska osnova, je osnova soglasniške izgovarjave šum ( šum). Soglasniki se v češčini tvorijo pri izdihu, vedno so brez aspiracije, delimo pa jih glede na štiri prvine: mesto izgovarjave, način izgovarjave, zven, udeležba nosne votline. 1.3.1 Razvrščanje soglasnikov po mestu izgovarjave ( dělení souhlásek podle místa tvoření) Samoglasniki so šumi, ki nastanejo tako, da se izdišnemu zračnemu toku na določenem me- stu ob pomoči posameznih govornih organov naredi ovira. V češčini se pri izgovarjavi soglasnikov ovire lahko oblikujejo na sedmih mestih in po tem delimo soglasnike na: a) ustnično-ustnične/dvoustnične ( obouretné/retoretné/bilabiální): b, p, m b) ustnično-zobne ( retozubné/labiodentální): f, v, μ c) zobne oziroma zobno-dlesnične ( zubné/dentální, zubodásňové/alveodentální): t, d, n, s, z, c, ʒ, ř, r, l č) zadlesnične ( zadodásňové/alveolární): š, ž, č, ʒďž d) trdonebne/palatalne ( tvrdopatrové/palatální/předopatrové): ť, ď, ň, j e) mehkonebne/velarne ( měkkopatrové/velární/zadopatrové): k, g, x, γ, η f) grlne/laringalne ( hrtanové/laryngální hlasivkové): h, ráz 1.3.2 Razvrščanje soglasnikov po načinu izgovarjave ( dělení souhlásek podle způsobu tvoření) Izgovarjava soglasnikov se lahko razlikuje glede na to, kako ovira nastane in kako se premaguje. V češčini poznamo tri načine nastanka in premagovanja ovir: 21 Češka slovnica za bohemiste a) zapora ( závěr, okluze) – govorni organi popolnoma zaprejo pot zraku oziroma ustvarijo zaporo, ki se nato nenadoma, sunkovito poruši (odpre = eksploze, ražení). Zato na takšen način tvorjene soglasnike imenujemo zaporniki ( závěrové, okluzívy) ali odporniki ( raže-né, explozívy) : p, b, m, μ, t, d, n, ť, ď, ň, k, g, η, ráz; b) polzapora ( polozávěr) – govorni organi naredijo popolno zaporo, ki jo počasi odstranju-jejo. Takim soglasnikom pravimo zlitniki ( třené, afrikáty, polozávěrové, semiokluzívy): c, ʒ, č, ʒˇ; c) pripora ( úžina) – pri izgovoru se oblikuje odprtinica med govornimi organi, skozi katero uhaja zrak. Te soglasnike lahko podaljšamo. Imenujemo jih priporniki ( úžinové), v češči-ni se jim včasih reče tudi třené/frikativy: f, v, s, z, ř, ṛ̌, r, l, š, ž, j, x, γ, h. Poseben način tvorjenja pripore se pojavlja pri izgovarjavi soglasnika l, ker konica jezika naredi zaporo pri zgornji dlesni, zrak pa uhaja na obeh straneh jezika. Takemu priporniku pravimo obstranski ( bokový, laterální). Soglasnika r in ř se tvorita tako, da se konica jezika hitro dotakne zgornje dlesni in pri tem zavibrira, pri r ponavadi enkrat, pri ř dva- do trikrat. Zaradi posebnega načina izgovarjave imenujemo r in ř tudi vibranta ( vibranty). 1.3.3 Razvrščanje soglasnikov po zvenu ( dělení souhlásek podle přítomnosti základního tónu) Zvenečnost ali nezvenečnost je lastnost soglasnika, odvisna od prisotnosti oziroma odsotnosti osnovnega tona, ki ga tvorijo glasilke. Soglasniki so v češčini lahko tonski ( tónové) ali šumni ( šumové). Pri tonskih soglasnikih je tonski del izrazito večji kot pri šumnih in nimajo nezveneče oblike – imenujemo jih zvočniki ( sonory). Vsi ostali soglasniki so šumni in jih glede na prisotnost oziroma odsotnost osnovnega tona delimo v dve skupini – v zveneče in nezveneče3. Tako smo dobili tri skupine soglasnikov: a) zvočniki ( sonory): j, r, l, m, μ, n, η, ň b) zveneči ( znělé): b, d, ď, g, v, z, ž, h, γ, ř, ʒ, ʒˇ c) nezveneči ( neznělé): p, t, ť, k, f, s, š, x, ṛ̌, c, č Na tak način lahko večino čeških soglasnikov uredimo v pare, zato jim pravimo parni soglasniki ( párové souhlásky). Šest zvočnikov oziroma soglasnikov, ki nimajo para, v češčini imenujemo neparni ( nepárové, jedinečné souhlásky). 3 V slovenščini se zanje uporablja skupni izraz nezvočniki. 22 Fonetika in fonologija (fonetika a fonologie) 1.3.4 Razvrščanje soglasnikov po udeležbi nosne votline pri izgovarjavi ( dělení souhlásek podle účasti dutiny nosní při tvoření) Pri izgovarjanju soglasnikov gre lahko izdišni zrak iz grlne votline navzgor v ustno ali nosno, ki sta z grlno anatomsko povezani. Če se mehko nebo dvigne, zapre prehod v nosno votlino – takrat se izgovori ustni soglasnik ( ústní souhláska). Če se mehko nebo spusti, odpre izdišnemu zraku prehod v nosno votlino in izgovori se nosni soglasnik ( nosová souhláska/ nazála): m, μ, n, η, ň. 1.3.5 Izgovarjava soglasnikov ( výslovnost souhlásek) Ustnično-ustnični/bilabialni ( obouretné/bilabiální): P, B, M – To so eksplozivni soglasniki (zaporniki), pri katerih se ustnici trdno spneta in potem nenadoma sunkovito sprostita, tako da nikoli ne pride do aspiracije. Jezik pri izgovarjavi teh glasov ne sodeluje in leži na dnu ustne votline. Mehko nebo je pri B in P dvignjeno, pri M pa spuščeno, tako da gre zrak skozi nosno votlino in se izoblikuje nosni glas M. M je zvočnik, B zveneči in P nezveneči soglasnik. !Pozor: Pri M obstaja tudi ustnično-zobna varianta, ki se lahko izgovori pred V ali F kot rezultat artikulacijske asimilacije. Zobno-ustnični ( retozubné/labiodentální): V, F, μ V in F – sta pripornika, pri V zobje močneje pritiskajo na ustnico. V češčini je V zveneči, F pa nezveneči soglasnik. !Primerjava: V češčini ni mogoča dvoustnična izgovarjava grafema V, kot jo poznamo iz slovenskih besed: breskev, aktovka ipd. V češčini se lahko grafem V prebere samo kot [ v ] ali [ f ] v soglasju z asimilacijskimi pravili (glejte 1.4.1.3). Za razliko od slovenščine torej v neuvrščamo med zvočnike. μ – je zobno-ustnična pozicijska varianta glasu M, ki se lahko uresniči pred V ali F, na primer v besedi nymfa 'nimfa' [niμfa] tudi [nimfa], ali tramvaj 'tramvaj' [traμvaj] tudi [tramvaj], pri čemer je za knjižni jezik tudi v navedenih primerih bolj običajna izgovarjava ustnično-ustničnega m kot pozicijske variante μ (glejte 1.4.3). Zobni ( zubné, zubodásňové/alveodentální): T, D, N – so zaporniki, tvorijo se tako, da se konica jezika močno nasloni na zobe (ali med zobe in dlesen), ploskev jezika se upogne in naredi vdolbino. Nato se jezik sunkovito odmakne. 23 Češka slovnica za bohemiste Aspiracije pri teh glasovih ni. N – je zvočnik, mehko nebo je spuščeno, izdišni zrak gre skozi nosno votlino; D je zveneči, T nezveneči ustni soglasnik. !Primerjava: Izgovarjava je nekoliko drugačna kot v slovenščini, mišična napetost jezi- ka je veliko večja kot pri izgovarjanju slovenskih T, D, N. S, Z – sta pripornika, pravimo jima sičnika; pri izgovarjanju se sprednji del jezika približa dlesni oziroma sprednjemu delu trdega neba. Z je zveneči, S nezveneči soglasnik. C, ʒ – sta zlitnika, artikulacijsko mesto je enako kot pri S in Z, vendar se jezik najprej prisloni na dlesen in se potem počasi umika. ʒ je zveneča varianta C, češčina za ta glas nima posebnega grafema, pojavlja pa se pri uresničevanju nekaterih soglasniških skupin, npr. v besedi leckdo 'marsikdo' [leʒgdo] (glejte 1.4.1). C je nezveneči soglasnik. Zadlesnični ( zadodásňové/alveolární): Š, Ž – sta pripornika, imenujemo ju šumevca, pri izgovarjavi se prednji del jezika približa robu dlesni in naredi prostor za prehod zraka. Ž je zveneči, Š nezveneči soglasnik. Č, ʒˇ – sta zlitnika, tvorita se na istem mestu kot Š in Ž, vendar se jezik dotakne dlesni in se potem počasi odmika. ʒˇ je zveneča varianta soglasnika Č, za katero češčina nima posebnega grafema. Izgovarja se v tujkah, na primer džezva 'džezva' [ ʒězva], v domačih besedah džbán 'vrč' [ʒˇbán] ali na meji dveh besed (glejte 1.4.1). Č je nezveneč. !Primerjava: V češčini se čeljusti bolj stisneta druga k drugi kot v slovenščini, tako da je izgovarjava nekoliko mehkejša. Lahko jo primerjamo z izgovarjavo slovenskih Š, Ž in Č pred samoglasnikom I. Taka izgovarjava se v češčini pojavlja v vseh glasovnih okoljih, tudi pred U, O ipd. R, Ř, Ṛ̌ – vsi trije so priporniki, tvorijo se s tresljaji konice jezika, ki se približa dlesni. Zato jim pravimo vibranti ( kmitavé souhlásky). Pri R-ju se pojavijo 1–3 tresljaji, pri Ř-ju jih je 2–6 in tudi reža, skozi katero izhaja zrak, je ožja (to pomeni, da sta čeljusti bolj stisnjeni kot pri R). Ř – ima zvenečo (v besedi dřevo 'les') in nezvenečo (v besedi tři 'tri') obliko, katerih izgovarjava je odvisna od soglasniškega okolja, grafično pa se ne razlikujeta. R – je zvočnik, torej neparni soglasnik. Njegova posebnost v češčini je, da ima lahko v zlogu tudi vlogo samoglasnika, npr. v besedah trn 'trn', krk 'vrat', prst 'prst', bratr 'brat', 24 Fonetika in fonologija (fonetika a fonologie) pri čemer se v nasprotju s slovenščino (/tərn, pərst/) R-ju nikoli ne dodaja polglasnik. R je v takih primerih v češčini zlogotvoren ( slabikotvorné R). L – pripornik se izgovori tako, da se konica jezika nasloni na zadnji del dlesni, izdišni zrak pa izhaja ob straneh jezika, zato govorimo o lateralnem ali obstranskem priporniku ( boková frikativa). L – je zvočnik in ima tako kot R sposobnost, da se pojavi v vlogi samoglasnika, na primer v besedah: vlk 'volk', mlha 'megla', jedl 'jedel' (slovenščina ima v podobnih besedah v zlogu vedno še samoglasnik -o- ali -e-) – torej je zlogotvoren (glejte 1.5.1). !Primerjava: V češčini se lahko L izgovori samo na zgoraj omenjena načina, dvoustnič- na izgovarjava [u], kot npr ˘ . v slovenskih besedah prišel, volna, v češčini ni mogoča. Sprednjenebni/trdonebni ( předopatrové/palatální): Ť, Ď, Ň – pri izgovarjavi se ploskev jezika izboči in se zelo močno nasloni na celo trdo nebo, konica jezika se rahlo dotika spodnjih sekalcev. Vsi trije soglasniki so zaporniki. Ď – je zveneči, Ť pa nezveneči soglasnik. Ň – je zvočnik, pri njegovi izgovarjavi se mehko nebo spusti in izdišni zrak izhaja skozi nosno votlino. !Pozor: soglasniki ť, ď, ň se v češčini ponavadi zapišejo brez znaka za mehčanje ˇ v sklopu s črko i ( di, ti, ni), kar se prebere kot [ ďi, ťi, ňi], ali v sklopu s črko ě ( dě, tě, ně), kar se prebere kot [ ďe, ťe, ňe], npr. v besedah: dítě 'otrok' [ ďíťe], nic 'nič' [ ňic], dělat 'delati' [ ďelat], něco 'nekaj' [ ňeco]. S črko, ki ima znak za mehčanje, se ti glasovi pišejo v vseh ostalih primerih: teď 'zdaj' [ teď], síť 'mreža' [ síť], buňka 'celica' [ buňka]. J – je pripornik, ploskev jezika se približa trdemu nebu in tako oblikuje režo, skozi katero gre izdišni zrak. Je zvočnik. Zadnjenebni/mehkonebni ( zadopatrové/velární): K, G, η – tvorijo se tako, da se zadnji del ploskve jezika nasloni na mehko nebo, nakar se zapora sunkovito poruši. Konica jezika pa sproščeno leži v ustni votlini. Vsi trije soglasniki so zaporniki. η – je velarna oblika zobnega N in se izgovarja samo pred velarnimi (mehkonebnimi) soglasniki, npr. v besedah: angličtina 'angleščina' [aηgličťina], Anka [aηka], melancholie 'melanholija' [melaηxolije]. Pri izgovarjavi se mehko nebo spusti in zrak izhaja skozi nosno votlino. Je pozicijska artikulacijska varianta in sodi med zvočnike. G – je zveneči, K nezveneči soglasnik. X, γ – oba sta pripornika in se izgovorita tako, da se zadnji del ploskve jezika približa meji trdega in mehkega neba, skozi tako narejeno odprtino pa izhaja izdišni zračni tok. X – je nezveneči soglasnik, γ zveneči. 25 Češka slovnica za bohemiste γ – je samo fakultativni soglasnik, katerega uporaba je odvisna od govorca. Kar zadeva fonološki sistem češčine, gre za zvenečo varianto X, vendar ga ponavadi nadomešča nepravi parni soglasnik H, katerega mesto izgovora se ne ujema z mestom izgovora X. To pomeni, da ni izpolnjen pogoj, da se oba člana para razlikujeta samo po eni prvini – in to po zveneč- nosti, saj se v paru X–H razen po zvenečnosti soglasnika razlikujeta tudi po mestu in načinu izgovora. !Pozor: grafema x in γ v češčini ne obstajata, glasova se zapisujeta ali z grafemom CH, ki se izgovori zveneče (γ) ali nezveneče (X), ali pa s H v nezvenečem položaju po pravilih prilikovanja po zvenečnosti (glejte 1.4.1). Izgovarjava glasu x je enaka kot v slovenskih besedah: rahlo, sploh, hlebec … Grlni ( hrtanové/laryngální): ʔ - Trdi glasovni začetek ( ráz) se v pisavi ne označuje in ga tudi ne označujemo kot glas, ker nima pomenske funkcije. Artikulacijsko in akustično pa ima vse prvine nezvene- čega grlnega zapornika, torej govorni organ (v tem primeru glasilki) naredi oviro, ki se sunkovito razpre. Trdi glasovni začetek se pojavi pred samoglasnikom na začetku besede ali med dvema neistozložnima samoglasnikoma (glejte 1.4.1). V fonetični tanskripciji se zapisuje z znakom ʔ pred samoglasnikom. H – je pripornik, organ, ki naredi prostor izdišnemu zraku, sta tokrat glasilki, ki sta pri izgovoru v posebnem položaju, ker sami glasilki nihata, hrustanec pa je izbočen. Izdišni zračni tok je pri artikulaciji H zelo močan (močnejši kot pri vseh ostalih soglasnikih). Ostali govorni organi mirujejo – usta so razprta, jezik miruje na dnu ustne votline. H je zveneči soglasnik. !Primerjava: V knjižni slovenščini glas H ne obstaja (češki H se izgovarja na mestu slovenskega G: hrad 'grad', hora 'gora', nového 'novega'), poznajo pa ga nekatera nare- čja. 1.4 IZGOVARJAVA SKUPIN GLASOV V GOVORNEM TOKU – OSNOVE PRAVOREČJA ( VÝSLOVNOST HLÁSKOVÝCH SKUPIN V SOUVISLÉ ŘEČI – ZÁKLADY ORTOEPIE) Izgovor posameznega glasu v govorni verigi je odvisen od glasov pred ali za njim. Vplivi so lahko zelo različni, vendar podlegajo določenim pravilom. Najpomembnejša so predstavlje-na v naslednjih podpoglavjih. 26 Fonetika in fonologija (fonetika a fonologie) 1.4.1 Prilikovanje/asimilacija po zvenečnosti ( spodoba/asimilace znělosti) Prilikovanje po zvenečnosti pomeni, da glas v skupini glasov, ki se razlikujejo po zvenečnosti, spremeni svojo zvenečnost (ali nezvenečnost) pod vplivom zraven stoječega glasu. V če- ščini je prilikovanje po zvenečnosti regresivno (razen redkih izjem), kar pomeni, da zadnji glas vpliva na vse predhodne glasove v soglasniški skupini. V češčini se, razen redkih izjem, prilikujejo le parni soglasniki (nezvočniki). Prilikovanje po zvenečnosti je v češčini najbolj razširjena soglasniška premena. Je tudi pojav, ki razlikuje vidno in zvokovno podobo besede, saj pravopis odseva morfološko podo- bo in asimilacije ne zajema. 1.4.1.1 Prilikovanje znotraj besede a) Če je na koncu soglasniške skupine nezveneči soglasnik: zveneči + nezveneči = [ nezveneči + nezveneči] zpívat 'peti' [ spívat]; nůžky 'škarje' [ núški]; odpor 'upor, odpor' [ otpor]; aktovka 'aktovka' [ aktofka]; b) če je na koncu skupine zveneči soglasnik: nezveneči + zveneči = [ zveneči + zveneči] kdo 'kdo' [ gdo]; prosba 'prošnja' [ prozba]; platba 'plačilo' [ pladba]; leckdo 'marsikdo' [ leʒ gdo]; c) če je na koncu skupine neparni soglasnik (zvočnik), se predhodni soglasnik ne spremeni, saj neparni soglasniki prilikovanja po zvenečnosti ne povzročajo: nezveneči + neparni = [ nezveneči + neparni]; zveneči + neparni = [ zveneči + neparni] směna 'zamenjava/izmena' [ smňena] x změna 'sprememba' [ zmňena] prát 'prati' [prát] x brát 'jemati' [ brát]. 1.4.1.2 Prilikovanje na meji dveh besed a) Na koncu besede pred premorom so soglasniki nezveneči (nezveneči ostanejo nezvene- či, zveneči postanejo nezveneči): led 'led' [le t] To je sud. Pivo je dobré. 'To je sod. Pivo je dobro.' [ to je sut] [ pivo je dobré] (primerjajte spodaj »sud piva«) 27 Češka slovnica za bohemiste To je pták. Drozd se mu říká. 'To je ptica. Reče se ji drozg.' [ to je pták] [ drost se mu říká]; b) če se naslednja beseda začne z nezvenečim soglasnikom oziroma s skupino nezvenečih soglasnikov, postane zadnji glas predhodne besede nezveneč: dopis od Karla 'pismo od Karla' [ dopis ot karla]; sud piva 'sod piva' [ sut piva]; drozd zpívá 'drozg poje' [ drost spívá], lov ptáků 'lov na ptice' [ lof ptákú]; soud skončil 'sojenje se je končalo' [ sout skončil]; c) če se naslednja beseda začne z zvenečim soglasnikom oziroma s skupino zvenečih soglasnikov, postane zadnji glas predhodne besede zveneč: kluk běžel 'fant je tekel' [ klug bježel]; být zdravý 'biti zdrav' [ bíd zdraví]; pták drozd 'ptica drozg' [ ptág drost]; !Pozor: Paziti je treba na razlike tipa: chléb s paštikou 'kruh s pašteto' [xlép s pašťikou] chléb s drůbeží paštikou 'kruh s perutninsko pašteto' [xléb z drúbeží pašťikou]. d) če se naslednja beseda začne z neparnim soglasnikom (zvočnikom), postane (ostane) predhodni soglasnik: - nezveneč, če se z njim beseda konča: lov ryb 'lov na ribe' [ lof rip]; soud nezačne 'sojenje se ne bo začelo' [ sout nezačne]; než najde 'preden najde' [ neš najde]; máš ruce 'imaš roke' [ máš ruce] - zveneč, če se z njim konča enozložni (naglašeni) predlog: nad lesem 'nad gozdom' [ nad lesem]; od rána 'od jutra' [ od rána]; před nemocnicí 'pred bolnišnico' [ před nemocňicí]; přes les 'skozi gozd' [ přez les]. 1.4.1.3 Izjeme pri prilikovanju po zvenečnosti Soglasnik V a) Po pravilih se prilikuje po zvenečnosti pred nezvenečimi soglasniki znotraj besede, npr. vtip 'vic' [ fťip], opravte 'popravite' [ oprafte], in na koncu besede pred premorom ali pred naslednjo besedo: kov 'kovina' [ kof]; v kole 'v krogu' [ f kole]; chov slepic 'reja kokoši' [ xof slepic]. b) Sam soglasnik V pa prilikovanja po zvenečnosti ne povzroča – pravila za izgovarjavo spredaj stoječih soglasnikov so enaka kot pri neparnih soglasnikih (zvočnikih): svolat 'sklicati' [ svolat] – zvolat 'vzklikniti' [ zvolat]; květ 'cvet' [ kvjet]; k vodě 'k vodi' [ k voďe]; tak vidíš 'vidiš torej' [ tak viďíš]; hned vedle 'takoj zraven' [ hnet vedle]. c) Zadnji soglasnik enozložnega predloga se izgovori zveneče: pod vodou 'pod vodo' [ pod vodou]; přes ves 'skozi vas' [ přez ves]. 28 Fonetika in fonologija (fonetika a fonologie) Soglasnik Ř a) Znotraj besede v skupini z nezvenečim soglasnikom izgublja ř zvočnost pred in za nezvenečim soglasnikom: hořký 'grenek' [ hoṛ̌kí]; tři 'tri' [ tṛ̌i]; na koncu besede pred premorom: keř 'grm' [ keṛ̌]. b) Soglasnik Ř med dvema samoglasnikoma in na začetku besede pred samoglasnikom (samoglasnik+Ř+samoglasnik ali Ř+samoglasnik) je vedno zveneč: pořád 'stalno' [ pořát]; řeka 'reka' [ řeka]. c) Zveneči Ř na začetku besede povzroča tudi asimilacijo soglasnika pred njim: k řece 'k reki' [ g řece]; máš říci 'moraš reči' [ máž říci]; od ředitele 'od ravnatelja' [ od řeďitele]. Soglasniška skupina SH V tej skupini znotraj besede se uveljavlja tako regresivno kot progresivno (sledeči sogla- snik se prilikuje po predhodnem) prilikovanje, kar pomeni, da obstajata dva knjižna izgovora: a) izgovor je ali nezveneč [sx], kar je običajno na Češkem, ali zveneč [zh], kar je običajno na Moravskem, oba izgovora pa sta knjižna: shoda 'ujemanje' [ sxoda] ali [ zhoda]; shromáždit 'zbrati' [ sxromážďit] ali [ zhromážďit]; shovívavý 'toleranten' [ sxovívaví] ali [ zhovívaví]; b) samo zveneče se skupina -sh- izgovarja v naslednjih besedah: shora 'odzgoraj' [ zhora]; shůry 'odzgoraj' [ zhúri]; shluk 'skupek' [ zhluk]. Nezložna predloga S, Z a) Pred parnimi soglasniki (nezvočniki) se izgovarjata po pravilih: z domu 'iz hiše' [ z domu]; s domem 's hišo' [ z domem]; z práce 'iz službe' [ s práce]; s prací 'z delom' [ s prací]; b) pred neparnimi soglasniki in pred samoglasniki se izgovarja zveneče: z jara 'spomladi' [ zjara]; Predlog S, kadar pomeni gibanje z določene površine dol oziroma stran, se lahko izgovar- ja tako zveneče kot tudi nezveneče: s věže 's stolpa' [ z vježe] ali [ s vježe]; c) pred osebnimi zaimki se predlog S vedno izgovarja nezveneče: s námi 'z nami' [ s námi]; s vámi 'z vami' [ s vámi]. Predlog PŘES Če se naslednja beseda začne z neparnim soglasnikom ali s samoglasnikom brez trdega glasovnega začetka, se izgovarja z zvenečim soglasnikom na koncu: 29 Češka slovnica za bohemiste přes ohradu 'čez ograjo' [ přez ohradu]; přes most 'čez most' [ přez most]; přes jezero 'čez jezero' [ přez jezero]. 1.4.2 Trdi glasovni začetek ( ráz/tvrdý hlasový začátek) Trdi glasovni začetek (glejte tudi 1.1.3) je močnejše stisnjenje glasilk na začetku samoglasnika, ki se sliši kot bolj izrazita meja med samoglasnikom in predhodnim glasom. Način uporabe trdega glasovnega začetka je ena od prvin jezika. V češčini se uporablja pred samoglasnikom na začetku besede ali znotraj besede po predponi. Uporaba trdega glasovnega začetka je obvezna: a) na začetku povedi ali dela povedi: Okno je čisté. 'Okno je čisto.' [ʔ okno je čisté] Matka, otec a dítě. 'Mati, oče in otrok.' [ matka ʔ otec ʔ a ďíťe] Šel domů, ačkoliv se mu nechtělo. 'Šel je domov, čeprav se mu ni dalo.' [ šel domú ʔ ačkolif se mu nexťelo] b) po nezložnih predlogih, kjer uporaba trdega glasovnega začetka povzroča prilikovanje po zvenečnosti: k oknu 'k oknu' [ k ʔ oknu] z okna 'skozi okno' [ s ʔ okna] v okně 'na oknu' [ f ʔ okňe] !Pozor: Predhodni soglasnik se izgovori nezveneče zaradi prilikovanja k trdemu glasov- nemu začetku, ne zaradi prilikovanja k samoglasniku! Uporaba trdega glasovnega začetka je priporočljiva: a) med dvema samoglasnikoma na meji predloga ali predpone: do okna 'v okno' [ do ʔ okna] po ulici 'po ulici' [ po ʔ ulici] do Evropy 'v Evropo' [ do ʔ evropi] u okna 'pri oknu' [ u ʔ okna] doopravdy 'zares' [ doʔ opravdi] poučit 'poučiti' [ poʔ učit] neustále 'stalno, kar naprej' [ neʔ ustále] neobyčejný 'nenavaden' [ neʔ običejní] 30 Fonetika in fonologija (fonetika a fonologie) b) na meji dveh besed, če se predhodna konča s parnim soglasnikom (nezvočnikom), trdi glasovni začetek povzroča prilikovanje po zvenečnosti: pod oknem 'pod oknom' [ pot ʔ oknem] lev usnul 'lev je zaspal' [ lef ʔ usnul] c) drugje po predponi ali na začetku besede je povsem običajna tudi izgovarjava brez trdega glasovnega začetka: nejupřímnější 'najbolj iskren' [ nejʔ upṛ̌ímňejší] ali [ nejupṛ̌ímňejší] bezodkladně 'nemudoma' [ besʔ otkladňe] ali [ bezotkladňe] jel autem 'peljal se je z avtom' [ jel ʔ autem] ali [ jel autem] snědl oběd 'pojedel je kosilo' [ sňedl ʔ objet] ali [ sňedl objet] Trdi glasovni začetek se ne uporablja pred samoglasnikom na meji dveh besed pri hi- trejšem (tudi narečnem ali nemarnem) govoru: muž odešel 'mož je odšel' [ mužodešel], v knji- žnem pa se uporablja tudi v tej situaciji [ muš ʔ odešel]. Če se trdi glasovni začetek ne uporabi, se zadnji soglasnik predhodne besede izgovori zveneče: kluk utekl 'fant je zbežal' [ klugutekl]; kamarád odešel 'prijatelj je odšel' [ kamarádodešel]. 1.4.3 Prilikovanje po izgovarjavi ( asimilace artikulační) Prilikovanje po izgovarjavi je glasoslovna premena, pri kateri se glasovi v soglasniški skupini prilagajajo po mestu ali načinu izgovarjave. Knjižna češčina pozna asimilacije po izgovarjavi samo znotraj besed. Na meji dveh besed (tudi predloga in samostalnika) nobena asimilacija po izgovarjavi ni knjižna. 1.4.3.1 Premena mesta izgovarjave ( změna místa artikulace) Glas N: a) pred K, G, X se izgovarja kot mehkonebni N, ki ga v transkripciji označujemo s črko η. Ta varianta je v knjižnem izgovoru obvezna ( obligatorní varianta), kar pomeni, da drugačen način izgovarjave ne obstaja. Zadnjenebni N se izgovori tako, da se zadnji del jezika pritisne ob mehko nebo (kot pri izgovarjavi soglasnika K), pri čemer se mehko nebo spusti, tako da gre izdišni zrak skozi nos in nastane nosni soglasnik. Pri izgovarjavi se torej prilikuje mesto izgovora N mestu izgovora glasov K, G, X: venku 'zunaj' [ veηku]; anglický 'angleški' [ aηglickí]; synchronní 'sinhron' [ siηxroňí]; 31 Češka slovnica za bohemiste b) pred ustnično-ustničnim B se lahko izgovori ali kot N ali kot M. Če se izgovori kot M, je prišlo do premene po mestu artikulacije – pod vplivom naslednjega soglasnika se namesto zobnega (N) izgovori ustnično-ustnični (M). Varianta je neobvezna ( fakultativní), kar pomeni, da sta v naslednjih besedah možna oba izgovora: bonbon 'bombon' [ bonbon] ali [ bombon]; hanba 'sramota' [ hanba] ali [ hamba]. Glas M se pred soglasnikoma V in F pod vplivom njune zobno-ustnične izgovarjave lahko izgovori kot zobno-ustnični μ namesto ustnično-ustničnega m. Gre za neobvezno varianto ( fakultativní varianta) izgovarjave: tramvaj 'tramvaj' [ tramvaj] ali [ traμvaj]; nymfa 'nimfa' [ nimfa] ali [ niμfa]. Glasova T in D je pred Ň mogoče izgovarjati kot Ť Ď, glas N pa je pred Ť Ď mogoče izgovarjati kot Ň. V obeh primerih se prilikuje mesto tvorjenja, ker se namesto zobnih T, D, N izgovorijo sprednjenebni Ť, Ď, Ň. Tudi ta varianta izgovarjave je neobvezna, tako da sta vedno možna oba načina: špatně 'slabo' [ špatňe] ali [ špaťňe]; hodně 'veliko' [ hodňe] ali [ hoďňe]; studenti 'študentje' [ studenťi] ali [ studeňťi]. !Pozor: V knjižnem jeziku podobne premene soglasniških skupin TŤ, DĎ, NŇ ni. Edini pravilni izgovor vedno ohranja oba glasa: oddíl 'oddelek, vod' [ odďíl]; předtisk 'predogled tiskanja' [ přetťisk]; on nic neví 'on nič ne ve' [ on ňic neví]. V skupini sičnikov in polsičnikov SČ, SŠ, ZŽ, ŠS, ki se razlikujejo po mestu tvorjenja, se mora vsak glas izgovoriti nespremenjeno, brez prilikovanja: zčervenat 'pordeti, zardeti' [ sčervenat]; sčítat 'seštevati' [ sčítat]; rozšířit 'razširiti' [ rosšířit]; pražský 'praški' [ prašskí]. 1.4.3.2 Premena načina izgovarjave ( změna způsobu artikulace) Kombinacija zapornikov T D s pripornikom S se enostavno izgovori kot zlitnik C; podobno se kombinacija zapornikov T D s pripornikom Š izgovori kot zlitnik Č. V teh primerih se izgovarjava poenostavi in rezultat sta glasova C in Č: a) znotraj besede sta možna dva izgovora: dětskí 'otroški' [ ďetskí] ali [ ďeckí]; bohatství 'bogatstvo' [ bohatství] ali [ bohactví]; měst-ský 'mestni' [ mňestskí] ali [ mňesckí]; větší 'večji' [ vjetší] ali [ vječí]; 32 Fonetika in fonologija (fonetika a fonologie) b) na morfemski meji ali meji dveh besed se morajo izgovoriti vsi soglasniki: podstavec 'podstavek' [ potstavec]; předsíň 'predsoba' [ přetsíň]; od sestry 'od sestre' [ ot sestri]; dvacet šest 'šestindvajset' [ dvacet šest]. Pri izgovarjavi soglasniškega sklopa T ali D + Z ali Ž lahko nastanejo glasovi, podobni zlitnikoma ʒ in ʒˇ. Knjižni jezik predpisuje izgovarjavo obeh soglasnikov v sklopu: podzim 'jesen' [ poʒim]; nadzemní 'nadzemni' [ naʒemňí]; od země 'od zemlje' [ oʒemňe]; od života 'od življenja' [ oʒˇivota]. V soglasniških sklopih N ali Ň + S ali Z ali Š ali Ž se oba soglasnika razločno izgovarjata: ženská 'ženska' [ ženská]; panský 'gosposki' [ panskí]; Slovinsko 'Slovenija' [ slovinsko]; menší 'manjši' [ menší]; loňský 'lanski' [ loňskí]; manžel 'mož' [ manžel]. V sklopih -CT na koncu besede in ČT- na začetku besede se morata razločno izgovoriti oba soglasnika: jedenáct 'enajst' [ jedenáct]; čtyři 'štiri' [ čtiři]. !Pozor: Zaradi podobnosti besed v obeh jezikih je treba v češčini posebej paziti na pra- vilno izgovarjavo (primerjaj: enajst – jedenáct; čtyři – štiri). Edina pravilna knjižna izgovarjava zapisanega -MĚ- je [ -mňe-]: město 'mesto' [ mňesto]; v zimě 'pozimi' [ v zimňe]; měla 'imela je' [ mňela]. Poenostavljena izgovarjava nekaterih soglasniških sklopov Skupino -ŽŠŤ- ali -ZŠŤ- lahko izgovorimo kot -ŠŤ- ali pa izgovorimo vse tri soglasnike: francouzští 'francoski' [ francoušťí]; pražští 'praški' [ prašťí] ali [ praššťí]. Sklop -ŠŤK- lahko izgovorimo kot -ŠŤK- ali -ŠTK-: tloušťka 'debelost' [ tloušťka] ali [ tlouštka]; klíšťky 'kleščice' [ klíšťki] ali [ klíštki]. Soglasniški sklop -ZDN- se znotraj besede lahko izgovori kot -ZN-: prázdno 'prazno' [ prázdno] ali [ prázno]; prázdninový 'počitniški' [ prázdňinoví] ali [ prázňinoví]. 33 Češka slovnica za bohemiste Oblike glagola BÝT (jsem, jsi, jsme, jste, jsou) lahko izgovarjamo brez J, če so del zložene glagolske oblike: byl jsem 'bil sem' [ bil sem] ali [ bil jsem]; šel jsem 'šel sem' [ šel sem] ali [ šel jsem]; viděli jsme 'videli smo' [ viďeli sme] ali [ viďeli jsme]; kde jste seděli 'kje ste sedeli' [ gde ste seďeli] ali [ gde jste seďeli]. Na začetku stavka pa se oblike glagola biti izgovarjajo s soglasnikom J na začetku: Jsem doma. 'Doma sem.' [ jsem doma]. Enako velja, če je glagol biti avtosemantičen: Kdo jste? 'Kdo ste?' [ kdo jste]. V besedah OSM, SEDM in njihovih izpeljankah lahko izgovorimo ali zlogotvorni -m- ali pred m vrinemo -u-: osm 'osem' [ osm] ali [ osum]; sedm 'sedem' [ sedm] ali [ sedum]; osmnáct 'osemnajst' [ osmnáct] ali [ osumnáct]; sedmdesát 'sedemdeset' [ sedmdesát] ali [ se-dumdesát]. Podvojeni soglasniki ( zdvojené souhlásky) Gre za skupine dveh fonetično enakih soglasnikov (o podvojenih samoglasnikih glejte 1.4.2). V nekaterih primerih se drug ob drugem pojavita dva fonetično enaka soglasnika. Tako soglasniško skupino bi zlahka poenostavili in izgovorili samo en soglasnik namesto dveh: a) Poenostavljeni izgovor Taka izgovarjava se pojavlja v nekaterih besedotvorno starejših besedah, kjer se ne čuti več potreba po izražanju morfološke meje: panna 'devica' [ pana], Anna [ ana], měkký 'mehki' [ mňekí], kamenná 'kamena' [ kamená]. Izgovarjava dvojnega ali enojnega soglasnika je mogoča na jasni morfološki meji (npr. med osnovo oziroma podstavo in končnico oziroma obrazilom): vyšší 'višji' [ višší] ali [ viší]; bezzubý 'brezzob' [ bezzubí] ali [ bezubí]; babiččin 'babičin' [ babiččin] ali [ babičin]. b) Izgovarjava obeh soglasnikov – nepoenostavljeni izgovor Izgovarjava dvojnega soglasnika se priporoča na meji v zloženi besedi ( půllitr 'vrček za pivo' [ púllitr]; dvojjazyčný 'dvojezičen' [ dvojjaziční]) ali v oblikah 1pl velelnika: oznamme 'naznanimo' [ oznamme]; uvědomme si 'zavejmo se' [ uvjedomme si]. Na meji dveh besed se izgovorita oba soglasnika: žít dobře 'dobro živeti' [ žíd dobře]; Včasih je celo dvojna izgovarjava soglasnikov pomensko razločevalna – na primer v na- slednjih dveh izjavah: máš štěstí 'srečo imaš' [ máš šťesťí] x má štěstí 'srečo ima' [ má šťesťí]. 34 Fonetika in fonologija (fonetika a fonologie) Obvezna je izgovarjava dvojnega soglasnika v oblikah, kjer bi lahko prišlo do homonimi-je: racci 'galebi' (Nsg: racek) [ racci] x raci 'raki' (Nsg: rak) [ raci] nejjistější 'najbolj gotov' [ nejjisťejší] x nejistější 'bolj negotov' [ nejisťejší] křeččí 'hrčkov' [ křeččí] x křečí 'v krču' [ křečí] 1.4.4 Izgovarjava tujk v češčini ( výslovnost cizích slov v češtině) Za besede, izposojene iz tujih jezikov, veljajo naslednja pravila: a) nekatere se niso prilagodile češkemu glasoslovnemu sistemu ter ohranjajo izvirni grafični zapis in izgovor z naglasom vred, kar pomeni, da se pišejo in berejo enako kot v izvirnem jeziku, npr. chateau 'graščina' [ ša´tó]; fair play [ ´fér ´plej]; résumé 'povzetek' [ ŕézimé]; sem sodijo tudi lastna imena: Victor Hugo [ viktor igo]; Shakespeare [ šejkspír] ipd.; b) nekatere so se prilagodile češkemu glasoslovnemu sistemu in jim pravimo podomačene besede ( zdomácnělá slova); te besede so že del češkega besednega zaklada, npr. škola (iz latinskega schola); c) nekatere besede so se delno prilagodile češkemu glasoslovnemu sistemu, prevzele naglas na prvem zlogu in za njih veljajo češka asimilacijska pravila: prilikovanje po zve- nečnosti ( hibrid [´ hibrit]) ali prilikovanje po mestu izgovarjave: hibridní [´ hibridňí] ali [´ hibriďňí]. Nekaj težav je pri pravilnem izgovarjanju črke x, ki jo na začetku besede pred samoglasnikom izgovorimo kot [ gz], existovat 'obstajati'; exotický 'eksotičen'; znotraj besede kot [ ks]: lexém 'beseda' [ leksém]; pred zvenečim, nezvenečim ali zvočnim soglasnikom pa izgovarjamo po sicer veljavnih pravilih (glejte 1.4.1): text 'besedilo' [ tekst]; exmanžel 'bivši mož' [ eksmanžel]; exhumovat [ egzhumovat]. Pri nekaterih tujkah se pojavljajo posebne kombinacije glasov, ki jih češčina sicer ne pozna: – zev ali hiat ( hiát) – v tujki se skupina samoglasnikov ponavadi izgovori vezano, brez trdega glasovnega začetka pred drugim samoglasnikom (glejte 1.4.2 – ráz): koala [ koala]; vakuum [ vakuum]; če pa je v skupini samoglasnikov prvi samoglasnik i, se za njim izgovori vrinjeni j ( hiátové j): studium 'študij' [ studijum]; filologie 'jezikoslovje/filologija' [ filologije]. – skupine -di-, -ti-, -ni- se, v nasprotju z istimi skupinami v domačih besedah (glejte 1.3.5 »ť, ď, ň«), berejo brez mehčanja soglasnika, torej kot [ di, ti, ni]: diktovat 'narekovati' [ diktovat]; titul 'naziv' [ titul]; komunikace 'komunikacija' [ komunikace]. 35 Češka slovnica za bohemiste Obrazilo -ura se prebere z dolgim u [ úra]: literatura 'književnost' [ literatúra]; agentu-ra 'agencija' [ agentúra]. 1.5 NADSEGMENTNI POJAVI ( SUPRASEGMENTÁLNÍ JEVY) Nadsegmentne lastnosti jezika lahko opisujemo tako, da razdelimo govorni tok na enote, ki so značilne za govorčevo razumevanje govora. Takim enotam pravimo nadsegmentne in so večje kot glas. V češčini se uporabljajo naslednje nadsegmentne enote: zlog ( slabika), naglasni takt ( přízvukový takt), govorni odsek ( promluvový úsek). 1.5.1. Zlog ( slabika) V češčini je zlog zvokovna enota, kar pomeni, da ga lahko v govoru zvokovno razločimo, vendar nima leksikalnega pomena, npr. tě- in - lo v besedi tělo 'telo'. V nekaterih primerih je zlog hkrati tudi znakovna enota, kar pomeni, da ima poleg zvokovne opredeljenosti tudi določen leksikalni pomen, npr. v enozložnih besedah kot vlk 'volk'. Zlog je zelo stabilen, zato ga čutimo kot osnovo govornega ritma, sestoji iz glasov, od katerih eden tvori vrhunec ali jedro zloga ( slabičný vrchol/jádro slabiky). Beseda ima toliko zlogov, kolikor je v njej vrhuncev oziroma nosilcev. Vrhunec zloga lahko v češčini tvorijo vsi samoglasniki, tako kratki kot dolgi, dvogla-sniki ter zvočniki R, L in M. Tako je beseda má-ma 'mama' dvozložna, v prvem zlogu je zlogotvorni samoglasnik á, v drugem pa samoglasnik a. V besedi kouř 'dim' je zlogotvorni dvoglasnik ou. Zvočnik m je zlogotvoren samo v besedah osm 'osem' in sedm 'sedem' ter v njunih izpeljankah. Zvočnika r in l sta zlogotvorna, če sta znotraj zloga med najmanj dvema soglasnikoma ( krk 'vrat'; vlk 'volk') ali če sta na koncu besede in je pred njima najmanj en soglasnik ( ha-dr 'cunja'; ře-kl 'rekel je'). !Primerjava: V slovenščini je od zvočnikov zlogotvoren samo r, vendar se tudi pri njem pri izgovoru dodaja polglasnik (prt [pərt]). Češčina polglasnika pri izgovoru zlogotvornih zvočnikov nikoli ne dodaja. Zvočnik l v slovenščini ni nikoli zlogotvoren ( vl-ka 'vol-ka', vl-na 'vol-na'). Na splošno lahko zlog v češčini shematično opredelimo kot KV (konzonant = sogla- snik, vokal = samoglasnik). Če je soglasnik med dvema samoglasnikoma, gre za dva zloga, 36 Fonetika in fonologija (fonetika a fonologie) pri čemer soglasnik označuje začetek drugega zloga ne glede na druge dejavnike (na primer morfemske meje): le-tec 'letalec'; no-vi-ny 'časopis'; ro-zu-mí 'razume'. Če se med samoglasnikoma pojavita dva soglasnika (shema: VKKV), meja med zlogo- ma ponavadi poteka med soglasnikoma: jed-no-du-chý 'preprost' let-ní 'poletni'. Če je meja med morfemoma posebej opazna (ponavadi po predponi), se meja zloga ujema z mejo besedotvornega obrazila: ne-pla-kat 'ne jokati', za-hřát 'ogreti', o-hřát 'pogreti'. 1.5.2. Naglasni takt ( přízvukový takt). Besedni naglas ( slovní přízvuk) Besedni naglas se kaže tako, da se poveča jakost glasu v enem zlogu v besedi. V češčini je naglas ustaljen ( pevný přízvuk) na prvem zlogu v besedi: ´ Otec ´přišel ´domů.4 'Oče je prišel domov.' V nasprotju z jeziki s premičnim naglasom ( pohyblivý/volný přízvuk), kot je npr. slovenščina, v češčini naglas nima pomensko razločevalne vloge, kar pomeni, da se dve bese-di nikoli ne razlikujeta samo po naglasu. Naglasa v češčini nikoli ne zaznamujemo v pisavi. !Primerjava: V slovenščini se besede včasih razlikujejo po naglasu: je (od glagola biti) x jé (od glagola jesti) ali pêti (števnik) x péti (glagol). To pomeni, da ima naglas v slovenščini pomensko razločevalno funkcijo. V češčini pa to funkcijo lahko opravlja kolikost samoglasnika, ki ni neposredno povezana s potekom zloga (glejte 1.2). Naglašene so polnopomenske besede, češčina pa pozna tudi breznaglasnice, ki so praviloma enozložne in se lahko ali kot naslonke ( enklitika) naslanjajo na naglašeno besedo pred seboj ter z njo tvorijo ritmično celoto ali se kot predslonke ( proklitika) opirajo na naglašeno besedo za seboj, s katero prav tako tvorijo ritmično celoto. Naslonke v češčini so: zaimenske oblike to, mi, ti, si, mě/mne, tě, se, mu, ho, ji, nám, vám, jim, nás, vás, jich; oblike pomožnega glagola být: jsem, jsi, je, jsme, jste, jsou, by. Predslonke v češčini pa so enozložni vezniki in členki: a, i, že, když, až, či. Pri predložnih zvezah z enozložnim predlogom, kot so ´ na náměstí 'na trgu', ´ pod sebou 'pod sabo', ´ pod stolem 'pod mizo', ´ před něj 'pred njega', ´ ze Slovinska 'iz Slovenije', ´do nového ´domu 'v novo hišo' ipd., se naglas s prvega zloga samostalnika (pridevnika, zaimka) premakne na predlog. Stranski naglas ( vedlejší přízvuk) je manj izrazit kot glavni naglas (na prvem zlogu besede) in ga imajo besede z več kot tremi zlogi. Ponavadi je na tretjem zlogu oziroma na vsakem neparnem zlogu: vypozorovala 'opazila je' [ ´vi-po-źo-ro-´va-la], přívětivý 'prijazen' [ ´pří-vje-´ťi-ví]. 4 Naglašeni zlog (nosilec naglasa) se označi s črticońa začetku zloga. 37 Češka slovnica za bohemiste Naglasni takt je osnovna ritmična enota govora, zložena iz skupine zlogov, ki so podre-jeni enemu besednemu naglasu. Glede na mesto naglašenega zloga v naglasnem taktu ločimo tri osnovne vrste taktov: 1) padajoči ( sestupný) – naglas je na začetku úu, úuu. Takšen naglasni takt najdemo v: a) naglašenih besedah kot ´ škola 'šola', ´ náměstí 'trg', ´ krásný 'lep'; b) predložnih zvezah z enozložnim predlogom: ´ u školy 'pri šoli', ´ od přítele 'od prijatelja'; c) zvezi naglašene besede in naslonke: ´ ptát se 'vprašati', ´ řeknu ti 'rekel ti bom'. 2) rastoči ( vzestupný) – naglas je na koncu uuú, uú. Takšen tip naglasnega takta se pojavi pri kombinaciji predslonke (ene ali več) in enozložne naglašene besede: já ´vím, / že to śní/ 'vem, da to bo pojedel/a'. 3) sredinski ( obstupný) – naglas je znotraj takta: uúu. Takšen tip se pojavi pri kombinaciji predslonke in večzložne besede: óznámil, /že ´přijde/ sporočil je, da pride. Naglasni takti v govornem toku Če se v govornem toku zvrsti več večzložnih besed, je vsaka naglašena posebej in tako tudi vsaka beseda tvori naglasni takt: ´ Každý/ ´večer/ ´jezdím/ ´domů. 'Vsak večer se peljem domov.' Če se v govornem toku pojavi enozložna beseda, jo je mogoče naglasiti na različne načine – naglas lahko izgubi ali ga ohrani. Pri naslonkah in predslonkah velja pravilo, da so nenaglašene. Enozložna beseda je naglašena, če stoji na začetku naglasnega takta in se nanjo nasla- njajo druge nenaglašene besede: ´ To je/ ´její /´vina. 'To je njena krivda.' ´ Byl by to/ ńevděk. 'To bi bilo nehvaležno.' ´ Má strah /ź prohry. 'Strah ga je izgube.' 1.5.3 Govorni odsek ( promluvový úsek) in stavčni poudarek ( intonační centrum) Govorni odsek je zvokovna enota jezika, ki je večja od naglasnega takta in mu je tudi nadrejena, hkrati pa je to tudi največja ritmična enota jezika. Govorni odsek je realna enota jezika, ki jo govorec čuti in zna določiti in je najbolj odvisna od skladenjske strukture, kar pomeni, da se ponavadi ujema s stavkom. S stališča poslušalca je govorni odsek skupina naglasnih taktov, ki so s svojim intona- cijskim potekom ( intonační průběh) združeni v določeno celoto. Intonacija je sprememba moči ali višine glasu med izgovarjavo govornega odseka. Na me- stu, kjer se intonacija spremeni, je stavčni poudarek ( intonační centrum) govornega odseka. Mesto stavčnega poudarka je odvisno od sporočanjskega namena govorca. 38 Fonetika in fonologija (fonetika a fonologie) Kadenca ( kadence) Končna kadenca je intonacija zaprtega govornega odseka, ki se konča s premorom. Obstajata dve osnovni različici kadence: a) padajoča ( klesavá - ↓) – zlog s stavčnim poudarkom (SP) tonsko pade pod sredino tonske višine, drugi zlogi pa padejo vse do spodnje glasovne meje, tako da je ton zadnjega zloga najnižji. Padajoča kadenca je značilna za povedi s sporočilno funkcijo: Přijede v poledne. 'Prišel bo opoldne.' [ ´pṛ̌ijede ´f poledne↓] - - - - … sredina tonske višine SP - - b) rastoče-padajoča ( stoupavě klesavá - ↑↓) – zlog s stavčnim poudarkom se dvigne nad sredino tonske višine, naslednji zlogi pa se spustijo do spodnje glasovne meje. Ta intonacija je značilna za vzklične, sporočilne, velelne, želelne in vprašalne povedi: Přijede v poledne! [ ´pṛ̌ijede ´f poledne↑↓] - - - SP - … sredina tonske višine - Kam vlastně jedete? 'Kam pravzaprav greste?' [ ´kam vlastňe ´jedete↑↓] - - - - SP - … sredina tonske višine - Antikadenca ( antikadence) je značilna za stavke z vprašalno funkcijo in je lahko: a) rastoča ( stoupavá ↑) – zlog s stavčnim poudarkom je najnižje, zadnji zlog govornega odseka pa se strmo dvigne: Doneseš sešity? 'Prineseš zvezke?' [ ´doneseš śešiti↑] - - - - - SP … sredina tonske višine - b) rastoče-padajoča ( stoupavě klesavá ↑↓) – zlog s stavčnim poudarkom je najnižje, zlog za njim se strmo dvigne, zadnji zlog pa rahlo pade: Doneseš sešity? [ ´doneseš śešiti↑↓] - - - - - SP … sredina tonske višine - 39 Češka slovnica za bohemiste Polkadenca ( polokadence →) je tip intonacije, ki pri poslušalcu vzbudi vtis nedokon- čanosti govornega odseka: Vzala si peněženku / a šla do obchodu. 'Vzela je denarnico in odšla v trgovino.' [ ´vzalasi ´peňežeηku → a´šla ´do ʔ opxodu↓]. 1.6 GRAFIČNI ZAPIS ZVOKOVNE PODOBE ČEŠČINE ( GRAFICKÝ ZÁPIS ZVUKOVÉ PODOBY ČEŠTINY) Naravni jezik ( přirozený jazyk) ima zvokovno obliko, ki jo lahko zapisujemo z grafičnimi simboli – črkami/grafemi ( písmena/grafémy) oziroma znaki ( znaky). Uporaba črk ali znakov je odvisna od tega, kateri segment določenega jezika se označuje s simbolom. En simbol lahko označuje eno besedo, takrat govorimo o slikovnem sistemu ( ideografický systém), lahko označuje zlog v zlogovnem sistemu ( slabičný/ sylabický systém), lahko pa tudi en simbol ustreza enemu glasu oziroma fonemu in takemu sistemu pravimo glasovni oziroma fonetični ( hláskový/fonetický). Sistem črk imenujemo pisava ( písmo). Češka pisava je podobno kot slovenska glasovna, kar pomeni, da vsak glas (fonem) označujemo z enim znakom. Češčina uporablja latinski črkovni sestav – latinico ( latinka) – ki pa v svoji prvotni obliki ni vse-boval znakov za vse slovanske glasove. Posebne glasove označuje češčina s črtico ( čárka) nad določeno črko, ki označuje kolikost ( á, í, ú) ali s kljukico ( háček) nad določeno črko, ki označuje mehčanje ( ř, ž, ň). Pri črki u se kolikost označi s krožcem ( kroužek) nad črko, če le-ta ni na začetku besede: ů. Češko abecedo sestavlja 41 črk (grafemov) v naslednjem abecednem redu: a á b c č d ď e é ě f g h ch i í j k l m n ň o ó p r ř s š t ť u ú ů v w x y ý z ž Črka ě se uporablja za zapis različnih zvokov: 1) lahko označuje sklop glasov [ je] v primeru, da se pojavi za b f p v: běžet 'teči' [ bježet], žirafě 'žirafi' [ žirafje], pěkný 'lep' [ pjekní], větev 'veja' [ vjetef]; 2) označuje mehčanje predhodnega soglasnika in navadni samoglasnik e, če sledi za d t n v sklopih dě, tě, ně: děkovat 'zahvaljevati se' [ ďekovat], tělo 'telo' [ ťelo], něco 'nekaj' [ ňeco]. Če je ě za m, označuje pravzaprav skupino glasov [ mňe], pri čemer je ň vrinjen zaradi lažje izgovarjave: město 'mesto' [ mňesto]. Črki i/í poleg samoglasnika i označujeta še mehki predhodni soglasnik v sklopih di, ti, ni: divadlo 'gledališče' [ ďivadlo], ticho 'tiho' [ ťixo], nikdo 'nihče' [ ňigdo]. V ostalih primerih i/í označujeta povsem enaka glasova kot y/ý. !Primerjava: V nasprotju s slovenščino češčina vedno označuje kolikost (dolžino) sa- moglasnikov s črtico ( čárka) ali pri u tudi s krožcem nad črko: á é í ý ó ú ů, pri čemer se različica ú uporablja na začetku besed, npr. úkol 'naloga', únor 'februar', ali na začetku enega 40 Fonetika in fonologija (fonetika a fonologie) od morfemov zložene besede, npr. neúčast 'neudeležba', trojúhelník 'trikotnik' ipd. V ostalih primerih znotraj in na koncu besede pišemo ů: stůl 'miza', domů 'domov'. Črka h označuje grlni zveneči soglasnik, na primer v besedah hrad 'grad' [ hrat] ali Praha 'Praga' [ praha], razen kadar stoji pred nezvenečim soglasnikom, ko se zaradi prilikovanja po zvenečnosti (glejte 1.4.1) izgovori kot nezveneči zadnjenebni pripornik [ x], npr. kruh 'krog' [ krux], nehty 'nohti' [ nexti]. Črka ch označuje en sam glas, in sicer nezveneči zadnjenebni pripornik [ x], chleba 'kruh' [ xleba], východ 'izhod' [ víxot], razen v primerih, kadar se zaradi prilikovanja po zvenečnosti izgovori kot grlni zveneči soglasnik [ h], npr. v sklopu besed kdybych byl 'če bi bil' [ gdibih bil]. !Primerjava: s črkama v in l se v češčini, v nasprotju s slovenščino, nikoli ne zapisuje polglasnik: bil 'bil' [ bil], lev 'lev' [ lef] ali vzájemný 'vzajemni' [ vzájemní]. Črki y/ý označujeta ista glasova kot grafema i/í, vendar za trdimi soglasniki h, ch, k, r, d, t, n glas [ i] vedno pišemo ipsilon. Tudi za obojnimi soglasniki b, f, l, m, p, s, v, z v nekaterih besedah pišemo y oziroma ý: BY/BÝ: být 'biti, obstajati' (tudi oblike: bych, bys, by, bychom, byste, kdybych, kdybys, kdyby, kdybychom, kdybyste, abych, abys, aby, abychom, abyste); bydlet/bydlit 'stanovati, bivati', bydliště 'prebivališče', bydlo 'zast. bit', byt 'stanovanje', bytný 'stanodajalec', bytel-ný 'trpežen' , bytí 'obstoj', bytost 'bitje', bytový 'stanovanjski', bývalý 'nekdanji, bivši', dobýt 'osvojiti', dobytče 'živinče', dobytek 'živina', dobytkářství 'živinoreja', dobyvatel 'osvajalec', ledabylý 'malomaren', nabýt 'pridobiti', nábytek 'pohištvo', neodbytný 'vsiljiv', obydlí 'bivališče', obývat 'naseljevati', obyvatel 'stanovalec, prebivalec', obyvatelstvo 'prebivalstvo', odbyt 'promet (blaga)', odbýt 'odpraviti, površno opraviti', pobyt '(časovno omejeno) bivanje', pobýt 'pomuditi se' , pozbýt 'izgubiti', přebýt 'biti odveč', přebytek 'presežek', přibýt 'povečati se (število), dodati', příbytek 'bivališče (stanovanje)', starobylý 'starodaven', ubýt 'zmanjšati se (število), skrčiti se', úbytek 'izguba', zabývat se 'ukvarjati se', zbýt 'ostati', zbytek 'osta-nek', živobytí 'način življenja', obyčej 'navada' ( obyčejný 'navaden'), bystrý 'bister, nadarjen' ( bystrozraký 'ostroviden', bystřina 'hiter gorski potok', bystřit 'uriti /čute/', zbystřit někoho 'opaziti koga'), bylina 'rastlina' ( býložravec 'rastlinojed', býlí 'plevel'), kobyla 'kobila' ( kobylí 'kobilji', kobylka 'kobilica'), býk 'bik' ( býčí 'bikov, bičji'), babyka 'maklen', Bydžov – lastno ime mesta. LY/LÝ: slyšet 'slišati' ( slyšitelný 'slišen', slýchat 'ponavadi/večkrat slišati', nedoslýchavý 'naglušen'), mlýn 'mlin' ( mlynář 'mlinar', mlýnice 'mlin /stavba/'), blýskat se 'bliskati se, svetiti se' ( blýsknout se, zablýsknout se 'zasvetiti, zabliskati se', blýskavice 'bliskavica', blýskavý 'bleščeč', blyštět se 'sijati'), polykat 'požirati' ( zalykat se 'dušiti se'), vzlykat 'stokati' ( vzlyknout 'zastokati', vzlyk 'stok', vzlykot 'stokanje'), plynout 'teči' ( uplynout 'miniti', rozplynout se 'raz-bliniti se', rozplývat se 'razblinjati se', splynout 'zliti se', splývat 'zlivati se', oplývat 'preki-41 Češka slovnica za bohemiste pevati', vyplývat 'izhajati', plynulý 'tekoč', plyn 'plin', plynný 'plinast', plynárna 'plinarna', plynoměr 'plinomer', plynojem 'plinski rezervoar', plynovod 'plinovod'), plýtvat 'razsipati', lysý 'gol, plešast' ( lysina 'pleša', lyska 'liska', Lysá, Lysolaje – lastni imeni mest); lýtko 'meča'; lýko 'ličje' ( lýčí 'ličje', lýkovec 'volčin', lýkožrout 'lubadar'), lyže 'smuči' ( lyžovat 'smučati', lyžař 'smučar'), pelyněk 'pelin', plyš 'pliš', slynout 'sloveti', plytký 'plitek', Volyně – lastno ime mesta. MY/MÝ: my 'mi', mýt 'umivati' ( mycí 'pomivalni', myčka 'pomivalni stroj', mydlář 'mi-lar', mydliny 'milnica', mydlit 'militi', mýdlo 'milo', mýval 'rakun', pomyje 'umazana voda po pomivanju', umýt 'umiti', umývat 'umivati', umývárna 'umivalnica', umyvadlo 'umivalnik'), myslit/myslet 'misliti' ( mysl 'misel', myslivec 'lovec', myslivna 'lovska koča', myšlenka 'misel', nesmysl 'nesmisel', nesmyslný 'nesmiseln', pomyslit/pomyslet 'pomisliti', průmysl 'industri-ja', přemýšlet 'razmišljati', smysl 'čut, smisel, pomen', smyslný 'pohoten', smyslový 'čuten' , smyšlenka 'izmišljotina', smýšlení 'mnenje', úmysl 'namera, naklep', úmyslný 'nameren, nakle-pen', usmyslit si/usmyslet si 'skleniti', výmysl 'izmišljotina', vymyslit/vymyslet 'izmisliti'), mýlit se 'motiti se' ( mýlka 'zmota', mylný 'zmoten', neomylný 'nezmotljiv', omyl 'pomota', zmýlená 'pomota', zmýlit se 'zmotiti se'), hmyz 'mrčes' ( hmyzí 'mrčesen', hmyzožravec 'žužkojed'), myš 'miš' ( myšák 'mišjak', myší 'mišji', myšina 'mišji iztrebki'), hlemýžď 'polž' ( hlemýždí 'polžji'), smýkat 'vleči' ( smyčec 'lok za godala', smyčka 'zanka', průsmyk 'gorski prelaz', smýčit 'zast. čistiti', smyk 'zdrs'), mýto 'cestnina' ( mýtné 'cestnina'), mýtit 'krčiti' ( mýtina 'jasa', vymýtit 'iz-trebiti'), dmýchat 'pihati v ogenj', nachomýtnout se 'slučajno se pojaviti' ( ochomýtat se 'motati se okrog'), mys 'rt', mykat 'mikati (predivo)', zamykat 'zaklepati' ( domykat 'zast. popolnoma zapirati', nedomykavost 'nepopolno zapiranje', obemykat 'zast. obkroževati', odmykat 'odkle-pati', přimykat se 'primikati se', vymykat se 'izmikati se'), chmýří 'puh' ( ochmýřený 's puhom poraščen'), Kamýk, Litomyšl, Mýto – lastna imena mest, Křesomysl, Přemysl – moški lastni imeni. PY/PÝ: pýcha 'nadutost' ( přepych 'razkošje', pych 'kraja pridelkov na polju', pýchavka 'prašnica', pyšný 'nadut, ponosen', pyšnit se 'hvaliti se', zpychnout 'postati nadut'), pytel 'žakelj' ( pytlačit 'na črno loviti', pytlák 'divji lovec', pytlík 'vrečka', pytlovina 'vrečevina'), pysk 'ustni-ca' ( ptakopysk 'kljunaš', pyskatý 'debelih ustnic'), netopýr 'netopir' ( netopýří 'netopirji'), slepýš 'slepec (kuščar)', pyl 'cvetni prah' ( opylovat 'opraševati', pylový 'iz cvetnega prahu'), kopyto 'kopito' ( kopytnatec 'kopitar', lichokopytníci 'lihoprsti kopitarji', sudokopytníci 'sodoprsti kopitarji'), klopýtat 'spotikati se' ( klopýtnout 'spotakniti se'), třpytit se 'bleščati se' ( třpyt 'blišč', třpytivý 'bleščeč', třpytka 'ribiška vaba'), zpytovat 'opazovati' ( nevyzpytatelný 'nepredvidljiv', jazykozpyt 'jezikoslovje'), pykat 'prestajati kazen' ( odpykat 'prestati kazen'), pýr 'pirnica', pýřit se 'zardevati', čepýřit se 'šopiriti se'. SY/SÝ: syn 'sin' , vysychat 'sušiti se' , synovec 'nečak' , zasychat '(po)sušiti se' , zlosyn 'hudobnež' , sýkora 'sinička' , sytý 'sit' , sýček 'čuk' , dosyta 'do sitega' , sysel 'tekunica', nasytit 42 Fonetika in fonologija (fonetika a fonologie) se 'nasititi se', syčet 'sikati' , nenasytný 'nenasiten' , syčák 'nepridiprav' , přesytit 'prenajesti, prenapolniti' , sykavka 'sičnik' , sytost 'sitost' , sykot 'sikanje' , sýr 'sir' , zasyčet 'zasikati' , sýrárna 'sirarna' , sypat 'sipati' , sýrař 'sirar' , násyp 'nasip' , sýrařství 'sirarstvo', nasypat 'nasipati' , syre- ček 'plesnivi sir', osypky 'izpuščaj', syrovátka 'sirotka', syrový 'surov', sýpka 'kašča' , posypat 'posipati', sychravý 'hladen in vlažen (o vremenu)', zásyp 'otroški puder', usychat 'sušiti se', osychat 'osušiti se na površini'. VY/VÝ: vy 'vi' ( vykat 'vikati'), vysoký 'visok' ( povýšit 'napredovati', převýšit 'preseči', převyšovat 'presegati', vysočina 'višavje', výška 'višina', vyvýšenina 'vzpetina', zvýšit 'povišati, povečati', zvyšovat 'povečevati', Vyšehrad – lastno ime), zvykat 'navajati' ( návyk 'navada', navyknout se 'navaditi se', obvyklý 'navaden', odvyknout si 'odvaditi se', zlozvyk 'razvada', zvyk 'navada', zvyklost 'običaj', zvyknout si 'navaditi se'), vydra 'vidra' ( vydří 'vidrin'), výr 'velika uharica', žvýkat 'žvečiti' ( přežvykovat 'prežvekovati', přežvýkavec 'prežvekovalec', žvýkací 'žvečilen', žvýkačka 'žvečilni gumi'), výt 'zavijati', povyk 'krik' ( povykovat 'kričati'), výskat 'vzklikati' ( výskot 'vzklikanje', zavýsknout 'vzklikniti'), výheň 'žar', vyžle 'suhec' in predponi: vy-/vý-. ZY/ZÝ: brzy 'zgodaj', jazyk 'jezik' ( dvojjazyčný 'dvojezičen', jazýček 'jeziček', jazykověda 'jezikoslovje', jazykový 'jezikovni/jezičen', jazykozpyt 'jezikoslovje', jazylka 'podjezični-ca'), nazývat 'imenovati' ( ozývat se 'oglašati se', vyzývat 'pozivati, izzivati'), Ruzyně – lastno ime mesta. Namen grafičnega zapisa jezika je čim bolj natančno zabeležiti govorjeno obliko jezi- ka. V jezikih, kjer dalj časa obstajata tako govorjena kot pisana oblika jezika, zelo pogosto prihaja do oblikovanja dveh sistemov, ki sta do določene mere drug od drugega neodvisna. V takšnih primerih zvokovno obliko jezika zaznamujemo z grafičnimi znaki po določenih pravilih, ki niso nujno neposredno povezana z zvokovno podobo. Tem pravilom pravimo pravopis ( pravopis). Pravopis posameznih jezikov ponavadi upošteva tri osnovna načela: etimološko ( historický), oblikoglasno ( morfonologický) in fonetično ( fonetický). V pravopisu češčine najdemo vsa tri, vendar sta najmočneje zastopana fonetično in oblikoslovno načelo. a) Fonetično načelo – pravopis, če je le mogoče, natančno sledi izgovoru, kar v češčini velja pri večini glasov (npr. kratki in dolgi samoglasniki). b) Oblikoglasno načelo zahteva pisanje določenega morfema v vseh paradigmatskih oblikah enako, ne glede na njegov izgovor, npr. v besedi dub 'hrast' [ dup] korenski morfem izgovorimo s [ p] na koncu, pišemo pa vedno b, tako kot v oblikah dubem 's hrastom' [ dubem], dubový 'hrastov' [ duboví], v katerih izgovarjamo glas [ b]. Uporaba tega načela je v češkem pravopisu podobno kot v slovenskem zelo izrazita. V besedi podpis pišemo tako v češčini kot v slovenščini črko d, čeprav izgovarjamo [ t], ker je izpeljana s predpono pod-. 43 Češka slovnica za bohemiste c) Etimološko načelo zahteva, da pri pisanju besed upoštevamo zgodovinsko tradicijo, čeprav ta ne odseva več zvokovne podobe jezika. V češčini to npr. velja za grafema i-y (in njuni dolgi različici í-ý), ki se v sodobni češčini izgovarjata povsem enako, označujeta torej en sam glas, včasih pa sta označevala dva različna glasova. Podobna situacija je pri grafemih ú-ů, s katerima se prav tako zapisuje en sam glas sodobne češčine, čeprav je v zgodovini grafem ú označeval dolgi u, grafem ů pa u, ki je nastal iz dvoglasnika uo oziroma dvoglasnik uo (npr. besedo kůň 'konj' je češčina 14. stoletja poznala v obliki z dvoglasnikom – kuoň). FONOLOGIJA Fonologija je veda, ki opisuje sistem najmanjših zvokovnih enot jezika (tj. glasov) in odnose med njimi. Uvedlo jo je strukturalistično jezikoslovje z željo, da se posamezni glasovi ne bi le opisovali, ampak da bi se te zvokovne enote tudi uvrstile v sistem in da bi se določili odnosi med njimi znotraj fonološke ravnine jezika. Fonologija torej proučuje in opisuje zvokovno podobo jezika s ciljem orisati sistem ( systém) in sistemske odnose ( systémové vztahy) na fonološki ravnini. Osnovni pojem fonologije je fonem. 1.7 FONEM, ALOFON, GLAS ( FONÉM, ALOFON, HLÁSKA) Fonem je splošna neznakovna enota in osnovni zvokovni segment, ki je določen na osnovi sposobnosti razločevanja (diferenciranja) znakovnih enot jezikovnega sistema – morfemov in posredno tudi leksemov (besede). Fonem sicer nima pomena, vendar s svojo prisotnostjo pomaga razločevati en morfem (oziroma besedo) od drugega, pravimo, da ima sposobnost pomenskega razločevanja. Fonem je zvokovni segment določenega jezika, katerega zame- njava povzroči spremembo znakovne enote (morfema ali besede), na primer, če zamenjamo prvi zvokovni segment v besedi vada 'hiba', dobimo besedo rada 'nasvet' ali sada 'komplet, garnitura' ali řada 'vrsta'. Segmenti v, r, s in ř so torej fonemi. Če pa pri izgovarjavi besede angličtina 'angleščina' [ aηgličťina] velarni [ η] zamenjamo z njegovo dlesnično različico [ n], dobimo sicer nekoliko nenavadno izgovorjeno, vendar pomensko nespremenjeno besedo. Po izgovarjavi pa se glasova n in η razlikujeta enako kot npr. glasova t in d, zato govorimo o dveh glasovih n in η. Ker nista pomensko razločevalna, gre za en fonem (lahko ga zapišemo: n- η), ki ima dve obliki oziroma različici, ki ju imenujemo alofona. Ponavadi je en alofon manj odvisen od glasovnega okolja kot drugi, zato mu pravimo osnovna različica (základní varianta) alofona (v našem primeru: n), medtem ko alofon, ki 44 Fonetika in fonologija (fonetika a fonologie) je bolj odvisen od okolja, imenujemo sekundarna različica (sekundární/vedlejší varianta) alofona (v našem primeru: η). Dve različici fonema oziroma dva alofona sta kombinator-na/pozicijska ( kombinatorní/poziční varianta), če se uporabljata vsak v drugem glasovnem okolju, kot v primeru n in η, ker se lahko pred velari izgovori samo [ η] in nikoli [ n], pred vsemi ostalimi glasovi pa [ n] in nikoli [ η]. Alofona pa sta fakultativna ( fakultativní varianta), če lahko oba izgovorimo v istem glasovnem okolju, kot v primeru široke in ozke različice samoglasnika, npr. v besedah led 'led', jel 'peljal se je' samoglasnik e lahko izgovorimo kot [ é] ali kot [ ê]. Lahko torej rečemo, da je fonem abstraktna enota, ki jo opišemo kot skupek izbranih in za določanje mesta fonema v sistemu pomembnih zvokovnih prvin, medtem ko je glas kon- kretna realizacija zvoka, ki jo opišemo s pomočjo natančno določenih lastnosti. 1.7.1 Opis odnosov v sistemu fonemov ( popis vztahů v systému fonémů) Sistem fonemov določenega jezika lahko opišemo na podlagi medsebojnih predvsem zvo- kovnih nasprotij oziroma kontrastov. 1.7.1.1 Fonološko nasprotje ( fonologická opozice) Fonološko nasprotje je zvokovno nasprotje, ki ima v jeziku pomensko razločevalno funkcijo oziroma razlikuje pomen besed. Vsak član fonološke opozicije v jeziku je fonem. Med fone- mi enega jezika lahko obstaja več vrst nasprotij. Odvzemalno nasprotje ( privativní opozice): fonema imata vse lastnosti skupne, en član dvojice pa ima eno dodatno lastnost (F1=a+b+c; F2=a+b+c+d, kjer F označuje fonem, črke a,b,c,d pa zvokovne lastnosti fonemov). Ta tip opozicije je vedno dvočlanski, kar pomeni, da zadeva dva fonema. V češčini gre npr. za opozicijo zvenečnosti (p-b, t-d, s-z ipd.), kjer ima zveneči soglasnik dodatno lastnost – zvenečnost. Stopenjsko nasprotje ( graduální opozice): fonemi imajo vse lastnosti skupne, razlikujejo pa se po stopnji ene od lastnosti (F1=a+b+c+d, F2=a+b+c+2d). Taka opozicija je lahko dvo- ali tričlanska, v češčini je to lahko stopnja odprtosti samoglasnikov (a-e-i), kjer je a najbolj in i najmanj odprt. Enakopolno nasprotje ( ekvipolentní opozice): fonema v dvojici imata razen skupnih lastnosti vsak po eno zase značilno lastnost (F1=a+b+c+d, F2=a+b+c+e), na primer pri fone-mih t- ť, ki imata enake vse lastnosti razen mesta tvorjenja. 45 Češka slovnica za bohemiste Fonološka nasprotja v sistemu Fonološka nasprotja pa vedno obstajajo v okviru sistema določenega jezika (v našem primeru češčine), znotraj katerega lahko ločimo nekaj vrst nasprotij glede na to, koliko dvojic istega tipa nasprotja sistem vsebuje. a) Bilateralna in multilateralna nasprotja ( bilaterální a multilaterální protiklady) – bilate-ralno je nasprotje, definirano s takšno kombinacijo lastnosti, ki jo lahko določimo pri eni sami dvojici fonemov v sistemu. V češčini je to npr. dvojica t-d, ker sta to edina zobno-ustna zapornika, ki se razlikujeta le po zvenu. O multilateralnem nasprotju govorimo, če je nasprotij istega tipa v jeziku več, npr. med nezvenečimi ustnimi zaporniki najdemo kar tri dvojice, v katerih se soglasnika razlikujeta le po mestu tvorjenja: p-t, p-ť, p-k. b) Izolirana in proporcionalna nasprotja ( izolované a proporcionální protiklady) – izolirano nasprotje je tisto, ki je pri eni sami dvojici fonemov edino svoje vrste v celotnem sistemu. Primer izoliranega nasprotja je dvojica zvočnih ustno-dlesničnih pripornikov l-r, ki se razlikujeta le po tem, da je r vibrant. Proporcionalno nasprotje je določeno z eno lastnostjo, po kateri se v sistemu razlikuje več parov fonemov. Npr. razmerje med t-ť je enako kot med d-ď ali n-ň (mesto tvorjenja se namreč z zobno-dlesničnega premakne na trdonebno). c) Korelacija ( korelace) – skupina dvojic fonemov, znotraj katerih se fonema razlikujeta po isti lastnosti. Takšna skupina je pomembna za zgradbo in povezanost fonološkega sistema določenega jezika. V češčini je to npr. korelacija zvenečnosti s pari, v katerih se soglasnika razlikujeta le po zvenečnosti: b-p, d-t, ď-ť, g-k, v-f, z-s, ž-š, ř-ṛ̌, [ʒ]-c, [ʒˇ]-č. Poseben primer je dvojica h-x, ki se običajno navaja kot korelacijski par, vendar gre za t. i. nepravi korelacijski par, ker se soglasnika med sabo razlikujeta ne le po zvenečnosti, ampak tudi po mestu nastanka ( h je grlni, ch oziroma [x] pa mehkonebni soglasnik). Lahko bi definirali še druge korelacije, npr. ustnih in nosnih zapornikov ali korelacijo mehkih in trdih soglasnikov itn. 1.7.1.2 Razlikovalne oznake in binarno nasprotje ( distinktivní rysy a binární opozice) Razlikovalne oznake ( distinktivní rysy) so načeloma zvokovne lastnosti (pri sodobnih razi-skavah se dodajajo tudi druge, ne le zvokovne, ampak tudi npr. artikulacijske lastnosti), ki povzročajo razlike med fonemi, zato je takšna zvokovna lastnost tudi najmanjša enota ana-lize celotnega sistema. Določiti je treba skupino razlikovalnih oznak, s katerimi je mogoče opisati vse foneme jezika tako, da jih enoznačno razlikujemo. Takšni skupini razlikovalnih oznak pravimo snop razlikovalnih oznak ( svazek distinktivních rysů). 46 Fonetika in fonologija (fonetika a fonologie) Pri določanju razlikovalnih oznak velja naslednje: a) razlikovalna oznaka je vedno binarna – dvočlanska zato, da lastnosti lahko označimo + (če je prisotna) oziroma – (če lastnosti ni), b) če je razlika takšne vrste, da je več kot dvočlanska, se lastnost razdeli v dve binarni na-sprotji, c) razlikovalnih oznak naj bi bilo čim manj, torej z razmeroma majhnim številom oznak naj bi razlikovali čim večje število fonemov. Sistem fonemov določenega jezika se potem lahko prepiše v obliki matrice, v kateri ima vsak fonem oznako + ali – pri vseh razlikovalnih oznakah. Tako npr. sistem čeških samoglasnikov v čeških besedah (torej brez ó, au, eu) lahko opišemo s pomočjo naslednjih razlikovalnih oznak.5 Razl. ozn. i í e é a á o u ú ou Samoglasnik + + + + + + + + + + Nizki – – – – + + – – – – Zadnji – – – – (–) (–) + + + + Visoki + + – – (–) (–) – + + – Dolgi – + – + – + – – + + 1.8 MORFONEM. MORFONOLOGIJA/OBLIKOGLASJE ( MORFONÉM. MORFONOLOGIE) Morfonem je splošna abstraktna neznakovna enota, sama torej nima leksikalnega pomena. Je osnovni zvokovni segment, ustrezajoč glasu oziroma fonemu, ki pa zvokovno snov opisuje z jezikovnega vidika. Dejansko gre za skupek vseh različnih fonemov, ki se pojavljajo v do-ločenem morfemu v različnih oblikah (oblikoslovnih ali besedotvornih) ene besede, in tako pomaga pri opisu višje/večje teoretične/slovnične enote jezika – morfema, npr. v besedah dobr-ý – dobř-í je morfonem r-ř, ker se r in ř pojavljata v različnih sklanjatvenih oblikah na istem mestu v istem morfemu. Ravno tako morfonem tvorita y-ý v glagolu krýt 'kriti', ker ima njegov pretekli deležnik obliko kryl. Pri dveh besedotvorno različnih oblikah z enakim besednim korenom prav tako lahko določimo morfonem, npr. a-ě pri pridevniku šťastný 'srečen' in samostalniku štěstí 'sreča'. Morfonem torej lahko opišemo kot dva ali več fonemov, ki se razlikujejo ali po kako- vosti ( r-ř, a-ě) ali po kolikosti ( y-ý). 5 Prevzeto iz [Palková: 205–206]. 47 Češka slovnica za bohemiste 1.8.1. Morfonološke premene kakovosti6 Pri soglasnikih: D-Ď, T-Ť, N-Ň – takšna premena končnega soglasnika podstave se v češčini pojavlja: a) če je končnica oziroma obrazilo določene morfološke oblike i ali ě, kar lahko nastane samo pri t. i. trdih samostalniških in pridevniških vzorcih v naslednjih oblikah: samostalniki: (Mž), vz. pán, Npl: had 'kača' – hadi [ haďi], kohout 'petelin' – kohouti [ kohouťi], pán 'gospod' – páni [ páňi]; (Mn), vz. hrad, Lsg: hrad 'grad' – hradě [ hraďe], kout 'kot' – koutě [ kouťe], mlýn 'mlin' – mlýně [ mlíňe]; (F), vz. žena, DLsg: zahrada 'vrt' – zahradě [ zahraďe], chata 'koča' – chatě [ xaťe], žena 'žena' – ženě [ žeňe]; (F), vz. kost, GDVLIsg in NGAVpl: zlost 'jeza' – zlosti [ zlosťi], zlostí [ zlosťí]; (N), vz. město, Lsg: město 'mesto' – městě [ mňesťe]; pridevniki: (Mž), vz. mladý, Npl: sudý 'sodi' – sudí [ suďí], krutý 'krut' – krutí [ kruťí], líný 'len' – líní [ líňí]; b) če se mehča končni soglasnik podstave kot morfološki/tvorbeni znak določene oblike, kar se dogaja pri glagolih: (1. vrsta)7, vz. nese, IPT: kladu 'polagam' – klaď! klaďme! klaďte!, pletu 'pletem' – pleť! pleťme! pleťte!; (1. vrsta), vz. bere, IPT: ženu 'ženem' – žeň! žeňme! žeňte!. R-Ř: Samostalniki: (Mž), vz. pán Npl in Vsg: bratr 'brat' – bratři, bratře; vz. muž Nsg: stařec 'starec' – starce (F), vz. žena DLsg: míra 'mera' – míře; (N), vz. město Lsg: pouzdro 'etui' – pouzdře; pridevniki: (Mž), vz. mladý, Npl: dobrý 'dober' – dobří; glagoli: (1. vrsta), vz. maže INF: orat 'orati'– ořu. 6 V tem poglavju bomo obravnavali samo oblikoslovne morfonološke premene. Morfonološke premene nastajajo tudi pri izpeljavi besed, torej pri besedotvornem postopku, te pa bodo obravnavane posebej, v poglavju BESEDOTVORJE. 7 V češčini je pet glagolskih vrst, v katere razvrščamo glagole po tipu sedanjiške osnove (glejte 4.7.3). 48 Fonetika in fonologija (fonetika a fonologie) H-Z: Samostalniki: (Mž), vz. pán Npl in Lpl: vrah 'morilec'– vrazi, vrazích; (F), vz. žena DLsg: kniha ' knjiga' – knize; pridevniki: (Mž), vz. mladý, Npl: drahý 'drag' – drazí; glagoli: (1. vrsta), vz. maže IPT: pomohu 'pomagam'– pomoz!, pomozme!, pomozte! . G-Z: Samostalniki: (Mž), vz. pán Lpl: filolog 'filolog' – filolozích; (F), vz. žena DLsg: Olga 'Olga' – Olze. CH-Š: Samostalniki: (Mž), vz. pán Npl in Lpl: živočich 'žival'– živočiši, živočiších; (F), vz. žena DLsg: porucha 'okvara' – poruše; pridevniki: (Mž), vz. mladý, Npl: lichý 'lihi' – liší. K-C: Samostalniki: (Mž), vz. pán Npl in Lpl: rak 'rak' – raci, racích; (F), vz. žena DLsg: babička 'babica' – babičce; glagoli: (1. vrsta), vz. peče INF: pekl – péci/péct. S-Š, Z-Ž, Ď-Z, Ť-C: Premene se pojavljajo pri glagolih v oblikah pasivnega preteklega de-ležnika: (4. vrsta), vz. prosí: nosit 'nositi' – nošen; čistit 'čistiti' – čištěn; vozit 'peljati'– vožen; zpozdit 'zamuditi' – zpožděn; soudit 'soditi' – souzen; platit 'plačevati' – placen; ali v drugih glagolskih oblikah: (1. vrsta), vz. maže IND, préz. : tázat se 'vprašati' – táž-u/-i(-eš, -e, -eme, -ete, -ou/-í) se; (neprav.) INF: chtít 'hoteti' – chce. C-Č, H-Ž, K-Č: Navedene premene se pojavljajo pri glagolih prvega razreda v sedanjiških oblikah: péci/péct 'peči' – peč-u (-eš, -e, -eme, -ete, -ou); lhát 'lagati' – lž-u (-eš, -e, -eme, -ete, -ou); plakat 'jokati' – pláč-u ( -eš, -e, -eme, -ete, -ou); 49 Češka slovnica za bohemiste Premena C-Č se pojavlja še pri samostalnikih: (Mž), vz. muž Vsg: chlapec 'fant' – chlapče!. Pri samoglasnikih: Ů-O: Samostalniki, ki imajo v korenu v imenovalniku ed. -ů-, imajo v ostalih sklonih na istem mestu -o-. Gre za vse v Nsg enozložne samostalnike moškega in ženskega spola (navajamo imenovalnik in rodilnik ednine): (Mn), vz. hrad: dům 'hiša' – domu; vz. stroj: hnůj 'gnoj' – hnoje; (F), vz. píseň: hůl 'palica' – holi; vz. kost: sůl 'sol' – soli. Pri nekaterih glagolih se ta premena pojavlja v sedanjiških oblikah: stonat 'biti bolan'– stůňu; růst 'rasti'– rostu. 0-E: Samostalniki: (Mž), vz. pán vsi skloni razen Nsg: pes 'pes' – psa; vz. muž vsi skloni razen Nsg: lovec 'lovec' – lovce; (F), vz. žena v rodilniku množine pri enozložnih samostalnikih, hra 'igra' – her, mzda 'plača' – mezd, ali pri večzložnih samostalnikih, kjer je skupina vsaj treh soglasnikov: jiskra 'iskra' – jisker, kostra 'ogrodje, okostje' – koster, vrstva 'plast' – vrstev, ali dveh soglasnikov, pri čemer je drugi soglasnik v sklopu k, n, b, v, r, l ali m: houska 'žemlja' – housek, šatna 'garderoba' – šaten, kresba 'risba' – kreseb, jehla 'šivanka' – jehel, barva 'barva' – barev, šelma 'zver' – šelem (F), vz. píseň in kost vsi skloni razen NAsg: píseň 'pesem' – písně; věš 'uš' – vši; (N), vz. město Gpl: sklo 'steklo' – skel; Glagoli – ta premena povzroča bistvene razlike med sedanjiškim in nedoločniškim korenom: (1. vrsta), vz. bere: brát 'jemati' – beru, žrát 'žreti' – žeru. Í-Ě: Samostalniki: (Mn), vz. hrad vsi skloni razen Nsg: vítr 'veter' – větru; (F), vz. žena Gpl: díra 'luknja' – děr; míra 'mera' – měr; (N), vz. město Gpl: dílo 'delo' – děl; glagoli: (1. vrsta), vz. tře INF: zřít 'gledati' – zřel; vz. peče: příst 'presti' – předl; (neprav.) PRÉT: mít 'imeti' – měl; 50 Fonetika in fonologija (fonetika a fonologie) (4. vrsta), vz. trpí INF: smím 'smem' – smět; vz. prosí IPT: pospíšit 'pohiteti' – pospěš! . U-OU: Samostalniki: (F), vz. žena Gpl: houba 'goba' – hub; glagoli: (3. vrsta), vz. kryje INF: dout 'pihati' – duje. E-A: Samostalniki: (N), vz. moře Gpl: vejce 'jajce'– vajec. Á-E(Ě): Glagoli – premena razlikuje sedanjiško in nedoločniško osnovo: (1. vrsta): třást 'tresti' – tře-se; (neprav.) mám 'imam' – měl. 0-Í: Glagoli – premena razlikuje sedanjiško in nedoločniško osnovo: (1. vrsta): psát 'pisati' – píše. 1.8.2 Morfonološke premene kolikosti V naslednjih sklonih se zaradi druge oblikoslovne oblike spremeni kolikost v osnovi besede: Á-A: Samostalniki: (M), vz. stroj vsi skloni pri redkih besedah s končajem osnove na n (nekdanje t. i. n-osnove) in s samoglasnikom á v korenu razen NAsg: kámen 'kamen' – kamene, kameni …; (F), vz. žena Gpl: vrána 'vrana' – vran, kráva 'krava' – krav, tráva 'trava' – trav, brána 'vrata' – bran, skála 'skala' – skal. Premena v dubletnih oblikah sklonov: Dpl: vranám/vránám, kravám/krávám, travám/trávám, branám/bránám Lpl: vranách/vránách, kravách/krávách, travách/trávách, branách/bránách Ipl: vránami/vranami, krávami/kravami, trávami/travami, bránami/branami. Pridevniki: V kratkih (samostalniških) oblikah nekaterih pridevnikov (enozložnih, praviloma s samoglasnikom a v korenu): mladý – mlád 'mladi-mlad', starý – stár 'stari-star', zdravý – zdráv 'zdravi-zdrav' … Zaimki: Náš, váš – v vseh sklonih razen Asg – znám váš/náš dům 'poznam vašo/našo hišo' – in Vsg (Mn) krajšajo osnovo: našeho, našemu, naši … 51 Češka slovnica za bohemiste Glagoli: (1. vrsta), vz. bere PRÉT: brát 'jemati' – bral; (4. vrsta), vz. prosí, glagoli z dolgim korenskim samoglasnikom IPT: chválím 'hvalim' – chval!, chvalme!, chvalte! ; vrátit 'vrniti' – vrať!, vraťme!, vraťte! . É-E: Glagoli (1. vrsta), vz. peče in nese INF: peče 'peče' – péct; nese 'nese' – nést; (4. vrsta), vz. prosí, glagoli z dolgim korenskim samoglasnikom IPT: léčím 'zdravim' – leč!, lečme!, lečte! . I-Í/Y-Ý: Samostalniki: (F), vz. růže Gpl: lžíce 'žlica' – lžic, lípa 'lipa' – lip, chvíle 'trenutek' – chvil, míle 'milja' – mil, plíce 'pljuča' – plic; premena tudi v oblikoslovnih različicah: Dpl: lžicím/lžícím, plicím/plícím, lipám/lípám; Lpl: lžicích/lžících, plicích/plících, lipách/lípách; glagoli: (1. vrsta) glagoli z dolgim korenskim samoglasnikom v sedanjiški osnovi IPT: píše 'piše' – piš!, pišme!, pište! ; (3. vrsta), vz. kryje z dolgim korenskim samoglasnikom v INF skrajšajo korenski samoglasnik v ostalih oblikah: krýt 'kriti' – kryl, kryje; bít 'tepsti' – bil, bije; (4. vrsta) glagoli z dolgim korenskim samoglasnikom v sedanjiški osnovi IPT: řídí 'vodi/ vozi' – řiď!, řiďme!, řiďte! . Ú-U: glagoli: (4. vrsta), vz. prosí IPT: úžím 'zožujem' – už!, užme!, užte! PRIPOROČENA LITERATURA: · Toporišič, J. (1976 in ponatisi). Slovenska slovnica. Maribor: Založba Obzorja. · Golden, M. (2001). O jeziku in jezikoslovju. Ljubljana: FF. Str. 152–173. · Palková, Z. (1997). Fonetika a fonologie češtiny. Praha: Karolinum. 1997. · Příruční mluvnice češtiny. (1996). Praha: Nakladatelství LN. Str. 21–64. · Pravidla českého pravopisu, školní vydání. (1993). Praha: Academia. 52 Morfematika (morfematika) 2 MORFEMATIKA ( MORFEMATIKA) Vsaka beseda je sestavljena iz glasov oziroma fonemov, npr. pracovat 'delati', opakovat 'ponavljati', stříhat 'striči'. Pri prvih dveh glagolih se ponavlja skupina - ovat, tretji ima samo - t oziroma -a-t. Ponavlja se torej soglasnik -t, ki ima slovnični pomen nedoločnika, pri prvih dveh glagolih pa se ponavlja še skupina -ova-, ki pomeni, da gre za isti spregatveni glagolski tip. Ostali deli besed so različni in imajo besedni pomen: prac- 'delo', opak- 'ponovitev', stříh- 'striženje'. Tem skupinam glasov pravimo morfemi in imajo lahko besedni ali slovnični pomen. Iz teh enot so sestavljene besede. Morfeme in možnosti njihovega kombiniranja proučuje morfematika. 2.1 MORFEM, MORF, ALOMORF Morfem je sestavljen iz fonemov in je najmanjša abstraktna znakovna enota oziroma enota s pomenom (v nasprotju z neznakovno enoto, npr. fonemom, ki pomena nima). Morfemi imajo lahko ali besedni/leksikalni ( slovní/lexikální) ali slovnični/gramatični ( mluvnický/gramatický) pomen ( význam), zato jih delimo na leksikalne in slovnične. Morfem lahko opišemo na podlagi skupka njegovih leksikalnih ali slovničnih pomenov. Morf je konkretna realizacija morfema, tako da je en morfem lahko uresničen z enim ali več morfi oziroma na enega ali več načinov. Morfi, ki predstavljajo uresničenje enega morfema, so alomorfi. V jezikih, ki poznajo pregibanje, se z dodajanjem ali zamenjavo morfemov lahko spre- meni izrazna oblika, pri čemer se hkrati spremeni ali slovnični (primer 1 – spreminjajo se skloni) ali leksikalni (primer 2 – spreminja se vrsta poimenovanja) pomen besede. 1) les-0 'gozd' 2) les-ní 'gozdni' les-a 'gozda' les-ík 'gozdiček' les-u 'gozdu' les-ník 'gozdar' Glede na to, katera vrsta pomena besede se z dodajanjem določenega morfema (ozi- roma morfa) spremeni, delimo morfeme na dve vrsti: leksikalne in oblikoslovne. Ena vrsta so besedotvorni/leksikalni morfemi, s pomočjo katerih se, če jih dodamo podstavi, tvorijo izpeljanke, torej nove besede z drugim pomenom, ki ponavadi pripadajo drugi besedni vrsti oziroma drugemu slovničnemu tipu. Takšnim morfemom pogosto pravimo tudi pripone/ sufiksi. 53 Češka slovnica za bohemiste Druga vrsta so slovnični morfemi, ki se ravno tako dodajajo podstavi, vendar se pri tem ne spremeni niti pomen niti slovnični tip besede, pač pa samo slovnična oblika (npr. sklon, oseba, število ipd.). Razmerje: morfem – morf Govorimo lahko npr. o enem leksikalnem morfemu vršilca dejanja (morfem, s pomo- čjo katerega se tvorijo poimenovanja vršilcev dejanja), ki je lahko uresničen z več različnimi morfi, ki izražajo isti skupek leksikalnih pomenov, npr.: -ník, -č, -tel. Tako da je v besedah dělník 'delavec (fizični)', hasič 'gasilec', učitel 'učitelj' en sam morfem vršilca dejanja uresničen s tremi morfi oziroma tremi alomorfi: -ník, -č, -tel. Ravno tako je korenski morfem ( kořenový morfém) v glagolskih oblikah ps-á-t 'pisati' in píš-e 'piše' uresničen z dvema morfoma oziroma alomorfoma: ps- in píš-. Podobno je en sam slovnični morfem tožilnika ednine ženskega spola uresničen s tremi morfi oziroma alomorfi: -u, -i, -0. Pri samostalnikih, ki se sklanjajo po ženski sklanjatvi vzorec ŽENA: Asg ženu 'ženo' z morfom -u, pri samostalnikih, sklanjanih po vz. RŮŽE 'vrtnica': Asg růži 'vrtnico' z morfom -i in pri samostalnikih, sklanjanih po vz. PÍSEŇ 'pesem' in KOST 'kost': Asg píseň-0 in kost-0 z ničtim morfom. Morf je torej konkretna realizacija morfema, pri čemer je en pomen vedno uresničen z eno izrazno obliko. Morfem je enota, ki ima en pomen, vendar ni nujno, da ima tudi samo eno izrazno obliko (oziroma lahko jih ima več). 2.2 MORFEMSKA ZGRADBA BESEDE ( MORFEMATICKÁ STAVBA SLOVA) Morfi se v različnih pregibnih sklanjatvenih ali spregatvenih oblikah ( oblikoslovni morfi) ene besede in v različnih besedah ( besedotvorni morfi) v jeziku ponavljajo in na različne načine kombinirajo. Beseda je lahko sestavljena iz enega samega morfa, npr. hned 'takoj', a 'in', ne 'ne', ali iz dveh morfov, npr. vod-a 'voda' ali hrad-0 'grad', ali pa iz več morfov, npr. štirih kot v besedi uč-i-tel-é 'učitelji'. Na podlagi funkcije, ki jo imajo posamezni morfi v zgradbi besede, delimo morfe ozi- roma morfeme v dve veliki skupini: a) korenski morfi oziroma morfemi in b) nekorenski, ki jim pravimo tudi obrazila ( afixy). 54 Morfematika (morfematika) 2.2.1 Korenski morfem, koren besede ( kořenový morfém, kořen slova) Korenski morfemi, ki so uresničeni s korenskimi morfi, so polnopomenski in kot taki so nosilci besednega/leksikalnega pomena. Samostojni so, ča ima beseda en sam morf, hned 'takoj', večer 'zvečer', večinoma pa so nesamostojni oziroma so eden od morfov, ki sestavljajo besedo: vod-a 'voda', kuř-at-a 'piščanci', při-da-t 'dodati' (korenski morfi: vod-, kuř-, -da-). Vsaka beseda ima ponavadi en korenski morfem oziroma morf, razen zloženih besed, ki imajo najmanj dva korenska morfa: hor-o-lez-ec 'plezalec', k-do-v-í-jak-ý 'bogve kakšen'. 2.2.2 Nekorenski morfemi/afiksi ( nekořenové morfémy/afixy) Nekorenski morfemi so vsi morfemi, ki jih ni mogoče opredeliti kot koren. Imajo ali besedni ali slovnični pomen. Če je nekorenski morf (večinoma gre za obrazilo) nosilec besednega pomena, gre za besedotvorno pripono ( slovotvorná přípona). Če pa ima samo slovnični pomen, govorimo o oblikotvorni priponi ( tvarotvorná přípona). Obrazila oziroma afiksi imajo določen ali besedni ali slovnični pomen, pri čemer ima lahko eno obrazilo, torej ena izrazna oblika ( forma), enega ali več pomenov ( význam). V ta-kšnem primeru govorimo o večpomenskih obrazilih. Besedotvorna pripona -tel je enopomenska, ker se z njo tvorijo samo poimenovanja vršilcev dejanja (glejte 3.2.1.1), v nasprotju z večpomensko pripono -ek, s katero tvorimo 1. poimenovanja nosilcev lastnosti (glejte 3.2.2), 2. poimenovanja rezultatov dejanja (glejte 3.2.3.2), 3. pomanjševalnice moškega spola (glejte 3.2.7.1). 2.2.2.1 Predpona/prefiks ( předpona/prefix) Predpona je morfem, ki se dodaja pred koren besede. a) Besedotvorna predpona Skoraj vse predpone v češčini so besedotvorne in z njihovim dodajanjem pred koren se spremeni pomen besede: pracovat 'delati': vy-pracovat 'izdelati'; krásný 'lep': pře-krásný 'prelep'; les 'gozd': pra-les 'pragozd'. b) Oblikotvorna predpona V češčini obstaja samo ena oblikotvorna predpona po-/pů-, s katero glagoli premikanja tvorijo oblike nezloženega prihodnjika (glejte 4.7.3.1): jdu 'grem': pů-jdu 'šel bom'; nesu 'nesem': po-nesu 'nesel bom'. 55 Češka slovnica za bohemiste 2.2.2.2 Pripona/sufiks ( přípona/sufix) Pripona je morfem, ki se »pripne« za koren besede ali za drugo pripono. a) Besedotvorna pripona Z dodajanjem besedotvornih pripon se povsem ( škol-a 'šola': škol-ák 'šolar': škol-ní 'šolski') ali delno ( les 'gozd': les-ík 'gozdiček') spremeni pomen besede. !Pozor: Posebno mesto med besedotvornimi formanti zavzemata povratna/refleksivna formanta, nevezana SE in SI, ki nista priključena k besedi, njuno mesto v stavku pa je do-ločeno s posebnimi pravili. Nastala sta z oslabitvijo funkcije dajalnika oziralnega zaimka si in tožilnika se. b) Oblikotvorna pripona Oblikotvorne pripone spremenijo slovnično obliko pregibnih besed. - Osnovotvorna Osnovotvorni morfem stoji za korenom nekaterih besed in tvori tako imenovano osno- vo ( kmen) besede oziroma osnovo določenih slovničnih oblik. Tako npr. pri glagolih razlikujemo nedoločniško osnovo, ki se pojavlja v oblikah nedoločnika in preteklih deležnikov, ter sedanjiško osnovo v oblikah sedanjika. Osnovotvorni morf ( kmenotvorná přípona) ponavadi ni zadnji morf v besedi, pač pa mu sledi še oblikotvorni. Tako ima npr. glagol sázet 'saditi' nedoločniško osnovo sáz-e-, kar je razvidno iz oblike nedoločnika sáz-e-t ( -t je končnica nedoločnika) ali iz oblike preteklega opisnega deležnika sáz-e-l-0 'sadil je' ( -l je oblikotvorni morf deležnika, ni pa končnica, ker ni zadnji morf v besedi); osnovotvorni morf nedoločniške osnove pa je - e-, ki se nahaja med korenom in oblikotvornim morfom omenjenih oblik. Isti glagol pa ima sedanjiško osnovo sáz-í-, kar je razvidno iz oblik sedanjika: sáz-í-m, sáz-í-š, sáz-í-0, sáz-í-me, sáz-í-te, sáz-ej-í, osnovotvorni morfem pa je -í-/-ej- oziroma je izražen z alomorfoma -í- in -ej-. Podobno opredelimo osnovotvorni morfem pri sklanjatvenih oblikah besed srednjega spola po vzorcu KUŘE 'piščanec', kjer lahko razlikujemo edninsko in množinsko osnovo. V ednini se namreč koren besede in tako tudi oblikoslovna osnova razširja z morfom - et-: Nsg kuř-0-e, Gsg kuř-et-e, Dsg kuř-et-i …, v množini pa z morfom - at-: Npl kuř-at-a, Gpl kuř-at-0, Dpl kuř-at-ům … - Oblikotvorna Oblikotvorna pripona ( tvarotvorná přípona) je večinoma na samem koncu besede. S spreminjanjem teh pripon se beseda ali sklanja ali sprega. Včasih govorimo tudi o oblikotvorni končnici ( koncovka). Npr. samostalnik žen-a 'žena' ima v tej obliki imenovalnika ednine 56 Morfematika (morfematika) ( nominativ singuláru) končnico -a, ker je v rodilniku ednine ( genitiv singuláru) na istem mestu v besedi -y: žen-y 'ženske'. V tem primeru je končnica torej za korenom besede. Lahko pa končnica sledi šele za osnovo besede, tako kot v primeru glagola sáz-e-t, kjer je končnica -t, ali samostalnika kuř-0-e z rodilnikom kuř-et-e, kjer je v obeh primerih končnica -e. !Pozor: V določenih primerih pa oblikotvorna pripona ( morf) ni na zadnjem mestu v besedi, npr. v preteklem deležniku nes-l-a 'nesla je', kjer je nes- koren, -l- oblikotvorni morf (pripona), končnica pa je -a. Oblikotvorni morfemi so večinoma del besede, obstajajo pa tudi t. i. prosti morfi, npr. bych, bys, by, ki so del oblike pogojnika (npr. přišel bych ' prišel bi'). 2.2.2.3 Popona ( postfix) Popona je besedotvorni morfem, ki stoji za oblikotvornim morfemom oziroma končnico in se pri sklanjanju ne spreminja. Popon je v češčini, podobno kot v slovenščini, zelo malo – večinoma se dodajajo zaimkom. Npr. pri zaimku tento 'ta' je -to popona, ker se pri sklanjanju ne spreminja: Gsg: tohoto 'tega', Dsg: tomuto 'temu' itn. Podobno je pri zaimku kdokoli 'kdorkoli' popona -koli, Gsg: kohokoli 'kogarkoli' ali pri besedi cosi 'nekaj' je popona -si, Gsg: čehosi 'nečesa'. 2.2.2.4 Medpona ( interfix/ konektém) Ta termin se včasih uporablja za označevanje samoglasnikov, ki se dodajajo med dva koren- ska morfa pri zlaganju besed, npr. v besedi velk-o-město 'velemesto' bi bila medpona -o- med korenoma velk- iz besede velký 'velik' in město 'mesto'. Kot je razvidno iz tega primera, element -o- nima ne besednega ne slovničnega pomena, zato se termin medpona ( interfix) v češčini ponavadi sploh ne uporablja. Element -o- označimo kot konektém zaradi njegove vloge povezovalnega elementa med dvema besedotvornima podstavama. 2.2.3 Podstava besede ( základ slova) Podstava je del besede, ki se pri tvorjenju bodisi nove besede bodisi nove sklanjatvene ali spregatvene oblike ohrani iz prvotne besede. Podstava je torej del besede, ki ostane, če od tvorjenke oddelimo besedotvorni ali oblikoslovni morf. 57 Češka slovnica za bohemiste 2.2.3.1 Besedotvorna in oblikotvorna podstava ( slovotvorný a tvarotvorný základ) Če se iz določene besede tvori nova beseda, pravimo skupnemu delu obeh besed besedotvor-na podstava. Na primer, če iz glagola učit 'učiti' s pripono -tel izpeljemo samostalnik učitel 'učitelj', je besedotvorna glagolska podstava (ker je beseda učit glagol, govorimo o glagolski podstavi) uči-. Če iz samostalnika učitel s pripono -ský izpeljemo pridevnik učitelský 'učiteljski', je besedotvorna samostalniška podstava učitel. Če pa iz pridevnika učitelský s pomočjo morfa -y izpeljemo prislov učitelsky, je besedotvorna pridevniška podstava učitelsk-. 2.2.3.2 Premene podstave ( alternace základu slova) Tako pri besedotvorni kot pri oblikotvorni podstavi dokaj pogosto prihaja do premen/alternacij ( alternace). To so premene glasov podstave pod vplivom nove pripone. Večinoma zadevajo zadnje soglasnike v podstavi. Na primer, če iz besede Prah-a 'Praga' izpeljemo pridevnik praž-ský 'praški', se zadnji soglasnik besedotvorne podstave iz -h- spremeni v -ž-. Lahko pa pride tudi do premene znotraj podstave, npr. če iz besede vítr 'veter' s pripono -ný izpeljemo pridevnik větrný 'vetroven', pride do premene -í- v -ě- znotraj podstave. O premeni oblikotvorne podstave govorimo, če npr. iz Nsg Prah-a naredimo obliko Lsg Praz-e s premeno zadnjega soglasnika podstave -h- v -z-. Ravno tako lahko pri oblikotvorni podstavi pride do premene znotraj podstave, npr. če iz Nsg besede dům naredimo Gsg domu, se -ů- spremeni v -o- (glejte tudi 1.8). 58 Besedotvorje (slovotvorba) 3 BESEDOTVORJE ( SLOVOTVORBA) Besedotvorje je nauk o zgradbi/strukturi izrazne oblike ( forma) motiviranih poimenovanj v jeziku in o njihovem pomenu ( význam). Motivirana poimenovanja so tvorjena iz drugih besed, ponavadi z dodajanjem besedotvornega morfema k besedotvorni podstavi ali s kombi-niranjem dveh (redkokdaj več) besedotvornih podstav. To so tvorjene besede ali tvorjenke ( utvořená slova), npr.: krátkozraký 'kratkoviden', stoleček 'mizica' ali státní 'državni'. Nemotivirane so besede, ki niso tvorjene in označujejo določeno entiteto, ponavadi imajo samo en besedotvorni morf-koren. Nemotivirane besede so netvorjene ( slova základová, značková, neutvořená), npr.: krátký 'kratek', zrak 'vid', stůl 'miza' ali stát 'država'. 3.1 POIMENOVALNE KATEGORIJE IN BESEDOTVORNE VRSTE ( ONOMAZIOLOGICKÉ KATEGORIE A SLOVOTVORNÉ POSTUPY) Pri tvorjenju novih besed se pojavljajo, poleg spremembe izrazne podobe besede, tudi spre- membe pomena besede oziroma spremeni se predmet (dejanje, lastnost itn.), ki ga poime- nujemo. Za to, da lahko poimenujemo stvarnost, ima vsak jezik določene poimenovalne kategorije ( onomaziologické kategorie), npr. poimenovanje predmeta, dejanja, lastnosti itd. Ko se bodoča beseda uvrsti v ustrezno poimenovalno kategorijo (včasih se govori tudi o poimenovalni podstavi – bazi), se lahko nastanek nove besede uresniči s pomočjo ustrezne besedotvorne vrste ( slovotvorný postup). Na primer, če iz besede dělat 'delati', ki označuje proces, dejanje, hočemo izpeljati besedo, ki bi sodila v poimenovalno kategorijo oseb, ki nekaj počnejo (poimenovalna baza je oseba, ki nekaj počne), izberemo primerni besedotvorni postopek (pripono -ník) in dobimo besedo dělník 'delavec'. V jeziku je le omejeno, razmeroma majhno število poimenovalnih odnosov med besedami – v češčini ločimo naslednje ono- maziološke/poimenovalne kategorije: mutacijsko, inačenjsko in transpozicijsko, včasih se navajata še reprodukcijska in koordinacijska. a) Mutacijska kategorija ( kategorie mutační) izrazito posega v vsebino izhodiščne besede s tem, da tvorjena beseda prehaja v drugo poimenovalno kategorijo – spremenita se torej tako pomen kot tudi izrazna podoba besede. Če razlago poenostavimo, to pomeni, da iz besede ene besedne vrste izpeljemo besedo druge besedne vrste, ki označuje drugo enti- teto (predmet). To vidimo na zgornjem primeru ali če npr. iz pridevnika slep, ki označuje lastnost, izpeljemo samostalnik slepec, ki označuje človeka kot nosilca določene lastno-59 Češka slovnica za bohemiste sti, preide poimenovanje določene okoliščine (slep) v poimenovanje osebe, ki je nosilka te lastnosti. b) Inačenjska kategorija ( kategorie modifikační) sloni na tem, da se predmet poimenovanja ne spremeni, doda pa se mu še dodatni pomen; ne spreminja se niti besedna vrsta dolo- čene besede. Na primer, če o fantu rečemo, da je fantek, se poimenovanje nanaša na isto stvarnost (tukaj osebo), beseda je še vedno samostalnik, le z dodatnim pomanjševalnim pomenom in spremenjeno izrazno podobo (doda se pripona -ek). c) Transpozicijska kategorija ( kategorie transpoziční) – pri tej kategoriji gre za prehajanje pomena besede iz ene poimenovalne kategorije v drugo, pri čemer se spreminja le izrazna podoba besede, ki prehaja v drugo besedno vrsto, ne pa tudi predmet poimenovanja. Na primer, če iz pridevnika (poimenovanje lastnosti) debel izpeljemo samostalnik debelost, gre za posamostaljenje pridevnika, torej prehod iz kategorije lastnosti v kategorijo poimenovanja predmeta oziroma substance. Podobno se dogaja pri izpeljevanju samostalnikov iz glagolov, npr. iz loviti tvorimo lov – spet gre za isto dogajanje, vendar je beseda prešla iz poimenovalne kategorije dejanja v kategorijo predmeta (substance). d) Reprodukcijska kategorija ( kategorie reprodukční) se lahko prepozna pri tvorjenju ono-matopejskih besed, ki posnemajo naraven zvok ( sikati, mlaskati, mijavkati ipd.). e) Koordinacijska kategorija ( kategorie koordinační) se pojavlja pri zloženkah iz besed, pripadajočih isti poimenovalni kategoriji, npr. zeleno-moder (oba dela sta poimenovanji lastnosti, uresničeni s pridevnikom). Izrazna podoba novih besed se v češčini, podobno kot v slovenščini, tvori večinoma z dodajanjem različnih obrazil ali redkeje s sklapljanjem dveh ali več besed. Postop- kom spreminjanja zunanje oblike besed pri tvorjenju novih besed pravimo besedotvorne vrste ( slovotvorné postupy), v češčini jih poznamo šest: izpeljava ( odvozování/derivace), konverzija/sprevrženje/ničta izpeljava ( konverze), sklapljanje ( spřahování/juxtapozice), zlaganje ( skládání/kompozice), refleksivizacija ( reflexivizace), krajšanje ( kondenzace/ univerbizace). 3.1.1 Izpeljava ( odvozování/ derivace) Nova beseda se dobi tako, da besedotvorni podstavi ( odvozovací základ) dodamo obrazilo oziroma besedotvorni morfem ( odvozovací formant), ki je lahko predpona (npr. gozd: pragozd, lep: pre-lep) ali pripona (npr. gozd: gozd-ni) ali prepona in pripona hkrati (npr. miz-a: na-miz-ni). 60 Besedotvorje (slovotvorba) Predponska izpeljava/prefiksacija ( prefixace) Pri prefiksaciji je besedotvorni morfem samo predpona. Predpone ponavadi izhajajo iz predlogov (češke predpone: do-, na-, nad(e)-, před(e)-, z(e)-, u- idr.), vendar pa obstajajo tudi nepredložne predpone (češke: roz-, vy-, pa-, pra- idr.). Prefiksacija se v češčini uveljavlja predvsem pri glagolih, nekaterih pridevnikih (npr. krásný: překrásný 'lep: prelep') in prislovih mere ter samostalnikih. Priponska izpeljava/sufiksacija ( sufixace) Pri sufiksaciji se beseda spremeni na dva načina: podstava ( slovotvorný základ) dobi novo pripono, s katero hkrati pridobi novo oblikoslovno, včasih tudi besednovrstno opredelitev (npr. riba: ribič, mesto: mestni ipd.). Pripona, v nasprotju s predpono, nikoli ni samostojna beseda. Redkeje prihaja do predponsko-priponske izpeljave, kadar se podstavi hkrati dodata predpona in pripona, npr. pridevnik namizni je izpeljan iz samostalnika miza s hkratnim dodajanjem predpone na- in pripone -ni. 3.1.2 Konverzija/sprevrženje ( konverze) Konverzija je prevedba določene besedne vrste v drugo ali brez dodajanja morfemov ali s pomočjo slovničnih (oblikotvornih) morfemov, ne pa s pomočjo besedotvornih, pri čemer se spremenijo skladenjske značilnosti besede. Na primer iz samostalnika ráno 'jutro' je nastal prislov ráno 'zjutraj' brez kakršnekoli spremembe zunanje oblike besede. Spremenile so se samo skladenjske in oblikoslovne značilnosti (samostalnik lahko sklanjamo, prislova ne moremo). Lahko pa se doda oziroma zamenja oblikoslovna pripona (končnica) kot v primeru besede lov-0 'lov', ki je nastala iz glagola lov-it 'loviti' tako, da je bilo glagolsko obrazilo -it zamenjano s samostalniško končnico moškega spola -0 (v tem primeru je ničta). Podobno se pri tvorjenju prislovov iz pridevnikov zamenja končnica; če iz pridevnika vesel-ý 'vesel' tvorimo prislov vesel-e 'veselo', se pridevniški -ý zamenja z -e, ki je značilen za prislove. 3.1.3 Sklapljanje ( spřahování, juxtapozice) V češčini se ta način tvorjenja uporablja razmeroma redko. Sklapljanje pomeni, da se v eno besedo spojita dve ali več avtosemantičnih/polnopomenskih besed, ki so ponavadi v določenem skladenjskem odnosu. Njihova morfološka oblika se pri tem ne spremeni. Zelo pogosto 61 Češka slovnica za bohemiste na ta način nastajajo števniki třiapůlkrát 'triinpolkrat', pridevniki, npr. pravděpodobný 'verjeten' iz besed pravdě podobný 'resnici podoben', prislovi, npr. bohudík 'hvalabogu' iz besed Bohu dík 'Bogu hvala', ali samostalniki, npr. zemětřesení 'potres' iz samostalnikov třesení země 'tresenje tal'. Posebna vrsta sklopljenih besed so prislovi, nastali iz predložnih zvez samostalnikov, npr. iz predložnega mestnika na hoře 'na gori' je nastal prislov nahoře 'zgoraj'. V češčini je ta način tvorjenja dokaj pogost in takšnim prislovom pravimo sklopljeni prislovi ( příslovečné spřežky) (npr. dohromady 'skupaj' iz do hromady 'na kup', doprava 'desno' iz do prava 'v desno', potom 'potem' iz po tom 'po tem' itn.). V teh primerih gre za sklapljanje sinsemantične/ nepolnopomenske besede s polnopomensko, kar je zelo podobno predponski izpeljavi (glejte 3.1.1). 3.1.4 Zlaganje ( skládání, kompozice) Pri zlaganju se praviloma podstavi dveh (redko več) polnopomenskih besed povežeta s ko- nektemom oziroma medpono -o- ( izjemoma: -i-, -e-) v eno besedo. Pogosto se tako tvorijo poimenovanja barv, kot tmavomodrý 'temnomoder' iz besed tmav-ý 'temni' in modrý 'moder' z vstavljenim konektemom -o-. Izjemoma se pojavita še druga konektema -i- v besedi pecivál 'zapečkar' iz besed pec 'peč' in vál-et se 'valjati se' ali konektem -e- v besedi světlezelený 'svetlozelen' iz besed světl-ý in zelený. 3.1.5 Refleksivizacija ( reflexivizace) Je besedotvorni postopek, ki presega meje ene besede, saj se pri njem beseda razširi s samo-stojnim t. i. refleksivnim/povratnim morfemom se, si. Tako nastajajo povratni glagoli. Na primer iz glagola hrát 'igrati' naredimo povratni glagol hrát si 'igrati se'. V nekaterih primerih se refleksivizacija kombinira z izpeljavo, kot v primeru glagola rozplakat se 'razjokati se' iz glagola plakat 'jokati', kjer se poleg refleksivnega morfema se doda še predpona roz-. 3.1.6 Krajšanje ( kondenzace) Je besedotvorni postopek, pri katerem iz večbesednega poimenovanja nastane ena beseda, npr. iz dvobesednega izraza balonový plášť nastane enobesedni baloňák 'balonar' ali iz dvobesednega poimenovanja dálková silnice nastane dálnice 'avtocesta'. 62 Besedotvorje (slovotvorba) 3.2 TVORBA SAMOSTALNIKOV ( TVOŘENÍ PODSTATNÝCH JMEN) Samostalniki se v češčini tvorijo predvsem s priponsko izpeljavo iz samostalnikov, pridevnikov, glagolov, redko iz drugih besed. Prav s priponsko izpeljavo se največkrat opazno spreminja pomen besed, pripone same nimajo samo svojega pomena, ampak se tudi kombinirajo samo na določen način z določenimi podstavami. Zato je priponska izpeljava zelo podrobno opisana po posameznih priponah. Razlagam o priponski izpeljavi so dodane tudi skupine besed, ki se tvorijo s postopkom konverzije oziroma z ničto besedotvorno pripono ali s kombiniranimi besedotvornimi postopki sklapljanja in zlaganja. Nesorazmerno manj besed se tvori s predponsko izpeljavo oziroma kombinacijo predponske izpeljave s sklapljanjem ali zlaganjem. Ti načini tvorjenja so posebej opisani v poglavju 3.2.10. Da bi lažje opisali in uredili načine tvorjenja samostalnikov v češčini, jih razvrstimo v skupine po pomenu izpeljanih besed: 1) poimenovanja oseb (poimenovanja vršilcev dejanja, poimenovanja prebivalcev), 2) poimenovanja nosilcev lastnosti, 3) poimenovanja orodij (vršilnikov dejanj), 4) poimenovanja mest, 5) poimenovanja dejanj in lastnosti, 6) ženska poimenovanja, izpeljana iz moških, 7) pomanjševalnice in povečevalnice, 8) poimenovanja mladičev in 9) skupna imena. Zadnja, deseta skupina ni opredeljena po pomenu, pač pa po načinu izpeljave s pomočjo predpone (predponska izpeljava), ker gre za besedotvorni postopek, ki se lahko kombinira s skoraj vsemi besedami v naštetih desetih pomenskih skupinah. MUTACIJSKA KATEGORIJA 3.2.1 Poimenovanja oseb ( názvy osob) Med živa bitja štejemo osebe in živali. V tem poglavju so obravnavane samo pripone, s po- močjo katerih se tvorijo poimenovanja oseb moškega spola. Poimenovanja oseb ženskega spola se tvorijo s posebnimi besedotvornimi priponami, ki so navedene v poglavju 3.2.6. 3.2.1.1 Poimenovanja vršilcev dejanja (činitelská a konatelská jména) ( -tel, -č, -ař/-ář/-íř, -ník, -ce, -ec, -čí, -ák, -0) Poimenovanja vršilcev dejanja se vedno nanašajo na osebe in pogosto označujejo vršilce poklicev ali ljubiteljskih dejavnosti. Lahko se tvorijo iz glagolov ( činitelská jména) ozi-63 Češka slovnica za bohemiste roma glagolske besedotvorne podstave, ki jo sestavlja ali koren ali oblikoslovna osnova glagola, ali iz samostalnikov oziroma samostalniške besedotvorne podstave ( konatelská jména). -TEL Zelo produktivno obrazilo. (kategorija: mutacijska, besedotvorna vrsta: priponska izpeljava, besedotvorna podstava: glagolska nedoločniška osnova /= činitelská jména/; pomen: enopomenska pripona; sklanjatveni vzorec: MUŽ) Poimenujejo vršilce funkcij ali poklicev: cviči-t: cvičitel 'vaditelj', uči-t: učitel 'učitelj', spasi-t: spasitel 'odrešitelj', osvobodi-t: osvoboditel 'osvoboditelj', nosi-t: nositel 'nosilec', spisova-t: spisovatel 'pisatelj', cestova-t: cestovatel 'popotnik', vychova-t: vychovatel 'vzgoji-telj', doručova-t: doručovatel 'izročitelj', navrhova-t: navrhovatel 'predlagatelj'. Pogoste so alternacije besedotvorne podstave (predvsem pri osnovah, ki se končajo z -a ali -e/-ě): dodáva-t: dodavatel 'dobavitelj', skláda-t: skladatel 'skladatelj', sbíra-t: sběratel 'zbiratelj', táza-t: tazatel 'spraševalec', užíva-t: uživatel 'uporabnik', překláda-t: překladatel 'prevajalec', dobýva-t: dobyvatel 'osvajalec', stavě-t: stavitel 'graditelj', vele-t: velitel 'poveljnik', řídi-t: ředitel 'direktor, ravnatelj'. IZJEMA: Na enak način se tvorijo tudi besede, pri katerih ne moremo neposredno do- ločiti glagolske osnove, iz katere so tvorjene: majitel 'imetnik, lastnik' (povezan z besedama mít, majetek 'imeti, lastnina'), spotřebitel 'potrošnik' ( spotřebovat 'porabiti'), přítel 'prijatelj' ( přát 'želeti'). !Pozor: Besede, tvorjene s pripono -tel, označujejo vršilca duševnega dejanja, ne fi-zičnega (ti se označujejo s pripono -č), če sta dve besedi tvorjeni iz iste glagolske podstave: sběratel (známek) 'zbiratelj (znamk)' x sběrač (odpadků) 'pobiralec (smeti)'; nositel (vyzna-menání) 'dobitnik (priznanja), nosilec' x nosič (zavazadel) 'nosač (prtljage)', ředitel (školy) 'ravnatelj' x řidič (autobusu) 'voznik'. -Č Zelo produktivno obrazilo. (kategorija: mutacijska, besedotvorna vrsta: priponska izpeljava, besedotvorna podstava: glagolska nedoločniška osnova /= činitelská jména/; pomen: večpomenska pripona /zelo produktivno pri tvorjenju poimenovanj vršilcev dejanj/, sklanjatveni vzorec: MUŽ) Pogosto označuje poimenovanje poklicev in vršilcev (fizičnih) dejanj: hrá-t: hráč 'igralec (v športu, glasbi)', hlída-t: hlídač 'čuvaj', topi-t: topič 'kurjač', holi-t: holič 'brivec', krmi-t: krmič 'krmilec', hasi-t: hasič 'gasilec', voli-t: volič 'volivec', opisova-t: opisovač 'pre-pisovalec'. 64 Besedotvorje (slovotvorba) Alternacije (premene) besedotvorne podstave so pogoste: mý-t: myč 'pomivalec', prodáva-t: prodavač 'prodajalec', roznáše-t: roznašeč 'raznašalec', sbíra-t: sběrač 'pobiralec', potápě-t: potapěč 'potapljač', řídi-t: řidič 'voznik', loupi-t: lupič 'tat', posloucha-t: posluchač 'poslušalec, slušatelj'. Poimenovanja vršilcev negativnih dejanj: fláka-t: flákač 'malomarnež, nepridiprav', vydíra-t: vyděrač 'izsiljevalec', pomlouva-t: pomlouvač 'obrekovalec', soudi-t: sudič 'tožbar', bouři-t: buřič 'podpihovalec', donáše-t: donašeč 'ovaduh', spá-t: spáč 'zaspanec'. -AŘ/-ÁŘ (-ÍŘ) Zelo produktivno obrazilo. Pri enozložnih in več kot trizložnih besedah se pojavlja pripona -ÁŘ z dolgim samogla- snikom. Pri dvozložnih besedah se pojavljata obe priponi (tako -ÁŘ kot tudi -AŘ), pravil za njuno distribucijo ni mogoče določiti. a) (kategorija: mutacijska, način tvorjenja: priponska izpeljava, besedotvorna podstava: glagolska osnova brez osnovotvornega morfema /= činitelské názvy/; pomen: večpomenska pripona; sklanjatveni vzorec: MUŽ) tes-at: tesař 'tesar', kov-at: kovář 'kovač', tisk-nout: tiskař 'tiskar', oprav-ovat: opravář 'popravljavec', stávk-ovat: stávkař 'stavkar', lh-át: lhář 'lažnivec'; Alternacije v besedotvorni podstavi so pogoste: péc-t: pekař 'pek', més-t: metař 'pometač', ps-át: písař 'pisar', vlád-nout: vladař 'vladar', léč-it: lékař 'zdravnik'. b) (kategorija: mutacijska, besedotvorna vrsta: priponska izpeljava, besedotvorna podstava: samostalniška /= konatelská jména/; pomen: večpomenska pripona; sklanjatveni vzorec: MUŽ) skl-o: sklář 'steklar'; lichv-a: lichvář 'oderuh', lyž-e: lyžař 'smučar', knih-a: knihař 'knjigo-vez', čet-a: četař 'vodnik (vojaško)', brusl-e: bruslař 'drsalec', ryb-a: rybář 'ribič', cest-a: cestář 'cestar', houb-a: houbař 'gobar', hvězd-a: hvězdář 'astronom', mlék-o: mlékař 'mlekar', včel-a: včelař 'čebelar', brank-a: brankář 'vratar (v športu)', zub: zubař 'zobozdrav-nik', soch-a: sochař 'kipar', popel: popelář 'smetar', kronik-a: kronikář 'kronist', železnic-e: železničář 'železničar', rukavičk-a: rukavičkář 'rokavičar', slalom: slalomář 'slalomist', hodin-y: hodinář 'urar', novin-y: novinář 'novinar', slovník: slovníkář 'slovaropisec'. Alternacije podstave so redke: mlýn: mlynář 'mlinar', archív: archivář 'arhivar', to-pen-í: topenář 'inštalater ogrevanja'. !Pozor: Pripona -ař/-ář je zelo produktivna pri tvorjenju pogovornih (neknjižnih) izrazov iz besednih zvez: 1) slengovsko o učiteljih: učitel češtiny: češtinář 'češčinar', učitel matematiky: matematikář 'matematičar', učitel fyziky: fyzikář 'fizičar', učitel tělocviku: tělocvikář 'telovadbar', učitel dějepisu: dějepisář 'zgodovinar' ipd. 65 Češka slovnica za bohemiste 2) slengovski neknjižni izrazi: piják káv-y: kávař 'kofetar', vrhač koul-e: koulař 'metalec krogle', zloděj kradoucí z kaps-y: kapsář 'žepar', zloděj vykrádající byty: bytař 'ropar stanovanj' ipd. -ÍŘ Neproduktivno obrazilo. Obrazilo, ki je dejansko varianta pripone -ař/-ář, najdemo pri nekaterih večinoma zastarelih poimenovanjih poklicev: nůž: nožíř 'nožar', kejkl-e: kejklíř 'čarovnik', mal-ovat: malíř 'slikar'. -NÍK (-ík, -ovník) Zelo produktivno obrazilo. a) (kategorija: mutacijska, besedotvorna vrsta: priponska izpeljava, besedotvorna podstava: glagolska nedoločniška osnova brez osnovotvornega morfema /= činitelská jména/; pomen: večpomenska pripona /označuje tudi vršilnike dejanj in nosilce lastnosti/; sklanja- tveni vzorec: PÁN) básn-it: básník 'pesnik', řečn-it: řečník 'govorec (retorik)', obchod-ovat: obchodník 'tr-govec /na debelo/', najm-out: nájemník 'podnajemnik', děl-at: dělník 'delavec /fizični/', tlumoč-it: tlumočník 'tolmač'. !Pozor: Nekatere od izpeljank tega tipa so izpeljane neposredno iz besede, ki v danem po- menu v sodobnem jeziku ne obstaja več: vytrh-nout 'izpuliti' (nekdanji pomen: 'zmotiti koga'): výtržník 'izgrednik', zakáz-at 'prepovedati' (nekdanji pomen: 'naročiti'): zákazník 'stranka' idr. -OVNÍK Je varianta pripone -ník, ki se pojavlja pri besedah, izpeljanih iz nekaterih glagolov z nedoločniško osnovo -ova-, ker gre dejansko za izpeljavo iz pridevnika dejanja ( pracovní, bojovný idr.): prac-ovat: pracovník 'delavec', boj-ovat: bojovník 'bojevnik', mil-ovat: milov-ník 'ljubitelj'. b) (kategorija: mutacijska, besedotvorna vrsta: priponska izpeljava, besedotvorna podstava: samostalniška /= konatelská jména/; pomen: večpomenska pripona; sklanjatveni vzorec: PÁN) Pogosto označuje poklice: kadeř: kadeřník 'frizer', les: lesník 'gozdar', jeřáb: jeřábník 'žerjavar', hor-a: horník 'rudar', obuv: obuvník 'čevljar', knihovn-a: knihovník 'knjižničar', klenot-y: klenotník 'oblikovalec nakita', zlat-o: zlatník 'zlatar', závod: závodník 'tekmovalec', škol-a: školník 'hišnik v šoli', zahrad-a: zahradník 'vrtnar', sklad: skladník 'skladišč- nik', číš-e: číšník 'natakar'. Alternacije se pojavljajo samo pri zadnjem soglasniku podstave, ki se v nekaterih primerih mehča ( k-č, ch-š, h-ž) – klobouk: kloboučník 'klobučar', zámek: zámečník 'ključav-ničar', kožich: kožišník 'krznar', soustruh: soustružník 'rezkar' – ali pa se mehki soglasnik premeni v trdega ( ť-t, ď-d): huť: hutník 'talilec', zeď: zedník 'zidar'. 66 Besedotvorje (slovotvorba) -OVNÍK: dům: domovník 'hišnik', pluk: plukovník 'polkovnik', stůl: stolovník 'član omizja'. !Primerjava: V slovenščini se podobno obrazilo -nik razen za označevanje določenih krajev in njihovih prebivalcev ter vršilcev dejanj. Poleg tega se najpogosteje uporablja za označevanje predmetov, kar lahko vodi do zavajajoče interpretacije čeških izrazov: zlaťák 'zlatnik' x zlatník 'zlatar' … -CE Malo produktivno obrazilo. a) (kategorija: mutacijska, besedotvorna vrsta: priponska izpeljava, besedotvorna podstava: glagolski koren /= činitelské názvy/; pomen: enopomenska pripona, sklanjatveni vzorec: SOUDCE) Ta poimenovanja označujejo vršilce priložnostnih del, ki dejanj ne opravljajo trajno: vlád-nout: vládce 'vladar', porad-it: poradce 'svetovalec', soud-it: soudce 'sodnik', ochrán- it: ochránce 'zaščitnik', přeprav-it: přepravce 'prevoznik', obháj-it: obhájce 'zagovornik, odvetnik'. Alternacije besedotvorne podstave so pogoste: rad-it: rádce 'svetovalec', zrad-it: zrád- ce 'izdajalec', škod-it: škůdce 'škodljivec', dar-ovat: dárce 'darovalec', zastup-ovat: zástupce 'zastopnik'. b) (kategorija: mutacijska, besedotvorna vrsta: priponska izpeljava, besedotvorna podstava: samostalniška /= konatelské názvy/; pomen: enopomenska pripona, sklanjatveni vzorec: SOUDCE) důchod: důchodce 'upokojenec', nájem: nájemce 'najemnik', původ: původce 'avtor, povzročitelj', příjem: příjemce 'prejemnik', dovoz: dovozce 'uvoznik'. c) (kategorija: mutacijska, način tvorjenja: priponska izpeljava + zlaganje, besedotvorna podstava: glagolski + samostalniški koren; pomen: enopomenska pripona, sklanjatveni vzorec: SOUDCE) zákon+dar-ovat: zákonodárce 'zakonodajalec', vlast+zrad-it: vlastizrádce 'izdajalec domovine', stroj+vod-it: strojvůdce 'strojevodja', sám+vlád-nout: samovládce 'samodr- žec'. -EC Malo produktivno obrazilo. a) (kategorija: mutacijska, besedotvorna vrsta: priponska izpeljava, besedotvorna podstava: glagolska nedoločniška osnova glagolov 4. razreda /vz. prosí/ brez osnovotvornega morfema /= činitelské názvy/; pomen: večpomenska pripona /označuje tudi nosilce lastnosti, prebivalce in vršilnike dejanja/, sklanjatveni vzorec: MUŽ) chod-it: chodec 'pešec', lov-it: lovec 'lovec', jezd-it: jezdec 'jezdec', běž-et: běžec 'tekač', kup-ovat: kupec 'kupec', plav-at: plavec 'plavalec'. 67 Češka slovnica za bohemiste Alternacije se pojavljajo pri nekaterih besedah v korenu: léz-t: lezec 'plezalec', stříl-et: stře- lec 'strelec', rý-t: rytec 'graver', lét-at: letec 'letalec', hr-át: herec 'igralec (filmski, gledališki)'. Iz drugih glagolskih oblik so tvorjene besede: pě-t: pěvec 'pevec', uměl: umělec 'umetnik', znal: znalec 'poznavalec'. b) (kategorija: mutacijska, besedotvorna vrsta: priponska izpeljava, besedotvorna podstava: samostalniška /= konatelské názvy/; pomen: večpomenska pripona /označuje tudi nosilce lastnosti, prebivalce in vršilnike dejanja/, sklanjatveni vzorec: MUŽ) věd-a: vědec 'znanstvenik', dějepis: dějepisec 'zgodovinar', přírodopis: přírodopisec 'na-ravoslovec', zeměpis: zeměpisec 'zemljepisec'. c) (kategorija: mutacijska, besedotvorna vrsta: priponska izpeljava + zlaganje, besedotvorna podstava: samostalniški + glagolski koren; pomen: večpomenska pripona /označuje tudi nosilce lastnosti, prebivalce in vršilnike dejanja/, sklanjatveni vzorec: MUŽ) Besede, izpeljane iz dveh samostojnih besed oziroma dvobesednega poimenovanja: knih-a+kup-ovat: knihkupec 'knjigarnar', dělo+střílet: dělostřelec 'topničar', hor-a+léz-t: ho-rolezec 'plezalec', star-ý+věř-it: starověrec 'staroverec'. -ČÍ Neproduktivno obrazilo. (kategorija: mutacijska, besedotvorna vrsta: priponska izpeljava, besedotvorna podsta- va: glagolska nedoločniška osnova brez osnovotvornega morfema /= činitelské názvy/; pomen: enopomenska pripona, sklanjatveni vzorec: vrchní) Označuje večinoma zastarele poklice, pogoste so alternacije v podstavi ( poprav-ovat: popravčí 'rabelj', nahán-ět: náhončí 'gonjač', lov-it: lovčí 'ki skrbi za lov') in nekatere še obstoječe poklice: mluv-it: mluvčí 'tiskovni predstavnik', nakup-ovat: nákupčí 'nabavljač', prováz-et: průvodčí 'sprevodnik', rozhod-ovat: rozhodčí 'sodnik (v športu)', dozír-at: dozorčí 'nadzornik', (kroj-it): krejčí 'krojač'. -ÁK Malo produktivno obrazilo, v knjižnem jeziku neproduktivno. a) (kategorija: mutacijska, besedotvorna vrsta: priponska izpeljava, besedotvorna podstava: glagolska nedoločniška osnova brez osnovotvornega morfema /= činitelské názvy/; pomen: večpomenska pripona /vršilniki dejanj, nosilci lastnosti, poimenovanja prebivalcev/, sklanjatveni vzorec: PÁN) Knjižnih in slogovno neobarvanih besed je malo, pogoste so alternacije podstave: dív-at se: divák 'gledalec', toul-at se: tulák 'potepuh', kouř-it: kuřák 'kadilec', pí-t: piják 'pivec', zpív-at: zpěvák 'pevec', žebr-at: žebrák 'berač'; b) (kategorija: mutacijska, besedotvorna vrsta: priponska izpeljava, besedotvorna podstava: samostalniška ali pridevniška /= konatelské názvy/; pomen: večpomenska pripona, sklanjatveni vzorec: PÁN) 68 Besedotvorje (slovotvorba) Knjižnih in slogovno neobarvanih besed je malo, pogoste so alternacije podstave: ovc-e: ovčák 'ovčar', kříž: křižák 'križar', pytel: pytlák 'divji lovec', svět: světák 'svetovljan', škol-a: školák 'šolar', voj: voják 'vojak', cirkus: cirkusák 'cirkusant'; !Pozor: Večina ostalih besed je pogovornih, pogosto označujejo poklice (neknjižno): autobus: autobusák 'voznik avtobusa', tramvaj: tramvaják 'voznik tramvaja'. Končnica -0 Produktivno tvorjenje. (kategorija: mutacijska, besedotvorna vrsta: konverzija in zlaganje, besedotvorna podstava: samostalniški in glagolski koren; sklanjatveni vzorec: MUŽ, PÁN) a) Če se glagolska podstava konča na trdi soglasnik, se zloženke sklanjajo po vzorcu PÁN: dřevo+štíp-at: drvoštěp 'drvar', knih-a+mil-ovat: knihomil 'knjigoljub', břicho+pás-t: břichopas 'požeruh', lid-é+jís-t: lidojed 'ljudožerec'. b) Če se glagolska podstava konča na mehki soglasnik, se zloženke sklanjajo po vzorcu MUŽ: čár-y+dí-t: čaroděj 'čarovnik', list-y+nos-it: listonoš 'pismonoša', jídlo+nos-it: jídlonoš 'zast. oseba, ki nosi hrano na mizo'. !Pozor: Sem sodi tudi veliko naravoslovnih oznak ali imen živali: lín-ý+chod-it: leno-chod 'lenivec', vod-a+mil-ovat: vodomil 'vodoljub'. 3.2.1.2 Poimenovanja prebivalcev ( názvy obyvatelské) ( -an, -ec, -ák, -0) Poimenovanja oseb po mestu, kjer živijo. -AN Zelo produktivna pripona. (kategorija: mutacijska, besedotvorna vrsta: priponska izpeljava, besedotvorna podstava: samostalniška /lastno ime = toponim/ / vlastní jméno = toponymum/; pomen: enopomenska pripona, sklanjatveni vzorec: PÁN) Pri tem tvorjenju redno prihaja do premene zadnjega soglasnika (soglasnikov) besedo- tvorne podstave, če se ta konča na c, h, ch, k, st, zd, d, t, n, na sledeči način: c-č, h-ž, ch-š, k-č, st-šť, zd-žď, d-ď, t-ť, n-ň. Poimenovanja se lahko tvorijo iz občih imen, pogosteje pa iz lastnih imen mest. Obča poimenovanja kot besedotvorna podstava: měst-o: měšťan 'meščan', vesnic-e: vesničan 'vaščan', obec: občan 'občan, državljan', venkov: venkovan 'podeželan', ostrov: ostro-van 'otočan'. 69 Češka slovnica za bohemiste Lastna imena kot besedotvorna podstava: a) poimenovanja držav in kontinentov: Afrik-a: Afričan 'Afričan', Amerik-a: Američan 'Američan', Čín-a: Číňan 'Kitajec', Egypt: Egypťan 'Egipčan', Evrop-a: Evropan 'Evro-pejec', Kanad-a: Kanaďan 'Kanadčan', Morav-a: Moravan 'Moravec', Holand-sko: Holanďan 'Nizozemec', Tunis-ko: Tunisan 'Tunizijec', Etiop-ie: Etiopan 'Etiopijec'; b) poimenovanja mest in naselij: Berlín: Berlíňan 'Berlinčan', Brn-o: Brňan 'Brnčan', Hradec: Hradečan 'Hradčan', Moskv-a: Moskvan 'Moskovčan', Ostrav-a: Ostravan 'Ostrav- čan', Opav-a: Opavan 'Opavčan', Prah-a: Pražan 'Pražan', Lublaň: Lublaňan 'Ljubljan- čan'. -EC Produktivno obrazilo. (kategorija: mutacijska, besedotvorna vrsta: priponska izpeljava, besedotvorna podstava: samostalniška /lastno ime = toponim/ / vlastní jméno = toponymum/; pomen: večpomenska pripona /tudi vršilec dejanja/, sklanjatveni vzorec: MUŽ) Eston-sko: Estonec 'Estonec', Japon-sko: Japonec 'Japonec', Kub-a: Kubánec 'Kuba-nec', Kore-a: Korejec 'Korejec', Litv-a: Litevec 'Litovec', Vietnam: Vietnamec 'Vietnamec', Portugal-sko: Portugalec 'Portugalec', Ukrajin-a: Ukrajinec 'Ukrajinec', Brazíl-ie: Brazilec 'Brazilec'. -ÁK Malo produktivna pripona. (kategorija: mutacijska, besedotvorna vrsta: priponska izpeljava, besedotvorna podstava: samostalniška /lastno ime = toponim/ / vlastní jméno = toponymum/; pomen: večpomenska pripona /tudi vršilec dejanja, vršilnik dejanja/, sklanjatveni vzorec: PÁN) V knjižnem jeziku so tako tvorjena poimenovanja prebivalcev iz lastnih imen: Pol-sko: Polák 'Poljak', Slov-ensko: Slovák 'Slovak', Haná – Hanák 'prebivalec dela Moravskega, Hane'. Ta poimenovanja se lahko tvorijo tudi iz občih imen: měst-o: měšťák 'malomeščan'. !Pozor: Pripona je pogosta v neknjižnem jeziku, kjer izrinja pripono -an, npr. v nekaterih poimenovanjih prebivalcev mest: Pražák, Brňák, Ostravák, Hradečák. !Primerjava: Za prebivalce nekaterih držav tako v češčini kot v slovenščini obstajajo netvorjena poimenovanja: Čech 'Čeh', Chorvat 'Hrvat', Maďar 'Madžar', Němec 'Nemec', Francouz 'Francoz', Rus 'Rus', Řek 'Grk', Srb 'Srb', Švéd 'Šved', Švýcar 'Švicar' idr. Nekatera poimenovanja prebivalcev so netvorjena samo v češčini, slovenščina ima iz- peljane besede: Dán 'Danec', Fin 'Finec', Ind 'Indijec', Ital 'Italijan', Ir 'Irec', Nor 'Norvežan', Španěl 'Španec'. 70 Besedotvorje (slovotvorba) 3.2.2 Poimenovanja nosilcev lastnosti ( názvy nositelů vlastností) – oseb, živali, predmetov, rastlin ( -ec, -ík/-ník, -ka, -ice, -ina, -0) Vsa poimenovanja nosilcev lastnosti so večinoma izpeljana iz pridevnikov. Po lastnosti se poimenujejo tako osebe in živali kot tudi predmeti in rastline. -EC (kategorija: mutacijska, besedotvorna vrsta: priponska izpeljava, besedotvorna podstava: pridevniška /nosilec lastnosti – nositel vlastnosti/; pomen: večpomenska pripona /označuje tudi vršilce dejanja, prebivalce in vršilnike dejanja/, sklanjatveni vzorec: MUŽ) a) poimenovanja oseb po njihovi značilni lastnosti: hrub-ý: hrubec 'grobijan', hladov-ý: hladovec 'pohlepnež', krvežízniv-ý: krvežíznivec 'krvoločnež', lakom-ý: lakomec 'pohlepnež', ozbrojen-ý: ozbrojenec 'oboroženec', povstal-ý: povstalec 'vstajnik', slep-ý: slepec 'slepec', tvrdohlav-ý: tvrdohlavec 'trdoglavec', vyslan-ý: vyslanec 'odposlanec', zamě- stnan-ý: zaměstnanec 'zaposlen', žárliv-ý: žárlivec 'ljubosumnež', alternacije v podstavi se pojavljajo le izjemoma: star-ý: stařec 'starec'; b) poimenovanje živali: drav-ý: dravec 'plenilec', dlouhonos-ý: dlouhonosec 'dolgonosec', rudokřídl-ý: rudokřídlec 'rdečekrilec'; c) poimenovanja rastlin: lýkov-ý: lýkovec 'volčin', jalov-ý: jalovec 'brin', plesniv-ý: plesni-vec 'planika'. -ÍK/-NÍK (-ek, -ák, -ovník) (kategorija: mutacijska, besedotvorna vrsta: priponska izpeljava, besedotvorna podstava: pridevniška /nosilec lastnosti – nositel vlastnosti/; pomen: večpomenska pripona /označuje tudi vršilce in vršilnike dejanja ter pomanjševalnice moškega spola/, sklanjatveni vzorec: PÁN) a) poimenovanja oseb: mlad-ý: mladík 'mladenič', star-ý: stařík 'starček', uprchl-ý: uprchlík 'begunec, ubežnik', bídn-ý: bídník 'bednik', nezbedn-ý: nezbedník 'malopridnež', nešťa-stn-ý: nešťastník 'nesrečnež', odborn-ý: odborník 'strokovnjak'. -ÁK: hloup-ý: hlupák 'neumnež', chud-ý: chudák 'revež', sprost-ý: sprosťák 'prostak'; b) poimenovanja živali: plnokrevn-ý: plnokrevník 'čistokrvni konj' -EK: bělohlav-ý: bělohlávek 'vrsta ptic', sedmihlas-ý: sedmihlásek 'vrsta ptic'; c) poimenovanja rastlin: játer-ní: jaterník 'jetrnik', plic-ní: plicník 'pljučnik', skal-ní: skalník 'skalovec'; -OVNÍK: káv-ový: kávovník 'kavovec', gum-ový: gumovník 'kavčukovec', fík-ový: fíkovník 'figovec', pomeranč-ový: pomerančovník 'pomarančevec', oliv-ový: olivovník 'oljka', banán-ový: banánovník 'bananovec', kaka-ový: kakaovník 'kakavovec', kokos-ový: kokosov-ník 'kokos'. 71 Češka slovnica za bohemiste -KA Zelo produktivna pripona. (kategorija: mutacijska, besedotvorna vrsta: priponska izpeljava, besedotvorna podstava: pridevniška /nosilec lastnosti – nositel vlastnosti/; pomen: večpomenska pripona /označuje tudi vršilnike dejanja ter ženska poimenovanja, izpeljana iz moških, in pomanjševalnice ženskega spola/, sklanjatveni vzorec: ŽENA) a) poimenovanja oseb (ženskega spola): krás-ná: kráska 'lepotica', neboh-á: nebožka 'pokojnica', tmavovlas-á: tmavovláska 'temnolaska', modrook-á: modroočka 'modro-oka'; b) poimenovanja živali: hněd-ý: hnědka 'rjavka', červen-ý: červenka 'rdečka', lys-ý: lyska 'liska', kosat-ý: kosatka 'orka, sabljarica', měňav-ý: měňavka 'menjačica, ameba'; c) poimenovanja predmetov ali pojavov: přím-ý: přímka 'premica', křiv-ý: křivka 'krivulja', dešťov-ý: dešťovka 'deževnica', vzduchov-ý: vzduchovka 'zračna puška', zrcadlov-ý: zrca-dlovka 'zrcalni fotoaparat', jitřn-í: jitřenka 'danica, jutranjica', drátěn-ý: drátěnka 'gobica iz žice', ukolébav-ý: ukolébavka 'uspavanka'; in poimenovanja napitkov: višňov-ý: višňovka 'višnjevec', malinov-ý: malinovka 'malino-vec', ořechov-ý: ořechovka 'orehovec'; d) poimenovanja rastlin: syrov-ý: syrůvka 'sočna mlečnica (goba)', májov-ý: májovka 'maj-niška lepoglavka (goba)', cukrov-ý: cukrovka 'sladkorna pesa', slaměn-ý: slaměnka 'amo-bij (roža)', netýkav-ý: netýkavka 'nedotika'. -ICE Produktivna pripona. (kategorija: mutacijska, besedotvorna vrsta: priponska izpeljava, besedotvorna podstava: pridevniška /nosilec lastnosti – nositel vlastnosti/; pomen: večpomenska pripona /tudi tvorjenje ženskih poimenovanj iz moških/, sklanjatveni vzorec: RŮŽE) a) poimenovanja predmetov ali pojavov: prav-ý: pravice 'desnica', lev-ý: levice 'levica', ve- čern-í: večernice 'večernica', pokladn-í: pokladnice 'zakladnica', beran-í: beranice 'kapa iz ovčjega krzna', jelen-í: jelenice 'jelenja koža'; b) poimenovanja živali : běl-ý: bělice 'belica (riba)', jalov-ý: jalovice 'jalovka'. -INA (kategorija: mutacijska, besedotvorna vrsta: priponska izpeljava, besedotvorna podstava: pridevniška /nosilec lastnosti – nositel vlastnosti/; pomen: večpomenska pripona /tudi tvorjenje ženskih poimenovanj, izpeljanih iz moških/, sklanjatveni vzorec: RŮŽE) a) poimenovanja predmetov in pojavov: bystr-ý: bystřina 'hudournik', modr-ý: modřina 'modrica', kysel-ý: kyselina 'kislina', zbořen-ý: zbořenina 'podrtija', zřícen-ý: zřícenina 'ruševina', usazen-ý: usazenina 'usedlina', sloučen-ý: sloučenina 'spojina', zkomolen-ý: zkomolenina 'popačenka'; 72 Besedotvorje (slovotvorba) b) poimenovanja ulomkov: třetina 'tretjina', čtvrtina 'četrtina', pětina 'petina', sedmina 'sedmina', osmina 'osmina', desetina 'desetina', setina 'stotina'; c) poimenovanja jezikov: česk-ý: čeština 'češčina', rusk-ý: ruština 'ruščina', slovinsk-ý: slovinština 'slovenščina', německ-ý: němčina 'nemščina', italsk-ý: italština 'italijanšči-na', španělsk-ý: španělština 'španščina', anglick-ý: angličtina 'angleščina', francouzsk-ý: francouzština 'francoščina', řeck-ý: řečtina 'grščina' idr. !Pozor: Beseda latina 'latinščina' je prejeta, zato ni tvorjena z istim besedotvornim postopkom (torej iz pridevnika latinský) kot poimenovanja drugih jezikov. Končnica: -0 (posamostaljeni pridevniki – zpodstatnělá přídavná jména) (kategorija: mutacijska, besedotvorna vrsta: konverzija, sklanjatveni vzorec: vse zložene pridevniške sklanjatve /glejte 4.4.2/) a) posamostaljeni pridevniki, ki označujejo osebe: vrátný 'vratar', komorná 'komornica', pokladní 'blagajničar/ka', hajný 'logar', vedoucí 'vodja', služebná 'služkinja'; b) časovno obdobje: dovolená 'dopust', zotavená 'čas za okrevanje', dotočná 'čas za dokon- čanje filma'; c) plačila: pojistné 'zavarovalna premija', spropitné 'napitnina', parkovné 'parkirnina', náje-mné 'najemnina', odstupné 'odpravnina'; d) igre /športne/: kopaná 'nogomet', házená 'rokomet', košíková 'košarka', odbíjená 'odboj-ka', schovávaná 'skrivalnice', honěná 'lovljenje'. 3.2.3 Poimenovanja orodij, vršilnikov dejanj in rezultatov dejanj ( názvy nástrojů, prostředků a výsledků děje) ( -č, -ák, -ník, -čka/-ka, -dlo, -tko, -ivo) 3.2.3.1 Vršilniki dejanja ( prostředky) Poimenovanja vršilnikov dejanja so izpeljana iz glagolskih osnov. -Č Zelo produktivna pripona. (kategorija: mutacijska, besedotvorna vrsta: priponska izpeljava, besedotvorna podstava: glagolska /vršilnik dejanja/; pomen: večpomenska pripona /označuje tudi vršilce dejanja/, sklanjatveni vzorec: STROJ) 73 Češka slovnica za bohemiste Iz glagolov tvorimo poimenovanja orodij: šleha-t: šlehač 'stepalnik', vysáva-t: vysa- vač 'sesalnik', stíra-t: stěrač 'brisalec', počíta-t: počítač 'računalnik', vaři-t: vařič 'kuhalnik', nosi-t: nosič 'medij, nosilec', děrova-t: děrovač 'luknjač', kráje-t: kráječ 'rezalnik', bí-t: bič 'bič'; in nekaterih snovi: ustalova-t: ustalovač 'ustaljevalec', odlakova-t: odlakovač 'odstranjevalec laka', odbarvova-t: odbarvovač 'razredčilo'. -ÁK (kategorija: mutacijska, besedotvorna vrsta: priponska izpeljava, besedotvorna podstava: glagolska /vršilnik dejanja/; pomen: večpomenska pripona /označuje tudi vršilce dejanja/, sklanjatveni vzorec: HRAD) zouv-at: zouvák 'žlica (za obuvanje)', plov-at: plovák 'plovec', zved-at: zvedák 'dvigalnik', šroubov-at: šroubovák 'izvijač', drž-et: držák 'držalo', navíj-et: naviják 'navijalo' , suš-it: su- šák 'sušilnik', věšet: věšák 'obešalnik', vrt-at: vrták 'sveder'. -NÍK V tem pomenu je pripona neproduktivna. (kategorija: mutacijska, besedotvorna vrsta: priponska izpeljava, besedotvorna podstava: glagolska brez osnovotvornega samoglasnika /vršilnik dejanja/; pomen: večpomenska pripona /označuje tudi vršilce dejanja/, sklanjatveni vzorec: HRAD) naraz-it: nárazník 'odbijač', ced-it: cedník 'cedilo', zásob-it: zásobník 'rezervoar', pil-ovat: pilník 'pila'. -ČKA Zelo produktivno. (kategorija: mutacijska, besedotvorna vrsta: priponska izpeljava, besedotvorna podstava: glagolska /vršilnik dejanja – prostředek/; pomen: večpomenska pripona /označuje tudi vršil-ce dejanja ženskega spola, pomanjševalnice/, sklanjatveni vzorec: ŽENA) Poimenovanja so izpeljana iz glagolov in označujejo naprave ali orodje: vrta-t: vrtačka 'vrtalnik', mícha-t: míchačka 'mešalnik', houpa-t: houpačka 'gugalnica', nabíra-t: naběračka 'zajemalka', čisti-t: čistička 'čistilna naprava', suši-t: sušička 'sušilni stroj', mý-t: myčka 'pomivalni stroj', prá-t: pračka 'pralni stroj', počíta-t: počítačka 'računalo', hrá-t: hračka 'igrač- ka', žehli-t: žehlička 'likalnik', ladi-t: ladička 'uglaševalnik'. !Pozor: Poimenovanja mest se tvorijo iz istih glagolskih osnov kot poimenovanja neka- terih vršilnikov dejanj ( čistička, sušička, žehlička), vendar z obraziloma -írna/-árna: čistírna 'čistilnica', sušárna 'sušilnica', žehlírna 'likalnica' /glejte 3.1.4., poimenovanja mest/. -KA (kategorija: mutacijska, besedotvorna vrsta: priponska izpeljava, besedotvorna podstava: glagolska /vršilnik dejanja – prostředek/; pomen: večpomenska pripona /označuje tudi vršil-ce dejanja ženskega spola, pomanjševalnice/, sklanjatveni vzorec: ŽENA) 74 Besedotvorje (slovotvorba) koléb-at: kolébka 'zibelka', měř-it: měrka 'merica', škráb-at: škrabka 'strgalo', opír-at: opěrka 'naslonjalo', nasad-it: násadka 'ročaj', stír-at: stěrka 'brisalec', pojist-it: pojistka 'varoval-ka, zavarovalna polica', osuš-it: osuška 'kopalna brisača', sepn-out: sponka 'sponka', třpyt-it: třpytka 'bleščica', založ-it: záložka 'knjižno znamenje', podlož-it: podložka 'podložek', znač- it: značka 'oznaka, (blagovna) znamka' -DLO (kategorija: mutacijska, besedotvorna vrsta: priponska izpeljava, besedotvorna podstava: glagolska osnova /vršilnik dejanja – prostředek/; enopomenska pripona, sklanjatveni vzorec: MĚSTO) Večinoma se tako tvorijo poimenovanja predmetov ali sredstev: umýva-t: umyvadlo 'umivalnik', léta-t: letadlo 'letalo', seda-t: sedadlo 'sedalo', šviha-t: švihadlo 'kolebnica', mý-t: mýdlo 'milo', strouha-t: struhadlo 'strgalo', maza-t: mazadlo 'mazilo', lešti-t: leštidlo 'loščilo', rozpouště-t: rozpouštědlo 'topilo', ředi-t: ředidlo 'razredčilo', jí-st: jídlo 'hrana, jed', prá-t: prádlo 'perilo'. Redko se s pripono -dlo tvorijo poimenovanja delov teles živali (tudi človeka), ki pa se uporabljajo predvsem v množinskih oblikah: kousa-t: kusadla 'grizala', mluvi-t: mluvidla 'govorila', chápa-t: chapadla 'lovke', kouka-t: kukadla 'ekspr. oči'. !Pozor: Ta pripona se zelo omejeno uporablja tudi za tvorjenje neknjižnih besed, ki zelo ekspresivno poimenujejo osebe, ponavadi po njihovi nenavadni lastnosti ali obnašanju: třešti-t: třeštidlo 'zmešan, nor človek', zlobi-t: zlobidlo 'nagajivec'. !Primerjava: V slovenščini obstaja zelo podobna pripona -lo (milo, letalo, lepilo). -TKO (kategorija: mutacijska/modifikacijska, besedotvorna vrsta: priponska izpeljava, besedotvor-na podstava: glagolska osnova /vršilnik dejanja – prostředek/; večpomenska pripona /tudi pomanjševalnice srednjega spola/, sklanjatveni vzorec: MĚSTO) leha-t: lehátko 'ležalnik', řídi-t: řídítko 'krmilo (pri kolesu)', nosi-t: nosítka (množinsko) 'no-sila', razi-t: razítko 'žig', tlači-t: tlačítko 'gumb', měři-t: měřítko 'merilo'. !Pozor: Izvirno je to bilo pomanjševalno obrazilo za besede, ki so se končale s pripono -dlo, tako da se v nekaterih primerih besede, tvorjene na tak način, čutijo kot pomanjševalnice: seda-t: sedátko 'majhno sedalo'. -IVO (kategorija: mutacijska, besedotvorna vrsta: priponska izpeljava, besedotvorna podstava: glagolska brez osnovotvornega samoglasnika /vršilnik dejanja – prostředek/; enopomenska, sklanjatveni vzorec: MĚSTO) top-it: topivo 'gorivo (za peč)', pál-it: palivo 'gorivo', stl-át: stelivo 'stelja', péc-t: pečivo 'pe-civo', stříl-et: střelivo 'strelivo', krm-it: krmivo 'krma', hnoj-it: hnojivo 'gnojilo', pí-t: pivo 'pivo'. 75 Češka slovnica za bohemiste 3.2.3.2 Poimenovanja rezultatov dejanj ( pojmenování výsledků dějě) ( -ek, -ka, -ina) -EK (-tek, -nek) (kategorija: mutacijska, besedotvorna vrsta: priponska izpeljava, besedotvorna podstava: glagolska brez osnovotvornega samoglasnika; večpomenska pripona /označuje tudi nosilce lastnosti/, sklanjatveni vzorec: HRAD) Alternacije v predponi ali v korenu so pogoste: vyrob-it: výrobek 'izdelek', posoud-it: po-sudek 'ocena (opisna)', vyděl-at: výdělek 'zaslužek', sním-at: snímek 'posnetek', škvař-it: škvarek 'ocvirk', přeplat-it: přeplatek 'preplačilo', přidáv-at: přídavek 'dodatek', sváz-at: svazek 'šopek', ustřih-nout: ústřižek 'odrezek', uplat-it: úplatek 'podkupnina', usoud-it: úsudek 'presoja'. To obrazilo ima še dve različici: '-T(E)K': zač-ít: začátek 'začetek', uží-t: užitek 'korist'. '-N(E)K': spá-t: spánek 'spanec'. -KA (kategorija: mutacijska, besedotvorna vrsta: priponska izpeljava, besedotvorna podstava: glagolska brez osnovotvornega samoglasnika; večpomenska pripona /uporablja se tudi pri tvorjenju ženskih poimenovanj iz moških, lastnosti/, sklanjatveni vzorec: ŽENA) Alternacije v korenu so pogoste: báj-it: bajka 'bajka', zkrát-it: zkratka 'okrajšava', přihlás- it: přihláška 'prijava', splat-it: splátka 'obrok (pri odplačevanju)', odchýl-it: odchylka 'odklon', nalep-it: nálepka 'nalepka', vyhlás-it: vyhláška 'predpis', vynecháv-at: vynechávka 'izpust', za- smaž-it: zásmažka 'zabela', podraz-it: podrážka 'podplat', vyšív-at: výšivka 'vezenina'. -INA (kategorija: mutacijska, besedotvorna vrsta: priponska izpeljava, besedotvorna podstava: glagolska brez osnovotvornega samoglasnika, pridevniška; večpomenska pripona /označuje tudi mesto ali lastnosti/, sklanjatveni vzorec: ŽENA) vid-ět: vidina 'privid', rozval-it: rozvalina 'razvalina', pil-ovat: pilina 'žagovina'. Nekatere besede so izpeljane iz pridevnikov: zavařen-ý: zavařenina 'kompot', hořlav-ý: hořlavina 'vnetljiva snov', zlomen-ý: zlomenina 'zlom (kosti)', zřícen-ý: zřícenina 'ruševina'. 3.2.4 Poimenovanja mest ( názvy míst) ( -na/-ovna/-írna/-árna, -ník/-nice, -ín/-ina, -iště/-isko) -NA (-ovna, -írna, -árna) (kategorija: mutacijska, besedotvorna vrsta: priponska izpeljava, besedotvorna podstava: samostalniška oziroma glagolska; enopomenska pripona, sklanjatveni vzorec: ŽENA) 76 Besedotvorje (slovotvorba) Zelo produktivna pripona, s pomočjo katere se tvorijo poimenovanja zaprtih prosto- rov. Osnova teh besed je samostalniška: ředitel: ředitelna 'ravnateljeva pisarna', pozorovatel: pozorovatelna 'opazovalnica', myslivec: myslivna 'logarnica', cihla: cihelna 'opekarna', kotel: kotelna 'kotlovnica', papír: papírna 'papirnica (tovarna)', díl-o: dílna 'delavnica', šat-y: šatna 'garderoba', koupel: koupelna 'kopalnica', prodej: prodejna 'prodajalna', rozhled: rozhledna 'razgledni stolp', prádl-o: prádelna 'pralnica'. -OVNA S tem obrazilom se tvorijo poimenovanja tako iz glagolske podstave glagolov 3. razreda (glejte 4.7.6), katerih nedoločniška osnova se konča na -ova- ( stud-ovat: studovna 'čitalnica', ošetř-ovat: ošetřovna 'ambulanta') in tudi iz samostalniških podstav: stroj: strojovna 'strojnica', knih-a: knihovna 'knjižnica', sbor: sborovna 'zbornica'. -ÍRNA S tem obrazilom se tvorijo poimenovanja mest iz glagolskih podstav glagolov 4. ra- zreda: barv-it: barvírna 'barvarna', čist-it: čistírna 'čistilnica', žehl-it: žehlírna 'likalnica', mraz-it: mrazírna 'hladilnica', bal-it: balírna 'zavijalnica', tanč-it: tančírna 'plesna dvorana', muč-it: mučírna 'mučilnica'. -ÁRNA S tem obrazilom se redko tvorijo poimenovanja iz glagolskih osnov glagolov 5. razreda: ček-at: čekárna 'čakalnica'. Veliko pogostejša pa je izpeljava iz samostalniških osnov: hvězd-a: hvězdárna 'zvezdarna', mlék-o: mlékárna 'mlekarna', lék: lékárna 'lekarna', želez-o: železárna 'že-lezarna'. !Pozor: Med poimenovanji mest, ki se tvorijo iz iste osnove s pomočjo različnih obra- zil, so pomenske razlike, npr. pri dvojicah: strojovna 'strojnica' – strojírna 'tovarna strojev', kotelna 'kotlovnica' – kotlárna 'tovarna za izdelavo kotlov'. -NÍK/-NICE (kategorija: mutacijska, besedotvorna vrsta: priponska izpeljava, besedotvorna podstava: samostalniška; večpomenska pripona /tudi za vršilce dejanja/, sklanjatveni vzorec: HRAD, RŮŽE) S to pripono se tvorijo poimenovanja prostorov po namembnosti: holub: holubník 'go-lobnjak', kur: kurník 'kurnik', sen-o: seník 'senik', ryb-a: rybník 'ribnik', šat-y: šatník 'garderoba', tráv-a: trávník 'travnik'. Obrazilo -NICE je v bistvu ženska oblika obrazila -ník, vendar je bolj produktivna kot moška oblika. Način tvorjenja besed pa je enak kot pri obrazilu -ník: kost: kostnice 'kostnica', piv-o: pivnice 'pivnica', led: lednice 'hladilnik', chmel: chmelnice 'hmeljišče', trh: tržnice 'tr- žnica', vín-o: vinice 'vinograd', rad-a: radnice 'mestna hiša', bažant: bažantnice 'fazanerija', popel: popelnice 'smetnjak'. 77 Češka slovnica za bohemiste -ÍN/-INA (kategorija: mutacijska, besedotvorna vrsta: priponska izpeljava, besedotvorna podstava: samostalniška; večpomenska pripona /tudi za vršilce dejanja/, sklanjatveni vzorec: HRAD) Dokaj neproduktiven način tvorjenja, z obrazilom moškega spola -ín se tvorijo poimenovanja mest, ki so nastala iz poimenovanja živali: hřebec: hřebčín 'konjušnica', kráv-a: kravín 'kravji hlev', vepř: vepřín 'svinjak', ovc-e: ovčín 'ovčji hlev', včel-a: včelín 'čebelnjak'; z obrazilom ženskega spola -ina pa iz poimenovanj dreves: bříz-a: březina 'brezje', dub: dubina 'hrastovje', smrk: smrčina 'smrečje'. Sem sodijo tudi nekatere geografske oznake mest (tvorijo se iz pridevniških podstav): snížen-ý: sníženina 'kotanja', vyvýšen-ý: vyvýšenina 'vzpetina', pahorkat-ý: pahorkatina 'gri- čevje'. -IŠTĚ (kategorija: mutacijska, besedotvorna vrsta: priponska izpeljava, besedotvorna podstava: samostalniška oziroma glagolska; enopomenska pripona, sklanjatveni vzorec: MOŘE) Osnovni pomen pripone je označevanje odprtega prostora. S to pripono se tvorijo besede iz glagolskih osnov: hled-ět: hlediště 'prostor za gledalce v gledališču', stanov-it: stanoviště 'postajališče', let-ět: letiště 'letališče', cvič-it: cvičiště 'vadišče', bydl-et: bydliště 'bivališče', klouz-at: kluziště 'drsališče', táboř-it: tábořiště 'taborišče'. Sem sodijo tudi nekatere besede iz samostalniških osnov, pri čemer pa prihaja do števil- nih alternacij v besedotvorni podstavi: bahn-o: bahniště 'močvirje', oheň: ohniště 'ognjišče', hnůj: hnojiště 'gnojišče', řek-a: řečiště 'rečna struga', smet-í: smetiště 'odlagališče, smeti- šče'. !Pozor: Med poimenovanji mest, ki se tvorijo iz iste osnove s pomočjo različnih obrazil, so pomenske razlike pri označevanju odprtih oziroma zaprtih prostorov: cvičiště 'vadišče' – cvičebna 'telovadnica', hriště 'igrišče' – herna 'igralnica'. -ISKO (kategorija: mutacijska, besedotvorna vrsta: priponska izpeljava, besedotvorna podstava: samostalniška oziroma glagolska; enopomenska pripona, sklanjatveni vzorec: MĚSTO) Neproduktivna pripona, s katero se tvorijo besede, ki označujejo abstraktno mišljen kraj, točko: oheň: ohnisko 'žarišče', východ: východisko 'izhodišče', stanov-it: stanovisko 'stališče', hled-ět: hledisko 'gledišče/vidik'. !Pozor: Med poimenovanji mest, ki se tvorijo iz iste osnove s pomočjo različnih obrazil, so pomenske razlike, npr. pri dvojicah: hlediště–hledisko, ohniště–ohnisko, stanoviště–stanovisko. !Pozor: Pripona -isko je zelo razširjena v moravskih narečjih, kjer pogosto nadomešča pripono -iště. 78 Besedotvorje (slovotvorba) TRANSPOZICIJSKA KATEGORIJA 3.2.5 Poimenovanja dejanj in lastnosti ( názvy dějů a vlastností) ( -ot, -ba/-tba/-tva/-oba, -ka/-tka/-nka, -ost/-nost, -ství/-ctví, -0) -OT (kategorija: transpozicijska, besedotvorna vrsta: priponska izpeljava, besedotvorna podstava: glagolski koren; pomen: enopomenska pripona, sklanjatveni vzorec: HRAD) Tako izpeljane besede so pomensko strogo omejene in označujejo zvoke, delno tudi vidna dejanja in pretrgano premikanje. Večina teh besed je dvozložnih. Označujejo trajajoča dejanja, npr.: - zvoke predmetov: cink-at: cinkot 'žvenketanje', tik-at: tikot 'tiktakanje', skříp-at: skřípot 'škripanje'; - živalske zvoke: beč-et: bekot 'blejanje', štěk-at: štěkot 'lajanje', bzuč-et: bzukot 'brenčanje'; - človeške zvoke: šept-at: šepot 'šepetanje', řeht-at se: řehot 'režanje', jás-at: jásot 'veselo vzklikanje', dus-at: dusot 'topotanje'; - vidna dejanja: blik-at: blikot 'utripanje (luči)'. Alternacije so redke: houk-at: hukot 'bučanje', breč-et: brekot 'jok', syč-et: sykot 'sikanje', šept-at: šepot 'šepet', řeht-at – řehot 'režanje'. !Pozor: V češčini se namesto teh besed uporabljajo tudi sopomenke, ki se tvorijo iz glagolnika z obrazilom -ní ( houka-t: houkání …), ki je pomensko in funkcijsko enako kot slovensko -nje (npr. sikanje, žvenketanje). !Pozor: Obstaja tudi več besed, tvorjenih iz pridevniških podstav s pripono -ota, vendar v sodobni češčini ta način tvorjenja ni več produktiven: čist-ý: čistota 'čistoča', hluch-ý: hlu-chota 'gluhota', slep-ý: slepota 'slepota', něm-ý: němota 'nemost', drah-ý: drahota 'draginja', dobr-ý: dobrota 'dobrota', sám: samota 'samota', prázdn-ý: prázdnota 'praznina', hust-ý: hu-stota 'gostota', jist-ý: jistota 'gotovost' idr. -BA (-tba/-tva, -oba) (kategorija: transpozicijska, besedotvorna vrsta: priponska izpeljava, besedotvorna podstava: glagolski /redko tudi pridevniški/ koren; pomen: enopomenska pripona, sklanjatveni vzorec: ŽENA) Korenski samoglasnik je vedno kratek: děl-it: dělba 'delitev', mal-ovat: malba 'slikanje', chod-it: chodba 'hodnik', klen-out: klenba 'obok', hrad-it: hradba 'obzidje'; !Pozor: Korenski samoglasnik se ne krajša v primeru: léč-it: léčba 'zdravljenje'. 79 Češka slovnica za bohemiste Če je podstava predponski glagol, se samoglasnik v predponi podaljša: zastav-ět: zá- stavba 'pozidava', vysaz-ovat: výsadba 'sajenje', udrž-ovat: údržba 'vzdrževanje'. Različici tega obrazila, -tba in -tva, se pojavljata pri redkih besedah, ki pripadajo sta-remu besednemu zakladu češčine, zato jih spremljajo tudi številne alternacije podstave: sí-t: setba 'setev', klí-t: kletba 'urok', modli-t se: modlitba 'molitev', bí-t se: bitva 'bitka', pás-t: pastva 'paša'. Pri besedah žnout 'žeti' in číst 'brati' nedoločniški koren besede žnout opredelimo na podlagi oblike opisnega deležnika: ža-l: žatva 'žetev', čet-l: četba 'berilo/ čtivo'. Različico -oba najdemo pri nekaterih besedah, tvorjenih iz glagolskih podstav: žalovat: žaloba 'tožba', obhaj-ovat: obhajoba 'zagovor, obramba'; redko iz pridevniških podstav: chor-ý: choroba 'bolezen', chud-ý: chudoba 'revščina', zl-ý: zloba 'hudobija'. -KA (-tka, -nka) (kategorija: transpozicijska, besedotvorna vrsta: priponska izpeljava, besedotvorna podstava: glagolski koren; pomen: večpomenska pripona /tudi za ženska poimenovanja, izpeljana iz moških, vršilce dejanja …/, sklanjatveni vzorec: ŽENA) Pri večini tvorjenk ostaja korenski samoglasnik dolg: hád-at se: hádka 'prepir', půjč- it: půjčka 'posojilo', toul-at se: toulka 'potepanje', otáz-at se: otázka 'vprašanje', podmín-it: podmínka 'pogoj'. !Pozor: To obrazilo ima še dve različici, pri katerih se spreminja podstava: - TKA: bí-t: bitka 'pretep', pí-t: pitka 'pijančevanje'; - NKA: pozva-t: pozvánka 'povabilo', mysle-t: myšlenka 'misel', domní-vat se: domněnka 'domneva'. !Pozor: Obstajajo tudi redke besede, ki označujejo konkreten predmet (torej sodijo v besedotvorno kategorijo mutacije, ne transpozicije): vyšív-at: výšivka 'vezenina', vyslouž-it: výslužka 'darilo gostiteljev ob odhodu obiskovalcev'. -OST (-nost) (kategorija: transpozicijska, besedotvorna vrsta: priponska izpeljava, besedotvorna podstava: pridevniški, samostalniški, redko glagolski koren; pomen: enopomenska pripona, sklanjatveni vzorec: KOST) Eno najbolj produktivnih obrazil v češčini, največ tvorjenk ima pridevniško podstavo. Večinoma te besede označujejo lastnost, redkeje dejanje (ali predmet oziroma osebo): měkk-ý: měkkost 'mehkoba', krátk-ý: krátkost 'kratkost', členit-ý: členitost 'razčlenjenost', módn-í: módnost 'modnost', opuštěn-ý: opuštěnost 'zapuščenost', vyčerpan-ý: vyčerpanost 'izčrpanost', zl-ý: zlost 'jeza', vesel-ý: veselost 'veselost', ciz-í: cizost 'tujost', krajn-í: krajnost 'skrajnost', cenn-ý: cennost 'dragocenost', rychl-ý: rychlost 'hitrost', dvojjazyčn-ý: dvojjazyč- nost 'dvojezičnost', samostatn-ý: samostatnost 'samostojnost', škodolib-ý: škodolibost 'ško-doželjnost'. 80 Besedotvorje (slovotvorba) Redkokdaj se besede izpeljujejo iz glagolov ( star-at se: starost 'skrb', bý-t: bytost 'bitje', žád-at: žádost 'prošnja'). Alternacije so redke: rád: radost 'veselje', lín-ý: lenost 'lenoba', bíl-ý: bělost 'belina', komick-ý: komičnost 'komičnost'. !Pozor: To obrazilo ima tudi različico -nost, ki pa je veliko redkejša kot osnovna varianta: budouc-í: budoucnost 'prihodnost', jsouc-í: jsoucnost 'obstoj', vrouc-í: vroucnost 'goreč- nost', nepřejíc-í: nepřejícnost 'nevoščljivost', domác-í: domácnost 'gospodinjstvo', stěž-ovat si: stížnost 'pritožba'. -STVÍ (-ctví) (kategorija: transpozicijska, besedotvorna vrsta: priponska izpeljava, besedotvorna podstava: pridevniška, samostalniška; pomen: enopomenska pripona, sklanjatveni vzorec: NÁMĚSTÍ) Podstava je samostalniška: otrok: otroctví 'suženjstvo', vítěz: vítězství 'zmaga'. Pogosta je izpeljava iz izpeljank (poimenovanj vršilcev dejanja na -tel, -č, -ař, -ář, -íř, -an): učitel: učitelství 'učiteljstvo', sběratel: sběratelství 'zbirateljstvo', překladatel: překla-datelství 'prevajalstvo', mlékař: mlékařství 'mlekarstvo', pekař: pekařství 'pekarna', sochař: sochařství 'kiparstvo', lékař: lékařství 'medicina', rybář: rybářství 'ribištvo', malíř: malířství 'slikarstvo'; -OVSTVÍ: soudce: soudcovství 'sodništvo'; -CTVÍ iz izpeljanih poimenovanj vršilcev dejanja (s pripono -ník, -ec, -ic, -ák): řečník: řečnictví 'govorništvo', zahradník: zahradnictví 'vrtnarstvo', letec: letectví 'letalstvo', šlechtic: šlechtictví 'plemstvo', tulák: tuláctví 'potepuštvo'. Osnova je lahko primarni pridevnik ( bohat-ý: bohatství 'bogastvo', mnoh-ý: množství 'količina') ali pridevnik, izpeljan iz samostalnika z obrazilom -ský/-cký: strojni-cký: strojnic-tví 'strojništvo', krejčov-ský: krejčovství 'šiviljstvo'. Končnica: -0 Zelo produktiven način tvorjenja. (kategorija: transpozicijska, besedotvorna vrsta: konverzija, besedotvorna podstava: glagolska brez osnovotvornega samoglasnika; sklanjatveni vzorec: HRAD) lov-it: lov 'lov' Alternacije končaja korena, kjer je vedno trdi soglasnik (korenski soglasnik pri d, t, n se sicer v glagolskih oblikah piše kot trdi, vendar ga izgovarjamo mehko zaradi sledečega i – glejte 1.6), so pogoste, npr. hon-it: hon 'lov', hod-it: hod 'met', plat-it: plat 'plača', let-ět: let 'polet', hovoř-it: hovor 'govor', běž-et: běh 'tek', kleč-et: klek 'poklek'. Pogoste so tudi premene predponskega ali korenskega samoglasnika, ki lahko spreme- ni kolikost – zaklád-at: základ 'osnova', získ-at: zisk 'dobiček', zakáz-at: zákaz 'prepoved', 81 Češka slovnica za bohemiste přistav-it: přístav 'pristanišče', utík-at: útěk 'beg', zapad-at: západ 'zahod' – ali kakovost: loup-it: lup 'kraja', zpív-at: zpěv 'petje', unés-t: únos 'ugrabitev', téc-t: tok 'tok'. Konverzija v samostalnike sklanjatvenega tipa STROJ je neproduktivna. Sem sodijo besede: napoj-it: nápoj 'napitek', rozvíj-et: rozvoj 'razvoj', prodáv-at: prodej 'prodaja', plak- at: pláč 'jok'. Končnice: -A, -Ě, -0 (kategorija: transpozicijska, besedotvorna vrsta: konverzija, besedotvorna podstava: glagolska osnova brez osnovotvornega samoglasnika, sklanjatveni vzorec: ŽENA, RŮŽE, PÍSEŇ/ KOST) Alternacije so pogoste tako v zadnjem soglasniku podstave kot tudi v korenu besede. Tvorjenje z dodajanjem končnice -a (sklanjatveni vzorec ŽENA) je zelo produktivno: han-ět: hana 'graja', touž-it: touha 'hrepenenje', rad-it: rada 'nasvet', utěš-it: útěcha 'tolaž- ba', jezd-it: jízda 'vožnja', chlub-it se: chlouba 'ponos'. V sodobni češčini sta neproduktivna načina tvorjenja s končnico -ě (sklanjatveni vzorec RŮŽE): chod-it: chůze 'hoja', koup-it: koupě 'nakup', př-ít se: pře 'spor' in s končnico -0 (sklanjatveni vzorec PÍSEŇ/KOST): mysl-it: mysl 'pamet, um', předpověd-ět: předpověď 'napoved', napln-it: náplň 'polnilo', lh-át: lež 'laž', řík-at: řeč 'govor'. !Pozor: Besede, ki jih uvrščamo med tvorjenke s končnico -0, v češkem besednem za- kladu sestavljajo veliko skupino. Večinoma se sklanjajo po vzorcu PÍSEŇ, vendar imajo zelo pogosto tudi nekatere oblike vzorca KOST oziroma dubletne sklanjatvene oblike po obeh vzorcih (glejte 4.3.2.3). Končnica: -Í (-NÍ/-TÍ) (kategorija: transpozicijska, besedotvorna vrsta: konverzija, besedotvorna podstava: glagolska osnova, trpni pretekli deležnik /glejte 4.7.2.1/; sklanjatveni vzorec: NÁMĚSTÍ) Formalno se večina teh besed tvori iz deležnika na - n/-t: ( volat) volán: volání 'klicanje', ( nosit) nošen: nošení 'nošenje', (péct) pečen: pečení 'pečenje', (učit) učen: učení 'učenje', (psát) psán: psaní 'pisanje', (oznámit) oznámen: oznámení 'naznanilo', (osvětlit) osvětlen: osvětlení 'razsvetljava', (říznout) říznut: říznutí 'vrez', (bít) bit: bití 'pretepanje', (kouřit) ko-uřen: kouření 'kajenje', (číst) čten: čtení 'branje'. !Pozor: Nekateri samostalniki so tvorjeni analogično, vendar iz nedoločniške osnove, s pomočjo -ní ali -tí: spá-t: spaní 'spanje', stárnou-t: stárnutí 'staranje', umě-t: umění 'umetnost'. Ta način tvorjenja je podoben tvorjenju slovenskega glagolnika na -nje/-tje. 82 Besedotvorje (slovotvorba) INAČENJSKA/MODIFIKACIJSKA KATEGORIJA 3.2.6 Ženska poimenovanja iz moških ( přechylování) ( -ka, -yně/-kyně, -ice, -ová) -KA (kategorija: modifikacijska, besedotvorna vrsta: priponska izpeljava, besedotvorna podstava: samostalniška; pomen: večpomenska pripona /tudi poimenovanja dejanj, rezultatov dejanj, orodij, nosilcev lastnosti/, sklanjatveni vzorec: ŽENA) Tvorijo se večinoma iz polne osnove tako iz primarnih oziroma netvorjenih samostalni- kov ( soused: soused-ka 'soseda', Rus: Rus-ka 'Rusinja') kot iz izpeljank moškega spola, ki se končajo s priponami -tel, -č, -ář/-ař, -íř, -an, -ent, -ant, -or, -er/-ér, -ák, -ik, -ista, -ec: nositel: nositel-ka 'dobitnica, nosilka', řidič: řidička 'voznica', rybář: rybář-ka 'ribička', lékař: lékař-ka 'zdravnica', malíř: malíř-ka 'slikarka', Evropan: Evropan-ka 'Evropejka', student: student-ka 'študentka', demonstrant: demonstrantka 'demonstrantka', redaktor: redaktorka 'urednica', dispečer: dispečerka 'dispečerka', režisér: režisérka 'režiserka'. Če se samostalnik moškega spola konča s pripono -ák ali -ik, prihaja do alternacije soglasnika k: tulák: tulačka 'potepinka', technik: technička. Če se samostalnik moškega spola konča s pripono -ista, končni a odpade: houslist-a: houslistka 'violinistka'. Če se samostalnik moškega spola konča s pripono -ec, se ženska oblika te besede tvori iz skrajšane osnove: cvičen-ec: cvičenka 'telovadka', Slovin-ec: Slovinka 'Slovenka'. !Pozor: Pri zgoraj navedenih primerih so zaradi celovitosti navedeni tudi primeri tvor- jenja ženskih poimenovanj iz moških tujk, katerih besedotvorna obrazila sicer niso češka, vendar se ženske oblike v celoti tvorijo s češkimi priponami. Gre za tujke, ki se končajo na: -ant (npr. demonstrant), -ent (npr. asistent), -or (npr. kontrolor), -ista (npr. separatista), -ér/- er (npr. masér, boxer). -YNĚ/-KYNĚ (kategorija: modifikacijska, besedotvorna vrsta: priponska izpeljava, besedotvorna podstava: samostalniška; pomen: enopomenska, sklanjatveni vzorec: RŮŽE) S to pripono se tvori žensko poimenovanje iz besed moškega spola, ki se končajo s pripono -0 (sem sodijo tudi tujke, ki se končajo s sklanjatveno končnico -a, tip kolega), -ce, -ec. Besedotvorna podstava je samostalnik moškega spola brez besedotvorne pripone: žák: žákyně 'učenka, dijakinja', koleg-a: kolegyně 'kolegica', soud-ce: soudkyně 'sodnica', porad-ce: poradkyně 'svetovalka', plav-ec: plavkyně 'plavalka', poslan-ec: poslankyně 'po-slanka'. 83 Češka slovnica za bohemiste -ICE (kategorija: modifikacijska, besedotvorna vrsta: priponska izpeljava, besedotvorna podstava: samostalniška; pomen: večpomenska pripona /tudi za dejanja/, sklanjatveni vzorec: RŮŽE) S to pripono se tvori žensko poimenovanje iz samostalnikov moškega spola, ki se končajo na -ík/-ník: mlad-ík: mladice 'mladenka' uprchl-ík: uprchlice 'begunka, ubežnica', odborn-ík: odbornice 'strokovnjakinja', děl-ník: dělnice 'delavka', obchod-ník: obchodnice 'trgovka'; pri živalih tudi iz poimenovanj z ničto besedotvorno pripono (- 0) – medvěd: medvědice 'med-vedka', slon: slonice 'slonica', lev: lvice 'levinja', tygr: tygřice 'tigrica' – ter tudi pri nekaterih pravljičnih likih: čaroděj: čarodějnice 'čarovnica'. -OVÁ (kategorija: modifikacijska, besedotvorna vrsta: priponska izpeljava, besedotvorna pod- stava: samostalniška; pomen: enopomenska, sklanjatveni vzorec: VRÁTNÁ oziroma mladá) Tako tvorimo oblike ženskega spola iz priimkov: Novák: Novák-ová, Zahradník: Za- hradníková, Pivec: Pivcová, Svobod-a: Svobod-ová, Fial-a: Fialová, Skočdopol-e: Skočdo-polová, Kníže: Knížetová, Allbright: Allbrightová, Palme: Palmeová, Petrescu: Petrescuová, Trulli: Trulliová, Pálfy: Pálfyová. !Pozor: Pri ženskih priimkih pridevniških oblik se uporabljajo trde ženske in moške oblike ( Černý: Černá, Nový: Nová, Zelený: Zelená), pri mehkih pridevnikih je lahko ženska oblika priimka enaka kot moška ( Krejčí, Kočí) ali se ji doda pripona - ová ( Krejčí: Krejč-ová, Kočí: Koč-ová). 3.2.7 Pomanjševalnice ( zdrobnělé názvy/deminutiva) ( -ek/-ík, -eček/-íček, -ka/-ečka, -ička, -ko/-átko/-ečko/-íčko) Pomanjševalnice označujejo manjše predmete, živali ali osebe. Izpeljujejo se s pomočjo pripon, ki se razlikujejo po slovničnem spolu besede. Pri besedah vseh spolov obstaja mo- žnost tvorjenja pomanjševalnic dveh stopenj. Prvo stopnjo izpeljemo iz nevtralne besede ( hoch: hošík 'fantek'), pomanjševalnico druge stopnje pa iz pomanjševalnice prve stopnje ( hošík: hošíček 'fantiček'). Vendar vse besede ne tvorijo obeh stopenj, nekatere imajo samo prvo ( mouk-a: moučka 'mokica'), druge pa samo drugo stopnjo ( židl-e: židlička 'stolček'). 84 Besedotvorje (slovotvorba) 3.2.7.1 Pomanjševalnice samostalnikov moškega spola ( zdrobněliny maskulin) -EK/-ÍK (kategorija: modifikacijska, besedotvorna vrsta: priponska izpeljava, besedotvorna podstava: samostalniška; pomen: enopomenska, sklanjatveni vzorec: HRAD) V češčini obstaja pomanjševalna pripona za samostalnik moškega spola v dveh gla- soslovnih oblikah, vendar ne moremo določiti nobenega pravila, po katerem sta ti obliki razporejeni. Pogostejša je pripona -ek ( sloup: sloupek 'stebriček'), pri kateri so zelo pogoste tudi alternacije podstave (samoglasnik v korenu se podaljša, soglasniki ch, k, h na koncu podstave pa se mehčajo v š, č, ž): vrch: vrš-ek 'hribček', kus: kous-ek 'košček', vlak: vláč-ek 'vlakec', roh: růž-ek 'vogalček', stůl: stol-ek 'mizica', pták: ptáček 'ptiček', dar-dárek 'darilce', sud: soudek 'sodček'. S pripono -ík se tvori manjše število pomanjševalnic: nos: nos-ík 'nosek', vůz: voz-ík 'voziček', pes: ps-ík 'psiček', les: les-ík 'gozdiček', hoch: hošík 'fantič(ek)', vítr: větřík 'vetr- ček'. !Pozor: Nekatere pomanjševalnice prve stopnje so glasoslovno podobne obliki pomanj- ševalnic druge stopnje (pripona je samo - ek): zajíc: zajíček 'zajček', hrnek: hrneček 'skodeli-ca', míč: míček 'žogica', člověk: človíček 'človeček'. -EČEK/-ÍČEK Priponi -eček/-íček sta dejansko podvojeni pomanjševalni priponi prve stopnje (- ek+- ek=- eček in -ík+- ek= íček) in tako tudi z njuno pomočjo tvorimo pomanjševalnice druge stopnje, katerih osnova je prvostopenjska pomanjševalnica, če obstaja: dům 'hiša' (1.st. domek): domeček, strom 'drevo' (1.st. stromek): stromeček, les 'gozd' (1.st. lesík): lesíček, pes 'pes' (1.st. psík) : psíček, dar 'darilo' (1.st. dárek): dáreček, list 'list' (1.st. lístek): lísteček, prst 'prst' (1.st. prstík): prstíček. Pomanjševalnice druge stopnje ne tvori beseda ořech 'oreh': oříšek ter besede, ki se v osnovni obliki (nevtralni), končajo s -k, -č, -c, npr.: vlak 'vlak', kluk 'fant', klíč 'ključ', palec 'palec' itn. Tvorjenje je pravilno, razen pri besedah: syn: synáček 'sinček' in tát-a: tatínek 'očka'. 3.2.7.2 Pomanjševalnice samostalnikov ženskega spola ( zdrobněliny feminin) -KA (kategorija: modifikacijska, besedotvorna vrsta: priponska izpeljava, besedotvorna podstava: samostalniška; večpomenska pripona /tvorjenje ženskih poimenovanj iz moških/, sklanjatveni vzorec: ŽENA) 85 Češka slovnica za bohemiste Pomanjševalnice prve stopnje samostalnikov ženskega spola tvorimo s pripono -ka, pri čemer prihaja do podobnih alternacij kot pri pomanjševalnicah besed moškega spola: stran-a 'stran' : stránka, ruk-a 'roka' : ručka, zahrad-a 'vrt' : zahrádka, knih-a 'knjiga' : knížka, mou- ch-a 'muha' : muška, noh-a 'noga' : nožka. -IČKA/-EČKA Priponi, s katerima se tvori druga stopnja pomanjševalnic. Največji del pomanjševal- nic druge stopnje se tvori prav s pripono -ička. Besedotvorna podstava je enaka kot pri pomanjševalnici prve stopnje (če ta obstaja): ruka 'roka' (1.st. ruč-ka): ručička, noha 'noga' (1.st. nož-ka): nožička, kráva 'krava' (1.st. krav-ka): kravička, včela 'čebela' (1.st. včel-ka): včelička, ryba 'riba' (1.st. ryb-ka): rybička, loď 'ladja' (1.st. loď-ka): lodička, myš 'miš' (1.st. myš-ka): myšička. Nekateri samostalniki tvorijo samo drugo stopnjo pomanjševalnic, ki pa ima pomen prvostopenjske (v slovenščini pri teh besedah manjšalne oblike pogosto sploh ne obstajajo): chodb-a 'hodnik': chodbička, prác-e 'delo': prácička, věc 'stvar': věcička, šavl-e 'sablja': šavlič- ka, form-a 'oblika/model': formička, kůln-a 'lopa': kůlnička, báseň 'pesem': básnička, knihovn-a 'knjižnica': knihovnička, vět-a 'stavek': větička, pěst 'pest': pěstička, barv-a 'barva': barvička, slz-a 'solza': slzička, růž-e 'vrtnica': růžička, tužk-a 'svinčnik': tužtička, lišk-a 'lisica': lištička. Nekaj redkih besed (pogosto gre za zastarele ali narečne oblike) tvori drugo manjšalno stopnjo s pripono -ečka: knih-a 'knjiga' (1.st. knížka): knížečka, stran-a 'stran' (1.st. stránka): stránečka. !Pozor: Nekatere oblike pomanjševalnic so izgubile svoj prvotni manjšalni pomen in dobile novega (to tvorjenje potem sodi v mutacijsko kategorijo): voda 'voda': vodka 'vodka', tuha 'grafit': tužka 'svinčnik'. 3.2.7.3 Pomanjševalnice samostalnikov srednjega spola ( zdrobněliny neuter) -KO (-átko) (kategorija: modifikacijska, besedotvorna vrsta: priponska izpeljava, besedotvorna podstava: samostalniška; pomen: enopomenska, sklanjatveni vzorec: MĚSTO) Alternacije zadnjega soglasnika podstave ( -k, -ch, -h), mlék-o 'mleko': mlíčko, ok-o 'oko': očko, břich-o 'trebuh': bříško, in tudi samoglasnikov v korenu so zelo pogoste: slov-o 'beseda': slůvko, dřev-o 'les': dřívko, ramen-o 'rama': ramínko, uch-o 'uho': ouško, okn-o 'okno': okénko, žebr-o 'rebro': žebírko, jádr-o 'jedro': jadérko. !Pozor: Nekatere besede sicer formalno tvorijo prvo stopnjo pomanjševalnic s pripono -ko, vendar nimajo pomena pomanjševanja: slunc-e 'sonce': slunko 'sonce'. 86 Besedotvorje (slovotvorba) -(Á)TKO Ta način tvorjenja je razvojno star in ga najdemo samo pri besedah: seda-dlo 'sedež': sedátko, zrca-dlo 'ogledalo': zrcátko (glejte 3.2.3.1). Produktiven je pri besedah, ki sodijo k vzorcu KUŘE in označujejo mladiče. Besedotvorno osnovo pomanjševalnic tvori množinska osnova: kuře 'piščanec' (Npl kuřat-a): kuřátko, děvče 'dekle' (Npl děvčat-a): děvčátko, zvíře 'žival' (Npl zvířat-a): zvířátko, holoubě 'golobič' (Npl holoubat-a): holoubátko, tele 'tele' (Npl telat-a): telátko, medvěd 'medved' (Npl medvěd-i): medvíďátko, štěně 'psiček' (Npl štěňat-a): štěňátko, dítě 'otrok' (Npl dět-i): děťátko. -ÍČKO/-EČKO Priponi (pogostejša je pripona - íčko), s katerima tvorimo drugo stopnjo pomanjševalnic samostalnikov srednjega spola iz prvostopenjskih pomanjševalnic, piv-o 'pivo' (1.st. pivko): pivíčko, zrno 'zrno' (1.st. zrnko): zrníčko, okno 'okno' (1.st. okénko): okénečko, izjemoma iz osnovnih (nevtralnih) oblik: slovo 'beseda' (1.st. slůvko): slovíčko. Veliko besed prvostopenjskih pomanjševalnic sploh ne tvori (vsi samostalniki vzorca NÁMĚSTÍ in večina po vzorcu MOŘE), zato pa imajo pomanjševalnice, tvorjene s priponama -íčko/-ečko, pomen pomanjševalnice prve stopnje: mas-o 'meso': masíčko, srd-ce 'srce': srdíčko, vej-ce 'jajce': vajíčko, kol-o 'kolo': kolečko, neb-e 'nebo': nebíčko, psan- í 'dopis': psaníčko. !Pozor: Tako kot pomanjševalnice obstaja tudi modifikacija pomena v nasprotno smer, tako imenovane večalnice ( zveličelé názvy/augmentativa), ki imajo ali pomen večje velikosti ali slabšalni pomen, vedno pa so ekspresivni izrazi, ki ne sodijo več v knjižni jezik. Najpogostejše pripone so: -ÁK (izpeljujemo iz samostalnikov moškega ali srednjega spola in ponavadi pogovornih ali neknjižnih oblik): chlap 'moški' : chlapák, stud-ent 'študent' : študák, šutr 'gramoz' : šutrák, aut-o 'avto' : auťák; -AN (izpeljujemo iz neživih samostalnikov moškega spola): zob-ák 'kljun' : zoban, nos 'nos' : nosan; -ISKO (izpeljujemo iz samostalnikov moškega, ženskega ali srednjega spola): pes 'pes' : psisko, čert 'hudič' : čertisko; skál-a 'skala' : skalisko; piv-o 'pivo' : pivisko; -IZNA (izpeljujemo iz samostalnikov ženskega spola): báb-a 'baba' : babizna. !Pozor: Tako kot v slovenščini tudi v češčini nekatere pomanjševalnice dobivajo poleg osnovnega manjšalnega pomena tudi nov, zelo opredeljen leksikalni pomen, ki ga ni vedno enostavno povezati z osnovno besedo, npr.: jazyk 'jezik': jazýček 'jeziček (na tehtnici)', ruka 'roka': ručička 'urni kazalec', stolice 'sedalo': stolička 'kočnik', závora 'zapornica': závorka 'oklepaj', čára 'črta': čárka 'vejica' ipd. 87 Češka slovnica za bohemiste 3.2.8 Poimenovanja mladičev ( názvy mláďat) Končnica: -Ě/-E (kategorija: modifikacijska/inačenjska, besedotvorna vrsta: konverzija, besedotvorna podsta-va: samostalniška; sklanjatveni vzorec: KUŘE) Poimenovanja mladičev se večinoma tvorijo iz poimenovanj živali, pri čemer se be- sedotvorni podstavi doda končnica - ě (po b, f, m, p, v, d, t, n) ali - e (po ostalih soglasnikih). Alternacije so pogoste: dobytek 'govedo': dobytče, holub 'golob': holoubě, hřebec 'žrebec': hříbě, had 'kača': hádě, krůt-a 'puran': krůtě, slon 'slon': slůně, kur 'kokoš, petelin': kuře, kozel 'kozel': kůzle, hus-a 'gos': house, pták 'ptič': ptáče, lvic-e 'levinja': lvíče, orlic-e 'orlica': orlíče. 3.2.9 Skupna imena ( názvy hromadné) ( -stvo/-tvo, -í/-oví) To so besede, ki označujejo skupino ali več predmetov iste vrste. -STVO/-TVO (kategorija: modifikacijska/inačenjska, besedotvorna vrsta: izpeljava, besedotvorna podsta-va: samostalniška; sklanjatveni vzorec: MĚSTO) Zelo produktiven tip tvorjenja, besede, izpeljane s to pripono, označujejo skupine lju- di, obyvatel: obyvatelstvo 'prebivalstvo', potom-ek: potomstvo 'potomstvo', příbuzn-ý: příbu-zenstvo 'sorodstvo', učitel: učitelstvo 'učiteljstvo', student: studentstvo 'študentje', redkeje tudi skupine živali ali neživih stvari: loď: loďstvo 'ladjevje', sval: svalstvo 'mišičev-je', hor-a: horstvo 'gorovje', šat-y: šatstvo 'oblačila', včel-a: včelstvo 'čebele'. Glasoslovna varianta te pripone - tvo se uporablja pri tvorjenju besed iz podstave, ki se konča na - k ali - c ( k se pri tem spremeni v c, samoglasnik pred njim pa se skrajša): letec: letectvo 'letalstvo', žák: žactvo 'šolarji', úředník: úřednictvo 'uradništvo'. -Í/-OVÍ (kategorija: modifikacijska/inačenjska, besedotvorna vrsta: konverzija/izpeljava, besedotvorna podstava: samostalniška; sklanjatveni vzorec: NÁMĚSTÍ) Besede, tvorjene s končnico -í, označujejo izključno skupine predmetov, najpogosteje skupine rastlin: kapraď: kapradí 'praprotje', rákos: rákosí 'trsje'. Alternacije podstave so zelo pogoste: dub: doubí 'hrastovje', borůvk-a: borůvčí 'borov-ničevje', dřev-o: dříví 'drva', uhel: uhlí 'premog', květ: kvítí 'cvetje'. S pripono -oví se tvorijo besede, ki označujejo tako skupine rastlin kot tudi predmetov: vrb-a: vrboví 'vrbovje', keř: křoví 'grmovje', habr: habroví 'gabrovje', strom: stromoví 88 Besedotvorje (slovotvorba) 'drevesje', krajk-a: krajkoví 'čipke', lan-o: lanoví 'vrvje', sloup: sloupoví 'stebrovje', placht-a: plachtoví 'jadrovje'. MUTACIJSKA KATEGORIJA 3.2.10 Samostalniki, tvorjeni s predponsko izpeljavo ( odvozování předponové) Predponska izpeljava je v tem poglavju posebej razložena, ker zadeva skoraj vse pomenske kategorije samostalnikov, in v vseh primerih imajo predpone enak pomen. Po izvoru jih lah- ko delimo na tako imenovane prave in neprave. Neprave predpone so tiste, ki v jeziku obstajajo tudi v obliki predlogov, npr. nad-, pod-, do-. Prave predpone so tiste, ki jih samostojno v jeziku ne najdemo. 3.2.10.1 Neprave predpone ( předpony nepravé) (kategorija: mutacijska, besedotvorna vrsta: predponska izpeljava, besedotvorna podstava: samostalniška) Neprave predpone so torej takšne, ki jih poznamo tudi kot predloge, in v vlogi predpon ponavadi ohranjajo pomen, ki ga imajo kot predlogi. Domače neprave predpone (in nekaj primerov izpeljank) v češčini: POD-: podtitul 'podnaslov', podskupina 'podskupina', podvečer 'predvečer', podporučík 'pod-poročnik'; PROTI-: protivítr 'nasprotni veter', protijed 'protistrup', protiklad 'nasprotje', protistrana 'nasprotna stran', protihráč 'nasprotnik'; NAD-: nadporučík 'nadporočnik', nadčlověk 'nadčlovek'; PŘED-: předsíň 'predsoba', předpokoj 'predsoba', předprodej 'predprodaja'; MEZI-: mezipatro 'medetaža', mezičlen 'vmesni člen', mezisoučet 'vmesni seštevek', mezičas 'vmesni čas'; MÍSTO-: místokrál 'namestnik kralja', místopředseda 'podpredsednik'; PŘES-: přesčas 'nadure', přespočet 'presežek'. !Pozor: Nekatere besede se tvorijo s pomočjo kombinirane predponsko-priponske izpelja- ve ali s predponsko-konverzijskim tvorjenjem. 89 Češka slovnica za bohemiste POD-: kolen-o: podkolenka 'dokolenka' (predponsko-priponska izp.), PŘED-: měst-o: předměstí 'predmestje' (predponsko-konverzijsko tv.). Pri kombiniranem tvorjenju se poleg že naštetih predpon pojavljajo še naslednje nepra- ve predpone (alternacije so pogoste): NA-: čel-o: náčelník 'poglavar' (predponsko-priponska izp.), ušn-í: náušnice 'uhan' (predponsko-priponska izp.), město: náměstí 'trg' (predponsko-konverzijsko tv.), břeh: nábřeží 'nabrežje' (predponsko-konverzijsko tv.); BEZ-: domov: bezdomovec 'brezdomec' (predponsko-priponska izp.), práv-o: bezpráví 'brez-pravje' (predponsko-konverzijsko tv.), vítr: bezvětří 'brezvetrje' (predponsko-konverzijsko tv.); O-: bok: obočí 'obrvi' (predponsko-konverzijsko tv.), kol-o: okolí 'okolje' (predponsko-konverzijsko tv.); PO-: hor-a: pohoří 'pogorje' (predponsko-konverzijsko tv.); PŘI-: zem: přízemí 'pritličje' (predponsko-konverzijsko tv.); SOU-: hvězd-a: souhvězdí 'ozvezdje' (predponsko-konverzijsko tv.). Nekatere neprave predpone so tujega izvora, vendar se pogosto dodajajo tudi domačim besedam: META-: metajazyk 'metajezik' , metafyzika 'metafizika' EX-: exkrál 'bivši kralj' , exmanžel 'bivši mož' , exprezident 'bivši predsednik' PRO-: proděkan 'prodekan' , prorektor 'prorektor' INFRA-: infrazářič 'infragrelec' , infrazvuk 'infrazvok' ULTRA-: ultrazvuk 'ultrazvok' , ultrapravičák 'ultradesničar' KONTRA-: kontrarozvědka 'kontraobveščevalna' , kontrašpionáž 'kontrašpijonaža' PSEUDO-: pseudoumění 'psevdoumetnost' 3.2.10.2 Prave predpone ( předpony pravé) S pravimi predponami (ne obstajajo v obliki predlogov) se v češčini ne tvorijo samostalniki z novim pomenom, ker se pomen samo modificira (inači), torej se na primer okrepi ali druga- če poudari pomen besede. Ta način tvorjenja je zelo produktiven, poznamo sledeče domače prave predpone: NE-: ta predpona zanika (oziroma izraža nasprotni) pomen osnovne besede: kuřák: nekuřák 'nekadilec', klid: neklid 'nemir', přítel: nepřítel 'sovražnik', chuť: nechuť 'odpor'; PRA-: ponavadi označuje stare pojave: bába: prabába 'prababica', vnuk: prapravnuk 'prapravnuk', člověk: pračlověk 'pračlovek', otec: praotec 'praoče', les: prales 'pragozd', jazyk: prajazyk 'prajezik'; 90 Besedotvorje (slovotvorba) PŘE-: označuje večjo mero: síla: přesila 'premoč', míra: přemíra 'prevelika mera'. PA-: označuje podobno stvar oziroma kopijo ali ponaredek (pogosto ima slabšalni prizvok): vzdělání: pavzdělání 'zelo slaba/neprava izobrazba', list: palist 'nepravi list', kobylka: pa-kobylka 'paličnjak'; SOU-: označuje skupnost: soujmenovec 'soimenjak', soutok 'sotočje', součást 'del'. 3.3 TVORBA PRIDEVNIKOV ( TVOŘENÍ PŘÍDAVNÝCH JMEN) Pridevniki se v češčini tvorijo z izpeljavo ( odvozování), konverzijo ( konverze) in zlaganjem ( skládání) ter s kombinacijo več besedotvornih postopkov iz samostalnikov, glagolov ali prislovov. Pri tem tvorjenju gre najpogosteje za spremembo pomena (mutacijo) oziroma predmeta poimenovanja (transformacijo). Poznamo pa tudi tvorjenje (izpeljavo) iz pridevnikov, pri kateri gre vedno za modifikacijo pomena (predvsem stopnjevanje, ki spreminja intenzivnost lastnosti, zanikanje s predpono ne-). Izpeljevanje pogosto spremljajo premene soglasnikov (npr. h–ž, t–ť idr. kniha–knižní, teta–tetin) in samoglasnikov (npr.: 0–e: stavba–stavební, slunce–sluneční). Da bi lahko lažje obravnavali in sistemizirali načine tvorjenja pridevnikov v češčini, jih bomo razvrstili v pet pomensko opredeljenih skupin: 1) svojilni pridevniki, 2) kakovo- stni pridevniki (po podobnosti), 3) pridevniki odnosa do snovi (izražajo odnos do predme- ta, mesta, snovi), 4) pridevniki, izpeljani iz prislovov, 5) pridevniki odnosa do dejanja, 6) stopnjevanje, 7) poudarjanje lastnosti. Sedmo skupino pa sestavljajo pridevniki, ki izražajo povečano ali znižano mero lastnosti. MUTACIJSKA KATEGORIJA 3.3.1 Svojilni pridevniki ( přídavná jména přivlastňovací) ( -ův, -in) Izražajo pripadnost k določenemu samostalniku, ki je podstava pridevnika. IZPELJAVA -ŮV, -IN (kategorija: mutacijska, besedotvorna vrsta: priponska izpeljava) Ti pridevniki se tradicionalno imenujejo svojilni oziroma individualno svojilni. Tvorijo se iz lastnih imen, poimenovanj oseb in poklicev. S pripono -ův se tvorijo pridevniki iz besed moškega spola: otec: otcův 'očetov', bratr: bratrův 'bratov', Jan: Janův 'Janov', Caesar: Caesarův 'Cezarjev', učitel: učitelův 'učiteljev', prodavač: prodavačův 'prodajalčev'. 91 Češka slovnica za bohemiste Pripona -in se doda k osnovi samostalnikov ženskega spola, alternacije konca podstave so pogoste: sestr-a: sestřin 'sestrin', dcer-a: dceřin 'hčerin', Dan-a: Danin 'Danin', lékařk-a: lékařčin 'zdravničin'. !Pozor: V posebnih primerih, če gre za personifikacijo živali (v bajkah, pravljicah), se tudi v češčini lahko tvorijo individualno svojilni pridevniki iz poimenovanj živali. V ostalih primerih se prisvajanje pri živalih označuje z obrazilom - í oziroma - ský. !Primerjava: Pripona -ův je ustreznica slovenske pripone -ov in se tudi enako uporablja. V nasprotju s slovenščino pa ima češčina samo obliko -ov (očetov), ne pa tudi -ev (cesar-jev). 3.3.2 Kakovostni pridevniki po podobnosti ( přídavná jména vyjadřující vlastnost podle podobnosti) ( -atý/-natý, -itý, -ivý, -ový, -ovaný, -ovitý) 3.3.2.1 Očitni znak ali prisotnost tistega, kar je v podstavi besede a) poimenovanje po izrazitem delu telesa: -ATÝ hlav-a: hlavatý 'glavat', ramen-o: ramenatý 'plečat', břich-o: břichatý 'trebušast', vlas-y: vlasatý 'lasat', vous-y: vousatý 'bradat', hrb: hrbatý 'grbast', nos: nosatý 'nosat', roh: rohatý 'rogat'; b) poimenovanje lastnosti po predmetu: -NATÝ skál-a: skalnatý 'skalnat', hor-y: hornatý 'gorat', hvězd-a: hvězdnatý 'zvezdnat'; -ITÝ: dřev-o: dřevitý 'lesnat', kámen: kamenitý 'kamnit', vlákn-o: vláknitý 'vlaknast', písek: písčitý 'peščen'; -IVÝ: blát-o: blátivý 'blaten', déšť: deštivý 'deževen', plíseň: plesnivý 'plesniv', oheň: oh-nivý 'ognjen'; c) poimenovanje, povezano z abstraktnimi samostalniki: bolest: bolestivý 'boleč', lítost: lítostivý 'sočuten', lest: lstivý 'zvit', pravd-a: pravdivý 'resničen'. 3.3.2.2 Poimenovanje lastnosti po podobnosti s stvarjo -OVÝ: barve: pomněnk-a 'spominčica': pomněnkový 'sinji', růž-e 'vrtnica' : růžový 'ro- žnat', fialk-a 'vijolica': fialkový 'vijoličen', chrp-a 'plavica' : chrpový 'svetlomoder', brčál 'zi-mzelen': brčálový 'temnozelen'; 92 Besedotvorje (slovotvorba) oblike: koul-e: kulový 'kroglast', válec: válcový 'valjast', čtverec: čtvercový 'kvadraten', ob-délník: obdélníkový 'pravokoten', trojúhelník: trojúhelníkový 'trikoten'; -OVANÝ: pomensko zelo omejen tip, ki se uporablja skoraj izključno samo pri izpeljankah iz tujk ( talent: talentovaný 'nadarjen', erud-ice: erudovaný 'izkušen/z znanjem', renom-é: renomovaný 'renomiran') in poimenovanj vzorcev blaga: kostk-a: kostkovaný 'karirast', květ: květovaný 'cvetličen', kár-o: károvaný 'karirast', puntík: puntíkovaný 'pikčast', pruh: pruhovaný 'črtast'; -OVITÝ: srdc-e: srdčitý/srdcovitý 'srčen', vejc-e: vejcovitý 'jajčast', válec: válcovitý 'valjast'. 3.3.3 Pridevniki odnosa do predmeta, mesta, snovi ( vztahová/relační přídavná jména) ( -ový, -ní, -ný, -ený/-ěný, -ský,- ovský, -ký, -cký, -ický, -í/ -čí, -cí) Izražajo lastnost, ki izvira iz odnosa do samostalnika, iz katerega je pridevnik izpeljan. To je lahko odnos do mesta ( místní vztah), školní 'šolski', knihovní 'knjižnični', ali do časa ( časový vztah), večerní 'večeren', zimní 'zimski', ali odnos, ki temelji na pripadnosti, srdeční 'srčni', automobilový 'avtomobilski'. Tvorimo jih s priponsko izpeljavo iz samostalniške podstave. -OVÝ Najproduktivnejša pripona te kategorije. Pridevniki se tvorijo iz poimenovanj vršilni- kov dejanja, nosilcev lastnosti, mest idr.: letadl-o: letadlový 'letalski', vlak: vlakový 'vlako-ven', brzd-a: brzdový 'zavoren', stroj: strojový 'strojen', roh: rohový 'koten', srpen: srpnový 'avgustovski', leden: lednový 'januarski', šatn-a: šatnový 'garderoben', sklad: skladový 'skladiščen', smrk: smrkový 'smrekov', salát: salátový 'solaten'. Velika skupina pridevnikov označuje snov, iz katere je nekaj narejeno: jablk-o: jablko-vý 'jabolčen', mas-o: masový 'mesen', žloutek: žloutkový 'rumenjakov', mramor: mramorový 'marmornat', dub: dubový 'hrastov', kov: kovový 'kovinski'. Izjemoma se osnova razširi: rajče (Npl: rajčat-a): rajčatový 'paradižnikov', září: záři-jový 'septembrski'. -NÍ Konkurenčna pripona k -ový, kar pomeni, da če obstaja pridevnik iz ene podstave s pripono - ový, ne obstaja s pripono -ní in nasprotno: jar-o: jarní 'spomladanski', lét-o: letní 'poleten', zim-a: zimní 'zimski', den: denní 'dneven', noc: noční 'nočen', kůž-e: kožní 'kožen', stavb-a: stavební 'gradben', těžb-a: těžební 'rudarski', slov-o: slovní 'beseden', loď: lodní 'la-dijski', populac-e: populační 'populacijski', inzerc-e: inzerční 'oglasen'. 93 Češka slovnica za bohemiste Iz samostalnikov, ki se končajo na -na, poklad-na: pokladní 'blagajniški', knihov-na: knihovní 'knjižnični', továr-na: tovární 'tovarniški', ali iz tujk na -um: muze-um: muzejní 'mu-zejski', studi-um: studijní 'študijski'. Iz samostalnikov na -ost: rychlost: rychlostní 'hitrosten', teplot-a: teplotní 'toploten', archív: archívní 'arhivski', infekc-e: infekční 'infekcijski', organizac-e: organizační 'organi-zacijski'. !Pozor: Pridevniki, prejeti iz tujega jezika, ponavadi prevzamejo pripono -ní (vzorec: jarní): rezistentní, konstantní, negativní, preventivní, komunikativní, aktuální, manuální. -NÝ Starejši način tvorjenja, ki je danes produktiven samo pri izpeljavi pridevnikov iz poime- novanj živil in snovi, oves: ovesný 'ovsen', vín-o: vinný 'vinski', jablk-o: jablečný 'jabolčen', mas-o: masný 'mesen', mlék-o: mléčný 'mlečen', uhl-í: uhelný 'premogov', želez-o: železný 'železen', stříbr-o: stříbrný 'srebrn', kámen: kamenný 'kamnit', ali iz zloženk: hláskoslov-í: hláskoslovný 'glasosloven', tvaroslov-í: tvaroslovný 'oblikosloven', přírodověd-a: přírodovědný 'naravosloven', dějepis: dějepisný 'zgodovinopisen'. V ostalih primerih gre za starejši način izpeljave pridevnikov iz samostalnikov (predvsem samostalnikov, ki označujejo dejanja, lastnosti, stanja): odpor: odporný 'odvraten', hnus: hnusný 'gnusen', chuť: chutný 'okusen', srdc-e: srdečný 'prisrčen', štěst-í: šťastný 'srečen', píl-e: pilný 'marljiv', zbytek: zbytečný 'odvečen', vět-a: větný 'stavčen', sloves-o: slovesný 'glagolski', rodin-a: rodinný 'družinski'. Pridevniki, ki se tvorijo iz glagolov, izražajo kakovost ali oceno, běž-et: běžný 'vsakdanji, običajen', odliš-it: odlišný 'različen', plat-it: platný 'veljaven', čin-it: činný 'dejaven', přiblíž- it: přibližný 'približen'; zelo redko se tvorijo tudi iz prislovov: zpět: zpětný 'vzvraten', včas: včasný 'pravočasen', občas: občasný 'občasen'. !Pozor: Iz nekaterih besed se lahko pridevnik izpelje tako s pripono -ný kot tudi -ní. Med takšnima pridevnikoma obstaja določena pomenska razlika, in sicer pridevniki na -ný preneseno ocenjujejo samostalnik, pridevniki na -ní pa označujejo neposreden odnos: náje-mný vrah 'najeti morilec' – nájemní smlouva 'najemna pogodba', srdeční sval 'srčna mišica' – srdečný pozdrav 'prisrčen pozdrav', zábavní podnik 'zabaviščni objekt' – zábavný člověk 'zabaven človek'. -ENÝ/-ĚNÝ S to pripono tvorimo predvsem pridevnike, ki označujejo snov, iz katere je narejen predmet: len: lněný 'lanen', bavln-a: bavlněný 'bombažen', olov-o: olověný 'svinčen', slám-a: slaměný 'slamnat', hlín-a: hliněný 'glinen', dřev-o: dřevěný 'lesen', měď: měděný 'bakren'. -SKÝ (-ovský, -ký, -cký, -ický) (kategorija: mutacijska, besedotvorna vrsta: priponska izpeljava) a) S to pripono tvorimo tako imenovane skupinske svojilne pridevnike, torej pridevnike, ki izražajo prisvajanje pri skupini oseb ali živali: bratr: bratrský 'bratski', řidič: řidičský 94 Besedotvorje (slovotvorba) 'vozniški', kůň: koňský 'konjski', mnich: mnišský 'meniški', žen-a: ženský 'ženski', vdov-a: vdovský 'vdovski', lid: lidský 'človeški'. Obrazilo -OVSKÝ se dodaja, če se podstava konča s skupino soglasnikov: soudc-e: soud- covský 'sodniški', otec: otcovský 'očetovski' ali pri nekaterih enozložnih podstavah: syn: synovský 'sinovski', žák: žákovský 'dijaški'. Različica -KÝ se dodaja podstavam, ki se končajo s -k ali -c, pri čemer se -k vedno spremeni v -c: právník: právnický 'pravniški', dělník: dělnický 'delavski', plavec: plavecký 'plavalski', lovec: lovecký 'lovski', gramatik-a: gramatický 'slovnični'. b) Druga skupina pridevnikov, tvorjenih na ta način, se nanaša na poimenovanja mest, lahko bi rekli, da je odnos tudi do neke mere svojilen ( pražský hrad 'praški grad' – pridevnik lahko razumemo tudi tako, da z njim mestu Pragi pripisujemo neki grad): čistírn-a: čistírenský 'čistilniški', poradn-a: poradenský 'svetovalniški', kavárn-a: kavárenský 'kavarniški', pivovar: pivovarský 'pivovarniški', Plzeň: plzeňský 'plzenski', Bratislav-a: bratislavský 'bratislavski', Itáli-e: italský 'italijanski', Haag: haagský 'ha- ški'. Alternacije zadevajo končaj podstave na -k, -h, -ch: Amerik-a: americký, Písek: písecký, Prah-a: pražský, Valach: valašský, Kongo: kongský ali konžský. Izjema je: Anglie: anglický. -CKÝ/-ICKÝ: ekonomi-e: ekonomický 'ekonomski', próza: prozaický 'prozen/prozai- čen', alkohol: alkoholický 'alkoholen'. KONVERZIJA Končnica: -Í (-cí/-čí) (kategorija: mutacijska, besedotvorna vrsta: konverzija) Svojilne pridevnike iz poimenovanj živali tvorimo s konverzijo s pripono -í (sln. -ji: kozji, pasji): holub: holubí 'golobji', pes: psí 'pasji', lev: lví 'levji', medvěd: medvědí 'medvedji', vlk: vlčí 'volčji', racek: racčí 'galebji', tygr: tygří 'tigrov', slepic-e: slepičí 'kokošji', lišk-a: liščí 'lisičji', krůt-a: krůtí 'puranji', mouch-a: muší 'mušji', kukačk-a: kukaččí 'kukavičji'. -CÍ/-ČÍ: S tema priponama tvorimo pridevnike iz poimenovanj mladičev: jehně: jehněčí 'jagnječji', tele: telecí 'telečji', kuře: kuřecí 'piščančji', prase: prasečí 'prašičji', kůzle: kůzlečí 'kozličji'. Manj produktivno je tvorjenje iz poimenovanj oseb, mitoloških in pravljičnih bitij: děvč-e: dívčí 'dekliški', bůh: boží 'božji', kníže: knížecí 'knežji', trpaslík: trpasličí 'škratji', obr: obří 'velikanski', drak: dračí 'zmajski', rusalk-a: rusalčí 'rusalkin'. 95 Češka slovnica za bohemiste 3.3.4 Pridevniki, izpeljani iz prislovov ( přídavná jména odvozená od příslovcí) Pridevnikov, izpeljanih iz prislovov, je v češčini razmeroma malo, ta način tvorjenja je neproduktiven. Tvorijo se iz prislovov kraja, časa ali načina tako, da se ali predpona ali končnica (bese-dnovrstna – slovnědruhová) prislova odstrani in se doda pridevniška pripona: -NÍ: dol-e: dolní 'spodnji', u-prostřed: prostřední 'srednji', v-před-u: přední 'sprednji', u-vnitř: vnitřní 'notranji', dnes: dnešní 'današnji', letos: letošní 'letošnji', rán-o: ranní 'jutranji', dopoledn-e: dopolední 'dopoldanski'. -ĚJŠÍ/-EJŠÍ: zítr-a: zítřejší 'jutrišnji', dol-e: dolejší 'spodnji', na-hoř-e: hořejší 'zgornji', vn-ě: vnější 'zunanji', zde: zdejší 'tukajšnji', tam: tamější 'tamkajšnji', na-proti: protější 'nasproten', vedle: vedlejší 'stranski'. -NÝ: zpět: zpětný 'vzvraten', včas: včasný 'pravočasen', občas: občasný 'občasen'. Odnosni pridevniki, tvorjeni s predponsko ali kombinirano izpeljavo Predponska izpeljava Pridevnike skoraj vseh pomenskih skupin lahko včasih tvorimo iz predložnih sklonov pridevnika ali samostalnika, ki izražajo okoliščino, ki se spremeni v lastnost. To tvorjenje je v češčini redko: MEZI-: mezi+národní: mezinárodní 'mednaroden', mezi+druhový: mezidruhový 'med-vrsten'; MIMO-: mimo+školní: mimoškolní 'zunajšolski', mimo+řádný: mimořádný 'izreden'; NAD- : nad+okenní: nadokenní 'nadokenski', nad+národní: nadnárodní 'nadnaroden'; PO-: po+vánoční: povánoční 'pobožičen'; POD-: pod+mořský: podmořský 'podmorski', pod+vědomý 'podzavesten'. Predponsko-priponska izpeljava BEZ-+-ný: bez citu: bezcitný 'brezčuten', bez dětí 'brez otrok': bezdětný, bez tíže: bez-tížný 'breztežen'; PO-+-ní: po ulic-i: pouliční 'pouličen', po zem-i: pozemní 'pozemeljski'; PROTI-+-ní/-ný: proti požáru: protipožární 'protipožaren', proti směru: protisměrný 'protismeren'; PŘED-+-ný: před válkou : předválečný 'predvojen'; PŘÍ-/PŘI-+-ní: při zemi: přízemní 'pritličen, pritlehen'; 96 Besedotvorje (slovotvorba) Predponska izpeljava, kombinirana s konverzijo BEZ-+-ý: bez masa: bezmasý 'brezmesen', bez listů: bezlistý 'brezlisten' , bez vody: be-zvodý 'brezvoden'. !Primerjava: Predponska izpeljava čeških pridevnikov je zelo podobna kot v slovenšči- ni. V češčini pa se pogosteje kot v slovenščini uporabljajo tudi sopomenske tuje predpone, ki se ponavadi kombinirajo z besedami tujega izvora, npr.: ante- (=před-) ante+datovaný: antedatovaný 'antedatiran'; anti- (=proti-) anti+komunistický: antikomunistický 'pro-tikomunističen'; sub- (=pod-) sub+Sahara: subsaharský 'subsaharski'; super- (=nad-) super+sonický: supersonický 'nadzvočen'; inter- (=mezi-) inter+nacionální: internacionální 'mednaroden'. 3.3.5 Pridevniki odnosa do dejanja ( přídavná jména vyjadřující vztah k ději) ( -cí, -telný, -vý/-avý/-lavý/-ivý/-livý/-nlivý, končnici: -í, -ý) IZPELJAVA (kategorija: mutacijska, besedotvorna vrsta: priponska izpeljava, besedotvorna podstava: glagolska nedoločniška z osnovotvornim samoglasnikom, ki je vedno kratek oziroma se krajša, vzorec: JARNÍ, MLADÝ) -CÍ S to pripono tvorimo pridevnike namena ( účelová adjektiva). Na videz so zelo podobni popridevljenim glagolom, v nasprotju z njimi pa ne izražajo pomena časa (to pomeni, da ne razlikujejo poteka dejanja glede na sedanjost, preteklost ali prihodnost). Večinoma se tvorijo iz nedovršnih glagolov: měři-t: měřicí 'merilen', psá-t: psací 'pisalen', čisti-t: čisticí 'čisti-len', prá-t: prací 'pralen', spá-t: spací 'spalen', hrá-t: hrací 'igralen', holi-t: holicí 'brivski', skláda-t: skládací 'zložljiv', seda-t: sedací 'sedalen'. -TELNÝ S to pripono se tvorijo pridevniki, ki označujejo pasivno zmožnost oziroma nezmo- žnost. Alternacije podstave so pogoste: ovláda-t: ovladatelný 'obvladljiv', odlouči-t: odlučitelný 'ločljiv', nezapomenou-t: nezapomenutelný 'nepozaben', obýva-t: obyvatelný 'primeren za bivanje', léči-t: léčitelný 'ozdravljiv', nedýcha-t: nedýchatelný 'ki se ga ne da dihati', neuvěři-t: neuvěřitelný 'neverjeten', pochopi-t: pochopitelný 'razumljiv'. Pri glagolih 1. in 3. razreda (glejte 4.7.6) se osnovotvorni samoglasnik vedno spremeni v -i, če osnovotvornega samoglasnika ni, se -i doda korenu: snés-t: snesitelný 'znosen', pře-moc-t: přemožitelný 'premagljiv', vidě-t: viditelný 'viden'. 97 Češka slovnica za bohemiste -VÝ Pridevniki, ki so izpeljani s pripono - vý, večinoma označujejo lastnosti, ki temeljijo na pogostih neaktualnih dejanjih osebka ( hravý, hádavý, usměvavý). Alternacije so pogoste: hrá-t si: hravý 'igriv', háda-t se: hádavý 'prepirljiv', usmíva-t se: usměvavý 'nasmejan', odmíta-t: odmítavý 'odklonilen', hrozi-t: hrozivý 'grozilen', stěho-va-t: stěhovavý 'selilen', hoř-e-t: hořlavý 'vnetljiv', cít-i-t: citlivý 'občutljiv', mlče-t: mlčenlivý 'molčečen', trva-t: trvanlivý 'trajen'. KONVERZIJA S konverzijo se v češčini tvorijo pridevniki iz glagolskih oblik (glejte 4.7.2.1) tako, da se obliki doda oblikotvorna končnica bodisi trde pridevniške sklanjatve -ý (vzorec: MLADÝ) bodisi mehke pridevniške sklanjatve -í (vzorec: JARNÍ). Končnica: -Ý a) Iz preteklega opisnega deležnika ( příčestí minulé činné) tvorimo popridevljene oblike (v slovenski slovnici se te oblike navajajo kot deležniki stanja). Pomensko so ti pridevniki sinonimni z aktivnimi glagolskimi pridevniki, ki označujejo predhodno dejanje (tip: -vší-), vendar so slogovno nezaznamovani. Tvorijo se iz dovršnih glagolov, najpogosteje predponskih. Če se tvorijo iz povratnega glagola, povratni morfem izgine (v nasprotju z oblikami tipa: -vší-): přijít (přišel): přišlý 'prispeli', rozkvést (rozkvetl): rozkvetlý 'razcvetel', jíst (jedl): jedlý 'užiten', uplynout (uplynul): uplynulý 'pretekel', zteplat (zteplal): zteplalý 'ogret', opozdit se (opozdil se): opozdilý 'pozen', opít se (opil se): opilý 'pijan'. !Pozor: Pri nekaterih popridevljenih preteklih opisnih deležnikih ni več jasna motivacija (ne prepoznamo več izvirnega glagola oziroma ga v določenem pomenu danes ne upora- bljamo več), npr. dokonalý 'dovršen', minulý 'pretekel' idr. b) Iz preteklega trpnega deležnika ( příčestí minulé trpné) se tvorijo popridevljene oblike – pridevniki. Tvorijo se tako iz dovršnih kot iz nedovršnih glagolov, enako kot v slovenščini: přinést (přinesen): přinesený 'prinesen', u/péct (u/pečen): u/pečený 's/ pečen', na/tisknout (na/tištěn): na/tištěný 'natisnjen/tiskan', po/krýt (po/kryt): po/krytý 'pokrit', roz/lít (roz/lit): roz/litý 'razlit', vypít (vypit): vypitý 'izpit', na/koupit (na/koupen): na/koupený 'kupljen', u/vařit (u/vařen): u/vařený 's/kuhan', u/smažit (u/smažen): u/smažený 'ocvrt', u/sušit (u/sušen): u/sušený 'po/sušen', u/dělat (u/dělán): u/dělaný 'narejen'. !Pozor: Pri glagolih 2. razreda je veliko dvojnic: vytisknout (vytištěn/vytisknut): vytištěný/ vytisknutý 'natisnjen', napadnout (napaden/napadnut): napadený/napadnutý 'napaden', roztrhnout (roztržen/roztrhnut): roztržený/roztrhnutý 'raztrgan', kar je povezano z duble-tno obliko trpnega deležnika (glejte 4.7.2.1). 98 Besedotvorje (slovotvorba) Končnica: -Í a) Iz sedanjega deležja (přechodník přítomný), oblike za ženski in srednji spol, z oblikotvorno/besedotvorno končnico -í tvorimo pridevnike, ki izražajo istočasnost dejanja (analogično slovenskemu deležniku na -č) in se vedno tvorijo iz nedovršnih glagolov: vézt (vezouc): vezoucí 'peljoč', jít (jdouc): jdoucí 'gredoč', téct (tekouc): tekoucí 'tekoč', brát (berouc): beroucí 'jemajoč', tisknout (tisknouc): tisknoucí 'tiskajoč', lyžovat (lyžujíc): lyžu-jící 'smučajoč', prosit (prosíc): prosící 'proseč', dávat (dávajíc): dávající 'dajajoč', sázet (sázejíc): sázející 'sadeč'. Nekateri od teh pridevnikov se posamostalijo: cestující 'potnik', pracující 'delavec' itn. b) Iz preteklega deležja ( přechodník minulý) s pomočjo končnice -í tvorimo pridevnike, ki označujejo predhodno dejanje (=dejanje, ki je potekalo pred časom, ki ga označuje povedek), in sicer samo iz dovršnih glagolov: udělat (udělavši): udělavší 'naredivši', poprosit (poprosivši): poprosivší 'poprosivši', přinést (přinesši): přinesší 'prinesši', přijít (přišed- ši): přišedší 'prišedši'. Teh besed ni mogoče posamostaliti. INAČENJSKA KATEGORIJA 3.3.6 Stopnjevanje ( stupňování) Inačenjska izpeljava je izpeljava (oziroma konverzija) iz pridevnikov, s katero se samo inači (modificira) pomen pridevnika tako, da se mera lastnosti poveča, zniža ali zanika. Izpeljanke tako izražajo različne stopnje mere lastnosti in se uporabljajo: a) v primerjavi z drugimi predmeti ali pojavi (=stopnjevanje); b) brez primerjave z drugimi (= absolutno). Pri prvi točki se na omejeno število načinov (stopnjevanje) izpeljujejo pridevniki iz neomejenega števila osnov (skoraj iz vseh pridevnikov), torej gre za pravilno, ustaljeno in sistemsko tvorjenje. V drugem primeru je besedotvornih načinov veliko več, vendar izpeljava ni mogoča iz vseh osnov, ne gre torej za sistemski način tvorjenja. Stopnjevanje ( stupňování) (kategorija: modifikacija, besedotvorna vrsta: priponska oziroma predponska izpeljava /izjemoma konverzija/, besedotvorna podstava: pridevniška, vzorec: jarní) Skoraj vsi pridevniki, razen svojilnih ( -ův, -in, -í) in izglagolskih ( -vší, -cí), v češčini tvorijo drugo in tretjo stopnjo. 99 Češka slovnica za bohemiste Druga stopnja – primernik ( druhý stupeň, komparativ) Pridevniki drugo stopnjo tvorijo s priponsko izpeljavo oziroma konverzijo. -EJŠÍ/-ĚJŠÍ To je osnovna in v sodobnem jeziku edina produktivna pripona pri tvorjenju druge stopnje pridevnikov. Alternacije (mehčanje) zadnjega soglasnika osnove so pravilne. Na ta način se tvori druga stopnja iz: a) pridevnikov, izpeljanih s pripono ali konverzijo: dokonalý 'dovršen': dokonalejší, zmrzlý 'zamrznjen/premražen': zmrzlejší, žádaný 'iskan, zahtevan': žádanější, drobný 'droben': drobnější, transparentní 'transparenten': transparentnější, bolestivý 'boleč': bolestivější, členitý 'razgiban': členitější, určitý 'določen': určitější; !Pozor: V slovenščini se iz podobno tvorjenih pridevnikov druga stopnja večinoma tvori analitično, torej s pomočjo besede bolj (bolj boleč, bolj dovršen ipd.). b) primarnih (neizpeljanih) pridevnikov, katerih podstava se konča s -l-, -s-, -z-, -v- ali soglasniško skupino: vesel-ý 'vesel': veselejší, bíl-ý 'bel': bělejší, ryz-í 'čist, pravi': ryzejší, nov-ý 'nov': novější, zdrav-ý 'zdrav': zdravější, divok-ý 'divji': divočejší, šťastn-ý 'vesel/srečen': šťastnější, chytr-ý 'bister/pameten': chytřejší, jasn-ý 'jasen': jasněj- ší, hodn-ý 'dober/priden': hodnější, přísn-ý 'strog': přísnější, krásn-ý 'lep': krásnější. -ŠÍ Ta način tvorjenja je v sodobni češčini povsem neproduktiven, torej novi primerniki na ta način ne nastajajo. V češčini pa obstaja skupina ustaljenih oblik druge stopnje prvotnih (neizpeljanih) pridevnikov, ki se končajo na -hý, -chý, -rý, -dý, -tý, -bý (kjer je to mogoče, se pojavlja alternacija zadnjega soglasnika osnove/mehčanje/): tuh-ý 'tog': tužší, tich-ý 'tih': tišší, ploch-ý 'ploščat, raven': plošší, such-ý 'suh': sušší, star-ý 'star': starší, mlad-ý 'mlad': mladší, tvrd-ý 'trd': tvrdší, slab-ý 'šibek': slabší, hrub-ý 'grob': hrubší, drah-ý 'drag': dražší, jednoduchý 'enostaven': jednodušší, čist-ý 'čist': čistší, prost-ý 'preprost' : prostší, tmav-ý 'temen': tmavší, chud-ý 'reven': chudší, hust-ý 'gost': hustší. !Pozor: snad-ný 'lahek': snazší/snadnější. Pri pridevnikih, ki se končajo na - ký, pred pripono -ší odpade -k-, če je korenski samoglasnik dolg, se skrajša: hlad-ký 'gladek': hladší, slad-ký 'sladek': sladší, prud-ký 'močan, sunkovit': prudší, krot-ký 'krotek': krotší, těž-ký 'težek': těžší, říd-ký 'redek': řidší, krát-ký 'kratek': kratší, blíz-ký 'bližnji': bližší, níz-ký 'nizek': nižší, úz-ký 'ozek': užší. Pri pridevnikih, ki se končajo s skupino -oký, pa odpade - ok- (enako kot v slovenšči-ni): vys-oký 'visok': vyšší, hlub-oký 'globok': hlubší, šir-oký 'širok': širší. Končnica: -Í To je zelo star in danes neproduktiven način tvorjenja druge stopnje pridevnikov. Tako se tvori primernik pri skupini primarnih pridevnikov na -ký s pomočjo konverzije v kombinaciji z alternacijo konca podstave: hezký 'lep': hezčí, lehký 'lahek, enostaven': lehčí, měkký 100 Besedotvorje (slovotvorba) 'mehek': měkčí, hebký 'voljen, rahel': hebčí, křehký 'krhek': křehčí, mělký 'plitek': mělčí, tenký 'tanek': tenčí, trpký 'trpek': trpčí. !Pozor: V pogovornem (neknjižnem) jeziku se pri pridevnikih vse pogosteje upora- bljajo oblike s pripono -ejší ( měkký: měkčejší namesto knjižnega měkčí 'mehkejši') in tudi v knjižnem jeziku pri nekaterih pridevnikih obstajajo dublete: hustý 'gost': hustší/ hustější, hrubý 'grob': hrubší/ hrubější. Tretja stopnja – presežnik ( třetí stupeň, superlativ) NEJ- Presežnik se tvori iz primernika s predponsko izpeljavo s predpono nej- ( nejlepší 'najboljši', nejhezčí 'najlepši', nejchytřejší 'najpametnejši' ipd.). Izraža, da ima predmet največjo mero določene lastnosti v primerjavi z drugimi predmeti iz iste skupine. Nepravilno stopnjevanje ( nepravidelné stupňování) V češčini obstaja nekaj pridevnikov, ki tvorijo drugo stopnjo nepravilno, torej iz druge- ga ali spremenjenega korena. Tretja stopnja pa se pravilno tvori iz druge: dobrý 'dober' – 2.st.: lepší 'boljši' – 3.st.: nejlepší 'najboljši'; špatný/zlý 'slab' – 2.st.: horší 'slabši' – 3.st.: nejhorší 'najslabši'; dlouhý 'dolg' – 2.st.: delší 'daljši' – 3.st.: nejdelší 'najdaljši'; velký 'velik' – 2.st.: větší 'večji' – 3.st.: největší 'največji'; malý 'majhen' – 2.st.: menší 'manjši' – 3.st.: nejmenší 'najmanjši'. 3.3.7 Poudarjanje lastnosti, čustveno obarvan pomen ( zdůraznění vlastnosti, expresívní význam) 3.3.7.1 Povečana mera lastnosti ( -ičký/-inký, -oučký/-ounký, -ánský) Pri tvorjenju besed z vsemi tipi pripon so pogoste alternacije podstave. Besedotvorna pod- stava je pridevniška brez osnovotvornega morfema (pri pridevnikih, ki se končajo na -ký, je podstava brez -ký). -OUČKÝ/-OUNKÝ Soglasniki d, t, n na koncu podstave se pred priponama -oučký in -ounký mehčajo v ď, ť, ň: leh-ký 'lahek': lehoučký/lehounký, tich-ý 'tih': tichoučký/tichounký, útl-ý 'tanek, suh': útloučký/útlounký, jemn-ý 'droben, fin': jemňoučký/jemňounký, kulat-ý 'okrogel': kulaťoučký/ kulaťounký, růžov-ý 'rožnat': růžovoučký/růžovounký, žlut-ý 'rumen': žluťoučký/žluťounký, 101 Češka slovnica za bohemiste hez-ký 'lep': hezoučký/hezounký, mil-ý 'prijazen, mil': miloučký/milounký, čist-ý 'čist': čisťo-učký/čisťounký, měk-ký 'mehek': měkoučký/měkounký, křeh-ký 'krhek': křehoučký/křehounký, hlad-ký 'gladek': hlaďounký/hlaďoučký, slad-ký 'sladek': slaďoučký/slaďounký, dobr-ý 'dober': dobroučký/dobrounký, such-ý 'suh': suchoučký/suchounký. Nekateri pridevniki tvorijo izpeljanke tega tipa tako z obraziloma –oučký/-ounký, kot tudi –ičký/inký: krát-ký 'kratek': kraťoučký/kraťounký, mlad-ý 'mlad': mlaďoučký/mlaďounký, ten-ký 'tanek': teňoučký/teňounký. -IČKÝ/-INKÝ mal-ý 'majhen': maličký/malinký, krát-ký 'kratek': kratičký/kratinký, mlad-ý 'mlad': mladičký/ mladinký, bled-ý 'bled': bledičký/bledinký; star-ý 'star': stařičký. -OULINKÝ/-OULIČKÝ Pripona, ki še dodatno poudari in čustveno obarva lastnost, izraženo s pridevnikom. Npr. leh-ký 'lahek': lehoulinký, jemn-ý 'fin, nežen': jemňoulinký, žlut-ý 'rumen': žluťoulinký, hez-ký 'lep': hezoulinký, měk-ký 'mehek': měkoulinký, křeh-ký 'krhek': křehoulinký, slad-ký 'sladek': slaďoulinký, mal-ý 'majhen' malilinký. -ÁNSKÝ: S to pripono tvorimo pridevnike, ki izražajo veliko mero določene lastnosti. Tvorjenje je omejeno na nekaj pridevniških osnov in izrazi so močno ekspresivni: širok-ý 'širok': širokánský, velik-ý 'velik': velikánský. S podvojenim ali potrojenim prvim zlogom pripone ( -anánský/ -ananánský) tvorimo še dodatno večalnico določene lastnosti: vysok-ý: vysokanánský, velik-ý: velikananánský. Glasoslovno pogojene so variante (glejte tudi 3.3.6.2): -itánský ( hroz-ný 'grozen': hrozi-tánský) ali -atánský ( dlouh-ý 'dolg': dlouhatánský). Predponska izpeljava Povečana mera lastnosti se izraža tudi z ekspresivnimi pridevniki, ki jih tvorimo s pred- ponama pra- in pře-. PRA- Ta predpona se dodaja pridevnikom, ki označujejo bolj negativno lastnost: hanebn-ý 'nesramen' : prahanebný 'zelo nesramen', podivný 'čuden': prapodivný 'zelo čuden', žádný 'noben': pražádný, bídný 'beden': prabídný 'zelo beden'. PŘE- Predpona pře- se pri tvorbi pridevnikov uporablja zelo redko (v nasprotju s sloven- ščino), samo pri besedah: krásný: překrásný 'prelep', nádherný: přenádherný 'prečudovit', bohatý: přebohatý 'prebogat'. !Primerjava: Slovenski pridevniki kot prehiter, prezgodnji, prepočasen se v češčini izra- žajo s pridevnikom in prislovom příliš: příliš rychlý, příliš časný, příliš pomalý. 102 Besedotvorje (slovotvorba) !Pozor: Češčina uporablja tudi nekatere tuje predpone, ki se ponavadi povezujejo s tuj- kami, vendar obstaja tudi nekaj primerov izpeljave iz domačih besed: hyper- ( hypermoderní, hyperkritický), ultra- ( ultramoderní, ultratajný), arci- ( arcičeský, arcikatolický). 3.3.7.2 Znižana mera lastnosti ( snížená míra vlastnosti) -AVÝ Ta končnica se uporablja pri poimenovanju barv: bíl-ý: bělavý 'belkast', šed-ý: šedavý 'sivkast', modr-ý: modravý 'modrikast'; izjemoma pri drugih pridevnikih: chor-ý: churavý 'bolehen'. Predponska izpeljava PA- Predpona izraža pomen nepravšnji: vědecký 'znanstveni': pavědecký, umělecký 'umetni- ški': paumělecký, literární 'književni': paliterární. PO- Pridevniki s to predpono izražajo »malo manj« določene lastnosti. Besedotvorna pod- stava je pridevnik druge stopnje: menší: pomenší 'malo manjši', slabší: poslabší 'malo šibkej- ši', lehčí: polehčí 'malo lažji'. NE- Pri pridevnikih je tvorjenje s predpono ne- zelo pogosto. Tvorjenke s to predpono iz kakovostnih pridevnikov pomenijo samo znižano stopnjo lastnosti: malý: nemalý 'ne pre-majhen, pa tudi velik ne', dobrý: nedobrý 'ne ravno okusen (o hrani)', dlouhý: nedlouhý 'ne ravno dolg', veselý: neveselý 'ne ravno vesel', pěkný: nepěkný 'ne ravno lep'. Ostale tvorjenke izražajo negacijo oziroma neobstoj prvine, izražene s pridevnikom odnosa do snovi ali dejanja (ti so najpogostejši): železný: neželezný 'nekovinski', slovinský: neslovinský 'neslovenski', pracující: nepracující 'tisti, ki ne dela', psaný: nepsaný 'nepisan', čitelný: nečitelný 'nečitljiv'. Predponsko-priponska izpeljava Tako tvorjene izpeljanke izražajo majhno količino lastnosti. NA-+-lý: žlut-ý: nažloutlý 'rumenkast', zrz-avý: nazrzlý 'rahlo rdečelas', slad-ký: na-sládlý 'rahlo sladek', trpk-ý: natrpklý 'rahlo trpek', kyselý: nakyslý 'rahlo skisan (o mleku)', vlh-ký: navlhlý 'navlažen', hluch-ý: nahluchlý 'naglušen'; ZA-+-lý: žlut-ý: zažloutlý 'porumenel', šed-ý: zašedlý 'posivel'; PŘI-+-lý/-ělý: hloup-ý: přihlouplý 'bebast', pitom-ý: připitomělý 'nekoliko neumen'; 103 Češka slovnica za bohemiste PO-+-lý: dlouh-ý: podlouhlý 'podolgovat', bled-ý: pobledlý 'pobledel', hub-ený: pohu-blý 'shujšan'. 3.4 TVORBA PRISLOVOV ( TVOŘENÍ PŘÍSLOVCÍ) V sodobni češčini se prislovi tvorijo s priponsko izpeljavo oziroma s konverzijo. Pri konver-ziji ( konverze) govorimo tudi o adverbializaciji. Redkejši način tvorjenja je sklapljanje ( spřahování), katerega rezultat so zloženi prislovi ( spřežky). V nekaterih primerih se pomenska kategorija spreminja, torej prihaja do mutacije pomena, če pa gre za izpeljavo iz pridevnikov, se pomen kot tak ne spreminja, zato govorimo samo o njegovi transpoziciji, ker se lastnost samostalnika, izražena s pridevnikom ( tmavá zeleň, slušné chování), izrazi s prislovom ob pridevniku ( tmavě zelená) in glagolu ( slušně se chovat). MUTACIJSKA KATEGORIJA 3.4.1 Prislovi iz samostalnikov ( příslovce odvozená od podstatných jmen) (kategorija: mutacijska, besedotvorna vrsta: konverzija, sklapljanje; besedotvorna podstava: samostalniška) Prislovi iz samostalnikov se v češčini tvorijo s konverzijo brez dodajanja končnic. Torej oblika formalno ostaja enaka kot pri samostalniku, raba pa je različna. Prislovi nastajajo iz nepredložnih oblik (to tvorjenje je v sodobni češčini neproduktivno) – iz imenovalnika: večer,-a m. 'večer': večer 'zvečer', ráno, -a n. 'jutro': ráno 'zjutraj', tma, -y f. 'mrak': tma 'temno'; ali iz orodnika: celek, -u m. 'celota': celkem 'skupaj, v celoti', kolo, -a n. 'kolo': kolem 'okrog, mimo', bok: bokem 'postrani', stran-a: stranou 'stran', čas: časem 'sčasoma', závěr: závěrem 'za konec', většin-a: většinou 'večinoma', práv-o: právem 'upravičeno' ipd. Tako so nastali tudi prislovi doma 'doma' – domů 'domov' ali dole 'spodaj' – dolů 'dol/ navzdol'. Prislovi lahko nastajajo tudi iz predložnih sklonov, kadar se predlog združi s samostalnikom v eno besedo – prislov. Besedotvorno gre za način sklapljanja, kar je v češčini še vedno produktivno tvorjenje: BEZ-: pochyb-a 'dvom': bezpochyby 'nedvomno'; DO-: hromad-a 'kup': dohromady 'skupaj', kol-o: dokola 'kar naprej', dnešek 'danes': 104 Besedotvorje (slovotvorba) dodneška 'do danes/do zdaj', nekonečn-o 'neskončno' : donekonečna 'v nedogled', slov-o 'beseda' : doslova 'dobesedno'; K-/KU-: večer 'večer' : kvečeru 'proti večeru', vůl-e 'volja' : kvůli 'zavoljo, zaradi'; NA-: hor-a 'gora': nahoře 'zgoraj'/ nahoru 'navzgor', hlas 'glas': nahlas 'glasno'; O-/OB-: čas 'čas': občas 'občasno', den 'dan' : obden 'vsak drugi dan', pravd-a 'resnica' : opravdu 'zares'; PO-: tm-a 'tema' : potmě 'v temi', taj 'skrivnost' : potají 'na skrivaj'; hromad-a 'kup' : pohromadě 'skupaj'; Z-: paměť 'spomin': zpaměti 'na pamet', počátek 'začetek': zpočátku 'najprej, na začet-ku', jar-o 'pomlad' : zjara 'spomladi', část 'del' : zčásti 'delno', pravidl-o 'pravilo' : zpravidla 'praviloma'. 3.4.2 Prislovi iz zaimkov ( příslovce odvozená od zájmen) (kategorija: mutacijska, besedotvorna vrsta: priponska sufiksacija, konverzija, sklapljanje oziroma kombinacija posameznih načinov tvorjenja; podstava: zaimenska). Danes je to tvorjenje neproduktivno, vendar lahko opažamo, da so nekateri prislovi izpeljani iz istega korena kot zaimki: ten 'ta': tu 'tukaj', tam 'tam', tudy 'tod', tehdy 'takrat/tedaj', tak 'tako', odtud 'odtod'; kdo 'kdo': kam 'kam', kudy 'kod', kdy 'kdaj', kde 'kje', odkud 'odkod'; onen 'oni': onam 'tjakaj'; jiný 'drugi': jinam 'drugam', jinudy 'drugod', jindy 'drugič', jinak 'drugače', jinde 'drugje', odjinud 'od drugod'; všechen 'ves': všude 'povsod'; mnohý 'mnogi/številni': mnohdy 'velikokrat'. 3.4.3 Prislovi iz glagolov ( příslovce odvozená od sloves) (kategorija: mutacija, besedotvorna vrsta: priponska izpeljava oziroma sklapljanje, besedotvorna podstava: glagolski koren) -KY Gre za neproduktiven način tvorjenja prislovov iz glagolske podstave: mlč-et: mlčky 'molče', plak-at: plačky 'jokaje'. 105 Češka slovnica za bohemiste -MO Na ta način je nastalo nekaj telovadnih terminov, ki označujejo način izvedbe posame- znih telesnih vaj: plav-at: plavmo 'plavaje', let-ět: letmo 'lete', rozkroč-it: rozkročmo 'raznožno', snož-it: snožmo 'sonožno'. TRANSPOZICIJSKA KATEGORIJA 3.4.4 Prislovi iz pridevnikov ( příslovce odvozená od přídavných jmen) Prislovi se tvorijo skoraj iz vseh pridevnikov, razen individualno svojilnih. Večina jih iz pridevnikov nastaja s konverzijo. Besedotvorna podstava je pridevnik brez osnovotvornega morfema (npr. pri pridevniku dobrý je osnovotvorni morfem -ý, torej je besedotvorna podstava pri tvorjenju prislova s konverzijo dobr-). Podstavi se doda besedotvorna končnica -e, -o ali -y. Izbira končnice je odvisna od podstave oziroma oblike pridevnika. Izjema je povsem neproduktivno tvorjenje s priponsko sufiksacijo: -KY (kategorija: transpozicijska, besedotvorna vrsta: priponska izpeljava, besedotvorna podstava: pridevniška brez osnovotvornega morfema). Z dodajanjem te pripone pridevniški podstavi tvorimo redke prislove, ki označujejo način premikanja, bos-ý: bosky 'z bosimi nogami', pěš-í: pěšky 'peš', ali duševno stanje: ne-vědom-ý: nevědomky 'nevede'. 3.4.4.1 Prislovi iz izpeljanih pridevnikov ( příslovce z odvozených přídavných jmen) Iz izpeljanih pridevnikov se prislovi tvorijo večinoma z besedotvorno končnico -e/-ě. Posebno skupino tvorijo prislovi, izpeljani s končnico -y iz pridevnikov, izpeljanih s priponami -ký, -cký, -ský. Končnica: -E/-Ě (kategorija: transpozicijska, besedotvorna vrsta: konverzija, besedotvorna podstava: pridev-niška brez osnovotvornega morfema) 106 Besedotvorje (slovotvorba) Pridevniki na -ý, -ný in vsi na -ní. Končnica -ě pri pridevnikih, ki se končajo na -ý, povzroča alternacijo. Prislove tvorimo: a) iz kakovostnih pridevnikov po podobnosti, ki se končajo z -atý/-natý, -itý, -ivý, -ový, -ovaný, -ovitý: ostražit-ý: ostražitě 'pozorno', vejčit-ý: vejčitě 'jajčasto', stupňovit-ý: stupňovitě 'postopno', žádostiv-ý: žádostivě 'pohlepno', vášniv-ý: vášnivě 'strastno', neduživ-ý: neduživě 'bolno/bolehno', bolestiv-ý: bolestivě 'boleče', citliv-ý: citlivě 'občutljivo', namáhav-ý: na-máhavě 'naporno', sněhov-ý: sněhově 'snežno'; b) iz odnosnih pridevnikov k predmetu, mestu ali snovi, ki se končajo z -ový, -ní, -ný, -ený/- ěný: strojov-ý: strojově 'strojno', únorov-ý: únorově 'februarsko', jarn-í: jarně 'pomladansko', slovn-í: slovně 'besedno', svátečn-í: svátečně 'praznično', negativn-í: negativně 'negativno', stříbrn-ý: stříbrně 'srebrno', odporn-ý: odporně 'odvratno', chutn-ý: chutně 'okusno', zpětn-ý: zpětně 'nazaj, vzvratno', přibližn-ý: přibližně 'približno', srdečn-ý: srdečně 'prisrčno'; c) iz odnosnih pridevnikov k dejanju, ki se končajo s -telný, -vý/-avý/-lavý, -ivý/-livý/-nlivý, -ný + končnica -í/-ý: neuvěřiteln-ý: neuvěřitelně 'neverjetno', viditeln-ý: viditelně 'vidno', snesiteln-ý: snesitel- ně 'znosno', pochopiteln-ý: pochopitelně 'razumljivo', usměvav-ý: usměvavě 'nasmejano', citliv-ý: citlivě 'občutljivo', neúprosn-ý: neúprosně 'neizprosno', přípustn-ý: přípustně 'dopustno', myln-ý: mylně 'zmotno', spisovn-ý: spisovně 'knjižno (o jeziku)', cestovn-í: cestovně 'potovalno', sportovn-í: sportovně 'športno', trestn-í: trestně 'kazensko', zral-ý: zrale 'zrelo'. !Pozor: Ponavadi se prislovi ne tvorijo iz pridevnikov, izpeljanih iz preteklega ter sedanjega deležja (tip: prišedší, jdoucí – glejte tudi 3.3.4). Potencialno se prislov iz teh pridevniških oblik lahko tvori z dodajanjem pripone -ně, dejansko pa se uporablja samo nekaj besed takšnega izvora: nepřejíc-í: nepřejícně 'nevoščljivo', vševědouc-í: vševědoucně 'vsevedno'. !Pozor: Izjemoma se prislovi iz nekaterih pridevnikov tvorijo s končnico -o poleg rednega tvorjenja s končnico -e/-ě. Ta tvorba je omejena na samo nekaj besed, sicer pa so te oblike zastarele. Njihova raba je enaka kot pri oblikah z -o iz neizpeljanih pridevnikov, torej se uporablja kot povedkovo določilo ( Je tu hlučno. 'Tu je hrupno.'). Primeri prislovov, ki se uporabljajo: hlučn-ý: hlučně/hlučno 'hrupno', větrn-ý: větrno 'vetrovno', mraziv-ý: mrazivě/ mrazivo 'mrzlo'. 107 Češka slovnica za bohemiste Končnica: -Y Ta način se uporablja pri tvorjenju prislovov iz popridevljenih samostalnikov, izpeljanih s priponami -ský/-cký, -ický, -ký, -ovský, ter iz glagolov, konvertiranih v pridevnike: společensk-ý: společensky 'družabno', bratrsk-ý: bratrsky 'bratsko', lékařsk-ý: lékařsky 'zdravniško', čertovsk-ý: čertovsky 'hudičevo', přátelsk-ý: přátelsky 'prijateljsko', mořsk-ý: mořsky 'morsko', šalamounsk-ý: šalamounsky 'salomonsko', diplomatick-ý: diplomaticky 'di-plomatsko', automatick-ý: automaticky 'avtomatsko', psychick-ý: psychicky 'psihično', historick-ý: historicky 'zgodovinsko', básnick-ý: básnicky 'pesniško', uměleck-ý: umělecky 'umetniško', leteck-ý: letecky 'letalsko', loveck-ý: lovecky 'lovsko', rusk-ý: rusky 'rusko', německ-ý: německy 'nemško'. 3.4.4.2 Prislovi iz neizpeljanih pridevnikov ( příslovce z neodvozených přídavných jmen) Iz neizpeljanih pridevnikov se prislovi tvorijo s končnico -e/-ě, v nekaterih primerih pa obstaja še druga oblika prislova, ki se tvori iz iste pridevniške podstave s končnico -o: Končnica: -E/-Ě Na ta način se tvorijo prislovi iz pridevnikov, ki označujejo a) telesno stanje ali vedenje: churav-ý: churavě 'bolehno', bystr-ý: bystře 'pametno', čil-ý: čile 'živahno', mil-ý: mile 'prijazno', spravedliv-ý: spravedlivě 'pravično', reáln-ý: reálně 'realno, dejansko', surov-ý: surově 'surovo', znamenit-ý: znamenitě 'imenitno', zl-ý: zle 'hu-dobno, slabo', dobr-ý: dobře 'dobro', slab-ý: slabě 'slabotno', piln-ý: pilně 'pridno', siln-ý: silně 'močno', kysel-ý: kysele 'kislo', sladk-ý: sladce 'sladko, osladno'; b) mero: četn-ý: četně 'pogosto', levn-ý: levně 'poceni', nesmírn-ý: nesmírně 'neizmerno', přesn-ý: přesně 'točno', pěkn-ý: pěkně 'lepo', velik-ý: velice 'zelo', zřejm-ý: zřejmě 'očitno', špatn-ý: špatně 'slabo', rychl-ý: rychle 'hitro'; c) se končajo na -í (mehki tip): posledn-í: posledně 'zadnjič', příšt-í: příště 'naslednjič', svěž-í: svěže 'sveže', ciz-í: cize 'tuje', všedn-í: všedně 'vsakdanje', stabiln-í: stabilně 'sta-bilno'. Končnici: -E/-Ě, -O Veliko čeških neizpeljanih pridevnikov tvori prislove z dvema končnicama -e/-ě ter -o, pri čemer se obliki razlikujeta po skladenjski vlogi. Samo prislovi na -o se uporabljajo kot del predikata, torej kot povedkovo določilo (povedkovnik), uporabljajo pa se tudi v vlogi prislovnega določila v osnovnem, neprenesenem pomenu (npr.: hluboko v moři 'globoko v 108 Besedotvorje (slovotvorba) morju'). Če je prislov v vlogi prislovnega določila v prenesenem pomenu, se uporablja oblika na -e/-ě (npr.: hluboce raněn 'globoko prizadet') (glejte 5.1.1.2 in 5.1.4.3): bíl-ý: bíle/bílo 'belo', modr-ý: modře/modro 'modro', pust-ý: pustě/pusto 'pusto', hlubok-ý: hluboce/hluboko, nízk-ý: nízce/nízko 'nizko', mělk-ý: mělce/mělko 'plitvo', vysok-ý: vysoce/ vysoko 'visoko', dlouh-ý: dlouze/dlouho 'dolgo', dalek-ý: dalece/daleko 'daleč', blízk-ý: blíz- ce/blízko 'blizu', krásn-ý: krásně/krásno 'lepo', oškliv-ý: ošklivě/ošklivo 'grdo', hořk-ý: hořce/ hořko 'grenko', těžk-ý: těžce/těžko 'težko', lehk-ý: lehce/lehko 'lahko', smutn-ý: smutně/smutno 'žalostno', těsn-ý: těsně/těsno 'tesno', úzk-ý: úzce/úzko 'ozko', širok-ý: široce/široko 'široko', tepl-ý: teple/teplo 'toplo', chladn-ý: chladně/chladno 'mrzlo', studen-ý: studeně/stude-no 'mrzlo', tich-ý: tiše/ticho 'tiho', such-ý: suše/sucho 'suho', mokr-ý: mokře/mokro 'mokro', čist-ý: čistě/čisto 'čisto', pln-ý: plně/plno 'polno'. !Pozor: Iz pridevnikov častý, dávný in snadný se tvori prislov le s končnico -o: čast-ý: často 'pogosto', dávn-ý: dávno 'zdavnaj', snadn-ý: snadno 'lahko'. Izjema pa je tudi pridevnik hezký, iz katerega se prislov tvori samo s končnico -y: hezk-ý: hezky 'lepo'. 3.4.4.3 Prislovi iz predložnih sklonov pridevnikov ( příslovce od přídavných jmen v předložkovém pádu) (besedotvorna vrsta: predponska izpeljava s konverzijo) Te tvorjenke ohranjajo pomen pridevnika, podstava je pridevniška in se ji doda obrazilo -o, -ě, -u ali -a ter neprava predpona: Do-+-a: lev-ý: doleva '(v) levo', prav-ý: doprava '(v) desno', cel-ý: docela 'dokaj', ne-dávn-ý: donedávna 'do nedavnega'; Na-+-o/-ě/-u: lev-ý: nalevo 'na levi, levo', prav-ý: napravo 'na desni, desno', trval-ý: natrvalo 'trajno', živ-ý: naživu '(biti) pri življenju', drobn-ý: nadrobno 'na drobno', krátk-ý: nakrátko 'na kratko'; Po-+-u: mal-ý: pomalu 'počasi', slep-ý: poslepu 'na slepo', tich-ý: potichu 'tiho'. INAČENJSKA KATEGORIJA 3.4.5 Stopnjevanje ( stupňování) (kategorija: modifikacijska, besedotvorna vrsta: priponska oziroma predponska izpeljava, besedotvorna podstava: prislov brez besedotvorne končnice) 109 Češka slovnica za bohemiste Stopnjujemo samo prislove, izpeljane iz pridevnikov, torej prislovov, izpeljanih iz sa- mostalnikov ( večer 'zvečer', doslova 'dobesedno', zpaměti 'na pamet'), zaimkov ( tudy 'tod', jindy 'drugič', zde 'tukaj'), števnikov ( dvakrát 'dvakrat', trojmo 'trojno') ter glagolov ( letmo 'bežno', mlčky 'molče') ne stopnjujemo. Primernik ali drugo stopnjo ( druhý stupeň, komparativ) prislovi tvorijo s priponsko izpeljavo: -EJI/-ĚJI To je osnovna in v sodobnem jeziku edina produktivna pripona pri tvorjenju druge stopnje prislovov. slab-ě 'rahlo': slaběji, zřejm-ě 'očitno': zřejměji, pěkně 'lepo': pěkněji, moudř-e 'modro, pametno': moudřeji, vesele 'veselo': veseleji, rychl-e 'hitro': rychleji, kysel-e 'kislo': kyseleji, piln-ě 'pridno/marljivo': pilněji, siln-ě 'močno': silněji, ciz-e 'tuje': cizeji, nervózn-ě 'živčno': nervózněji, pomal-u 'počasi': pomaleji. Alternacije (mehčanje) zadnjega soglasnika podstave so pravilne in pogoste: bíl-e 'belo': běleji, lehc-e 'lahko': lehčeji, lidsk-y 'človeško': lidštěji, vědeck-y 'znanstveno': věděčtěji, praktick-y 'praktično': praktičtěji, hořc-e 'grenko': hořčeji, snadn-o 'lahko/enostavno' snadněji. !Pozor: V češčini se prislov najpogosteje stopnjuje s priponami, v nasprotju s sloven- ščino, kjer je običajno tudi opisno stopnjevanje z bolj (v češčini se skoraj ne uporablja): zřejměji 'očitneje/bolj očitno', kyseleji 'bolj kislo', silněji 'močneje/bolj močno', nervózněnji 'bolj živčno'). Končnica: -E Nekaj prislovov se stopnjuje s konverzijo, pri čemer so izrazite alternacije v podstavi, obvezno se podaljšujejo vsi samoglasniki podstave. Pri prislovih, ki se končajo z -ouho, -ko, -eko ali -oko, se ta skupina nadomesti s konč- nico -e: dl-ouho/dl-ouze 'dolgo': déle, vys-oko 'visoko': výš(e), dal-eko 'daleč': dál(e), šir-oko 'široko': šíře, blíz-ko 'blizu': blíž(e), níz-ko 'nizko': níž(e). Končnica se dodaja namesto besedotvorne končnice prislova: draze/draho 'drago': dráž(e). Presežnik ali tretja stopnja ( třetí stupeň, superlativ) NEJ- Presežnik se tvori iz primernika z izpeljavo s predpono nej- ( nejlépe 'najbolje', nejdále 'najdlje', nejchytřeji 'najpametneje' ipd.) in izraža, da ima dejanje največjo mero določene lastnosti v primerjavi z drugimi predmeti iz iste skupine. 110 Besedotvorje (slovotvorba) Nepravilno stopnjevanje ( nepravidelné stupňování) V češčini obstaja nekaj prislovov, ki drugo stopnjo tvorijo nepravilno, torej iz drugega ali spremenjenega korena (večinoma gre za prislove, tvorjene iz pridevnikov z nepravilnim stopnjevanjem – glejte 3.3.5). Tretja stopnja pa se pravilno tvori iz druge: dobře 'dobro' – 2.st.: lépe 'bolje' – 3. st.: nejlépe 'najbolje'; špatně/zle 'slabo' – 2.st.: hůře 'slabše' – 3.st.: nejhůře 'najslabše'; brzy 'zgodaj, kmalu' – 2.st.: dříve 'prej' – 3.st: nejdříve 'najprej'; hodně/mnoho 'veliko' – 2.st.: víc(e) 'več' – 3.st.: nejvíc(e) 'največ'; málo 'malo' – 2.st.: méně 'manj' – 3.st.: nejméně 'najmanj'. 3.4.6 Poudarjanje lastnosti, čustveno obarvan pomen ( zdůraznění vlastnosti, expresívní význam) Podobno kot pri pridevnikih (glejte 3.3.7.1 in 3.3.7.2) lahko tvorimo oblike, ki imajo po- men mere določene lastnosti oziroma izražajo čustveno obarvanost. Te oblike nastajajo iz prislovov z dodajanjem medpone (interfix) -oučk-/-ounk-. Če se prislov konča na pripono -e, prihaja do alternacij v medponi, tako da je končna oblika -oučc-/-ounc-. Pogoste so tudi alternacije v podstavi: -OUČK-/-OUNK- Tepl-o: teploučko/teplounko 'zelo prijetno toplo', pomal-u: pomaloučku/pomalounku 'lepo počasi, zelo počasi', hezk-y: hezoučky/hezounky 'zelo lepo, prijetno', hloup-ě: hloupou- čce 'dokaj neumno', skromn-ě: skromňoučce 'zelo skromno', mil-e: miloučce 'zelo prijazno', měkc-e: měkoučce/měkounce 'mehko, lahkotno', blízk-o: blizoučko/blizounko 'zelo zelo blizu', nízk-o: nizoučko/nizounko 'čisto spodaj (čustveno obarvano)', čist-o: čisťoučko/čisťounko 'zelo zelo čisto', sladc-e: slaďoučce/slaďounce 'zelo sladko', tiš-e: tichoučce/tichounce 'čisto potiho'. Predponska izpeljava Pře-: převelice, překrásně Velice in krásně sta v češčini edina dva prislova, iz katerih se tvorita izpeljanki na ta način. V nasprotju s slovenščino se iz ostalih prislovov na ta način izpeljanke ne tvorijo – ta pomen se izraža z besedo příliš, ki se doda prislovu: příliš blízko 'preblizu', příliš draho 'predrago', příliš pozdě 'prepozno', příliš brzy 'prezgodaj', příliš pomalu 'prepočasi', příliš mnoho 'preveč' itn. To zadeva prislove, izpeljane iz pridevnikov z isto predpono (glejte 3.3.7.1). 111 Češka slovnica za bohemiste NE-: Tvorjenke s predpono ne- pri prislovih, nastalih iz kakovostnih pridevnikov, analogično pomenijo (primerjajte 3.3.7.2) tudi samo znižano stopnjo lastnosti: málo: nemálo 'ne premalo, pa tudi preveč ne', dobře: nedobře 'ne ravno dobro', dlouho: nedlouho 'ne ravno dolgo', vesele: nevesele 'ne preveč veselo', pěkně: nepěkně 'ne ravno lepo', daleko: nedaleko 'ne predaleč'. Ostale tvorjenke izražajo negacijo oziroma neobstoj prvine, izražene s prislovom: čitelně: nečitelně 'nečitljivo', příjemně: nepříjemně 'neprijetno', vědecky: nevědecky 'neznan-stveno', lidsky: nelidsky 'nečloveško'. NĚ-: kde: někde 'nekje', kam: někam 'nekam', kdy: někdy 'nekdaj', jak: nějak 'nekako'; NI-: kde: nikde 'nikjer', kam: nikam 'nikamor', kdy: nikdy 'nikoli', jak: nijak 'nikakor'; PO-: smutně: posmutně 'malce otožno', zvolna: pozvolna 'počasi, ampak ne preveč', blíž(e): poblíž(e) 'blizu, ampak ne preveč'; Zlaganje in sklapljanje Málo-: kde: málokde 'redkokje', kam: málokam 'redkokam', kdy: málokdy 'redkokdaj'; Leda-/lec-: kde: ledakde/leckde 'marsikje', kdy: ledakdy/leckdy 'marsikdaj', jak: ledajak/le-cjak 'marsikako'. -si: kde: kdesi 'nekje', kam: kamsi 'nekam', kdy: kdysi 'nekoč', jak: jaksi 'nekako'; -koli: kde: kdekoli 'kjerkoli', kam: kamkoli 'kamorkoli', kdy: kdykoli 'kadarkoli', jak: jakkoli 'kakorkoli'. 3.5 TVORBA GLAGOLOV ( TVOŘENÍ SLOVES) Izpeljava glagolov se v češčini razlikuje od izpeljave npr. samostalnikov in pridevnikov v tem, da ni mogoče opredeliti leksikalni pomen pripone. Glagoli se namreč tvorijo tako, da se besedotvorni podstavi doda tako imenovana osnovotvorna pripona ( kmenotvorná přípona), ki določa predvsem spregatveni tip glagola (glejte 4.7.2), njegovega pomena pa posebej ne opredeljuje. Glagole v besedotvorju razvrščamo predvsem po pomenu besedotvorne podsta- ve. Produktivne osnovotvorne pripone so -ova-, -a-, -i-, -e-, -nou-, ki se jim v nedoločniku dodaja nedoločniška končnica - t. Sicer pa se glagoli najpogosteje tvorijo s predponsko izpeljavo. 112 Besedotvorje (slovotvorba) MUTACIJSKA KATEGORIJA 3.5.1 Glagoli iz samostalnikov (slovesa odvozená od podstatných jmen) (-ovat, -it, -ět/-at) Glagoli se iz samostalnikov tvorijo ali s priponsko izpeljavo ali s kombinirano predponsko-priponsko izpeljavo, ko se hkrati dodajata predpona in pripona. Produktivno je tvorjenje s priponama -it in -ovat, tvorjenje glagolov iz samostalnikov s pripono -ět/-at je neproduktivno. (kategorija: mutacijska, besedotvorna vrsta: priponska oziroma predponsko-priponska izpe- ljava, besedotvorna podstava: samostalniška) -OVAT S to pripono večinoma tvorimo glagole iz poimenovanj predmetov, redkeje iz poime- novanj oseb: a) iz poimenovanj vršilnikov dejanj: bič: bičovat 'bičati', buben: bubnovat 'bobnati', šroub: šroubovat 'izvijati', háček: háčkovat 'kvačkati', telefon: telefonovat 'telefonirati', beton: betonovat 'betonirati', sklad: skladovat 'skladiščiti', stan: stanovat 'šotoriti', cukr: cukrovat 'sladkati', lak: lakovat 'lakirati', motiv: motivovat 'motivirati', odpor: odporovat 'nasproto-vati', kousek: kouskovat 'kosati', gum-a: gumovat 'radirati', pil-a: pilovat 'žagati', sprch-a: sprchovat 'prhati', form-a: formovat 'formirati', potřeb-a: potřebovat 'potrebovati', lyž-e: lyžovat 'smučati', sáňk-y: sáňkovat 'sankati', kormidl-o: kormidlovat 'krmiliti', vesl-o: ve-slovat 'veslati'; b) iz poimenovanj oseb in živih bitij: pán: panovat 'gospodariti/vladati', král: kralovat 'kra-ljevati', host: hostovat 'gostovati', prorok: prorokovat 'prerokovati', soudc-e: soudcovat 'soditi', parazit: parazitovat 'zajedati'. -IT Zaradi sprednjega samoglasnika ( i) v priponi so pogoste alternacije (mehčanja) v podstavi. S to pripono tvorimo predvsem glagole iz poimenovanj: a) oseb, pogosto vršilcev dejanja: blázen: bláznit 'noreti', hospodář: hospodařit 'gospodariti/gospodinjiti', houbař: houbařit 'gobariti', včelař: včelařit 'čebelariti', zahradník: zahradničit 'vrtnariti', soupeř: soupeřit 'tekmovati', soused: sousedit 'mejiti', sluh-a: sloužit 'služiti', druh: družit se 'prijateljevati', vězeň: věznit 'zapreti (v zapor)'; b) predmetov, stanj: vítr: větřit 'vohati (pri živalih)', zvon: zvonit 'zvoniti', roj: rojit se 'rojiti', kadeř: kadeřit 'kodrati', díl: dělit 'deliti', čtvrt: čtvrtit 'deliti na četrtine', sníh: sněžit 'sne- žiti', lék: léčit 'zdraviti', vděk: vděčit 'biti hvaležen', souhlas: souhlasit 'soglašati', vln-a: 113 Češka slovnica za bohemiste vlnit se 'valovati', vrstv-a: vrstvit 'zlagati v plasti', touh-a: toužit 'hrepeneti', váh-a: vážit 'tehtati', žízeň: žíznit 'žejati', brusl-e: bruslit 'drsati', zrcadl-o: zrcadlit 'zrcaliti', sídl-o: sídlit 'imeti sedež (naslov)', hnízd-o: hnízdit 'gnezditi'. -ĚT, -AT S tema priponama se tvorijo glagoli iz samostalnikov le izjemoma, npr.: rozum: rozumět 'razumeti', slz-a: slzet 'solziti/jokati', cval: cválat 'galopirati'. Predponsko-priponska izpeljava Na ta način (torej tako, da se samostalniški podstavi dodata hkrati predpona in pripona) se tvori le malo glagolov s pomenom a) smeri stran od nečesa ali odvzema od celote: OD-+-it: les: odlesnit 'izkrčiti gozd', hmyz: odhmyzit 'znebiti se mrčesa', vod-a: odvodnit 'odvodnjavati', vzduch: odvzdušnit 'odzračiti'; OD-+-ovat: peck-a:odpeckovat 'odstraniti peške'; b) smeri k nečemu: U-+-it: míst-o: umístit 'namestiti, umestiti', sklad: uskladnit 'uskladiščiti', zem: uzemnit 'ozemljiti'; c) smeri iz nečesa, od nekod: VY-+-it: kolej: vykolejit 'iztiriti', loď: vylodit 'izkrcati', lid-é: vylidnit 'razseliti, evakuira-ti'. 3.5.2 Glagoli iz pridevnikov (slovesa odvozená od přídavných jmen) (-ět, -nout, -it, -at) Zelo produktivna je izpeljava glagolov iz pridevnikov s priponama - ět in - nout, tvorjenje s priponama -it in -at je neproduktivno. (kategorija: mutacijska, besedotvorna vrsta: priponska oziroma predponsko-priponska izpe- ljava, besedotvorna podstava: pridevniška) -ET/-ĚT S to pripono se tvorijo glagoli predvsem iz pridevnikov, izpeljanih s priponami -atý, -ovatý, -vý, -ný in njihovimi različicami: kudrnat-ý: kudrnatět 'postajati kodrast', plesniv-ý: plesnivět 'plesneti', vápenat-ý: vápenatět 'apneti', kamen-ný: kamenět 'kameneti', děrav-ý: děravět 'postajati luknjast', červiv-ý: červivět 'črvaveti', choulostiv-ý: choulostivět 'postajati občutljiv', leniv-ý: lenivět 'postajati len', šediv-ý: šedivět 'siveti', fialov-ý: fialovět 'postajati vijoličen', růžov-ý: růžovět 'postajati rožnat', bujn-ý: bujnět 'bohotiti se', jasn-ý: jasnět 'postajati jasen', mužn-ý: mužnět 'postajati bolj možat', hladov-ý: hladovět 'stradati'; 114 Besedotvorje (slovotvorba) -NOUT bled-ý: blednout 'bledeti', hloup-ý: hloupnout 'poneumljati se', hořk-ý: hořknout 'grene-ti', těžk-ý: těžknout 'postajati težek', tmav-ý: tmavnout 'temneti', chladn-ý: chladnout 'ohlajati se', huben-ý: hubnout 'hujšati', such-ý: schnout 'sušiti se, hirati', mlad-ý: mládnout 'pomlaje-vati se', star-ý: stárnout 'starati se', zlat-ý: zlátnout 'postajati zlat', hust-ý: houstnout 'zgoščati se', vlh-ký: vlhnout 'vlažiti se', slad-ký: sládnout 'postajati sladek', říd-ký: řídnout 'redčiti se'; -IT S to pripono so večinoma izpeljani glagoli iz netvorjenih pridevnikov. Danes ta način tvorjenja ni produktiven. Prihaja do številnih alternacij v podstavi: vesel-ý: veselit se 'zabavati se', teskn-ý: tesknit 'biti žalosten', divok-ý: divočit 'divjati', čist-ý: čistit 'čistiti', křiv-ý: křivit 'ukrivljati', ostr-ý: ostřit 'ostriti', syt-ý: sytit 'hraniti', tenk-ý: tenčit 'tanjšati'. Pri nekaterih pridevnikih s -ký ali -oký se besedotvorna podstava skrajša za navedene skupine glasov: hlad-ký: hladit 'gladiti', blíz-ký: blížit se 'bližati se', šir-oký: šířit 'širiti', říd- ký: ředit 'redčiti'; -AT červen-ý: červenat 'zardevati', zelen-ý: zelenat 'zeleneti', modr-ý: modrat 'modreti', te-pl-ý: teplat 'segreti se'. Predponsko-priponska izpeljava Nekateri glagoli se izpeljujejo iz pridevnikov s predpono in pripono hkrati, kar pomeni, da glagolske oblike brez predpone ne obstajajo: a) glagoli s pomenom pridobiti lastnost (predpone O-, Z-, VZ-): O-+-ět: nemocn-ý: onemocnět 'zboleti', něm-ý: oněmět 'onemeti', těhotn-á: otěho-tnět 'zanositi'; O-+-it: samostatn-ý: osamostatnit 'osamosvojiti', bohat-ý: obohatit se 'obogateti'; Z(E)-+-ět: nehybn-ý: znehybnět 'otrpniti', nervózn-í: znervóznit 'narediti koga živč- nega', všedn-í: zevšednět 'postati vsakdanji', lidov-ý: zlidovět 'ponarodeti'; Z(E)-+-it: veřejn-ý: zveřejnit 'objaviti', levn-ý: zlevnit 'poceniti', národn-í: znáro-dnit 'nacionalizirati'; VZ-+-it: dál-e: vzdálit se 'oddaljiti se'; b) glagoli s pomenom dodati lastnost (predpona PO-): PO-+-it: lidsk-ý: polidštit 'počlovečiti', německ-ý: poněmčit 'ponemčiti', vyš-ší: po-výšit 'napredovati'. 115 Češka slovnica za bohemiste 3.5.3 Glagoli iz medmetov ( slovesa odvozená od citoslovcí) (-at, -et, -nout) S priponama -at(-kat) in -et(-čet) se tvorijo nedovršne oblike glagolov, izpeljanih iz medmetov, dovršne oblike (torej oblike z modificiranim pomenom) se tvorijo iz nedovršnih s pripo-no -nout. Le izjemoma se s pripono -nout izpeljuje glagol neposredno iz medmeta. -AT/-KAT S to pripono se tvorijo glagoli predvsem iz medmetov, ki izražajo zvoke, ki jih povzro- čajo stvari, redkeje živali: buch: bouchat 'udarjati', ťuk: ťukat 'trkati', šplouch: šplouchat 'čofotati', cink: cinkat 'žvenke-tati', fú: foukat 'pihati', hú: houkat 'tuliti'; kvak: kvákat 'kvakati', kokodák: kdákat 'kokodakati', píp: pípat 'čivkati', mňau: mňoukat 'mijavkati', krá: krákat 'krakati', vrr: vrkat 'gruliti'. -ET/-ČET V to kategorijo sodijo predvsem živalski zvoki, redkeje drugi: mé: mečet 'meketati', bé: bečet 'blejati', bú: bučet 'mukati', vrr: vrčet 'renčati', sss: syčet 'sikati'. -NOUT S to pripono se ponavadi samo modificirajo glagoli, tvorjeni na zgornja dva načina, tako da pomenijo enkratnost dejanja: meč-et: meknout 'zameketati', houk-at: houknout 'zatuliti', beč-et: beknout 'zablejati', ťuk-at: ťuknout 'potrkati', prásk-at: prásknout 'udariti'. Izjemoma se tako tvorijo glagoli neposredno iz medmetov: třesk: třesknout 'treščiti', hups: hupsnout 'vskočiti'. INAČENJSKA KATEGORIJA Pomen čeških glagolov se najpogosteje modificira tako, da glagol spremeni vid in iz dovršne-ga glagola nastane nedovršni (imperfektivizacija) ali iz nedovršnega glagola nastane dovršni (perfektivizacija). Nedovršne oblike se iz dovršnih tvorijo s pomočjo pripon, dovršne iz nedovršnih pa večinoma nastajajo s predponsko izpeljavo, izjemoma s pomočjo osnovotvorne pripone -nou- (glejte 3.5.7). S priponsko izpeljavo nastajajo tudi glagoli s ponavljalnim in neaktualnim pomenom, pri čemer je izpeljava te vrste glagolov v češčini veliko bolj razširjena kot v slovenščini (glejte 3.5.6), zelo redko pa je tvorjenje čustveno obarvanih glagolskih oblik, ki je omejeno le na nekaj čeških glagolov (glejte 3.5.4). 116 Besedotvorje (slovotvorba) 3.5.4 Tvorjenje čustveno obarvanih oblik ( tvoření expresívních tvarů) Neproduktivno, omejeno le na nekaj glagolov. -KA-, -INKA-: sp-át: spinkat 'spančkati', haj-at: hajinkat 'hajati', papat: papinkat 'pap-cati', capat: capkat/capinkat 'tacati', bl-ít: blinkat 'bruhati'. 3.5.5 Tvorjenje nedovršnih oblik (tvoření nedokonavých sloves) (-et, -at, -ovat/-ávat) S to izpeljavo se dovršni glagoli spreminjajo v nedovršne. -E- Pripona ima predvsem pomen ponavljalnosti, vendar lahko pomeni tudi aktualnost dejanja. Redkokdaj se izpeljuje iz brezpredponskih glagolov ( mi-nout 'zgrešiti se/iti mimo' – míjet), večinoma pa iz predponskih: nabíd-nout 'ponuditi': nabízet 'ponujati/nuditi', pohléd- nout 'pogledati': pohlížet 'gledati', zhas-nout 'ugasniti': zhášet 'ugašati', doplat-it 'doplačati': doplácet 'doplačevati', vytvoř-it 'ustvariti': vytvářet 'ustvarjati', utrat-it 'zapraviti': utrácet 'zapravljati', namoč-it 'namočiti': namáčet 'namakati', obrátit 'obrniti': obracet 'obračati', uraz-it 'užaliti': urážet 'žaliti', vrátit 'vrniti': vracet 'vračati'. -A- Ta pripona ima predvsem pomen trajnosti in aktualnosti dejanja. Tako se izpeljujejo glagoli iz predponskih glagolov 1. razreda: vyléz-t 'zlesti (ven)': vylézat 'lesti', navléc-t 'na-takniti' : navlékat 'natikati', utéc-t 'zbežati': utíkat 'bežati', umř-ít 'umreti': umírat 'umirati', pomoc-t/-i 'pomagati': pomáhat 'pomagati'; iz glagolov 2. razreda: bod-nout 'zbosti': bodat 'zbadati', vrh-nout 'vreči': vrhat 'metati', zdvih-nout 'dvigniti': zdvihat 'dvigati', usch-nout 'usahniti/posušiti se': usychat 'usihati/sušiti se', zapn-out 'zapeti': zapínat 'zapenjati', najm-out 'najeti': najímat 'najemati'. -OVA- (-va-) Ta pripona ima pomen ponavljalnosti oziroma trajnosti poteka dejanja. Tvorjenje je zelo produktivno. Glagole izpeljujemo iz: a) dovršnih (pogosto predponskih) 4. razreda: koup-it 'kupiti': kupovat 'kupovati', obal-it 'oviti': obalovat 'ovijati', vylouč-it 'izločiti': vylučovat 'izločati', zaruč-it 'zajamčiti': zaru- čovat 'jamčiti', přiblíž-it 'približati': přibližovat 'približevati', prohloub-it 'poglobiti': prohlubovat 'poglabljati', shromážd-it 'zbrati': shromažďovat 'zbirati', vyprázdn-it 'izprazniti': vyprazdňovat 'prazniti'; iz glagolov drugih razredov: dotáz-at 'vprašati': dotazovat 'spraševati', odváz-at 'odveza-ti': odvazovat 'odvezovati', zdrž-et se 'zadržati se': zdržovat se 'zadrževati se'. 117 Češka slovnica za bohemiste -ÁVA- b) iz dovršnih (večinoma predponskih) glagolov drugih razredov: odtrh-nout 'odtrgati': odtrhávat 'trgati', vykašl-at 'izkašljati': vykašlávat 'izkašljevati', otes-at 'oklesati': otesávat 'klesati', dá-t 'dati': dávat 'dajati', vyděl-at 'zaslužiti': vydělávat 'služiti'. !Pozor: Pripona -ova- je v sodobni češčini zelo produktivna, kar je očitno pri prejema-nju tujk. Skoraj vsi prevzeti glagoli se namreč tvorijo prav s to pripono. V slovenščini ima podobno vlogo pripona -ira-: telefonovat 'telefonirati', faxovat 'faksirati', kopírovat 'kopirati', fotografovat 'fotografirati', chatovat 'četat(i)', pózovat 'pozirati', mailovat/mejlovat 'mejlati' itn. 3.5.6 Tvorjenje ponavljalnih oblik ( tvoření opakovacích tvarů) Iz nedovršnih glagolov lahko tvorimo ponavljalne oblike: a) s pomočjo osnovotvornih pripon: -A- 1. razred: čís-t 'brati': čítat 'pogosto brati, vendar ne zdaj', 4. razred, ponavljanje, enkratnost: let-ět 'leteti': létat 'letati', běž-et 'teči': běhat 'tekati', vid-ět 'videti': vídat 'videvati', sed-ět 'sedeti': sedat 'sedati, posedati'. -E- Ponavadi iz glagolov 4. razreda: nekaj brezpredponskih glagolov. Poleg nedovršnosti lahko izražajo ponavljalnost, vendar se meja med obema oblikama zgublja. To tvorjenje je neproduktivno: vléc-i/t 'vleči': vláčet 'vlačiti', val-it 'kotaliti': válet 'valjati', ztrat-it 'izgubiti': ztrácet 'izgubljati', sad-it 'saditi (zastarelo)': sázet 'saditi', kroj-it 'rezati (zast.)/krojiti (pesn.)': krájet 'rezati'. -I- S to pripono se tvorijo ponavljalne in neaktualne (to pomeni, da teh oblik ne upora- bljamo, kadar govorimo o trenutnem dogajanju: Každý den jezdím do školy autobusem. 'Vsak dan se peljem v šolo z avtobusom.'; če pa jih uporabimo za opisovanje trenutnega dogajanja, dobijo pomen premikanja sem in tja: Už půl hodiny jezdím sem a tam. 'Že pol ure se vozim sem in tja.') oblike glagolov, ki izražajo premikanje. To tvorjenje je povsem neproduktivno: nés-t 'nesti': nosit 'nositi (ne zdaj)', véz-t 'peljati': vozit 'voziti (ne zdaj)', vés-t 'voditi': vodit 'voditi (ne zdaj)', hn-át 'gnati': honit 'goniti', je-t 'peljati se': jezdit 'pogosto se peljati', jít 'iti': chodit 'hoditi (ne zdaj)'. 118 Besedotvorje (slovotvorba) b) s pripono -VA- oziroma -VÁVA-: -VA- Zelo produktivno tvorjenje. Glagoli, izpeljani s to pripono iz nedovršnih glagolov, iz- ražajo ponavljalnost, neaktualnost, vsakdanje, lahko tudi pogosto dejanje. To obliko lahko uporabimo, kadar želimo poudariti ponavljalnost dejanja in ga predstaviti kot navado, ki pa dopušča izjeme: Do školy jezdívám autobusem. 'V šolo se ponavadi peljem z avtobusom.' Besedotvorna podstava je glagolska z osnovotvornim morfemom, v katerem se zadnji (ali edini) samoglasnik vedno daljša ( -i- in -e/ě- v -í-, -a- v -á-): a) iz glagolov z i-jevsko osnovo: nosi-t 'nositi': nosívat 'ponavadi nositi', vozi-t 'peljati': vo-zívat 'ponavadi peljati', vodi-t 'voditi (za roko)': vodívat 'ponavadi voditi (za roko)', jezdi-t 'peljati se': jezdívat 'ponavadi se peljati', chodi-t 'hoditi (ne zdaj)': chodívat 'ponavadi hoditi'; b) iz glagolov z -e/ě-jevsko osnovo: hledě-t 'gledati (ekspr.)': hledívat 'ponavadi gledati', trpě-t 'trpeti': trpívat 'ponavadi trpeti', večeře-t 'večerjati': večeřívat 'ponavadi večerjati'; c) iz glagolov z osnovama - a- in - ova-: brá-t 'jemati': brávat 'ponavadi jemati', děla-t 'delati': dělávat 'ponavadi delati', maza-t 'brisati/mazati': mazávat 'ponavadi brisati/mazati', česa-t 'česati (lasje)/nabirati (sadje z dreves)': česávat 'ponavadi česati/nabirati', běha-t 'teči': běhávat 'ponavadi teči', leha-t 'legati': lehávat 'ponavadi legati', vidě- t 'videti': vi-dívat 'ponavadi videti' x vída-t 'videvati': vídávat 'ponavadi videvati', kupova-t 'kupovati': kupovávat 'ponavadi kupovati', plaka-t 'jokati': plakávat 'ponavadi jokati', zpíva-t 'peti': zpívávat 'ponavadi peti'. -VÁVA- Tvorjenje je le malo produktivno. Takih glagolov je malo, imajo pa pomen večje mere neaktualne ponavljalnosti, ki se je praviloma dogajala v preteklosti: vrace-t 'vračati': vracívávat 'nekoč ponavadi vračati', chodi-t 'hoditi (ne zdaj)': chodívávat 'nekoč ponavadi hoditi', mluvi-t 'govoriti': mluvívávat 'nekoč ponavadi govoriti', seda-t 'sedeti': sedávávat 'nekoč ponavadi sedeti'. 3.5.7 Tvorjenje dovršnih oblik ( tvoření dokonavých sloves) Dovršni glagoli se iz nedovršnih tvorijo predvsem s predponsko izpeljavo. Razmeroma majhna skupina nedovršnih glagolov tvori dovršne oblike z osnovotvorno pripono -nou-, ki pa poleg spremembe vida dodaja glagolu še pomen enkratnega dejanja: -NOU- pad-at 'padati': padnout 'pasti', dých-at 'dihati': dýchnout 'dahniti', chyt-at 'loviti': chytnout 'uloviti/ujeti', pliv-at 'pljuvati': plivnout 'pljuniti', trouf-at si 'upati si': troufnout si 'upati si'. 119 Češka slovnica za bohemiste Pogosto je vprašljivo, ali se znotraj vidske dvojice tvori dovršna oblika iz nedovršne ali nasprotno (glejte 3.4.5, tip tvorjenja z a-osnovo). 3.5.7.1 Predponska izpeljava Pri glagolski izpeljavi se uporabljajo predvsem neprave predpone ( nepravé předpony), torej tiste, ki jih v jeziku poznamo tudi kot predloge: do-, na-, nad(e)-, o-/ob-, od(e)-, po-, pod(e)-, pro-, přes-, před(e)-, při-, s(e)-, u-, v(e)-, z(e)-, za-. Izpeljani glagoli večinoma dobijo še dodatni pomen, ki ga ima sicer predpona (oziroma predlog). S pravimi predponami ( roz-, vy-, vz-) pa se izpeljujejo le redki glagoli. Predponskih glagolov je v češčini tako kot v slovenščini veliko. Navajamo samo iz- brane primere skupin glagolov, ki so po dodanem pomenu predpone pomensko opredelje- ni: DO- dokončanje dejanja: dokreslit 'končati risanje', donutit 'prisiliti', dotázat se 'vprašati'; priti do cilja: dojít 'priti', dojet 'pripeljati se', dosáhnout 'doseči'; NA-dejanje v smeri na površino: nalepit 'nalepiti', napadnout 'napasti (o snegu)', naplavit 'na-plaviti'; v smeri noter: nacpat (pogov.) 'nabasati', nalít 'naliti', natěsnat 'nagnesti'; začetek ali majhna mera dejanja: nakousnout 'nagristi', namrznout 'namrzniti' x velika mera dejanja: nazdobit 'lepo okrasiti', nažehlit 'lepo zlikati', napéct 'napeči'; NAD(E)- Ohranja pomen predloga nad: nadepsat 'nadpisati', nadcenit 'preceniti'; O-, OB- (o dejanju, povezanem s površino predmeta): a) okoli predmeta narediti: obšít 'obšiti', obezdít 'obzidati', omotat 'oviti', okousat 'ogristi', oslintat 'osliniti', ochodit 'obrabiti s hojo'; b) po celi površini: osmažit 'ocvreti', omýt 'umiti', ořezat 'obrezati'; OD(E)- a) smer od nečesa, odvzem od celote: odehnat 'odgnati', odejít 'oditi', odběhnout 'za trenutek steči stran'; b) v celoti končati dejanje: odzpívat 'odpeti', odříkat 'zrecitirati, zdrdrati', odbít 'odbiti (žogo)', odpracovat 'opraviti, končati delo'; PO- a) pokriti površino: pomalovat 'porisati', polepit 'polepiti', pošít 'našiti (na celo površino)', posolit 'posoliti'; 120 Besedotvorje (slovotvorba) b) majhna mera dejanja, kratek čas: pohoupat 'zanihati', pomačkat 'zmečkati', pobolívat 'bolehati', poskakovat 'poskakovati'; c) dejanje v celoti po majhnih delih: pozavírat 'pozapreti', pozhasínat 'pogasiti (luči)', pozabíjet 'pobiti'; POD- (ohranja pomen predloga pod) a) označuje smer pod: podepsat 'podpisati', podezdít 'podzidati', podřídit 'podrediti'; b) (majhna) mera dejanja/dejstva: podhodnotit 'podceniti', podnapít 'malo se opiti'; PRO- a) priti skozi nekaj: provrtat 'prevrtati', probourat 'narediti luknjo v zidu', projet 'peljati skozi', prohřát 'dobro ogreti'; b) intenzivno dejanje: probádat 'proučiti', prospat 'prespati (ves dan)'; c) dokončanje dejanja: promluvit 'spregovoriti', projednat 'predelati (problematiko)', proměnit 'spremeniti'; PŘE- a) smer preko: přelézt 'prelesti', přerůst 'prerasti', přeplavat 'preplavati', přehlasovat 'pre-glasiti' b) trajanje dejanja v celoti: přehrát 'pregreti', přeříkat 'obnoviti (o knjigi)' c) intenzivno dejanje: přejíst se 'prenajesti se', přepracovat se 'preobremeniti se z delom', přechválit 'prehvaliti'; PŘED(E)- a) smer pred: předsunout 'naprej postaviti', předjet 'prehiteti', předvést 'privesti koga, predstaviti'; b) časovno prej: předkreslit 'vnaprej narisati', předvařit 'vnaprej skuhati', předcvičit 'vaditi kot vzor'; PŘI- a) približevanje: přinést 'prinesti', přicestovat 'pripotovati', připočítat 'prišteti', přisypat 'do-sipati', přilepit 'prilepiti'; b) majhna mera: přisolit 'dosoliti', přiopít se 'malo se opiti'; ROZ- a) v različne smeri: rozkrojit 'razrezati', rozbalit 'odviti, razviti', rozejít 'raziti'; b) začetek dejanja: rozsvítit 'prižgati', rozbolet 'razboleti', rozzuřit 'razjeziti'; S(E)- a) smer dajanja skupaj: smluvit se 'dogovoriti se', svolat 'sklicati', sestavit 'sestaviti'; b) smer s površine: setřást 'otresti/stresti', spadnout 'pasti', sběhnout 'priteči skupaj'; c) majhna mera dejanja, kratko: smočit 'zmočiti (malo)', schrupnout si 'zadremati'; d) dokončanje dejanja v celoti: shořet 'zgoreti', shnít 'zgniti', sníst 'pojesti'; 121 Češka slovnica za bohemiste U- a) smer premikanja z mesta: ujet 'odpeljati, uiti', uplavat 'odplavati', uskočit 'skočiti stran', uhnout 'izmakniti se', ukrojit 'odrezati'; b) majhna mera dejanja (s ponavljanjem doseči): ušlapat 'pohoditi', ukápnout 'kapniti', ušetřit 'privarčevati'; V(E)- smer noter: vsunout 'vriniti', vloupat se 'vdreti', vejít 'vstopiti', vmíchat 'vmešati', vdechnout 'vdahniti'; VY- a) gibanje od znotraj ven in od spodaj navzgor: vyjít 'izstopiti', vyletět 'poleteti', vystavět 'zgraditi'; b) pridobiti z dejanjem: vydělat 'zaslužiti', vybrat 'izbrati', vyjmenovat 'našteti', vyrobit 'izdelati', vymyslet 'izmisliti', vynalézt 'izumiti'; c) znebiti se česa: vylidnit 'razseliti', vydýchat 'porabiti ves zrak za dihanje', vykouřit 'poka-diti', vystřelit 'izstreliti'; VZ- smer dejanja navzgor: vzletět 'vzleteti', vzbudit 'prebuditi', vznést se '(od)lebdeti'; Z(E)- dobro, temeljito opravljeno delo: zfackovat 'oklofutati', zcestovat 'prepotovati', zmáčet 'dobro zmočiti'; ZA- a) smer dejanja: zajít 'iti za', zacouvat 'vzvratno zapeljati', zanést 'odnesti'; zakopat 'zakopa-ti', zabodnout 'zapičiti', zaplést 'zaplesti', zatlouct 'zabiti', zapsat 'vpisati'; b) majhna mera (prefiksacija z reflektivizacijo): zacvičit si 'malo vaditi', zazářit 'zasijati', zablikat 'utripniti', začervenat se 'zardeti', zakouřit si 'prižgati si'; redkeje velika mera: zakouřit 'zakaditi (prostor)'; c) konec dejanja, danes se večinoma razume kot samo vidska razlika: zasklít 'zastekliti', zabrzdit 'zavreti (pri vozilu)', zaplatit 'plačati', zasít 'posejati'. !Pozor: Vidske predpone (brez leksikalnega pomena): v nekaterih primerih predpona pri tvorjenju dovršnih glagolov v češčini izgublja svoj leksikalni pomen in postaja samo t. i. vidska predpona ( čistě vidová předpona). NA- (pri glagolih zaznamovanja): nadiktovat 'narekovati', nakreslit 'narisati', napsat 'napisati'; PO- (glagoli, ki izražajo položaj ali oceno): posadit se 'usesti se', postavit 'vstati/ zgraditi', pověsit 'obesiti'; pochválit 'pohvaliti', potrestat 'kaznovati', pokárat 'grajati'; U- (glagoli, ki izražajo negativna dejanja ali izdelovanje): umazat 'umazati', uškodit 'škoditi', ušpinit 'umazati'; udělat 'narediti', upéct 'speči', ušít 'sešiti', uplést 'splesti', utvořit 'narediti', uvařit 'skuhati'; 122 Besedotvorje (slovotvorba) Z- (glagoli, ki izražajo negativno dejanje; tujke): zbourat 'zrušiti', zděsit 'ustrašiti', zkla-mat 'razočarati', zrušit 'ukiniti'; zkomplikovat 'zakomplicirati', zkontrolovat '(pre)kontrolirati', zlikvidovat '(z)likvidirati'; ZA- (glagoli, ki označujejo zvoke): zabečet 'zablejati', zahřmít 'zagrmeti', zašeptat 'za- šepetati', zazpívat 'zapeti', zazvonit 'pozvoniti'. 3.5.7.2 Dvojne predpone pri glagolih ( dvojí předpona u sloves) Češčina pozna štiri predpone, ki jih je mogoče dodati predponskim glagolom, in s tem modi- ficirati njihov pomen oziroma dodati dejanju določeno lastnost. Predpona NA- (s hkratnim dodajanjem povratnega morfema se) kot druga predpona dodaja predponskemu glagolu pomen velike mere dejanja: nado-: nadovádět se 'narazgrajati se'; nana-: nanaříkat se 'najadikovati se'; nao(b)-: naobdi-vovat se 'naobčudovati se'; naod-: naodhánět se 'naodganjati se'; napo-: napomlouvat se 'na-ogovarjati se'; napro-: naprodávat se 'naprodajati se'; napře-: napřemýšlet se 'narazmišljati se'; naroz-: naroznášet se 'naraznašati se'; nas-: nashýbat se 'nasklanjati se'; navy-: navynášet se 'naodnašati se'; naza- nazamykat se 'nazaklepati se'. Predpona PO- se kot druga predpona pojavlja najpogosteje. Predponskemu dovršnemu glagolu dodaja pomen majhne mere dejanja, predponskemu nedovršnemu glagolu pa pomen postopnega porazdeljenega dejanja: pona-: ponalévat 'vsem naliti'; poob-: pooblékat 'vse obleči'; pood-: poodjet 'malo naprej zapeljati', poodhalit 'malo odkriti'; popo- (pri glagolih premikanja): popojet 'malo naprej zapeljati', popojíždět 'polagoma peljati naprej'; poroz-: porozdělovat 'porazdeliti'; pos-: posta-hovat (rolety) 'vse (rolete) spustiti'; pou-: poumývat 'vse ali povsod pomiti', pousmát se 'malo se nasmehniti'; povy-: povyhánět 'vse od povsod izgnati'; povz-: povzdechnout 'zavzdihniti'; poz-: pozhasínat 'pogasiti (luči)'; poza-: pozapalovat 'vse povsod zažgati'. Predpona PŘI- dodaja glagolom pomen dodatnega dopolnilnega dejanja: přio-: přiobjednat 'dodatno naročiti'; připo-: připojistit 'dodatno zavarovati'; přivy-: přivydělat 'dodatno zaslužiti'; izjemoma ta predpona dodaja pomen majhne mere dejanja: přiza-: přiza-bít 'skoraj ubiti' ali přio-: přiotrávit 'malo/skoraj zastrupiti'. Predpona VY- se pojavlja samo v kombinaciji vyna- z refleksivnima morfemoma se/si in dodaja pomen prijetnega početja predponskemu glagolu, ki ima že pomen velike mere dejanja: vynadívat se 'dobro se nagledati', vynachválit si 'zelo se nahvaliti', vynadivit se 'načuditi se'. Predpona Z- se dodaja glagolom s pomenom postopnega dejanja in jim dodaja pomen dokončanosti dejanja: zpo-: zpochytat 'poloviti'; zpře-: zpřerážet 'polomiti'. 123 Češka slovnica za bohemiste 3.5.8 Vidske dvojice in trojice ( vidové dvojice a trojice) Tako kot v slovenščini tudi v češčini obstajajo vidske dvojice, katerih en član je dovršni glagol ( dát 'dati'), drugi pa nedovršni ( dávat 'dajati'). V podpoglavju 3.5.7 je bilo razloženo, da se drugi član dvojice lahko izpelje ali iz dovršnega glagola s pomočjo osnovotvornega morfema ali iz nedovršnega glagola s predponsko izpeljavo, včasih v kombinaciji s spremembo osnove. V nekaterih primerih pa je mogoče iz glagola, ki je nastal s predponsko izpeljavo (npr. zapsat 'vpisati' iz nedov. psát 'pisati'), s pomočjo osnovotvornega morfema izpeljati še nedovršno obliko (v našem primeru: zapisovat 'vpisovati'). Tako nastane t. i. vidska trojica. Glagoli, ki tvorijo vidske trojice Vidske trojice torej lahko nastanejo iz nedovršnih glagolov, pri katerih je mogoče s predpono izpeljati dovršni glagol. Takih je v češčini veliko, vendar ne tvorijo vsi vidskih trojic. Na podoben način jih tvorijo tudi slovenski glagoli, vendar ni nujno, da so to isti glagoli kot v češčini: brát 'jemati': vybrat 'izbrati': vybírat 'izbirati', brát: sebrat 'zbrati': sbírat 'zbirati', krást 'krasti': okrást 'okrasti': okrádat 'krasti', zlatit 'zlatiti': pozlatit 'pozlatiti': pozlacovat 'pozlačevati', ručit 'jamčiti': zaručit 'zajamčiti': zaručovat 'jamčiti', myslet 'misliti': vymyslet 'izmisliti': vymýšlet 'izmišljati', dělat 'delati': předělat 'predelati': předělávat 'predelovati', vrtat 'vrtati': provrtat 'prevrtati': provrtávat 'prevrtavati'; Glagoli, ki ne tvorijo vidskih trojic Vidskih trojic ne tvorijo glagoli, ki so v osnovni obliki dovršni in se iz njih nedovršni glagol izpelje z osnovotvorno pripono (npr. vrátit 'vrniti' – vracet 'vračati'). V drugo skupino glagolov, pri katerih ne obstajajo vidske trojice, se uvrščajo dovršni glagoli, izpeljani samo z vidskimi predponami (glejte 3.5.7), torej predponami, ki nimajo dodatnega leksikalnega pomena, npr. psát 'pisati': napsat 'napisati': 0, platit 'plačevati': zaplatit 'plačati': 0, krást 'krasti': ukrást 'ukrasti': 0, kousnout 'ugrizniti': ukousnout 'odgrizniti': 0, krájet 'rezati': nakrájet 'narezati': 0. 3.5.9 Dvovidski glagoli ( obouvidová slovesa) V češčini obstaja majhna skupina glagolov, ki so dvovidski. To pomeni, da lahko isti glagol nastopa tako v vlogi dovršnega kot tudi nedovršnega. Sem sodijo večinoma tujke: absolvovat, delegovat, habilitovat se, regenerovat, typizovat, aktualizovat, informovat, konstatovat idr. Izjemoma so dvovidski tudi domači glagoli: obětovat 'žrtvovati', věnovat 'posvetiti', jmenovat ( někoho něčím) 'imenovati'. 124 Besedotvorje (slovotvorba) !Pozor: V sodobni češčini se pojavlja težnja po tvorjenju vidskih dvojic tudi iz dvovid- skih glagolov. Tako se čedalje pogosteje pojavljajo dovršne oblike s predponami: nadelegovat, zregenerovat, zaktualizovat, zainformovat, zkonstatovat itn. Ostali »dvovidski« glagoli (ki nimajo predponske dovršne oblike) se večinoma obnašajo kot nedovršni: absolvovat, habilitovat se, typizovat itn. 3.5.10 Refleksivizacija ( reflexivizace) Refleksivizacija je besedotvorni postopek pri glagolih. S pomočjo prostih besedotvornih (refleksivnih/povratnih) morfemov se in si tvorimo refleksivne (povratne) oblike glagolov. Prosta morfema se, si 1) sta lahko del glagola, pri čemer ne obstaja glagol brez tega morfema, 2) izražata predmet dejanja, kar je skladenjska vloga (glejte 5.1.3.1), 3) tvorita obliko t. i. refleksivnega pasiva, kar je predvsem oblikoslovna prvina, ki pa ima posledice za zgradbo pasivnega stavka (glejte 5.1.1.1). V naštetih primerih ne govorimo o besedotvornem, pač pa o oblikoslovnem morfemu. O besedotvornem morfemu in besedotvornem postopku refleksivizacije govorimo samo v primeru, ko se z dodajanjem refleksivnega morfema spremeni tudi pomen besede. Pomen glagola se z uporabo teh formantov spreminja na naslednje načine: 1) pri kavzativnih glagolih (ki izražajo povzročitev dejanja; najpogosteje na -it), pri čemer se spreminja vezljivost glagola iz prehodnega (predmet v tožilniku) v neprehodnega: zlobit (+akuz.) 'jeziti': zlobit se (na+akuz.) 'jeziti se/ biti jezen', cvičit (+akuz.) 'vaditi': cvičit se (v+loc.) 'uriti se', učit (+akuz.) 'učiti/predavati': učit se (+akuz.) 'učiti se'; 2) vzajemnost dejanja (refleksivna oblika ima vedno predmet v orodniku s predlogom s; enako kot v slovenščini): bít (+akuz.) 'pretepati': bít se (s+instr.) 'tepsti se', dohodnout (+akuz.) 'dogovoriti': dohodnout se (s+instr.) 'dogovoriti se', seznámit (+akuz.) 'seznaniti': seznámit se (s+instr.) 'seznaniti se'; 3) vzajemnost dejanja pri glagolih z možnim dopolnilom v dajalniku – doda se morfem si: povídat 'klepetati': povídat si 'pogovarjati se', psát 'pisati': psát si 'zapisovati si', rozumět 'razumeti': rozumět si 'razumeti se (s kom)', tykat 'tikati': tykat si 'tikati se'; Cilj dejanja je lahko usmerjen tudi k samemu sebi: ležet 'ležati': ležet si 'poležavati', přemýšlet 'razmišljati': přemýšlet si 'uživati v razmišljanju'. 125 Češka slovnica za bohemiste PRIPOROČENA LITERATURA: · Hauser, P. (1980). Nauka o slovní zásobě. Praha: SPN. · Petr, J. (ur). (1986). Mluvnice češtiny 1. Praha: Academia. Str. 175–528. · Příruční mluvnice češtiny. (1996). Praha: Nakladatelství LN. Str. 109–225. · Golden, M. (2001). O jeziku in jezikoslovju. Ljubljana: FF. Str. 175–201. · Čermák, F., Holub, J. (2005). Syntagmatika a paradigmatika českého slova. Praha: Karolinum. · Těšitelová, M., Petr, J., Králík, J. (1986). Retrográdní slovník současné češtiny. Praha: Academia. 126 Oblikoslovje (tvarosloví) 4 OBLIKOSLOVJE ( TVAROSLOVÍ) Oblikoslovje je nauk o besednih vrstah ( slovní druhy) in izrazni podobi ter osnovnem pomenu slovničnih oblik ( gramatický tvar) besed. Slovnična oblika je kakršnakoli oblika ( tvar) besede, ki je sestavljena iz oblikotvorne podstave ( tvarotvorný základ) in oblikotvornega/slovničnega ( tvarotvorný/gramatický) morfa (glejte 2.2), ki je tudi nosilec slovničnega pomena. Drugače povedano, slovnični morf izraža/spreminja sklon, število, spol pri samostalnikih, pridevnikih, zaimkih in števnikih ali osebo, število, čas, naklon in način pri glagolih. Z različnimi oblikoslovnimi podobami iz-ražajo pregibne besede ( ohebná slova) določene slovnične kategorije, nepregibne besede ( neohebná slova) jih ne izražajo. Spremenjene slovnične oblike potem nastopajo tudi v različnih skladenjskih vlogah v stavku (glejte 5.1). 4.1 SLOVNIČNE KATEGORIJE ( MORFOLOGICKÉ KATEGORIE) Slovnične kategorije izražajo gramatikalizirane pomenske ali skladenjskopomenske prvine besede. Glede na to, pri kateri vrsti besed se uresničujejo, jih delimo na imenske ( jmenné) in glagolske ( slovesné). Imenske slovnične kategorije so: sklon ( pád), število ( číslo), spol ( jmenný rod). Pri moškem spolu je v češčini pomembno tudi določanje kategorije živosti, torej razlikujemo moški spol s kategorijo živosti ( rod mužský životný) in moški spol brez kategorije živosti ( rod mužský neživotný). SKLON ( pád) je sredstvo za izražanje funkcije besede v stavku. Češčina pozna sedem sklonov, šest jih je enakih kot v slovenščini, dodatno pa se pojavlja še vokativ ali zvalnik, ki v slovenščini nima lastne oblike. V češčini sklone označujemo ali s številkami ali s tujkami: imenovalnik ( nominativ/1. pád), rodilnik ( genitiv/2. pád), dajalnik ( dativ/3. pád), tožilnik ( akuzativ/4. pád), zvalnik ( vokativ/5. pád), mestnik ( lokál/6. pád), orodnik ( instrumentál/7. pád). Sklonske oblike imajo v češčini zelo podobne skladenjske vloge kot v slovenščini, nekatere pa se razlikujejo po kombinacijah s predlogi (glejte 5.1.1.2, 5.1.3, 5.1.4, 5.1.5). ŠTEVILO ( číslo) je kategorija, ki z določeno obliko izraža količinske odnose besede. Češčina danes loči dve števili – ednino ( singulár/jednotné číslo) in množino ( plurál/mno- žné číslo). V nasprotju s slovenščino nima več posebne sistemske izrazne oblike za dvojino 127 Češka slovnica za bohemiste ( duál/dvojné číslo). Dvojinske oblike so se sicer v nekaj redkih primerih ohranile, vendar niso več sistemsko sredstvo češke slovnice. Nekateri samostalniki ne izražajo obeh števil in ne tvorijo obeh oblik. To so predvsem t. i. samoedninski samostalniki ( hromadná jména/singularia tantum), ki obstajajo samo v edninskih oblikah, vendar označujejo skupine števnih elementov. V češčini so to besede, ki se večinoma končajo na -í ( listí 'listje', kamení 'kamenje'), -oví ( stromoví 'drevored', habroví 'gabrovje'), -stvo ( studentstvo 'študentje'), -ivo ( učivo 'učna snov, gradivo'), -ež ( mládež 'mla-dina') in imajo dejansko samo edninsko obliko, čeprav označujejo skupino posameznikov ali predmetov (glejte tudi 3.2.9). Drugo skupino tvorijo samomnožinski samostalniki ( pomnožná jména/pluralia tan- tum), ki se v jeziku pojavljajo samo v množinski obliki in so se razvili iz parnega poimenovanja (slovenske ustreznice teh besed so ponavadi tudi samomnožinske): nůžky 'škarje', dveře 'vrata', noviny 'časopis', kalhoty 'hlače', plavky 'kopalke', vánoce 'božič', velikonoce 'velika noč', játra 'jetra' idr. SPOL ( rod) je kategorija, ki se je razvila iz naravnega označevanja moškega ( masku-linum/ mužský) ali ženskega ( femininum/ženský) spola pri živih bitjih oziroma nezmožnosti določanja moškosti ali ženskosti, iz česar je nastal srednji ( neutrum/ střední) spol. Z grama-tikalizacijo spola se je njegovo določanje razširilo tudi na nežive predmete in v slovničnem sistemu tako v češčini kot v slovenščini postalo pomemben dejavnik pri sistemizaciji sklanjatvenih vzorcev. Češčina zaradi večjih razlik v sklanjatvi še dodatno razlikuje med moškim spolom s kategorijo živosti ( mužský rod životný) in brez kategorije živosti ( mužský rod neživotný) spolom. Glagolske slovnične kategorije so: oseba ( osoba/persona), število ( číslo/numerus), čas ( čas/tempus), naklon ( způsob/modus), način ( slovesný rod/genus), vid ( vid/aspectus). Glagolske oblike, ki izražajo osebo, čas in naklon, so osebne ( určité tvary/verbum finitum), ostale glagolske oblike (npr. nedoločnik, deležja), ki ne izražajo navedenih kategorij, imenujemo neosebne ( neurčité/verbum infinitum). OSEBA ( osoba) omogoča določanje razmerja govorcev in naslovnikov do vsebine stavka. Češčina ima tri osebe, pri čemer prvi dve določata sporočevalca ali prejemnika kot osebek v stavku, zato se lahko nanašata samo na živa bitja (npr.: Kluku, uteč! 'Fant, zbeži!'). Tretja oseba se lahko nanaša tudi na predmete, dejanja ipd. (npr.: Letadlo letí. 'Letalo leti.'). V določenih primerih pa je glagol v tretji osebi, osebka pa ni mogoče določiti (npr.: Prší. 'Dežuje.'). V takšnem primeru govorimo o neosebkovih strukturah/stavkih ( neosobní tvar) (podrobneje glejte 5.1.2.2). ŠTEVILO ( číslo) je tesno povezano s kategorijo osebe. V sodobni češčini obstajata dve števili – ednina in množina. Ponavadi se število glagola ujema s številom, izraženim 128 Oblikoslovje (tvarosloví) v osebku (npr.: Petr čte. 'Peter bere.' – samostalnik in glagol sta v ednini). Izjema je predvsem vikanje ( vykání), kadar se glagolsko število ujema samo v zloženih glagolskih oblikah, npr.: Pane Černý, zavolal byste mi zítra? 'Gospod Černý, bi me jutri poklicali?'). Če je povedek v nezloženi glagolski obliki, se pri vikanju glagol izrazi v množini, npr.: Paní Nováková, půjdete do divadla? 'Gospa Novak, ali greste v gledališče?'). ČAS ( čas) je kategorija, ki jo lahko izraža samo glagol. V češčini lahko izražamo čas objektivno/absolutno ( objektivně/absolutně) s sedanjikom ( přítomný čas/prézens), prihodnjikom ( budoucí čas/futurum) in preteklikom ( minulý čas/préteritum) ali relativno ( relativně). Relativno se z deležji izraža preddobnost ( předčasnost), sodobnost ( současnost) ali zadobnost ( následnost) v primerjavi z drugim dejanjem, ki je ponavadi izraženo z osebno glagolsko obliko. NAKLON ( způsob) je način izražanja razmerja med dejanjem in resničnostjo – lahko je realno, možno ali nujno. Češčina pozna tri naklone: povedni ( oznamovací/indikativ), pogojni ( podmiňovací/kondicionál) in velelni ( rozkazovací/imperativ). NAČIN ( rod) izraža nasprotje med tvorno ( aktivní) in trpno ( pasivní) glagolsko obliko. Razlikujeta se predvsem v rabi (glejte 5.1.1.1), oblikoslovno so pasivne oblike večinoma zložene iz pomožnega glagola být 'biti' in trpnega deležnika – ta tip imenujemo opisni trpnik ( opisné pasívum). Aktivne oblike glagola vybrat 'izbrati' so npr. vyberu 'izbral bom', vybral jsem 'izbral sem', vybral bych 'izbral bi', medtem ko so pasivne oblike budu vybrán 'izbran bom', byl jsem vybrán 'bil sem izbran', byl bych vybrán 'bil bi izbran'. VID ( vid) je kategorija, s katero določamo, ali gre za dokončano dejanje ali ne. Če je dejanje dokončano oziroma enkratno, govorimo o dovršnem glagolu ( dokonavé/perfektivní sloveso), npr. udělat 'narediti', uvařit 'skuhati' idr. Če pa ne gre za označevanje dokončanega dejanja, govorimo o nedovršnem glagolu ( nedokonavé/imperfektivní sloveso), npr. (k nave-denima dovršnima glagoloma) dělám 'delam', vařím 'kuham'. Kategorija vida je v češkem glagolskem sistemu veliko bolj pomembna kot v slovenskem, saj je od nje odvisna oblika prihodnjika. Če je glagol nedovršen, ima prihodnjik zloženo obliko, če je dovršen, se prihodnjik izraža s formalno sedanjiško obliko (glejte 4.7.3.1). !Pozor: Pridevniki in prislovi tvorijo še najmanj dve dodatni različici (poleg osnovne oblike), ki jima pravimo stopnji. Pridevnike in prislove torej lahko stopnjujemo, npr. pridevnik drzý 'nesramen' ima še drugo in tretjo stopnjo: drzejší 'nesramnejši' in nejdrzejší 'najnesramnejši'. Obe stopnji lahko določimo tudi pri prislovu, izpeljanem iz navedenega pridevnika: drze 'nesramno', drzeji 'nesramneje' in nejdrzeji 'najnesramneje'. Vendar gre pri stopnjevanju le za modifikacijo pomena, ne pa tudi za spremembo slovnične ali skladenjske vloge, ki bi bila povezana s spremembo oblike. Zato stopnjevanje v češčini uvrščamo v besedotvorje (glejte 3.3.6 in 3.4.5). 129 Češka slovnica za bohemiste Sklanjatveni in spregatveni vzorci Pregibne besede pri tvorjenju oblik uporabljajo komplete kombinacij oblikotvornih morfov. V jeziku obstaja določeno število takšnih kompletov in vsakemu od njih pravimo vzorec ( vzor) – lahko je sklanjatveni ali spregatveni. Po tipu kompleta oblikotvornih morfov pregibne besede razvrščamo v posamezne vzorce. Vendar je razvrščanje po vzorcih samo v pomoč pri določanju tipa sklanjatve ali spregatve besed, zato vzorec ni slovnična kategorija. 4.2 BESEDNE VRSTE ( SLOVNÍ DRUHY) Besede določenega jezika lahko razvrstimo v nekaj skupin po leksikalnem pomenu in/ali oblikoslovnem tipu oziroma po tipu najpogostejše skladenjske vloge. Takšnim skupinam be- sed pravimo besedne vrste ( slovní druhy). V slovenski slovnici so besede v besedne vrste razvrščene najprej po tipu njihove skladenjske vloge, zatem po pomenu in oblikoslovnem tipu. Tako slovenski jezik pozna devet besednih vrst (1. samostalniška beseda, 2. pridevniška beseda, 3. glagol, 4. prislov, 5. povedkovnik, 6. predlog, 7. veznik, 8. členek, 9. medmet), od katerih pozna češka slovnica samo glagol, prislov, predlog, veznik, členek in medmet. Ostale besedne vrste določa drugače, saj se načelo za razvrščanje besed v besedne vrste v češki in slovenski slovnici razlikuje. Češka slovnica razvršča besede v besedne vrste po leksikalnem pomenu, redko po skladenjski vlogi besed. Glede na leksikalni pomen razlikujemo polnopomenske besede ( plnovýznamová/autosémantická slova), ki imajo določeni besedni pomen, in nepolnopomenske besede ( neplnovýznamová/synsémantická slova), ki same nimajo besednega pomena in ga pridobijo šele v kombinaciji s polnopomensko besedo. Tako v češčini ločimo deset besednih vrst: Samostalnik ( postatné jméno/substantivum) – je polnopomenska beseda, ki poimenuje osebe ( chlapec 'fant', vrátný 'vratar'), živali ( kůň 'konj'), stvari ( židle 'stol', hračka 'igrača'), lastnosti ( krása 'lepota', trpělivost 'potrpežljivost') in dejanja ( čtení 'branje'). Pridevnik ( přídavné jméno/adjektivum) – je polnopomenska beseda, ki določa/označu-je lastnost samostalnika ( hezká 'lepa' žena, bílý 'bel' papír). Zaimek ( zájmeno/pronomen) – je polnopomenska beseda, ki lahko nadomešča samostalnik ( on 'on' ali ten 'ta' npr. namesto samostalnika Petr 'Peter' ali řidič 'voznik') ali pridevnik ( takový dům 'takšna hiša' namesto hezký dům 'lepa hiša'). Števnik ( číslovka/numerale) – je polnopomenska beseda, ki označuje število ali koli- čino ( dvanáct 'dvanajst', mnoho 'mnogo', třetí 'tretji', pětinásobný 'petkratni', čtyřikrát 'štiri-krat'). 130 Oblikoslovje (tvarosloví) Glagol ( sloveso/verbum) – je polnopomenska beseda, ki izraža/označuje stanje ali dejanje v določenem času ( ležet 'ležati' ali zpívat 'peti'). Prislov ( příslovce/adverbium) – je polnopomenska beseda, ki izraža okoliščino ali kakovost dejanja – glagola, lastnosti – pridevnika in okoliščine – prislova ( mluví rychle 'govori hitro', úplně nový 'popolnoma nov', velmi brzy 'zelo zgodaj'). Predlog ( předložka/prepozice) – je nepolnopomenska beseda, ki v kombinaciji s samostalnikom izraža razmerje samostalnika do glagola ali drugih samostalnikov v stavku. Veznik ( spojka/konjunkce) – je nepolnopomenska beseda, ki povezuje stavke ali dele stavkov. Členek ( částice/partikule) – je beseda, ki ima poseben pomen, v stavku je samostojna tako formalno kot pomensko. Ponavadi ima funkcijo kontakta ali izražanja čustev. Medmet ( citoslovce/interjekce) – je polnopomenska beseda, ki večinoma posnema oziroma izraža zvoke in lahko ima različne skladenjske vloge.. Glede na oblikoslovni tip oziroma zmožnost izražanja slovničnih oblik z morfi delimo torej besede in nekoliko poenostavljeno tudi besedne vrste na pregibne (samostalnik, pridevnik, zaimek, števnik, glagol) in nepregibne (prislov, predlog, veznik, členek, medmet). Če bi dobesedno upoštevali definicijo pregibnosti oziroma oblikoslovja, ki je navedena na začetku tega poglavja, bi morali pri oblikoslovju obravnavati samo pregibne besede. Temu načelu bomo kar se da pogosto sledili, vendar se bomo v tem poglavju vsaj delno in v pregledni obliki ukvarjali tudi z nepregibnimi besednimi vrstami. Podrobneje in z več primeri rabe pa bodo prislovi, predlogi, vezniki, členki in medmeti obravnavani v poglavju o skladnji. SKLANJATEV (SKLOŇOVÁNÍ) 4.3 SAMOSTALNIKI (PODSTATNÁ JMÉNA/SUBSTANTIVA) Samostalniki so najštevilčnejša in najpogosteje rabljena besedna vrsta v češčini. Kot poimenovanja oseb, predmetov, lastnosti in dejanj se pojavljajo v različnih skladenjskih odnosih (glejte 5.1), ki jih izražajo z več sklanjatvenimi oblikami. Oblike so pri samostalnikih vedno enobesedne oziroma sintetične ( jednoduché/syntetické) in sestavljene iz oblikotvorne podstave in oblikotvornega morfa. Večina samostalnikov se v češčini sklanja po t. i. samostalniški/imenski sklanjatvi ( jmenné skloňování), majhna skupina samostalnikov oziroma posamostaljenih pridevnikov pa se sklanja po pridevniški sklanjatvi ( adjektivní/složené skloňování). Najprej se bomo 131 Češka slovnica za bohemiste ukvarjali s samostalniškimi (glejte 4.3.1 do 4.3.4), nato pa še s pridevniškimi sklanjatvami vseh spolov (glejte 4.3.5). Za češki sistem samostalniških sklanjatev so značilne številne morfonološke alterna- cije (premene) tako znotraj oblikoslovne podstave kot tudi na koncu (glejte 1.8.1 in 1.8.2). Premene se lahko nanašajo tako na kakovost kot tudi na kolikost glasov (nanje opozarjamo v razlagah pri posameznih vzorcih) in se pojavljajo v posameznih sklonih, razen alternacije v korenu enozložnih besed (moškega in ženskega spola) ů-o in í-ě, ki je značilna za vse sklone: N G D A V L I Mž, sg vůl vola o vol-u/ovi vola vole o vol-u/ovi volem pl volové volů volům voly volové o volech voly Mnsg dům domu domu dům dome o dom-u/ě domem vítr větru větru vítr větre o větru větrem pl domy domů domům domy domy o domech domy větry větrů větrům větry větry o větrech větry Fsg sůl soli soli sůl soli o soli solí pl soli solí solím soli soli o solích solemi Pri sklanjanju po trdih vzorcih prihaja do alternacij zadnjega soglasnika podstave, če je ta k, g, h ali ch in se v določeni obliki pojavlja pred sprednjim samoglasnikom ( e(ě)-é, i-í). Pri tem se k spremeni v c, g in h v z ter ch v š (npr.: kluk: Npl kluci, střecha: Lsg střeše). Nekatere besede oziroma sklanjatveni vzorci lahko določene sklone izrazijo z več morfi oziroma različicami končnic. V takšnem primeru govorimo o polimorfnih končnicah sklonov ( polymorfní pádové koncovky) oziroma dvojnicah ( dublety). Večinoma je raba polimorfnih končnic določena z besedo oziroma s fonetično zgradbo besede in pogosto gre za vpliv zgodnjega stanja češkega sklanjatvenega sistema (npr. VsgMž: pane! 'gospod!', ampak hochu! 'fant!'). Lahko pa je raba določene različice polimorfne končnice določena s skladenjsko rabo oblike (npr. DLsgMž: pánu/pánovi 'gospodu' – pri edini ali zadnji besedi besedne zveze v dajalniku uporabimo različico -ovi, če pa je beseda pred drugo besedo v dajalniku, se uporabi krajša različica doktoru Novákovi 'doktorju Novaku') ali s slogovno razliko (npr. NplMž: cyklisti/ cyklisté 'kolesarji' – prvo obliko lahko označimo kot nevtralno, medtem ko je slednja zborna). V češčini formalno delimo besede v sklanjatvene tipe po: a) slovničnem spolu: moški ( mužský), ženski ( ženský) in srednji ( střední). V češčini se samostalniki moškega spola, ki označujejo živa bitja, pri več sklonskih oblikah 132 Oblikoslovje (tvarosloví) razlikujejo od samostalnikov moškega spola, ki označujejo nežive stvari (v slovenščini je podobna razlika npr. v tožilniku ednine: 'gledam film', ampak 'gledam moža', vendar je razlik v sklanjatvenih oblikah poimenovanj za žive in nežive precej manj kot v češčini). Zato se v češčini moške sklanjatve ( deklinace/skloňování) delijo še na kategorijo živosti ( životná) in kategorijo brez živosti ( neživotná). b) zadnjem soglasniku oblikotvorne podstave: trda sklanjatev ( tvrdé skloňování) in mehka sklanjatev ( měkké skloňování). Če se oblikotvorna podstava konča na trdi soglasnik ( h, ch, k, r, d, t, n in večino obojnih: b, f, m, p, v), se beseda sklanja po trdi sklanjatvi. Če se oblikotvorna podstava konča na mehki soglasnik ( ž, š, č, j, c, ř, ď, ť, ň in včasih na obojne: l, s, z), se beseda praviloma sklanja po mehki sklanjatvi ( měkké skloňování). Mehke in trde sklanjatve obstajajo pri vseh spolih in se medsebojno razlikujejo v številnih oblikah končnic, zato zanje obstajajo posebni sklanjatveni vzorci. Sklanjatveni tipi in vzorci čeških samostalnikov so: Spol Živost Trdi vzorec Podvzorec Mehki vzorec Podvzorec M ž PÁN hoch MUŽ lovec n HRAD jazyk STROJ – ž PŘEDSEDA sluha SOUDCE – F ŽENA – RŮŽE ulice – PÍSEŇ – – KOST – N MĚSTO středisko MOŘE sídliště – KUŘE – NÁMĚSTÍ – 4.3.1 Samostalniki moškega spola (podstatná jména rodu mužského) Samostalnike moškega spola lahko razporedimo v šest sklanjatvenih vzorcev. Obstajajo štiri sklanjatveni vzorci za samostalnike moškega spola s kategorijo živosti in dva za samostalnike brez kategorije živosti. Moški spol s kategorijo živosti ( podstatná jména rodu mužského životného) Samostalnike moškega spola s kategorijo živosti lahko sklanjamo ali po t. i. soglasni- ških ali samoglasniških sklanjatvah. Če se v Nsg samostalnik konča na soglasnik oziroma ima ničto končnico (glejte 2.1), se uvršča v soglasniško sklanjatev, če pa se v Nsg konča na samoglasnik -a ali -e oziroma ima končnico, govorimo o samoglasniški sklanjatvi. 133 Češka slovnica za bohemiste Večina samostalnikov moškega spola se tako kot v slovenščini sklanja po soglasniški sklanjatvi, za katero sta vzorca PÁN (trda sklanjatev) in MUŽ (mehka sklanjatev). Nekaj samostalnikov pa se sklanja po samoglasniški sklanjatvi, ki ima v češčini prav tako dva tipa/ vzorca: PŘEDSEDA (trda sklanjatev) in SOUDCE (mehka sklanjatev). Trda skl. Mehka skl. Trda skl. Mehka skl. PÁN hoch MUŽ lovec PŘEDSEDA sluha SOUDCE Nsg pán-0 muž-0 předsed-a soudc-e Gsg pán-a muž-e předsed-y rikš-i soudc-e Dsg pán-u/-ovi muž-i/(-ovi) předsed-ovi soudc-i/-ovi Asg pán-a muž-e předsed-u soudc-e Vsg pan-e hoch-u muž-i lovč-e předsed-o soudc-e Lsg pán-u/-ovi muž-i/(-ovi) předsed-ovi soudc-i/-ovi Isg pán-em muž-em předsed-ou soudc-em Npl pán-i/-ové; hoš-i; syn-ové; muž-i/(-ové) lovc-i; předsed-ové; asket-i/-ové soudc-i/(-ové) měšťan-é otc-ové; husit-é/-i soused-i/-é učitel-é Gpl pán-ů muž-ů předsed-ů soudc-ů Dpl pán-ům muž-ům předsed-ům soudc-ům Apl pán-y muž-e předsed-y rikš-i soudc-e Lpl pán-ech hoš-ích muž-ích předsed-ech sluz-ích soudc-ích Ipl pán-y muž-i předsed-y rikš-i soudc-i 4.3.1.1 Trda soglasniška sklanjatev s kategorijo živosti - vzorec PÁN Po vzorcu PÁN se sklanjajo besede moškega spola s kategorijo živosti (besede, ki označujejo živa bitja), pri katerih se podstava konča na trdi ali obojni soglasnik in ki imajo v imenovalniku ednine ničto končnico (v rodilniku ednine imajo končnico -a). Izjema so besede, ki se v Nsg končajo na - o: lamželezo 'ki lomi kovino', Marko, Hugo, priimki Stýblo, Bidlo in tudi tujke latinskega in grškega izvora, ki se v Nsg končajo na -us, oziroma -os/-as: Pythagoras, Hefaistos, Herkules, génius, Vergilius, Julius. Te besede imajo v vseh sklonih razen Nsg navadne oblike po vzorcu PÁN, pri čemer je oblikotvorna podstava del besede brez imenovalniške končnice -o oziroma -us, -os, -es, -as (Gsg: lamželeza, Marka, Huga, Stýbla, Bidla, Pythagora, Hefaista, Herkula, génia, Vergilia, Julia). 134 Oblikoslovje (tvarosloví) !Pozor: Alternacijo ů-o v podstavi v celotni sklanjatvi (glejte 4.3) imata samostalnika: bůh 'bog': Gsg boha, vůl 'vol': Gsg vola. Sklonske oblike D,Lsg: Končnica dajalnika in mestnika ednine, ki se pojavlja samo pri moških samo- stalnikih, ki označujejo živa bitja, je v češčini -ovi (v nasprotju s slovenščino, kjer se ta konč- nica v ednini sploh ne pojavlja). Pri vzorcu PÁN opažamo v obeh sklonih dvojnico ( dubleta) -ovi/-u. Vse besede, ki se sklanjajo po tem vzorcu, lahko tvorijo obe obliki, razlika je samo v njuni rabi. Načeloma vedno uporabljamo daljšo obliko s končnico -ovi, razen če se drug za drugim navaja več samostalnikov v istem sklonu. Takrat velja, da so vsi samostalniki v krajši obliki s končnico -u, razen zadnjega, ki ima daljšo obliko z -ovi, npr.: panu profesoru doktoru Dvořákovi. Vsg: Končnica zvalnika ednine je -e pri vseh samostalnikih, razen tistih, katerih podstava se konča na soglasnike h, ch, k, g. Ti imajo v zvalniku ednine končnico -u: dobrodruh 'pustolovec': dobrodruhu!, hoch 'deček': hochu!, kluk 'fant': kluku!; filolog: filologu! Končnica -e ponavadi ne povzroča prilikovanja zadnjega soglasnika podstave: pán 'gospod': pane!; doktor: doktore!; inženýr: inženýre!; soused 'sosed': sousede! Julius: Julie! Hefaistos: Hefaiste! Pythagoras: Pythagore!, razen če se beseda konča s skupino soglasnikov, v kateri je zadnji r. V tem primeru se r mehča v ř, npr. bratr 'brat': bratře!, Petr: Petře! kmotr 'boter': kmotře!, mistr 'mojster': mistře! Če gre za dvo- ali večbesedni izraz, morajo biti v zvalniku vse besede, npr. Pane No- váku! ali Pane Petře Nováku! 'Gospod Peter Novak!' IZJEMA: Pri besedah člověk in bůh se izjemoma ohranja oblika z mehčanim zadnjim soglasnikom podstave k ( člověk 'človek': člověče!) oziroma h ( bůh 'bog': bože!). Obstaja celo zastarela oblika zvalnika besede syn 'sin': synu! Danes pa se tudi pri tem samostalniku uporablja oblika syne! N(V)pl: V imenovalniku (in tudi zvalniku) množine so možne tri končnice -i, -ové in -é. Pri tem tipu sklanjatve je danes najpogostejša končnica -i, ki ima lahko pri določenih besedah in v določenih okoliščinah uporabe dvojnico -ové oziroma -é. Torej, nevtralno veči-na samostalnikov tvori obliko Npl s končnico -i, pri čemer prihaja do alternacije (mehčanja) zadnjega soglasnika podstave (če je ta soglasnik trdi): vrah 'morilec': vrazi, hroch 'povodni konj': hroši, tlusťoch 'debeluh': tlusťoši, kominík 'dimnikar': kominíci, Slovák 'Slovak': Slováci, blázen 'norec': blázni, doktor: doktoři, doktorand: doktorandi, agent: agenti, student: studenti itn. Dvojnice končnice -i so lahko a) -i/-ové: pri večini besed, ki Npl običajno tvorijo s končnico -i, je možna tudi dvojnica -ové, vendar je ta dokaj zastarela, zato ima pridih arhaičnosti oziroma pesniškosti; ali b) -i/-é: pri nekaterih tujkah, ki se končajo na -at ali -it (pri teh 135 Češka slovnica za bohemiste se pogosto pojavlja tudi dvojnica -i): akrobaté/akrobati, demokraté/demokrati, mulaté/mulati ipd. ali domačih besedah: soused 'sosed': sousedi/sousedé, host 'gost': hosti/hosté. Končnica -é se pojavlja a) pri besedah, izpeljanih s pripono -an (glejte 3.2.1.2): Ka-naďan: Kanaďané, měšťan 'meščan': měšťané, vesničan 'vaščan': vesničané, Pražan: Pra- žané itn.; b) pri redkih drugih besedah: manžel 'soprog': manželé 'zakonca', anděl 'angel': andělé, Španěl 'Španec': Španělé. Končnico -ové najdemo pri a) nekaj posameznih besedah, večinoma enozložnih: syn 'sin': synové, děd 'ded': dědové, tvor 'bitje': tvorové, otčím 'očim': otčímové, Dán 'Danec': Dánové, Švéd: Švédové; b) pri lastnih imenih (ne velja pri manjšalnicah lastnih imen, ki imajo v Nsg končnico -i): dva Pavlové 'dva Pavla', tři Dvořákové, bratři Čapkové; ali c) pri tujkah na - ál, -fil, -fob, -log, -nom, -urg: intelektuál: intelektuálové, chirurg: chirurgové, dramaturg: dramaturgové, filolog: filologové, bibliofil: bibliofilové, xenofob: xenofobové, agronom: agronomové, ekonom: ekonomové. Lpl: Končnica -ech je osnovna končnica tega tipa sklanjatve. V primeru, da se oblikotvorna podstava besede konča na g, k, ch ali h, se v mestniku množine pojavlja končnica -ích (dejansko gre za končnico mestnika množine pri mehki sklanjatvi, npr. po vzorcu MUŽ), pri čemer pa se zadnji soglasnik podstave obvezno mehča (podvzorec hoch): chirurg: o chirur- zích, pedagog: o pedagozích, svědek 'priča': o svědcích, Slovák 'Slovak': o Slovácích, kluk 'fant': o klucích, prvok 'pražival': o prvocích, býk 'bik': o býcích, hoch 'deček': o hoších, bůh 'bog': o bozích. 4.3.1.2 Mehka soglasniška sklanjatev s kategorijo živosti - vzorec MUŽ Po tem vzorcu sklanjamo besede moškega spola s kategorijo živosti, katerih podstava se konča na mehki soglasnik ali l, s, z (ne v vseh primerih) in ki imajo v Nsg ničto končnico (v Gsg. imajo končnico -e). !Pozor: Alternacijo ů-o v podstavi v celi sklanjatvi (glejte 4.3) ima beseda kůň 'konj': Gsg koně. Sklonske oblike D,Lsg: Osnovna in najpogosteje uporabljana končnica pri občih imenih je -i, npr. mluvil o otci/ muži/lovci/hlídači 'govoril je o očetu/možu/lovcu/čuvaju'. Pri lastnih imenih pa se uporablja tudi daljša končnica -ovi, npr. dal jsem knihu To-mášovi (ne: Tomáši) 'knjigo sem dal Tomašu', mluvili o Baťovi 'govorili so o Bati'; če pa lastno ime ni zadnje v sklopu več besed moškega spola v dajalniku ali mestniku ednine, velja isto pravilo kot pri trdih samostalnikih – uporablja se torej krajša končnica -i: napsal jsem 136 Oblikoslovje (tvarosloví) panu Knězovi 'pisal sem gospodu Knezu'. Pri priimkih je varianta -ovi edina možna tudi, če ne gre za zadnji priimek: mluvili o Knězovi-Holašovi 'govorili so o Knezu-Holašu'. Vsg: V zvalniku je običajna končnica -i, npr. muži/příteli/prodavači/kuchaři/zeti! 'mož/ prijatelj/prodajalec/kuhar/zet!' Samo pri besedah, ki so izpeljane s pripono -ec, je končnica zvalnika -e ( c se spremeni v č): lovče/pitomče/chlapče/vrabče! 'lovec/butelj/fant/vrabec!' N(V)pl: V imenovalniku množine je tako kot pri vzorcu PÁN osnovna končnica -i. Dvojnica -ové je pri večini samostalnikov izrazito arhaična oziroma pesniška, zato se uporablja le redko. Le izjemoma je pri nekaterih besedah možna nevtralna uporaba obeh končnic: vítěz 'zmagovalec': vítězové/vítězi. Končnico -é imajo besede, izpeljane s pripono -tel: učitel 'učitelj': učitelé, pořadatel 'prireditelj': pořadatelé, překladatel 'prevajalec': překladatelé, ředitel 'direktor, ravnatelj': ředitelé, sběratel 'zbiratelj': sběratelé, spisovatel 'pisatelj': spisovatelé idr. !Pozor: Pri besedi přítel 'prijatelj' prihaja v množini do alternacije samoglasnika -í- v podstavi, tako da je v množini oblikotvorna podstava přát-: Npl přátelé, Gpl přátel, Dpl přátelům itn. Končnica -ové se pojavlja pri a) redkih, večinoma enozložnih besedah: otec 'oče': otcové, král 'kralj': králové, syn 'sin': synové; in b) pri lastnih imenih: Tomáš: dva Tomášové, Kováč: bratři Kováčové ipd. 4.3.1.3 Trda samoglasniška sklanjatev - vzorec PŘEDSEDA Po tem vzorcu se sklanjajo samostalniki moškega spola s kategorijo živosti, ki imajo v imenovalniku ednine končnico -a (podobno kot v slovenščini samostalniki moškega spola tipa vojvoda). Oblikoslovna podstava se konča na trdi, izjemoma na mehki soglasnik (pogosto pri tujkah, npr. rikša, maharadža, paša, in pri redkih domačih besedah: bača 'pastir ovc', Vláďa, Baťa). Pri besedah, katerih podstava se konča na mehki soglasnik, nastajajo pravopisne spre- membe v končnici, tako da se -y spremeni v -i (glejte Gsg, Apl, Ipl: rikši). Sklonske oblike D,Lsg: V dajalniku in mestniku ednine se pojavlja samo končnica -ovi, v nasprotju z vsemi ostalimi vzorci, kjer je možna dvojnica končnice, in tudi v nasprotju s slovenščino, ki pozna samo krajšo končnico (prim. vojvoda: vojvodi). N(V)pl: Pri domačih besedah je edina možna končnica v imenovalniku množine -ové: předseda 'predsednik': předsedové, sluha 'sluga': sluhové, bača 'pastir ovc' : bačové. Ravno 137 Češka slovnica za bohemiste tako pri lastnih imenih, Vláďa: Vláďové, Honza: Honzové, Průša: Průšové, in pri nekaterih tujkah: rikša: rikšové, maharadža: maharadžové, paša: pašové. Dvojnica -ové/-i (prva končnica je pri pisnem izražanju bolj običajna) se pojavlja pri tujkah, ki se končajo na -ota, -eta: despota: despotové/despoti, asketa: asketové/asketi. Dvojnica -é/-i (prva končnica je knjižna, vendar postaja arhaična; druga se čedalje več uporablja tudi v pisnem izražanju) se pojavlja pri besedah s tujimi priponami -ita, -ista, -ida: husita: husité/husiti, adamita: adamité/adamiti, komunista: komunisté/komunisti, fotbalista: fotbalisté/fotbalisti, houslista 'violinist': houslisté/houslisti, invalida: invalidé/invalidi itn. Lpl: Podobno kot pri moški trdi sklanjatvi po vzorcu PÁN (oba vzorca, PÁN in PŘED- SEDA, se uporabljata za samostalnike, katerih podstava se konča na trdi ali obojni soglasnik) je tudi pri tem vzorcu končnica -ech osnovna. Če se oblikotvorna podstava besede konča na g, k, ch ali h, se v mestniku množine pojavlja končnica -ích (podvzorec sluha), pri čemer se zadnji soglasnik podstave obvezno mehča: sluha 'sluga': o sluzích, kolega: o kolez ích, nešika 'neroda': o nešicích, patriarcha: o patriarších. 4.3.1.4 Mehka samoglasniška sklanjatev - vzorec SOUDCE Po tem vzorcu sklanjamo samostalnike moškega spola s kategorijo živosti, katerih obliko- tvorna podstava se konča na mehki soglasnik in ki imajo v imenovalniku ednine samogla- sniško končnico (v tem primeru -e). Dejansko gre za mehko različico sklanjatve po vzorcu PŘEDSEDA. Sklonske oblike D,Lsg: V dajalniku in mestniku ednine je pri občih imenih običajna končnica -i tudi v primeru, če je v stavku samo ena beseda v enem od navedenih sklonov (v nasprotju s samostalniki po vzorcu PÁN): soudce: řeknu soudci 'povem sodniku', vůdce 'vodnik': o vůdci, správce 'skrbnik': o správci ipd. Končnica -ovi se uporablja pri lastnih imenih: soudce Be-chyně: o soudci Bechyňovi. N(V)pl: Primarna in najpogostejša končnica je -i, v podobnih primerih kot pri sklanjatvah tipa PÁN in MUŽ je možna tudi uporaba dvojnice -ové (tudi v tem primeru torej gre za zastarelo in pesniško obliko). Moški spol brez kategorije živosti ( podstatná jména rodu mužského neživotného) Samostalnike moškega spola, ki nimajo kategorije živosti, delimo v dve skupini glede na zadnji soglasnik oblikotvorne podstave – na trdi (vzorec HRAD) in mehki (vzorec STROJ) tip sklanjatve. 138 Oblikoslovje (tvarosloví) Tvrdé skloňování Měkké skloňování HRAD jazyk STROJ Nsg hrad-0 stroj-0 Gsg hrad-u; kout-u/-a; jazyk-a stroj-e Dsg hrad-u stroj-i Asg hrad-0 stroj-0 Vsg hrad-e jazyk-u stroj-i Lsg hrad-u/-ě; ledn-u; jazyk-u/jazyc-e; les-e stroj-i Isg hrad-em stroj-em NVpl hrad-y stroj-e Gpl hrad-ů stroj-ů Dpl hrad-ům stroj-ům Apl hrad-y stroj-e Lpl hrad-ech jazyc-ích (drátkách) stroj-ích Ipl hrad-y stroj-i 4.3.1.5 Trda soglasniška sklanjatev brez kategorije živosti - vzorec HRAD Po vzorcu HRAD sklanjamo samostalnike moškega spola, ki ne izražajo kategorije živosti (večinoma tudi označujejo nežive predmete, dejanja ali lastnosti) in katerih podstava se kon- ča na trdi ali večino obojnih soglasnikov ter imajo v rodilniku ednine končnico -u ali -a. Besede, katerih podstava se konča na -l in se pogosto navajajo kot prehodne med vzorcema HRAD in STROJ, se danes sklanjajo po vzorcu HRAD (glejte nižje). Obstaja tudi nekaj besed, katerih podstava se konča na -c (torej na mehki soglasnik), vendar jih sklanjamo po trdi sklanjatvi in tudi po soglasniku c pišemo ipsilon: tác 'pladenj': Npl tácy, truc 'kljubovanje': Npl trucy, hertz 'herc': hertzy. Po tem vzorcu sklanjamo tudi samomnožinske samostalnike: tepláky 'trenirka', šachy 'šah (igra)', Hradčany. Podobna pravila kot za sklanjanje večine tujk grškega ali latinskega izvora po vzor-cu PÁN veljajo tudi za njihovo sklanjanje po vzorcu HRAD – torej v imenovalniku ednine ohranjajo izvirno končnico, v ostalih sklonih pa jo izgubijo: socialism-us: Gsg socialism-u: Isg socialism-em. Po istem principu sklanjamo še naslednje tujke: materialismus, Gsg materialismu, realismus: Gsg realismu, rytmus: Gsg rytmu, papyrus: Gsg papyru, kosmos: Gsg kosmu. 139 Češka slovnica za bohemiste IZJEMA : Izjema pri zgoraj navedenem pravilu so tujke, ki so se prilagodile češkemu sistemu tako, da se izvirna končnica več ne loči: cirkus: Gsg cirkusu, korpus: Gsg korpusu, luxus: Gsg luxusu, kaktus: Gsg kaktusu, citrus: Gsg citrusu, fíkus: Gsg fíkusu, chaos 'kaos' : Gsg chaosu. !Pozor: Alternacijo ů-o v podstavi v celi sklanjatvi (glejte 4.3) imajo samostalniki: dům 'hiša': Gsg domu, stůl 'miza': Gsg stolu, důl 'rudnik': Gsg dolu, vůz 'voz': Gsg vozu, dvůr 'dvorišče': Gsg dvora. Veliko redkejša je alternacija í-ě v podstavi v celi sklanjatvi: vítr 'veter': Gsg větru, sníh 'sneg': Gsg sněhu. Sklonske oblike Gsg: V češčini pri tem tipu sklanjanja prevladuje končnica -u. Nekatere besede (podvzorec JAZYK) pa imajo v rodilniku ednine končnico -a (v slovenščini je situacija ravno nasprotna, pri večini besed te sklanjatve se namreč v rodilniku ednine pojavlja konč- nica -a, le redke besede imajo končnico -u): les 'gozd': lesa, ostrov 'otok': ostrova, potok 'potok': potoka, komín 'dimnik': komína, včelín 'čebelnjak': včelína, mlýn 'mlin': mlýna, dvůr 'dvorišče': dvora, sklep 'klet': sklepa, klášter 'samostan': kláštera, chlév 'hlev': chléva, domov 'dom': domova, venkov 'podeželje': venkova, tábor 'tabor(išče)': tábora, svět 'svet': světa, chléb 'kruh': chleba, život 'življenje': života, zákon 'zakon': zákona idr. Končnica -a se pojavlja tudi pri poimenovanjih mesecev, ki se sklanjajo po trdem vzorcu: leden 'januar': ledna, únor 'februar': února, březen 'marec': března, duben 'april': dubna, květen 'maj': května, čer-ven 'junij': června, srpen 'avgust': srpna, říjen 'oktober': října, ampak listopad 'november': listopadu. Poimenovanja mest (lastna imena): Londýn 'London': Londýna, Glasgow: Glasgo-wa, Záhřeb 'Zagreb': Záhřeba/(u), Mnichov 'München': Mnichova, Berlín: Berlína, Krakov: Krakova, Pasov 'Passau': Pasova, Janov 'Genova': Janova, Chomutov: Chomutova, Trutnov: Trutnova, Řím 'Rim': Říma, Kyjev: Kyjeva, Mělník: Mělníka/u, Šumperk: Šumperka/u; druga poimenovanja mest pa imajo končnico -u: Manchester: Manchesteru, Bělehrad 'Beograd' : Bělehradu, Hamburk 'Hamburg' : Hamburku, Písek: Písku, New York: New Yorku, Petrohrad 'Sankt Peterburg': Petrohradu, Most: Mostu, Maribor: Mariboru, Koper: Koperu, Piran: Piranu, Terst 'Trst' : Terstu, Norimberk 'Nürnberg': Norimberku/(a), Štrasburk 'Strasbourg' : Štrasburku, Brusel 'Bruselj' : Bruselu, Montreal: Montrealu, Tallin: Tallinu, Ulm: Ulmu. Obstajajo pa tudi redke besede, pri katerih se v rodilniku ednine pojavlja dvojnica -u/-a: javor 'javor': javor-u/a, kout 'kot (npr. v sobi)': kout-u/a, kožich 'kožuh': kožich-u/a, rok 'leto': rok-u/a, betlém '(božične) jaslice': betlém-a/u, kalich 'kelih': kalich-u/a, Karlštejn: Karlštejn-a/u, Jeseník: Jeseník-u/a. 140 Oblikoslovje (tvarosloví) Vsg: Pri trdih samostalnikih po vzorcu HRAD se zvalnik ednine tvori povsem enako kot pri samostalnikih s kategorijo živosti po vzorcu PÁN, vendar se ta sklon pri samostal- nikih, ki označujejo nežive stvari, uporablja le redko. Končnica je torej -e pri vseh besedah ( stůl 'miza': stole! , les 'gozd': lese! , hadr 'cunja': hadre! , strom 'drevo': strome! , džbán 'vrč': džbáne! ), razen tistih, katerih podstava se konča na h, ch, k, g. Ti imajo v zvalniku ednine končnico -u, npr. druh 'vrsta': druhu!, kruh 'krog': kruhu!, jazyk 'jezik': jazyku!, penízek 'kovanček': penízku!, spěch 'naglica': spěchu! Lsg: V mestniku ednine obstajata končnici -u in -ě (po d, t, n, b, p, m, v)/-e. Samo končnico -u ima lahko le relativno majhna skupina besed, ki jo sestavljajo a) samostalniki, katerih podstava se konča na h, ch, g in večinoma tudi k (pri vseh manjšalnicah je samo končnica -u, pri nekaterih neizpeljanih samostalnikih, katerih podstava se konča na k, se lahko pojavi tudi dvojnica -u/-e): o druhu, o kruhu, o spěchu, úspěch 'uspeh' : o úspěchu, o vrchu, o dialogu, domeček 'hiška': o domečku, jazýček 'jeziček': o jazýčku, lesík 'gozdiček': o lesíku, šroubovák 'izvijač': o šroubováku, slovník 'slovar': o slovníku, trávník 'trata': o tráv-níku; b) poimenovanja mesecev: o lednu, o únoru, o březnu, o dubnu, o květnu, o červnu, o srpnu, o říjnu, o listopadu 'o novembru'; c) poimenovanja mest, ki imajo v Gsg končnico -u (glejte zgoraj): o Manchesteru, o Bělehradu, o Hamburku, o Písku, o New Yorku, o Petrohradu, o Jeseníku, o Mostu, o Mariboru, o Koperu, o Piranu, o Terstu, o Norimberku, o Štrasburku, o Bruselu, o Montrealu, o Tallinu, o Ulmu. IZJEMA so poimenovanja, ki imajo v Gsg končnico -a in katerih podstava se kon- ča na k – da bi se izognili alternaciji, imajo ponavadi končnico -u tudi v Lsg: Mělník: o Mělníku, Šumperk: o Šumperku ipd., čeprav obstaja tudi možnost uporabe npr. oblike na Mělníce. Samo končnico -e ima relativno malo samostalnikov, npr.: les: o lese, dům: o domě, stůl: o stole, důl: o dole, vůz: o voze, rok: o roce, sál 'dvorana': o sále, mlýn: o mlýně, kout 'kot': o koutě, okres 'okrožje': o okrese, sklep: o sklepě, kostel 'cerkev': o kostele. Dvojnica -u/- e( ě) se pojavlja pri: a) poimenovanjih mest, ki imajo v rodilniku ednine končnico -a. Če besedo uporabimo kot prislovno določilo kraja, je končnica -e, če se jo uporabi kot predmet, je končnica ponavadi - u: v Mnichově/o Mnichovu, v Petrohradě/o Petrohradu, v Berlíně/o Berlínu itn.; b) nekaterih drugih besedah, npr.: o hradu/na hradě, o papíru/na papíře, o chrámu/v chrámě 'o/v katedrali' , na západě/o západu 'na/o zahodu', na východě/o východu 'na/o vzhodu', na dvoře 'na dvorišču'/ o dvoru 'o (kraljevskem) dvoru', o cirkusu/v cirkuse, o korpusu/v korpuse, o zákonu/v zákoně, o jazyku/v jazyce, o potoku/v potoce idr. Pri dvojnici -u/-e je pri izbiri ene od različic večinoma odločilna skladenjska vloga besede – če gre za prislovno določilo, se uporablja -e, če pa gre za predmet, se pogosteje uporablja končnica -u. 141 Češka slovnica za bohemiste Lpl: Končnica -ech je osnovna končnica tega tipa sklanjatve ( hrad 'grad': hradech, proud 'tok': proudech, schod 'stopnica': schodech, sloup 'stolp': sloupech, dub 'hrast': dubech, most 'most': mostech, strop 'strop': stropech, drát 'žica': drátech itn.). Če se oblikotvorna podstava besede konča na h, ch, k, g, se v mestniku množine pojavlja končnica -ích, pri čemer pa se zadnji soglasnik podstave obvezno mehča (enako kot pri vzorcu PÁN ali PŘEDSEDA): běh 'tek': bězích, břeh 'breg': březích, vrch 'vrh': vrších, zámek 'ključavnica': zámcích, hrnek 'lonček': hrncích, dialog: dialozích. Dvojnica -ích/-ách. Zelo pogosto se pri besedah s končajem podstave h, ch, k, g kot dvojnica poleg končnice -ích pojavlja tudi končnica ženske sklanjatve -ách, s čimer se izogne mehčanju zadnjega soglasnika podstave . Večinoma se ta končnica uporablja samo v govorjeni obliki knjižnega jezika, najpogosteje pri manjšalnicah: kroužek 'krožec': kroužcích/krouž- kách, kousek 'košček': kouscích/kouskách, kostelík 'cerkvica': kostelících/kostelíkách, drátek 'žička': drátcích/drátkách, lístek 'karta': lístcích/lístkách, hrnek: hrncích/hrnkách, chodník 'pločnik': chodnících/chodníkách ipd. 4.3.1.6 Mehka soglasniška sklanjatev brez kategorije živosti - vzorec STROJ Po tem vzorcu sklanjamo samostalnike moškega spola brez kategorije živosti, katerih podstava se konča na mehki soglasnik ali delno l, s, z in imajo v rodilniku ednine kon- čnico -e. !Pozor: Do alternacije ů-o v podstavi v celotni sklanjatvi prihaja pri besedah: hnůj 'gnoj': Gsg hnoje, lůj 'goveja maščoba': Gsg loje, nůž 'nož': Gsg nože. Alternacijo é-e v celotni sklanjatvi ima: déšť 'dež': Gsg deště: Dsg dešti itn. Pri tem tipu sklanjanja posebnosti pri končnicah ni, dvojnic tudi ne. Prehajanje med vzorcema STROJ in HRAD a) Po vzorcu STROJ (z dvojnicami v rodilniku, dajalniku in mestniku po vzorcu HRAD) v ednini in po vzorcu HRAD v množini sklanjamo posebno skupino samostalnikov, ki so v preteklosti pripadali t. i. n-osnovi, kar je tip sklanjatve, pri kateri se osnova besede razširja z morfom, ki vsebuje glas -n- (v slovenščini je takšno sklanjanje še živo npr. pri besedah srednjega spola: breme: bremena, vreme: vremena itn.): plamen 'plamen', hřeben 'glav-nik', ječmen 'ječmen', kmen 'deblo', kořen 'koren', křemen 'kremen', pramen 'izvir' , řemen 'jermen' in kámen 'kamen': 142 Oblikoslovje (tvarosloví) N G D A V L I Sg kámen-0 kamen-e/u kamen-i/u kámen-0 kamen-i kamen-i/u kamen-em Pl kamen-y kamen-ů kamen-ům kamen-y kamen-y o kamen-ech kamen-y (Tudi v dajalnik in mestnik ednine prehaja kot dvojnica končnica trde sklanjatve -u.) b) Dvojnice po mehkem in trdem vzorcu imata tudi besedi den 'dan' in týden 'teden'. V ednini so pri obeh besedah običajnejše oblike po vzorcu STROJ, v množini po vzorcu HRAD (prva oblika v tabeli je bolj razširjena ali knjižna): N G D A V L I Sg den-0 dn-e dn-i/u den-0 dn-i o dn-i/u, ve dn-e dn-em týden-0 týdn-e týdn-i/u týden-0 týdn-i o týdn-u/i týdn-em Pl dn-y/-i dn-ů/-í dn-ům dn-y/i dn-y/i o dn-ech dn-y týdn-y týdn-ů týdn-ům týdn-y týdn-y o týdn-ech týdn-y c) Omejeno se končnice po obeh vzorcih pojavljajo pri nekaterih besedah s koncem podsta- ve na -el/-l (večina teh besed se v sodobni češčini sklanja samo po vzorcu HRAD), ostale oblike so brez dvojnic po vzorcu HRAD. Dvojnice so večinoma v rodilniku ednine ter imenovalniku, tožilniku in orodniku množine: krevel 'hematit': Gsg krevel-u/e: NApl krevel-y/e: Ipl krevel-y/i, kotel 'kotel': Gsg kotl-e/-u: NApl kotl-e/y: Ipl kotl-i/y, burel 'piroluzit': Gsg burel-u/e: NApl burel-y/e: Ipl burel-y/i, kužel 'stožec' : Gsg kužel-u/e: NApl kužel-y/e: Ipl kužel-y/i, plevel 'plevel': Gsg plevel-u/-e: NApl plevel-e/-y: Ipl plevel-y/i, rubl 'rubelj': Gsg rubl-u/e: NApl rubl-e/y: Ipl rubl-y/i. Pri besedi chmel 'hmelj': Gsg chmel-e/u se dvojnica pojavlja samo v rodilniku ednine. Lastno ime Bezděz (grad na Češkem) ima dvojnici tudi v dajalniku in mestniku: Gsg Bezděz-u/e: Dsg Bezděz-u/i: Lsg Bezděz-u/i/e. 4.3.2 Samostalniki ženskega spola (podstatná jména rodu ženského) Češke samostalnike ženskega spola formalno delimo v tri samostalniške sklanjatvene tipe po končnici v imenovalniku ednine: 1. imajo končnico -a (vzorec ŽEN-A), 2. imajo končnico -e/ě (vzorec RŮŽ-E), 3. imajo ničto končnico (vzorca PÍSEŇ-0 in KOST-0). 143 Češka slovnica za bohemiste Tvrdé skloňování Měkké skloňování ŽENA gejša RŮŽE ulice žákyně PÍSEŇ KOST Nsg žen-a růž-e ulic-e žákyn-ě píseň-0 kost-0 Gsg žen-y gejš-i růž-e -ě písn-ě kost-i Dsg žen-ě gejš-e růž-i písn-i kost-i Asg žen-u růž-i píseň-0 kost-0 Vsg žen-o růž-e -ě písn-i kost-i Lsg žen-ě gejš-e růž-i písn-i kost-i Isg žen-ou růž-í písn-í kost-í NVpl žen-y gejš-i růž-e -ě písn-ě kost-i Gpl žen-0 růž-í ulic-0 žákyn-í/ žákyň-0 písn-í kost-í Dpl žen-ám růž-ím písn-ím kost-em Apl žen-y gejš-i růž-e -ě písn-ě kost-i Lpl žen-ách růž-ích písn-ích kost-ech Ipl žen-ami růž-emi písn-ěmi kost-mi 4.3.2.1 Trda samoglasniška sklanjatev - vzorec ŽENA Po tem vzorcu sklanjamo vse samostalnike ženskega spola, ki imajo v imenovalniku ednine končnico -a in katerih podstava se konča na trdi, izjemoma tudi obojni ali mehki samoglasnik. Besede, katerih podstava se konča na mehki soglasnik in imajo v imenovalniku edni- ne končnico -a, so večinoma a) tujke (tudi lastna imena): gejša, doňa, Nataša, Soňa, Zoja, Táňa, Naďa; b) domače oblike ženskih lastnih imen: Máňa (=Marie), Káča (=Kateřina), Ráďa (=Radka), Míša (=Michaela), Růža (=Růžena) itn. Te besede se sklanjajo po vzorcu ŽENA, samo v Gsg in Npl se pri njih v končnici piše namesto y črka i (glejte podvzorec gejša). Po tem vzorcu sklanjamo tudi samomnožinske samostalnike: desky 'mapa', kalhoty 'hlače', plavky 'kopalke', spalničky 'norice', varhany 'orgle', narozeniny 'rojstni dan', Čechy 'Češka', nůžky 'škarje', Alpy 'Alpe'. Po tem vzorcu se sklanjajo tudi besede (grška in latinska lastna imena), ki se v Nsg končajo na -ó: Junó (latinska boginja), Dídó (kartažanska kraljica), Látó (grška boginja). V odvisnih sklonih se torej podstava razširi z osnovotvornim morfom -on-, končnice pa se dodajajo po vzorcu ŽENA: Junó: Gsg Jun-ón-y, Didó: Gsg Did-ón-y, Látó: Gsg Lát-ón-y itn. 144 Oblikoslovje (tvarosloví) Redke tujke, ki se končajo na -x, se sklanjajo po vzorcu ŽENA, pri čemer se v Nsg pojavlja tudi oblika s češko končnico -a: Nsg falanx ali falanga: G sg falangy: Dsg falanze itn. Tujke ali lastna imena, katerih podstava se konča na -j, npr. papája, rakija, Trója (tip idea) se sklanjajo po vzorcu ŽENA, imajo pa dvojnice po vzorcu RŮŽE: ide-a ide-y/ide-je ide-ji ide-u ide-o ide-ji ide-ou/ide-jí ide-y/ide-je ide-jí ide-ám/ide-jím ide-y/ide-je ide-y/ide-je ide-ách/ide-jích ide-ami/ide-jemi Sklonske oblike Pri končnicah tega vzorca ni dvojnic (končnice niso polimorfne), vendar je treba paziti na številne premene podstave v določenih sklonih: D,Lsg: V dajalniku in mestniku ednine je končnica -e, pred katero se trdi soglasnik obvezno mehča, ker češki oblikoslovni sistem v končnici ne dovoljuje kombinacije trdih soglasnikov s sprednjimi samoglasniki. Zato se vsi trdi soglasniki na koncu podstave mehčajo, in sicer d, t, n se mehčajo v ď, ť, ň, pri čemer se ď, ť, ň grafično označijo z grafemom -ě- (glejte 1.6), tako da dejansko dobimo kombinacije -dě, -tě, -ně: zahrada 'vrt': zahradě, třída 'razred': třídě, bota 'čevelj': botě, fakulta 'fakulteta': fakultě, tiskárna 'tiskalnik': tiskárně, zmrzlina 'sladoled': zmrzlině, koruna 'krona': koruně. Če se podstava konča na h, ch, k, r, se ti soglasniki mehčajo v z, š, c in ř: touha 'hrepenenje': touze, dráha 'proga': dráze, Praha: Praze, snaha 'trud': snaze, snacha 'snaha': snaše, pýcha 'ponos': pýše, střecha 'streha': střeše, taška 'torba': tašce, ruka 'roka': ruce, babička 'babica': babičce, sestra 'sestra': sestře, kultura: kultuře. Če je na koncu podstave obojni soglasnik b, f, l, m, p, s, v, z, se ta ne mehča. Po l, s in z sledi grafem -e: šála 'šal': šále, síla 'moč': síle, krása 'lepota': kráse, mísa 'skleda': míse, bří- za 'breza': bříze; po b, f, m, p, v pa se piše grafem -ě: stavba 'gradnja': stavbě, žaloba 'tožba': žalobě, trefa 'zadetek': trefě, žirafa: žirafě, sláma 'slama': slámě, mapa 'zemljevid': mapě, chalupa 'koča/vikendica': chalupě, návštěva 'obisk': návštěvě. Gpl: V tem sklonu se praviloma pojavlja vrinjeni -e pri besedah, katerih podstava se konča na soglasniški sklop z zadnjim soglasnikom b, k, l, m, n, r ali v: kresba 'risba': kreseb, hrozba 'grožnja': hrozeb, polévka 'juha': polévek, kabelka 'torbica': kabelek, jehla 'šivanka': jehel, metla 'metla': metel, šelma 'zver': šelem, palma 'palma': palem, kachna 'raca': kachen, šatna 'garderoba': šaten, hra 'igra': her, kostra 'skelet': koster, barva 'barva': barev, vrstva 'plast': vrstev. To ne velja (torej -e- se ne vriva v skupine soglasnikov, ki se končajo na b, k, l, m, n, r, v) a) pri tujkah: bomba: bomb, holba 'polič': holb, banka: bank, želva: želv, konzerva: konzerv; 145 Češka slovnica za bohemiste b) če je v skupini zlogotvorni r ali l: chrpa 'plavica': chrp, vrba 'vrba': vrb, mlha 'megla': mlh, slza 'solza': slz. Samoglasnik -e- se ne vriva tudi, če se soglasniški sklop na koncu podstave konča na d, p, s, t ali z (to velja tudi za tujke): hvězda 'zvezda': hvězd, pravda 'resnica': pravd, vražda 'umor': vražd, garda 'garda': gard, cesta 'pot': cest, lampa 'luč': lamp, římsa '(okenska) polica': říms, elipsa: elips, lišta 'letev': lišt, fronta 'čakalna vrsta': front, sekta 'sekta': sekt, bryndza 'ovčji sir': bryndz, burza 'borza': burz. IZJEME: kapsa 'žep': kapes, buchta 'buhtelj': buchet, plachta 'jadro': plachet, šachta 'jašek': šachet, myrha 'mira': myrh, harfa: harf, gejša: gejš, mzda 'plača': mezd. Dvojnice pa obstajajo pri besedah: desky 'mapa': desk/desek, freska 'freska': fresk/fresek, jachta 'jahta': jacht/jachet, přilba 'čelada': přilb/přileb. Premena kolikosti oziroma kakovosti samoglasnika v korenu besede: Pri nekaterih dvozložnih besedah, ki imajo v korenu besede dolgi samoglasnik (npr. v besedi kráva je v prvem zlogu/korenu -á-, v lípa je -í-, v houba je -ou-), je obvezno a) krajšanje korenskega samoglasnika: bába 'baba': bab, blána 'mrena/prosojnica': blan, brána 'vrata': bran, čára 'črta': čar, dáma 'dama': dam, dráha 'proga': drah, jáma 'jama': jam, kráva 'krava': krav, skála 'skala': skal, tráva 'trava': trav, váha 'tehtnica/teža' : vah, vrána 'vrana': vran, žába 'žaba': žab, lípa 'lipa': lip, síla 'moč': sil, žíla 'žila': žil; oziroma b) premena kakovosti samoglasnika: bída 'beda/revščina': běd, díra 'luknja': děr, míra 'mera': měr, houba 'goba': hub, moucha 'muha': much, louka 'travnik': luk. D,L,Ipl+Isg: V zgoraj navedenih besedah, pri katerih prihaja v Gpl do krajšanja korenskega samoglasnika, obstajajo dvojnice še v DLIpl ter Isg: bába: Isg bábou/babou: (Gpl bab) Dpl bábám/babám: Lpl bábách/babách: Ipl bábami/ babami; lípa: Isg lípou/lipou: (Gpl lip) Dpl lípám/lipám: Lpl lípách/lipách: Ipl lípami/ lipami. !Pozor: Samostalnika, ki označujeta parne telesne dele ( noha 'noga', ruka 'roka'), v če- ščini delno ohranjata dvojinske sklonske oblike (v nasprotju s slovenščino, kjer se prav pri poimenovanjih parnih delov telesa uporabljajo množinske oblike, čeprav sistem pozna dvojino). Zato so množinske oblike pri teh besedah sledeče: ruka: NAVpl ruce: GLpl rukou: Ipl rukama; noha: NAVpl nohy: GLpl nohou: Ipl nohama. Če besedi ruka in noha ne označujeta telesnih delov, imata tudi v množini oblike po vzorcu ŽENA: Pes ležel u noh nohou židle. 'Pes je ležal pri nogah stola.' V nasprotju s: Pes ležel u pánových noh nohou. 'Pes je ležal pri gospodarjevih nogah.' 146 Oblikoslovje (tvarosloví) 4.3.2.2 Mehka samoglasniška sklanjatev - vzorec RŮŽE Po tem vzorcu sklanjamo samostalnike ženskega spola, katerih podstava se konča na mehki ali obojni soglasnik, v imenovalniku in rodilniku ednine imajo končnico -e/-ě. Po tem vzorcu sklanjamo tudi samomnožinske samostalnike: housle 'violina', dveře 'vrata': Isg: dveřmi (po vz. kost), Vánoce 'božič', Velikonoce 'velika noč'. Po tem vzorcu sklanjamo tudi tujke, ki se v Nsg končajo na -ia, ostale oblike so pravilne po tem vzorcu, pri čemer se -i- iz imenovalniške oblike ohrani, - a pa odpade: Slavia: Gsg Slavie itn., tibia: Gsg tibie itn.; ter tujke, ki se v Nsg končajo na -is (prilagojena oblika s končnico -e večinoma obstaja tudi v Nsg): synopsis/synopse: Gsg synopse: Dsg synopsi itn., epizeuxis/epizeuxe: Gsg epizeuxe: Dsg epizeuxi itn., pertussis/pertuse: Gsg: pertuse: Dsg pertusi itn. Ostale tujke se sklanjajo povsem pravilno, npr. lóže, bible, džungle, kopule, mise, redak-ce, citace, revoluce, je pa treba opozoriti, da se v češčini sklanjajo po mehkem vzorcu, čeprav imajo v slovenščini iste tujke v imenovalniku ednine končnico -a ( loža, biblija, džungla, kupola, misija, redakcija, citacija, revolucija). Sklonske oblike Edina posebnost se pri tem tipu sklanjanja pojavi v rodilniku množine. Gpl: Samostalniki, ki se v Nsg končajo na -ice ali -yně, imajo v Gpl ničto končnico (namesto redne končnice -í): tržnice 'tržnica': tržnic, slivovice 'slivovka': slivovic, krabice 'škatla': krabic, slepice 'kokoš': slepic, lavice 'klop': lavic idr. Besede, ki se v Nsg končajo na -yně, imajo v Gpl poleg končnice -í tudi ničto končni-co: žákyně 'učenka/dijakinja': žákyň/žákyní, kolegyně 'kolegica': kolegyň/kolegyní, umělkyně 'umetnica': umělkyň/umělkyní, bohyně 'boginja': bohyň/bohyní, mistryně 'prvakinja': mistryň/ mistryní, jeskyně 'jama': jeskyň/jeskyní, kuchyně 'kuhnja': kuchyň/kuchyní idr. Tako kot pri besedah, ki krajšajo korenski samoglasnik v Gpl in se sklanjajo po vzorcu ŽENA, se tudi pri besedah po vzorcu RŮŽE v nekaterih sklonih spremeni kolikost samoglasnika v korenu besede: lžíce 'žlica': Isg lžící/lžicí: (Gpl lžic) Dpl lžícím/lžicím: Lpl lžících/lžicích: Ipl lžícemi/lžice-mi, plíce 'pljuča': (Gpl plic) Dpl plícím/plicím: Lpl plících/plicích: Ipl plícemi/plicemi, práce 'delo': Isg prací: Gpl prací: Dpl pracím: Lpl pracích: Ipl pracemi. Samo v rodilniku množine se krajša korenski samoglasnik pri besedah: chvíle 'trenutek': chvil, míle 'milja': mil. 147 Češka slovnica za bohemiste 4.3.2.3 Soglasniške sklanjatve - vzorca PÍSEŇ in KOST Vzorec PÍSEŇ Po tem vzorcu sklanjamo samostalnike ženskega spola, katerih podstava se konča na mehki ali (redko) obojni soglasnik, v Nsg in Gsg imajo končnico -e(-ě). Samostalniki s podstavo na obojni soglasnik, ki se sklanjajo po tem vzorcu, so: koupel 'kopel', hůl 'palica', ocel 'jeklo', postel 'postelja', zem 'tla', hráz 'jez', tvrz 'trdnjava' in vsi samostalniki ženskega spola, katerih podstava se konča na -ev, npr. broskev 'breskev', církev 'cerkev', konev 'zalivalka', větev 'veja' idr. Pravilne oblike po tem vzorcu imajo tujke kot blamáž 'blamaža', masáž 'masaža', etáž 'etaža' itn . Moramo pa biti pozorni na to, da se iste tujke v slovenščini sklanjajo po vzorcu LIPA oziroma da imajo v imenovalniku ednine končnico -a. !Pozor: Alternacijo ů-o v podstavi v celotni sklanjatvi (glejte 4.3) ima samostalnik hůl 'palica': Gsg hole. Sklonske oblike Vzorec PÍSEŇ kombinira končnice vzorcev RŮŽE (v Gsg, NDLIpl) in KOST (v ostalih sklonih). Posebnosti pri končnicah v tem tipu sklanjanja ni, dvojnic tudi ne. Samo pri besedah, katerih podstava se konča na -ev ali -eň, prihaja v celotni sklanjatvi do alternacije e-0 pred zadnjim soglasnikom podstave, npr. mrkev 'korenje': mrkev-0 mrkv-e mrkv-i mrkev-0 mrkv-i mrkv-i mrkv-í mrkv-e mrkv-í mrkv-ím mrkv-e mrkv-e mrkv-ích mrkv-emi Enaka premena v podstavi se pojavlja na primer pri besedah: krev 'kri': Gsg krve, ředkev 'redkev': Gsg ředkve, tykev 'bučka': Gsg tykve, láhev 'steklenica': Gsg láhve, dáseň 'dlesen': Gsg dásně, plíseň 'plesen': Gsg plísně, povodeň 'poplava': Gsg povodně, báseň 'pesem': Gsg básně, třešeň 'češnja': Gsg třešně, vášeň 'strast': Gsg vášně idr. Drugo skupino besed tvori nekaj samostalnikov, katerih podstava se konča na -ť ali -ď: čtvrť 'mestna četrt', huť 'talilnica', chuť 'okus', kapraď 'praprot', loď 'ladja', modř 'modrina', niť 'sukanec', ocel 'svinec', pečeť 'pečat', pouť 'romanje', trať 'tir', závěť 'oporoka', závrať 'vrtoglavica'. Te besede imajo dvojnice po vzorcu KOST v Gsg in NAVpl, ostale oblike so pravilne po vzorcu PÍSEŇ: čtvrť-0 čtvrt-i/ě čtvrt-i čtvrť-0 čtvrt-i čtvrt-i čtvrt-í čtvrt-i/ě čtvrt-í čtvrt-ím čtvrt-i/ě čtvrt-i/ě čtvrt-ích čtvrt-ěmi 148 Oblikoslovje (tvarosloví) Vzorec KOST Po tem vzorcu sklanjamo samostalnike ženskega spola, katerih podstava se konča na trdi, mehki ali obojni soglasnik in ki imajo v imenovalniku ednine ničto končnico ter v rodilniku ednine končnico -i. Besede, ki jih sklanjamo po tem vzorcu, lahko razdelimo v dve skupini glede na končaj podstave: a) abstraktna poimenovanja, izpeljana s pripono -ost/-est(-st): rychlost 'hitrost', sladkost 'sladkost', oddanost 'predanost', žalost 'žalost', bolest 'bolečina', slast 'slast', strast 'težava, muka', pověst 'bajka', vlast 'domovina', oblast 'območje, področje', neřest 'slaba navada', část 'del', čelist 'čeljust'; b) nekatere besede z mehkim končajem podstave: věc 'reč, stvar', zeď 'zid', paměť 'spomin', oběť 'žrtev', řeč 'govor(ica)' ter množinske oblike besede dítě 'otrok': Npl děti idr. !Pozor: Alternacijo ů-o v podstavi v celotni sklanjatvi (glejte 4.3) ima samostalnik sůl 'sol': Gsg soli, alternacijo e-0 pa besede: lest 'ukana': Gsg lsti, lež 'laž': Gsg lži, rez 'rja': Gsg rzi, ves 'vas': Gsg vsi, veš 'uš': Gsg vši, zeď 'zid': Gsg zdi. Posebno alternacijo v vseh sklonih pa ima beseda čest 'čast': Gsg cti. Prehajanje med vzorcema KOST in PÍSEŇ D,Lpl: Nekatere besede z mehkim ali obojnim končajem podstave imajo končnice po vzorcu KOST v vseh sklonih, razen dajalnika in mestnika množine, kjer so oblike iz vzorca PÍSEŇ. pleť-0 plet-i plet-i pleť-0 plet-i plet-i plet-í plet-i plet-í plet-ím plet-i plet-i plet-ích pleť-mi Na tak način sklanjamo besede: pleť 'polt', hruď 'prsi', myš 'miš' , veš 'uš', smrt 'smrt', lest 'ukana': Dpl lstem/lstím: Lpl lstech/lstích, pěst 'pest': Dpl pěstem/pěstím: Lpl pěstech/ pěstích. D,L,Ipl: Nekaj besed z mehkim končajem podstave se sklanja po vzorcu KOST in ima dvojnice po obeh vzorcih v DLpl: nemoc 'bolezen', pomoc 'pomoč', moc 'moč, oblast', v Ipl pa imajo oblike po vzorcu PÍSEŇ : moc-0 moc-i moc-i moc-0 moc-i moc-i moc-í moc-i moc-í moc-em/ím moc-i moc-i moc-ech/ích moc-emi Samostalniki ves 'vas', sůl 'sol', rez 'rja', lež 'laž', noc 'noč', modř 'modrina' imajo v dajalniku in mestniku množine le končnice -ím in -ích. 149 Češka slovnica za bohemiste 4.3.3 Samostalniki srednjega spola (podstatná jména rodu středního) Češke samostalnike srednjega spola delimo v štiri samostalniške sklanjatvene tipe: 1) V prvi tip sodijo samostalniki, katerih podstava se konča na trdi ali obojni soglasnik, v imenovalniku ednine imajo končnico -o, v rodilniku ednine pa končnico - a. Vzorec za to sklanjatev je MĚSTO. 2) V drugi sklanjatveni tip uvrščamo samostalnike, katerih podstava se konča na mehki ali obojni soglasnik, v imenovalniku in rodilniku ednine imajo končnico - e. Vzorec za ta sklanjatveni tip je MOŘE. 3) Vzorec za samostalnike z razširjeno osnovo v odvisnih sklonih je KUŘE (rod. ed.: kuř- et-e), sicer pa imajo končnice v ednini po vzorcu moře, v množini po vzorcu město. 4) Četrti sklanjatveni tip tvorijo samostalniki z mehkim končajem podstave ter osnovotvornim samoglasnikom -í (npr.: učení 'učenje') in redkimi končnicami v sklanjatvi (končnice so pri tem tipu večinoma ničte, razen v orodniku ednine ter dajalniku, mestniku in orodniku množine). Vzorec za ta sklanjatveni tip je NÁMĚSTÍ. Tvrdé skloňování Měkké skloňování MĚSTO středisko MOŘE sídliště KUŘE NÁMĚSTÍ Nsg měst-o moř-e kuř-e náměst- í-0 Gsg měst-a moř-e kuř- et-e náměst- í-0 Dsg měst-u moř-i kuř- et-i náměst- í-0 Asg měst-o moř-e kuř-e náměst- í-0 Vsg měst-o moř-e kuř-e náměst- í-0 Lsg měst-ě; mléc-e středisk-u moř-i kuř- et-i náměst- í-0 /mlék-u Isg měst-em moř-em kuř- et-em náměst- í-m Npl měst-a moř-e kuř- at-a náměst- í-0 Gpl měst-0 moř-í sídlišť-0 kuř- at-0 náměst- í-0 Dpl měst-ům moř-ím kuř- at-ům náměst- í-m Apl měst-a moř-e kuř- at-a náměst- í-0 Vpl měst-a moř-e kuř- at-a náměst- í-0 Lpl měst-ech; středisc-ích/středisk-ách moř-ích kuř- at-ech náměst- í-ch sedátk-ách Ipl měst-y; ponči moř-i kuř- at-y náměst- í-mi 150 Oblikoslovje (tvarosloví) 4.3.3.1 Trdi sklanjatveni tip - vzorec MĚSTO Po vzorcu MĚSTO sklanjamo samostalnike srednjega spola, katerih podstava se konča na trdi ali večino obojnih soglasnikov in imajo v Nsg končnico - o, v Gsg pa končnico - a. Po tem vzorcu sklanjamo tudi samomnožinske samostalnike: játra 'jetra': G jater, záda 'hrbet': G zad, vrátka/vrata 'vrata (v ograji)': G vrátek/vrat, nebesa 'poet. nebo': G nebes, ústa 'usta': G úst. Podobno kot se po vzorcu PÁN in HRAD sklanja večina tujk grškega ali latinskega izvora moškega spola, se tujke srednjega spola sklanjajo po vzorcu MĚSTO – torej v Nsg ohranjajo izvirno končnico, ki jo nato v sklanjatvi izgubijo: muzeum: Gsg muzea, gymnázi-um: Gsg gymnázia, aktivum: Gsg aktiva, album: Gsg alba, centrum: Gsg centra, verbum: Gsg verba, vízum: Gsg víza, individuum: Gsg individua idr . Na enak način sklanjamo tudi nekatere tujke iz drugih jezikov: auto: Gsg auta, rádio: Gsg rádia, video: Gsg videa, stereo: Gsg sterea itn . Sklonske oblike Lsg: V mestniku ednine sta končnici - u in - e( -ě). Morf -e(-ě) se kot edina končnica v mestniku ednine pojavlja v besedah, izpeljanih s pripono - dlo: mýdlo 'milo': o mýdle, sedadlo 'sedež': na sedadle, divadlo 'gledališče': v divadle, jídlo 'hrana, jed': o jídle, křídlo 'perut, krilo': na křídle, prádlo 'perilo': o prádle. Pri ostalih besedah je skoraj vedno končnica -u. Samo končnico - u imajo: 1) besede, izpeljane s priponami - stvo/-ctvo, -ko, -ivo, -isko: studentstvo 'študentje': o stu-dentstvu, žactvo 'učenci, dijaki': o žactvu, ptactvo 'ptiči (vse vrste in vsi posamezniki)': o ptactvu, jablko 'jabolko': o jablku, horko 'vročina': o horku, topivo 'gorivo (za peč)': o topivu, barvivo 'barvilo': o barvivu, hledisko 'gledišče': o hledisku, stanovisko 'stališče': o stanovisku; 2) manjšalnice (- čko, -ko): jablíčko (jablko): o jablíčku, mlíčko (mléko): o mlíčku, autíčko (auto): o autíčku, divadélko (divadlo): v divadélku, křidélko (křídlo): o křidélku, blátíčko (bláto): v blátíčku, bříško (břicho 'trebuh'): o bříšku itn.; 3) neizpeljane besede večinoma z abstraktnim pomenom (tudi tujega izvora): šero 'mrak': v šeru, prázdno 'praznina': v prázdnu, ticho 'tišina': v tichu, procento 'odstotek': o pro-centu, gesto 'gesta': o gestu, oko 'oko': o oku, ucho 'uho': v uchu, sucho 'suša': v suchu, blaho 'blaginja': o blahu, tango 'tango': o tangu, vojsko 'vojska': o vojsku, ministerstvo: na ministerstvu, chladno 'mraz': v chladnu, mokro 'mokro': v mokru, dobro 'dobro': o dobru. Dvojnica -u/-ě(e) se pogosto pojavlja v besedah s časovnim pomenom. Raba končnice je večinoma odvisna od skladenjske vloge mestnika. Če gre za prislovno določilo, se upora-151 Češka slovnica za bohemiste blja oblika s končnico - e, če gre za predmet, se večinoma uporablja oblika na - u (primerjajte: Lsg pri vzorcu HRAD). Samo v nekaterih primerih je distribucija strogo določena, npr: léto 'poletje': o létu(=predm.)/ v létě(=prisl.dol.), jaro 'pomlad': o jaru/na jaře, bláto 'blato': o blátu/v blátě. Pri nekaterih besedah je raba končnice odvisna tudi od navad govorca: stříbro 'srebro': o stříbru/ve stříbře, hnízdo 'gnezdo': o hnízdu/v hnízdě, mléko 'mleko': o mléku/v mléku/v mléce, plátno 'platno': o plátnu/na plátně, auto 'avtomobil': o autu/o autě/v autě idr. Gpl: Pri nekaterih besedah v rodilniku množine prihaja do alternacije kolikosti/kakovosti korenskega samoglasnika: jádro 'jedro': Gpl jader, jméno 'ime': jmen, játra(Npl) 'jetra': jater, záda(Npl) 'hrbet': zad, dílo 'delo': děl, clo 'carina': cel, zlo 'zlo': zel, dno 'dno': den. Pri besedah, katerih podstava se konča na sklop soglasnikov, se pred zadnji soglasnik vrine -e: pouzdro 'etui': pouzder, žebro 'rebro': žeber, číslo 'številka': čísel, kouzlo 'čarovnija': kouzel, ložisko 'ležaj': ložisek(ložisk), středisko 'središče': středisek(středisk). !Pozor: Pravilo o vrivanju - e ne velja pri besedah: hnízdo 'gnezdo': hnízd, hejno 'jata': hejn, salto: salt, gesto 'gesta' : gest, manko: mank, vojsko 'vojska': vojsk. Lpl: V mestniku množine obstajajo tri končnice: -ech, -ách/-ích. Dvojnico - ách/-ích imajo besede z velarnim končajem podstave ( k, g, ch). Bolj pogosta končnica je - ách: sucho 'suša': suchách, logo: logách, lýtko 'meča': lýtkách, víko 'pokrov': víkách. To velja tudi za manjšalnice: městečkách, dřívkách, kolečkách, sedátkách itn. Pri samostalnikih, katerih oblikotvorna podstava se konča na -k, se predvsem v pisni obliki uporablja končnica - ích: střediskách/střediscích, letoviskách/letoviscích, stanoviskách/stanoviscích, jablkách/jabl-cích, vojskách/vojscích. Pri ostalih besedah je v mestniku množine končnica - ech. Dvojinske oblike so se namesto množinskih ohranile v določenih sklonih pri besedah, ki označujejo parne telesne dele. Besede koleno 'koleno', rameno 'ramo' in prsa 'prsi' se v množini sklanjajo po vzorcu MĚSTO, vendar imajo v mestniku končnico -ou: po kolenou, na ramenou, na prsou. Besedi ucho 'uho' in oko 'oko' imata v množini oblike: NAVpl uši, oči: Dpl uším, očím: Lpl uších, očích: Ipl očima, ušima. Če se uporabita v prenesenem pomenu, imata pravilne končnice po vzorcu MĚSTO: NApl ucha in oka, v Ipl je oblika uchy in oky (npr. ucha u tašky 'držaja torbice', ucha u hrnku 'držaj skodelice', oka na punčoše 'luknje na hlačnih nogavicah' itn.). Tujke grškega in latinskega izvora imajo v imenovalniku ednine dve obliki: a) Tujke srednjega spola grškega ali latinskega izvora, ki imajo v imenovalniku ednine konč- nico - a, se sklanjajo tako, da se oblikoslovni podstavi doda osnovotvorni morf -at-. Konč- nice so po vzorcu MĚSTO, razen v Gsg, kjer je končnica po vzorcu HRAD: dram- 0-a dram- at-u dram- at-u dram- 0-a dram- 0-a dram- at-u dram- at-em dram- at-a dram- at-0 dram- at-ům dram- at-a dram- at-a drama- at-ech dram- at-y 152 Oblikoslovje (tvarosloví) Na enak način sklanjamo npr. še besede: téma: Gsg tématu, astma: Gsg astmatu, kóma: Gsg kómatu, dilema: Gsg dilematu, schéma: Gsg schématu, plazma: Gsg plazmatu, dogma: Gsg dogmatu, trauma: Gsg traumatu, aróma: Gsg arómatu, zeugma: Gsg zeugmatu itn. b) Tujke s samoglasniškim končajem podstave v ednini sklanjamo po vzorcu město, v mno- žini delno po vzorcu MĚSTO, delno po MOŘE: muze-um muze-a muze-u muze-um muze-um muze-u muze-em muze-a muze-í muze-ím muze-a muze-a muze-ích muze-y Na tak način sklanjamo npr. tujke: jubileum, lyceum, akvárium, kolegium, individuum, rádio, vakuum, rodeo (Gsg: jubilea, rádia, rodea) idr. Prehajanje med vzorcema MĚSTO in MOŘE Po vzorcu MĚSTO (z dvojnicami v G,D,L po vzorcu MOŘE) v ednini sklanjamo po- sebno skupino samostalnikov, ki so v preteklosti pripadali t. i. n-osnovi (v slovenščini ta tip še obstaja, npr. vreme: Gsg vremena, seme: Gsg semena, breme: Gsg bremena itn.): rameno 'rama': Gsg ramene/ramena: D,Lsg rameni/ramenu, semeno 'seme': Gsg semene/semena: D,Lsg semeni/semenu, břemeno 'breme': Gsg břemene/břemena: D,Lsg břemeni/břemenu, plemeno 'pleme': Gsg plemene/plemena: D,Lsg plemeni/plemenu, temeno 'teme': Gsg temene/temena: D,Lsg temeni/temenu. 4.3.3.2 Mehki sklanjatveni tip - vzorec MOŘE Po tem vzorcu sklanjamo samostalnike srednjega spola, katerih podstava se konča na mehki ali obojni soglasnik in imajo v imenovalniku in rodilniku končnico -e. Večinoma se po tem vzorcu sklanjajo neizpeljani samostalniki. Sklonske oblike Pri tem sklanjatvenem tipu ni dvojnic ali nepravilnosti, razen pri besedah, ki so izpelja- ne z besedotvorno pripono -iště. Gpl: Pri besedah, izpeljanih s pripono -iště, je v rodilniku množine namesto redne konč- nice -í ničta končnica: sídliště 'naselje': sídlišť, smetiště 'odlagališče odpada': smetišť, hřiště 'igrišče': hřišť, jeviště 'oder': jevišť, koupaliště 'kopališče': koupališť, bojiště 'bojišče': bojišť, parkoviště 'parkirišče': parkovišť, pracoviště 'delovno mesto': pracovišť, letiště 'letališče': le-tišť itn. 153 Češka slovnica za bohemiste 4.3.3.3 Sklanjatev z razširjeno osnovo - vzorec KUŘE Ta vzorec edini v sodobni češčini pri sklanjanju v vseh oblikah (razen v imenovalniku, tožilniku in zvalniku ednine) poleg sklanjatvenih morfov na koncu besede vriva še osnovotvorni morfem med koren in končnico. Ta ima v ednini obliko -et-, v množini -at-. Po tem vzorcu se sklanjajo predvsem poimenovanja mladičev ( kuře 'piščanec': Gsg kuřete: Npl kuřata, tele 'tele': Gsg telete: Npl telata, kůzle 'kozliček': Gsg kůzlete: Npl kůzlata); in še nekaj drugih besed: rajče 'paradižnik': Gsg rajčete: Npl rajčata, zvíře 'žival': Gsg zvířete: Npl zvířata, děv- če 'dekle': Gsg děvčete: Npl děvčata, koště 'omelo': Gsg koštěte: Npl košťata, poupě '(rožni) popek': Gsg poupěte: Npl poupata, hrabě 'grof': Gsg hraběte: Npl hrabata, kníže 'knez': Gsg knížete: Npl knížata idr. !Pozor: Samostalnik dítě 'otrok' v ednini sklanjamo po vzorcu KUŘE (Gsg dítěte), v množini pa ima končnice po vzorcu KOST (Npl děti itn.). 4.3.3.4 Dolgi sklanjatveni tip z ničto končnico v imenovalniku - vzorec NÁMĚSTÍ Po tem vzorcu sklanjamo glagolnike oziroma posamostaljene deležnike, ki se končajo na -í ( mytí 'umivanje', bytí 'obstoj', mluvení 'govorjenje') in ostale besede srednjega spola, ki se v imenovalniku ednine končajo na - í, razen besede úterý 'torek'. Sklonske oblike Dvojnic ta sklanjatev nima, izjem in nepravilnosti tudi ne. Ima pa izjemno veliko ničtih končnic (glejte preglednico sklanjatev srednjega spola). Samoglasnik - í oziroma - ý je osnovotvorni samoglasnik (osnovotvorni morf), zato tudi npr. beseda úterý v vseh sklonskih oblikah ohranja ipsilon, samo v orodniku ednine ter v dajalniku, mestniku in orodniku množine dobi sklonsko končnico -m oziroma -mi. 4.3.4 Nepregibni samostalniki V češčini so nekateri samostalniki (večinoma tujke) nepregibni, kar pomeni, da imajo samo eno obliko za vse sklone. V tej skupini najdemo besede vseh spolov s samoglasniškim ali soglasniškim končajem (kot primeri so navedene predvsem besede, ki se v slovenščini veči- noma sklanjajo in so jeziku tudi bolj prilagojene kot v češčini): a) samostalniki moškega spola: abbé, atašé, kakadu; 154 Oblikoslovje (tvarosloví) b) samostalniki ženskega spola: brandy, lady, rallye (izg. reli), revue (izg. revi), whisky, jury (izg. žiri); c) samostalniki srednjega spola: aroma, revma, aranžmá, agáve, aloe, extempore, faksimile, finále, penále, promile, bufet (izg. bifé), filé, froté, alibi, brandy, menu (izg. meni), ragby, ražniči, sherry (izg. šeri), taxi, zoo, nivó, tabu, interview (izg. intervjú), blues, rekviem idr. 4.3.5 Sklanjanje posamostaljenih pridevnikov ( skloňování substantivizovaných adjektiv) Samostalniki vseh slovničnih spolov, ki so nastali s konverzijo iz pridevnikov in ohranili pridevniško obliko, se sklanjajo ali po trdi ali po mehki sklanjatvi. Sklonske oblike so, podobno kot v slovenščini (prim. vz. Koseski), enake kot pri pridevnikih (primerjaj 4.4.2). Trda sklanjatev Moški spol, vz. VRÁTNÝ 'vratar': vrátn- ý-0 vrátn- é-ho vrátn- é-mu vrátn- é-ho vrátn- ý-0 vrátn- é-m vrátn- ý-m vrátn- í-0 vrátn-ý-ch vrátn- ý-m vrátn- é-0 vrátn- í-0 vrátn- ý-ch vrátn- ý-mi Tako se sklanjajo še npr. samostalniki slepý 'slepec', obžalovaný 'obtoženec', hajný 'gozdar', příbuzný 'sorodnik' idr. ter npr. priimki Stránský, Veselý idr. Ženski spol, vz. HÁZENÁ 'rokomet': házen- á-0 házen- é-0 házen- é-0 házen- ou-0 házen- á-0 házen- é-0 házen- ou-0 házen- é-0 házen- ý-ch házen- ý-m házen- é-0 házen- é-0 házen- ý-ch házen- ý-m Tako se sklanjajo poimenovanja žensk in ženskih poklicev: vrátná 'vratarka', pokojská 'sobarica', obžalovaná 'obtoženka', příbuzná 'sorodnica' idr.; poimenovanja iger in plesov: skočná 'vrsta plesa', kopaná 'nogomet', košíková 'košarka', vybíjená 'med dvema ognjema (igra)', honěná 'lovljenje (igra)'; poimenovanje jedi in napitkov: vepřová 'svinjska pečenka', sekaná 'mesna štruca', skotská 'viski', jalovcová 'brinjevec' ter ženski priimki: Nováková, Zelená idr . Srednji spol vz. VSTUPNÉ 'vstopnina': vstupn- é-0 vstupn- é-ho vstupn- é-mu vstupn- é-0 vstupn- é-0 vstupn- é-m vstupn- ý-m vstupn- é-0 vstupn- ý-ch vstupn- ý-m vstupn- é-0 vstupn- é-0 vstupn- ý-ch vstupn- ý-mi Tako se sklanjajo predvsem poimenovanja različnih plačil: kapesné 'žepnina', spropitné 'napitnina', cestovné 'potni stroški', nájemné 'najemnina', školné 'šolnina' itn. 155 Češka slovnica za bohemiste Mehka sklanjatev Moški spol, vz. VRCHNÍ 'natakar': vrchn- í-0 vrchn- í-ho vrchn- í-mu vrchn- í-ho vrchn- í-0 vrchn- í-m vrchn- í-m vrchn- í-0 vrchn- í-ch vrchn- í-m vrchn- í-0 vrchn- í-0 vrchn- í-ch vrchn- í-mi Tako se sklanjajo še npr. samostalniki: krejčí 'krojač', kočí 'kočijaž', mluvčí 'tiskovni predstavnik', domácí 'stanodajalec' , účetní 'računovodja', cestující 'potnik', pracující 'delavec', vedoucí 'vodja', pokladní 'blagajnik', průvodčí 'sprevodnik', rozhodčí 'sodnik (na tekmi)' itn., lastno ime Jiří 'Jure' ter priimki kot Dolejší, Hořejší ipd . Ženski spol, vz. ÚČETNÍ 'računovodkinja': účetn- í-0 účetn- í- 0 účetn- í-0 účetn- í-0 účetn- í-0 účetn- í-0 účetn- í-0 účetn- í-0 účetn- í-ch účetn- í-m účetn- í-0 účetn- í-0 účetn- í-ch účetn- í-mi Tako se sklanjajo samostalniki ženskega spola, ki imajo enako obliko kot samostalniki moškega spola, npr.: paní 'gospa', krejčí 'šivilja', domácí 'stanodajalka', mluvčí 'tiskovna pred-stavnica', cestující 'potnica' itn. Srednji spol vz. HOVĚZÍ 'govedina': hověz- í-0 hověz- í-ho hověz- í-mu hověz- í-0 hověz- í-0 hověz- í-m hověz- í-m hověz- í-0 hověz- í-ch hověz- í-m hověz- í-0 hověz- í-0 hověz- í-ch hověz- í-mi Tako se sklanjajo še samostalniki: telecí 'teletina', kuřecí 'piščančje meso'. 4.4 PRIDEVNIKI ( PŘÍDAVNÁ JMÉNA/ADJEKTIVA) Pridevnik je beseda, ki najpogosteje izraža lastnost samostalnika. Gre za pregibno besedno vrsto, ki ima sintetične (enobesedne) oblike in lahko izraža vse sklone v vseh spolih in šte-vilih. Glede na oblikoslovne prvine (tip oblikotvornih morfov, zgradba oblik) razvrščamo češke pridevnike v tri skupine: imensko/samostalniško ( jmenné skloňování), zloženo/pridevniško ( složené skloňování) in mešano ( smíšené skloňování). Zložena pridevniška oblika je sestavljena iz oblikotvorne podstave, ki se vedno konča na soglasnik, v zloženi in delno tudi v mešani sklanjatvi sledi podstavi osnovotvorni samoglasnik, ki se razlikuje po spolu (za moški spol -ý-, za ženski -á- in za srednji -é-), na koncu pa je končnica ali sklanjatveni morf, npr. v rodilniku ednine pridevnika krásný 'čudovit': krásn-é-ho je podstava krásn-, osnovotvorni samoglasnik -é- in oblikotvorni morf oziroma končnica -ho. 156 Oblikoslovje (tvarosloví) Po končaju podstave ločimo trdo (podstava se konča na trdi ali obojni soglasnik) in mehko (podstava se konča na mehki ali obojni soglasnik) zloženo sklanjatev. 4.4.1 Imenska/samostalniška sklanjatev pridevnikov ( jmenné skloňování přídavných jmen) Imenske (samostalniške) sklonske oblike so pri pridevnikih zgodovinsko starejše in v sodob-ni češčini jih skoraj ni več. V rabi ostajajo samo imenovalniške oblike nekaterih pridevnikov, ki imajo v ednini moškega spola ničto končnico, npr. mlád 'mlad', bos 'bos' (v imenovalniku ednine so te oblike sorodne slovenskim nedoločnim pridevniškim oblikam kot npr. lep, zelen, mrzel; v češčini jih je veliko manj kot v slovenščini, vendar imajo – v nasprotju s slovenščino – tudi množinske oblike). Tako kot v slovenščini se kratke oblike ne tvorijo iz podstav svojilnih pridevnikov (npr. bratrův 'bratov', dívčin 'dekličin', lví 'levji', městský 'mestni' ipd. – glejte 3.3.1). V nasprotju s slovenščino pa se v češčini kratke oblike ne tvorijo iz odnosnih pridevnikov ( dřevěný 'lesen', masový 'mesen' – glejte 3.3.3). Sistemsko se v češčini kratke oblike pojavljajo (in se tako tudi v slovnici označujejo – glejte 4.7.2.1) samo kot glagolski trpni deležnik, ki je ponavadi del zloženega trpnega preteklika (npr. narozen/narozený 'rojen/rojeni', uklizen/uklizený 'pospravljen/pospravljeni'). Sicer pa so v sodobni češčini v rabi kratke oblike k sledečim zloženim pridevnikom (kot prvo navajamo kratko/samostalniško obliko – druga v dvojici je samo moška oblika s kate- gorijo živosti imenovalnika ednine): blažen/blažený 'blažen', bohat/bohatý 'bogat', bos/bosý 'bos', čist/čistý 'čist', dlužen/dlužný 'dolžan', hoden/hodný 'vreden', jist/jistý 'gotov', laskav/ laskavý 'prijazen', mlád/ mladý 'mlad', mocen/mocný 'sposoben', nemocen/nemocný 'bolan', ochoten/ochotný 'ustrežljiv', pln/plný 'poln', podoben/podobný 'podoben', povinen/povinný 'obvezen', prost/prostý 'svoboden', přítomen/přítomný 'prisoten', roven/ rovný 'enak', schopen/ schopný 'sposoben', sláb/slabý 'šibek', smuten/smutný 'žalosten', spokojen/spokojený 'zado-voljen', stár/ starý 'star', šťasten/šťastný 'srečen', such/suchý 'suh', svoboden/svobodný 'svoboden', syt/sytý 'sit', zdráv/zdravý 'zdrav', znám/známý 'znan', zvědav/zvědavý 'radoveden', ženat/ženatý 'poročen', živ/živý 'živ'. Pridevnik rád 'vesel' (tudi izpeljanke: nerad, milerád) pa ima samo kratke/samostalni- ške oblike, v zloženi obliki ne obstaja. !Pozor: Samostalniški obliki vědom, dalek obstajata kot del frazemov – být si něčeho vědom 'zavedati se česa' in jsem dalek něčeho 'nekaj se mi ne da'. Samostalniške oblike pridevnikov so zgrajene iz podstave (ta je ponavadi enaka kot pri zloženih oblikah, ima pa lahko podaljšan korenski samoglasnik) in oblikotvornega 157 Češka slovnica za bohemiste (sklonskega) morfa, npr. šťasten-0 'srečen', šťastn-a 'srečna', šťastn-o 'srečno', kjer je šťast(e) n- podstava in -0, - a ter -o oblikotvorni/sklonski morfi oziroma končnice. V sodobni češčini se kratke oblike pridevnikov navadno uporabljajo le v imenovalniku ednine in množine. Arhaično ali pesniško se izjemoma lahko uporabi tudi tožilnik ednine in množine. Končnice so prikazane v spodnji tabeli, paziti je treba na alternacije v podstavi v imenovalniku ednine moškega spola (če se podstava konča s skupino soglasnikov, se vriva - e) in imenovalniku množine moškega spola s kategorijo živosti, kjer se mehča zadnji soglasnik podstave: Mž Mn F N ŠŤASTEN ŠŤASTNA ŠŤASTNO Nsg šťasten-0 šťasten-0 šťastn-a šťastn-o Asg šťastn-a šťasten-0 šťastn-u šťastn-o Npl šťastn-i šťastn-y šťastn-y šťastn-a Apl šťastn-y šťastn-y šťastn-y šťastn-a !Pozor: Pridevniki v kratki/samostalniški obliki se uporabljajo kot del povedka, nikoli kot prilastek (več o rabi pridevniških oblik v 5.1.1.2). 4.4.2 Zložena sklanjatev pridevnikov ( složené skloňování přídavných jmen) O zloženih pridevniških oblikah govorimo, ker so te oblike sestavljene iz korena, ki je enak kot pri samostalniških oblikah, osnovotvornega samoglasnika in končnice, ki je bila v to sklanjatev prevzeta iz zaimenske sklanjatve (primerjajte 4.5.1.2). V nekaterih sklonih lahko točno določimo mejo korena, osnovotvornega samoglasnika in končnice oziroma sklanjatvenega morfa, npr. v obliki rodilnika ednine moškega spola mlad-é-ho 'mladega' se lahko jasno določi osnovotvorni samoglasnik -é- in sklanjatveni morf -ho. Če pa hočemo analizirati obliko imenovalnika množine npr. moškega spola s kategorijo živosti mlad-í, je to veliko težja naloga, ker ni jasno, kaj je osnovotvorni samoglasnik in kaj je sklanjatveni morf. V tem primeru sta namreč oba zlita in ju ni mogoče razločiti (v tabeli spodaj je meja osnove in sklanjatvenega morfa/končnice določena z nujnim poenostavljanjem). Ta težava se pojavlja pri trdi sklanjatvi, pri mehki je meja osnove in končnice dokaj jasna. Trda sklanjatev – vzorec MLADÝ Po tem vzorcu sklanjamo zložene pridevnike s končajem podstave na trdi ali obojni soglasnik, ki imajo v imenovalniku ednine končaj -ý (za moški spol), -á (za ženski spol) in -é 158 Oblikoslovje (tvarosloví) (za srednji spol). Večinoma gre za odnosne pridevnike in pridevnike, izpeljane iz glagolskih oblik. Večinoma sem sodijo tudi netvorjeni pridevniki. !Pozor: Na enak način sklanjamo še posamostaljene pridevnike, nekatere zaimke in števnike (glejte posamezna poglavja). Mž Mn N F MLADÝ MLADÉ MLADÁ NVsg mlad- ý-0 mlad- ý-0 mlad- é-0 mlad- á-0 G mlad- é-ho mlad- é-0 D mlad- é-mu mlad- é-0 A mlad- é-ho mlad- ý-0 mlad- é-0 mlad- ou-0 L mlad- é-m mlad- é-0 I mlad- ý-m mlad- ou-0 NVpl mlad- í-0 mlad- é-0 mlad- á-0 mlad- é-0 G mlad- ý-ch D mlad- ý-m A mlad- é-0 mlad- é-0 mlad- á-0 mlad- é-0 L mlad- ý-ch I mlad- ý-mi/ mlad- ý-ma Sklonske oblike Npl: V imenovalniku množine moškega spola s kategorijo živosti moramo paziti na sistemsko mehčanje končaja podstave pred sprednjim samoglasnikom (tukaj gre za -i), ki zadeva vse trde soglasnike – h, ch, k, r, d, t, n (mehčajo se v z, š, c, ř, ď, ť, ň): drahý manžel 'dragi soprog': drazí manželé, hluchý stařec 'gluhi starec': hluší starci, velký slon 'velik slon': velcí sloni, dobrý lékař: 'dober zdravnik': dobří lékaři, chudý přítel 'reven prijatelj': chudí přátelé, bohatý člověk 'premožen človek': bohatí lidé, hodný chlapec 'priden fant': hodní chlapci. Tudi če se podstava konča na skupino soglasnikov -cký, -ský, -čký, se ti mehčajo v -čtí, -ští in -čcí: turecký voják 'turški vojak': turečtí vojáci, mořský savec 'morski sesalec': mořští savci, maličký chlapec 'majhen deček': maličcí chlapci. Ipl: V orodniku množine obstaja tudi dvojinska oblika ( mladýma), ki se uporablja v povezavi s samostalniki, pri katerih je namesto množinske v rabi dvojinska končnica -ma: mával malýma rukama 'mahal je z majhnimi rokami', sicer pa se redno uporablja množinska oblika: mával malými praporky 'mahal je z majhnimi zastavami'. 159 Češka slovnica za bohemiste Mehka sklanjatev – vzorec JARNÍ Po tem vzorcu sklanjamo vse pridevnike z mehkim končajem podstave, ki se v imeno- valniku ednine v vseh spolih končajo s samoglasnikom -í. To pomeni, da se tako sklanjajo tudi vse oblike druge (komparativa) in tretje (superlativa) stopnje pridevnikov, ker se pri njih oblikotvorna podstava vedno konča na soglasnik -š ali -č: starší/nejstarší 'starejši/najstarejši', hezčí/nejhezčí 'lepši/najlepši'. Tako se sklanjajo tudi: a) svojilni pridevniki iz poimenovanj živali (glejte 3.3.3) ipd.: kozí 'kozji', lví 'levji', orlí 'orlov', vosí 'osji' itn.; b) pridevniki iz glagolov (glejte 3.3.5): hrající 'igrajoči', letící 'leteči', přišedší 'prišedši' ipd. Izjemoma se v ta sklanjatveni tip uvrščajo netvorjeni pridevniki s končajem podstave na obojni soglasnik (večinoma -z), npr. cizí 'tuji', ryzí 'pristen/čist', domácí 'domači'. !Pozor: Na enak način sklanjamo še posamostaljene pridevnike, nekatere zaimke in števnike (glejte posamezna poglavja). Mž Mn N F JARNÍ JARNÍ JARNÍ NVsg jarn- í-0 jarn- í-0 jarn- í-0 jarn- í-0 G jarn- í-ho jarn- í-0 D jarn- í-mu jarn- í-0 A jarn- í-ho jarn- í-0 jarn- í-0 jarn- í-0 L jarn- í-m jarn- í-0 I jarn- í-m jarn- í-0 NVpl jarn- í-0 G jarn- í-ch D jarn- í-m A jarn- í-0 L jarn- í-ch I jarn- í-mi/ jarn- í-ma Sklonske oblike Ipl: V orodniku množine se pri mehki pridevniški sklanjatvi (enako kot pri trdi) pojavlja dvojinska oblika ( jarníma), ki se uporablja v povezavi s samostalniki, pri katerih je namesto množinske v rabi dvojinska končnica -ma: s tmavšíma očima 's temnejšimi očmi'. !Pozor: Pri tej sklanjatvi ni posebnosti, vendar je treba paziti na homonimnost oblik in dobro razlikovati pridevnike, ki se sklanjajo po trdi sklanjatvi, od mehkih pridevnikov in predvsem stopnjevanih oblik, ki se vedno sklanjajo po mehki sklanjatvi. 160 Oblikoslovje (tvarosloví) 4.4.3 Mešana sklanjatev pridevnikov ( smíšené skloňování) Pridevniki, ki jih sklanjamo mešano ( smíšeně), imajo nekatere sklonske oblike po samostalniški sklanjatvi, ostale po pridevniški. Samostalniške oblike so v vseh edninskih sklonih razen orodnika ter v imenovalniku (zvalniku) in tožilniku množine. V vseh ostalih sklonih so zložene oblike. Mešano sklanjamo individualno svojilne pridevnike (glejte 3.3.1) iz poimenovanj oseb, poklicev in lastnih imen, kot so npr. pridevniki učitelův 'učiteljev', sestřin 'sestrin' itn. Svojilni pridevniki tega tipa so lahko izpeljani iz poimenovanj moškega ali ženskega spola. Sklanjatveni morfi za izpeljanke iz poimenovanj obeh spolov so enake, vendar pri pridevnikih, izpeljanih iz samostalnikov moškega spola, prihaja do alternacije v podstavi ( -ův/-ov) v nekaterih sklonih. Zato bomo kot osnovni vzorec navedli prav izpeljanko iz samostalnika moškega spola. Vzorec OTCŮV ' očetov' : Mž Mn N F OTCŮV OTCOVO OTCOVA NVsg otcův-0 otcův-0 otcov-o otcov-a G otcov-a otcov-y D otcov-u otcov-ě A otcov-a otcův-0 otcov-o otcov-u L otcov-ě/u otcov-ě I otcov- ý-m otcov- ou-0 NVpl otcov-i otcov-y otcov-a otcov-y G otcov- ý-ch D otcov- ý-m A otcov-y otcov-y otcov-a otcov-y L otcov- ý-ch I otcov- ý-mi/ otcov- ý-ma Sklonske oblike Lsg: Tako kot pri samostalniški sklanjatvi po vzorcu HRAD obstaja tudi v mešani sklanjatvi v mestniku ednine dvojnica -ě/-u. Raba je podobna kot pri samostalnikih oziroma ne obstaja pravilo za distribucijo obeh oblik. Oblika z morfom -ě je v tem primeru na splošno bolj pogosta, vendar je možna tudi uporaba končnice -u; raba je odvisna od navad govorca. Npl: Pri pridevnikih tipa MATČIN (torej izpeljanih iz samostalnikov ženskega spola) se moramo zavedati obveznega mehčanja v imenovalniku množine moškega spola s kategorijo 161 Češka slovnica za bohemiste živosti zaradi sledečega -i. To mehčanje se seveda ne opazi v pisni obliki, vendar ga je treba izgovoriti ( matčini bratři 'materini bratje'). Ipl: Ker gre za zloženo obliko, v orodniku množine obstaja tudi dvojinska oblika ( otcovýma), ki se uporablja v povezavi s samostalniki, pri katerih je namesto množinske v rabi dvojinska končnica -ma: díval se na problém otcovýma očima 'na problem je gledal skozi očetove oči'. 4.5 ZAIMKI ( ZÁJMENA/PRONOMINA) Zaimki so polnopomenske besede, ki jih po pomenu delimo na: - osebne ( osobní/personalia): já, ty, on(ona, ono), my, vy, oni(ony, ona), refleksivni ( se); - svojilne ( přivlastňovací/posesiva): můj, tvůj, jeho, její, náš, váš, jejich, refleksivni svůj; - kazalne ( ukazovací/demonstrativa): ten, onen, takový, týž, sám; - vprašalne ( tázací/interogativa): kdo, co, jaký, který, čí; - oziralne ( vztažná/relativa): kdo, co, jaký, který, čí, jenž; - nedoločne ( neurčitá/indefinita): kdosi, cosi, jakýsi, někdo, něco, nějaký, některý, něčí; - nikalne ( záporná/negativa): nikdo, nic, nijaký, žádný, ničí; - totalne ( totatlizující): všechen, každý. Po formalni obliki (zunanji podobi) oziroma po načinu sklanjanja razvrščamo zaimke na tiste, ki se sklanjajo po a) zaimenski sklanjatvi ( ten, onen, kdo, náš, váš, co, on, jenž, všechen, já, my, ty, vy, se), b) pridevniški sklanjatvi ( jaký, každý, který, samý, takový, veškerý, žá- dný, čí, její, jejíž, sám, můj, tvůj, týž/tentýž) ali c) se ne sklanjajo ( jeho, jejich, jehož, jejichž). 4.5.1 Zaimenske sklanjatve ( zájmenné skloňování) Obstajata dve vrsti izvirnih zaimenskih sklanjatev, ki se določajo po tem, ali zaimek izraža spol ( rodová zájmena) ali spola ne izraža ( bezrodá zájmena). 4.5.1.1 Zaimki, ki ne izražajo spola ( zájmena bezrodá) To so osebni zaimki, vključno z refleksivnim (povratnim) zaimkom se. Ne izražajo spola oziroma imajo enako obliko za vse tri spole, refleksivni zaimek ( se) nima imenovalniške oblike, ker se uporablja v indirektnih sklonih in nima posebne množinske oblike (namesto nje se uporablja ednina). 162 Oblikoslovje (tvarosloví) JÁ TY MY VY N já ty – my vy G mn-e/m-ě teb-e/t-ě seb-e ná-s vá-s D mn-ě/m-i tob-ě/t-i sob-ě/s-i ná-m vá-m A mn-e/m-ě teb-e/t-ě seb-e/s-e ná-s vá-s L mn-ě tob-ě sob-ě ná-s vá-s I mn-ou teb-ou seb-ou ná-mi vá-mi Sklonske oblike Pri sklanjatvi zaimka ty in refleksivnega zaimka ( se) moramo paziti na premene v podstavi: v rodilniku, tožilniku in orodniku imamo obliko teb- oziroma seb-, v nasprotju z dajalnikom in mestnikom z obliko tob- oziroma sob-. GDA: Zaimek ty ima dvojnice v vseh treh sklonih, refleksivni zaimek ( se) samo v dajalniku in tožilniku. Daljša oblika je vedno poudarjena in se uporablja npr. na začetku stavka, po predlogu ali če je zaimek v stavku posebej poudarjen. Krajša oblika se uporablja vedno kot priklonka brez lastnega naglasa – enako kot v slovenščini. To pravilo za rabo dvojnic zaimka já velja samo pri dajalniku. GA: V rodilniku in tožilniku se oblike zaimka já uporabljajo povsem enakovredno ne glede na to, kjer v stavku se zaimek nahaja, vendar moramo paziti na pravopis. Krajša rodilniška in tožilniška oblika se namreč pišeta samo z dvema črkama mě v nasprotju z daljšo dajalniško, ki se piše s tremi črkami mně! Na primer: V rodilniku sta obliki enakovredni: Nikdo si mě/mne nevšiml. = Mě/mne si nikdo nevšiml. 'Nihče me ni opazil.'; ali po predlogu: Místo mě/mne půjde Pavel. 'Pavel bo šel namesto mene.' V tožilniku sta obliki enakovredni: Neviděl mě/mne tam. = Mě/mne tam neviděl. 'Tam me ni videl.'; po predlogu: Zlobí se na mě/mne. V dajalniku sta obliki enakovredni samo kot priklonki: Něco mně/mi jistě dá. Če je zaimek na prvem mestu v stavku ali po predlogu, se obvezno uporablja samo daljša oblika: Mně jistě něco dá. 'Gotovo mi bo kaj dal.'; po predlogu: Proti mně nic nemá. 'Nima nič proti meni.' 4.5.1.2 Zaimki, ki izražajo spol ( zájmena rodová) Zaimenske sklanjatve zaimkov, ki izražajo spol, delimo na trde (zaimki: ten 'ta', onen 'oni': Gsg onoho, kdo 'kdo': Gsg koho) in mehke (zaimki: náš 'naš': Gsg našeho, váš 'vaš': Gsg vašeho, co 'kaj': Gsg čeho, on 'on': Gsg jeho, jenž 'ki': Gsg jehož, všechen 'ves': Gsg všeho) tako kot pri samostalnikih in pridevnikih. Posebno mešano sklanjatev ima zaimek všechen 'ves'. 163 Češka slovnica za bohemiste Tudi če je zaimek del zloženke ali sklopa, se ponavadi sklanja oziroma se sklanja samo zaimenski del besede, npr. z zaimkom ten: tadyhleten 'ta tukaj': Gsg tadyhletoho, tadyten 'ta': Gsg tadytoho, tamhleten 'tisti tam': Gsg tamhletoho, tamten 'oni tam': Gsg tamtoho, tenhle 'ta': Gsg tohohle, tenhleten 'tisti': Gsg tohohletoho, tento 'ta (tukaj)': Gsg tohoto. Besede, vsebujoče zaimka kdo, co: bůhvíkdo/bůhvíco 'bogvekdo/bogvekaj' bůhvíko-ho/ bůhvíčeho, čertvíkdo/-co (isti pomen kot bogve-, čert 'hudič'; kdo(ž)ví- 'kdove'), kdek-do/kdeco 'marsikdo/marsikaj': Gsg kdekoho/kdečeho, leckdo/lecco 'marsikdo/marsikaj': Gsg leckoho/lecčeho, ledakdo/ledaco (isti pomen kot lec-), málokdo/máloco 'redkokdo/redkokaj': Gsg málokoho/máločeho, zřídkakdo/zřídkaco (isti pomen kot málo-), sotvakdo/sotvaco (isti pomen kot málo-; sotva 'komaj'), někdo/něco 'nekdo/nekaj': Gsg někoho něčeho, kdosi/cosi: Gsg kohosi/čehosi (isti pomen kot ně-), kdos/cos (isti pomen kot kdosi/cosi), nikdo/nic 'nihče/ nič': Gsg nikoho/ničeho, kdokoli(v)/cokoli(v) 'kdorkoli/karkoli': Gsg kohokoli/čehokoli, kdo-pak/copak 'kdo/kaj (vprašanje, čudenje)': Gsg kohopak, čehopak, kdož(e)/což(e) 'kdor/kar (samo v določenih primerih): Gsg kohož(e)/čehož(e). Vzorca TEN ' ta' in NÁŠ ' naš' : Mž Mn N F Mž Mn N F TEN TO TA NÁŠ NAŠE NAŠE NVsg ten-0 ten-0 t-o t-a náš-0 náš-0 naš-e naš-e G t-oho t-é naš-eho naš-í D t-omu t-é naš-emu naš-í A t-oho ten-0 t-o t-u naš-eho náš-0 naš-e naš-i L t-om t-é naš-em naš-í I t-ím t-ou naš-ím naš-í NVpl t-i t-y t-a t-y naš-i naš-e naš-e naš-e G t-ěch naš-ich D t-ěm naš-im A t-y t-y t-a t-y naš-e naš-ich L t-ěch naš-imi (naš-ima) I t-ěmi (t-ěma) Sklonske oblike Trda sklanjatev TEN: Zaimek kdo ima samo edninske oblike moškega spola s kategorijo živosti. Zaimek onen ima oblike moškega spola s kategorijo živosti. Oblike za ženski in srednji spol so pravilne po vzorcu TEN (torej v ženskem spolu: ona: Gsg oné: Dsg oné itn.; v srednjem spolu: ono: Gsg onoho: Dsg onomu itn. – primerjajte z oblikami zaimka za tretjo 164 Oblikoslovje (tvarosloví) osebo ona: Gsg jí itn.), vendar so v imenovalniku (zvalniku) ednine in množine homonimne z oblikami zaimka za tretjo osebo ( on, ona, ono). Zaimek onen je v vseh oblikah dokaj arhaičen in zboren. Mehka sklanjatev NÁŠ: Zaimek co ima samo edninske oblike srednjega spola, pri čemer ima v imenovalniku (tožilniku) končnico -o namesto -e ( co: Gsg čeho, Dsg čemu itn.). Imenovalniške (ed. in mn.) oblike zaimka za tretjo osebo on, ona, ono oziroma množinske oni, ony, ona so nadomestne ( supletivní), kar pomeni, da v sodobni češčini nadomeščajo ne-obstoječe imenovalniške oblike zaimka za tretjo osebo, ki ima koren j-. Zato se izvirne oblike s korenom j- ohranjajo samo v odvisnih sklonih ( on: Gsg jeho: Dsg jemu itn.). Imenovalniške oblike s korenom j- so se ohranile v oziralnem zaimku JENŽ 'ki' (ženski s.: jež, sred.s.: jež). Ta oziralni zaimek je sopomenka zaimka který 'ki' (o rabi glejte 5.2.2.5): Mž Mn N F NVsg on-0 j-enž on-0 j-enž on-o j-ež on-a j-ež G j-eho/ho j-ehož j-í j-íž D j-emu/mu j-emuž j-í j-íž A j-eho/ j-ehož/ j-ej/h-o j-ejž j-e/h-o j-ež j-i j-iž ho/j-ej j-ejž L (o) n-ěm n-ěmž (o) n-í n-íž I j-ím j-ímž j-í j-íž NVpl on-i j-iž on-y j-ež on-a j-ež on-y j-ež G j-ich j-ichž D j-im j-imž A j-e j-ež L (o) n-ich n-ichž I j-imi j-imiž Sklonske oblike GDAsg: Daljša oblika je vedno poudarjena in se uporablja npr. na začetku stavka, po predlogu ali če je zaimek v stavku posebej poudarjen. Če je zaimek rabljen v predložni zvezi, se na začetku namesto j- redno pojavlja n- (glejte v preglednici mestnik ed. in mn.). Krajša oblika se vedno uporablja kot priklonka brez lastnega naglasa, npr.: Jeho jsem neviděl. : Neviděl jsem ho. 'Njega nisem videl. : Nisem ga videl.'; po predlogu moramo uporabiti dolgo obliko: Čekám na něho/něj. 'Čakam ga.' !Pozor: V tožilniku ednine moškega spola obstajajo še zelo arhaične oziroma pesniške navezne oblike zaimka on, ki se pripnejo neposredno na predlog: proň 'zanj' = pro něj 'za njega', zaň = za něj 'namesto njega', naň 'nanj' = na něj 'na njega'. 165 Češka slovnica za bohemiste Podobno kot zaimek on (N in A po trdi sklanjatvi, ostali skloni po mehki) sklanjamo tudi totalni zaimek VŠECHEN 'ves': sg: M N F pl: Mž Mn N F NV všechen-0 všechn-o/ všechn-a všichn-i všechn-y všechn-a všechn-y vš-e G vš-eho vš-í vš-ech D vš-emu vš-í vš-em A všechen-0 všechn-o/ všechn-u/ všechn-y všechn-y všechn-a všechn-y (vš-eho Mž) vš-e vš-i L (o) vš-em vš-í (o) vš-ech I vš-ím vš-í vš-emi Sklonske oblike besede všechen so zanimive, ker se menja oblikotvorna podstava. V imenovalniku in tožilniku je podstava všech(e)n-, v ostalih sklonih pa vš-. 4.5.2 Pridevniške sklanjatve pri zaimkih ( adjektivní skloňování zájmen) Del zaimkov ima iste sklonske končnice kot zloženi pridevniki. Po trdi pridevniški sklanjatvi (vzorec MLADÝ) sklanjamo zaimke: jaký 'kakšen': Gsg jakého, každý 'vsak': Gsg každé- ho, který 'ki': Gsg kterého, samý 'isti': Gsg samého, takový 'takšen': Gsg takového, veškerý 'ves': Gsg veškerého, všeliký 'pesn. najrazličnejši': Gsg všelikého, žádný 'noben': Gsg žádného. Po trdi pridevniški sklanjatvi sklanjamo tudi zloženke in izpeljanke iz teh zaimkov, podobno kot pri zloženkah z zaimkom ten. Po mehki pridevniški sklanjatvi (vzorec JARNÍ) sklanjamo zaimke čí 'čigav': Gsg čího, její 'njen': Gsg jejího, jejíž 'od katere': Gsg jejíhož. !Pozor: Svojilni zaimek za tretjo osebo moškega in srednjega spola jeho 'njegov' in skupni svojilni zaimek za vse spole v množini ( jejich 'njihov') sta nepregibna, imata torej v vseh sklonih isto obliko (v nasprotju s slovenščino, kjer se normalno sklanjata). Svojilni zaimek za tretjo osebo v ženskem spolu pa se sklanja po vzorcu JARNÍ. Na primer: Dáme dárek jeho otci. 'Darilo bomo dali njegovemu očetu.'; v ženskem spolu pa moramo uporabiti obliko dajalnika: Dáme dárek jejímu otci. 'Darilo bomo dali njenemu očetu.'. Enako so tudi pri oziralnem zaimku jehož 'čigar/katerega' oblike, ki izražajo prisvajanje v moškem in srednjem spolu ednine ter za vse spole skupna množinska oblika jejichž, nepregibne, v ženskem spolu ednine pa se sklanja po vzorcu JARNÍ: jejíž: GsgM jejíhož: DsgM jejímuž itn. (o rabi oziralnega zaimka – glejte 5.2.2.5). 166 Oblikoslovje (tvarosloví) Pridevniška sklanjatev z dvojnicami zaimenske sklanjatve Nekateri zaimki imajo oblike trde pridevniške sklanjatve (vz. MLADÝ) in dvojnice v nekaterih sklonih po mehki zaimenski sklanjatvi (vz. NÁŠ). To so svojilni zaimki můj 'moj', tvůj 'tvoj', svůj 'svoj'. Primer sklanjatve zaimka MŮJ 'moj': sg: Mž N F pl: Mž Mn N F NV můj-0 m-é/ m-á/ m-í/moj-i m-é/ m-á/ m-é/ moj-e moj-e moj-e moj-e moj-e G m-ého m-é/moj-í m-ých D m-ému m-é/moj-í m-ým A m-ého m-é/ m-ou/moj-i m-é/ m-á/ m-é/ (můj-Mn) moj-e moj-e moj-e moj-e L (o) m-ém m-é/moj-í (o) m-ých I m-ým m-ou/moj-í m-ými Sklonske oblike Osnovne oblike svojilnih zaimkov můj, tvůj, svůj imajo končnice po pridevniški sklanjatvi. Krajše dvojnice (po zaimenski mehki sklanjatvi) so v imenovalniku in tožilniku v sodobni češčini bolj običajne, medtem ko pridevniške zvenijo bolj knjižno in formalno. Dvojni-ce mojí v GDLIsg ženskega spola so v govorjeni češčini sprejemljive, vendar je v pisni obliki bolj priporočljiva uporaba krajše oblike mé. Podobno imata zaimka TÝŽ/TENTÝŽ 'isti' nekaj skupnih sklonskih oblik po trdi pri- devniški in zaimenski sklanjatvi: sg: Mž N F pl: Mž Mn N F NV t-ýž/tent-ýž tot-éž t-áž/tat-áž t-íž/tit-íž tyt-éž t-áž/ tyt-éž tat-áž G t-éhož t-éže t-ýchž D t-émuž t-éže t-ýmž A t-éhož (týž/ tot-éž t-ouž/tut-éž tyt-éž t-áž/ tyt-éž tentýž-Mn) tat-áž L (o) t-émž/ t-éže o t-ýchž tomt-éž I t-ýmž/ t-ouž/tout-éž t-ýmiž tímtéž 167 Češka slovnica za bohemiste Zaimek sám 'sam' ima vse oblike po trdi zloženi pridevniški sklanjatvi (vz. MLADÝ), razen v imenovalniku, kjer ima samostalniške oblike. V tožilniku se pojavlja samostalniška dvojnica bolj običajne zložene oblike: Nsg sám(m), sama(ž), samo(s): Gsg samého, samé, samého: Asg samého/sama, samou/samu, samo: Npl sami, samy, sama: Gpl samých, samých, samých: Apl samé/samy, samé/samy, samá/sama. 4.6 ŠTEVNIKI ( ČÍSLOVKY/NUMERALIA) Števniki so v češčini vse besede, ki izražajo oziroma označujejo količino. Količina je lahko izražena s številom, npr. sto 'sto', dvanáctý 'dvanajsti', devětkrát 'devetkrat' ali nedoločno mnoho 'veliko', tolik 'toliko', hromada věcí ' kup reči'. Iz navedenih primerov vidimo, da med števnike uvrščamo tako pregibne kot tudi nepregibne besede (npr. dvanáctý je pregibna beseda, ki se sklanja po vzorcu MLADÝ, medtem ko je devětkrát nepregibna beseda) in da števnik določamo po njegovem pomenu v stavku oziroma besedni zvezi (npr. hromada 'kup' je samostalnik, vendar v primeru, ko označuje količino v smislu 'veliko' kot v zvezi hromada lidí, uvrščamo to besedo med števnike). Po pomenu in načinu izražanja količine razvrščamo češke števnike ( číslovky) v naslednje skupine: - glavni ( základní) označujejo količino: jedna 'ena', dvacet tři 'triindvajset', tisíc 'tisoč'; - vrstilni ( řadové) označujejo mesto v vrsti: třetí 'tretji', devadesátý 'devetdeseti', několikátý 'večkraten, ponoven', počtvrté 'četrtič'; - ločilni ( druhové) označujejo število vrst predmeta: dvojí 'dvoji', patery 'petero' (+ Npl, npr. patery ponožky 'petero nogavic'), desatero 'desetero' (+Gpl desatero hor 'desetero gora'), několikerý 'večkraten, različen'; - množilni ( násobné) označujejo število ponovitev: pětkrát 'petkrat', dvojitý 'dvojni', trojnásobný 'trikratni', dvojmo 'dvakratno (npr. v dveh plasteh)', mockrát 'velikokrat', nesče-tněkrát 'ničkolikokrat' idr. - nedoločni ( neurčité) označujejo približno ali neznano število predmetov: málo 'malo', mnoho 'veliko', trochu 'malo', několik 'nekaj'. Po formalni obliki oziroma po načinu sklanjanja delimo števnike na pregibne in nepregibne. Pregibne po načinu sklanjanja naprej razvrščamo na tiste, ki se sklanjajo po a) posebni števniški sklanjatvi, b) zaimenski sklanjatvi, c) samostalniški sklanjatvi, d) pridevniški sklanjatvi. 168 Oblikoslovje (tvarosloví) GLAVNI, VRSTILNI ŠTEVNIKI 4.6.1. Števniška sklanjatev ( zvláštní skloňování číslovek) Po posebni sklanjatvi, ki ima sicer prvine samostalniških sklanjatev, vendar se od njih tudi dostikrat razlikuje, tako da jo lahko opredelimo kot števniško, sklanjamo glavne števnike: dva 'dva', oba 'oba', tři 'tri', čtyři 'štiri', števnike od pět 'pet' do devadesát devět 'devetindevet-deset' in še nekaj nedoločnih števnikov, kot so: kolik 'koliko', několik 'nekaj', mnoho 'veliko', málo 'malo'. Števnika DVA in OBA ohranjata izvirne dvojinske oblike, zato je njuna sklanjatev v sklanjatvenem sistemu sodobne češčine posebna. Imata posebno obliko za moški spol in enako za ženskega in srednjega: M F, N NVsg dv-a ob-a dv-ě ob-ě G dv-ou ob-ou D dv-ěma ob-ěma A dv-a ob-a dv-ě ob-ě L (o) dv-ou ob-ou I dv-ěma ob-ěma Števnika TŘI, ČTYŘI nimata posebnih oblik za posamezne spole, oblike pa so skoraj enake kot pri samostalniškem vzorcu KOST: NVsg tř-i čtyř-i G tř-í/tř-ech čtyř-0 D tř-em čtyř-em A tř-i čtyř-i L (o) tř-ech (o) čtyř-ech I tř-emi čtyř-mi (čtyř-ma) Sklonske oblike I: Števnik čtyři ima v orodniku tudi dvojinsko različico s končnico -ma, ki se uporablja v povezavi s parnimi deli telesa: Promluvíme si mezi čtyřma očima. 'Pogovorili se bomo med štirimi očmi'; ampak: Promluvíme si se čtyřmi lidmi. 'Pogovorili se bomo s štirimi ljudmi'. 169 Češka slovnica za bohemiste Števniki od pět do devadesát devět imajo lahko ali ničto končnico (NAV) ali končnico -i (GDLI). V istih sklonih imajo posebne končnice tudi števniki kot mnoho, kolik, tolik, nĕkolik, vendar imajo ti končnico -o (NAV) in - a (GDLI). Po vzorcu PĚT sklanjamo števnike: 1) pět, šest, sedm, osm, devět, deset, jedenáct, dvanáct, třináct, čtrnáct, patnáct, šestnáct, sedmnáct, osmnáct, devatenáct; 2) dvacet, třicet, čtyřicet; 3) padesát, šedesát, sedmdesát, osmdesát, devadesát. Vzorca PĚT, MNOHO: NVsg pět-0 dvacet-0 padesát-0 mnoh-o G pět-i dvacet-i padesát-i mnoh-a D pět-i dvacet-i padesát-i mnoh-a A pět-0 dvacet-0 padesát-0 mnoh-o L (o) pět-i (o) dvacet-i padesát-i mnoh-a I pět-i dvacet-i padesát-i mnoh-a Sklonske oblike Števnike v češčini enako kot v slovenščini sklanjamo v povezavi s štetimi predme- ti. Opozoriti pa moramo na to, da je v češčini sklanjatvenih morfov veliko manj kot v slovenščini (v slovenščini so morfi enaki kot v pridevniški sklanjatvi, v češčini obstajata samo dva morfa – ničti in -i), kar lahko vidimo na primeru sklanjanja izraza: deset škol 'deset šol': G z deseti škol 'iz desetih šol': D k deseti školám 'k desetim šolam': A pro deset škol 'za deset šol': L o deseti školách 'o desetih šolah': I s deseti školami 'z desetimi šolami'. Drugače je, če namesto števila uporabimo neštevilčni količinski izraz npr. několik 'nekaj', ki je v slovenščini nepregiben (ima lastnosti prislova), v češčini pa ima v določeni povezavi različne sklonske oblike: několik škol 'nekaj šol': G z několika škol 'iz nekaj šol': D k několika školám 'k nekaj šolam': A pro několik škol 'za nekaj šol': L o několika školách 'o nekaj šolah': I s několika školami 'z nekaj šolami'. 4.6.2 Zaimenska sklanjatev pri števnikih ( zájmenné skloňování číslovek) Po trdi zaimenski sklanjatvi TEN v ednini se sklanja glavni števnik jeden 'en', po isti sklanjatvi v množini se sklanja ločilni števnik jedny 'ene' ( jedny rukavice 'ene rokavice'): 170 Oblikoslovje (tvarosloví) sg: Mž N F pl: Mž N F NV jeden-0 jedn-o jedn-a jedn-i jedn-a jedn-y (jedn-yMn) G jedn-oho jedn-é jedn-ěch D jedn-omu jedn-é jedn-ěm A jedn-oho jedn-o jedn-u jedn-y jedn-a jedn-y (jeden-0 Mn) L (o) jedn-om jedn-é o jedn-ěch I jedn-ím jedn-ou jedn-ěmi 4.6.3 Samostalniška sklanjatev pri števnikih ( substantivní skloňování číslovek) Nekatere števnike oziroma skupine števnikov sklanjamo po samostalniških vzorcih: a) po vzorcu HRAD se sklanja števnik milión in vsi ostali števniki s končajem -ión ( bilión, trilión itn.), števnik tucet 'ducat': Gsg tuctu in izpeljanka půltucet (=6): Gsg půltuctu; b) po vzorcu STROJ sklanjamo števnik tisíc 'tisoč', ki ima v rodilniku množine dvojnico tisíc/tisíců. Če se tisíc uporablja v zvezi s števniki od pet naprej, ima obliko tisíc, npr. pět tisíc, dvacet tisíc itn. Če se uporablja v smislu tisíce 'tisoče' (ne vemo točno, koliko tisoč), je oblika rodilnika množine tisíců, npr. slyšeli jsme potlesk tisíců diváků 'slišali smo ploskanje tisočev gledalcev'; c) po vzorcu ŽENA se sklanjajo števniki miliarda (npr. šest miliard, se šesti miliardami), polovina, třetina 'tretjina' (npr. po první třetině hry vedli ... 'po prvi tretjini igre so vodili ...'), kopa 'arh. šestdeset'; d) po vzorcu RŮŽE sklanjamo števnika půle 'arh. pol', polovice 'arh. polovica'; e) po vzorcih KOST/PÍSEŇ sklanjamo števnik čtvrt 'četrt'; sklanja se v povezavi z drugimi števniki, npr. od tři čtvrtě, bez tří čtvrtí, po třech čtvrtích, sicer je beseda nepregibna: po čtvrtroce 'čez četrt leta', před čtvrtrokem 'pred četrt leta'. f) po vzorcu MĚSTO se sklanja glavni števnik sto (pozor: v nasprotju s slovenščino se uporabljajo vse sklonske oblike) in ločilni števniki patero 'petero', desatero 'desetero' itn. !Pozor: Števnik sto v ednini sklanjamo po vzorcu MĚSTO, enako tudi v množini (po števnikih tri, štiri v imenovalniku: tři/čtyři sta: G tří/čtyř set: D třem/čtyřem stům: A tři/čtyři sta: L třech/čtyřech stech: I třemi/čtyřmi sty; ali po več kot pet v rodilniku: šest set: G šesti set: D šesti stům: A šest set: L šesti stech: I šesti sty). Po števniku dva sledi imenovalniku in tožilniku dvojinska oblika: dvě stě: G dvou set: D dvěma stům: A dvě stě: L dvou stech: I dvěma sty). 171 Češka slovnica za bohemiste VRSTILNI, LOČILNI, MNOŽILNI IN NEDOLOČNI ŠTEVNIKI 4.6.4 Pridevniška sklanjatev pri števnikih ( adjektivní skloňování číslovek) Po trdi pridevniški sklanjatvi (vz. MLADÝ) se sklanja večina vrstilnih števnikov ( druhý 'drugi', čtvrtý 'četrti', pátý 'peti', devítistý 'devetstoti' itn.) ter množilni, izpeljani s pripono -itý ( dvojitý 'dvojni', trojitý 'trojni') ali z besedo -násobný ( trojnásobný 'trikraten', desetinásobný 'desetkraten' itn.). Po mehki pridevniški sklanjatvi (vz. JARNÍ) sklanjamo vrstilne ( první 'prvi', třetí 'tretji', tisící 'tisoči') in množilne ( dvojí 'dvojni', obojí 'obojni', trojí 'trojni/troje') števnike. Mešane zložene in samostalniške oblike imajo števniki dvoje ( oboje) 'dvoje, oboje', troje 'troje' in čtvery 'četvero', patery 'petero', tisícery 'tisočero' itn. F+N F+M N NV dvoj-e čtver-y čtver-a G dvoj-ích čtver-ých D dvoj-ím čtver-ým A dvoj-e čtver-y čtver-a L (o) dvoj-ích čtver-ých I dvoj-ími čtver-ými Sklonske oblike teh števnikov se uporabljajo za označevanje večjega števila predmetov ene vrste (večinoma gre za množinske oblike samoglasnikov): dvoje ponožky 'dvoje nogavi-ce' (2 para nogavic ), troje nůžky 'troje škarje', patero spisů 'petero fasciklov' itn. 4.6.5 Nepregibni števniki ( číslovky neohebné) Nepregibni so števniki, ki imajo lastnosti prislovov: málo 'malo', hodně 'veliko', jednou 'enkrat', půl 'pol', pár 'par (=nekaj, ne veliko)', npr.: s málo penězi 'z malo denarja', o hodně peněz 'za veliko denarja', k pár lidem 'k par ljudem'. 4.6.6 Števnik in šteti predmet ( číslovka a počítaný předmět) Števniki se sklanjajo in povezujejo z besedami, ki izražajo štete predmete, v češčini enako kot v slovenščini. Števnik jeden se kombinira z izrazom v ednini: jeden stůl 'ena miza', jedna 172 Oblikoslovje (tvarosloví) židle 'en stol', jedno auto 'en avto'; števniki tři in čtyři z besedo v imenovalniku množine: tři sestry 'tri sestre', čtyři domy 'štiri hiše', tudi števnik dvě se v češčini kombinira z imenovalnikom množine: dvě čísla 'dve števili', dva hrady 'dva gradova'. Če je štetih predmetov pet ali več, je šteti predmet vedno v rodilniku množine: pět stromů 'pet dreves', milión dolarů 'milijon dolarjev' itn. Če se celoten izraz uporabi v drugem sklonu, se tako števnik kot tudi samostalnik skla- njata (v obeh jezikih): L o dvou hradech 'o dveh gradovih', D ke čtyřem domům 'h štirim hišam', I s pěti stromy 's petimi drevesi', G bez miliónu dolarů 'brez milijona dolarjev'. 4.6.7 Kombinirani števniški izrazi ( kombinované číslovkové výrazy) O kombiniranih števniških izrazih govorimo, ko se drug ob drugem znajde več posameznih števnikov, npr. dvacet dva, padesát tři, sto šedesát osm, tisíc osm set devadesát pět itn. V slovenščini kombiniranih izrazov do sto sploh ni, ker se izražajo z enobesednimi števniki dvaindvajset, triinpetdeset itn. V češčini se števila od dvajset do sto izražajo tako, da najprej stoji števnik, ki označuje desetice, zatem pa števnik, ki izraža enice, možna je pa tudi uporaba enobesednih izrazov, podobnih slovenskim, npr. dvaadvacet, třiapadesát ipd.). Če se večbesedni števnik sklanja, se v češčini vedno sklanjajo vsa števila v izrazu, na primer v mestniku: o dvaceti dvou dívkách 'o dvaindvajsetih dekletih', o padesáti třech koních 'o triinpetdesetih konjih', o sto šedesáti osmi lidech 'o sto oseminšestdesetih ljudeh', o tisíci osmi stech devadesáti pěti korunách 'o tisoč osemsto petindevetdesetih kronah' itn. Kombinirani števniški izrazi so zelo pogosti pri označevanju letnic. V tem primeru ima- mo na voljo dve možnosti branja letnice, npr. roku 1945 'leta 1945' lahko preberemo: roku devatenáct set čtyřicet pět ali roku tisíc devět set čtyřicet pět (ali zelo zborno, celo arhaično: roku tisícího devítistého čtyřicátého pátého). SPREGATEV ( ČASOVÁNÍ) 4.7 GLAGOLI ( SLOVESA/VERBA) Glagoli so besede, ki označujejo dejanje ali stanje. S skladenjskega vidika je glagol osrednja beseda v stavku, zato je tudi oblikoslovni sistem glagola zelo razvit oziroma obstaja veliko glagolskih oblik. 173 Češka slovnica za bohemiste S formalnega vidika je posebnost glagola, v nasprotju z ostalimi besednimi vrstami v češčini, to, da so nekatere oblike sestavljene iz več kot ene besede. Glagol ima torej tako sintetične ( syntetické) oziroma enobesedne kot tudi analitične ( analytické) oziroma večbesedne oblike ( tvary). Glede na sposobnost ali nesposobnost izražanja dejanja ali procesa, ki se nanaša na osebek, delimo glagolske oblike na osebne ( určité/finitní) ali neosebne ( neurčité/infinitní) (glejte tudi 4.1). 4.7.1 Formalna zgradba sintetičnih in analitičnih glagolskih oblik ( formální struktura syntetických a analytických slovesných tvarů) Sintetične oblike čeških glagolov so: povedni sedanjik ( indikativ prézenta), prihodnjik nedovršnih glagolov povednega naklona ( indikativ futura nedokonavých sloves), tvorjen s predpono po-, velelnik ( imperativ), sedanje deležje ( přechodník přítomný), nedoločnik ( infinitiv/ neurčitek), tvorni (opisni) in trpni deležnik ( příčestí minulé aktivní na -l a pasivní na -n/-t), preteklo deležje ( přechodník minulý). Analitične oblike so: povedni preteklik in predpreteklik ( indikativ préterita a antepréterita), sedanji in pretekli pogojnik ( kondicionál přítomný a minulý), prihodnjik nedovršnih glagolov ( futurum sloves nedokonavých), vse oblike trpnika, razen trpnega deležni-ka. Struktura sintetičnih oblik Sintetične oblike so sestavljene iz oblikotvorne podstave ( tvarotvorný základ) in iz oblikotvornega (spregatvenega) formanta, ki je pri glagolih ponavadi zložen iz več morfov. Sestavljen je iz osnovotvorne pripone ( kmenotvorná přípona), ki ji včasih pravimo tudi tema ( téma), in iz oblikotvornih pripon oziroma spregatvenih morfov. Sintetične glagolske oblike imajo torej najmanj tri dele: podstavo, osnovotvorno pripo- no in oblikotvorno pripono (eno ali več). Struktura zloženih/analitičnih oblik Zložena glagolska oblika je sestavljena iz sintetične glagolske oblike polnopomenskega glagola in sintetične ali zložene oblike pomožnega glagola být 'biti' oziroma njegove različice bývat ' včasih oziroma ponavadi biti'. Posebna vrsta oblik so refleksivne (povratne) oblike, ki so zložene iz sintetične oblike nepovratnega glagola in nevezanega povratnega morfema se oziroma si. 174 Oblikoslovje (tvarosloví) !Pozor: Glagolov, ki so samo povratni ( reflexiva tantum) – torej nimajo nepovratne oblike – ne uvrščamo med analitične oblike, saj je v tem primeru morfem se ali si sestavni del leksema (beseda brez tega nevezanega morfema sploh ne obstaja, npr . smát se 'smejati se'). Analitične oblike delimo po obliki polnopomenskega glagola na a) oblike z nedoločnikom: prihodnjik nedovršnih glagolov ( budu chválit 'hvalil bom'); b) oblike z deležnikom: - aktivne: pretekli deležnik ( chválil jsem 'hvalil sem'), sedanji tvorni pogojnik ( chválil bych 'hvalil bi'), pretekli tvorni pogojnik ( byl bych chválil 'bil bi hvalil'); - pasivne: vse opisne pasivne konstrukcije (tvorijo jih samo prehodni glagoli, torej glagoli, ki imajo predmet v tožilniku, npr. psát dopis, chválit ženu ipd.), primer glagola chválit (nedovršna oblika) oziroma pochválit (dovršna oblika): pasivni nedoločnik: být pochválen; sedanjik povedni nakl.: jsem chválen; prihodnjik povedni nakl.: budu pochválen; preteklik povedni nakl.: byl, -a, -o pochválen; velelnik: buď pochválen; sedanji pogojnik: byl, -a, -o + bych, bys, by + pochválen; pretekli pogojnik: byl, -a, -o + bych, bys, by + býval, -a, -o + pochválen sedanje deležje ( přechodník přítomný): jsa chválen (moški spol ed) , jsouc chválena, -o (ž. in sr. ed), jsouce chválen-i, -y, -a (mn.) preteklo deležje ( přechodník minulý): byv pochválen (moš. sp. ed) , byvši pochválen-a, -o (ž. in sr. ed), byvše pochválen-i, -y, -a (mn.). 4.7.2 Tvorba sintetičnih glagolskih oblik ( tvoření syntetických tvarů) Glagolske oblike tvorimo iz glagolske osnove s pomočjo oblikotvornih morfov. Pri glagolu lahko ločimo tri oblike osnove, ki se razlikujejo po osnovotvornem samoglasniku (formantu) in jih imenujemo po glagolski obliki, v kateri jih lahko določimo: 1) sedanjiška osnova ( přítomný/prézentní kmen) je enaka obliki 3. osebe ednine sedanjika v povednem naklonu, 2) pretekliška osnova ( minulý/préteritní kmen) je del oblike preteklega opisnega deležnika brez končnice - l (npr. dělal ima pretekliško osnovo děla-), 3) nedoločniška osnova ( infini-tivní kmen) je del oblike nedoločnika brez končnice - t (npr. dělat ima nedoločniško osnovo děla-). V češčini obstaja štirinajst različnih kombinacij oblik (tj. štirinajst glagolskih vzorcev) navedenih treh glagolskih osnov, po katerih tudi razvrščamo glagole v skupine: 175 Češka slovnica za bohemiste glagol v nedoločniku sedanjiška osnova pretekliška osnova nedoločniška osnova nést 'nesti' nes- e nes- 0- nés- 0- brát 'jemati' ber- e br- a- br- á- péct 'peči' peč- e pek- 0- péc- 0- mazat 'brisati' maž- e maz- a- maz- a- třít 'treti' tř- e tř- e- tř- í- tisknout 'tiskati' tisk- ne tisk- 0-/tisk- nu- tisk- nou- minout 'miniti' mi- ne mi- nu- mi- nou- začít 'začeti' zač- ne zač- a- zač- í- krýt 'kriti' kry- je kry- 0- krý- 0- kupovat 'kupovati' kupu- je kup- ova- kup- ova- prosit 'prositi' pros- í pros- i- pros- i- trpět 'trpeti' trp- í trp- ě- trp- ě- sázet 'saditi' sáz- í sáz- e- sáz- e- dělat 'delati' děl- á děl- a- děl- a- Iz preglednice vidimo, da v češčini obstaja pet sedanjiških osnovotvornih formantov oziroma osnov na -e ( nese, bere, peče, maže, tře), -ne ( tiskne, mine, začne), -je ( kryje, kupuje), -í ( prosí, trpí, sází) in -á ( dělá). Po teh petih sedanjiških osnovah razvrščamo češke glagole v pet glagolskih vrst (glejte 4.7.6). Glagolske oblike tvorimo tako, da določeni podstavi dodamo oblikotvorni afiks ( tvarotvorný afix). Glagolski oblikotvorni afiksi so lahko enomorfni ali večmorfni (sestavljeni iz več morfov). Po mestu v glagolski obliki jih delimo v naslednje skupine: - pripone ( přípony), a) nekončajski ( nekoncové) afiksi – so takoj za osnovo in jim sledi še vsaj en morf; pojavljajo se v oblikah deležnikov, deležij, velelnika; b) končajski ( koncové) afiksi – so vedno na koncu glagolske oblike; pri določnih glagolskih oblikah gre za osebne pripone (npr. v besedi dělám je -m osebna pripona); - predpona ( předpona) po- je edina glagolska oblikotvorna predpona pri nezloženi obliki prihodnjika glagolov, ki označujejo premikanje (npr. pojedu 'peljal se bom', ponesu 'nesel bom' itn.). Sintetične glagolske oblike so lahko osebne (povedni sedanjik, velelnik) ali neoseb- ne (nedoločnik, deležja, deležniki). Osebne glagolske oblike lahko izražajo oziroma imajo sredstva (morfe) za izražanje glagolskih slovničnih kategorij (oseba, čas, naklon), torej imajo osebne končnice. V nasprotju s tem pri neosebnih glagolskih oblikah lahko prepoznamo samo vid, način in imenske kategorije, kot so število, slovnični spol ter omejeno sklon. 176 Oblikoslovje (tvarosloví) 4.7.2.1 Neosebne glagolske oblike – nedoločnik, deležja, deležniki ( neurčité slovesné tvary) Vse neosebne oblike so v tvorni obliki nezložene, enobesedne. Nedoločnik ( infinitiv/ neurčitek) Nedoločnik je oblika, tvorjena iz nedoločniške osnove s končnico -t. Gre tudi za osnovno (slovarsko) obliko, v kateri se navajajo glagoli. V tej obliki ni mogoče razločiti nobene glagolske kategorije razen vida in načina. Glagolske oblike: Nedoločnik je del zloženega prihodnjika nedovršnih glagolov, upo- rablja pa se tudi po modalnih glagolih in po glagolu jít 'iti' v pomenu prihodnjika: jdu pracovat 'grem delat' na mestu, kjer se v slovenščini uporablja namenilnik. !Pozor: V starejših besedilih se lahko pojavi končnica -ti, ki jo je nedoločnik imel, dokler je bila v rabi še oblika namenilnika ( supina), ki se je tvorila s končnico -t (enako, kot je temu še vedno v knjižni slovenščini). Opisni deležnik – tvorno ( příčestí minulé činné) Tvori se s pripono -l in samostalniškimi končnicami (ed.: -0, -a, -o; mn.: - i, -y, -a), ki opredeljujejo spol, kategorijo živosti in število (ednina moški sp. -l-0, ženski sp. -l-a, srednji sp. -l-o; množina moški: - l-i, ženski in moški brez kat. živosti: - l-y, srednji: - l-a). Čeprav so te samostalniške končnice enake imenovalniškim končnicam kratkih pridev- niških oblik, jih ni mogoče sklanjati. Glagolske oblike: Pretekli deležnik je del zloženih oblik preteklika ( pracoval jsem 'delal sem') in pogojnika (sedanjega: pracoval bych, preteklega: byl bych pracoval). Npr. glagol jet 'peljati (se)' ima pretekliške oblike: muž jel, žena jela, auto jelo; množina: muži jeli, auto-busy jely, ženy jely, auta jela. Pretekli deležnik – trpno ( příčestí minulé trpné) Pretekli trpni deležnik tvorimo, enako kot v slovenščini, iz nedoločniške osnove s pri- ponama -n ali -t (npr. koupit: koupen 'kupljen', dělat: dělán 'delan', krýt: kryt 'krit', mlít: mlet 'mlet') in samostalniškimi končnicami (ed.: -0, -a, -o; mn.: -i, -y, -a), ki opredeljujejo spol, kategorijo živosti in število (ednina moški sp. -n/t-0, ženski sp.: -n/t-a, srednji sp.: -n/t-o; množina moški: -n/t-i, ženski in moški brez kat. živosti: -n/t-y, srednji: -n/t-a). Trpni deležnik lahko tvorimo samo iz prehodnih glagolov (glagoli, ki imajo predmet v tožilniku). Trpni deležnik se tvori s pripono - t, kadar se nedoločniška osnova konča na samo- glasnik (npr. krý-t: kryt 'krit', vzít: vzat 'vzet', žačít: začat 'začet'). Bolj pogosta je pripona -(e)n-, ki se v nekaterih primerih pojavlja tudi pri glagolih s samoglasniškim končajem 177 Češka slovnica za bohemiste nedoločniške podstave (npr. děla-t: dělán 'delan', sáze-t: sázen 'sajen' itn.). Pripona -en se pojavlja pri glagolih, katerih nedoločniška podstava se konča na soglasnik (npr.: nes-en 'nesen', čís-t: čten 'bran'). Distribucija pripon -t in -n je v češčini večinoma podobna kot v slovenščini. Paziti pa moramo na mehčanje zadnjega soglasnika podstave: a) če ima glagol z ne- določniško osnovotvorno pripono -i-/-0- končaj korena ť, s, z, se ti soglasniki premenijo v c, š, ž: plat-i-t: plac-en, pros-i-t: proš-en, voz-i-t: vož-en; b) če se koren konča s skupinami soglasnikov sk/st, tk, se te spremenijo v šť in tč: prásknout 'udariti': praštěn, pustit 'spustiti': puštěn, zatknout 'aretirati': zatčen. Do samoglasniških alternacij pa prihaja tako v korenu besede (npr.: péct: pečen, vzít: vzat) kot pri osnovotvorni priponi (npr. prominout 'oprostiti': prominut). Vrste samoglasniških premen so podrobneje opisane pri posameznih glagolskih vzorcih (glejte 4.7.6). Glagolske oblike: Ta deležnik je del pasivnih zloženih konstrukcij trpne opisne spregatve, v katerih oblike glagola být 'biti' izražajo vse glagolske kategorije (npr. osebo, število, čas …). V sodobnem jeziku so vse bolj razširjene konstrukcije, ki označujejo rezultat ( výsledný stav/výsledek) in imajo dovršni pomen: Je pro tebe vypráno. 'Zate je že oprano.' Máš vypráno. 'Oprano imaš.' Mám uvařeno. 'Imam skuhano.' Studium je ukončeno. 'Študij je končan.' !Pozor: Iz aktivnih in pasivnih deležnikov (na -l in -n/-t) se s konverzijo tvorijo dele- žniki stanja ( deverbativní adjektiva 'glagolski pridevniki'), ki imajo, v nasprotju z glagolsko obliko deležnika ( příčestí), vse sklonske oblike. Tvorijo se s končnicami za spole po trdi pridevniški sklanjatvi -ý, -á, -é tako iz pasivnega ( mazán 'namazan': mazaný; kupován 'kupljen': kupovaný) kot tudi iz opisnega deležnika ( bdělý, vleklý, otylý, smělý, dokonalý – glejte 3.3.5) Podobno se s konverzijo tvorijo tudi samostalniki iz trpnega deležnika ( vzat 'vzet': vzetí, zajat 'zajet (kot talec)': zajetí, brán 'jeman': braní itn. – glejte 3.2.5). Sedanje deležje ( přechodník přítomný) Je neosebna glagolska oblika, ki ne izraža vida ali načina, izraža pa samostalniške kate- gorije (sklon, število, spol) in relativni čas (torej časovno relacijo do drugega dejanja – tako lahko izrazimo sodobnost ali preddobnost). Sedanje deležje vedno izraža hkratnost dejanja v primerjavi z drugim dejanjem, ki je praviloma izraženo z neosebno glagolsko obliko. Oblika in tvorba: Sedanje (tvorno) deležje tvorimo iz sedanjiške osnove v obliki 3.os. mn.: 1) osnovama - e- (gl.: nes-ou, ber-ou, peč-ou, maž-ou, tř-ou) in - ne- ( tiskn-ou, min-ou, začn-ou) dodajamo oblikotvorne morfe - a (moš. spol ed.), - ouc (žen. in sr. spol ed.), - ouce (mn. vseh spolov). 178 Oblikoslovje (tvarosloví) !Pozor: Pri nekaterih glagolih se spreminja konec postave, npr. pečou 'pečejo': peka, pekouc, pekouce; tip mažou ima oblike s končnicami - e, -íc, -íce: maže, mažíc, mažíce; 2) ostalim osnovam, -je- ( kryj-í/ou, kupuj-í/ou), -í- ( pros-í, trp-í, sázej-í), -á- ( dělaj-í), dodajamo oblikotvorne morfe -e (moš.spol ed.), -íc (žen. in sr.spol ed.), -íce (mn. vseh spolov). Raba: V sodobni češčini se te oblike uporabljajo le redko, večinoma v publicističnih pisanih ali govorjenih besedilih oziroma komentarjih. !Pozor: V slovenski slovnici se te oblike imenujejo deležje na -č, -aje in -e (Toporišič, 2000: 403) in mednje so uvrščene tudi oblike, ki so se v češčini s konverzijo spremenile v prislove, npr. takřka 'tako rekoč', vleže 'leže', vsedě 'sede', vestoje 'stoje', počínaje 'začenši', nehledě 'ne glede', soudě 'sodeč' itn. Preteklo deležje ( přechodník minulý) Tvori se s pomočjo pripon iz nedoločniške osnove dovršnih glagolov s soglasniškim končajem podstave: -0 (moš. spol ed.), -ši (žen. in sr. spol ed.) in -še (mn.), npr. přinést 'prinesti': přines, přinesši, přinesše. Če je končaj glagolske podstave samoglasnik, se pred končnice dodaja -v-: -v0 (moš. ed.), -vši (žen. in sr. ed.), -vše (mn.), npr. prodat: prodav, prodavši, prodavše. !Pozor: Iz sedanjega deležja tvorimo s konverzijo pridevnike iz oblik ženskega spola nedovršnih glagolov ( brát 'jemati': berouc – beroucí, krýt 'kriti': kryjíc – kryjící, kupovat 'kupovati': kupujíc – kupující itn.; glejte tudi 3.3.5). Iz preteklega deležja se pridevniki tvorijo ravno tako s formantom -í iz ženske oblike dovršnih glagolov ( skončit 'končati': skončivši – skončivší, vykvést 'razcveteti': vykvetši – vykvetší itn.; glejte tudi 3.3.5). !Pozor: V slovenski slovnici se glagolske oblike preteklega deležja navajajo pod ter- minom deležje na -ši (npr. češko: vykvetši, skončivši), popridevljene oblike pa se štejejo za deležnik na -ši, kar je v češki slovnici pridevnik (npr. skončivší, beroucí itn.). 4.7.2.2 Osebne glagolske oblike: velelnik; povednik – sedanji, prihodnji, pretekli, predpretekli; pogojnik – sedanji, pretekli, predpretekli ( určité slovesné tvary) Med osebnimi glagolskimi oblikami sta nezloženi samo tvorna velelnik in povednik v sedanjiku. Vse ostale oblike so zložene iz pomožnega glagola být 'biti' v različnih oblikah in nedoločnika ali deležnika polnopomenskega glagola. 179 Češka slovnica za bohemiste Velelni naklon ( imperativ/rozkazovací způsob) Velelniške oblike se v češčini tvorijo iz sedanjiške glagolske osnove v obliki 3.os.mn. s posebnim velelniškim morfemom, ki ima različici (alomorfa). V ednini je osnovna morfemska oblika - 0 ( ber! 'jemlji!', pros! 'prosi!') z različico -i, ki se uporablja samo zaradi lažje izgovarjave pri glagolih s končajem osnove na soglasniški sklop ( tiskni! 'tiskaj!', čti! 'beri!'). Če se podstava konča na d, t, n, se ti soglasniki v velelniku obvezno mehčajo v ď, ť, ň ( ved-e 'vodi': veď!; plet-e 'plete': pleť!; min-e 'mine': miň!). Če je oblika osnove v 3.os.mn. -ej ali -aj ( sázejí, dělají), ima velelnik vedno obliko - ej – v nasprotju s slovenščino, ki ima pri tem tipu osnove v velelniku -aj! , npr. 3.os.mn. čekaj-í: čekej! 'čakaj!', dívají se: dívej se 'glej!' itn. 2sg 1pl 2pl končnice -0, -´, -i -0, -´, -ě/e -0, -´, -ě/e brát (ber-ou) ber- 0-0 ber- 0-0-me ber- 0-0-te prosit (pros-í) pros- 0-0 pros- 0-0-me pros- 0-0-te krýt (kryj-í) kry- j-0 kry- j-0-me kry- j-0-te sázet (sázej-í) sáz- ej-0 sáz- ej-0-me sáz- ej-0-te dělat (dělaj-í) děl- ej-0 děl- ej-0-me děl- ej-0-te vést (ved-ou) veď- 0-0 veď- 0-me veď- 0-te prominout (promin-ou) promi- ň- 0 promi- ň-me promi- ň-te tisknout (tiskn-ou) tisk- n- i tisk- n-ě-me tisk- n-ě-te třít (tř-ou) tř- 0-i tř- 0-e-me tř- 0-e-te Povedni sedanjik – tvorna oblika ( indikativ prézenta aktiva) Sedanjiške oblike v povednem naklonu v češčini lahko izražajo trenutno trajanje/potek dejanja ali dejanje v prihodnosti. To, kateri čas dejanja (v sedanjosti ali v prihodnosti) ozna- čuje formalna sedanjiška oblika, je odvisno od tega, ali gre za sedanjiško obliko dovršnega ali nedovršnega glagola. Formalno sedanjiška oblika določnega glagola vedno pomeni dejanje v prihodnjiku in tako jo tudi prevajamo. To pomeni, da v češčini oblike dovršnih glagolov nikoli ne izražajo sedanjega dejanja, npr. udělám 'naredil bom', koupím 'kupil bom', uvařím 'skuhal bom' itn. Sedanjiške oblike nedovršnih glagolov izražajo dejanje, ki poteka v določenem trenutku ( teď pracuji 'zdaj delam') ali zajema tudi določen trenutek ( lyžuji dobře 'dobro smučam' = znam dobro smučati). !Pozor: Glagoli, ki označujejo premikanje, imajo enako kot v slovenščini dve nedo- vršni obliki ( jít 'iti' – chodit 'hoditi', jet 'peljati se' – jezdit 'hoditi', nést 'nesti' – nosit 'nositi', vézt 'peljati' – vozit 'voziti', vést 'peljati (za roko)' – vodit 'voditi (za roko)', letět 'leteti' – létat 180 Oblikoslovje (tvarosloví) 'letati'), ki se razlikujeta po premenah v korenu besede in tudi po pomenu. Prva oblika v dvojici izraža trenutno dejanje, druga ponavljalno. Ta delitev je v češčini veliko natančnejša kot v slovenščini (npr. Teď jdu po chodníku. 'Zdaj hodim po pločniku.' Každý den chodím do školy. 'Vsak dan hodim v šolo.' Létám letadlem už deset let. 'Že deset let letim z letalom.' itn.). Oblike: Spregatvene oblike (osebne končnice) se dodajo neposredno k sedanjiški glagolski osnovi. Ni pa nujno, da je osnovotvorni formant v vseh oblikah isti, lahko je ničti ali spre-menjeni, npr. v 1.os.ed. ber-0-u in 3.os.mn. ber-0-ou je osnovotvorni formant ničti, v ostalih oblikah je -e, pri glagolu sázet je v vseh oblikah osnovotvorni formant -í, razen v 3.os.mn. sáz-ej-í, kjer je - ej-. Vse možne premene osnovotvornih formantov v sedanjiku so vidne iz preglednice, kjer so osnovotvorni formanti označeni z ležečo pisavo: 1sg 2sg 3sg 1pl 2pl 3pl Končnice -u, -i, -m -š -0 -me -te -ou, -í brát ber- 0-u ber- e-š ber- e-0 ber- e-me ber- e-te ber- 0-ou tisknout tisk- n-u tisk- ne-š tisk- ne-0 tisk- ne-me tisk- ne-te tisk- n-ou krýt kry- j-i/-u kry- je-š kry- je-0 kry- je-me kry- je-te kry- j-ou/-í prosit pros- í-m pros- í-š pros- í-0 pros- í-me pros- í-te pros- 0-í sázet sáz- í-m sáz- í-š sáz- í-0 sáz- í-me sáz- í-te sáz- ej-í dělat děl- á-m děl- á-š děl- á-0 děl- á-me děl- á-te děl- aj-í 2,3sg in 1,2pl: Po ena osebna končnica za vse glagole obstaja v 2. in 3.os.ed. (v 3.os. je ničta) ter v 1. in 2.os.mn. Ravno tako ostaja osnovotvorni formant v teh oblikah pri vseh glagolih brez sprememb. 1sg in 3pl: Glagoli z osnovotvornim samoglasnikom -í- (npr. prosí) ali -á- (npr. dělá) imajo v 1. os. ed. vedno osebno končnico -m, v 3. os. mn. pa končnico - í (in razširjeni osnovotvorni formant: z - í- na - ej-, z - á- na - aj-). Glagoli z osnovotvornimi formanti -e- (npr. bere), -ne- (npr. tiskne) imajo v 1.os.ed. samo končnico -u ter v 3.os.mn. -ou in osnovotvorni formant brez -e- ( ber-0-u/ber-0-ou ali tisk-n-u/tisk-n-ou). Glagoli z osnovo -je- (npr. kryje) imajo dvojnico v 1.os.ed. -i/-u (npr. kry-j-i/kry-j-u) in v 3.os.mn. -í/-ou (npr. kry-j-í/kry-j-ou) ter osnovotvorni formant brez -e-. Obliki kryju oziroma kryjou sta običajni v govorjeni obliki knjižnega jezika, medtem ko v pisni raje uporabljamo oblike kryji/kryjí. 181 Češka slovnica za bohemiste 4.7.3 Tvorba zloženih/analitičnih oblik ( tvoření analytických tvarů) V češčini se zložene glagolske oblike povednega prihodnjika, povednega preteklika in pred- preteklika, sedanjega in preteklega pogojnika ter opisne trpne spregatve tvorijo iz osebnih oblik glagola být in nekatere iz neosebnih oblik – nedoločnika, opisnega deležnika in preteklega deležnika. 4.7.3.1 Analitične oblike z nedoločnikom: povedni prihodnjik Glagolske oblike s pomenom prihodnjika se v češčini tvorijo odvisno od vida glagola. Dovr- šni glagoli izražajo prihodnost s formalno sedanjiškimi oblikami. Pri nedovršnih glagolih so prihodnjiške oblike zložene iz prihodnjika pomožnega gla- gola být 'biti' ( budu, budeš, bude, budeme, budete, budou) in nedoločnika polnopomenskega glagola. Npr. prihodnjiške oblike glagola prodávat 'prodajati' so: budu prodávat, budeš prodávat, bude prodávat, budeme prodávat, budete prodávat, budou prodávat. Odnos med sedanjiškimi in prihodnjiškimi oblikami: Nedovršni glagoli izražajo dejanje v sedanjiku. Nepoudarjeni in nezaznamovani priho- dnjik je tvorjen iz dovršnega glagola, katerega pomen ustreza pomenu nedovršnega. Zloženi prihodnjik določenega nedovršnega glagola se uporablja kot poudarjanje dolgega poteka ali ponavljanja dejanja. Pri nekaterih glagolih je situacija v slovenščini enaka kot v češčini, npr. vařím 'kuham', ampak v prihodnjiku je nevtralna oblika tako v češčini kot tudi v slovenščini iz nedovršnega glagola s skoraj enakim pomenom: uvařím 'skuhal bom'. Vendar to v sloven- ščini ne velja za vse glagole, zato je treba v češčini posebej paziti na to razliko v pomenu prihodnjika dovršnih in nedovršnih glagolov. V sledeči tabeli je nekaj praktičnih primerov s prevodi v slovenščino. Glagol (nedov.) – Nevtralni prihodnjik (iz ustreznega Prihodnjik, ki poudarja sedanjik dovršnega glagola – forma sed.) ponavljanje ali potek kupuji/u 'kupujem' koupím 'kupil bom' budu kupovat 'kupoval bom' nakupuji 'nakupujem' nakoupím 'nakupil bom' budu nakupovat 'nakupoval bom' říkám 'govorim' řeknu 'rekel bom' budu říkat 'govoril bom' sedím 'sedim' sednu (si) 'sedel bom' budu sedět 'sedel bom' dělám 'delam' udělám 'naredil bom' budu dělat 'delal bom' píšu/i 'pišem' napíšu/i 'napisal bom' budu psát 'pisal bom' prosím 'prosim' poprosím 'prosil bom' budu prosit 'prosil bom' 182 Oblikoslovje (tvarosloví) Kot je razvidno iz razpredelnice, so češki glagoli z enakim ali skoraj enakim pomenom in z vidsko razliko povezani v nekakšne dvojice glede na izražanje sedanjega in enkratnega ter večkratnega prihodnjega dejanja. Sedanje in večkratno (ali dalj časa trajajoče) dejanje v prihodnosti izraža nedovršni glagol, enkratno dejanje v prihodnosti pa dovršni. Tako nastajajo dvojice dovršnih in nedovršnih glagolov (najprej je navedena nedovršna oblika, zatem dovršna). Prevodi dovršnih oblik v slovenščino so dodani samo v nedoločniku, kar ne pomeni, da bi bil prevod enak, če češki glagol uporabimo v prihodnjiku – glejte razpredel- nico zgoraj), npr. psát 'pisati' – napsat 'napisati': 3.os.ed. sedanjika píše: 3.os.ed. prihodnjika napíše, in še npr.: brousit 'brusiti'– nabrousit 'nabrusiti': brousí: nabrousí péct 'peči' – upéct 'speči': peče: upeče číst 'brati' – přečíst 'prebrati': čte: přečte plést 'plesti' – uplést 'splesti': plete: uplete házet 'metati' – hodit 'vreči': hází: hodí prát 'prati' – vyprat 'oprati': pere: vypere hnít 'gniti' – zhnít 'zgniti': hnije: zhnije přát 'želeti' – popřát 'zaželeti': přeje: popřeje hřát 'greti' – zahřát 'ogreti/segreti': hřeje: zahřeje ptát se 'spraševati' – zeptat se 'vprašati': ptá se: zeptá se kazit 'kvariti' – zkazit 'pokvariti': kazí: zkazí schnout 'sušiti se' – uschnout 'posušiti se': schne: uschne klečet 'klečati' – kleknout 'klekniti': klečí: klekne sít 'sejati' – zasít 'posejati': seje: zaseje klepat 'trkati' – zaklepat 'potrkati': klepe: zaklepe smát se 'smejati se' – zasmát se 'zasmejati se': směje se: zasměje se krást 'krasti' – ukrást 'ukrasti': krade: ukradne stárnout 'starati se' – zestárnout 'postarati se': stárne: zestárne ležet 'ležati' – lehnout si 'uleči se': leží: lehne šít 'šivati' – ušít 'sešiti': šije: ušije mazat 'brisati' – smazat 'zbrisati': maže: smaže ukazovat 'kazati' – ukázat 'pokazati': ukazuje: ukáže mést 'pometati' – zamést 'pomesti': mete: zamete vracet 'vračati'- vrátit 'vrniti': vrací: vrátí mlít 'mleti' – umlít 'zmleti': mele: umele začínat 'začenjati'- začít 'začeti': začíná: začne mýt 'umivati' – umýt 'umiti': myje: umyje zamykat 'zaklepati' – zamknout 'zakleniti': zamyká: zamkne oblékat 'oblačiti' – obléct 'obleči': obléká: obleče zpívat 'peti' – zazpívat 'zapeti': zpívá: zazpívá Če pa je dovršni glagol v dvojici predponski, ga je v nekaterih primerih mogoče na- domestiti z drugim predponskim glagolom, npr. pri glagolih lít 'liti' – nalít 'naliti' je v dolo- čenem kontekstu mogoče uporabiti še izpeljanke: vylít 'izliti', přilít 'doliti', polít 'politi'; pri glagolu krýt 'kriti' – pokrýt 'pokriti' so možne še dovršne oblike přikrýt 'pokriti', ukrýt 'skriti/ prikriti' ipd. V sodobnem jeziku pa se k tem predponskim dovršnikom pogosto tvorijo novi nedovršniki (npr. pokrývat, přikrývat, skrývat itn.). Pozorni moramo biti pri razumevanju in prevajanju nekaterih slovenskih glagolov, ki imajo sicer oblike, podobne češkemu glagolu, razlikujejo pa se po vidu. Na primer glagoli ' plačati' zaplatit (Zaplatím. 'Plačam.' Zaplatím ti to zítra. 'To ti bom jutri plačal.' – nedovršno: Platím za to celý život. 'Za to plačujem vse življenje.'), ' končati' končit (Končím. 'Končujem.' Skončím za deset minut. 'Končal bom v desetih minutah.' – Už dlouho končím tu záležitost. 183 Češka slovnica za bohemiste 'Že dolgo končujem to zadevo.'), ' zmagati' zvítězit ( Vítězím. 'Zmagujem.' Příště zvítězím. 'Naslednjič bom zmagal.' – Pravidelně na těchto závodech vítězím. 'Na tem tekmovanju redno zmagujem.'), ' javiti se' zavolat/přihlásit se ( Hlásím se dobrovolně. 'Javljam se prostovoljno.' – přihlásím se dobrovolně 'Javil se bom prostovoljno.) idr. IZJEME: Glagoli, ki označujejo stanje (npr. bydlet 'stanovati', žít 'živeti', slušet 'prista-jati', lhát 'lagati' ipd.), nimajo ustreznih dovršnih oblik. Modalni glagoli imajo vedno samo nedovršno obliko, zato je prihodnjik vedno zložen: moct 'moči': budu moct, chtít 'hoteti': budu chtít, muset 'morati': budu muset. Glagoli premikanja: V brezpredponski obliki so nedovršni, imajo pa posebne nezlože- ne oblike prihodnjika, ki se tvorijo s predpono po-. Prihodnjik z oblikotvorno predpono po- se tvori samo iz glagolov, ki označujejo potek, in ne ponavljalno premikanje: jít 'iti': jde 'gre': půjde 'šel bo', jet 'peljati se': jede 'pelje se': pojede 'peljal se bo', vézt 'peljati (s prevoznim sredstvom)': veze 'pelje': poveze 'peljal bo', vést 'voditi/peljati (za roko)': vede 'vodi': povede 'vodil bo', nést 'nesti': nese 'nese': ponese 'nesel bo', letět 'leteti': letí 'leti': poletí 'letel bo', lézt 'plezati/plaziti se': leze 'pleza': poleze 'plezal bo', táhnout 'vleči': táhne 'vleče': potáhne 'vlekel bo', téct 'teči (o tekočini)': teče 'teče': poteče 'tekel bo', plavat 'plavati': plave 'plava': poplave 'plaval bo', kvést 'cveteti': kvete 'cveti': pokvete 'cvetel bo'. 4.7.3.2 Analitične oblike z opisnim deležnikom: povedni preteklik in predpreteklik, sedanji in pretekli pogojnik Povedni tvorni preteklik in predpreteklik ( indikativ préterita a antepréterita) Pretekliške oblike povednega naklona se v češčini tvorijo enako kot v slovenščini s tvornim opisnim deležnikom na -l polnopomenskega glagola, ki mu dodajamo končnice mo- škega ( -0), ženskega ( -a) in srednjega ( -o) spola, v 1. in 2. os. pa še sedanjik pomožnega glagola být 'biti': jsem, jsi, 0, jsme, jste, 0. V nasprotju s slovenščino se v 3. os. ed. in mn. preteklika oblika pomožnega glagola ne dodaja. Zato so pretekliške oblike npr. glagola jít 'iti' takšne: sg: M F N pl: Mž Mn+F N 1.os. šel jsem šla jsem šlo jsem šli jsme šly jsme šla jsme 2.os. šel jsi šla jsi šlo jsi šli jste šly jste šla jste 3.os. šel šla šlo šli šly šla Oblika preteklega deležnika se vedno ujema z osebkom v številu in spolu. !Pozor: V množinskih oblikah moramo paziti na pravopis i–y. Če je osebek v celoti ali en njegov člen moškega spola s kategorijo živosti, je končnica deležnika vedno -i: Muži se 184 Oblikoslovje (tvarosloví) dívali na televizi. 'Moški so gledali televizijo.' Ženy a muži přišli pozdě. 'Moški in ženske so prišli pozno.' Če je povedek samo ženskega spola, se v deležniku piše -y: Ženy nakupovaly. 'Ženske so nakupovale.' Ipsilon sicer lahko pišemo tudi v primeru, če je v mešanem osebku osebek ženskega spola na zadnjem mestu, vendar je tudi v tem primeru veliko pogostejši deležnik s končnico -i (glejte zgoraj): Muži, děti a ženy se procházely/i. 'Moški, otroci in ženske so se sprehajali.' Če je povedek srednjega spola, je končnica deležnika v množini -a: Auta rychle jezdila. 'Avti so hitro vozili.' Predpreteklik ( předminulý čas/ antepréteritum) Predpretekliške oblike so v sodobni češčini dokaj redke. Gre za glagolsko obliko, zlo- ženo iz preteklika in preteklega tvornega deležnika glagola být 'biti' v vseh treh spolih: byl-0, byl-a, byl-o v ednini in byl-i, byl-y, byl-a v množini. Predpretekliške oblike glagola jít 'iti' so torej: sg: M F N pl: Mž Mn+F N 1.os. byl jsem šel byla jsem šla bylo jsem šlo byli jsme šli byly jsme šly byla jsme šla 2.os. byl jsi šel byla jsi šla bylo jsi šlo byli jste šli byly jste šly byla jste šla 3.os. byl šel byla šla bylo šlo byli šli byly šly byla šla Pogojni naklon – sedanji in pretekli ( způsob podmiňovací – přítomný a minulý čas) Pogojni naklon izraža možnost oziroma nemožnost uresničitve določenega dejanja. Sedanjiške oblike pogojnika so sestavljene iz opisnega preteklega deležnika na -l in posebnih pogojnih oblik glagola být 'biti', ki so za vsako osebo različne (v nasprotju s slovenskimi, kjer se uporablja samo oblika bi za vse osebe): bych, bys, by, bychom, byste, by. Oblike glagola jít 'iti' v pogojniku so naslednje: sg: M F N pl: Mž Mn+F N 1.os. šel bych šla bych šlo bych šli bychom šly bychom šla bychom 2.os. šel bys šla bys šlo bys šli byste šly byste šla byste 3.os. šel by šla by šlo by šli by šly by šla by Če je v obliki pogojnika refleksivni glagol, je treba paziti na obliko 2. os. ed., kjer refleksivni morfem prevzame končnico pomožnega glagola -s. Spregatev je naslednja (npr. glagol zeptat se 'vprašati'): 1sg: zeptal/-a/-o bych se 1pl: zeptal-i/-y/-a bychom se 2sg: zeptal/-a/-o by ses 2pl: zeptal-i/-y/-a byste se 3sg: zeptal/-a/-o by se 3pl: zeptal-i/-y/-a by se 185 Češka slovnica za bohemiste Pretekliške oblike pogojnika so sestavljene iz oblike sedanjega pogojnika s tvornim preteklim deležnikom pomožnega glagola být 'biti': byl, -a, -o v ednini in byl-i, -y, -a v mno- žini. sg: M F N pl: Mž Mn+F N 1.os. byl bych šel byla bych šla bylo bych šlo byli bychom šli byly bychom šly byla bychom šla 2.os. byl bys šel byla bys šla bylo bys šlo byli byste šli byly byste šly byla byste šla 3.os. byl by šel byla by šla bylo by šlo byli by šli byly by šly byla by šla 4.7.3.3 Analitične oblike s preteklim deležnikom: opisna trpna/pasivna spregatev ( opisná trpná konjugace) Trpne oziroma pasivne oblike so v češčini vedno sestavljene iz trpnega oziroma pasivnega deležnika in pomožnega glagola být 'biti' v različnih oblikah (odvisno od časa in naklona): Povedni naklon: sedanji: jsem nesen-0/-a/-o: jsi nesen-0/-a/-o: je nesen-0/-a/-o: jsme nesen-i/-y/-a: jste nesen-i/-y/-a: jsou nesen-i/-y/-a; prihodnji: budu nesen-0/-a/-o: budeš nesen-0/-a/-o: bude nesen-0/-a/-o: budeme nesen-i/-y/-a: budete nesen-i/-y/-a: budou nesen-i/-y/-a; pretekli: 1sg: byl jsem nesen, byla jsem nesena, bylo jsem neseno 2sg: byl jsi nesen, byla jsi nesena, bylo jsi neseno 3sg: byl nesen, byla nesena, bylo neseno 1pl: byli jsme neseni, byly jsme neseny, byla jsme nesena 2pl: byli jste neseni, byly jste neseny, byla jste nesena 3pl: byli neseni, byly neseny, byla nesena Velelni naklon: buď nesen-0/-a/-o: buďme nesen-i/-y/-a: buďte nesen-i/-y/-a. Pogojni naklon: sedanji: 1sg: byl bych nesen, byla bych nesena, bylo bych neseno 2sg: byl bys nesen, byla bys nesena, bylo bys neseno 3sg: byl by nesen, byla by nesena, bylo by neseno 1pl: byli bychom neseni, byly bychom neseny, byla bychom nesena 2pl: byli byste neseni, byly byste neseny, byla byste nesena 186 Oblikoslovje (tvarosloví) 3pl: byli by neseni, byly by neseny, byla by nesena pretekli: 1sg: byl bych býval nesen, byla bych bývala nesena, bylo bych bývalo neseno 2sg: byl bys býval nesen, byla bys bývala nesena, bylo bys bývalo neseno 3sg: byl by býval nesen, byla by bývala nesena, bylo by bývalo neseno 1pl: byli bychom bývali neseni, byly bychom bývaly neseny, byla bychom bývala nesena 2pl: byli byste bývali neseni, byly byste bývaly neseny, byla byste bývala nesena 3pl: byli by bývali neseni, byly by bývaly neseny, byla by bývala nesena Nedoločne oblike: Deležje – sedanje: jsa nesen: jsouc nesena/neseno: jsouce neseni/neseny/nesena; preteklo: byv (při)nesen: byvši (při)nesena/-o: byvše (při)neseni/-y/-a; Nedoločnik: sg.: být nesen-0/-a/-o pl . : být nesen-i/-y/-a Refleksivni trpnik Trpna oblika 3. osebe se pri nekaterih prehodnih glagolih lahko izrazi tudi z refleksivno obliko glagola z morfemom se (glejte tudi 5.1.1.1 – refleksivni trpnik): dům se staví 'hiša se gradi', oběd se jí 'kosilo se je' ipd. 4.7.4 Nikalne glagolske oblike ( tvary záporných sloves) V nasprotju s slovenščino se nikalni morf ne- pripne h glagolu v obliki predpone in tako z glagolom tvori grafično in ritmično enoto (npr.: nekupuji 'ne kupujem', neznám 'ne poznam', nepospíchám 'ne hitim'). V zloženih glagolskih oblikah (s pomožnim glagolom biti) v češčini vedno zanikamo polnopomenski glagol: - v pretekliku in oblikah pogojnika se nikalna predpona doda polnopomenskemu glagolu: neudělal jsem 'nisem naredil', nepřišli 'niso prišli', neřekl bych 'ne bi rekel', nezeptali byste se 'ne bi vprašali', byl bych o tom nemluvil 'ne bi bil o tem govoril' itd. (v slovenščini se nikalna predpona doda pomožnemu glagolu); - v zloženem prihodnjiku in ostalih zloženih oblikah predpona ne- preide k pomožnemu glagolu být 'biti' ( nepracuji 'ne delam', ampak: nebudu pracovat 'ne bom delal', nebudeš pracovat 'ne boš delal', nebude pracovat 'ne bo delal', nebudeme pracovat 'ne bomo delali', nebudete pracovat 'ne boste delali', nebudou pracovat 'ne bodo delali'). 187 Češka slovnica za bohemiste 4.7.5 Pregled glagolskih oblik Glagolske oblike delimo po naklonu in času, v češkem glagolskem sistemu pa je izjemno po- memben tudi vid. Zato navajamo primere glagolskih oblik dovršnega in nedovršnega glagola hkrati. Npr. nedovršni glagol dělat 'delati' in dovršni udělat 'narediti': TVORNI povedni pogojni velelni prihodnjik – nedov. budu dělat – – dov. udělám – – sedanjik – nedov. dělám dělal bych dělej! dov. – udělal bych udělej! preteklik – nedov. dělal jsem byl bych dělal – dov. udělal jsem byl bych udělal – predpreteklik – nedov. byl jsem dělal byl bych býval dělal – dov. byl jsem udělal byl bych býval udělal – TRPNI – prihodnjik – nedov. bude dělán – – dov. bude udělán – – sedanjik – nedov. je dělán byl by dělán buď dělán! dov. je udělán byl by udělán buď udělán! preteklik – nedov. byl dělán byl by býval dělán – dov. byl udělán byl by býval udělán – predpreteklik – nedov. – byl by býval byl dělán – dov. – byl by býval byl udělán – 4.7.6 Razvrščanje glagolov v vrste ( třídění sloves do slovesných tříd) Po različnih načinih (končnicah, premenah v podstavi ipd.) tvorjenja oblik razvrščamo gla- gole v štirinajst tipov (za vsak tip obstaja vzorec – imamo torej štirinajst glagolskih vzorcev). Za lažje prepoznavanje oblikotvornih tipov glagolov jih najprej razvrščamo po tipu sedanjiške osnove v pet vrst ( pět tříd). Znotraj posameznih vrst razvrščamo glagole po nedoločniški (oziroma pretekliški) osnovi v glagolske tipe, za katere imamo vzorce. V tabeli so prikazane glagolske vrste, vzorci, povsod je označena bodisi sedanjiška bodisi nedoločniška (pretekliška) osnova: 188 Oblikoslovje (tvarosloví) vrsta/sed.osn. sedanjiška pretekliška deležnik -n/-t nedoločnik 1. -e nes- e-0 nes- 0-l nes- e-n nést peč- e-0 pek- 0-l peč- e-n péct (arh. péci) ber- e-0 br- a-l br- á-n brát maž- e-0 maz- a-l maz- á-n mazat tř- e-0 tř- e-l tř- e-n třít 2. -ne tisk- ne-0 tisk- 0-l tišt- 0-ěn/tisk- nu-t tisknout mi- ne-0 mi- nu-l mi- nu-t minout zač- ne-0 zač- a-l zač- a-t začít 3. -je kry- je-0 kry- 0-l kry- 0-t krýt kupu- je-0 kup- ov-a-l kup- ov-á-n kupovat 4. -í pros- í-0 pros- i-l proš- 0-en prosit trp- í- 0 trp- ě-l trp- ě-n trpět sáz- í-0 sáz- e-l sáz- e-n sázet 5. –á děl- á-0 děl- a-l děl- á-n dělat 1. vrsta ( 1. třída): Vzorec NESE (nedoločnik: nést) K temu vzorcu sodijo pogosto uporabljane in besedotvorno stare besede (iz najstarejše plasti besednega zaklada). Zato se pri njih pojavlja veliko nepravilnosti in glasoslovnih premen v podstavi. Novotvorjenih glagolov pri tem oblikotvornem tipu ni. Vanj sodijo glagoli, ki imajo sedanjiško osnovo -e in ničto nedoločniško osnovo ter premene v korenskem samoglasniku (pri vsakem glagolu navajamo oblike: 3.os.ed.sed., nedoločnik, pretekli deležnik (na -l in - n/-t): pas-e: pás-t 'pasti (krave)': pásl: pasen, třes-e: třás-t 'tresti': třásl: třesen, lez-e: léz-t 'plezati/lezti': lezl: (na)lezen, vez-e: véz-t 'peljati': vezl: vezen, zeb-e: zábs-t 'zeb-sti': zábl: 0. Pri glagolih s končajem korena v sedanjiku na -t- ali -d- se ta v nedoločniku premeni v -s- (podobno kot v slovenščini): krad-e: krás-t 'krasti': kradl: kraden, met-e: més-t 'mesti': metl: meten, ved-e: vés-t 'voditi': vedl: veden, čt-e: čís-t 'brati': četl: čten, rost-e: růs-t 'rasti': rostl: 0. Oblike: Sedanjik, povedni nakl.: nesu: neseš: nese: neseme: nesete: nesou Velelnik: nes: nesme: neste; kraď: kraďme: kraďte; čti: čtěme: čtěte Deležje – sedanje: nesa: nesouc: nesouce; preteklo: ( při)nes: (při)nesši: (při)nesše Pretekli deležnik – tvorni: nesl; trpni: nesen 189 Češka slovnica za bohemiste Vzorec PEČE (nedoločnik: péct) K temu vzorcu sodi majhno število pogosto uporabljanih glagolov (in predponskih izpeljank), ki imajo nedoločnik na -ct, premeno v korenskem samoglasniku in mehčanje zadnjega soglasnika podstave: peč-e: péc-t 'peči': pekl: pečen; tluč-e: tlouc-t 'tolči': tlou-kl: tlučen; teč-e: téc-t 'teči': tekl: (o)tečen; vleč-e: vléc-t 'vleči': vlekl: vlečen; můž-e: moc-t 'moči': mohl: 0. Oblike: Nedoločnik: ta tip glagolov ima arhaične dvojnice nedoločnika na -ci (te oblike poznamo tudi v slovenščini – prim. peči, teči, vleči itn.), ki so v pisni obliki knjižnega jezika še vedno v rabi, v govorjeni obliki pa prevladuje končaj -ct: péct/péci, tlouct/tlouci, téct/téci, vléct/vléci, moct/moci !Pozor: Glagol moct/moci ima v sedanjiku dvojnice v 1sg: můžu/mohu in 3pl: můžou/ mohou, pri čemer so oblike s premeno korenskega samoglasnika (tukaj na prvem mestu) bolj običajne v govorjenem jeziku, medtem ko v pisnem prevladujejo oblike brez premene. Sedanjik, povedni nakl.: peču: pečeš: peče: pečeme: pečete: pečou Velelnik: peč: pečme: pečte Deležje – sedanje: peka: pekouc: pekouce; preteklo: (u)pek: (u)pekši: (u)pekše Pretekli deležnik – tvorni: pekl; trpni: pečen Vzorec BERE (nedoločnik: brát) V ta vzorec sodi osemnajst zelo pogostih glagolov (in njihove predponske izpeljanke). Enozložni (v nedoločniku) glagoli imajo nedoločniško osnovo -á- in nekateri tudi alternacijo korenskega samoglasnika e-0: ber-e: br-á-t 'jemati': bral: brán, der-e: dr-á-t 'odirati': dra-l: drá-n, per-e: pr-á-t 'prati': pral: prán, žer-e: žr-á-t 'žreti': žral: žrán, stel-e: stl-á-t 'postiljati': stlal: stlán, žen-e: hn-á-t 'gnati': hnal: hnán, cp-e: cp-á-t 'riniti, basati': cpal: cpán, rv-e: rv-á-t 'trgati/ruvati': rval: rván, řv-e: řv-á-t 'rjoveti': řval: 0, štv-e: štv-á-t 'preganjati': štval: štván, zv-e: zv-á-t 'vabiti': zval: zván. Večzložni glagoli alternacije korenskega samoglasnika nimajo, nedoločniška osnova je -a-: cháp-e: cháp-a-t 'dojemati, razumeti': chápal: chápán, chráp-e: chráp-a-t 'smrča-ti': chrápal: 0, hrab-e: hrab-a-t 'grebsti, kopati', hrabal: hrabán, klam-e: klam-a-t 'goljufati': klamal: klamán, lám-e: lám-a-t 'lomiti': lámal: lámán, plav-e: plav-a-t 'plavati': plaval: (plaván). Oblike: Dvozložni glagoli, ki pripadajo temu tipu, prehajajo v peto vrsto (vzorec DĚLAT). Oblike preteklega deležja in preteklih deležnikov (tvornega in trpnega) so enake pri obeh oblikoslovnih tipih. V sedanjiku se uporabljajo oblike po vzorcu BRÁT, velelniške oblike pa ustrezajo oblikam po vzorcu DĚLAT (pri nekaterih glagolih kot dvojnica, pri drugih kot 190 Oblikoslovje (tvarosloví) edina možnost): 0/chápej!, 0/chrápej! hrab/hrabej! (ne)klam/klamej! (ne)lam/lámej! plav/ plavej! Podobna situacija je pri oblikah sedanjega deležja, ki se tvorijo po vzorcu DĚLAT: chápaje, chápajíc, chápajíce; chrápaje, chrápajíc, chrápajíce; hrabaje, hrabajíc, hrabajíce; klamaje, klamajíc, klamajíce; lámaje, lámajíc, lámajíce; plavaje, plavajíc, plavajíce. Sedanjik, povedni nakl.: beru: bereš: bere: bereme: berete: berou Velelnik: ber: berme: berte; žeň: žeňme: žeňte; cpi: cpěme: cpěte Deležje – sedanje: bera: berouc: berouce; preteklo: (se)brav: (se)bravši: (se)bravše Pretekli deležnik – tvorni: bral; trpni: brán Vzorec MAŽE (nedoločnik: mazat) Glagoli, ki pripadajo temu vzorcu, imajo enake oblike kot vzorec BRÁT. Če se koren konča na h, k, z, s, n, se ti soglasniki v oblikah s sedanjiško podstavo mehčajo v ž, č, ž, š, ň. Sem sodi deset zelo frekventnih glagolov: maž-e: maz-a-t 'brisati': mazal: mazán, lž-e: lh-á-t 'lagati': lhal: (obe)lhán, pláč-e: plak-a-t 'jokati': plakal: (o)plakán, váž-e: váz-a-t 'vezati': vá- zal: vázán, skáč-e: skák-a-t 'skakati': skákal: skákán, píš-e: ps-á-t 'pisati': psal: psán, káž-e: kázat 'pridigati': kázal: kázán; ter nekoliko arhaični: táž-e se: táz-a-t se 'vprašati': tázal se: tázán, stůn-ě: ston-a-t 'bolehati': stonal: 0, šl-e: sl-á-t 'pošiljati': slal: (po)slán – sodobna češčina uporablja glagol pošl-e: posl-a-t 'poslati': poslal: poslán. Oblike: 1sg, 3pl: V sedanjiku obstaja v teh oblikah dvojnica -u/-i in -ou/-í. Prva končnica je v sodobni češčini bolj običajna, v zbornem jeziku se včasih še uporablja variantna končnica -i v 1. os. ed. in -í v 3. os. mn. Podobno kot pri dvozložnih glagolih po vzorcu BRÁT imajo tudi nekateri glagoli, ki sodijo k vzorcu MAZAT, dvojnice velelniških oblik po vzorcu DĚLAT: plač/plakej! važ/ vázej! (ne)skač/skákej! 0/stonej! Podobna situacija je pri oblikah sedanjega deležja, ki se pri določenih glagolih tvorijo po vzorcu DĚLAT: mazaje, mazajíc, mazajíce; plakaje, plakajíc/ plačíc, plakajíce/plačíce; vázaje, vázajíc, vázajíce; skákaje, skákajíc, skákajíce. Sedanjik, povedni nakl.: maž-u/-i: mažeš: maže: mažeme: mažete: maž-ou/-í Velelnik: maž: mažme: mažte; lži: lžeme: lžete; piš: pišme: pište Deležje – sedanje: maže: mažíc: mažíce, píše: píšíc: píšíce; preteklo: (s)mazav: (s)mazavši: (s)mazavše Pretekli deležnik – tvorni: mazal; trpni: mazán Vzorec TŘE (nedoločnik: třít) V to skupino sodi nekaj pogosto uporabljanih glagolov s končajem korena -ř in nedo-ločniško osnovo -í: dř-e: dř-í-t 'drgniti': dřel: dřen, mř-e: mř-í-t 'mreti': mřel: 0, př-e se: př-í-t se 'prepirati se': přel se: 0 (opř-e: opř-í-t 'nasloniti, opreti': opřel: opřen), prostř-e: prostř-í-t 191 Češka slovnica za bohemiste 'pogrniti (mizo)': prostřel: prostřen, tř-e: tř-í-t 'treti': třel: třen, vř-e: vř-í-t 'vreti': vřel: 0 (za-vř-e: zavř-í-t 'zapreti': zavřel: zavřen), mel-e: ml-í-t 'mleti': mlel: 0. Oblike: So pravilne, brez dvojnic in premen. Sedanjik, povedni nakl.: třu: třeš: tře: třeme: třete: třou Velelnik: tři: třeme: třete, mel: melme: melte Deležje – sedanje: tra: trouc: trouce; preteklo: (se)třev: (se)třevši: (se)třevše Pretekli deležnik – tvorni: třel; trpni: třen 2. vrsta ( 2. třída): Vzorec TISKNE (nedoločnik: tisknout) Ta oblikoslovni glagolski tip zajema veliko število večinoma izpeljanih glagolov, pogo- sto pa vanj prehajajo tudi novotvorjeni češki glagoli. Sem sodijo glagoli, ki imajo sedanjiško osnovo -ne- (npr. tiskne) in pretekliško ničto osnovo (npr. tisk-0-l) – vsi glagoli, izpeljani s pripono -nout (glejte 3.5.2, 3.5.3, 3.5.7): klek-ne: klek-nout 'klekniti': klekl: kleknut, dotk-ne: dotk-nout se 'dotakniti se': dotkl/dotknul: dotčen/dotknut, mrz-ne: mrznout 'zmrzovati': mrzl/ mrznul, (z)mrznut, bod-ne: bod-nout 'pičiti': bodl/bodnul: bodnut, stoup-ne: stoup-nout 'stopiti; narasti, zvišati se': stoupl: (stoupnut), leh-ne: leh-nout 'leči': lehl: (lehnut), sed-ne: sed-nout 'sesti': sedl, (sednut), bled-ne: bled-nout 'bledeti': bledl: 0, hub-ne: hub-nout 'hujšati': hubl, (hubnut), lesk-ne se: lesk-nout se 'bleščati se': leskl, 0, kous-ne: kous-nout 'ugrizniti': kousl, kousnut idr. Oblike: Trpni pretekli deležnik: Pri nekaterih (večinoma neizpeljanih) glagolih prihaja v trpnem preteklem deležniku do mehčanja zadnjega soglasnika podstave in pogostih samoglasniških alternacij v podstavi ( k v č, ch v š, h v ž, sk v šť): tisknout: tištěn, táhnout 'vleči': tažen, zapřáhnout 'vpreči': zapřažen, střihnout 'odrezati (s škarjami)': střižen, (u)trhnout 'odtrgati': (u)tržen, zdvihnout 'dvigniti': zdvižen, dosáhnout 'doseči': dosažen, zasáhnout 'zadeti': zasažen, nadchnout 'navdihniti': nadšen, zamknout 'zakleniti': zamčen, obléknout 'obleči': oblečen, vyřknout 'izreči': vyřčen. V sodobni češčini se pogosto pojavljajo oblike preteklega trpnega deležnika po vzorcu MINE z osnovo -nu-. S tem se izognemo alternacijam v podstavi glagola. Zato obstaja veliko glagolov, ki imajo v tej obliki dvojnice, npr. zamknout: zamčen/zamknut, tisknout: tištěn/ tisknut idr. Te oblike se uporabljajo le v govorjenem knjižnem jeziku, v pisni obliki knjižnega jezika se uporabljajo oblike brez morfema – nu-. Izpeljani glagoli, če sploh imajo trpni pretekli deležnik (pri nekaterih glagolih namreč ni smiseln, npr. blednout 'bledeti': blednut ni uporabno, trpni pomen se izraža s pridevnikom 192 Oblikoslovje (tvarosloví) zbledlý 'pobledel'), to obliko vedno tvorijo po vzorcu MINE, torej z osnovo -nu-: kleknout: kleknut, šťouchnout 'suniti (koga)': šťouchnut, zblbnout 'znoreti': zblbnut itn. Sedanjik, povedni nakl.: tisknu: tiskneš: tiskne: tiskneme: tisknete: tisknou Velelnik: tiskni: tiskněme: tiskněte Deležje – sedanje: tiskna: tisknouc: tisknouce; preteklo: (vy)tisknuv: (vy)tisknuvši: (vy)tisknuvše Pretekli deležnik – tvorni: tiskl; trpni: tištěn/tisknut Vzorec MINE (nedoločnik: minout) V ta tip sodi omejeno število glagolov, ki pripadajo najstarejši plasti besednega za- klada češčine. V sedanjiku imajo osnovo -ne- (npr. 3.os.ed.sed. hyne), v pretekliških oblikah pa -nu- (npr. hynul): mi-ne: mi-nout 'miniti': minul: minut, hy-ne: hy-nout 'poginjati': hynul: 0, klek-ne: klek-nout 'poklekniti': klek(nu)l: 0, hr-ne: hr-nout 'zgrinjati se': hrnul: hrnut, h-ne: h-nout 'ganiti se': hnul: hnut, vzpome-ne: vzpome-nout 'spomniti': vzpomenul: vzpomenut, m-ne: m-nout 'meti': mnul: mnut, ky-ne: ky-nout 'vzhajati, kimati arh. mahati': kynul: kynut. V tem tipu najdemo tudi nekaj nekoliko arhaičnih glagolov: pla-ne: pla-nout 'plapolati': planul: 0, su-ne: su-nout 'porivati': sunul: sunut, va-ne: va-nout 'veti, pihati': vál/vanul: (vát/vanut), vi-ne: vi-nout 'viti se': vinul: vinut, l-ne: l-nout 'biti tesno navezan': lnul, lnut. Oblike: Sedanjik, povedni nakl.: minu: mineš: mine: mineme: minete: minou Velelnik: miň: miňme: miňte, klekni: klekněme: klekněte, mni: mněme: mněte Deležje – sedanje: ( mina: minouc: minouce); preteklo: minuv: minuvši: minuvše Pretekli deležnik – tvorni: minul; trpni: minut Vzorec ZAČNE (nedoločnik: začít) Temu tipu pripadajo glagoli, katerih sedanjiška osnova je -ne-/-me- (npr. začne, vez- me), pretekliška pa -a- (npr. začal, vzal). Takšnih glagolov je v češčini le omejeno število, v sodobnem jeziku se večinoma uporabljajo samo še njihove predponske izpeljanke: p-ne: p-nout 'vzpenjati se': pnul: pnut (izpeljanke so npr.: napnout 'napeti', zapnout 'zapeti (gum-be)', vypnout 'izključiti/ugasniti', sepnout 'speti' itn.), t-ne: t-nout/t-ít 'sekati': ťal: ťat/tnut (izpeljanke so npr.: zatnout 'stisniti'), ž-ne: ž-nout/ž-ít 'kositi (travo)': žal: žat/žnut, vez-me: vz-ít 'vzeti': vzal: vzat, j-me 'jemlje': j-mout 'jeti': jal: jat (izpeljanke so npr.: dojmout 'ganiti', najmout 'najeti': najal, najat, d-me: dmout 'arh. napihniti': dmul: dmut). Oblike: Sedanjik, povedni nakl.: začnu: začneš: začne: začneme: začnete: začnou Velelnik: začni: začněme: začněte, vezmi: vezměme: vezměte 193 Češka slovnica za bohemiste Deležje – sedanje: začna: začnouc: začnouce; preteklo: začnuv: začnuvši: začnuvše Pretekli deležnik – tvorni: začal; trpni: začat 3. vrsta ( 3. třída): Vzorec KRYJE (nedoločnik: krýt) K temu vzorcu sodijo glagoli s sedanjiško osnovo -je- (npr. kryje) in pretekliško ničto osnovo (npr. kry-0-l). Zanje so značilne pogoste, predvsem samoglasniške, alternacije v podstavi. Gre za približno petdeset neizpeljanih enozložnih glagolov in njihovih predponskih izpeljank. Nekaj teh glagolov je že močno zastarelih (npr. pět 'peti' – nevtralno je zpívat), ostali pa so zelo pogosto uporabljani: hře-je: hřá-t 'greti': hřál: hřán, pi-je: pí-t 'piti': pil: pit, pře-je: přá-t 'želeti/voščiti': přál: přán, ry-je: rý-t 'riti/kopati (zemljo)': ryl: ryt, ši-je: ší-t 'šivati': šil: šit, ži-je: ží-t 'živeti': žil: žit, bi-je: bí-t 'tepsti, tolči': bil: bit, bli-je: blí-t 'bruhati': blil: blit, hni-je: hní-t 'gniti': hnil: hnit, li-je: lí-t 'liti': lil: lit, my-je: mý-t 'umivati': myl: myt, vy-je: vý-t 'zavijati': vyl: (vyt), obu-je: obou-t 'obuti': obul: obut, plu-je: plou-t 'pluti': plul: 0, ple-je: plí-t 'pleti': plel: plet, se-je: sí-t 'sejati': sel: set, smě-je se: smá-t se 'smejati se': smál se: (vysmát), hra-je: hrá-t 'igrati': hrál: hrán, zra-je: zrá-t 'zoreti': zrál: 0 idr. Oblike: 1sg in 3pl: V teh oblikah sedanjika imajo glagoli, ki sodijo v ta vzorec, dvojnici. Obe obliki sta knjižni, vendar sta obliki 1sg - i in 3pl na - í običajni v pisanem knjižnem jeziku in pripadata višjemu slogu, v govorjenem pa sta bolj pogosti končnici - u in - ou. Pretekli trpni deležnik se pri večini glagolov tvori s pripono -t, izjemoma s pripono -n ( přán, hrán). Paziti moramo predvsem na zelo pogoste alternacije v podstavi/korenu glagola. Ker je v nekaterih oblikah osnova glagola ničta, se te včasih ločijo samo po samoglasniku v korenu (to zadeva nedoločnik in pretekli trpni deležnik na -t), npr. nedoločnik šít in pretekli trpni deležnik šit, podobno nedol. pít in deležnik: pit itn. Sedanjik, povedni nakl.: kryj-i/-u: kryješ: kryje: kryjeme: kryjete: kryj-í/-ou Velelnik: kryj: kryjme: kryjte Deležje – sedanje: kryje: kryjíc: kryjíce; preteklo: (za)kryv: (za)kryvši: (za)kryvše Pretekli deležnik – tvorni: kryl; trpni: kryt Vzorec KUPUJE (nedoločnik: kupovat) K temu vzorcu sodi velika skupina glagolov (približno devet tisoč), ki se še povečuje predvsem z novo izpeljanimi glagoli iz samostalnikov, z nedovršnimi glagoli, izpeljanimi iz dovršnih, in z večino tujk (glejte 3.5.1, 3.5.5). To so glagoli, ki imajo razširjeno sedanjiško osnovo -u-je- ter nedoločniško osnovo -ova-: navštěv-u-je: navštěv-ovat 'obiskovati': na-vštěvoval: navštěvován, mal-u-je: mal-ovat 'slikati': maloval: malován, opak-u-je: opak-ovat 194 Oblikoslovje (tvarosloví) 'ponavljati': opakoval: opakován, pozor-u-je: pozor-ovat 'opazovati': pozoroval: pozorován, vyhov-u-je: vyhov-ovat 'ustrezati': vyhovoval: 0, lyž-u-je: lyž-ovat 'smučati': lyžoval: 0, pokrač-u-je: pokrač-ovat 'nadaljevati': pokračoval: (pokračován), mil-u-je: mil-ovat 'ljubiti': miloval: milován, prac-u-je: prac-ovat 'delati': pracoval: pracován, telefon-u-je: telefon-ovat 'telefonirati': telefonoval: telefonován, organiz-u-je: organiz-ovat 'organizirati/prirejati': organizoval, organizován idr. Oblike: Oblike pri tem glagolskem tipu so pravilne, brez alternacij in premen podstave. Če se pri tujkah koren konča na samoglasnik, se ta ne spreminja niti ne izgublja: konstru-u-je: konstru-ovat 'konstruirati', distribu-u-je: distribu-ovat 'distribuirati', rekre-u-je: rekre-ovat 'rekreirati' itn. 1sg in 3pl: V teh oblikah sedanjika imajo glagoli, ki sodijo v ta vzorec, dvojnici. Obe obliki sta knjižni, vendar sta obliki 1sg - i in 3pl - í običajni v pisanem knjižnem jeziku in pripadata višjemu slogu, v govorjenem pa sta bolj pogosti končnici - u in - ou. Sedanjik, povedni nakl.: kupuj-i/-u: kupuješ: kupuje: kupujeme: kupujete: kupuj-í/-ou Velelnik: kupuj: kupujme: kupujte Deležje – sedanje: kupuje: kupujíc: kupujíce; preteklo: - kupovav: -kupovavši: -kupovavše Pretekli deležnik – tvorni: kupoval; trpni: kupován 4. vrsta ( 4. třída): Vzorec PROSÍ (nedoločnik: prosit) V ta oblikoslovni tip uvrščamo veliko število glagolov, ki imajo sedanjiško osnovo -í- ( pros-í-0) in nedoločniško osnovo -i- ( pros-i-l/pros-i-t). Sem sodijo neizpeljani glagoli: boř-í: boř-it 'podirati': bořil: bořen, vař-í: vař-it 'kuhati': vařil: vařen, tráp-í: tráp-it 'mučiti': trápil: trápen, mluv-í: mluv-it 'govoriti': mluvil: mluven, souhlas-í: souhlas-it 'soglašati/strinjati se': souhlasil: (od)souhlasen, uč-í: uč-it 'učiti': učil: učen, pln-í: pln-it 'polniti': plnil: plněn, cít-í: cít-it 'čutiti': cítil: cítěn, doj-í: doj-it 'molsti': dojil: dojen(a), ced-í: ced-it 'cediti': cedil: cezen, bud-í: bud-it 'buditi': budil: buzen, hod-í: hod-it 'vreči': hodil: hozen, chod-í: chod-it 'hoditi/ iti': chodil: (o)chozen, říd-í: říd-it 'upravljati/voziti': řídil: řízen, soud-í: soud-il 'soditi': so-udil: souzen, chyt-í: chyt-it 'ujeti': chytil: chycen, vrát-í: vrát-it 'vrniti': vrátil: vrácen, svít-í: svít-it 'svetiti': svítil: (roz)svícen, pros-í: pros-it 'prositi': prosil: prošen, has-í: hasit 'gasiti': hasil: (u)hašen, mís-í: mís-it 'mešati': mísil: míšen/mísen. Tu pa najdemo tudi glagole, izpeljane iz pridevnikov, samostalnikov ali glagolov (glejte 3.5.1, 3.5.2, 3.5.6): čist-í: čist-it 'čistiti': čistil: čištěn/čistěn, krát-í: krát-it 'krajšati': krátil: krácen, měkč-í: měkč-it 'mehčati': měkčil: měkčen, křivd-í: křivd-it 'delati krivico': křivdil: (u)křivděn, konč-í: konč-it 'končati (se)': kon- čil: (u)končen, nos-í: nos-it 'nositi': nosil: nošen, voz-í: voz-it 'peljati': vozil: vožen idr. 195 Češka slovnica za bohemiste Oblike: Pri nekaterih glagolih prihaja v veleniku in preteklem trpnem deležniku do alternacij v podstavi. Velelnik se večinoma tvori z ničtim morfom, vendar se pri večini glagolov z dolgim samoglasnikom v korenu sedanjiških oblik ta v velelniku z ničtim morfom krajša: chvál-í 'hvalijo': chval, léč-í 'zdravijo': leč, říd-í 'upravljajo': řiď, úž-í 'ožajo': už, soud-í 'sodijo': suď, pospíš-í 'pohitijo': pospěš, navštív-í 'obiščejo': navštiv. Glagoli s končajem korena na soglasniško skupino imajo v 2. os. ed. velelnika pogosto dvojnice z ničto ali i-jevsko končnico: brzd-í 'zavirajo': brzď/brzdi, čist-í 'čistijo': čisť/čisti, umíst-í 'umestijo': umisť/umí- sti, touž-í 'hrepenijo': tuž/touži. Pretekli trpni deležnik se tvori s pripono -en, ki povzroča alternacijo nekaterih mehkih soglasnikov ( ť, ď, s, z) na koncu podstave: (o)bohatit 'obogateti': obohacen, hodnotit 'vre-dnotiti': hodnocen, chytit 'ujeti': chycen, (z)potit se 'spotiti se': zpocen, hladit 'gladiti, boža-ti': hlazen, chladit 'hladiti': chlazen, (u)klidit 'pospraviti': uklizen, (o)svobodit 'osvoboditi': osvobozen, šidit 'goljufati': šizen, udit 'prekajevati': uzen, (vy)děsit 'prestrašiti': vyděšen, dusit 'dušiti': dušen, hlásit 'javiti': hlášen, křísit 'oživljati': kříšen, brousit 'brusiti': broušen, kazit 'kvariti': kažen, myslit 'misliti': myšlen, hostit 'gostiti': hoštěn, (z)jistit 'ugotoviti': zjištěn, (o) prostit 'sprostiti': oproštěn, pustit 'spustiti': puštěn, (o)pozdit se 'zamuditi': opožděn in nekaj drugih manj frekventnih glagolov. !Pozor: Pri glagolih, katerih končaj osnove -d-, -t-, -n- se ne spreminja, moramo paziti na pravopis pripone -en, ki ima v tem primeru grafično obliko -ěn: dědit 'dedovati': děděn, nalodit 'vkrcati (na ladjo)': naloděn, ctít 'spoštovati': ctěn, přemístit 'premestiti': přemístěn, objasnit 'pojasniti': objasněn, plnit 'polniti, izpolnjevati': plněn itn. Sedanjik, povedni nakl.: prosím: prosíš: prosí: prosíme: prosíte: prosí Velelnik: pros: prosme: proste, chyť: chyťme: chyťte, čisti/čisť: čistěme: čistěte Deležje – sedanje: prose: prosíc: prosíce; preteklo: - prosiv: -prosivši: -prosivše Pretekli deležnik – tvorni: prosil; trpni: prošen Vzorec TRPÍ (nedoločnik: trpět) Temu tipu pripada približno sto zelo pogosto uporabljanih glagolov in več predponskih izpeljank ter izpeljank iz medmetov (glejte 3.5.3), katerih podstava se vedno konča na mehki soglasnik. Osnovotvorni samoglasnik v pretekliku je -ě(e)-, npr. hoř-í: hoř-et 'goreti': hořel: (s)hořen, křič-í: křič-et 'kričati': křičel: křičen, let-í: let-ět 'leteti': letěl: 0, lež-í: lež-et 'ležati': ležel: 0, běž-í: běž-et 'teči': běžel: běžen, vid-í: vid-ět 'gledati': viděl: viděn, slyš-í: slyš-et 'slišati': slyšel: slyšen, drž-í: drž-et 'držati': držel: držen, prš-í: prš-et 'deževati': pršel: (pr- šen), mlč-í: mlč-et 'molčati': mlčel: (u)mlčen, buč-í: buč-et 'mukati': bučel, 0, pišt-í: pišt-ět 'piskati': pištěl: (pištěn) idr. 196 Oblikoslovje (tvarosloví) Oblike: Oblike pri tem glagolskem tipu so pravilne, brez alternacij in premen podstave. Samo nekaj zelo frekventnih in starih glagolov ima posebne oblike. Glagol vidět 'videti/gledati' ima v velelniku oblike viz: vizme: vizte, ki so zastarele in se v sodobni češčini nadomeščajo z oblikami glagola podívat 'pogledati': podívej: podívejme: podívejte. Oblika viz 'glej' se uporablja samo v pisanem besedilu kot sklic. Podobne danes neuporabljane velelniške oblike ima tudi glagol vědět 'vedeti': věz: vězme: vězte, ki se v sodobnem jeziku nadomeščajo z modalnim izrazom: musíš/musíme/musíte vědět 'moraš vedeti'. Glagoli bát se 'bati se', stát 'stati' in spát 'spati' imajo oblike, tvorjene iz nedoločniške osnove, ki ne sodijo k vzorcu TRPĚT, v sedanjiku pa imajo alternacijo (enako kot v slovenščini): bojím se: bojíš se itn., stojím, stojíš itn., spím, spíš itn. Sedanjik, povedni nakl.: trpím: trpíš: trpí: trpíme: trpíte: trpí Velelnik: trp: trpme: trpte, leť: leťme: leťte Deležje – sedanje: trpě: trpíc: trpíce; preteklo: - trpěv: -trpěvši: -trpěvše Pretekli deležnik – tvorni: trpěl; trpni: trpěn Vzorec SÁZÍ (nedoločnik: sázet) V ta vzorec sodijo glagoli, izpeljani iz pridevnikov in, najpogosteje, drugih glagolov (3.5.2, 3.5.5), ki imajo nedoločniško osnovo -e(ě)-: večeř-í: večeř-et 'večerjati': večeřel: večeřen, slz-í: slz-et 'solzeti': slzel: (u)slzen, šediv-í: šediv-ět 'siveti': šedivěl, 0, ztrác-í: ztrác-et 'izgubljati': ztrácel: ztrácen, zkouš-í: zkouš-et 'preizkušati': zkoušel: zkoušen, předjížd-í: předjížd-ět 'prehitevati': předjížděl: předjížděn, vrac-í: vrac-et 'vračati': vracel: vracen, stav-í: stav-ět 'graditi': stavěl: stavěn, sáz-í: sáz-et 'saditi/staviti': sázel: sázen idr. Oblike: Oblike pri tem glagolskem tipu so pravilne, brez alternacij in premen podstave. Pozor- ni moramo biti pri 3. os. mn. sedanjika, kjer je pred končnico -í osnovotvorni samoglasnik razširjen v -ej-: sáz-ej-í 'sadijo'. Zato je tudi velelniška oblika sázej 'sadi'. V govorjenem knjižnem jeziku je dvojnica 3. os. mn. sáz-í. !Pozor: V velelniku je v češčini možna le oblika osnove -ej- in nikoli -aj- kot v sloven- ščini (prim. zkoušej! 'preizkušaj!'). Sedanjik, povedni nakl.: sázím: sázíš: sází: sázíme: sázíte: sázejí/sází Velelnik: sázej: sázejme: sázejte Deležje – sedanje: sázeje: sázejíc: sázejíce; preteklo: (za)sázev: (za)sázevši: (za)sáze-vše Pretekli deležnik – tvorni: sázel; trpni: sázen 197 Češka slovnica za bohemiste 5. vrsta (5. třída) Vzorec DĚLÁ (nedoločnik: dělat) K temu vzorcu sodi veliko glagolov s sedanjiško osnovo -á- in nedoločniško osnovo -a-. Tu najdemo vse ponavljalne oblike (3.5.6), nedovršne glagole, tvorjene s pripono -a- (3.5.5), in druge glagole, npr. pt-á se: pt-át se 'vprašati': ptal se: ptán, šept-á: šept-at 'šepetati': šeptal: šeptán, chodív-á: chodív-at 'zahajati': chodíval: 0, bráv-á: bráv-at 'pogosto jemati': brával: bráván, chyt-á: chyt-at 'loviti': chytal: chytán, oblék-á: oblék-at 'oblačiti': oblékal: oblékán, domnív-á se: domnív-at se 'domnevati': domníval se: 0 idr. Vse pogosteje v ta tip prehajajo glagoli iz 1. vrste, vzorec BRÁT, tako da imajo poleg oblik po tem vzorcu še dvojnice po vzorcu DĚLAT: kopat 'brcati/kopáti': kopu/kopám, kopeš/ kopáš, dupat 'teptati, cepetati': dupu/dupám, dupeš/dupáš, koupat 'kópati': koupu/koupám, koupeš/koupáš, zobat 'kljuvati': zobu/zobám, zobeš/zobáš, česat 'česati': češu/česám, češeš/ česáš itn. Oblike: Oblike pri tem glagolskem tipu so pravilne, brez alternacij in premen podstave. Paziti moramo pri tvorjenju velelnika, ker je oblika osnove v 3. os. mn. sedanjika sicer - aj-: děl-aj-í 'delajo', v velelniku pa se spremeni v -ej-! : dělej! 'delaj!'. Po tem vzorcu sedanjiške oblike tvori tudi glagol mít 'imeti': mám: máš: má: máme: máte: mají. Velelnik je měj: mějme: mějte, pretekli tvorni deležnik: měl. Sedanjik, povedni nakl.: dělám: děláš: dělá: děláme: děláte: dělají Velelnik: dělej: dělejme: dělejte Deležje – sedanje: dělaje: dělajíc: dělajíce; preteklo: (u)dělav: (u)dělavši: (u)dělavše Pretekli deležnik – tvorni: dělal; trpni: dělán NEPRAVILNI GLAGOLI Glagoli BÝT, CHTÍT, JÍST in VĚDĚT imajo tako posebne in raznolike oblike, da jih ne moremo enostavno uvrstiti v noben glagolski vzorec. Zato o njih govorimo kot o nepravilnih glagolih. Oblike glagola BÝT 'biti': Sedanjik, povedni nakl.: jsem: jsi: je: jsme: jste: jsou Prihodnjik, povedni nakl.: budu: budeš: bude: budeme: budete: budou Velelnik: buď: buďme: buďte Pogojnik: bych: bys: by: bychom: byste: by Deležje – sedanje: jsa: jsouc: jsouce; preteklo: byv: byvši: byvše Pretekli deležnik – tvorni: byl; trpni: 0 198 Oblikoslovje (tvarosloví) Oblike glagola CHTÍT 'hoteti': Sedanjik, povedni nakl.: chci: chceš: chce: chceme: chcete: chtějí Velelnik: chtěj: chtějme: chtějte Deležje – sedanje: chtěje/chtě: chtějíc/chtíc: chtějíce/chtíce; preteklo: (chtěv: chtěvši: ch-těvše) Pretekli deležnik – tvorni: chtěl; trpni: chtěn Oblike glagola JÍST 'jesti': Sedanjik, povedni nakl.: jím: jíš: jí: jíme: jíte: jedí Velelnik: jez: jezme: jezte Deležje – sedanje: ( jeda: jedouc: jedouce); preteklo: ((s)něd: (s)nědši: (s)nědše) Pretekli deležnik – tvorni: jedl; trpni: jeden/(s)něden Oblike glagola VĚDĚT 'vedeti': Sedanjik, povedni nakl.: vím: víš: ví: víme: víte: vědí Velelnik: (věz: vězme: vězte) Deležje – sedanje: ( věda: vědouc: vědouce); preteklo: (doz)věděv se: (doz)věděvši se: (doz) věděvše se; Pretekli deležnik – tvorni: věděl; trpni: (zodpo)věděn/(zodpo)vězen. 4.8 NEPREGIBNE BESEDE ( SLOVA NEOHEBNÁ) Obravnava nepregibnih besed strogo gledano ne sodi v oblikoslovje, saj ne obstajajo v raz- ličnih oblikah, ne dodajamo jim morfov, s katerimi bi izražale različne slovnične kategorije. V nekaterih primerih so pa tesno povezane z oblikami drugih besed (npr. predlog s samostalnikom) ali poudarijo pomen drugih besed (členki). Ostale besedne vrste so samo na kratko opisane s sklicem na poglavje o skladnji (prislovi, vezniki, medmeti). 4.8.1 Prislovi ( příslovce/adverbia) Prislovi so nepregibne besede, ki izražajo različne okoliščine. Lahko jih torej razvrščamo le po pomenu (semantično oziroma leksikalno) ali po načinu nastanka (besedotvorno). Nekaj prislovov, razvrščenih po pomenu, je v poglavju o skladnji (5.1.4). 199 Češka slovnica za bohemiste 4.8.2 Predlogi ( předložky/prepozice) Predlogi so nepregibne besede, ki same po sebi nimajo pomena, dobijo pa ga v povezavi s samostalnikom. Govorimo o tako imenovanih sinsemantičnih besedah, kar pomeni, da dobi- jo pomen le v kombinaciji z drugo besedo – samostalnikom. Zato so pomemben dejavnik pri izražanju pomenov s skloni, saj lahko spremenijo pomen samostalnika v določenem sklonu (npr. v rodilniku obstaja pomenska razlika med predložnima zvezama iz bolnišnice in zraven bolnišnice – v obeh primerih je samostalnik v rodilniku, vendar v prvem primeru pomeni premikanje ven iz stavbe, v drugem pa mesto v neposredni bližini bolnišnice). Ker so predlogi tesno povezani s sklonskimi oblikami, bomo pri najpogosteje uporabljanih čeških predlogih pregledno navedli sklone, s katerimi se kombinirajo, in njihov pomen. Predlogi so lahko pravi ( předložky pravé/původní), ti imajo v jeziku le funkcijo predlogov in so ponavadi neizpeljani, ali nepravi ( předložky nepravé/nepůvodní), ti so ponavadi izpeljani iz katere druge besede (npr. okrog, vzdolž ipd.). Osredotočamo se predvsem na prave predloge, vendar pri vsakem sklonu navajamo še najpogostejše neprave predloge, ki se z njim vežejo. - Z imenovalnikom se vežejo samo tujke: versus, kontra, a la (npr. Česko versus Německo 'Češka proti Nemčiji'). - Z rodilnikom se vežejo predlogi bez/beze 'brez', do 'v', kromě 'razen', od/ode 'od', u 'pri', z/ ze 'iz', s/se 's/z', za 'za'. Predlog BEZ označuje zanikanje oziroma neprisotnost nečesa, npr. Byl bez peněz. 'Bil je brez denarja.' Řekl to bez uzardění. 'Povedal je to brez zardevanja.' Predlog KROMĚ pomeni izjemo iz skupine ali veljavnosti: Uměl jsem všechno kromě poslední otázky. 'Znal sem vse razen zadnjega vprašanja.' Predloga DO in Z označujeta smer gibanja v notranjost oziroma iz nje, npr.: Jdu do školy. 'Grem v šolo.' Jdu ze školy. 'Grem iz šole.' Predlog S pa ima pomen smeri s površine dol: Spadl se židle. 'Padel je s stola.' Predlog U označuje lokacijo pri nekom oziroma zraven nečesa: Byl na návštěvě u tety. 'Bil je na obisku pri teti.' Auto zaparkoval u obchodu. 'Avto je parkiral pri trgovini/zraven trgovine.' Smer gibanja s takšne lokacije pa izraža predlog OD 'od': Jdu od tety. 'Grem/pri-hajam od tete.' Od benzínové pumpy odjel v pět hodin. 'Ob petih je odpeljal od bencinske črpalke.' Ta pomen ima tudi modificirano obliko dobivanja nečesa od nekoga: Tu knihu jsem dostala od babičky. 'To knjigo sem dobila od babice.' Drugi pomen predloga OD je izražanje oddaljenosti od mesta: Vzdálenost branky od středu hřiště je deset metrů. 'Oddaljenost gola/vrat od sredine igrišča je deset metrov.' Predloga OD in DO imata tudi časovni pomen: Čekám na tebe od devíti hodin. 'Čakam te od devete ure.' Obědy podáváme do dvou hodin. 'Kosilo strežemo do dveh.' Do konce příštího měsíce to bude hotové. 'Do konca prihodnjega meseca bo to končano.' Konzultační hodiny budou od desíti do dvanácti. 'Govorilne ure bodo od desetih do dvanajstih.' Časovni pomen, čeprav nekoliko zastarel, 200 Oblikoslovje (tvarosloví) ima tudi predlog ZA v kombinaciji z rodilnikom: Za války lidé hladověli. 'V času vojne/ med vojno so ljudje stradali.' Z rodilnikom se veže tudi veliko nepravih predlogov: blízko/poblíž 'blizu', uprostřed 'sredi', vevnitř/uvnitř 'notri', nedaleko 'nedaleč', kolem 'mimo, okrog', okolo 'okrog', podél 'vzdolž', vedle 'zraven', během 'med', počátkem/začátkem 'v začetku'. - Z dajalnikom se vežejo predlogi k/ke 'k/h', (na)proti 'nasproti', vůči 'do (nekoga)'. Največ pomenskih razmerij izraža predlog K, vendar je skoraj vsem skupen pomen premikanja v smeri k nečemu ali nekomu (časovno, krajevno, k osebi, k stanju) oziroma v nekakšen namen: jít k lékaři 'iti k zdravniku', jít k řediteli 'iti k direktorju', nastěhoval se ke mně 'priselil se je k meni', vrátím se k sedmé hodině 'vrnem se proti sedmi uri', k ovoci musíme přidat čokoládu 'sadju je treba dodati čokolado'. Namen je izražen tudi v povezavah kot voda k pití 'voda za pitje', text k překladu 'besedilo za prevod' ipd. V tem pomenu se predlog k pogosto nadomešča s predlogom na s tožilnikom. Predlog NAPROTI pomeni naspro-tnost mesta in približevanje npr. naproti divadlu je zastávka tramvaje 'nasproti gledališča je postajališče tramvaja', šel kamarádovi naproti 'šel je prijatelju naproti'. Predlog PROTI večinoma izraža nasprotovanje, sovraštvo ali razhajanje: protestoval proti tomu rozhodnutí 'protestiral je proti tej odločitvi', mužstvo Slavie hrálo proti Spartě 'moštvo Slavije je igralo proti Sparti'. Predlog VŮČI izraža oceno odnosa do nekoga: cítil se vůči němu provinile 'čutil je krivdo do njega', mám výhrady vůči tomuto zákonu 'imam zadržke v zvezi s tem zakonom/do tega zakona', vůči Pavlovi necítím nepřátelství ' do Pavla ne čutim sovraštva'. - S tožilnikom se vežejo predlogi mimo 'mimo', na 'na, za', nad/nade 'nad', o 'za', ob 'ob', po 'po', pod/pode 'pod', pro 'za', přes/přese 'čez', před/přede 'pred', za 'namesto'. Samo krajevni pomen smeri gibanja (tudi v prenesenem pomenu) imajo predlogi NAD, POD in PŘED: pověsit obraz nad dveře 'obesiti sliko nad vrata', uvažovat nad problémem 'raz-glabljati o problemu', dát dopis pod dveře 'dati pismo pod vrata', dostali se pod nadvládu Turků 'prišli so pod nadoblast Turkov', postavili sochu před dům 'postavili so kip pred hišo', dostal se před soupeře 'prišel je pred nasprotnika'. Predloga PŘES in ZA imata poleg krajevnega pomena ( jít přes les 'iti skozi gozd', přes most 'čez most', schovat věšák za dveře 'skriti obešalnik za vrata', jděte za roh 'pojdite za vogal') še pomen določanja mere ( trvalo to přes hodinu 'trajalo je več kot eno uro', stálo to přes 1000 korun 'to je stalo več kot 1000 kron') oziroma nadomestila: koupila si šaty za 1200 korun ' kupila si je obleko za 1200 kron', za odměnu dostal čokoládu 'za nagrado je dobil čokolado', vyměnil starý počítač za nový 'zamenjal je stari računalnik za novega'. Predlog O na splošno označuje predmet, na katerega se dejanje nanaša ( jde o princip 'gre za princip', zajímal se o historii 'zanimal se je za zgodovino') in je pogosto izražen kot opredeljena količina: zboží zlevnili o 10 % 'blago so pocenili za 10 %', vsadil se o 100 korun 'stavil je za 100 kron'. Predloga 201 Češka slovnica za bohemiste NA in PRO označujeta cilj ali namen: hadr na mytí podlahy 'cunja za pomivanje tal', brýle na čtení 'očala za branje', jít na pivo 'iti na pivo', jet na lyže 'iti na smučanje', kniha pro dívky 'knjiga za dekleta', jít pro vodu 'iti po vodo', hračka pro děti 'igrača za otroke'. !Primerjava: Češki predlogi za, o, na in pro imajo v nekaterih svojih pomenih v sloven- ščini vedno ustreznico 'za'. Zato moramo biti pri prevajanju v češčino izjemno pozorni na vrsto pomenskega razmerja, izraženega s slovenskim predlogom: šampon za lase (šampon na vlasy), hrana za mačke (žrádlo pro kočky), knjigo je kupil za 10 evrov (koupil knihu za 10 eur), shujšala je za 5 kilogramov (zhubla o 5 kilogramů). Predlog PO ima v povezavi s tožilnikom poleg redkejšega časovnega (npr.: po krátkou dobu četl 'kratek čas je bral', po deset minut mluvil 'govoril je deset minut') najpogosteje pomen mere oziroma določanja meje: byl po kolena ve vodě 'v vodi je bil do kolen', naplnila sklenici po okraj 'kozarec je napolnila do roba'. Predlog MIMO izraža veliko pomenov, za katere ima slovenščina več možnih ustreznic. Ta predlog lahko izraža, da vsebina stavka ne velja za določen kraj ali stanje: hodil míč mimo hřiště 'žogo je vrgel z igrišča', vyjeli jsme mimo dráhu 'zapeljali smo s proge'. Izraža lahko tudi neusklajenost s predpostavljenim: mimo všechna pravidla se rozběhl 'vsem pravilom navkljub je začel teči', mimo všechna očekávání nevyhrál 'kljub vsem pričakovanjem ni zmagal' ali izjemo pri določeni omejitvi – hrajeme denně mimo středu 'igramo vsak dan razen srede', otevřeno každý den mimo neděle a svátky 'odprto vsak dan razen nedelje in praznikov' – ali dodatno stvar (poleg drugega): dostal mimo jiné i medaili 'med drugim je dobil tudi medaljo'. - Z mestnikom se vežejo predlogi o 'ob, o', při 'med, pri', na 'na', po 'po', v/ve 'v'. Večina teh predlogov ima v povezavi s samostalniki krajevni pomen. Pri predlogih V in NA v povezavi z mestnikom je to edini pomen: na stole 'na mizi', na horách 'v gorah', na povrchu 'na površini', v muzeu 'v muzeju', v domě 'v hiši', v těle 'v telesu'. Predloga PO in PŘI imata poleg krajevnega (npr.: procházeli se po městě 'sprehajali so se po mestu', šel po chodníku 'šel je po pločniku', při zemi je zima 'pri tleh je hladno') še časovni pomen: bavili se při vyučování 'med poukom sta se pogovarjala', po roce se vrátil 'vrnil se je po enem letu', po desáté (hodině) se sejdeme 'sestala se bova po deseti (uri)', po volbách 'po volitvah'. Predlog PO ima lahko tudi distributivni pomen: každému dali po jedné knize 'vsakomur so dali po eno knjigo'. Predlog O ima v nekaterih primerih prav tako časovni pomen (npr.: o svátcích 'med prazniki', o sobotách 'ob sobotah', o dvanácté (hodině) 'ob dvanajstih'), večinoma pa izraža predmet ( mluvit o problémech 'govoriti o težavah', přemýšlet o nové práci 'razmišljati o novi službi') ali okoliščino dejanja ( žít o chlebu a vodě 'živeti ob kruhu in vodi'). - Z orodnikom se vežejo predlogi nad/nade 'nad', pod/pode 'pod', před/přede 'pred', s/se 'z/s', za 'za'. Samo krajevni pomen imata predloga POD in ZA: pod stromem 'pod dreve-som', pod vodou 'pod vodo', za rohem 'za vogalom', za potokem 'za potokom', pojďte za 202 Oblikoslovje (tvarosloví) mnou 'pojdite za mano'. Predloga NAD in PŘED imata poleg krajevnega (npr. nad oblaky 'nad oblaki', před školou 'pred šolo') še časovni pomen: nad ránem 'pesn. oziroma arh. pred jutrom', před rokem 'pred enim letom', před začátkem představení 'pred začetkom predstave', před závodem 'pred dirko/tekmovanjem'. Povezavo z osebo ali predmetom izraža samostalnik s predlogom S, ki se rabi vedno ne glede na glasovno okolico: matka s dítětem 'mati z otrokom', chleba s máslem 'kruh z maslom', triko s nápisem 'majica z na-pisom'. Redkeje pa ta predlog izraža tudi okoliščine: se smutkem říkám 'z žalostjo rečem', s radostí ti pomůžu 'z veseljem ti bom pomagal'. 4.8.3 Vezniki ( spojky/konjunkce) Vezniki so nepregibne besede, ki izražajo odnos med besedami v stavku ali med stavki. Posamezni vezniki, njihovi tipi in odnosi, ki jih izražajo, so podrobneje predstavljeni v poglavju o skladnji (glejte 5.2). 4.8.4 Členki ( částice/partikule) Členki so nepregibne sinsemantične besede, ki pomen dobijo šele v stavku, saj se pogosto uporabljajo ustrezno njegovi sporočanjski vlogi (glejte 5.3). Nimajo neposredne povezave s sklanjatvenimi oblikami, pač pa modificirajo pomen stavčnih členov ali stavkov. Zato zanje tudi ne obstajajo vprašalnice. Naklonski ( modální) členki izražajo stopnjo verjetnosti vsebine povedi: Asi se to ne-povede. 'To verjetno ne bo uspelo.' Jistě umíte mluvit česky. ' Gotovo znate govoriti češko.' Snad o tom už diskutovali. ' Morda so o tem že razpravljali.' Kot naklonski členki se najpogosteje uporabljajo besede: asi 'verjetno', nejspíš 'najverjetneje', snad 'morda, verjetno', jistě 'gotovo/seveda', zajisté 'gotovo', možná 'morda', pravděpodobně 'verjetno' idr. Poudarjalni ( vytýkací) členki so besede, ki poudarjajo pomen katere od besed v stavku: Stalo se to právě teď. 'To se je zgodilo ravno zdaj.' Jen začátečník by udělal takovou chybu. ' Le/Samo začetnik bi naredil takšno napako.' I lékaři se mohou mýlit. ' Celo zdravniki se lahko motijo.' Řekla to také mámě. 'Povedala je to tudi mami.' Teprve Věra mi řekla pravdu. ' Šele Vera mi je povedala resnico.' V vlogi poudarjalnega členka se pojavljajo npr. besede: právě 'prav/ravno', přímo 'naravnost', zrovna 'ravno', především 'predvsem', aspoň 'vsaj', jen 'le/samo', pouze 'le', jedině 'samo', i 'celo', také 'tudi', teprve 'šele' idr. Odgovarjalni ( odpověďové) členki odgovarjajo na vprašanja. Lahko so pritrjevalni oziroma izražajo soglašanje ( ano 'da', ano jistě 'gotovo da', ovšem 'seveda', samozřejmě 'se-203 Češka slovnica za bohemiste veda', určitě 'gotovo', bodejť 'kajpak' idr.) ali nesoglašanje ( ne 'ne', nikoli(v) 'knjiž. nikakor'). Želelni ( přací) členki se vedno pojavljajo na začetku želelnih stavkov in neposredno sodelujejo pri izražanju sporočanjske vloge (želje) stavka, ki bi bil brez teh členkov samo povedni: Ať už zavolá! ' Naj že pokliče!' Kéž by/kdyby tak zavolal! ' Ko bi le poklical!' Neuresničljivo željo izrazimo s preteklim pogojnikom: Kéž by byl/kdyby tak byl zavolal! ' Ko bi le bil poklical!'. Želelnih členkov ja malo: kéž 'ko bi le', ať 'naj', kdyby tak 'ko bi le', aby tak 'da bi le'. 4.8.5 Medmeti ( citoslovce/interjekce) Medmeti so nepregibne besede, so pa polnopomenske ter formalno in večinoma tudi skla- denjsko samostojne. Igrajo pomembno vlogo pri zgradbi besedila in čustvenem izražanju avtorja (glejte poglavje o skladnji). PRIPOROČENA LITERATURA: · Petr, J. (ur). (1986). Mluvnice češtiny 2. Praha: Academia. Str. 253–495. · Příruční mluvnice češtiny. (1996). Praha: Nakladatelství LN. Str. 227–367. · Vinopalová, H. (1993). Úvod do české mluvnice pro zahraniční studenty. Praha: Karolinum. · Trnková, A. (1998). Cvičení z české mluvnice pro cizince. Praha: ISV. · Pravidla českého pravopisu, školní vydání. (1993). Praha: Academia. 204 Skladnja (skladba/syntax) 5 SKLADNJA ( SKLADBA/SYNTAX) Skladnja se ukvarja s proučevanjem načinov povezovanja besed v slovnično pravilnem stav-ku ( věta) in besednega reda ( slovosled). Povedi, kot uresničenemu stavku, pa lahko določi-mo tudi sporočanjsko funkcijo ( komunikační funkce), ki v nekaterih primerih vpliva tudi na zgradbo in končno obliko stavka. Stavek (věta) in poved (výpověď) Stavek je intonacijsko zaprta jezikovna enota, sestavljena iz posameznih besed, ki so medsebojno povezane s skladenjskimi in pomenskimi odnosi ( syntaktické a významové vztahy). Osrednja beseda v češkem stavku je glagol v osebni glagolski obliki, ki stavek organizira in pogosto določa tudi uporabo posameznih morfoloških oblik nekaterih besed znotraj njega. Besede se v stavku pojavljajo v določenem zaporedju – besednem redu ( slovosled). Besedni red v češčini, enako kot v slovenščini, ni stalen, vendar ima zakonitosti, ki jih slovnično pravilno zgrajen stavek mora upoštevati. V govorjenem besedilu se stavek konča s krajšim ali daljšim premorom in večinoma tudi s spremembo intonacije. Stavek je prosti ( věta jednoduchá), če ima samo en glagol v osebni glagolski obliki (z izjemo večkratnega povedka). Če se povežeta dva ali več stavkov skupaj, govorimo o zvezi stavkov ( souvětí/věta složená) in v takšnem primeru ima vsak posamezen stavek po en glagol v osebni glagolski obliki. Poved ( výpověď) je uresničenje stavka ali zveze stavkov v konkretnem govorjenem ali pisanem besedilu. Vpeta je v kontekst, ima določeno sporočanjsko funkcijo in je intonacijsko jasno zaprta enota. 5.1 ZGRADBA STAVKA ( STAVBA VĚTY) Stavek je torej smiselna enota medsebojno povezanih besed, ki vsebuje glagol v osebni gla- golski obliki. Besede pa češka slovnica zaradi lažjega opisa slovničnega sistema razvršča v deset besednih vrst (glejte 4.2). Glede na možnosti/potencial udeležbe v skladenjskih kon-strukcijah in stavkih, ki jih imajo besede posameznih besednih vrst, lahko opredelimo be- sede, ki se samostojno udeležujejo stavčne zgradbe in vstopajo v medsebojne skladenjske odnose: samostalnik – večinoma je v vlogi osebka ali predmeta, v predložnih sklonih pa tudi prilastka in prislovnega določila; pridevnik – večinoma je v vlogi prilastka; zaimek in števnik – večinoma se pojavljata v enakih skladenjskih vlogah kot samostalniki ali pridevniki; 205 Češka slovnica za bohemiste glagol – v vlogi povedka/predikata; prislov – v vlogi prislovnega določila, medmet – lahko je v vlogi povedka ali v kakšni samostalniški skladenjski vlogi. Besede, ki se lahko v medsebojnih skladenjskih odnosih udeležujejo stavčne zgradbe, imenujemo stavčni členi ( větné členy). Češka skladnja tradicionalno loči šest stavčnih členov: povedek ( přísudek/predikát), osebek ( podmět/subjekt), predmet ( předmět/objekt), prilastek ( přívlastek/atribut), prislovno določilo ( příslovečné určení/adverbiale) in povedkov prilastek ( doplněk). Ostale besede v stavku niso povezane s skladenjskimi odnosi in jih ne štejemo med stavčne člene. Stavčni členi torej niso vezniki (povezujejo večkratne stavčne člene ali stavke), členki (modificirajo pomen stavka, včasih ga umeščajo v kontekst) in predlogi (to so nesamostojne besede, ki jih vedno navajamo skupaj s samostalnikom, vendar samostojno nimajo ne določenega pomena ne skladenjske vloge). Vse te besede večinoma opravljajo le povezovalno vlogo. 5.1.1 Povedek ( přísudek/predikát) Povedek je stavčni člen, ki o nekom ali nečem nekaj »pove«. Lahko je to dejanje ( Žák píše. 'Učenec piše.'), stanje ( Žák sedí. 'Učenec sedi.'), sprememba ( Žák zezelenal. 'Učenec je poze-lenel.') ali lastnost ( Žák je chytrý. 'Učenec je bister.'). Povedek ali del povedka je vedno glagol v osebni glagolski obliki (glejte 4.7.2.2), ki kot edini stavčni člen opredeljuje povedkove kategorije časa in naklona ter se z osebkom vedno ujema v spolu in številu. Glede na način izražanja v češčini razlikujemo glagolski in glagolsko-imenski povedek. 5.1.1.1 Glagolski povedek ( přísudek slovesný) Povedek je glagolski, če je izražen z glagolom v katerikoli osebni glagolski obliki. Če gre za obliko enega glagola (ne glede na to, koliko oblik pomožnega glagola být 'biti' vsebuje), govorimo o nesestavljenem povedku ( přísudek jednoduchý). NESESTAVLJENI povedek v tvorni obliki: a) V povednem prihodnjiku: Zítra budu umývat okna. 'Jutri bom umivala okna.' Příští týden pojedeme k moři. 'Naslednji teden bomo šli na morje.' Zeptám se ho na to zítra. 'O tem ga bom vprašala jutri.' Pri tvorjenju stavkov s pomenom prihodnjega časa moramo v češčini izjemno paziti na obliko glagola. V nasprotju s slovenščino češki dovršni glagoli formalnih prihodnjiških 206 Skladnja (skladba/syntax) oblik (torej oblik s pomožnim glagolom biti) sploh ne tvorijo, ampak izražajo prihodnost s formalno obliko sedanjika: 'prišel bom' přijdu, in ne budu přijít. Nevtralna oblika prihodnjika je z dovršnim glagolom (večinoma je tako tudi v sloven- ščini) izražena, kadar je dejanje časovno omejeno in ga čutimo kot enkratni dogodek: Zítra umyji auto. 'Jutri bom oprala avto.' ( Dnes myji auto. 'Danes perem avto.') Housky koupím až zítra. 'Žemlje bom kupil šele jutri.' ( Teď kupuji housky. 'Zdaj kupujem žemlje.') Torej, če imamo trditev v sedanjiku ( Teď vařím polévku. 'Zdaj kuham juho.'), se v nev-tralnem prihodnjiku pojavi dovršni glagol iz vidskega para ( Zítra uvařím guláš. 'Jutri bom skuhala golaž.'); če v prihodnjiku uporabimo nedovršni glagol, poudarjamo trajanje oziroma daljši potek celotnega dejanja ( Zítra budu vařit guláš. 'Jutri bom kuhala golaž.'). Prihodnjik se z nedovršnim glagolom nevtralno izraža, če opisujemo dolgotrajnejši neopredeljeni proces: Děti si hrají na hřišti. 'Otroci se igrajo na igrišču.' Predpostavljamo, da igra poteka dalj časa, da gre za proces, zato bo tudi nevtralni prihodnjik nedovršni: Děti si zítra budou hrát na hřišti. 'Otroci se bodo jutri igrali na igrišču.'. Glede na izražanje prihodnjika tvorijo posebno skupino glagoli premikanja ( jet 'peljati', jít 'iti', nést 'nesti' itn.), ki kljub svoji nedovršnosti tvorijo nezloženi prihodnjik s predpono po-(pů-). To je tudi nevtralna prihodnjiška oblika: Zítra půjdeme na výlet. 'Jutri bomo šli na izlet.' Če se v prihodnjiku pojavi zanikani glagol, se pri zloženem prihodnjiku predpona ne-vedno doda pomožnemu glagolu: Nepoletíme tam. 'Ne bomo leteli tja.' Nepodepíše to. 'Tega ne bo podpisal.' Nebudeme o tom diskutovat. 'O tem ne bomo razpravljali.' Nebudu ti to víckrát opakovat. 'Tega ti ne bom več ponavljal.' b) V povednem sedanjiku: Matka šije sukni. 'Mati šiva krilo.' Děti si hrají na hřišti. 'Otroci se igrajo na igrišču.' V obchodě prodávají čerstvé ryby. 'V trgovini prodajajo sveže ribe.' Prší. 'Dežuje.' Strom roste v lese. 'Drevo raste v gozdu.' Otec chodívá do práce pěšky. 'Oče hodi v službo peš.' Govorci slovenščine pri tvorjenju in prevajanju stavkov s takšnim povedkom nimajo posebnih težav, vendar je treba paziti na to, da dovršni glagoli v češčini nikoli ne izražajo sedanjega dejanja. Pri glagolih premikanja moramo dodatno ločiti med dvema nedovršnima oblikama ( nést 'nesti' – nosit 'nositi', jít 'iti' – chodit 'hoditi', jet 'peljati se' – jezdit 'voziti se', vézt 'peljati (s prevoznim sredstvom)' – vozit 'peljati (s p. s.)', vést 'peljati (za roko)' – vodit 'voditi (za roko)', letět 'leteti' – létat 'letati' – za ostale oblike glejte 4.7.2.2). Prva oblika v dvojici označuje dejanje, ki poteka samo enkrat v določenem sedanjem trenutku (npr. nést) in v eni smeri. Druga označuje neaktualno dejanje, ki se ponavlja, lahko poteka v več različnih smeri in pri katerem ni nujno, da ravno poteka. Če torej v češčini rečemo Teď chodím po chodníku, to pomeni, da zdaj hodim sem ter tja po pločniku. Lahko pa rečemo: Každý den chodím po 207 Češka slovnica za bohemiste chodníku. 'Vsak dan hodim po pločniku.'. Če hočemo označiti trenutno stanje, moramo uporabiti glagol jít 'iti': Teď jdu po chodníku. 'Zdaj hodim po pločniku.' Pozorni moramo biti tudi pri razumevanju in uporabljanju ponavljalnih glagolskih oblik z medpono -vá- oziroma -váva- (glejte 3.5.6), ki ravno tako vedno označujejo ponavljajoče se in neaktualno dejanje z dodatno modifikacijo pomena kot nerednega, običajne- ga ali občasnega dejanja: Ráno slyšívám tvou sestru zpívat. 'Zjutraj pogosto slišim, kako tvoja sestra poje.' Na trénink s sebou brává i psa. 'S sabo na trening pogosto pripelje tudi psa.' - V velelnem naklonu: Přijď domů včas! 'Pridi domov pravočasno!' Nejezděte příliš rychle! 'Ne vozite prehitro!'. Podobna pravila kot pri povednem naklonu veljajo za glagole premikanja tudi v velel- niku: Teď jeď pomalu! 'Zdaj pelji počasi!' Jdi pomalu! 'Hodi počasi (zdaj)!', ker gre za eno pot. Če pa hočemo izreči pravilo za večkratno dejanje, uporabimo ponavljalno obliko: Jezdi pomalu (pokaždé, když jedeš domů)! 'Vozi počasi (vsakič, ko greš domov)!'. Nikalne glagolske oblike se v češčini, podobno kot večinoma tudi v slovenščini, tvorijo samo iz nedovršnih oblik: Nemluv tak nahlas! 'Ne govori tako glasno!'. !Pozor: V slovenščini se lahko tudi v prepovedi pogovorno uporabi dovršni glagol, npr. Ne odpri tega! , kar v češčini ni možno. V češčino to lahko prevedemo le z nedovršno obliko Neotevírej to! ali opisno ob uporabi pogojnika dovršnega glagola: Ne, abys to otevřel! 'Da ne boš tega odprl!'. - V pogojnem sedanjiku: Nikdy by mi to neřekl. 'Tega mi nikoli ne bi povedal.' Neřekl bych. 'Ne bi rekel.' Přišel by o všechno. 'Bil bi ob vse.'. Stavki s povedkom v pogojniku se v češčini pojavljajo podobno kot v slovenščini, edi- na razlika je pri oblikah pogojnega naklona oziroma pomožnega glagola být 'biti' v čeških oblikah. Paziti moramo na to, da čeprav je v slovenščini v vseh osebah oblika bi, se v češčini pomožni glagol sprega (4.7.2.2). c) V povednem pretekliku: Ženy dlouho vybíraly nové šaty. 'Ženske so dolgo izbirale nove obleke.' Do divadla jsem přišla pozdě. 'V gledališče sem zamudila.' Muži dnes odehráli dva fotbalové zápasy. 'Moški so danes odigrali dve nogometni tekmi.'. Pri pretekliških glagolskih oblikah moramo paziti na dve stvari. Prva je dejstvo, da v 3. os. ed. in mn. v češčini ni pomožnega glagola být 'biti' ( dělal 'delal je', mluvily 'govorile so'). Druga pomembna razlika je končnica opisnega deležnika v množini, ki je pri moškem spolu s kategorijo živosti -i ( muži běhali 'moški so tekli') in pri ženskem spolu -y ( ženy běhaly 'ženske so tekle'). Če spola iz stavka ne moremo določiti, uporabljamo končnico moškega spola -i ( přišli domů 'prišli so domov'). Tady jsme zamlada svačívali/svačívávali. 'Tukaj smo v mladih letih večinoma/ponavadi malicali.' Ponavljalne oblike glagolov (oziroma glagole, ki izražajo običajno, ponavljajoče 208 Skladnja (skladba/syntax) se dejanje) je mogoče uporabiti tudi v pretekliku. V tem primeru imajo glagoli navadne pretekliške oblike. Zanikane oblike so v češčini nekoliko drugačne od slovenskih zaradi predpone ne-, ki se dodaja polnopomenskemu, ne pomožnemu glagolu: Ještě nikdy jsem nelyžovala na umělém sněhu. 'Še nikoli nisem smučala na umetnem snegu.' Neřekl mi to. 'Tega mi ni povedal.' Neplavali jsme daleko. 'Nismo daleč plavali.' Ještě jsme o tom neuvažovali. 'O tem še nismo razmišljali.' - V pogojnem pretekliku: Byl bych si na to půjčil. 'Bil bi si sposodil denar za to.' Nebyl bych o tom ani uvažoval. 'O tem ne bi bil niti razmišljal.'. NESESTAVLJENI povedek v trpni obliki: Prehodni glagoli ( přechodná slovesa) so glagoli, ki nase vežejo predmet v tožilniku. a) Če se v stavku sklon spremeni iz tožilnika v imenovalnik, nastane iz predmeta osebek in tvorna glagolska oblika se spremeni v trpno. Povedek je torej v trpni obliki (glejte 4.7.2.3), vendar še vedno ostaja nesestavljen, ker vsebuje samo en polnopomenski glagol: Povedek v tvorni obliki Povedek v trpni obliki Prostudují všechny trasy. Všechny trasy budou prostudovány. 'Proučili bodo vse proge.' 'Vse proge bodo proučene.' Hlasatelka čte zprávy. Zprávy jsou čteny hlasatelkou. 'Moderatorka bere novice.' Děti trhají ovoce. Ovoce je trháno dětmi. 'Otroci nabirajo sadje.' Amerinčanka zaběhla nový světový rekord. Nový světový rekord byl zaběhnut 'Američanka je postavila nov svetovni Američankou. rekord v teku.' Daniel by to snědl. 'Daniel bi to pojedel.' Bylo by to snězeno (Danielem). Iz navedenih primerov vidimo, da se slovenščina in češčina razlikujeta po možnosti izražanja povedka v trpni obliki. Če v trpnem stavku povzročitelj dejanja ni naveden, je trpna oblika oziroma oblika pomožnega glagola in pridevnika proučene možna tudi v slovenščini. V češčini pa lahko, v nasprotju s slovenščino, brez večjih težav preobrnemo stavek tako, da je prehodni glagol v povedku v trpni obliki ( prostudují – budou prostudovány; čte – je čtena; trhají – je trháno) tudi, če je povzročitelj dejanja izražen (v češčini vedno v orodniku). Oglejmo si še obliko trpnega deležnika (glejte 4.7.2.1, 4.7.2.3) v pasivni glagolski obli- ki. Oblike trpnega deležnika so vedno imenske/samostalniške, zato so tudi končnice v ednini (m,ž,s): -0, -a, -o, v množini (m,ž,s): -i, -y, -a (glejte oblikoslovje 4.4.1) in se tako po končnicah 209 Češka slovnica za bohemiste kot tudi po podstavi razlikujejo od pridevnikov (oziroma deležnikov stanja), izpeljanih iz trpnega deležnika (npr. moški spol ed.: čten – trpni deležnik/čtený – pridevnik). Precejšnja pa je tudi razlika v rabi. Trpni deležnik kot del trpnih glagolskih oblik tvori glagolski povedek ( Zprávy jsou čteny ... 'Novice bere ...' – pričakujemo informacijo, kdo konkretno je tisti, ki novice bere). Oblika pridevnika pa lahko v povezavi s pomožnim glagolom být 'biti' (npr. Zprávy v televizi jsou čtené. 'Novice na televiziji so brane.' – to pomeni, da jih npr. ne govorijo na pamet ali kaj podobnega, pač pa jih berejo) tvori glagolsko-imenski povedek. Raba: Glagolski povedek s pasivno konstrukcijo (z obliko s trpnim deležnikom) je večinoma mogoče zamenjati z glagolsko-imenskim povedkom s pridevnikom, izpeljanim iz deležni-ka (oziroma deležnikom stanja) v imenskem delu, vendar je takšen stavek sprejemljiv le v govorjeni obliki jezika, večinoma pa se nekoliko spremeni tudi njegov pomen, npr. tvorno: Nakoupím různé knihy. 'Kupil bom različne knjige.', trpno: Různé knihy budou nakoupeny. 'Različne knjige bodo kupljene.' – Různé knihy budou nakoupené. V prvem primeru stavek samo sporoča, da bo v prihodnosti nekdo kupil knjige, drugi stavek pa implicira pomen kon- čanega dejanja in bi pričakovali še dodatno časovno opredelitev – kdaj bodo kupljene. Pomenska razlika je v tem primeru sicer dokaj majhna, vendar se je treba zavedati pred- vsem slogovnih razlik pri rabi. Tudi v trpnih oblikah obstaja pomenska razlika pri rabi dovršnega in nedovršnega glagola v povedku. Trpna oblika nedovršnega glagola označuje potek dejanja, pri čemer ista oblika dovršnega glagola označuje končano oziroma časovno omejeno dejanje. Trpne konstrukcije dovršnih glagolov so v češčini veliko bolj običajne in pogosteje uporabljane kot enake konstrukcije nedovršnih glagolov. S trpno konstrukcijo se pogosto na višji slogovni ravni izraža stavek s splošnim osebkom: Povedek v tvorni obliki Povedek v trpni obliki Řekli mi to. 'Rekli so mi to.' Bylo mi to řečeno. 'To mi je bilo rečeno.' Oznámili změnu. 'Sporočili so Změna byla oznámena. 'Sprememba je bila spremembo.' sporočena.' Všechny seznámili s novými pravidly. Všichni/všechny byli/byly seznámeni/ 'Vse so seznanili z novimi pravili.' seznámeny s novými pravidly. 'Vsi/vse so bili/ bile seznanjeni/seznanjene z novimi pravili.' Zahájili prodej. 'Začeli so prodajo.' Prodej byl zahájen. 'S prodajo se je začelo.' Daniel by to snědl. 'Daniel bi to Bylo by to snězeno (Danielem). pojedel.' Až napíšou novou příručku. 'Ko bodo Až bude nová příručka napsána. 'Ko bo nov napisali nov priročnik.' priročnik napisan.' 210 Skladnja (skladba/syntax) b) Opisna trpna konstrukcija z glagolom mít 'imeti': Pri nekaterih glagolih se v sodobni češčini vse pogosteje uporablja oblika pasivne kon- strukcije s pomožnim glagolom mít 'imeti' namesto být 'biti'. Pomen pomožnika mít je v teh oblikah oslabljen in ohranja samo dodatni oziralni pomen glede na osebo – vršilca dejanja. Uporablja se torej samo, če je povzročitelj dejanja oseba: Povedek v tvorni obliki Povedek v trpni obliki Dostudoval jsem. 'Doštudiral sem.' Mám dostudováno. Uklidili jsme. 'Pospravili smo.' Máme uklizeno. 'Imamo pospravljeno.' Navařily jste. 'Skuhale ste.' Máte navařeno. 'Imate skuhano.' Nakoupíme zítra. 'Nakupimo jutri.' Zítra budeme mít nakoupeno. 'Jutri bomo imeli nakupljeno.' Určitě by už vyluxoval. 'Gotovo bi že Určitě by už měl vyluxováno. 'Gotovo bo posesal.' že imel posesano.' V teh primerih predmet dejanja ne postane osebek, ampak osebek ostaja povzročitelj dejanja, predmet pa ostaja na mestu predmeta. Ker je deležnik smiselno in skladenjsko tesno povezan s predmetom, se tudi slovnično ujema z njim: Mám vystudovánu češtinu – pogovorno: Mám vystudovanou češtinu. 'Imam končano češči-no.' Pokoje máme uklizeny – pog.: Pokoje máme uklizené. 'Sobe imamo pospravljene.' Oběd máme uvařen – pog.: Oběd máme uvařený. 'Kosilo imamo skuhano.' Suroviny budeme mít zítra nakoupené. 'Sestavine bomo imeli jutri kupljene.' Místnost by už měl vyluxovánu/vyluxovanou. 'Sobo bi že imel posesano.' Povratni (refleksivni) trpnik Nekateri glagoli lahko poleg navadnega trpnika z deležnikom tvorijo tudi t. i. povratni ali refleksivni trpnik, kar je glagol v osebni glagolski obliki s povratnim morfom se 'se' in z enakim pomenom kot trpnik. V nasprotju s stavki s trpnikom stavek s povratnim trpnikom ne more izraziti povzročitelja dejanja, povedek pa je lahko samo v tretji osebi: Dům je stavěn (mým otcem). = Dům se staví. 'Hiša/hišo se gradi.' Pozor, v češčini je tudi pri povratnem trpniku osebek (v aktivni konstrukciji predmet) – v konkretnem primeru dům, vedno v imenovalniku v nasprotju s slovenščino, kjer je lahko poleg imenovalnika tudi v odvisnih sklonih. Jsou zkoušeny nové materiály. = Zkoušejí se nové materiály. 'Preizkušajo se novi materiali.' Pokoje jsou pravidelně uklízeny. = Pokoje se pravidelně uklízejí. 'Sobe se redno po-spravljajo.' 211 Češka slovnica za bohemiste Sluhové byli často trestáni. = Sluhové se často trestali. 'Služabniki so se pogosto ka-znovali.' SESTAVLJENI povedek ( přísudek složený): Povedek je sestavljen, če vsebuje naklonski/modalni ( chtít 'hoteti', moct 'moči', muset 'morati' , smět 'smeti', mít 'morati') ali fazni ( začít 'začeti', začínat 'začenjati', přestat 'nehati', přestávat) glagol v osebni glagolski obliki in drugi polnopomenski glagol v nedoločniku. Sestavljeni povedek s faznimi glagoli ( slovesa fázová) je v češčini in slovenščini zelo podoben: Začni se učit! 'Začni se učiti!' Začínám to chápat. 'Začenjam razumeti.' Přestanu mu odpovídat. 'Nehal mu bom odgovarjati.' Če je uporabljen fazni glagol přestávat s sedanjiškim pomenom opuščanja dejanja ali stanja, se lahko v slovenščino prevede na različne načine glede na pomen celotnega stavka: Přestávám se ovládat. 'Ne morem se več obvladovati.' Přestávám mít trpělivost. 'Zmanjkuje mi potrpežljivosti.' Lidé přestávají šetřit. 'Ljudje ne varčujejo več.' Přestávám jim věřit. 'Ne verjamem jim več.' Zadnja dva stavka lahko brez modalnega glagola izrazimo tudi v češčini, vendar je v tem primeru dejanje dokončano in ne gre več za potek: Lidé už nešetří. Už jim nevěřím. Sestavljeni povedek z naklonskimi oziroma modalnimi glagoli ( slovesa modální) je ravno tako zelo podoben istemu tipu povedkov v slovenščini: Chci si koupit nové auto. 'Hočem si kupiti nov avto.' Nechtěl jsem přijít pozdě. 'Nisem hotel zamuditi.' Smím jít večer na fotbalový zápas? 'Smem iti zvečer na nogometno tekmo?' Nesmíme se dívat na televizi. 'Ne smemo gledati televizije.' Do konce září musíme složit všechny zkoušky. 'Do konca septembra moramo opraviti vse izpite.' Pri zanikanju obstaja v češčini zanikani glagol nemuset, ki se v slovenščini večinoma izraža opisno '(nekomu) ni treba': Zítra nemusím jít do práce. 'Jutri mi ni treba iti v službo.' Všichni nemusí mít lyže. 'Ni nujno, da imajo vsi smuči.' Nemusí to být pravda. 'To ni nujno res.' Določene razlike se pojavljajo pri povedkih z modalnima glagoloma moct 'moči' in mít 'morati'. Glagol moči se namreč v slovenščini večinoma izraža s sedanjikom in besedo lahko, pri zanikanju pa se tudi v slovenščini uporabljajo oblike glagola moči: Může zaplatit až za týden. 'Plača lahko šele čez en teden.' Mohl bych si půjčit tu knihu? 'Si lahko sposodim to knjigo?' Mohli bychom mu to říct. 'Lahko bi mu to rekli.' Nemohla jsem se dostat do centra města. 'Nisem mogla priti v mestno središče.' 212 Skladnja (skladba/syntax) Pri modalnem glagolu mít 'morati' opažamo precejšnjo razliko v pomenu in pogostosti uporabe. V slovenščini se ta glagol namreč uporablja v smislu 'moram' samo v zastareli in precej knjižni konstrukciji z nedoločnikom in dajalnikom, npr.: »Imam vam povedati.« Mu-sím vám něco říct. V češčini je raba tega glagola kot modalnega veliko bolj razširjena in pomeni samo delno nujnost, delno pa priporočljivost dejanja: Mám jít studovat do Prahy. 'Naj bi šel/moral bi iti študirat v Prago.' Mám přijít včas. 'Naj bi prišel/moral bi priti pravočasno.' Měl bych navštívit kamaráda. 'Moral bi obiskati prijatelja.' Měl jsem tě tam nechat. 'Moral bi te tam pustiti.' V vprašanjih vsebuje ta izraz še deliberativnost: Mám se na to zeptat Petra? 'Ali naj o tem vprašam Petra / Bi moral o tem vprašati Petra?' Měl jsem se tam přihlásit, nebo ne? 'Bi se moral tja prijaviti ali ne?' Mám jít zítra k lékaři? 'Ali naj grem/bi moral iti jutri k zdravniku?'. Priporočljivost dejanja je precej jasno izražena v stavkih tipa: Měl jsi říct pravdu! 'Moral bi povedati po pravici!' Měl jsi včas odejít! 'Moral bi pravočasno oditi!'. Posebna sintaktična konstrukcija být + nedoločnik ima v češčini lahko modalni in večinoma trpni pomen. Ne gre sicer za zloženi povedek, vendar jo uvrščamo med razlage o izražanju naklona. To konstrukcijo tvorijo nedoločniki glagolov spoznavanja in zaznavanja ( vidět 'videti', slyšet 'slišati', cítit 'čutiti', znát 'poznati', poznat 'spoznati', rozumět 'razumeti') in se v slovenščino ponavadi prevaja s povratnim trpnikom: Bylo vidět celou Prahu. 'Celo Prago se je videlo/Bilo je videti celo Prago./' Hluk z ulice je slyšet od rána. 'Od jutra se sliši hrup s ceste.' Všude byl cítit kouř. 'Dim se je vohal povsod.' Na autě bylo těch absolvovaných 1000 km znát. 'Avtu se je poznalo tistih tisoč prevoženih kilometrov.' S tím účesem tě bude vždy zdálky poznat. 'S to pričesko te bo mogoče že od daleč prepoznati.' Přednášejícímu nebylo vůbec rozumět. 'Predavatelja se sploh ni razumelo.' 5.1.1.2 Glagolsko-imenski povedek ( přísudek slovesně-jmenný) Glagolsko-imenski povedek je sestavljen iz osebne glagolske oblike pomožnega (nepolno- pomenskega) glagola být 'biti' ali stát se/stávat se 'postajati' ter imena oziroma neglagolskega izraza (povedkovega določila). Večinoma je v imenskem delu povedka samostalnik ali pridevnik, izjemoma pa tudi prislov ali števnik. a) Pridevnik v glagolsko-imenskem povedku: Pridevnik se kot del glagolsko-imenskega povedka ( přísudek jmenný se sponou) lah- ko pojavlja tako v zloženi kot tudi v samostalniški/imenski obliki ( jmenný tvar přídavného 213 Češka slovnica za bohemiste jména). Za samostalniške pridevnike je to celo edina možna raba v sodobni češčini, vendar je omejena na knjižni jezik in le nekaj pridevnikov, ki to obliko še ohranjajo (našteti so v 4.4.1). V samostalniški obliki se pridevnik vedno ujema z osebkom – je torej v imenovalniku –, glagol je lahko v kateremkoli času in načinu: Otec je zdráv. 'Oče je zdrav'. Matka je šťastna. 'Mati je srečna'. Dítě je živo a zdrávo. 'Otrok je živ in zdrav.' Chlapci byli hodni pochvaly. 'Dečki so bili vredni (po)hvale.' Plavkyně jsou spokojeny. 'Plavalke so zadovoljne.' Všechna data budou známa. 'Vsi podatki bodo znani.' Buď zdráv! 'Zdravo (=bodi zdrav)!' Buďte šťastni! 'Bodite srečni!' V imenovalniku so ponavadi tudi zložene pridevniške oblike, npr. Otec je zdravý. Matka byla šťastná. Dítě je živé a zdravé. Plavkyně by byly spokojené. Všichni budeme bosí. 'Vsi bomo bosi.' !Pozor: V sodobnem jeziku so imenske pridevniške oblike sicer vse redkejše, vendar so precej dobro ohranjene in pogosto uporabljane pri nekaterih pridevnikih: Buďte tak laskav(a)… 'Bodite tako prijazni …'; Jsem ochoten/schopen to udělat… 'Pripravljen /sposoben sem to narediti …' Le izjemoma je pridevnik v glagolsko-imenskem povedku v rodilniku ali orodniku. V rodilniku je, če je v osebkovem delu stavka števni predmet v rodilniku, npr. Deset dětí bylo nemocných. 'Deset otrok je bilo bolnih.' Hodně bytů už bylo prodaných. 'Veliko stanovanj je že bilo prodanih.' Osm aut bylo modrých. 'Osem avtomobilov je bilo modrih.'. !Pozor: Pri tem moramo razlikovati, ali je pridevnik del povedka – ali gre torej res za glagolsko-imenski povedek. Takrat se namreč sklonska oblika spremeni v rodilnik. Če pa gre za deležnik, in je torej povedek trpna glagolska oblika, ostaja deležnik v imenovalniku, npr. Hodně bytů už bylo prodáno. 'Veliko stanovanj je že bilo prodanih.' Osm aut bylo zaparko- váno. 'Osem avtomobilov je bilo parkiranih.' Slovenščina te razlike ne pozna. V rodilniku se (enako kot v slovenščini) pridevnik pojavi tudi takrat, če je v osebku zaimek co 'kaj', něco/cosi 'nekaj', nic 'nič', cokoli 'karkoli', leccos/ledacos 'marsikaj' ipd.: Něco je tu nového. 'Tu je nekaj novega.' Co je u vás nového? ' Kaj je pri vas novega?' itn. Pridevnik je v orodniku, če je v glagolskem delu povedka glagol stát se/stávat se, ki zahteva dopolnilo v orodniku (slovenščina tega ne pozna): Král se stal ještě mocnějším. 'Kralj je postal še mogočnejši.' Válka se stává nepřehlednou. 'Vojna postaja nepregledna.' Rozhovor se může stát nepříjemným. 'Pogovor lahko postane neprijeten.' Situace se stala neúnosnou. 'Situacija je postala neznosna.'. b) Samostalnik je kot del povedka lahko v imenovalniku in se v slovničnih kategorijah ujema z osebkom ali je v orodniku in se ujema samo v spolu in številu. Samostalnik je v imenovalniku, če 214 Skladnja (skladba/syntax) - je del povedka ekspresiven ali presojevalen: Naše sousedka je klepna. 'Naša soseda je obrekovalka.' Soseda je torej osebek, obrekovalka je del povedka. Ten člověk je lhář. 'Ta človek je lažnivec.' Můj spolužák Pavel je krasavec. 'Moj sošolec Pavel je lepotec.'; - je osebek izražen z zaimkom to: To je hloupost. 'To je neumnost.' To jsou jen sliby. 'To so samo obljube.' To byla kdysi závodní auta. 'To so bili nekoč dirkalni avtomobili.'; - označuje skupino, v katero uvrščamo osebek: Chaluha je rostlina, mořský list je ryba. 'Alga je rastlina, morski list je riba.' Sestra je sportovkyně. 'Sestra je športnica.' Naši sousedi jsou rybáři. 'Naši sosedje so ribiči.'. Samostalnik je v orodniku, če: - označuje skupino, v katero uvrščamo osebek, vendar ga dopolnjujemo še z dodatno informacijo, izraz poudarjamo ali povezujemo s predhodno izjavo: Víno je v malém množství lékem. 'Vino je v majhnih količinah zdravilo.' (prim.: Víno je lék. Víno je alkohol.) Zlato je drahý kov. Drahým kovem je i platina. 'Zlato je žlahtna kovina. Žlahtna kovina je tudi platina.'; - označuje poklic (predvsem, če je poimenovanje poklica še razvito): Otec je ředitelem ban-ky. 'Oče je direktor banke.' Jeho matka je prodavačkou. 'Njegova mati je prodajalka.' Paní Nováková je manažerkou ve velké firmě. 'Gospa Novak je menedžerka v velikem podje-tju.' V sodobni govorjeni češčini se v tem položaju vse pogosteje uporablja imenovalnik, v pisanem knjižnem jeziku pa prevladuje orodnik: Brano je firmou, která věrně slouží svým zákazníkům... 'Brano je podjetje, ki zvesto služi svojim strankam …' Kratší dodací lhůty jsou argumentem pro výběr naší firmy … 'Krajši dobavni roki so argument, zakaj izbrati naše podjetje …' Naše basketbalistky jsou největšími favoritkami soutěže... 'Naše košarkarice so največje favoritke turnirja …' Důkazem naší úspěšnosti je zvýšení platů o pět procent… 'Dokaz naše uspešnosti je povišanje plač za pet odstotkov …'. Samostalnik je v predložnem sklonu tudi v nekaterih ustaljenih zvezah: Naši rodiče jsou už v letech. 'Naši starši so že v letih.' Dcera je po tatínkovi. 'Hči je podobna očetu.' Petr je na maso. 'Peter rad je meso.' Petr je na omylu. 'Peter je v zmoti.' Strýc je v balíku. 'Stric ima veliko denarja.' Navidezno oziroma formalno je povedek glagolsko-imenski, če je izpuščen deležnik iz trpne glagolske oblike: Ten stůl je ze železa. 'Ta miza je iz kovine.' Torej, miza je narejena iz kovine. Zveza být na něco 'biti za kaj' se pogosto uporablja namesto glagola sloužit něčemu 'služiti čemu': To lepidlo je na papír. 'To lepilo je za papir.' Ty rukavice jsou na lyže. 'Te rokavice so za smučanje.' Zveza být k něčemu se uporablja namesto emocionalnih glagolov: To je k pláči/smíchu/ zbláznění/nevydržení/… 'To je za zjokat se/smešno/za znoret/nevzdržno …' c) Prislov – kot del povedka se večinoma uporabljajo prislovi iz pridevnikov, najpogosteje s končnico - o (če obstaja tudi oblika z - ě/e): 215 Češka slovnica za bohemiste Dnes je hezky/zima/deštivo/mlhavo/zataženo/slunečno.. .. 'Danes je lepo/hladno/dežev-no/megleno/oblačno/sončno …' Benzín byl zadarmo. 'Bencin je bil zastonj.' Bylo mi smutno. 'Bil sem žalosten.' Je mi líto. 'Žal mi je.' d) Števnik je kot del povedka večinoma v imenovalniku (Byly tam tři ženy. 'Tam so bile tri ženske.' Naše cyklistka byla desátá. 'Naša kolesarka je bila deseta.'). Izjema je navajanje datuma. Takrat je namreč števnik vedno v rodilniku: Včera bylo dvacátého třetího. 'Včeraj je bil triindvajseti.' 5.1.2 Osebek ( podmět/subjekt) Osebek je stavčni člen, ki skladenjsko ni podrejen povedku, je v imenovalniku in je poleg povedka osnovni stavčni člen. Najtesneje je povezan s povedkom, ker zapolnjuje njegovo valenčno (vezljivostno) pozicijo, natančneje levovalenčno pozicijo (valenca ali vezljivost je zmožnost glagola skladenjsko vezati nase druge besede v določeni obliki – sklonu – in tako tvoriti stavke). Povedek se z osebkom vedno ujema v spolu in številu. 5.1.2.1 Izraženi osebek ( podmět vyjádřený) Če je osebek v 3. osebi, je v češčini večinoma izražen s samostalnikom ali zaimkom v imenovalniku: Můj mladší bratr si koupil nové auto. 'Moj mlajši brat si je kupil nov avto.' Účetní byl zaměstnán na dobu určitou. 'Računovodja je bil zaposlen za določen čas.' Hluk motorky rušil obyvatele celého domu. 'Hrup motorja je motil prebivalce vse hiše.' Ten měl ale smůlu. 'Ta pa je imel smolo.' Nic se nedá dělat. 'Nič se ne da narediti.' Leccos by bylo jinak. 'Marsikaj bi bilo drugače.' Izjemoma je lahko izražen s pridevnikom v primeru, da je samostalnik izpuščen: Malá se vrátila domů. 'Ta mala (=hči) se je vrnila domov.' A nemohoucí si musí pomoct sám! 'In brezmočen (=človek) si mora sam pomagati!' V nekaterih primerih (če je povedek v 3. osebi ednine srednjega spola) je v položaju osebka nedoločnik: Povedlo se mi přijít včas. 'Uspelo mi je priti pravočasno.' Nenapadlo mě se ho na to zeptat. 'Ni mi prišlo na misel ga o tem vprašati/ da bi ga o tem vprašal.' V obliki za 1. ali 2. osebo je osebek v češčini načeloma izpuščen (glejte 5.1.2.2), vendar je v določenih stilistično, skladenjsko ali sporočanjsko posebnih situacijah izražen z osebnimi zaimki já 'jaz', ty 'ti', my 'mi', vy 'vi'. 216 Skladnja (skladba/syntax) Če hočemo osebek poudariti: Já už to nemůžu vydržet. 'Jaz tega ne zdržim več.' (nezaznamovano: Už to nemůžu vydržet. ) Vy jste mi ale nahnali strachu. 'Vi pa ste mi pognali strah v kosti.' V Lublani studuji já, ona leží doma. 'V Ljubljani študiram jaz, ona leži doma.'. Če hočemo natančno označiti osebek: Ty i on jste velcí umělci. 'Ti in on sta velika ume-tnika.' Já a Zdeněk to zařídíme. 'Jaz in Zdeněk bova to uredila.' I vy se dočkáte odměny. 'Tudi vi boste dočakali nagrado.'. !Pozor: Če je povedek v 1. ali 2. osebi množine in izraža večjo skupino oseb v splošni trditvi, se v češčini vedno dodaja še ustrezni osebni zaimek, npr. My studenti máme mnoho povinností. '(Mi) študentje imamo veliko obveznosti.' Vy pracující sami musíte usilovat o lepší podmínky. '(Vi) zaposleni si morate sami prizadevati za boljše pogoje.' My umělci potřebujeme víc peněz. '(Mi) umetniki rabimo več denarja.' Brez zaimka so takšni stavki slovnično nepravilni, torej ne obstaja stavek kot: Studenti máme mnoho povinností. Vendar je tudi osebek z osebnim zaimkom stilistično zaznamovan, ker je poudarjen. Nezaznamovano se v takšnih stavkih v češčini v povedku uporablja oblika 3. osebe množine: Studenti mají mnoho povinností. Pracující sami musí/musejí usilovat o lepší podmínky. Umělci potřebují víc peněz. 5.1.2.2 Izpuščeni in splošni osebek ( nevyjádřený a všeobecný podmět) Izpuščeni osebek je osebek, ki formalno ni izražen z nobeno leksikalno enoto (besedo), njegova navzočnost v skladenjski konstrukciji stavka je določena z glagolom v povedku in njegovo slovnično obliko. To pomeni, da povedek mora izpolnjevati dva pogoja: 1. mora imeti osebkovo valenco (npr. glagol sedí 'sedi' ima osebkovo valenco, ker pričakujemo informacijo 'kdo ali kaj sedi'; v nasprotju s tem glagol sněží 'sneži' nima osebkove valence, ker enake informacije ne pričakujemo, saj jo dobimo že s samim glagolom), 2. njegova oblika se mora ujemati z osebkom, ki je znan iz konteksta (kontekst je lahko besedilo ali na primer situacija). Torej, če rečemo Jdu do kina. 'Grem v kino.', se razume, da grem jaz v kino, vendar ta osebek v stavku ni izražen z besedo, je izpuščen. Izpuščeni osebek pa je še vedno del stavčne strukture. Če je glagol v češčini v 1. ali 2. osebi in osebek ni izražen z besedo, gre vedno za izpu- ščeni osebek. Če je glagol v 3. osebi, je osebek lahko izpuščen (npr.: Hraje dobře na kytaru. 'Dobro igra na kitaro.' – če smo na primer že prej govorili o Mihu, ki se uči igrati na kitaro). Lahko pa gre za t. i. splošni osebek. Splošni osebek je izpuščeni osebek glagola v 3. osebi množine moškega spola s kate- gorijo živosti, pri čemer iz konteksta ni jasno, kdo natanko bi lahko bil osebek, in njegovo določanje tudi ni nujno. Osebek je splošen – sploh ga nočemo opredeliti: Chleba nemají. 217 Češka slovnica za bohemiste 'Kruha nimajo.' Zavírají tam ve čtyři. 'Tam zapirajo ob štirih.' V divadle hrají novou hru. 'V gledališču predvajajo novo dramo.' 5.1.2.3 Ujemanje osebka in povedka ( shoda podmětu s přísudkem) Osebek je navadno v imenovalniku in se ujema s povedkom v številu in slovničnem spo- lu. Paziti moramo predvsem na ujemalnost končnic deležnika v množini pri vseh zloženih glagolskih oblikah. Po pravopisnih pravilih je namreč v deležniku, ki se ujema z osebkom moškega spola s kategorijo živosti, končnica -i, če pa se povedek ujema z osebkom ženskega spola ali moškega spola brez kategorije živosti, je končnica -y (za srednji spol -a). Če je osebek mešan in vsebuje vsaj eno besedo moškega spola s kategorijo živosti, je v deležniku -i, sicer pa -y. Pri splošnem osebku se uporablja končnica -i: Muži spali. 'Moški so spali.' Ženy jedly. 'Ženske so jedle.' Mosty se třásly. 'Mostovi so se tresli.' Muži a ženy šli do práce. 'Moški in ženske so šli v službo.' Kočky a koťata mňoukaly. 'Mačke in mladiči so mijavkali.' Muži by chtěli jet na hory. 'Moški bi hoteli iti v hribe.' Ženy by musely vydělávat peníze. 'Ženske bi morale služiti denar.' Izjemoma se osebek pojavlja v drugem sklonu in takrat je glagol v 3. osebi ednine sre- dnjega spola. V češčini je zelo zastarel zanikani rodilnik ( genitiv záporový), ki se ohranja samo v ustaljenih reklih ali v zelo visokem zbornem slogu, če je glagol v neosebni obliki: Nebylo po něm ani vidu ani slechu. 'O njem ni bilo ne duha ne sluha.' Nebylo tam jediného místa. 'Tam ni bilo niti enega mesta.' Delni rodilnik pa je v češčini tudi le redkost: V řece přibylo vody. 'Voda v reki je na-rasla.' 5.1.3 Predmet ( předmět/objekt) Predmet je stavčni člen večinoma v valenčni poziciji, ki razvija glagol ali pridevnik. Predmet zapolnjuje valenčno (desnovalenčno) pozicijo glagola oziroma pridevnika, zato je tudi slovnična oblika (sklon), ki jo mora imeti, vnaprej določena z vezljivostjo. Podatki o vezljivosti posameznih čeških glagolov in pridevnikov so večinoma navedeni v slovarjih. Predmet je vedno v odvisnem sklonu s predlogom ali brez njega in označuje stvar, osebo ali dejanje, ki ga prizadeva dejanje, izraženo z glagolom ali pridevnikom. 218 Skladnja (skladba/syntax) Valenčno pozicijo predmeta ohranjajo prav vse glagolske oblike, tudi neosebne (v nasprotju z osebkovo valenčno pozicijo, ki obstaja samo pri osebnih glagolskih oblikah – ker so samo osebne glagolske oblike lahko v poziciji povedka, ki se ujema z osebkom): Viděl jsem ho trhat sousedovy třešně. 'Videl sem ga nabirati sosedove češnje.' Samostalnik třešně je predmet glagola trhat, čeprav je ta v nedoločniku. 5.1.3.1 Predmet v tožilniku ( předmět v akuzativu) Osnovna in najpogostejša oblika predmeta je tožilnik. Glagole, ki lahko nase vežejo predmet v tožilniku, označujemo kot prehodne ( přechodné/tranzitivní – glejte tudi 5.1.1.1). V sodobni češčini je opazna težnja k nadomeščanju drugih sklonov predmeta prav s tožilnikom. Pomensko predmet v tožilniku izraža prizadetega ( patiens) od glagolskega dejanja, torej predmet ali osebo, ki ga/jo prizadeva dejanje glagola. Predmeti, ki so v češčini v tožilniku, so ponavadi v tem sklonu tudi v slovenščini: a) stvar, ki nastaja z dejanjem glagola in je lahko njegov rezultat (t. i. notranji predmet): postavit dům 'zgraditi hišo', (vy)kopat jámu '(iz)kopati jamo', (na)psat knihu '(na)pisati knjigo', (z)bourat věž '(z)rušiti stolp', zavařit ovoce 'vložiti sadje', zpívat píseň 'peti pesem' ipd.; b) predmet, ki ga dejanje prizadeva: přemístit nábytek 'prestaviti pohištvo', utěšovat dívku 'tolažiti dekle', (po)chválit dítě '(po)hvaliti otroka', bavit lidi 'zabavati ljudi', vrátit nůžky 'vrniti škarje', (po)hladit psa '(po)božati psa', nenávidět bratra 'sovražiti brata' ipd.; c) predmet, ki je cilj dejanja: sledovat televizi 'gledati televizijo', hledat řešení 'iskati rešitev', přát si svobodu 'želeti si svobodo', pozorovat kachny 'opazovati račke' itn.; d) predmet, ki izraža informacijo ali navodilo, večinoma se uporablja ob nedoločniku: Doporučil nám odjet na dovolenou. 'Priporočil nam je iti na počitnice.' Dovolili nám natočit film. 'Dovolili so nam posneti film.' Přáli si nás navštívit. 'Želeli so nas obiskati.'. Pri določenih okoliščinah je lahko predmet namesto v tožilniku v rodilniku: - zanikani rodilnik v sodobni češčini, v nasprotju s slovenščino, v skoraj vseh primerih nadomeščajo tožilniške oblike: Nemám čas. 'Nimam časa.' Nechci sledovat televizi. 'Nočem gledati televizije.' Nemám rád brambory. 'Ne maram krompirja.' Nečtu noviny. 'Ne berem časopisov.'. Zanikani rodilnik se v češčini uporablja kot zborno ali ekspresivno izrazno sredstvo, večinoma v ustaljenih besednih zvezah: Nemám námitek. 'Nimam pripomb.' Nemám slov. 'Sem brez besed.' Celou noc jsem oka nezamhouřil. 'Celo noč nisem zatisnil očesa.'; - rodilnik za količinskimi izrazi se pojavlja za prislovi ali samostalniki, ki označujejo količino, kot je mnoho 'mnogo', hodně 'veliko', málo 'malo', trochu 'nekaj' itn. Če pa se 219 Češka slovnica za bohemiste količinski izraz izpusti, se samostalnik v rodilniku znajde na poziciji predmeta s pomenom majhne ali velike količine: Nalij mi vína. 'Nalij mi (malo) vina.' Přidej tam cukru. 'Dodaj malo sladkorja.' Tam jsme našli hub. 'Tam smo našli veliko gob.' Če pa iste predmete v istih stavkih prevedemo v tožilnik, ne izražajo več količine: Nalij mi víno. 'Nalij mi vino.' Přidej tam cukr. 'Dodaj sladkor.'. 5.1.3.2 Predmet v rodilniku ( předmět v genitivu) V sodobni češčini je razmeroma malo glagolov, ki so ohranili vezljivost s predmetom v rodilniku. Večinoma so povratni (refleksivni). Po pomenu jih lahko razdelimo v tri skupine: a) predmet je v rodilniku cilja/dotika ( genitiv cílový/dotykový) pri glagolih, ki pomenijo dotikanje ali poskus doseganja nečesa: dotknout se hlavy 'dotakniti se glave' (tudi v prenesenem pomenu: dotknout se sousedky 'prizadeti sosedo'), chytit se plotu 'prijeti se za ograjo', držet se pravidel 'držati se pravil' (pri glagolih chytit se in držet se gre v navedenih primerih za uporabo glagolov v pomenu rešiti se, sicer pa, če gre za rahel dotik, imata glagola chytit se in držet se predmet v predložnem sklonu: chytit se/držet se za hlavu 'prijeti se/držati se za glavo'), chopit se vlády 'začeti vladati (lotiti se vladanja)', užívat si klidu 'uživati v miru', požívat úcty 'biti spoštovan', dožadovat se odměny 'zahtevati nagrado', domáhat se pozornosti 'zahtevati/izsiljevati pozornost', dosáhnout vrcholu 'doseči vrhunec' (samo če je predmet abstrakten, sicer je predmet v predložnem sklonu: dosáhnout na kliku 'doseči kljuko'), dovolat se pomoci 'priklicati pomoč' (z dajalnikom dovolat se něko-mu ima glagol pomen 'dobiti/priklicati koga po telefonu'), zmocnit se pokladu 'polastiti se zaklada', zeptat se prodavačky 'vprašati prodajalko'; b) predmet je v rodilniku oddaljevanja/ločevanja ( genitiv odluky) pri glagolih s pomenom oddaljevanja: vzdát se vlády 'odreči se vladanju' (če ima glagol predmet v dajalniku vzdát se nepříteli, pomeni 'predati se sovražniku'), pustit se větve 'spustiti vejo (če smo na njej viseli)', zříct se výhod 'odreči se ugodnostim', zbavit se tuku 'znebiti se maščobe', ( za) nechat práce 'pustiti delo' (če pa je isti glagol rabljen v pomenu 'pustiti nekaj, da ostane', je predmet v tožilniku: zanechat peníze na nákup 'pustiti denar za nakup'); c) predmet (večinoma abstraktnega pomena) je v rodilniku vzroka ( genitiv podnětový/ příčiny) pri glagolih, ki označujejo psihosomatske reakcije: bát se tmy 'bati se teme', obávat se zkoušky 'bati se izpita', leknout se krokodýla 'ustrašiti se krokodila', štítit se práce 'čutiti gnus do dela', litovat času 'biti škoda časa/obžalovati (izgubljeni) čas' (če predmet ni abstraktnega pomena, je v tožilniku: lituji překladatelku 'žal mi je prevajal-ke'). 220 Skladnja (skladba/syntax) 5.1.3.3 Predmet v dajalniku ( předmět v dativu) Dajalnik je sklon predmeta, ki je pomensko tesno povezan z glagolom, večinoma ima od dejanja korist ali se mu z dejanjem nekaj odvzema. Zato predmeti v dajalniku večinoma označujejo bitja: a) nekdo, ki ima korist/nima koristi od dejanja (tudi če se mu odvzema): darovali babičce knihu 'babici so podarili knjigo', (po)děkovali řediteli 'zahvalili so se direktorju', řekl ku- chaři, že... 'rekel je kuharju, da …', předcházíme onemocněním 'preventivno ukrepamo, da bi se izognili bolezni', vynadal jsem mu 'okregal sem ga', odporovali novému zákonu 'nasprotovali so novemu zakonu', pomohl dětem s úkolem 'pomagal je otrokom pri nalogi', Tomášovi chybí/schází kniha 'Tomažu manjka knjiga', tleskali tanečnici 'ploskali so plesalki', lichotil ženám 'laskal je ženskam'; b) ostali glagoli, pogosto povratni: smát se vtipu 'smejati se vicu', divit se lidem 'čuditi se ljudem', vyhýbat se kontaktu 'izogibati se kontaktu', Pavel se věnoval atletice 'Pavel se je posvečal atletiki'; c) povezano s presojo ali oceno: svetr Monice sluší 'Moniki pulover pristaja', polévka všem chutnala 'juha je vsem teknila', dcera se podobá matce 'hči je podobna materi', výsledek odpovídal schopnostem 'rezultat je ustrezal sposobnostim', vadí nám hluk 'moti nas hrup'. V nekaterih primerih predmet v dajalniku ni določen z vezljivostjo glagola, zato ni nuj- no, da je izražen. Ločimo nekaj vrst takšnih dajalnikov, njihova raba v češčini pa je večinoma enaka kot v slovenščini, npr.: - Dajalnik koristi ( dativ prospěchový): četl dítěti pohádku 'bral je otroku pravljico', sehnal jí práci 'priskrbel ji je službo', namaloval otci obraz 'očetu je naslikal sliko', vyrobili psovi novou boudu 'psu so naredili novo pasjo hišico'. Takšne dajalniške oblike je v obeh jezikih večinoma mogoče nadomestiti s predložno zvezo pro 'za' + tožilnik ( namaloval obraz pro otce 'naslikal je sliko za očeta' , sehnal pro ní práci 'priskrbel je delo zanjo'). - Svojilni dajalnik ( dativ přivlastňovací): odvedli mi psa 'odpeljali so mi psa', uklidila Ji- římu stůl 'pospravila je Juretu mizo', otevřeli nám skříň 'odprli so nam omaro', šlápl mi na nohu 'stopil mi je na nogo'. Svojilni dajalnik je mogoče nadomestiti s svojilnimi oblikami zaimkov ali pridevnikov ( odvedli mého psa 'odpeljali so mojega psa' , uklidila Jiřího stůl 'pospravila je Juretovo mizo' , otevřeli naši skříň 'odprli so našo omaro'). - Dajalnik nosilca stanja ali poteka ( dativ agentní/nositelský) oziroma dajalnik logičnega osebka. Logični osebek je v dajalniku, tako da je formalno skladenjsko v poziciji predmeta in ga tudi opredeljujemo kot predmet, čeprav logično označuje osebo ali predmet, ki se aktivno udeležuje glagolskega dejanja. V češčini se pojavlja v kombinaciji z neosebno 221 Češka slovnica za bohemiste glagolsko obliko: Otci se špatně chodí. 'Oče težko hodi.' Tady se nám špatně spalo. 'Tukaj smo slabo spali.' Udělalo se mi špatně. 'Postalo mi je slabo.' Takšen dajalnik je večinoma mogoče nadomestiti z imenovalnikom: Otec špatně chodí. Tady jsme špatně spali. !Pozor: Dajalnik logičnega osebka je v slovenščini tudi v stavkih tipa: Iti mi je domov. Udeležiti se nam je. Te konstrukcije se v češčini ne uporablja več. Namesto tega sodobna češčina uporablja naklonske izraze: Musím jít domů. Musíme se zúčastnit... - Dajalnik, ki izraža čustveno zaznamovanost ( dativ emocionální), se večinoma uporablja v manj formalnih govorjenih besedilih in ima funkcijo vzpostavitve kontakta: Ty jsi se nám hezky vybarvil! 'Ti pa si se nam pokazal v pravi luči!' Tam vám lidi šíleli! 'Tam so vam ljudje noreli!' S pomočjo dajalnika lahko tudi pritegnemo poslušalčevo pozornost: Tak nám přicházejí první návštěvníci! 'In tako nam prihajajo prvi obiskovalci!' 5.1.3.4 Predmet v orodniku ( předmět v instrumentálu) Orodnik sicer ni zelo pogost predmetni sklon, je pa v češčini, v nasprotju s slovenščino, kjer je obvezno predložen, ta sklon večinoma brez predloga. Predmet v orodniku se pojavlja pri naslednjih glagolih: a) Premikati nekaj, gibati z nečim: házet koulí 'metati kroglo', házet oštěpem 'metati kopje'. Če pa se opredeli cilj premikanja predmeta, je predmet lahko tudi v tožilniku: hodit kouli dolů 'vreči kroglo dol'. Z orodnikom se izraža tudi premikanje delov telesa: mávat ruka- ma 'mahati z rokami', koulet očima 'zavijati z očmi', hýbat nohama 'premikati noge', po-třást hlavou 'stresti z glavo', tleskat rukama 'ploskati z rokami', kroutit hlavou 'zmajevati z glavo', kývnout hlavou 'pokimati z glavo'. b) Glagoli, ki označujejo dejanja, razpoznavna s čutili: sál zněl zpěvem 'dvorana je odme-vala od petja', šaty byly cítit kouřem 'obleka je dišala po dimu', byt voněl konvalinkami 'stanovanje je dišalo po šmarnicah', oheň hořel/plál silným plamenem 'ogenj je gorel z močnim plamenom', pokoj svítil/zářil čistotou 'soba se je bleščala od čistoče', obchod smrděl/páchl rybami 'trgovina je smrdela po ribah', člověk dýchá plícemi 'človek diha s pljuči'. c) Nekaj je napolnjeno ali opremljeno z nečim: naplnil nádobu vodou 'posodo je napolnil z vodo', nasytit se rýží 'nasititi se z rižem', nalít se vínem 'naliti se z vinom', oplývat krásou 'biti obdarjen z lepoto', posypala špagety sýrem 'špagete je posula s sirom', přik-ryla dítě peřinou 'otroka je pokrila z odejo'. d) Ukvarjati se z nečim, doseči spremembe z nečim: lidé se zabývali zemědělstvím 'ljudje so se ukvarjali s kmetijstvom', vezně zaměstnali úklidem 'zapornike so zaposlili s čiščenjem', uklidnila se čtením 'pomirila se je z branjem', unavili se šplháním 'utrudili so se s 222 Skladnja (skladba/syntax) plezanjem', chlubil se svými úspěchy 'hvalil se je s svojimi dosežki', pyšnil se svým novým autem 'ponosen je bil na svoj nov avtomobil', plýtvat benzínem 'zapravljati bencin', šetřit penězi 'varčevati z denarjem'. e) Glagoli, ki označujejo zvoke: bouchat dveřmi 'loputati z vrati', klapat podpatky 'udarjati s petami', cinkat penězi 'cingljati z denarjem'. 5.1.3.5 Predmet v predložnem sklonu ( předmět v předložkovém pádě) V predložnih sklonih so ponavadi prislovna določila, vendar se vse več predložnih sklonov pojavlja tudi na mestu predmeta. Kot predmet se pojavljajo le skloni s pravimi predlogi (glejte 4.8.2), pri čemer je pomen predloga ponavadi oslabljen. V predmetni poziciji so lahko vsi predložni skloni (torej vsi razen imenovalnika in zvalnika): a) Rodilnik se povezuje s predlogi do, od in z: nabourat do stromu 'zaleteti se v drevo', vrazit do kamarádky 'zaleteti se v prijateljico', zamilovat se do spolužačky 'zaljubiti se v sošolko', zakoukat se do dívky 'zagledati se v dekle', odloučit se od přítele 'ločiti se od prijatelja', zotavit se z nemoci 'okrevati po bolezni', vzpamatovat se z úleku 'opomoči si od strahu', probrat se z narkózy 'prebuditi se iz narkoze', radovat se/mít radost/ z prvního místa 'veseliti se prvega mesta' (zastarelo: těšit se z prvního místa 'veseliti se prvega mesta'). b) Dajalnik se povezuje s predlogoma proti in k: hájit se proti všem 'braniti se pred vsemi', ohradit se proti rozhodnutí 'ograditi se proti odločitvi', protestovat proti vládě 'protesti-rati proti vladi', vzbouřit se proti králi 'vstati proti kralju', štvát proti politikům 'hujskati proti politikom', bojovat proti nepříteli 'boriti se proti sovražniku', přiznat se ke krádeži 'priznati krajo', být náchylný ke kašli 'biti nagnjen h kašlju', tíhnout k hudbě 'biti naklo-njen glasbi', přidat se/připojit se/ k ostatním 'priključiti/pridružiti se ostalim'. c) Tožilnik se povezuje s predlogi na, o, pro, v, za: - s predlogom na se povezuje predmet pri glagolih: dívat se/koukat na televizi 'gledati televizijo', ptal se na cestu 'spraševal je za pot', mávat na taxík 'mahati taksiju', houkat/ troubit na chodce 'trobiti pešcem', volat na známého 'klicati za znancem', mířit na cíl 'meriti v tarčo', čekat na vlak 'čakati na vlak', pamatuji na všechno 'mislim na vse', myslím na tebe 'mislim nate', dohlížím/dávám pozor na dělníky 'nadzorujem delavce', těším se na prázdniny 'veselim se počitnic', stěžoval si na zimu 'pritoževal se je nad mrazom', nadával na počasí 'preklinjal je vreme', rezignoval na funkci 'odstopil je s položaja'; - s predlogom o se veže predmet pri 1) glagolih s pomenom 'nezgode': zakopnout/pesn. klopýtnout o práh 'spotakniti se ob prag', zavadit o skříň 'zadeti se v omaro', otřít se o tabuli 223 Češka slovnica za bohemiste 'oplaziti tablo', opřít se o strom 'opreti se na drevo', udeřit se/uhodit se o trám 'udariti se v tram', odřít se o beton 'odrgniti se ob beton', pořezat se o sklo 'porezati se s steklom'; 2) glagolih s pomenom strahu: bát se/strachovat se o kariéru 'bati se za kariero', třást se o peníze 'bati se za denar', mít strach o auto 'bati se za avto'; 3) glagolih s pomenom 'truditi se doseči cilj': usilovat o mír 'truditi se doseči mir', stál o uznání 'prizadeval si je za pri-znanje', pokoušel se o rekord 'poskušal je postaviti rekord', zasadil se o ochranu životního prostředí 'zavzel se je za zaščito okolja', snažil se o zlepšení podmínek 'trudil se je za izbolj- šanje pogojev', (po)staral se o výhru '(po)skrbel je za zmago', bojovali o medaile 'borili so se za medalje', starala se o mládež 'skrbela je za mladino', zápasili o moc 'borili so se za moč', zajímal se o literaturu 'zanimal se je za literaturo'; - s predlogom pro: nadchnout se pro hru 'navdušiti se za igro', pracovat pro firmu 'delati za podjetje'; - s predlogom za: odpovídat za ztráty 'odgovarjati za izgube', chytila/držela ho za ruku 'prijela/držala ga je za roko', považoval ji za krasavici 'imel jo je za lepotico', zaplatil za parkování 'plačal je za parkiranje'; - s predlogom v: věřit ve vítězství 'verjeti v zmago'. d) Mestnik se v predmetu pojavlja po predlogih po in o: - s predlogom po se povezujejo glagoli hrepeneti po nečem oziroma poskušati doseči/dobiti kaj, toužil/dychtil po zlatě 'hrepenel je po zlatu'; tu najdemo nekaj glagolov, ki imajo sicer predmet s predlogom na: koukat po děvčatech 'gledati za dekleti', dívat se/ohlížet se po novém bytě 'ogledovati se za novo stanovanje', sáhnout po půjčce 'poseči po posojilu', ptal se po Petrovi 'spraševal je po Petru'; - s predlogom o se povezujejo glagoli, ki imajo pomen pridobivanja podatkov: přesvědčit se o pravdě 'prepričati se o resnici', učit se o Kubě 'učiti se o Kubi', dovědět se o zkoušce 'izvedeti za izpit', slyšet o novém objevu 'slišati za novo odkritje', číst o delfínech 'brati o delfinih', získat informaci o studiu 'pridobiti informacijo o študiju' . Sem sodijo tudi glagoli, ki izražajo negotovost, ali se bo dejanje uresničilo, večinoma gre za nedovršne glagole: uvažovat o sňatku 'razmišljati o poroki', přemýšlet o problému 'razmišljati o problemu', pochybovat o upřímnosti 'dvomiti o iskrenosti', rozhodovalo se o nich 'odločalo se je o njih', diskutovat o ekonomice 'razpravljati o ekonomiji'. e) Orodnik se pojavlja v predložni zvezi s predlogom s, vendar samo pri redkih glagolih: trápit se s úkolem 'mučiti se z nalogo', namáhat se/mořit se s pečením 'truditi se s peko', sousedit/hraničit s Rakouskem 'mejiti na Avstrijo', porucha souvisí s počasím 'motnja je povezana z vremenom', dům splývá s krajinou 'hiša se zliva s pokrajino', moře splývá s nebem 'morje se zliva z nebom'. 224 Skladnja (skladba/syntax) 5.1.4 Prislovno določilo ( příslovečné určení/adverbiále) Prislovno določilo je stavčni člen, ki dopolnjuje glagol, pridevnik ali prislov, izraža okoli- ščino in katerega oblika ni posebej določena z vezljivostjo. Okoliščine, izražene s prislovnim določilom, so lahko različnih vrst: kraja ( místa), časa ( času), načina ( způsobu), mere ( míry), vzroka ( příčiny), pogoja ( podmínky). Prislovno določilo je izraženo s prislovi ali predložnimi zvezami, ki imajo pomen prislova – okoliščine. Le izjemoma je prislovno določilo na valenčni poziciji po glagolih premikanja ( příjít domů 'priti domov', přijet dolů 'priti dol', vrátit se z výletu/domů 'vrniti se z iz-leta/domov', ocitl se na dvoře 'znašel se je na dvorišču', vsunout/strčit/vložit papír do obálky 'vložiti/dati papir v ovojnico') in po glagolih stanja ( vypadal výborně 'izgledal je odlično'). Večinoma pa prislovno določilo ni na valenčni poziciji, torej predstavlja neobvezno dopolnitev informacije, podane v stavku. Prislovno določilo je lahko izraženo s prislovom ( příslovce), kar je tudi najpogostejša skladenjska funkcija teh besed, ali s samostalnikom ( podstatné jméno) v predložnem ali nepredložnem sklonu, ki označuje okoliščino. 5.1.4.1 Prislovno določilo kraja ( příslovečné určení místa) Prislovna določila kraja lahko po pomenu razdelimo na statična, po katerih vprašamo z vpra- šalnico kde? 'kje?', in dinamična, po katerih vprašamo z vprašalnicami smeri kam? 'kam?' ali odkud? 'odkod?'. Podrobneje lahko po smeri, mestu premeščanja vprašamo z vprašalnico kudy? 'kod?'. Statično prislovno določilo kraja Prislovno določilo kraja, ki ne nakazuje smeri in odgovarja na vprašalnico kde? , se lahko izrazi s pomočjo prislovov, označujočih kraj: doma 'doma', nahoře 'zgoraj', dole 'spodaj', uvnitř 'notri', venku 'zunaj', nalevo 'levo', napravo 'desno', uprostřed 'v sredini', tady/tu/zde 'tu, tukaj', tam 'tam', někde 'nekje', všude 'povsod'. V ostalih primerih je večinoma izraženo s predložno zvezo, ki lahko označuje: a) tesno povezanost s krajem (znotraj): - mestnik s predlogoma na 'na' ali v/ve 'v', ki izraža namestitev znotraj, distribucija je večinoma enaka kot v slovenščini, npr. na fakultě 'na fakulteti', na obědě 'na kosilu', v divadle 'v gledališču', v kabátě 'v plašču' itn.; vendar pa se v nekaj redkih primerih predloga v če- ščini in slovenščini razlikujeta, npr. v autobuse/ve vlaku/v letadle 'na avtobusu/na vlaku/na 225 Češka slovnica za bohemiste letalu', v Čechách 'na Češkem', na horách 'v gorah', na chalupě/chatě 'v koči', v bance 'na banki/v banki'; - mestnik s predlogom na lahko označuje, enako kot v slovenščini, mesto na površini: na stole 'na mizi', na budově 'na stavbi', na střeše 'na strehi'; - mestnik s predlogom po 'po' lahko označuje distributivnost – dejanje se je torej dogajalo na več podobnih mestih: toulal se po městech a vesnicích 'potepal se je po mestih in vaseh', chodila jen po obchodeh 'hodila je samo po trgovinah'; b) namestitev v bližini oziroma okolici mesta: - orodnik s predlogi nad 'nad', pod 'pod', před 'pred', za 'za', mezi 'med' se v češčini uporablja enako kot v slovenščini: nad hlavou 'nad glavo', pod chodníkem 'pod pločnikom', před domem 'pred hišo', za kostelem 'za cerkvijo', mezi stromy 'med drevesi'; - rodilnik s predlogi u 'pri', vedle 'zraven', podél 'vzdolž', vně 'zunaj', okolo 'okrog' se v obeh jezikih večinoma (razen predloga 'pri', ki ima v slovenščini vezavo z mestnikom) uporablja enako: u lékaře 'pri zdravniku', vedle křesla 'zraven naslanjača', podél silnice 'vzdolž ceste', vně rodiny 'zunaj družine', okolo rybníka 'okrog ribnika'; vendar moramo paziti na nekatere razlike pri označevanju mesta, npr. u moře 'na morju'; - dajalnik s predlogoma naproti/proti 'nasproti' se uporablja podobno kot v slovenščini predlog nasproti, s to razliko, da se ta predlog v krajevnem pomenu v slovenščini povezuje z rodilnikom: naproti/proti Národnímu divadlu 'nasproti Narodnega gledališča', naproti/ proti základní škole 'nasproti osnovne šole'. Dinamično prislovno določilo kraja – smer oziroma mesto, skozi katero poteka premi- kanje Prislovna določila, ki izražajo smer premikanja, so večinoma vezana na povedek, včasih tvorijo celo valenčno pozicijo pri glagolih premikanja: jít domů 'iti domov', prolétl komínem 'zletel je skozi dimnik' itn. Smer do cilja se lahko izraža z odgovorom na vprašalnico kam? , smer iz/od mesta pa z odgovorom na vprašalnico odkud? . V obeh primerih lahko izrazimo prislovno določilo s prislovom: - na vprašalnico kam? : domů 'domov', nahoru 'gor', dolů 'dol', dovnitř 'noter', ven 'ven', doleva 'v levo', doprava 'v desno', doprostřed 'v/na sredino', sem 'sem', tam 'tja', někam 'nekam', všude 'povsod'; - na vprašalnico odkud? : zdomu 'od doma', shora 'od zgoraj', zdola 'od spodaj', zevnitř 'od znotraj', zvenku 'od zunaj', zleva 'z leve', zprava 'z desne', zprostřed(ka) 'iz/s sredine', odsud 'odtod', odtud 'odtod', odněkud 'od nekod', odevšad 'od povsod', zdaleka 'od da-leč'. 226 Skladnja (skladba/syntax) Prislovno določilo lahko tudi v tem primeru izrazimo s samostalnikom v predložnem sklonu: a) na vprašalnico kam? : - tožilnik s predlogi na 'na', pod(e) 'pod', za 'za', před(e) 'pred', mezi 'med' se v obeh jezikih uporablja enako: na ulici 'na ulico', pod svetr 'pod pulover', za křeslo 'za naslanjač', před zahradu 'pred vrt', mezi kolena 'med kolena'; - rodilnik s predlogoma do 'v' in vedle 'zraven': do muzea 'v muzej', do moře 'v morje', vedle nádraží 'zraven železniške postaje'; - dajalnik s predlogom k 'proti/k' izraža smer v bližino predmeta: jedeme k Praze 'gremo/ peljemo se proti Pragi', jdu ke kamarádovi 'grem k prijatelju', musím jít k řediteli 'moram iti k direktorju'. Paziti je treba na razliko v rabi predloga do z rodilnikom, ki ima v češčini en sam natančno določen pomen smeri noter, torej 'v' (npr. slezu do jeskyně 'spustil se bom v jamo'), in se ne more uporabljati v vlogi izražanja smeri k živemu bitju kot v slovenščini (npr. stavek 'grem do učitelja' ne moremo v češčino prevesti: jdu do učitele, ampak: jdu k učiteli). b) na vprašalnico odkud? : - rodilnik s predlogom z 'iz/s': z Prahy 'iz Prage', ze školy 'iz šole', z vězení 'iz zapora', ze skály 's skale'; Bolj kot smer dejanja označuje mesto, skozi katero nekaj poteka, prislovno določilo, ki odgovarja na vprašalnico kudy? . Ta prislovna določila so večinoma izražena s samostalniki v naslednjih oblikah: - mestnik s predlogom po 'po': Procházel se po náměstí. 'Sprehajal se je po trgu.'; - tožilnik s predlogom přes 'preko/čez/skozi': Přišel sem přes les. 'Prišel je sem skozi gozd.' Půjdu přes most. 'Šel bom čez most.'; - orodnik (brezpredložni): Sálem se šířila hudba. 'Po dvorani se je širila glasba.' Vešel průjezdem. 'Prišel je skozi pasažo.'. Nekaj oblik v orodniku je postalo nepregibnih in jih danes uvrščamo med prislove, s katerimi lahko odgovarjamo na to vprašalnico: horem, dolem, spodem. Primarni prislov je tudy 'tod'. Za lažjo orientacijo med prislovnimi določili kraja in načini njihovega izražanja jih bomo razporedili v preprosto tabelo, iz katere je razvidno, kako se spreminjajo izrazna sredstva odvisno od tega, na katero vprašalnico odgovarjamo: 227 Češka slovnica za bohemiste Kde? Kam? Odkud? + L + A + G na fakultě na fakultu z fakulty v divadle do divadla z divadla + I + A + G pod stolem pod stůl zpod stolu nad střechou nad střechu – za stolem za stůl zpoza stolu + G + D + G u stolu/lesa ke stolu/lesu od stolu/lesa + G + G + G vedle stolu vedle stolu – (od stolu) + D + D naproti stolu naproti stolu – doma, nahoře, venku, tady, domů, nahoru, ven, sem, (z domu), sezhora, zvenku, tam, uvnitř, dole, napravo, tam, dovnitř, dolů, vpravo/ odsud/odtud, odtamtud, nalevo, někde, jinde napravo, vlevo/nalevo, zevnitř, zezdola, zprava, někam, jinam zleva, odněkud, odjinud 5.1.4.2 Prislovno določilo časa ( příslovečné určení času) Prislovno določilo časa označuje časovno opredelitev obdobja ali trenutka. Vprašalnice so kdy? 'kdaj? ' odkdy? 'od kdaj?' dokdy? 'do kdaj?' jak dlouho? 'kako dolgo/koliko časa?'. Prislovno določilo časa se tako kot v slovenščini pogosto izraža s prislovi, npr. teď 'zdaj', nyní 'sedaj', zítra 'jutri', ráno 'zjutraj', večer 'zvečer', včera 'včeraj', často 'pogosto', denně 'vsak dan/vsakodnevno' ( denně chodí do školy 'v šolo gre vsak dan'), občas 'občasno', někdy 'včasih', dlouho 'dolgo', donedávna 'do nedavnega', dodnes 'do danes', dosud 'do zdaj' itd. Pogosto pa se izraža tudi s samostalniki v različnih predložnih ali brezpredložnih sklonih. a) V določenem časovnem odseku ali trenutku: - Tožilnik, ki izraža časovno obdobje, je lahko brezpredložen ( Stalo se to minulý týden. 'To se je zgodilo prejšnji teden.' Přijede domů příští sobotu. 'Domov bo prišel naslednjo soboto.') ali s predlogom na 'na': Byl odsouzen na deset let vězení. 'Obsojen je bil na deset let zapora.' Kolo si můžete půjčit na celý den. 'Kolo si lahko izposodite za cel dan.'. 228 Skladnja (skladba/syntax) Tožilnik s predlogom za izraža tudi obdobje, v katerem bo dejanje dokončano: Seminární práci napsal za týden. 'Seminarsko delo je napisal v enem tednu.' Noviny přečetl za půl hodiny. 'Časopis je prebral v pol ure.'. !Pozor: Tožilnik s predlogom v se uporablja za izražanje časovnih podatkov, navedenih v urah, ki se v slovenščini izražajo z mestnikom in predlogom ob: V pět hodin přišli. 'Prišli so ob petih.' Představení začalo v půl sedmé. 'Predstava se je začela ob pol sedmih.' Sejdeme se ve tři čtvrtě na deset. 'Srečali se bomo ob tri četrt na deset.' itd. Ista oblika se uporablja tudi za označevanje dni: v pondělí 'v ponedeljek', v úterý 'v torek', ve středu 'v sredo', ve čtvrtek 'v četrtek', v pátek 'v petek', v sobotu 'v soboto', v neděli 'v nedeljo' in tudi v poledne 'opoldne' (sicer pa je brezpredložno: dopoledne 'dopoldne' in odpoledne 'popoldne'). - Rodilnik pri navajanju datumov: Narodil se prvního června. 'Rodil se je prvega junija.' Rodilnik s predlogoma okolo/kolem 'okrog': Sejdeme se kolem šesté hodiny. 'Zbrali se bomo okrog šeste ure.'. - Mestnik s predlogom o 'ob', ki izraža določeni isti čas ponavljajočega se dejanja: o sobotách 'ob sobotah', o svátcích 'za praznike/med prazniki'. Mestnik s predlogom v 'v' se pojavlja pri navajanju mesecev ( v lednu 'januarja', v úno-ru 'februarja', v březnu 'marca', v dubnu 'aprila', v květnu 'maja', v červnu 'junija', v červenci 'julija', v srpnu 'avgusta', v září 'septembra', v říjnu 'oktobra', v listopadu 'novembra', v pro-sinci 'decembra') in letnih časov oziroma delov dneva: v zimě 'pozimi', v létě 'poleti', ve dne 'podnevi', v noci 'ponoči'. !Pozor: Pri izražanju preostalih dveh letnih časov se uporablja tožilnik s predlogom na: na jaře 'spomladi' in na podzim 'jeseni'; podobno je tudi pri večdnevnih praznikih: na Vánoce (poleg: o Vánocích) 'za božič', na Velikonoce (poleg: o Velikonocích) 'za veliko noč'. - Orodnik izraža časovni odsek, vendar je vezan samo na nekatere izraze, kot so každý okamžik 'vsak hip', ta doba 'ta čas' ipd.: Bude tu každým okamžikem. 'Vsak hip bo tu.' Tou dobou jsme byli v Římě. 'V tem času smo bili v Rimu.' Tou dobou už budeme doma. 'Takrat bomo že doma.' b) Opredelitev časa pred časovnim odsekom ali trenutkom oziroma po njem. Po časovnem odseku: - Mestnik s predlogom po 'po': Po přestávce odešel. 'Po premoru je odšel.' Po dovolené začal opět pracovat. 'Po dopustu je spet začel delati.' Po přednášce se pohádali. 'Po predavanju so se skregali.' Po dvou hodinách čekání odjel. 'Po dveh urah čakanja je odšel.'. - Tožilnik s predlogom za ustreza slovenskemu tožilniku s predlogom čez: Za týden přijede domů. 'Čez en teden pride domov.'. 229 Češka slovnica za bohemiste Pred časovnim odsekom: - Orodnik s predlogom před 'pred': Před začátkem školního roku nakoupil nové učebnice. 'Pred začetkom šolskega leta je kupil nove učbenike.' Před týdnem složil zkoušku z matematiky. 'Pred enim tednom je naredil izpit iz matematike.' Seznámili jsme se před rokem. 'Spoznali smo se pred enim letom.'. c) Opredelitev skrajne časovne meje: - Rodilnik s predlogom do 'do': do neděle to udělám 'do nedelje bom to naredil', do Vánoc budu doma 'do božiča bom doma', vrátím se do deseti hodin 'vrnil se bom do desete ure', do úterka se domluvíme 'do torka se bomo dogovorili'. - Orodnik s predlogom mezi 'med': domů jsem přišla mezi třetí a čtvrtou hodinou 'domov sem prišla med tretjo in četrto uro'. 5.1.4.3 Prislovno določilo načina ( příslovečné určení způsobu) Prislovno določilo načina označuje kakovost dejanja, stanja ali lastnosti. Vprašalnica je jak? 'kako?'. Izraža se večinoma s prislovi: rychle jet 'hitro peljati', číst nahlas 'brati na glas', náho- dně/náhodou potkat známého 'slučajno/naključno srečati znanca', světle zelený 'svetlo zelen', tmavě modrý 'temno moder', čerstvě upečený 'sveže pečen' itd. Zelo pogosto se v tej vlogi pojavlja tudi samostalnik v različnih sklonih: - Orodnik brez predloga ali s predlogom s (v slovenščini zveza 's/z … vred'). Orodnik s predlogom je redkejši in se uporablja samo, če je z orodnikom izražen določen dodatek: Snědl třešni i s peckou. 'Pojedel je češnjo s koščico vred.' Vytrhl stromek i s kořeny. 'Izpulil je drevesce s koreninami vred.' Lahko se uporablja brezpredložni orodnik, ki označuje sredstvo ( prostředek). Pri prevajanju v slovenščino moramo biti zelo pozorni, saj se v slovenščini tudi v teh primerih uporablja predložni orodnik: běžet klusem 'teči v diru', mluvit šeptem 'šepetaje govoriti', žít si svým životom 'živeti svoje življenje', volat silným hlasem 'klicati na ves glas', jet vysokou rychlostí 'voziti z veliko hitrostjo', jít svižným krokem 'hitro korakati', jet vlakem 'peljati se z vlakom', letět letadlem 'leteti z letalom'. - Mestnik s predlogoma na 'na' in v 'v' se pogosto uporablja za izražanje nekaterih prevoznih sredstev ali živali: jet na koni 'jahati konja', jet na motorce 'peljati se z motorjem', jet na kole 'peljati se s kolesom', létat na koštěti 'leteti na metli', jezdit na bruslích 'drsati', jezdit na lyžích 'smučati', jezdit na sáňkách 'sankati se'. Ta stavčni člen pa se lahko izraža tudi s primerjavo: jako 'kot' + samostalnik ali pridevnik s pomenom podobnosti ali enakosti: Chová se jako hlupák. 'Obnaša se kot bedak.' 230 Skladnja (skladba/syntax) Mluví jako moji rodiče. 'Govori kot moji starši.' Lidé jezdí jako šílení. 'Ljudje vozijo kot nori.' Tudi primerjava v obliki než 'od+rod./kot' + samostalnik, pridevnik, prislov sodi med prislovna določila načina: Je chytřejší než já. 'Je pametnejši od mene/kot jaz.' Petr je mladší než Pavel. 'Peter je mlajši od Pavla/kot Pavel.' 5.1.4.4 Prislovno določilo mere ( příslovečné určení míry) Prislovno določilo mere izraža stopnjo ali intenziteto dejanja ali lastnosti. Mera mora biti izražena le v nekaterih primerih za glagoli s pomenom merjenja: Anička váží 20 kilogramů. 'Anica tehta 20 kilogramov.' Chleba stojí 30 korun. 'Kruh stane 30 kron.' ipd. V ostalih primerih prislovno določilo mere v stavku ni obvezno. Vprašalnice so: kolik? 'koliko?', do jaké míry? 'do kakšne mere?', jak mnoho? 'kako veliko/koliko?'. Najpogosteje se izraža s prislovi mere, npr. málo 'malo', trochu 'malo, nekaj', mírně 'zmerno', velmi/ moc/arh. tuze 'zelo', značně 'precej', příliš 'preveč', skoro/bezmála 'skoraj', docela 'dokaj', úplně/zcela/zbrusu 'povsem/popolnoma', absolutně, totálně, dočista 'povsem', téměř/málem 'skoraj', jen taktak 'komaj', div že 'začuda': Rána ho ještě trochu bolela. 'Rana ga je še malo bolela.' Málem jsem zakopl. 'Skoraj sem se spotaknil.' Jen taktak chytil míč. 'Komaj je ujel žogo.' Prislovna določila mere lahko določajo mero drugih prislovov: Mluvil velmi pomalu. 'Govoril je zelo počasi.' Docela hezky maloval. 'Dokaj lepo/dobro je slikal.'. Paziti moramo pri rabi prislova moc, ki ima v povezavi s trdilnim glagolom pomen zelo, v povezavi z zanikano glagolsko obliko pa pomen 'ne preveč/ne prav': Moje sestra umí moc krásně zpívat. 'Moja sestra zna zelo lepo peti.' Můj bratr moc rád do školy nechodí. 'Moj brat ne mara preveč hoditi v šolo.' Neumím moc hezky kreslit. 'Ne znam prav lepo risati.' Prislovna določila mere se v slovenščini pogosto izražajo s prislovi s predpono pre- (glejte 3.4.6), kar je v češčini zelo redko sredstvo. Zato se v češčini te oblike izražajo s prislovom mere příliš 'preveč' in polnopomenskim prislovom: Většinou příliš mnoho přemýšlím. 'Večinoma preveč razmišljam.' Mluví příliš hlasitě. 'Govori preglasno.' Prislovno določilo mere se lahko izrazi tudi s samostalniškimi oblikami: - Rodilnik s predlogom (až) do '(vse) do': Vypil víno (až) do dna. 'Spil je vino (vse) do dna.' Posbíral peníze do poslední mince. 'Pobral je denar do zadnjega kovanca.' Bránil se do posledního dechu. 'Branil se je do zadnjega.'. - Tožilnik s predlogoma (až) na 'na, v, do' in o 'za': Srny stály na dostřel. 'Srne so stale v dometu puške.' Promrzl na kost. 'Bil je premražen do kosti.' Zhubla o deset kilo. 'Shujšala je (za) deset kilogramov.' Svůj rekord zlepšila o půl minuty. 'Svoj rekord je izboljšala za pol minute.'. 231 Češka slovnica za bohemiste Med prislovna določila mere sodijo tudi izrazi primerjave z veznikom jako 'kot': Křičel jako pominutý. 'Kričal je kot zmešan.' Křičel jako blázen. 'Kričal je kot norec.'. 5.1.4.5 Prislovno določilo vzroka ( příslovečné určení příčiny) Vzrok je dejanje ali stanje, ki je povzročilo neko drugo dejanje oziroma je vzrok določenega rezultata. Vprašalnice so: proč? 'zakaj?', z jaké příčiny? 'zaradi/iz kakšnega vzroka/razloga?', z jakého důvodu? 'zaradi/iz kakšnega vzroka/razloga?' se nekaj dogaja. Izraža se s samostalniki v predložnih sklonih: - Tožilnik s predlogoma pro 'zaradi' in na 'na', ki izraža vzrok: Pro bolest nemohl chodit. 'Zaradi bolečine ni mogel hoditi.' Pro samé starosti neměla čas na zábavu. 'Zaradi skrbi ni imela časa za zabavo.' Na jeho žádost s ním ukončili pracovní poměr. 'Na njegovo zahtevo so z njim prekinili delovno razmerje.' Zemřeli na otravu houbami. 'Umrli so zaradi zastru-pitve z gobami.'. - Orodnik (pri samostalnikih, ki označujejo naravne pojave, psihosomatska stanja, lastnosti): Rostliny byly zničeny krupobitím. 'Rastline so bile uničene zaradi toče./Toča je uničila rastline.' Oči se mu únavou zavíraly. 'Oči so se mu od utrujenosti zapirale.' Všechny děti skákaly radostí. 'Vsi otroci so skakali od veselja.' Přišel o peníze vlastní neopatrností. 'Bil je ob denar zaradi lastne neprevidnosti.' Zlostí celý zčervenal. 'Od jeze je bil ves pordel.'. - Sklonske oblike z drugimi predlogi – pravimi ( Přiznal vinu pod nátlakem. 'Pod prisilo je priznal krivdo.' Zaradoval se nad vyhranými penězi. 'Razveselil se je priigranega denarja.') ali nepravimi ( Díky tvé podpoře jsem vše vydržel. 'Zahvaljujoč tvoji podpori sem vse zdržal.' Mojí vinou jsme se nesetkali. 'Po moji krivdi se nisva srečala.' Kvůli nemoci jsem nemohl přijít na zápas. 'Zaradi bolezni nisem mogel priti na tekmo.' Vlivem oteplování dochází ke změnám podnebí. 'Pod vplivom segrevanja prihaja do podnebnih sprememb.'). 5.1.4.6 Prislovno določilo namena oziroma cilja ( příslovečné určení účelu/cíle) Cilj oziroma namen je nekaj, kar je treba z dejanjem doseči. Vprašalnici sta proč? 'zakaj?' in za jakým účelem? 's kakšnim namenom?' Izraža se s samostalniki v predložnih sklonih: - Tožilnik s predlogoma pro 'za, zaradi' in na 'na, v': Pro zdraví bychom měli udělat vše. 'Za zdravje bi morali narediti vse.' Pro klid v rodině raději nešel do hospody. 'Zaradi miru v družini raje ni šel v gostilno.' Připili jsme mu na zdraví. 'Nazdravili smo mu.' Na uvíta- nou mu zazpívali. 'V pozdrav so mu zapeli.' 232 Skladnja (skladba/syntax) - Dajalnik s predlogom k 'v': Velký dům nám nabízel ke koupi. 'Veliko hišo nam je ponujal v nakup.'. Če je cilj oziroma namen nezaželen, je prislovno določilo namena izraženo s samostal- niki v orodniku s predlogom před 'pred, od': Utekl před trestem do zahraničí. 'Pred kaznijo je zbežal v tujino.' Uniká před realitou. 'Beži od realnosti.'. 5.1.4.7 Prislovno določilo pogoja ( příslovečné určení podmínky) Prislovno določilo pogoja izraža okoliščino, od katere je odvisna uresničitev dejanja ali stanja. Vprašalnica je v tem primeru: za jaké podmínky? 'pod kakšnim pogojem?'. Po pomenu lahko delimo to vrsto prislovnega določila na uresničljiv/realen ( uskuteč- nitelná podmínka) in na neuresničljiv pogoj ( neuskutečnitelná podmínka). Pogoj je večinoma izražen s samostalnikom v predložnih sklonih: - Rodilnik s predlogoma za 'pri/v' in bez 'brez': Za takového počasí se mi nikam nechce. 'V takšnem vremenu se mi ne da iti nikamor.' Bez pohorek na túru nechoď. 'Brez pohodnih čevljev ne hodi na pohod.' - Mestnik s predlogom při 'ob': Při dobrém zdraví se dají překonat všechny problémy. 'Ob dobrem zdravju se lahko premagajo vse težave.' - Orodnik s predlogom s 's/z': S tvou pomocí to zvládneme. 'S tvojo pomočjo bomo zmo-gli.' Samo prislovno določilo ne more izraziti uresničljivosti ali neuresničljivosti pogoja – ta je izražena z glagolsko obliko povedka. Če je torej povedek v povedni obliki ali v sedanjem pogojniku, izraža uresničljiv pogoj: S jeho názory to nemůže vyřešit. 'S svojim načinom razmišljanja tega ne more rešiti.' Za takových podmínek bych tam určitě šel. 'Pod takšnimi pogoji bi gotovo šel tja.' Če je povedek v preteklem pogojniku, je pogoj neuresničljiv: Na jeho žádost bychom mu to zřejmě byli povolili. 'Na njegovo prošnjo bi mu to gotovo bili dovolili.' 5.1.4.8 Prislovno določilo dopuščanja ( příslovečné určení přípustky) Prislovno določilo dopuščanja izraža okoliščino, kljub kateri se dejanje ali stanje uresniči. Večinoma se izraža s samostalniki v predložnih sklonih, večinoma v kombinaciji s členkoma i 'tudi' ali ani 'niti': - Rodilnik s predlogom bez 'brez': I bez jeho rad si s tím poradím. 'Tudi brez njegovih na-svetov bom temu kos.' 233 Češka slovnica za bohemiste - Tožilnik s predlogom přes (i přes) 'kljub, navkljub': I přes veliké usilí se mu to nepodařilo. 'Kljub izrednemu trudu mu to ni uspelo.' Šel tam i přes zákaz rodičů. 'Šel je tja kljub/navkljub prepovedi staršev.'. - V povezavi z nepravimi predlogi: Navzdory skeptickým předpovědím zvítězil. 'Kljub skeptičnim napovedim je zmagal.'. 5.1.5 Prilastek ( přívlastek) Prilastek je stavčni člen, ki je odvisen od samostalnika, ne od glagola. V stavku večinoma stoji pred ( nové auto 'nov avto'), včasih pa tudi za ( zkouška ohněm 'preizkus z ognjem') samostalnikom, ki ga razvija. Glede na slovnično obliko v odnosu do samostalnika razlikujemo ujemalni ( shodný) in neujemalni ( neshodný) prilastek. 5.1.5.1 Ujemalni prilastek (přívlastek shodný) Ujemalni prilastek se s samostalnikom, ki ga razvija, ujema v sklonu, spolu in številu. Ponavadi se izraža s primarnimi pridevniki (npr.: krásné šaty 'lepa obleka') ali s pridevniki, izpeljanimi iz glagolskih deležnikov ( spěchající novinář 'hiteči novinar', tištěná kniha 'tiskana knjiga') ali deležja ( zmlknuvší svědek 'utihla priča'). V vlogi prilastka pa se lahko pojavi tudi zaimek ( takový člověk 'takšen človek', ten muž 'ta mož'), števnik ( jedna žena 'ena žena', troje nůžky 'troje škarje', tisící návštěvník 'tisoči obiskovalec' itn.) ali samostalnik, ki se ujema s samostalnikom, od katerega je odvisen v vseh slovničnih kategorijah. Prilastek, ki je izražen s samostalnikom, je le redko nevtralen (npr. v poimenovanjih: řeka Vltava 'reka Vltava' , hrad Křivoklát 'grad Křivoklát' , ředitel Pořízek 'direktor Pořízek' ipd.), pogosteje gre za ekspresivni izraz (npr.: zloděj prodavač 'tat prodajalec', chudák ženská 'revica ženska – uboga ženska' itn.). Ujemalni pridevniški prilastek je pogosto mogoče zamenjati s samostalnikom oziroma neujemalnim prilastkom v obliki, ki je odvisna od pomena pridevnika: a) pridevnik izraža svojilnost – neujemalni prilastek v rodilniku (slovensko /od+/rodilnik): školní budova 'šolska stavba' – budova školy, otcův dům 'očetova hiša' – dům otce, Helenina kniha 'Helenina knjiga' – kniha Heleny; b) pridevnik izraža izvor – neujemalni prilastek v predložnem rodilniku s predlogom z/ ze (slovensko iz+rodilnik): slepičí polévka 'kokošja juha' – polévka ze slepice, dřevěný stůl 'lesena miza' – stůl ze dřeva, žitný chleba 'rženi kruh' – chleba ze žita, masový pokrm 'mesni obrok' – pokrm z masa; 234 Skladnja (skladba/syntax) c) pridevnik izraža namen – neujemalni prilastek je v predložnem tožilniku s predlogom na (slovensko za+tožilnik): psací potřeby 'pisalni pribor' – potřeby na psaní, dopisní pa-pír 'pisemski papir' – papír na dopisy, opalovací krém 'krema za sončenje' – krém na opalování, spací pytel 'spalna vreča' – pytel na spaní, zimní bunda 'zimska jakna' – bunda na zimu; d) pridevnik izraža značilen dodatek – neujemalni prilastek v predložnem orodniku s predlogom s/se (slovensko s/z+orodnik): tvarohový koláč 'skutni kolač' – koláč s tvarohem, sprchový kout 'kabina za prhanje' – kout se sprchou, jahodové knedlíky 'jagodni cmoki' – knedlíky s jahodami. Takih primerov je sicer zelo malo. Ujemalni prilastek, izražen z izglagolskim pridevnikom, lahko zamenja tudi prilastkov odvisnik (glejte 5.2.2.5), npr.: čtoucí člověk – člověk, který čte 'človek, ki bere'. Ujemalni prilastek je lahko izražen tudi z zaimki, npr. můj 'moj', tvůj 'tvoj', jeho 'njegov', její 'njen', jejich 'njihov', ten 'ta', tento 'ta(le)', onen 'oni', takový 'takšen' itn., ali z osnov-nimi števniki (tudi pri števnem predmetu, npr. deset chlapců 'deset dečkov', kar pa ne velja pri izrazih, ki označujejo količino – tam gre namreč za neujemalni prilastek, npr. kilo mouky 'kilogram moke'). Položaj ujemalnega prilastka je navadno pred samostalnikom, v določenih primerih pa je njegovo običajno oziroma nepoudarjeno mesto v stavku za samostalnikom: - v terminoloških besednih zvezah: čas přítomný 'sedanji čas', kočka domácí 'domača mač- ka', skok daleký 'skok v daljavo' itn.; - če je ujemalni prilastek bogato razvit, zaradi lažjega razumevanja stoji za samostalnikom: Profesor přednášející o problematice životního prostředí – přednášející profesor, kniha čerstvě vytištěná v Praze – vytištěná kniha itn. 5.1.5.2 Neujemalni prilastek ( přívlastek neshodný) Neujemalni prilastek se v slovničnih kategorijah ne ujema s samostalnikom, v stavku stoji takoj za samostalnikom, ki ga razvija. Prav položaj v stavku ga med drugim loči od prislovnega določila kraja, npr.: Květiny jsme dali do vázy na stole. 'Rože smo dali v vazo na mizi.' ( na stole je neujemalni prilastek). Ista predložna zveza je prislovno določilo kraja v stavku: Na stole byla váza s květinami. 'Na mizi je bila vaza z rožami.'. Neujemalni prilastek je večinoma izražen s samostalnikom v odvisnem predložnem ali nepredložnem sklonu. Njegova oblika je odvisna od pomenskega in skladenjskega odnosa do samostalnika. Tako lahko ločimo prilastke nekaterih samostalnikov, izpeljanih iz glagolov, katerih oblika sledi valenci izhodiščnega glagola, in prilastke ostalih samostalnikov (med njimi tudi nekaterih izglagolskih), katerih oblika odseva pomensko razmerje do samostalnika. 235 Češka slovnica za bohemiste Neujemalni prilastki samostalnikov, ki ohranjajo valenco besedotvorno povezanih gla- golov Izglagolski samostalniki oziroma samostalniki, ki so besedotvorno povezani z glagoli (lahko gre torej tudi za samostalnike, izpeljane iz glagolov), obdržijo valenco glagola, razen če je ta zapolnjena z imenovalnikom ali brezpredložnim tožilnikom. a) Imenovalniška in brezpredložna tožilniška glagolska valenca se pri besedotvorno povezanem samostalniku spremeni v rodilnik: - imenovalnik (valenca osebka) se spremeni v rodilnik, v bistvu v njegovem svojilnem pomenu. V slovenščini je to mogoče le v nekaterih primerih, ko je osebek v množini: žena se lekla 'ženska se je ustrašila' – leknutí ženy, bratr mluví 'brat govori' – mluvení bratra 'govorjenje brata', opakuje hlouposti 'ponavlja neumnosti' – opakování hloupostí 'ponavljanje neumnosti'; - če je valenca brezpredložni tožilnik, se pri samostalniku spremeni v rodilnik: zakázat zpěv 'prepovedati petje' – zákaz zpěvu 'prepoved petja', vypracovat rozvrh 'izdelati urnik' – vypracování rozvrhu 'izdelava urnika', psát dopis 'pisati pismo' – psaní dopisu 'pisanje pisma', obhajovat disertaci 'zagovarjati disertacijo' – obhajoba disertace 'zagovor diserta-cije'. b) Glagolska dajalniška, predložna tožilniška, mestniška in orodniška valenca se pri besedotvorno povezanem samostalniku ne spremeni: - z dajalnikom: povolit žákovi výlet 'dovoliti dijaku iti na izlet' – povolení výletu žákovi 'dovoljenje dijaku za izlet', tleskat hercům 'ploskati igralcem' – potlesk hercům 'ploskanje igralcem', odměnit se zachránci 'nagraditi reševalca' – odměna zachránci 'nagrada reševal-cu', odpovědět zákazníkovi 'odgovoriti stranki' – odpověď zákazníkovi 'odgovor stranki'; to velja tudi za predložni dajalnik: ztratit peníze kvůli krizi 'izgubiti denar zaradi krize' – ztráta peněz kvůli krizi 'izguba denarja zaradi krize', bojovat proti zločinu 'bojevati se proti kriminalu' – boj proti zločinu 'boj proti kriminalu'; - s predložnim tožilnikom: pečovat o jazyk 'skrbeti za jezik' – péče o jazyk 'skrb za jezik', soustředit se na výuku 'osredotočiti se na pouk' – soustředění se na výuku 'osredotočenje na pouk', bojovat za pravdu 'bojevati se za pravico' – boj za pravdu 'boj za pravico'; - s predložnim mestnikom (mestnik v češčini – tako kot v slovenščini – ne more biti brezpredložen): diskutovat o politice 'razpravljati o politiki' – diskuse o politice 'razprava o politiki', pochybovat o upřímnosti 'dvomiti o iskrenosti' – pochyby o upřímnosti 'dvom o iskrenosti'; - z orodnikom, ki lahko označuje orodje oziroma sredstvo: řezat dřevo pilou 'žagati les z žago' – řezání dřeva pilou 'žaganje lesa z žago', malovat rukou 'slikati z roko' – malování rukou 'slikanje z roko', jet vlakem 'peljati se z vlakom' – jízda vlakem 'vožnja z vlakom', utírat stůl hadrem 'brisati mizo s krpo' – utírání stolu hadrem 'brisanje mize s krpo'. 236 Skladnja (skladba/syntax) !Pozor: Pri vseh navedenih primerih se v češčini – v nasprotju s slovenščino –, kadar se označuje sredstvo, uporablja brezpredložni orodnik! Če pa orodnik izraža pomen 'biti v stiku z nekom, biti zraven nekoga', se tudi v češčini uporablja orodnik s predlogom s: setkat se s přítelem 'srečati se s prijateljem' – setkání s přítelem 'srečanje s prijateljem', domluvit se s na-dřízeným 'dogovoriti se z nadrejenim' – domluva s nadřízeným 'dogovor z nadrejenim' itn. Neujemalni prilastki samostalnikov, ki so na nevalenčnih položajih besedotvorno pove- zanih glagolov ali besedotvorno nepovezani z glagoli Neujemalni prilastki samostalnikov, ki niso izpeljani iz glagolov ali so primarni (neiz- peljani), so v obliki (sklonu), ki slovnično izraža pomenski odnos med samostalnikom in prilastkom. Najpogosteje se pojavljajo v rodilniku, ki lahko izrazi celo vrsto pomenov oziroma pomenskih (semantičnih) odnosov. Tako razlikujemo nekaj vrst rodilnika: - svojilni rodilnik ( genitiv posesivní) označuje bitje ali predmet, ki mu nekaj pripada: kan-celář prezidenta republiky 'pisarna predsednika države', byt mé matky 'stanovanje moje matere', kola závodníků 'kolesa tekmovalcev', právo každého občana 'pravica vsakega dr- žavljana', vrchol hory 'vrh gore' itd.; (Zelo podoben je rodilnik, ki označuje upodobljeno bitje /ne lastnika predmeta/, npr.: obraz anglického krále 'slika angleškega kralja', socha národního hrdiny 'kip narodnega he-roja' ipd.) - avtorski rodilnik ( genitiv autorský) označuje avtorja dela, dosežka ipd.: román Ivana Cankara 'roman Ivana Cankarja', kniha Primože Trubara 'knjiga Primoža Trubarja', most Jože Plečnika 'most Jožeta Plečnika', rekord Jarmily Kratochvílové 'rekord Jarmile Krato-hvilove' ipd.; - dedikacijski rodilnik ( genitiv dedikační) označuje osebo, po kateri je nekaj poimenovano: náměstí Jana Husa 'trg Jana Husa', kostel sv. Jiřího 'cerkev sv. Jurija', most národů 'most narodov' ipd.; - lastnostni rodilnik ( genitiv vlastnosti) ja lahko odvisen samo od občega poimenovanja (ne od lastnega imena) in se v sodobni češčini skoraj ne uporablja, je arhaično obarvan: děvče modrých očí a zlatých vlasů 'dekle modrih oči in zlatih las', člověk vybraného chování 'človek izbranega vedenja' itn.; ta rodilnik lahko nadomestimo z bolj običajnim neujemal- nim prilastkom v orodniku s predlogom s: děvče s modrýma očima a zlatými vlasy, člověk s vybraným chováním ... ; - rodilnik predmeta za števniki ali količinskimi izrazi ( genitiv kvantifikovaného před-mětu): kýbl vody 'vedro vode', část lesa 'del gozda', hejno vlaštovek 'jata lastovk', kus dortu 'kos torte', 10 dkg salámu '10 dag salame' itn. Sicer pa lahko neujemalni prilastek v predložnih sklonih oziroma z nesamostalniškimi izrazi označuje različne okoliščine oziroma lastnosti samostalnika: 237 Češka slovnica za bohemiste - mesto oziroma smer: cesta vzhůru 'pot navzgor', místo vepředu 'mesto spredaj', cesta lesem 'pot skozi gozd', tělocvična ve škole 'telovadnica v šoli', květiny na záhoně 'rože na gredi', ostrov v moři 'otok v morju', hospoda u nádraží 'gostilna pri železniški postaji', budova naproti kostela 'zgradba nasproti cerkve' itn.; - čas: doba po revoluci 'čas po revoluciji', dovolená před 1.červnem 'dopust pred 1. junijem', prázdniny na podzim 'počitnice jeseni' itn.; - mero: pivo za osmnáct korun 'pivo za osemnajst kron' itn.; - primerjanje: chlap jako hora 'moški kot gora', hlas jako zvon 'glas kot zvon', dům jako hrad 'hiša kot grad' ipd.; - namen: pěna na holení 'pena za britje', filtr na kávu 'filter za kavo', lístek/jízdenka na tramvaj 'karta/vozovnica za tramvaj', prášek na praní 'pralni prašek', lak na nehty 'lak za nohte' itn. 5.1.6 Povedkov prilastek ( doplněk) Povedkov prilastek je stavčni člen, ki dopolnjuje polnopomenski glagol v katerikoli obliki in stavčnočlenskem položaju ter je obenem skladenjsko povezan s kakšno drugo besedo v stavku. Povedkov prilastek se vedno ujema s samostalnikom, na katerega se veže, in je torej lahko v kateremkoli sklonu. Lahko izraža pomene: a) lastnost ali stanje, ki je povezano z dejanjem in se izraža večinoma s pridevniškimi oblikami: - Z neizpeljanim (primarnim) pridevnikom: Hana přišla zcela promočená. 'Hana je prišla popolnoma premočena.' Viděl jsem ho zoufalého. 'Videl sem ga obupanega.' Z dovolené se všichni vrátili nemocní. 'Z dopusta so se vsi vrnili bolni.' Če je pridevnik ohranil tudi imenske oblike, se te lahko v knjižnem jeziku pojavijo samo v imenovalniku: Otec se cítil zdráv. 'Oče se je počutil zdravega.' Padla k zemi mrtva. 'Padla je na tla mrtva.'. - S pridevnikom dejanja iz trpnega deležnika: Matka nás přivítala celá rozrušená. 'Mati nas je pričakala vsa vznemirjena.' Své auto jsem poprvé viděla umyté. 'Svoj avto sem prvič videla opran.' V pisnem knjižnem besedilu bi lahko uporabili tudi imensko obliko deležnika: Matka nás přivítala rozrušena. - Z vrstilnim števnikom v prostem sklonu ali v zvezi jako+števnik: Náš závodník doběhl první./Náš závodník doběhl jako první. 'Naš tekmovalec je prispel (kot) prvi.'. b) okoliščino dejanja, ki je izražena z deležjem ( přechodník): Deležje v stavku lahko uporabimo le, če označuje, poleg povedka, dejanje ali stanje osebka. Deležje ne izraža časa absolutno, pač pa relativno v odnosu do povedka. Dejanje je 238 Skladnja (skladba/syntax) lahko sočasno in izraženo s sedanjim deležjem: Šel opatrně do lesa, rozhlížeje se pozorně po okolí. 'Previdno je šel v gozd in pozorno opazoval okolico.' Červenajíc se ho pozdravila. 'Pozdravila ga je in pri tem zardevala.' Sledujeme film, jsouce zvědaví/zvědavi, jak ten příběh dopadne. 'Gledamo film, radovedni, kako se bo zgodba končala.'. !Pozor: Če deležje ni razvito z drugimi besedami, ga ne ločimo z vejicama, če pa je razvito ali s posameznimi besedami ali z odvisnim stavkom, ga z obeh strani ločimo z vejico (glejte primere zgoraj). Če dejanje deležja poteka pred dejanjem povedka, se izraža s preteklim deležjem, kar pa je v sodobni češčini zelo zborno in se skoraj ne uporablja več: Nakoupivši vše potřebné, odjela v klidu domů. 'Ko je kupila vse potrebno, se je mirno odpeljala domov.'. c) funkcijo ali starost, ki je pogojena ali omejena z dejanjem glagola: - povedkov prilastek se lahko slovnično ujema s samostalnikom, od katerega je odvisen, in se izrazi z zvezo jako/jakožto + samostalnik (zast. co/coby+samost.): Otec pracuje v ne-mocnici jako vrchní lékař. 'Oče dela v bolnišnici kot glavni zdravnik.' Vrátil se domů jako stařec. 'Vrnil se je domov kot starec.'; - po nekaterih glagolih ga je mogoče izraziti tudi z orodnikom: Zvolili ho prezidentem. 'Izbrali so ga za predsednika.' Vyučí se prodavačem. 'Izučil se bo za prodajalca.' Dostala věnem pole a statek. 'Za doto je dobila polje in domačijo.' 5.1.7 Večkratni in zloženi stavčni členi Večkratni stavčni člen ( několikanásobný větný člen) je priredje dveh ali več izrazov oziroma stavčnih členov, ki so na isti sintaktični poziciji v stavku. Dva stavčna člena sta najpogosteje povezana v vezalno priredje z vezniki a 'in', i 'in tudi', ani 'ne, niti', ale 'ampak', nebo 'ali': To je kniha a sešit. 'To sta knjiga in zvezek.' Znal mou babičku i dědečka. 'Poznal je mojo babico in tudi dedka.' Neznal babičku ani dědečka. 'Ni poznal ne babice ne dedka.' Dům je malý, ale útulný. 'Hiša je majhna, ampak prijetna.' Cítíš se dobře nebo špatně? 'Se počutiš dobro ali slabo?' Jogurt je nejen chutný, ale i zdravý. 'Jogurt ni samo okusen, ampak tudi zdrav.' Če je v večkratnem stavčnem členu več besed, so med njimi vejice, pred zadnjo pa veznik a, nebo/ anebo ali i: Koupil jsem housky, mléko a/i sýr. 'Kupil sem žemlje, mleko in sir.' To je jídlo, pití nebo/anebo něco jiného? 'To je hrana, pijača ali kaj drugega?'. Stavčni členi se lahko povezujejo tudi z dvojnimi vezniki nejen – ale i 'ne samo – ampak tudi' idr., na primer (glejte tudi 5.2.1): Rád hrál jak fotbal, tak (i) hokej. 'Rad je igral tako nogomet kot (tudi) hokej.' Vejica se vedno piše pred drugim veznikom, razen če se ta začne z a, npr. hned – a hned: Zahnul hned doprava a hned zase doleva. 'Najprej je zavil desno in takoj nato spet levo.' 239 Češka slovnica za bohemiste Med stavčnimi členi je lahko tudi odnos protivnega priredja ( To je třída a ne chlév. 'To je razred, ne pa hlev.' Problémy nedělá (ani) tak syn, jako spíše bratr. 'Sin niti ne povzroča težav, pač pa brat.') ali ločnega priredja ( Vezmi si svetr (a)nebo kabát. 'Vzemi pulover ali plašč.' Je to článek či název knihy? 'Je to članek ali naslov knjige?' Zavolají buď ve čtvrtek nebo v pátek. 'Poklicali bodo bodisi v četrtek ali v petek.') Nekoliko oslabljen ločni pomen imata izraza eventuálně 'eventualno' , popřípadě 'oziroma' ( Vezmi si svetr eventuálně/ popřípadě kabát. 'Vzemi pulover eventualno/oziroma plašč.'). Stavčni člen je zložen ali razvit ( rozvitý větný člen), če je od njega odvisen vsaj še en stavčni člen (večinoma prilastek), npr. v besedni zvezi malá výstava 'majhna razstava' je samostalnik výstava zložen/razvit, ker ga razvija pridevnik malá. Podobno je povedek pracuje v zvezi dobře pracuje 'dobro dela' razvit s prislovom dobře. V stavku Velmi dobře pracuje. 'Zelo dobro dela.' je prislovno določilo zloženo, ker je od njega odvisen še prislov velmi. Prilastek je lahko tudi postopno zložen ( přívlastek postupně rozvíjející), če se prilastki vrstijo eden zraven drugega brez medsebojne skladenjske povezave, zaradi česar se nikoli ne ločujejo z vejico. Prilastek pa je postopno zložen zato, ker se v določenem zaporedju vrstijo semantično in oblikoslovno različne besede: ten můj odřený starý zelený vlněný zimní kabát 'ta moj ponošen star zelen volnen zimski plašč'. V postopno zloženem prilastku se prilastki vrstijo takole: 1. kazalni zaimki in zaimki všechen 'ves', každý 'vsak', celý 'cel, ves'; 2. svojilni pridevniki in zaimki; 3. števniki; 4. pridevniki v zaporedju: ko-ličinski, kakovostni, oziralni/relacijski ter pridevnik, ki s samostalnikom tvori besedno zvezo. 5.1.8 Besede, ki niso stavčni členi V stavku najdemo tudi besede, ki niso stavčni členi in torej niso skladenjsko povezane z drugimi besedami v stavku. Njihova vloga je večinoma modifikacijska – modificirajo pomen ce- lotnega stavka. Gre za veznike, členke in izjemoma tudi medmete. Predlogi imajo posebno pozicijo, ker sami po sebi niso stavčni členi, vendar se brez tesne povezave s samostalnikom v odvisnih sklonih ne uporabljajo. Predlogi so torej skupaj z obliko samostalnika del stavčnih členov. Veznik ima v stavku povezovalno funkcijo, ker lahko povezuje tako stavčne člene kot tudi celotne stavke, z besedami v stavku pa ne vstopa v skladenjske odnose, lahko jih samo nakazuje oziroma izraža (npr. veznik až '(šele) ko', ki izraža časovni odnos, lahko »spremeni« pogojni odnos stavkov Jestliže přijdu domů, uvařím oběd. 'Če pridem domov, bom skuhala kosilo.' v časovnega: Až přijdu domů, uvařím oběd. 'Ko pridem domov, bom skuhala kosilo.'). 240 Skladnja (skladba/syntax) Izjema so oziralni zaimki ( kdo, co, jaký, který, čí, jenž), ki sicer do določene mere opravljajo funkcijo veznikov, pravzaprav pa so zaimki in zato tudi zavzemajo stavčnočlenske pozicije v stavku. V primeru To je kniha, kterou mám rád. 'To je knjiga, ki jo imam rad.' je zaimek kterou predmet drugega stavka. Če pa rečemo: To je ten, kdo krade. 'To je tisti, ki krade.', je zaimek kdo v poziciji osebka drugega stavka. Členki so nepregibne besede, ki prav tako niso v skladenjskih odnosih z drugimi besedami, vendar modificirajo pomen celotnega stavka in njegovo sporočanjsko funkcijo. Pogosto se samo po funkciji v stavku razlikujejo od drugih besednih vrst, formalno pa so enaki, npr. beseda ale 'pa' je lahko veznik ( Chtěl jít do kina, ale nakonec si to rozmyslel. 'Nameraval je iti v kino, pa si je na koncu premislil.') ali členek ( To je ale počasí! 'To pa je vreme!'). Samostalnik v zvalniku ni del stavčne zgradbe, zato se tudi grafično ločuje z vejico. Zvalnik ima predvsem komunikacijsko vlogo nagovarjanja osebe: Kláro, poslouchej! 'Klara, poslušaj!' Pane ministře, vysvětlete nám tu záležitost. 'Gospod minister, razložite nam to zadevo.'. Medmet – če stoji na začetku stavka, je ločen z vejico. S stavkom je povezan samo pomensko, ne pa tudi skladenjsko: Au, to bolelo! 'Av, to je pa bolelo!' Haló, pojď sem! 'Halo, pridi sem!' Moramo pa ločiti situacije, ko je medmet v funkciji katerega od stavčnih členov (npr. na poziciji povedka: Vrabec frrr na střechu. 'Vrabec frrr na streho.'). Samostojni stavčni člen ( samostatný větný člen) je beseda, ki je pred stavkom ali za njim, ločena je z vejico in se nanjo kaže z zaimkom ali kazalnim prislovom v stavku: Pavel, ten umí pěkně člověka naštvat. 'Pavel, ta pa res zna razjeziti človeka.'. Vrinjene besede ( vsuvka) so besede, ki so pomensko, ne pa tudi skladenjsko povezane s stavkom. Ponavadi so to dodatne informacije, opombe npr. V něčem možná máte, přiznávám, pravdu. 'V nečem mogoče imate, priznam, prav.'. 5.2 ZVEZA STAVKOV ( SOUVĚTÍ) Stavki se lahko na različne načine medsebojno povezujejo in kombinirajo v večje intonacij- sko in pomensko zaprte enote – zveze stavkov ( souvětí). Pogoj za povezovanje je vsebinska povezanost, skladenjsko pa so lahko neodvisni, enakovredni in med njimi vlada priredje ( parataxe). Če pa je stavek na poziciji stavčnega člena drugega stavka, je prvi stavek skladenjsko podrejen drugemu in govorimo o podredni zvezi stavkov ( podřadně spojená věta/ hypotaxe). Tako pri priredju kot tudi pri podredju razlikujemo nekaj vrst odnosov, ki jih večinoma določajo oziroma signalizirajo uporabljeni vezniki. 241 Češka slovnica za bohemiste 5.2.1 Priredno vezani stavki ( souřadně spojené věty/ parataxe) Priredje je odnos dveh stavkov, ki sta skladenjsko enakovredna. O njem govorimo, če nobe-den od stavkov ni na poziciji stavčnega člena drugega stavka ( Půjdu do obchodu a koupím brambory. 'Šel bom v trgovino in kupil krompir.'). Priredje se lahko izrazi samo s prostim prirejanjem brez veznikov ( Nedivil se, odešel domů. 'Ni se čudil, odšel je domov.') ali z vezniki (npr.: Zavolal mi a přišel. 'Poklical me je in prišel.'). Ti vezniki lahko izrazijo le prosto prirejanje ali različne stopnje pomenskih odnosov med stavkoma. Glede na to, kakšne vrste je ta odnos, govorimo o različnih vrstah priredja. 5.2.1.1 Vezalno priredje ( vztah slučovací) O vezalnem priredju govorimo, če sta dva člena pomensko povezana. Osnovni veznik je a 'in' ( Jan jel do města a Pavel šel do školy. 'Jan se je odpeljal v mesto in Pavel je šel v šolo.'), dodatni poudarek pa izraža kombinirani veznik a i 'in tudi/celo' ( Na utkání šel Petr a i my jsme se tam vydali. 'Peter je šel na tekmo in tudi mi smo se tja odpravili.'). Pri zanikanju pa v češčini uporabimo kombiniran veznik a ani ( Petr na utkání nešel a ani my jsme se tam ne-vydalií. 'Peter ni šel na tekmo in tudi mi se tja nismo odpravili.'). Ker gre za vezalno priredje, pred vezniki a, i, ani ne pišemo vejice: Nečetl jsem to ani jsem o tom neslyšel. 'O tem nisem ne bral ne slišal.' Vezalno priredje izražajo tudi dvojni vezniki jak – tak 'kakor – tako', hned – hned (zase) 'najprej – potem pa', jednak – jednak 'kakor – tako', ať – ať 'naj – naj'. Pri zanikanju uporabljamo dvojni veznik ani – ani 'niti – niti': Ani na nás nepromluvil, ani se na nás nepodíval. 'Ni nas niti ogovoril niti pogledal.' 5.2.1.2 Stopnjevalno priredje ( vztah stupňovací) Vezniki a 'in', i 'tudi', ba 'celo', ba i 'in celo' , ba dokonce 'in celo', ba ani 'še ne', nadto, navíc 'za povrh', hlavně 'predvsem', nebo i 'ali tudi' , nebo dokonce 'ali celo', nejen – ale i, nejen – nýbrž i 'ne samo – ampak tudi', nejen – ale dokonce 'ne samo – ampak celo' povezujejo drugi člen (stavek), ki izraža višjo ali nižjo stopnjo pomena prvega stavka, npr.: Nepřišel, ba ani se neomluvil. 'Ni prišel, in niti opravičil se ni.' Nepřišel domů večer, ba neobjevil se ani ráno. 'Zvečer ni prišel domov, in tudi zjutraj se ni pojavil.' Byli jsme nejen spokojeni, ale i překva-peni. 'Nismo bili samo zadovoljni, ampak tudi presenečeni.' 242 Skladnja (skladba/syntax) 5.2.1.3 Protivno priredje ( vztah odporovací/adverzativní) Pri tem priredju vezniki ale, avšak 'ampak, toda', však 'vendar', leč, nýbrž 'zast. dasiravno', a ne 'in ne', naopak 'ravno nasprotno', jen(om)že 'samo da', a/ale naopak 'ravno nasprotno', a přece 'in vendar', zato 'vendar', ovšem 'seveda', sice – ale 'sicer – ampak', ne – tak ale (ani) 'če – torej pa (niti)', ne tak – jako spíše 'ne tako – kot' ipd. izražajo dejstvo, da je pomen drugega člena oziroma stavka v nasprotju s pomenom prvega: To je pravda, ale/avšak/leč/jen(om)že jen částečná. 'To je res, ampak/toda/vendar samo delno.' Snažil jsem se, ale/a přesto jsem přišel pozdě. Snažil jsem se, přesto jsem však/ovšem přišel pozdě. 'Trudil sem se, ampak sem kljub temu prišel pozno.' Snažil jsem se, a přece jsem přišel pozdě. 'Trudil sem se, pa sem vendar prišel pozno.'. Nekateri vezniki lahko povezujejo samo besede, ne pa tudi stavkov. 5.2.1.4 Ločno priredje ( vztah vylučovací/disjunktivní) Vezniki nebo, anebo, či 'ali', buď – (a)nebo 'ali – ali/bodisi – bodisi' izražajo alternacijo dveh dejstev (lahko sta izraženi z besedami ali stavki), katerih veljavnost se medsebojno izloča. To pomeni, da lahko obvelja samo eden od članov: Veznik či 'ali' je že nekoliko zastarel in se večinoma uporablja samo v vprašalnih stavkih: Pri dvojnem vezniku buď – (a)nebo moramo paziti na to, da je v slovenščini izražen z dvodelnim 'ali – ali': Buď se dostaví ve středu osobně, anebo se ve čtvrtek domluvíme telefo-nicky. 'Ali bo v sredo prišel osebno ali pa se bomo v četrtek dogovorili po telefonu.'. 5.2.1.5 Vzročno priredje ( vztah důvodový/vysvětlovací) Vezniki izražajo dejstvo, da je drugi stavek posledica oziroma pojasnilo vsebine prvega stavka. Vezniki so: neboť, vždyť 'saj', totiž 'namreč': Šel domů, neboť/vždyť byl unaven. 'Šel je domov, saj je bil utrujen.' Šel domů, byl totiž unaven. 'Šel je domov, bil je namreč utrujen.' Navedeni vezniki so zastareli, tako da se jih v sodobnem jeziku ne uporablja pogosto. Vzroč- no priredje se nadomešča z vzročnim podredjem (glejte 5.2.2.4). 5.2.1.6 Sklepalno/posledično priredje ( vztah důsledkový) Vezniki tedy, tudíž 'torej', a proto '(in) zato', a tak 'in torej' povezujejo drugi stavek, ki izraža posledico ali sklep dejstva prvega stavka, npr. Blížila se bouře, a proto jsme pospíchali domů. 243 Češka slovnica za bohemiste 'Bližala se je nevihta, zato smo hiteli domov.' Venku pršelo, a tak jsme šli do kina. 'Zunaj je deževalo, zato smo šli v kino.'. 5.2.2 Podredne zveze stavkov ( hypotaxe) Odvisni stavek ( věta závislá/věta vedlejší) je vedno na mestu katerega od stavčnih členov nadrednega stavka ( věta řídící). Nadredni stavek je lahko tako glavni oziroma neodvisni stavek kot tudi drugi odvisnik. Glede na to, kateri stavčni člen nadomeščajo, ločimo nekaj vrst odvisnikov, ki se medsebojno razlikujejo po uporabi in pomenu veznikov: povedkov odvisnik ( vedlejší věta přísudková), osebkov odvisnik ( vedlejší věta podmětná), prilastkov odvisnik ( vedlejší věta přívlastková), predmetni odvisnik ( vedlejší věta předmětná), odvisnik prislovnega določila ( příslovečná vedlejší věta), odvisnik povedkovega prilastka ( vedlejší věta doplňková). 5.2.2.1 Povedkov odvisnik ( vedlejší věta přísudková) Povedkov odvisnik izraža imenski del glagolsko-imenskega povedka nadrednega stavka in se pojavlja zelo redko. Veže se praviloma z oziralnim zaimkom ali prislovom: jaký 'kakšen', jak(o) 'kot': Byl stále takový, jakého jsme ho znali. 'Bil je še vedno takšen, kakršnega smo poznali.' Bylo mi, jako bych snědl žábu. 'Počutil sem se, kot da bi žabo pojedel.'. 5.2.2.2 Osebkov odvisnik ( vedlejší věta podmětná) Osebkov odvisnik je stavek, ki je vezan z oziralnima zaimkoma kdo 'kdor' ali co 'kar' v imenovalniku: Kdo chce jet na výlet, musí se přihlásit. 'Kdor hoče (iti) na izlet, se mora prijaviti.' Co má kola, je u moře. 'Kar ima kolesa, je na morju.' Veliko pogosteje pa se glavnemu stavku doda še kazalni zaimek ten 'ta, tisti' ali to 'to': Ten, kdo pojede, musí mít platný pas. 'Tisti, ki bo šel, mora imeti veljavni potni list.' To, co jsi řekl, je pravda. 'To, kar si rekel, je res.'. Če je v glavnem stavku prehodni glagol v tretji osebi ednine srednjega spola (to velja tudi za glagolsko-imenski povedek), se osebkov odvisnik povezuje z veznikoma že, aby 'da'. V glavnem stavku so lahko samo prehodni glagoli (glejte 5.1.3.1) in osebkov odvisnik v bistvu predstavlja njihovo predmetno valenco, spremenjeno v osebkovo: Ví se, že je to jeho poslední vystoupení. 'Znano je, da je to njegov zadnji nastop.' Bylo jí líto, že na ni zapo- mněl. 'Žal ji je bilo, da je pozabil nanjo.' Mirka se dotklo, že mu to neřekli včas. 'Mirka je 244 Skladnja (skladba/syntax) prizadelo, da mu tega niso povedali pravočasno.' Je smutné, že se o dědečka nikdo nestará. 'Žalostno je, da za dedka nihče ne skrbi.' Bylo jim řečeno, že musí přijít druhý den. 'Bilo jim je rečeno, da morajo priti naslednji dan.' Bylo jim řečeno, aby přišli v pátek. 'Bilo jim je rečeno, naj pridejo v petek.' Bylo nám doporučeno, abychom si nedělali starosti. 'Bilo nam je priporočeno(=priporočili so nam), naj si ne delamo skrbi.'. !Pozor: Kot lahko razberemo iz primerov, se pri glagolih sporočanja, kot so říct 'reči', sdělit 'sporočiti', napsat 'napisati' ipd., lahko uporablja tako veznik že kot tudi aby. Pravila za njuno uporabo so enaka kot pri predmetnih odvisnikih (glejte 5.2.2.3). Če je v glavnem stavku neprehodni glagol oziroma prehodni v zanikani obliki tretje osebe ednine srednjega spola, se osebkov odvisnik veže z različnimi vezniki glede na to, kaj izraža: - vprašanje – glagol v glavnem stavku je v zanikani obliki (večinoma gre za glagole sporočanja ali stanja): Nebylo mi známo, zda/jestli se musím přihlásit. Nebylo mi známo, musím-li se přihlásit. 'Ni mi bilo znano, ali se moram prijaviti.' Bylo mi divné, proč se tak červená. 'Bilo mi je čudno, zakaj tako zardeva.'; - pogoj – glagol v glavnem stavku je v pogojniku (večinoma so v glavnem stavku glagoli čustvenega stanja): Nelíbilo by se mi, kdyby spoluhráči přišli pozdě. 'Ne bi mi bilo všeč, če bi soigralci zamudili.'; - čas (večinoma so v glavnem stavku glagoli čustvenega stanja): Rozzlobilo mě, když mě ten kluk předběhl. 'Razjezilo me je, ko me je tisti fant prehitel.'; - kraj: Nebylo jasné, kde jsou všichni/kam všichni odešli/odkud všichni přišli... 'Ni bilo jasno, kje so vsi/kam so vsi odšli/odkod so vsi prišli …'. !Pozor: Pri izbiri veznikov v teh odvisnikih slovenski govorec nima posebnih težav, saj se v slovenščini v teh primerih uporabljajo približno enaki vezniki kot v češčini. 5.2.2.3 Predmetni odvisnik ( vedlejší věta předmětná) Predmetni odvisnik je odvisni stavek, ki izraža predmet nadrednega stavka, in je torej na neimenovalniški valenčni poziciji glagola. Podobno kot osebkovi odvisniki se tudi pred- metni z nadrednim stavkom vežejo z oziralnima zaimkoma kdo, co ali z veznikoma že, aby, ravno tako se lahko v nadrednem stavku pojavi kazalni zaimek, ki kaže na odvisnik. Če je z odvisnikom opisana oseba ali predmet, se uporabljata oziralna zaimka: O tom, co je potřeba udělat, nebudeme diskutovat. 'O tem, kar je treba narediti, ne bomo razpravljali.' Musíme mluvit s tím, kdo o tom rozhoduje. 'Moramo govoriti s tistim, ki o tem odloča.' Tomu, kdo vyhraje, bude udělena hlavní cena. 'Tistemu, ki zmaga, bo dodeljena glavna nagrada.'. 245 Češka slovnica za bohemiste Če je predmet, izražen z odvisnikom, opis situacije ali dejanja, se ta veže z veznikoma že ali aby 'da'. Samo veznik že se uporablja v predmetnih odvisnikih po glagolih: a) domnevanja, občutkov, mišljenja: domnívat se 'domnevati', doufat 'upati', soudit 'preso-jati/meniti', věřit 'verjeti', zjistit 'ugotoviti', litovat 'obžalovati', slyšet 'slišati', cítit 'čutiti', myslet 'misliti', vadit 'motiti', divit se 'čuditi se', smát se 'smejati se', očekávat 'pričakovati'; b) obljube, obveznosti: slíbit 'obljubiti', zavázat se 'obvezati se', přísahat 'priseči', předsevzít si 'zavezati se', zamanout si 'namisliti si', nabídnout se 'ponuditi se', vsadit se 'staviti', přiznat (se) 'priznati', zvyknout si 'navaditi se'; c) odločitev: rozhodnout se 'odločiti se', usmyslit si, umínit si 'odločiti/nameniti se', odhodlat se 'skleniti', usnést se 'skleniti (več oseb)', chystat se 'pripravljati se'. Domnívám se, že tvůj otec nemá pravdu. 'Domnevam, da tvoj oče nima prav.' Nikdy bych nevěřil, že je něco takového možné. 'Nikoli ne bi verjel, da je nekaj takega mogoče.' Samo z veznikom aby se lahko predmetni odvisniki vežejo z glavnimi stavki, ki vsebujejo glagole: a) prizadevanja, da se nekaj uresniči: snažit se 'truditi se', usilovat 'prizadevati si', pokoušet se 'poskušati', namáhat se 'truditi se', dovolit 'dovoliti', umožnit 'omogočiti', doporučit 'priporočiti', uložit, dát za úkol 'naložiti/dati nalogo'; b) želje: toužit, dychtit, bažit, prahnout 'hrepeneti', mít touhu 'imeti željo', přát (si) 'želeti si/ voščiti'; c) prošnje ali ukaza: přinutit 'prisiliti', prosit 'prositi', žádat 'prositi (uradno)', rozkázat 'ukazati', nařídit 'ukazati'. Pri glagolih sporočanja ( říct 'reči', sdělit 'sporočiti', napsat 'napisati', dohodnout se 'dogovoriti se', domluvit se 'dogovoriti se', navrhnout 'predlagati') in glagolih bát se, obávat se 'bati se', se lahko uporablja tako veznik že kot tudi aby. Če se z odvisnikom sporoča le dejstvo in gre za povedni stavek, se odvisnik veže z veznikom že: Řekli mu, že musí odejít. 'Rekli so mu, da mora oditi.' Napsal, že se vrátí. 'Napisal je, da se bo vrnil.' Bál se, že přijde pozdě. 'Bal se je, da bo zamudil.'. Če pa je v odvisniku velelni stavek, se uporablja veznik aby, in glagol v odvisniku je v pogojniku: Řekli mu, aby odešel. 'Rekli so mu, naj odide.' Napsal, aby se vrátil. 'Napisal je, naj se vrne.' Bál se, aby nepřišel pozdě. 'Bal se je, da bo zamudil.'. Če predmetni odvisnik vsebuje vprašanje, se veže z vezniki jestli, -li, zda 'ali'. Večinoma so v nadrednem stavku glagoli vprašanja, kot ptát se 'vprašati', žádat, prosit 'prositi' idr., ter večina glagolov sporočanja: Prosili ho, zda/jestli by nepřišel i druhý den. 'Prosili so ga, ali bi lahko prišel še naslednji dan.'. 246 Skladnja (skladba/syntax) 5.2.2.4 Prislovni odvisnik ( vedlejší věta příslovečná) Prislovni odvisnik izraža prislovno določilo nadrednega stavka. Veže se lahko z oziralnimi prislovi ali z vezniki, ki se razlikujejo glede na vrsto prislovnega določila, ki ga odvisnik izraža. Zato tudi prislovne odvisnike razvrščamo v skupine po njihovem pomenu. Krajevni prislovni odvisnik ( vedlejší věta příslovečná místní) Krajevni prislovni odvisnik označuje mesto dogajanja ali smer oziroma razmeščenost dogajanja. Odvisniki se vežejo z oziralnimi prislovi: kde 'kjer', tam 'tam/tja', kam 'kamor', odkud 'od koder', kudy 'koder': Šel, kudy se dalo. 'Šel je, koder je bilo mogoče.'. Pogosto pa se v tem tipu odvisnikov pojavljajo tudi dvodelni prislovi: tam – kde 'tam – kjer', tady – kde 'tukaj – kjer', tam – kam 'tja – kamor', všude – kde 'povsod – kjer', někam – kde '(ne)kam – kjer': Kde se objevil, tam udělal ostudu. 'Kjer se je pojavil, (tam) se je osra-motil.' Všude, kam přišel, ho vítali. 'Povsod, kamor je prišel, so ga pozdravljali.' Jdi tam, kde se budeš mít lépe. 'Pojdi tja, kjer ti bo bolje.'. Časovni prislovni odvisnik ( vedlejší věta příslovečná časová) Časovni odvisnik izraža časovne okoliščine dejanja ali stanja nadrednega stavka ali relativno časovno uvršča dogajanje odvisnika v dogajanje nadrednega stavka. Tako lahko izraža sodobno, preddobno ali zadobno dejanje ( současný, předčasný, následný děj) glede na dejanje nadrednega stavka. Odvisno od časovnega razmerja, ki ga izražajo, se odvisniki vežejo z različnimi vezniki. Odvisniki, ki izražajo sodobnost v vseh glagolskih časih, se vežejo z vezniki když 'ko/ kadar' ( právě když 'ravno ko', teď když 'zdaj ko', teprve když 'šele ko'): Když máme hlad, jíme. 'Ko smo lačni, jemo.' Když budete mít hlad, najezte se. 'Ko boste lačni, se najejte.' Když jsme byli na horách, sněžilo. 'Ko smo bili v gorah, je snežilo.'. Sem sodijo tudi dejanja, ki potekajo nekaj časa oziroma se ponavljajo v določenem časovnem obdobju. V takšnih primerih se najpogosteje uporabljajo vezniki: zatímco 'medtem ko', kdykoliv 'kadarkoli', dokud (ne-) 'dokler (ne)', od té doby, co/kdy 'od takrat ko/ odkar': Zatímco jsme měli jednání, domluvili se bez nás. 'Medtem ko smo imeli sestanek, so se dogovorili brez nas.' Kdykoliv jsem tam přišel, měli něco k jídlu. 'Kadarkoli sem tja prišel, so imeli kaj za jesti.' Dokud bude živ, bude ten dům jeho. 'Dokler bo živ, bo ta hiša njegova.' Dokud byl ředitelem, měli jsme dobré platy. 'Dokler je bil direktor, smo imeli dobre plače.'. Zadnji omenjeni vezniški izraz se uporablja le v kombinaciji s preteklikom: Od té doby, co/kdy se vrátil, nemáme ani trochu klidu. 'Od takrat ko/Odkar se je vrnil, nimamo niti malo miru.'. 247 Češka slovnica za bohemiste Če odvisnik izraža preddobno dejanje k nadrednemu stavku, se uporabljajo vezniki: jakmile 'takoj(,) ko', poté/potom, co 'potem(,) ko', hned jak 'takoj ko', sotvaže 'komaj', když 'ko', až 'ko', až když 'šele(,) ko': Vstal, jakmile/poté, co/hned jak/když zazvonil zvonek. 'Vstal je takoj, ko se je oglasil zvonec.' Objevil se, až když ho zavolali. 'Pojavil se je šele, ko so ga poklicali.' Sam veznik až se uporablja samo s prihodnjikom: Až vytvořím sochu, půjdu ji prodat. 'Ko bom naredil kip, ga bom šel prodat.'. !Pozor: Pri rabi veznikov když in až moramo biti posebno pozorni, saj se veznik až, kot je že bilo povedano, uporablja samo v odvisnikih, katerih dejanje bo potekalo v prihodnosti. Če bi v takšnem primeru uporabili veznik když, bi odvisnik dobil pogojni pomen: Když vytvořím sochu, půjdu ji prodat. 'Če bom naredil kip, ga bom šel prodat.'. Če je odvisnik v katerem od preostalih časov, se uporablja veznik když. Če odvisnik izraža zadobno dejanje, se veže z vezniki než 'preden' ( dříve/předtím než 'preden', ještě než 'še preden'), nežli 'zast. preden': Než odešel do divadla, pečlivě se oholil. 'Preden je odšel v gledališče, se je skrbno obril.' Dříve než uskutečníš svůj plán, poraď se s otcem. 'Preden uresničiš svoj načrt, se posvetuj z očetom.' Než se stal ministrem, byl obyčejným úředníkem. 'Preden je postal minister, je bil navaden uradnik.'. Načinovni prislovni odvisnik ( vedlejší věta příslovečná způsobová) Načinovni odvisnik izraža prislovno določilo načina nadrednega stavka, torej odgovarja na vprašanje jak 'kako', jakým způsobem 'na kakšen način'. Vezniki so: jak 'kot/kakor', jako 'kot da', jako když 'kot če', že 'da', aby 'da bi': Mluvil, jako by byl nejchytřejší na celém světě. 'Govoril je, kot bi bil najpametnejši na vsem svetu.' Koupal se, jak ho příroda stvořila. 'Kopal se je, kakor ga je narava ustvarila.' Pri veznikih že in aby se v nadrednem stavku pojavljata besedi tak 'tako' ali tím 'tako'. Veznik že se uporablja pogosteje kot aby: Rozzlobili ho tak/ tím, že nezaplatili. 'Razjezili so ga s tem, da niso plačali.' Če pa je način povezan z namenom, se uporabi veznik aby: Mluvil tak, aby mu všichni rozuměli. 'Govoril je tako, da bi ga vsi razumeli.'. Primerjalni prislovni odvisnik mere ( vedlejší věta příslovečná míry) Odvisniki mere izražajo prislovno določilo mere ali količine dejanja nadrednega stav- ka. Vezani so z vezniki: kolik 'kolikor', až 'da', jako 'kot' ter z oziralnimi prislovi in zaimki, kolikrát – tolikrát 'kolikorkrat – tolikokrat', čím – tím 'čim – tem': Mluvila, až mě z toho bolely uši. 'Govorila je, da so me od tega že ušesa bolela.' Peněz si vezmi, kolik budeš po-třebovat. 'Vzemi denarja, kolikor ga boš rabil.' Kolikrát přišel, tolikrát vyhrál. 'Kolikorkrat je prišel, tolikokrat je zmagal.' Čím víc víš, tím je práce snadnější. 'Čim več veš, tem lažje je delo.' 248 Skladnja (skladba/syntax) Vzročni prislovni odvisnik ( vedlejší věta příslovečná příčinná/důvodová) Ta odvisnik izraža vzrok dejanja ali stanja nadrednega stavka, najpogostejši vezniki so: protože/zast. jelikož/zast. poněvadž 'ker', ( kvůli tomu,) že '(zato, zaradi tega) ker', když 'če': Bylo mu zima, protože (jelikož/poněvadž) čekal venku dvě hodiny. 'Zeblo ga je, ker je zunaj čakal dve uri.' Nekoupil vstupenky kvůli tomu, že přišel pozdě. 'Vstopnic ni kupil zaradi tega, ker je bil prepozen.' Nebudu si dělat starosti kvůli tomu, že se ti nechce studovat. 'Ne bom si delala skrbi zaradi tega, ker se ti ne da študirati.' Když mi nevěříte, ukážu vám vysvědčení. 'Če mi ne verjamete, vam bom pokazal spričevalo.'. Namerni prislovni odvisnik ( vedlejší věta příslovečná účelová) Namerni prislovni odvisnik izraža namero oziroma namen dejanja nadrednega stavka. Vezniki so pri teh stavkih aby 'da (bi)', ať 'naj': Mluvili jsme tiše, aby nás neslyšeli. 'Govorili smo potiho, da nas ne bi slišali.' Musíš se hodně učit, abys složila tu zkoušku. 'Moraš veliko študirati, da bi naredila ta izpit.' Už toho nech, ať už můžeme jít domů. 'Končaj že s tem, da bomo lahko šli domov.'. Pogojni prislovni odvisnik ( vedlejší věta příslovečná podmínková) Pogojni odvisnik izraža pogoj, ki je potreben, da se dejanje ali stanje nadrednega stavka uresniči ali ne uresniči. Pogoj je lahko uresničljiv ali neuresničljiv, kar se ločuje z rabo veznikov in glagolskih oblik v odvisniku. Tipični vezniki odvisnikov z uresničljivim pogojem so: pokud, když, jestli(že)/zast. pakli(že) 'če', - li 'če', za předpokladu, že 'pod pogojem, da', kdyby 'če bi/da', glagol v odvisniku je v povednem naklonu ali v sedanjem pogojniku: Pokud/když/jestli budeš chtít, zavolám. / Budeš-li chtít, zavolám. 'Če boš hotel, bom poklical.' Pokud/když/jestli chceš, přijď. / Chceš- li, přijď. 'Če hočeš, pridi.' Kdyby bylo hezky, mohli bychom jít na výlet. 'Če bo lepo, bi lahko šli na izlet.' Kdybychom se nestyděli, všechno bychom to tu snědli. 'Če nas ne bi bilo sram, bi vse to pojedli.' Veznik odvisnikov z neuresničljivim pogojem je kdyby in glagol je v preteklem pogojniku: Kdybys byl zavolal, byli bychom tam mohli jít spolu. 'Če bi bil poklical, bi bili lahko skupaj šli tja.' Kdybyste mi to byli řekli včas, určitě by se s tím bylo dalo něco udělat. 'Če bi mi to bili povedali pravočasno, bi, bilo gotovo mogoče s tem še kaj narediti.'. Dopustni prislovni odvisnik ( vedlejší věta příslovečná přípustková) Dopustni prislovni odvisnik izraža dopuščanje dejanja ali stanja glagola nadrednega stavka (torej, kljub čemu se lahko uresniči). Tipični veznik je ačkoliv 'čeprav' s sinonimi tře-baže, přestože; istega pomena sta tudi zložena veznika i když 'četudi/tudi če', i kdyby 'tudi če 249 Češka slovnica za bohemiste bi': Ačkoliv jsme se dlouho neviděli, poznal jsem ji okamžitě. 'Čeprav se dolgo nisva videla, sem jo takoj prepoznal.' Navštívila ji, i když ji neměla moc ráda. 'Obiskala jo je, čeprav je ni preveč marala.' Auto nechci, i kdyby mi ho dali zadarmo. 'Avta nočem, tudi če bi mi ga dali zastonj.' 5.2.2.5 Prilastkov odvisnik ( vedlejší věta přívlastková) Prilastkov odvisnik izraža prilastek kateregakoli samostalnika nadrednega stavka. Načeloma se veže z oziralnim zaimkom který 'ki/kateri' oziroma z njegovim sinonimom jenž 'zbor. ki'. Če pa ima odvisnik kakovostni pomen, uporabljamo zaimek jaký 'kakršen', in če ima svojilni pomen, se veže z zaimkom jehož ( jejíž, jejichž) 'čigar (m), katere (ž)'. Zaimka který in jenž sta lahko v nekaterih primerih nadomeščena z oziralnimi prislovi kot npr. kde 'kjer', kam 'kamor', kdy 'ko/kadar' itd. a) Odvisniki z oziralnima zaimkoma který oziroma jenž Oziralni zaimek se ujema s stavčnim členom, ki ga ima zaimek v odvisniku (pri uporabi zaimka kateri enako pravilo velja tudi v slovenščini). Skoraj povsod lahko oziralni zaimek který nadomestimo z zaimkom jenž, ki pa je včasih preveč zboren in se ga uporablja le še v pisanem besedilu in višjem slogu: Kluk, který/jenž odešel, vyhrál soutěž. 'Fant, ki je odšel, je zmagal na natečaju.' To je žena, kterou/již jsem poznal před deseti lety. 'To je ženska, ki sem jo spoznal pred desetimi leti.' Člověka, kterému/jemuž vzali řidičský průkaz, je mi líto. 'Človeka, ki so mu vzeli vozniško dovoljenje, mi je žal.' To je ruka, kterou/jíž píšeš. 'To je roka, s katero pišeš.' Če je oziralni zaimek v predložnem sklonu, se v knjižnem besedilu pogosteje uporablja- jo oblike oziralnega zaimka jenž (ob siceršnji možni uporabi zaimka který): To je obchod, v němž/ve kterém jsem kdysi nakupovávala. 'To je trgovina, v kateri sem nekoč kupovala.' Tady je dům, o němž/o kterém jsem vám vyprávěl. 'Tukaj je hiša, o kateri sem vam pripovedoval.' To jsou manželé, s nimiž/se kterými jsem se setkal u moře. 'To sta zakonca, s katerima sem se srečal na morju.'. Pozor! Če oziralni zaimek izraža agens oziroma povzročitelja dejanja, se lahko pri- lastkov odvisnik nadomesti s pridevnikom, izpeljanim iz deležja (glejte 3.3.5). Če je glagol odvisnika nedovršen, se lahko nadomesti s pridevnikom, ki se konča s - cí: Panenka, která mluví. 'Punčka, ki govori': Mluvící panenka. Dítě, které se učí chodit. 'Otrok, ki se uči hoditi.': Dítě učící se chodit. Vlak, který jezdí kolem jezera. 'Vlak, ki pelje okrog jezera.': Vlak jezdící kolem jezera. Če je glagol v odvisniku dovršen, se lahko nadomesti s pridevnikom, ki se konča z - vší: Auto zastavilo přímo před domem. 'Avto je ustavil naravnost pred hišo.': Auto zastavivší 250 Skladnja (skladba/syntax) přímo před domem. Dívka, která zezelenala závistí. 'Dekle, ki je bilo zeleno od zavisti.': Dívka zezelenavší závistí. V odvisnikih, ki razvijajo samostalnik s pomenom kraja, je mogoče oziralna zaimka který, jenž zamenjati z oziralnimi prislovi kde, kam, odkud: To je divadlo, ve kterém/kde hrají novou komedii. 'To je gledališče, v katerem/kjer igrajo novo komedijo.' Je to na chodbě, na kterou/kam se vchází těmito dveřmi. 'To je na hodniku, na katerega/kamor se pride skozi ta vrata.' Město, ze kterého/odkud pochází má matka. 'Mesto, iz katerega/od koder prihaja moja mama.'. Odvisniki, ki razvijajo samostalnike s časovnim pomenom, se vežejo z oziralnim pri- slovom kdy (odkdy, dokdy) ali z veznikom když oziroma jih je v nekaterih primerih mogoče nadomestiti z oziralnim zaimkom který: Toho roku, kdy začal studovat, neměl žádné prázdniny. 'Tistega leta, ko je začel študirati, ni imel nobenih počitnic.' V minulém týdnu, kdy/ když/během něhož se konal kongres, proběhlo několik demostrací. 'V prejšnjem tednu, ko je potekal kongres, je bilo nekaj demonstracij.'. b) Oziralni zaimek jaký 'kakršen' se uporablja, kadar odvisnik izraža določeno kakovost: Byl to hráč, jakého už dlouho v mužstvu neměli. 'Bil je igralec, kakršnega v moštvu že dolgo niso imeli.' Jezdil jen na kolech, jaké měli pouze profesionálové. 'Vozil se je samo s kolesi, kakršna so imeli le profesionalci.'. c) Odvisniki, ki izražajo svojilnost, se vežejo z zaimkom jehož (jejíž, jejichž). Ta ima v če- ščini tri oblike – eno za moški in srednji spol, eno za ženski ter eno za množino. Ženska oblika se sklanja, oblika za moški in srednji spol v ednini in za množino se ne spreminja (glejte 4.5.1.2): To je auto, jehož historie je velmi zajímavá. 'To je avto, katerega zgodovina je zelo zanimiva.' V imenovalniku so oblike torej sledeče: To je muž, jehož kabát/ žena/auto/děti... 'To je moški, čigar plašč/žena/avto/otroci …' To je žena, jejíž kabát/kabelka/auto/děti... 'To je ženska, katere plašč/torbica/avto/otroci …' To je dítě, jehož kabát/ hračka/kolo/kostky... 'To je otrok, katerega plašč/igrača/kolo/kocke...' To jsou lidé, jejichž kabáty/práce/kola/děti... 'To so ljudje, katerih plašči/službe/kolesa/otroci …'. Če pa je oziralni zaimek ženskega spola ( jejíž) v odvisniku v poziciji predmeta, je v odvisnem sklonu in ga je treba tudi sklanjati: To je žena, bez jejíhož dítěte/jejímuž dítěti/o je- jímž dítěti/s jejímž dítětem... 'To je ženska, brez katere otroka/katere otroku/o katere otroku/s katere otrokom …' Pri zaimku moškega spola ali množinskem zaimku se oblika ne spreminja: To je muž, bez jehož dítěte/jehož dítěti/o jehož dítěti/s jehož dítětem… ali množinski: To jsou rodiče, bez jejichž dítěte/jejichž dítěti/o jejichž dítěti/s jejichž dítětem… !Pozor: V češčini v teh vrstah odvisnikov ni mogoče uporabiti zaimka který, tako kot v slovenščini (glejte zgornje zglede). 251 Češka slovnica za bohemiste 5.2.2.6 Odvisnik povedkovega prilastka ( vedlejší věta doplňková) Odvisnik povedkovega prilastka izraža povedek nadrednega stavka in pogosto razvija glago- le čutenja, npr. slyšet, vidět, hledět. Najpogosteje se uporabljata veznika jak 'kako' in kterak 'zast. kako': Přistihl zloděje, jak krade jeho auto. 'Zalotil je tatu, kako krade njegov avto.' Sledovali jsme vojáky, jak stříleli. 'Gledali smo vojake, kako streljajo.' Slyšeli jsme sousedku, jak nás pomlouvá. 'Slišali smo sosedo, kako nas ogovarja.'. 5.3 SPOROČANJSKA VLOGA POVEDI ( KOMUNIKAČNÍ FUNKCE VÝPOVĚDI) V pogovoru med ljudmi se uresničujejo oziroma uporabljajo povedi v medsebojni komuni- kaciji (sporočanju) med sporočevalcem ( mluvčí/autor) in naslovnikom ( příjemce/adresát). Povedi same imajo poleg vsebine ( věcný obsah = propozice), ki se uresničuje s skladenjskimi enotami (stavki), še sporočanjsko vlogo ( komunikační funkce), ki je odvisna od situacije, volje in namena govorca. Po sporočanjski vlogi razvrščamo povedi v pet skupin: - Pripovedne povedi ( věty oznamovací) so povedi z vlogo ugotavljanja oziroma sporočanja, katerih cilj je, da naslovnik izve določeno informacijo. V pisavi se označujejo s piko na koncu, v govoru pa s padajočo intonacijo. Glagol je v povednem ali pogojnem naklonu: Sousedi staví dům. 'Sosedje gradijo hišo.' Nejraději bych ten plot zboural. 'To ograjo bi najraje porušil.'. - Vprašalne povedi ( věty tázací) izražajo vprašanje. Grafično so na koncu označene z vpra- šajem ( otazník), intonacija je rastoča ali rastoče-padajoča. Glagol je v povednem ali pogojnem naklonu. Glede na vsebino ponavadi ločimo: a) dopolnjevalna vprašanja ( otázky doplňovací), ki formalno vedno vsebujejo vprašalni zaimek ali prislov in odgovor nanje nikoli ni samo da ali ne: Kolik je hodin? 'Koliko je ura?' Kde je prádelna? 'Kje je pralnica?' Čí je ta taška? 'Čigava je ta torba?'; b) odločevalna vprašanja ( otázky zjišťovací), na katera odgovarjamo z ano 'da' ali ne 'ne': Je to tvoje kamarádka? 'Je to tvoja prijateljica?' Byli jste už na dovolené? 'Ste že bili na dopustu?'; c) ločna vprašanja ( vylučovací otázky) – nanje odgovarjamo z uporabo dela same vprašalne povedi: Tu sukni sis koupila letos nebo už vloni? 'To krilo si kupila letos ali še lani?' Odgovor je npr.: Už vloni. !Pozor: Obstajajo tudi vprašalne povedi, na katere ne pričakujemo odgovora. To so lahko govorniška/retorična vprašanja ( řečnické otázky), ki se v govoru uporabljajo zato, 252 Skladnja (skladba/syntax) da bi govornik pritegnil pozornost slušateljev, npr. Copak se tomu někdo může divit? 'Ali se temu lahko kdo čudi?'. Govornik si ponavadi odgovori sam. Druga vrsta takšnih vprašanj so deliberativna ( rozvažovací otázky), ki jih govorec zastavlja samemu sebi: Jak jsem to jen mohla ztratit? 'Kako sem to lahko zgubila?'. - Velelne povedi ( věty rozkazovací) izražajo zapoved ali prepoved oziroma to, da nekdo nekaj mora ali nečesa ne sme narediti. Uresničenje je odvisno od naslovnika. Grafično se označijo s klicajem ( vykřičník), izjemoma tudi s piko. Intonacija je padajoča ali rastoče-padajoča. Glagol je primarno v velelnem naklonu, in če gre za prepoved z zanikano obliko glagola, je ta lahko le v nedovršni obliki: Otevři dveře! 'Odpri vrata!' Neotevírejte okna! 'Ne odpirajte oken!' Slovenske zanikane dovršne oblike v češčini izrazimo z nedovršnim glagolom ali z opisnim zanikanjem v pogojniku, ki pa še poudarja intenzivnost prepovedi: Ne odpri teh vrat! 'Ne, abys ty dveře otevřel!'. Poleg tega je glagol v velelni povedi lahko tudi v povednem naklonu ( Tady budeš stát. 'Tukaj boš stal.' Okamžitě to zjistíš! 'V hipu boš to izvedel (moraš izvedeti)!') ali v nedoločni-ku: Stát! 'Stojte!' Nekouřit! 'Ne kadite!'). - Želelne povedi ( věty přací) izražajo željo ali prošnjo, katere uresničitev ni odvisna ne od govorca ne od naslovnika. V pisni obliki se ponavadi končajo s klicajem, intonacija je padajoča, glagol v teh povedih pa je v povednem ali pogojnem naklonu. Stavki se lahko začnejo s členki kéž 'ko bi le', ať 'naj', nechť 'zast. naj'. Želelne povedi lahko vsebujejo uresničljivo željo ( uskutečnitelné přání), ki je izražena z glagolom v povednem naklonu ali s sedanjim pogojnikom: Ať se mu tam daří! 'Naj mu bo tam dobro!' Kéž by už byl tady! 'Ko bi le že bil tukaj!', ali neuresničljivo željo ( neuskutečnitelné přání), ko je glagol v preteklem pogojniku: Kéž by byla dostala tu práci! 'Ko bi le bila dobila to službo!'. - Vzklične povedi ( věty zvolací) izražajo čustveni odnos do vsebine stavka in se ponavadi končajo s klicajem. Glagol je lahko v povednem ali pogojnem naklonu: To je ale krásné počasí! 'To pa je lepo vreme!' To snad byla moje nejlepší dovolená! 'To je bil verjetno moj najboljši dopust!'. 5.4 ČLENITEV PO AKTUALNOSTI ( AKTUÁLNÍ ČLENĚNÍ) Členitev po aktualnosti je del stavčnega pomena, ker razporeja besede (stavčne člene) po njihovem pomenu oziroma meri pomembnosti v določeni povedi. To zaporedje se lahko spre- minja glede na besedilne ali zunajbesedilne okoliščine. Teorija členitve po aktualnosti izhaja iz dejstva, da so v stavku vedno že iz konteksta znane, torej manj pomembne informacije ter nove, prej neznane in torej bolj pomembne informacije. 253 Češka slovnica za bohemiste Tisti del povedi, ki vsebuje že znano informacijo, je izhodišče/tema ( východisko/téma), del, ki vsebuje novo ali pomembnejšo informacijo, je jedro/rema ( jádro/réma). Včasih se za povedkov del stavka, ki je med izhodiščem in jedrom, uporablja termin prehod/tranzicija ( tranzit/přechod). Sicer pa je povedek ponavadi že del reme. Temo in remo v povedi lahko označimo približno takole: Byl jednou jeden král. Ten král (tema) měl tři dcery (rema). 'Ne-koč je bil en kralj. Ta kralj (tema) je imel tri hčere (rema). V češčini je v čustveno neobarvani (nevtralni) povedi najprej izhodišče, jedro se ve- dno pojavi na koncu. V tekoče povezanem besedilu prehaja jedro prvega stavka v izhodišče naslednjega, npr. (krepko označeno je jedro): A: Kde se seznámili tví rodiče? B: Mí rodiče se seznámili na horách. 'A: Kje so se spoznali tvoji starši? B: Moji starši so se spoznali v hribih.' Če pa bi uporabili drugače oblikovano vprašanje, se spremeni tudi jedro povedi: Kdo se seznámil na horách? Na horách se seznámili mí rodiče. Kontekst je lahko tudi situacijski (ni izražen z besedami). Npr. v situaciji, ko se dva prijatelja prepirata, lahko rečemo: Pravdu má Petr. 'Prav ima Peter.', ker želimo poudariti osebo, ki ima prav (nevtralna poved bi bila: Petr má pravdu. 'Peter ima prav.'). Stavčni poudarek ( intonační centrum) je v govorjenem besedilu signal za to, da sledi jedro povedi, ne glede na to, za kako razvit stavčni člen gre: Janovi dali auto. Janovi dali nové služební auto. 'Janu so dali nov službeni avto.'. Izpostavljanje ( vytýkání) S spreminjanjem mesta besede v povedi lahko določene besede poudarjamo tudi brez sobesedila, ker se zadnja beseda v stavku čuti kot poudarjena: Pavel koupil babičce dárek. 'Pavel je kupil babici darilo.' Ta besedni red lahko tudi spreminjamo in s tem se spreminja pomembnost besede v povedi: Pavel koupil dárek babičce. Dárek babičce koupil Pavel. Pavel dárek babičce (opravdu) koupil. Z izraznimi sredstvi pa lahko tudi poudarimo besede npr. na prvem mestu v stavku in s tem ustvarimo nasprotje: - osebni zaimek: Já jsem ti tu knihu půjčil. 'Jaz sem ti to knjigo posodil.' (in ne kdo drug, zaimek za prvo osebo je v stavku sicer vedno poudarjen, saj se v navadnih povedih ne uporablja); - členki jen/pouze 'le/samo/toliko/, právě 'prav/točno', výhradně 'izključno', zrovna 'ravno', i/také 'tudi' idr. vedno stojijo pred besedo, katere pomen poudarjajo – pred jedrom: I Klára věděla o nové knize. ' Tudi Klara je vedela za novo knjigo.' (Poleg drugih je vedela tudi Klara.) Klára věděla i o nové knize. 'Klara je vedela tudi za novo knjigo.' (Poleg drugega je Klara vedela tudi za knjigo.); - rema ali tema se postavita pred stavek, npr. izhodišče v drugem stavku: Kdybych tak vyhrál tisíc korun. – Tisíc korun, to dneska nic není! (neizpostavljeno: tisíc korun dneska nic není 254 Skladnja (skladba/syntax) 'tisoč kron danes ni nič'), 'Ko bi le priigral tisoč kron. – Tisoč kron, to danes ni nič.'; izpostavi se lahko tudi rema: Chceš si koupit počítač? Notebook, ten by sis měl koupit. 'Hočeš kupiti računalnik? Prenosnik, to bi moral kupiti.' (neizpostavljeno: Měl by sis koupit note-book. 'Moral bi si kupiti prenosnik.'). 5.5 BESEDNI RED ( SLOVOSLED) Besedni red je lastnost naravnega jezika, ki določa vrstni red besed, ki jih govorec jezika izgovori v slovnično pravilno grajenem stavku. Češčina ima spremenljiv ( proměnlivý) besedni red, ki pa nikakor ni poljuben. To pomeni, da je načeloma mogoče zamenjati vrstni red posameznih stavčnih členov, pri čemer se sicer osnovni globinski pomen stavka ne spremeni, spreminja pa se lahko ali sporočanjska funkcija povedi ali stopnja poudarjenosti pomena določenih besed oziroma vključitev povedi v kontekst. Tako da v različnih sporočanjskih situacijah ali kontekstih ne uporabljamo enakega besednega reda. Na besedni red v češkem stavku vplivajo štiri glavni dejavniki: a) slovnična zgradba stavka – tako imenovani konstitutivni stavčni členi (osebek, povedek, predmet, valenčno vezano prislovno določilo, delno tudi prilastek) si namreč v komunikacijsko in čustveno nezaznamovani povedi sledijo v določenem zaporedju, ki se lahko spreminja glede na sporočanjsko funkcijo in vpetost v kontekst; b) členitev po aktualnosti oziroma sporočanjska vloga povedi; c) vezljivost oziroma valenca posameznih besed – vezljivost je lastnost nekaterih polnopomenskih besed, s katero je določena slovnična oblika odvisne besede, npr. glagol psát 'pisati' določa slovnično obliko (tožilnik) predmeta dopis 'dopis' ali glagol věnovat se 'ukvarjati se' določa slovnično obliko (dajalnik) predmeta sportu 's športom'. V drugem primeru se valenca češkega in slovenskega glagola razlikuje. d) stavčni poudarek in ritem. V pripovedni povedi je nezaznamovani besedni red členov stavčne strukture osebek – povedek – predmet, ki se lahko spremeni pod vplivom sobesedila po načelu členitve po aktualnosti, ki določa, da so v pripovedni povedi besede z najmanj novimi informacijami na začetku, besede, ki prinašajo nove informacije, pa na koncu. Besedni red členov stavčne strukture se lahko spremeni tudi, ko želi govorec izpostaviti oziroma poudariti pomembnost določene informacije ne glede na kontekst ali zunaj konte- ksta. V takem primeru se beseda, ki izraža poudarjeno informacijo, uvrsti na konec stavka. Na koncu stavka se lahko načeloma pojavi katerikoli člen, vendar se pri povedku večinoma dodaja še prislovno določilo: 255 Češka slovnica za bohemiste Petr poslal řediteli dopis. 'Peter je poslal direktorju pismo.' Petr poslal dopis řediteli. Řediteli poslal dopis Petr. Petr (ten) dopis řediteli (opravdu) poslal. 'Peter je (to) pismo direktorju (res) poslal.' Če isti povedi določimo vprašalno sporočanjsko vlogo, bo nezaznamovan besedni red s povedkom na začetku: povedek – osebek – predmet, najbolj poudarjena informacija ostaja na koncu povedi: Poslal Petr řediteli dopis? (Ali je direktorju poslal kaj drugega?) Poslal Petr dopis řediteli? (Ali je pismo poslal komu drugemu?) Če je na predmetni poziciji semantično nedoločena beseda, se ta premakne pred glagol, npr. Musím si něco koupit. 'Moram si nekaj kupiti.' Chci se něčeho napít. 'Hočem se nečesa napiti.' (V nasprotju s predmetom, izraženim s semantično določeno besedo: Musím si koupit zmrzlinu. 'Moram si kupiti sladoled.' Chci se napít vody. 'Hočem se napiti vode.'). To pa ne velja za semantično nedoločene besede na poziciji predmeta, ki so razvite s prilastkom: Mu-sím si koupit něco k jídlu. 'Moram si kupiti nekaj za jesti.' Chci se napít něčeho studeného. 'Hočem se napiti česa mrzlega.' Če je glagol trovalenčen, je nezaznamovano zaporedje: osebek – povedek – predmet v dajalniku – predmet v tožilniku ali osebek – povedek – predmet – prislovno določilo, npr.: Otec posílá dceři knihu. 'Oče pošilja hčeri knjigo.' oziroma: Matka přinesla nákup domů. 'Mati je prinesla nakup domov.' Znotraj posameznih razvitih stavčnih členov je besedni red stalen in členitev po aktualnosti nanj ne vpliva (podobno kot v slovenščini), četudi se spremeni besedni red členov stavčne strukture: S jeho bratrem bych se nechtěl dostat do sporu o peníze. 'Z njegovim bratom ne bi rad prišel v spor zaradi denarja.' Do sporu o peníze bych se s jeho bratrem dostat nechtěl. 'V spor zaradi denarja z njegovim bratom ne bi rad prišel.' V obeh povedih namreč ostajata razvita stavčna člena do sporu o peníze in s jeho bratrem nerazdeljena. Prilastek, ki razvija osebek ali predmet oziroma prislovno določilo, je lahko ujemalen ali neujemalen. Ujemalni prilastek je v povedi praviloma neposredno pred besedo, ki jo razvija, npr. beseda malý v vlogi ujemalnega prilastka v izrazu: malý chlapec 'majhen deček', neujemalni pa je večinoma takoj za besedo, ki jo razvija, npr. souseda v izrazu: auto mého souseda 'avto mojega soseda'. 256 Skladnja (skladba/syntax) Ujemalni prilastek je v povedi za besedo, ki jo razvija, če - gre za čustveno obarvano poved: Ty kluku zlobivá! 'Ti fant poreden!', - se poudarja protipomenskost lastnosti: Červenou barvu mám radši než barvu modrou. 'Rdečo barvo imam raje kot modro.', - gre za slogovno (arhaično) obarvan izraz, npr. koruna Kristova 'Kristusova krona' ali tradicionalno uveljavljeno poimenovanje, npr. Království české 'češko kraljestvo' , Univerzita Karlova 'Karlova univerza' idr.; - gre za večbesedne termine: kyselina solná 'solna kislina' , mše svatá 'sveta maša', kočka divoká 'divja mačka', přívlastek shodný 'ujemalni prilastek' idr. Če je prislovno določilo na valenčni poziciji (torej če tesno dopolnjuje glagol), je ponavadi za glagolom: Pavel šel domů. 'Pavel je šel domov.' Če pa prislovno določilo ni na valenčni poziciji (lahko ga izpustimo), je ponavadi na začetku stavka: Nepříjemně zakřičela, abychom okamžitě odešli pryč. 'Neprijetno je zakričala, naj takoj gremo stran.' Prislovni do-ločili nepříjemně in okamžitě nista na valenčni poziciji glagolov in sta pred glagoloma, pryč pa je prislovno določilo na valenčni poziciji glagola odejít in je v stavku za njim. Na ritem stavka vpliva predvsem položaj enozložnih, redkeje dvozložnih nenaglaše- nih naslonk ( příklonky). Naslonke so v češkem stavku navadno na drugem mestu, torej za prvim stavčnim členom: Petr by si o tom promluvil. 'Peter bi se o tem pogovarjal.' Dnes jsem to konečně pochopil. 'Danes sem to končno dojel.' Če je prvi stavčni člen razvit ali če je na prvem mestu v stavku konstrukcija z nedoločnikom ali odvisnik, potem stojijo naslonke takoj za celotnim izrazom oziroma konstrukcijo ali stavkom: Moje sestra se ráda opaluje. 'Moja sestra se rada sonči.' Moje starší sestra se ráda opaluje. 'Moja starejša sestra se rada sonči.' Až dnes jsem konečně pochopil teorii relativity. 'Šele danes sem končno dojel teorijo relativ-nosti.' Vykašlat se na všechno jsem neuměl. 'Nisem se mogel kar požvižgati na vse.' Co si o tom myslel, se mi nepodařilo zjistit. 'Kaj si je o tem mislil, mi ni uspelo ugotoviti.' Proto, žes nepřišel, se nezlobím. 'Nisem jezen, ker nisi prišel.' Známý, kterého jsem roky neviděl, se na nás přijel podívat. 'Znanec, ki ga že leta nisem videl, nas je prišel obiskat.'. Naslonke so stalne in nestalne ( příklonky stálé a nestálé), njihovo zaporedje pa je dokaj natančno opredeljeno. a) Stalne naslonke so: mě, mi, tě, ti, se, si, ho, mu, jí, ji, je, jsem, jsi, je…, bych, bys, by..., -li idr.: - - li: Chtěl vědět, půjde-li domů. 'Hotel je vedeti, ali bo šel domov.', - oblike pomožnega glagola biti – byl, je... ali morfi: bych, by...: Koupil jsem si nový kabát. 'Kupil sem si nov plašč.' Koupila bych si nový kabát. 'Kupila bi si nov plašč.' Zeptal se, chtěl-li bych jít do kina. 'Vprašal je, ali bi hotel iti v kino.', 257 Češka slovnica za bohemiste - povratna morfa si in se: Děti si hrají. 'Otroci se igrajo.' Musím se na to zeptat. 'Moram to vprašati.', - kratke oblike osebnih zaimkov, in sicer najprej v dajalniku in nato v tožilniku: Řekla mi o své nemoci. 'Povedala mi je za svojo bolezen.' Koupila mi ho. 'Kupila mi ga je.' Včera mi ho koupila. 'Včeraj mi ga je kupila.' Zeptal se, koupila-li bych mu ho. 'Vprašal je, ali bi mu ga kupila.', - byl kot del oblike pogojnika: Kdo by mu byl řekl pravdu. 'Kdo bi mu bil povedal resnico.'. b) Nestalne naslonke so besede, ki so naglašene in samo v določenih primerih postanejo nenaglašene: to, tam, teď, s ním (predložne zveze osebnih zaimkov), vlastně, del oblike pogojnika býval. Uvrščajo se za stalne naslonke. Ponavadi so na valenčnem mestu predmeta ali prislovnega določila in kot take lahko spremenijo mesto v stavku (po členitvi po aktualnosti) in postanejo naglašene. - zaimek to: Prostě jsem mu to řekl. / To jsem mu prostě musel říct. 'Preprosto sem mu to povedal. / To sem mu preprosto moral povedati.'; - prislovi tu, tam, teď, tak: Povolili to teď bez problémů. / Teď to povolili bez problémů. 'Zdaj so to brez težav dovolili.' Já mu to tam pošlu. 'Poslal mu bom to tja.'; - predložne zveze osebnih zaimkov: On tam s ní nebyl. 'On tam z njo ni bil.' / Já to tam s ním nepovezu. 'Jaz tega tja z njim ne bom peljal.'; - býval – oblika glagola být v preteklem pogojniku: Já bych mu to tam byl býval přece koupil. 'Jaz bi mu to tam vendar bil kupil.'; !Pozor: Naslonki si, se pri popridevljenih deležnikih sta navadno za pridevnikom: Neměl rád lidi starající se o cizí záležitosti. 'Ni maral ljudi, ki so se vtikali v tuje zadeve.' Če pa je ta stavčni člen razvit, se naslonka premakne pred besedo: Neměl rád lidi příliš se starající o cizí záležitosti. Naslonke v zvezi stavkov V odvisnikih ali v drugem stavku priredja je položaj naslonk podoben kot v enostavčni povedi, so torej na drugem mestu po prvem naglašenem stavčnem členu oziroma vezniku: Andrea se kdysi rozhodla mlčet a toto rozhodnutí si dodnes hořce vyčítala. 'Andreja se je nekoč odločila molčati in to odločitev si še danes očita.' Učitelka říkala, že děti se musí pořád hlídat. 'Učiteljica je pravila, da je treba otroke stalno paziti.' Požádal ho, aby se o to aspoň pokusil. 'Prosil ga je, naj vsaj poskusi.' Měl jsem ho rád, a tak jsem se mu rozhodl pomoci. 'Rad sem ga imel, zato sem se mu odločil pomagati.' 258 Skladnja (skladba/syntax) PRIPOROČENA LITERATURA: · Grepl, M., Karlík, P. (1998). Skladba češtiny. Olomouc: Votobia. · Příruční mluvnice češtiny. (1996). Praha: LN. Str. 369–698. · Petr, J. (ur.). (1987). Mluvnice češtiny 3. Praha: Academia. · Uhlířová, L. (1987). Knížka o slovosledu. Praha: Academia. · Sgall, P., Panevová, J. (2004). Jak psát a nepsat česky. Praha: Karolinum. Str. 75–118. · Grepl, M., Karlík, P (1992). Učte se s námi skladbě češtiny. Praha: SPN. · Trnková, A. (ur.). (1994). Textová cvičebnice českého jazyka II. Praha: ISV. 259 Češka slovnica za bohemiste Viri · Čechová, M. in sod. (1996). Čeština – řeč a jazyk. Praha: Nakladatelství ISV. · Čermák, F. (2001). Jazyk a jazykověda. Praha: Karolinum. · Čermák, F., Holub, J. (2005). Syntagmatika a paradigmatika českého slova. Praha: Karolinum. · Esvan, F. (2007). Vidová morfologie českého slovesa. Praha: Nakladatelství LN. · Golden, M. (2001). O jeziku in jezikoslovju. Ljubljana: FF. · Grepl, M., Karlík, P. (1998). Skladba češtiny. Olomouc: Votobia. · Hauser, P. (1980). Nauka o slovní zásobě. Praha: SPN. · Hrdlička, M. (2000). Předložky ve výuce češtiny jako cizího jazyka. Praha: Karolinum. · Lopatková, M., Žabokrtský Z., Kettnerová, V. (2008). Valenční slovník českých sloves. Praha: Karolinum. · Palková, Z. (1997). Fonetika a fonologie češtiny. Praha: Karolinum. · Petr, J. (ur). (1986-87). Mluvnice češtiny 1-3. Praha: Academia. · Pravidla českého pravopisu, školní vydání. (1993). Praha: Academia. · Příruční mluvnice češtiny. (1996). Praha: Nakladatelství LN. · Sgall, P., Panevová, J. (2004). Jak psát a nepsat česky. Praha: Karolinum. · Štícha, F. (ur.) (2006). Možnosti a meze české gramatiky. Praha: Academia. · Těšitelová, M., Petr, J., Králík, J. (1986). Retrográdní slovník současné češtiny. Praha: Academia. · Toporišič, J. (1976 in ponatisi). Slovenska slovnica. Maribor: Založba Obzorja. · Uhlířová, L. (1987). Knížka o slovosledu. Praha: Academia. · Uličný, O. (2000). Instrumentál v struktuře české věty. Praha: Karolinum. 260