ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA VIŠJE ŠOLE NA SLOVENSKEM OZEMLJU V XVII. IN XVIII. STOLETJU BRANKO REISP Prve srednjeveške univerze niso državne institucije in nimajo nacionalnega značaja; veljajo za organe katoliške svetovne cerkve in so principialno nadnacionalne kakor cer- kev sama. Na zunaj se to izraža tako, da je latinščina še globoko v XVIII. stoletju edini učni in občevalni jezik. Namen univerze ni samo gojitev znanosti, temveč tudi nadzor duhovnega življenja. Pripadniki univerze brez razlike stopnje in položaja, učitelji in učenci, predstavljajo na zunaj skupnost, »Universitas magistrorum et scholarium«. Pod privilegiji in sodstvom univerze stoje tudi tako imenovani »akademski meščani«, apotekarji, knjigotržci pa tudi rokodelci in služabniki, ki so v kakršnikoli zvezi z uni- verzo. Študije začenjajo z 2-letnim artističnim pripravljalnim kurzom. Prvotno je bil na- menjen ta kurz tako imenovanim »Septem artibus«, in sicer trem, ki omogočajo človeku, da se pravilno, lepo in jasno izraža (grama- tika, retorika, dialektika) in štirim, ki mu omogočajo dojeti harmonijo sveta (ariime- tika, geometrija, astronomija, muzika). Ta nižja fakulteta, ki se imenuje od XVII. sto- letja naprej tudi filozofska fakulteta, je prvotno povsod začetnica višjega študija. Obiskovati so jo morali vsi, ki so hoteli pre- stopiti na višje fakultete: pravo, teologijo in medicino, na katerih pa je trajal študij pet ali več let. Na srednjeveških univerzah so bile tri akademske stopnje: L bakalaver je starejši študent, ki pomaga učitelju in kolegom. 2. liceneiat lahko že uči, vendar pod nad- zorstvom magistra, 3. magister, ali od XV. stoletja pogosto imenovan doktor, ima siposobnost in celo dolžnost poučevati. Ogromna je razlika med srednjeveškim in današnjim znanstvom. Sholastika je po- sredovala le malo spoznanj, toda glavni na- men ji je bila šola duha in spomina, zato se omeji na posamezna dela, ki jih vedno znova komentira. Seznama predavanj ni bilo, vse je bilo improvizirano. Študentje in tudi dok- torji so radi potovali. Cesto se je zgodilo, da je prišel na univerzo nadpovprečen učitelj, pa tam ni ostal dolgo in njegova stroka je ostala nezasedena. Začetniku je bilo treba posredovati, kako se da znanje logično raz- deliti in kaj sodijo o tem avtoritete. Globlja spoznanja doseči in posredovati jih, je bila stvar posameznikov. Tudi srednji vek je po- znal prirodne in eksperimentalne vede, ven- dar le-te po tedanjem mnenju niso imele mesta na univerzi. V poznem srednjem veku je za deželne go- spode ustanovitev univerze problem osebne in dinastične slave, zasledujejo pa tudi že praktične namene, ker zahtevajo začetki državne uprave juriste, izobražene v smislu politike deželnega gospoda. Rezultat takih prizadevanj je dunajska univerza, ki jo je ustanovil leta 1365 vojvoda Rudolf IV. Uni- verza je preživljala težke krize še več stoletij po ustanovitvi predvsem zaradi slabih fi- nančnih pogojev, pozneje v času turškega prodiranja v Srednjo Evropo pa tudi zaradi nemirnega in neugodnega političnega polo- žaja v tem delu sveta. Zlasti težko so priza- 163 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO deli univerzo reformacijski boji. Leta 1591, po ustanovitvi jezuitskega kolegija, pa ji začno konkurirati tudi jezuiti. Tak položaj je rodil številne spore, zmagajo pa jezuiti, ki dobe leta 1623 univerzo skoraj popolnoma v svoje roke, zlasti pa še teološko in filozof- sko fakulteto. Ti dve fakulteti pod jezuit- skim vodstvom odslej dobro uspevata, medi- cinska in juridična pa skoraj propadeta. Neugodne razmere na dunajski univerzi so karakteristične, ker kažejo kulturno zaosta- lost na periferiji zahoda. Splošni razvoj univerz v XVI. in XVII. stoletju je v znamenju cerkvenega razkola. Univerze izgubljajo stari univerzalistični in internacionalistični značaj. Prevlada teri- torialni princip; vsaka večja pokrajina in mesto stremita za tem, da bi na svoji uni- verzi vzgojila duhovne in svetne uradnike. Zato nastane mnogo novih katoliških in pro- testantskih univerz in tudi novih »akadem- skih gimnazij«. Univerzitetna ustava se ne- koliko spremeni, ohranjene pa so štiri fakultete z rektorji in dekani. Ohranjena je artistična oziroma filozofska fakulteta kot splošnoznanstveni učni zavod, nad katerim so tri druge strokovne fakultete. Ta nova fakulteta pa se od stare artistične, ki je bila izpolnjena v glavnem s študijem Aristotela, razlikuje po tem, da goji humanistični študij, kateremu se priključi še zgodovina, pa tudi prirodne vede pridobe na pomenu, čeprav se primerno razvijejo šele v XVIII. stoletju. Za- radi novih pogojev in zahtev časa se zelo razvijeta teološka in pravna fakulteta, med- tem ko je medicinska še nepomembna. Šolska reforma v katoliških pokrajinah se razlikuje od reforme v protestantskih de- želah. Tu se ustanavljajo knežje šole. V ka- toliških deželah pa se ne ustanavljajo držav- ne šole niti neposredno cerkvene, temveč šole ' nekakšne internacionalne družbe, to je jezuit- skega reda. Jezuitski cilji: obnova cerkve, podrejanje sveta papeževi oblasti, zlasti pa spreobračanje odpadnikov, bi se dosegli le, če se posreči vzgojiti izobraženo, moralno in disciplinirano duhovščino. To je mogoče do- seči le s šolo. Zato je imel red že okoli leta 1600 v svojih rokah večji del katoliškega šol- stva, v Nemčiji predvsem v deželah Habs- buržanov, Wittelsbachovcev ter ob Renu in Maini. Kolegije so ustanavljali in vzdrževali svetni in duhovni knezi, nekatere pa mesta in privatniki. Jezuiti prevzamejo fundacijo in nadzorstvo nad poukom brez vsake omeji- tve in vpliva. Patroni nimajo pravice vmeša- vati se v delo ustanove. Zato je jezuitsko šol- stvo v organizacijskem pogledu res izredno. Vse jezuitske šole so bile bolj ali manj enako organizirane. Dokončni šolski red je izšel po skrbnih in dolgotrajnih predelavah leta 1599 pod naslovom: Ratio atque institu- tio studiorum Societatis Jesu; izdal pa ga je peti redovni general Claudius Aquaviva in je ostal temelj jezuitskemu šolstvu do raz- pusta reda leta 1773. Šolski red v podrob- nostih so določala tako imenovana Consuetu- denaria, ki so urejala običaje v posameznih provincah. Za avstrijsko provinco so bila iz- dana leta 1640. V filozofskih tečajih jezuitskih kolegijev so poučevali logiko (dialektiko), matematiko, fiziko, metafiziko, etiko in kazuistiko, to je del morale, ki se ukvarja z načeli, po katerih se rešujejo težji primeri vesti. Predavanja so trajala dopoldne in popoldne po eno uro, po predavanju pa so študentje eno uro snov ponavljali. Dopoldne je bila tudi maša. V so- boto je bila javna disputacija, ko so študentje zagovarjali to ali ono tezo. Mesečna dispu- tacija je trajala ves dan ob navzočnosti vsaj treh profesorjev in njihovih slušateljev. Ob- ravnava filozofije je bila sholastična, izgub- ljala se je v vedno večjih špekulacijah, pri tem pa je izpuščala potrebne in praktične stvari. Mnogo so razpravljali o tem, koliko časa naj tak filozofski kurz traja. Splošna težnja jezuitov je bila, naj bi trajal tri leta. Ponekod so se vdali prizadevanju oblasti in želji študentov, da bi prišli čimprej do svo- jega strokovnega študija, to je medicine in prava, in so zato uvedli dvoletni kurz. Na teološki fakulteti je trajal študij štiri leta. Poučevali so sv. pismo stare in nove zaveze, sholastično teologijo, cerkveno zgodovino, grščino in hebrejščino. Jezuitsko gimnazijo v Gradcu so leta 1585 povzdignili v teološko in filozofsko fakulteto. Od drugih kolegijev v avstrijski redovni pro- vinci sta tudi kolegija v Olomucu leta 1581 in v Innsbrucku leta 1671 postala univerzi. Poleg univerz so nastajale vedno številnejše »male akademije«, to je gimnazije, ki so jim dodali filozofski in teološki kurz. Ti kolegiji so bili enako organizirani kakor univerze. Namen jim je bil, da bi sinovom revnejših staršev omogočili izobraževanje v domačem kraju. Slišati je bilo tudi ugovore proti pre- številnim akademijam, češ da znižujejo ra- ven univerz in jim jemljejo ugled. Študentje so imeli svojo posebno nošo; ogr- njeni so bili v nekakšen plašč, lase pa so imeli na kratko ostrižene. Po vzoru lands- knehtov pa se je kmalu začelo širiti razkošje v obleki in frizuri. Jezuiti so se temu bolj ali manj uspešno upirali. Na jezuitske uni- verze so prodrli tudi nekateri srednjeveški nemški študentski običaji, npr. »depozicija«, ki so jo morali jezuiti obdržati, ker bi sicer njihove študente drugi akademiki zasramo- 164 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA vali. Prvotno je bil ta običaj preizkušnja po- guma in potrpežljivosti novega študenta, praktično pa so uganjali z novincem vse mo- goče surovosti. V začetku XVI. stoletja je bila depozicija skoraj oficialen akt in prav tako važna za študenta kakor imatrikulacija, ki je bila brez depozicije sploh nemogoča. V XVI. stoletju se pojavi tudi »penalizem«, enkratni akt depozicije se raztegne na celo prvo leto. Proti koncu tega stoletja so začeli ostreje nastopati zoper nesmiselne in škod- ljive običaje, zato se penalizem na jezuitskih univerzah ni uveljavil. V avstrijski provinci je bila depozicija po vizitaciji Montmoren- cyja odpravljena, pozneje pa z nekaterimi olajšavami na Dunaju, v Gradcu in drugod zopet prevzeta. Tudi pri promocijah so bili v navadi ne- smiselni običaji, ki so bili povezani z visoki- mi taksami in stroški za obleko, za razdelitev rokavic povabljenim gostom in za doktorsko kosilo, ki se ga je udeležilo včasih tudi po več sto povabljencev. Ostal je tudi običaj, da je moral bakalaver ali magister odgovoriti na določeno število nesmiselnih vprašanj. V Gradcu je 1. 1678 izšla celo zbirka takih vprašanj. Ob promociji so izdali teze v bolj ali manj dragoceni opremi. V Gradcu so od leta 1662 uvedli običaj, da so posvetili učenci retorike novo promoviranemu magistru, učenci poezije pa bakalavru tiskano spome- nico. Pred promocijo so bili nekateri izpiti, tako moralni izpit (examen morum) o domo- vini, starših, prejšnjih kaznih, vedenju itd. Samo svobodnjak ali osvobojenec je smel promovirati. Ce je kandidat moralno ustre- zal, je moral opraviti izpite iz učne snovi. Ti so trajali na filozofiji tričetrt ure. Po izpitih so kandidatom sporočili dobro novico (bona nova) in prebrali iz kataloga njihov uspeh. Promociji je nato nujno sledila še depozicija. Splošni propad šolstva po tridesetletni vojni je zajel txxdi jezuitske zavode. Zaradi vojne je disciplina med študenti zelo trpela. Številni so bili tepeži in poboji, kvartanje, praznoverje in druge kršitve statutov. Šolska vodstva so take prestopke kaznovala z za- porom ali denarno kaznijo, v hudih pri- merih pa celo z izključitvijo. Univerze in tudi študentje sami so ljubosumno čuvali avtonomnost univerzitetnega sodstva. Vmeša- vanje mestne policije in vojske pri aretaciji študentov so smatrali za kršitev akademskih privilegijev. Po tridesetletni vojni se je zelo povečal dotok študentov na gimnazije in univerze. Zlasti nekateri zavodi so bili pre- napolnjeni. Povprečno število slušateljev v Gradcu je v drugi polovici XVII. stoletja do 1200, leta 1678 in 1697 pa celo do 1500. Pre- davalnice so bile tako napolnjene, da sluša- telji niso mogli sedeti in so pisali stoje ali na kolenih. V Ljubljani je leta 1694 v kolegiju z višjimi fakultetami skupaj skoraj 700 štu- dentov. Leta 1665 je bilo v Celovcu 629, leta 1694 pa 686 študentov. Za leto 1665 sta iz- pričana v Gorici 502 študenta. Razširile so se nekatere slabe navade, kakor potepanje in prosjačenje. Število dijakov so skušali znižati s strožjimi izpiti, pogoste pa so bile tudi izključitve, ki so prizadele zlasti rev- nejše dijake. Letni odmor je trajal na višjih študijah eden do dva meseca. Veljalo je na- čelo: čim višje študije, tem več odmora. Na univerzi ni bilo predavanj tudi okrog božič- nih in velikonočnih praznikov. Poleg počit- nic je bilo še dosti drugih prostih dni. Ob koncu XVII. stoletja vlada na univer- zah še vedno stari sholastični duh. Teološko- cerkveni interesi, odločilni v času reformacije in protireformacije, pa stopijo v XVII. sto- letju po težkih verskih vojnah zaradi mo- derne filozofije in znanosti v ozadje. Po- membne spremembe se pa izvrše v političnem in socialnem življenju. Modema država do- seže v absolutni monarhiji Ludovika XIV. svoj višek. V Nemčiji se s politično razdrob- ljenostjo po tridesetletni vojni ustvarijo v novih rezidenčnih mestih središča duhovnega in političnega življenja. Veliki dosežki v zna- nosti in umetnosti so spremenili odnos do antike. Z omalovaževanjem gledajo raciona- listi na Aristotela, univerze pa se ga še drže, zato prezirajo te zaostale ustanove, kjer di- sputirajo in govoričijo, realnih znanosti pa ne posredujejo. V Nemčiji nastanejo prve moderne univerze v Hallen leta 1694 in Göt- tingenu leta 1737. Te sprejmejo moderno filo- zofijo in znanost, ki se je doslej razvijala le privatno, in razglase princip svobode mišlje- nja in učenja. Doslej pa je vladalo na prote- stantskih kakor tudi katoliških univerzah načelo, da je profesor posredoval le sprejeto znanje. Nove smeri, ki se porajajo v zahodni Ev- ropi v XVII. stoletju, zadenejo na jezuitski duhovni sistem, ki je združeval humanistično obliko s sholastično vsebino. Ugled jezuit- skega šolstva začne močno padati zaradi za- vračanja novosti na religioznem in intelek- tualnem področju. Posledica tega je bila nazadovanje šolstva in nezavipanje do reda. Poskusi, reformirati jezuitsko šolstvo se začno že začetek XVIII. stoletja, toda tudi prva učna reforma na univerzi leta 1735 ni rodila nobenih sadov. Šele po končani nasledstveni vojni je Marija Terezija uvedla vrsto reform, ki so do konca XVIII. stoletja visoko šolo spremenile do temelja. Ne le druge nemške, temveč tudi avstrijske univerze se organi- zirajo po novih načelih: 165 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO a) moderna filozofija in znanost dobi pri- stop na vse fakultete; b) princip svobode raziskovanja in zna- nosti prodre in se kljub nasprotovanju uve- ljavi kot osnovni zakon univerz; c) zelo se je spremenila oblika akadem- skega pouka; na mesto stare »lectio«, to je razlage predpisanih tekstov, nastopi preda- vanje, to je sistematični znanstveni sestavek; č) nemški jezik postane učni jezik z iz- jemo nekaterih filozofskih predavanj in ka- tol. teologije, ki se še predavajo v latinščini. d) klasični študij ne stremui več za neola- tinskimi deli, ampak raziskuje antične pisce. Reforma študija v Avstriji se je opravila najprej na medicinski fakulteti na Dunaju leta 1749 po predlogih Gerharda van Swie- tena. Reforma se leta 1752 raztegne še na druge fakultete. Voljeni univerzitetni rek- torji in dekani fakultet se omejijo na upravo ekonomskih in pravnih poslov kolegija, v pe- dagoško-didaktičnem delovanju pa jih nado- meste direktorji, ki jih imenujejo. Najvišja prosvetna oblast postane študijska in knjiž- nocenzurna dvorna komisija, ustanovljena leta 1760. Njen prvi predsednik je bil dunaj- ski nadškof Migazzi, drugi pa Gerhard van Swieten. V posameznih deželah nastanejo študijske komisije, katerih člani so tudi di- rektorji fakultet. Reforme temeljito spremene posamezne fakultete. Juridična fakulteta naj vzgaja na- stajajoči uradniški državi njene uradnike, zato se uvajajo novi predmeti: državno in ljudsko pravo, deželno pravo, državna zgo- dovina in kriminalno pravo. Leta 1763 je dodana še stolica za policijsko in kameralno znanost, v današnjem smislu torej državo- znanstvo. Na filozofski fakulteti reforma še upošteva prevlado jezuitskega reda in je njen namen sprva le štednja. Splošni predpisi o ureditvi humanističnih in filozofskih študij izidejo leta 1753. Filozofski kurz se skrajša na dve leti. V prvem letniku se predavajo: uvod v filozofijo, logika, metafizika in matematika, v drugem letniku pa prirodoslovje, fizika in etika (z moralno filozofijo, pravno filozofijo in politiko z nacionalno ekonomijo). Za kan- didate teologije je študij matematike, pri- rodoslovja in fizike neobvezen. To leto je prineslo tudi pomemben prelom v doseda- njem latinskem značaju filozofske izobrazbe. Na dunajski univerzi se uvede elokvenca, to je gramatika in stilistika nemškega jezika, ki ga predava Slovenec Žiga Popovič (1705— 1774). Na tako imenovanih »malih univerzah« (npr. v Ljubljani in Celovcu) se poostrijo zahteve za dosego akademskih stopenj (ba- kalavreata). Ukinitev jezuitskega reda leta 1775 je od- prla pot novim reformam. Naslednje leto napravi komisija pod Martinijevim vplivom načrt za reformo filozofskega študija, ki ga je potrdila cesarica. Nov učni načrt zopet skrajša počitnice, matematično-f izikalni predmeti pa postanejo obvezni tudi za kan- didate teologije. V prvem letniku predavajo logiko (s psihologijo), metafiziko, etiko (mo- ralno in pravno filozofijo), elemente čiste matematike, aritmetiko, algebro, geometrijo in trigonometrijo; v drugem letniku pa fiziko in praktično matematiko. Zgodovina dobi mesto na juridični fakulteti; prirodoslovje, višja matematika, astronomija, estetika, kla- sična in nemška literatura in moderni jeziki so neobligatni predmeti. Akademski stopnji filozofske fakultete ostaneta le še dve, ma- gister in doktor. Gimnazija s petimi razredi in akademija z dvema letnikoma sta sicer ločena zavoda, toda povezana med seboj, ker se snov navezuje in izpopolnjuje. Najmanjše so bile spremembe na teološki fakulteti. Za vlade Jožefa II. delujeta prosvetljenca Jožef Sonnenfels in Gotfrid van Swieten. Poudarja se koristna in praktična stran zna- nosti, teoretična znanost pa se skuša odpra- viti. Na univerzah se leta 1781 odpravijo zadnji ostanki srednjeveške imunitete, last- nega sodstva in upravljanja premoženja. Univerze v Gradcu, Olomucu in Innsbrucku se pretvorijo leta 1782 v lice je, na njih je filozofski študij skrajšan, namesto medicin- ske fakultete pa imajo samo nižji kirurški študij. Tudi manjše univerze, npr. v Ljub- ljani in Celovcu preosnujejo v liceje in se tudi tu uvede kirurški študij. Vse druge av- strijske visoke šole se postavijo v isto vrsto. Univerze si medsebojno priznajo doktorate. Filozofska fakulteta dobi še tretji letnik. Leta 1786 je odpravljen naslov »magister artium« in tudi na filozofiji se zaključi štu- dij z doktoratom, za kar je potrebno opraviti tri rigoroze. Od leta 1786 se poučuje v prvem letniku logika z empirično psihologijo in metafiziko, kozmologija, matematika, sploš- no prirodoslovje in klasiki filozofije; v dru- gem letniku fizika, matematika, splošna zgo- dovina, klasiki filozofske literature; v tretjem letniku pa metafizika, praktična filozofija, teorija umetnosti, splošna zgodovina in kla- sično leposlovje. Predavanja iz starinoslovja, numizmatike, diplomatike, tehnologije in praktične geometrije niso bila obvezna. Filo- zofski kurz je imel še vedno karakter pred- stopnje za druge fakultete, kljub tretjemu letniku in doktoratu. Učni načrti višjih fa- kultet se le malo spremene, skrajša pa se študijski čas na štiri leta. O samostojnem znanstvenem delu profesorjev v tem sistemu 166 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA ni govora, študentje pa so morali na hitro predelati maso snovi in so jo površno me- morirali. Posebno poglavje pa predstavlja razvoj medicinske fakultete. Prosvetljenstvo je vek za razcvet medicine; na dunajski uni- verzi je tedaj delovalo večje število nadvse pomembnih raziskovavcev in utemeljiteljev 1 nove medicinske znanosti. | Za Leopolda II. se uvede pomembna no- vost. Odpravijo se študijski direktorji in se s študijskimi konsesi in učiteljskimi skup- ščinami uveljavi v šolstvu neke vrste samo- uprava. Studijski pritisk je bil olajšan, kar omogoči tudi temeljitejše znanstveno delo. Za vlade Franca I. prevzame vodstvo študijske dvorne komisije Rottenham. Studijska zako- nodaja se omejuje nekaj let le na disciplin- ske uredbe. Leta 1802 pa se spet uvedejo štu- dijski direktorji in se odpravijo študijski konsesi. i II. LJUBLJANA — Na popolni jezuitski gimna- ziji začne 1. 1628' predavati en profesor kon- traverze in 1. 1633 dva profesorja kazuistiko (Herman Horst in Mihael Divinar).^ Ta pre- davanja posluša 1. 1634 poleg 30 zunanjih še 12 jezuitskih sholastikov; 1. 1665 pa je sluša- teljev moralke 36." Ko pride leta 1651 pro- fesor moralne teologije Franc Harrer in začne prefekt Ludvik Schönleben na ukaz provin- ciala leta 1655 poučevati dialektiko (logiko), je bil višji kurz teologije izgrajen."* Za leto 1695 se navaja kot učno osebje: rektor kole- gija Anton Gregorius, prefekt superiorum scholarum Fr. Pröller in prefekt humaniorum scholarum C. Haas.^ Torej se leta 1695 iz- recno ločijo scholae superiores in hunianiores. Na prelomu stoletja so s prizadevanji, iz- popolniti univerzo v Gradcu s pravno in medicinsko fakulteto, nedvomno v zvezi tudi podobna prizadevanja v Ljubljani. Zanimiv dokaz za to se nam je ohranil v semeniški knjižnici: osnutek proračuna za univerzo na treh lističih Janeza Gregorja Dolničarja.' Dokler ni bila organizirana fakulteta, so si pomagali ne samo v" Gradcu, temveč tudi drugod, z zasebnimi predavanji, ki jih je oblast priznala in podpirala. Podoben poskus je znan tudi iz Ljubljane, ko je leta 1710 odprl zasebna juridična predavanja (preda- val je »Instituta«) vicedoniov tajnik in fiskal Franc Krištof Bogataj (Wogathai).^ Ali so se ta predavanja kasneje nadaljevala, ni znano. V prizadevanjih, da bi izpopolnili filozofski študij, so meceni prispevali večje zneske.^ Prvič v zgodovinskem razvoju so se v Ljub- ljani pokazali ugodni pogoji za organizacijo popolne univerze na prelomu XVII. v XVIIL stoletje. Na tako možnost kažejo nekateri kulturni pojavi in prizadevanja določenega kroga znanstvenikov. Premagane so bile težke posledice tridesetletne vojne, politično razdrobljena, gospodarsko in kulturno omrt- vela Nemčija ne vpliva več na naše dežele. Pokaže se vpliv bližnje Italije; pri nas zma- guje baročna smer v umetnosti in v življenju. Meščanska in plemiška plast je zaradi zvez z Italijo že tri leta po ustanovitvi rimske Arkadije presadila to usitanovo na naša tla kot Akademijo operosorum (1693). V njej se uveljavlja pesništvo, še bolj pa znanost. Naj- znamenitejši člani so bili Janez Krstnik Pre- šeren (1656—1704) iz Hraš pri Lescah, stolni prost v Ljubljani, pobudnik in prvi pred- sednik Akademije; Janez Gregor Dolničar (Thalnitscher) (1655—1719) iz Ljubljane, mestni sindik; Ivan Štefan Florjančič (1663—• 1709), odvetnik deželnih stanov, sloveč jurist in numizmatik; Marko Grbec (1658—1718) iz Št. Vida pri Stični, deželni fizik in znan-j stvenik. Vsi navedeni so v latinščini pisali i razna znanstvena dela in razprave. Od leta 1698 obstaja v Ljubljani Collegium juridicum Labacense. Člani kolegija so obhajali spomin j zaščitnika juristov sv. Ivona še leta 1710. j Ustanovnik kolegija je bil Janez Andrej Mu- i Naslovna stran tiskane teze za disputacijo o hebrejščini (ljubljanski tisk, 1777) 167 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO gerle, pomemben član pa je bil tudi I. Š. Florjančič. Operoz Janez Bertold Höffern je leta 1701 ustanovil Academio philcharmoni- corum, istega leta pa se omenja tudi risarsko društvo, Academia incultorum. Prava po- družnica rimske Arkadije, Academia Emonia nastane leta 1709, pobudo zanjo pa je dal Aleš Sigmund Dolničar, sin Gregorja Bolni- čarja. Njen predsednik je postal kanonik Franc Gotfrid Billichgraz. Od leta 1678 ima Ljubljana zopet svojo tiskarno. Nenavadno živa kulturna dejavnost te generacije po Scliönlebnu in Valvasorju spominja, v skrom- nejši meri seveda, na protestantsko gene- racijo pred dobrimi sto leti, ki pa je za raz- liko od te generacije jemala pobude iz severne nemške reformacije. Jezuiti so bili kot odločujoč kulturni faktor v avstrijskih deželah tem prizadevanjem nasprotiai. Sploš- nemu razvoju in želji ugodijo le toliko, da razširijo filozofske in teološke študije, ki so slej ko prej še monopol reda. Od leta 1705 dalje uvajajo logiko in cerkveno pravo, nato fiziko in metafiziko, tako da konča leta 1707 prvi triletni kurz filozofije. Tega leta imajo jezuiti na zavodu 795 učencev, od tega 247 na višji šoli.' Leta 1712 se omenjajo na ko- legiju naslednji profesorji: rektor Andrej Mögerl; »praefectus altiorum scholarum« in profesor kanonskega prava C. Enders; »praefectus inferiorum scholarum« in pro- fesor kazuistike W. Lewenberg; profesor kazuistike J. Kappus; profesor metafizike J. Teiss; profesor fizike F. Rain; profesor logike in matheze J. Leger. »Auditores philo- sophiae« se dele v »auditores in primi« ali »secundi anni« in v »auditores matheseos«.!" Rezultat in- trajnejša pridobitev vseh teh prizadevanj sta torej triletna filozofska in izpopolnjena teološka fakulteta. Za vse te študije pa je značilen konservativizem, ki je začrtan v Ratio atque institutio studiorum S. J. in daje karakteristiko šolstva do raz- pusta reda. Težnjam časa so jezuiti neradi popuščali in le počasi uvajali realije v svoje šole. Kljub temu so sredi XVIII. stoletja predavali trije pomembni profesorji za realije: Franc Ks. Wulfen (1728—1805), profesor logike, meta- fizike in matematike, je prvi v Ljubljani predaval o Newtonovi fiziki in sodeloval s Scopolijem pri raziskovanju rastlinstva; Ga- brijel Gruber (1740—1806), po rodu Dunaj- čan, profesor za geometrijo, fiziko in risanje; Jožef Maffei (1742—1807) iz Gorice, mate- matik in stavbenik. Vzgojili so slavnega slo- venskega matematika, fizika in topničarja Jurija Vego (1754—1802). Gruber in Maffei pa sta zasebno poučevala nekaj časa tudi prosvetljenca Žigo Zoisa. V navadi so bile javne disputacije iz po- sameznih znanosti po tiskanih tezah. Nava- jam dva njihova naslova: 1. Tentamen piiblicum ex linguae hebraeae rudimentis, quod in Caes. Regia Academia La- bacensi ex praelectiombus Jacobi Sortschan, Presbyteri Saecularis, SS. Theologiae Doetoris, & Caes. Regii Linguarum oriemtalium, & Her- meneutices Sacrae Professoris publ. & ord. sub- ibunt. Reverendi, Eruditi, ac Perdocti Domini Bartholomaeus Bastiantschitsch, Carn. Möschna- chensis. Lucas Geriol, Carn. Pillichgraz. Valen- tinas Terboscheck, Styr. Oberb. Matthaeus Wolff, Carn. Rathmonstorf. Clerici dioeceseos labacen- sis, historiae ecclesiasticae, & linguarum orien- talium auditores. Anno M. DCC. LXXVII. Die Junii. 2. Tentamen pliysicum ex astronomia pliy- sica quod in aula academica archiducalis Socie- tatis Jesu collegii Labaci anno M. DCC. LXXIII. Ex praelectionibus R. P. Gregor. Schöttl e Soc. Jesu Phys. Prof. Pulbl. & Ord. subibunt. Per- doct. D. Joann. Bonnes, Cam. Tolmin. Perdoct. D. Ant. Prevodnig, Carn. Möschn. Perdoct. D. Thorn. Sedey, Civ. Carn. Labac. Perdoct. D. Jos. Verwega, Austr. Vienn. Philosophiae in 2dum annum Auditores. Ob razpustu reda leta 1773 so bile v Ljub- ljani tele stolice višjega študija: rektor ko- legija Kristijan Rieger, prefekt filozofskega študija Ignac Rasp, za logiko in metafiziko Bernard grof Hohenwart, za moralno teolo- gijo Ignac Rosenberger, za cerkveno pravo, Jožef Dollhopff, za mehaniko Gabrijel Gru- ber, za fiziko in moralno filozofijo Jurij Schöttl, za matematiko in zgodovino Jožef Maffei, za poljedelstvo (agraria ars) Janez Giell.» Po ukinitvi reda prideta filozofska in teo- loška fakulteta pod neposredno državno upravo in se preosnujeta v smislu novih stremljenj. Vodstvo fakultet prevzame štu- dijska komisija, sestoječa se iz dveh svetni- kov deželnega glavarstva in direktorja teolo- ških študij, eksjezuiti pa še deloma ostanejo kot nepogrešljive učne moči. Študijsko ko- misijo leta 1779 sestavljajo: Alojz Adolf grof Auersperg, svetnik; Franc Jožef grof Wurm- brand, svetnik; Jožef Jurij Lenaz, direktor teološke fakultete in Jožef Hübner. Gimna- zijska in študijska komisija sta bili leta 1781 združeni. Učno osebje obeh fakultet leta 1779: Teološka fakulteta: direktor Jožef Jurij Lenaz, profesor dogmatike; Franc Ziegler, profesor moralne teologije, patristike in pa- storalike; Franc Pogačnik, profesor kanon- skega prava in cerkvene zgodovine; Jakob Sorčan, profesor orientalskih jezikov in her- menevtike. Filozofska fakulteta: direktor Jožef Jurij Lenaz; Anton Ambschel, profesor fizike; Anton Tschokel, profesor logike (leta 1780 168 ČASOPIS ZA SL0V1:;NS1C0 IvKAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA pa Andrej Novak); Martin Jell, profesor ma- tematike.'^ Vlada je priključila leta 1782 filozofskemu študiju medikokirurški učni zavod, ki pa leta 1785 ni bil razpuščen kakor filozofska fakulteta. Učni jezik je bil prvotno latinski, od leta 1784 pa nemški. V šolo so lahko sto- pili tisti, ki so služili tri leta pri kakem ranocelniku za vajenca. Tečaj je trajal prvot- no dve leti, ko pa so leta 1784 dovolili vstop tudi absolventom normalke, je trajal tečaj tri leta. Gojenci so morali opraviti semestral- ne in letne izpite, po drugem letniku pa izpit pred komisijo. Učni načrt je vseboval pouk botanike, nekaj kemije in pouk o notranjih boleznih, kar je poučeval doktor medicine; drug profesor pa je poučeval anatomijo, ra- narstvo in porodništvo; ta je dobil leta 1786 asistenta, ki je poučeval anatomijo. Od leta 1794 poučuje še tretji profesor živinozdrav- ništvo. Večjo razširitev učnega načrta so do- bile kirurgične šole leta 1810. V Ljubljani je bila vpeljana ta študijska reforma seveda šele po avstrijski restavraciji. Profesorji so bili prvotno doktorji medicine ali magistri kirurgije, ki so imeb dober sloves, kasneje pa so morali kandidati za profesuro pred- ložiti še po tri znanstvene razprave. Vodstvo zavoda je bilo poverjeno ravnatelju, ki je bil običajno protomedik province. V prvi dobi sta poučevala na ljubljanski šoli dva sve- tovno znana profesorja Baltazar Hacquet in Vinko Kern ter porodničar Anton Makovic, ki je za nas odličen kulturni pionir.'3 Jožef II. je leta 1783 ukinil bogoslovne štu- dije v posameznih škofijah. Za svetni in re- dovni duhovniški naraščaj so bila osnovana generalna semenišča na Dunaju, v Inns- brucku in Gradcu; študij je bil urejen kakor na univerzi. Teološka fakulteta v Ljubljani je bila razpuščena, profesorji Lenaz, Ziegler, Pogačnik in Sorčan pa so bili premeščeni v Innsbruck.''' Z dvornim dekretom 20. oktobra 1785 je bila filozofska fakulteta ukinjena z moti- vacijo, da ne ustreza zahtevanim osnovnim principom. Neposredni povod za ukinitev pa je bila afera profesorja logike Andreja No- vaka. V svojih predavanjih je izražal svo- bodomiselne nazore svoje dobe, o čemer je direktor filozofskega študija, bivši jezuit Ambschel poročal vladi. Gubernij je Novaka suspendiral, dvorna študijska komisija pa je odstranila Ambschla in nastavila Novaka na dunajskem Terezijanišču ter fakulteto raz- pustila.'^ Po sto letih je ostala Ljubljana zdaj brez višjih šol. Škof Karel Herberstein je v skrbi, da ne bi ostala škofija brez duhovniškega naraščaja, vložil 7. aprila 1787 pritožbo na notranjeavstrijski gubernij v Gradcu; kranj- ski deželni stanovi pa so v dveh vlogah, 27. maja 1786 in 20. aprila 1787, prosili cesarja ne samo, da se spet uvede filozofski študij po starem sistemu, temveč da se organizira po zgledu preosnovane dunajske univerze nova podobna ustanova. Stanovska spome- nica je zaradi svoje motivacije in logične ostrine kulturnozgodovinsko zanimiva in ka- rakteristična za stremljenja tega razdobja. Stanovi takole utemeljujejo potrebo po visoki šoli v Ljubljani: 1. vzpostavitev filozofskega študija popol- noma ustreza načelom vladarja, ker je vzgoja razuma osnova človeške sreče, iz katere iz- haja čistost vere, dobre nravi, poznanje mo- ralnih in fizičnih pojavov, vodstvo javnih opravil, ubogljivost najvišjim ukazom; torej vsi interesi države in religije. Tako umsko izobrazbo pa daje samo filozofski študij; 2. namen vladajočega šolskega sistema je ne samo razširiti prosvetljenstvo v vseh de- želah, temveč tudi odpraviti povsod škod- ljive predsodke. Lega pokrajine najbolj ustreza namenu, čim uspešneje razširiti te ideje. Dunajske univerze ne more vsakdo po- sečati, najbližji liceji pa so v Gradcu, Ce- lovcu, Zagrebu in Padovi. Ljubljana ima s tega stališča najugodnejše pogoje za ustano- vitev filozofske šole ne le za Kranjsko, teni- Naslovna stran tiskane teze za disputacijo u astronomski fiziki (ljubljanski tisk, 1773) 169 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO več tudi za sosednje dežele: Hrvaško, Furla- nijo, Dalmacijo, avstrijsko obalo in beneško kopnino (terra ferma); 3. v poštev pride tudi gojitev deželnega jezika. Ker pridejo v tujini študirajoči Slo- venci v nevarnost, da pozabijo svoj materni jezik, jih je zato težko uporabiti v domovini kot učitelje, duhovnike in civilne uradnike; 4. živosrebrni rudnik Idrija, fužine, tovar- ne v Ljubljani, Trstu, Gorici in Reki, trgo- vina preko Trsta in do Beograda tudi zahte- vajo svojo višjo šolo; 5. kirurško-anatomska šola potrebuje kot svojo predstopnjo filozofski študij; 6. ustanovitev takega zavoda je tudi v in- teresu kmetijske družbe; 7. za organizacijo takega študija ima Kranjska nekatere posebne prednosti, kakor biblioteke, zbirke (numizmatične, Hacque- tova zbirka naturalij), vse potrebne instru- mente za mehaniko, kemijo in ladjedelništvo. Zagotovljena so finančna sredstva iz dotacij, sredstva za znanstvena potovanja učiteljev o počitnicah, obstaja še kapital 22.11011 iz leta 1704 nekaterih deželanov, namenjen za ureditev univerze, z letnimi obrestmi 884 fl 24 kr. Stanovi so ponudili prazni frančiškan- ski samostan za normalko, gimnazijo in filo- zofijo in so ga pripravljeni urediti do jeseni leta 1787. Pripravljeni so dati tudi prostore za zvezdarno. Gredo pa še dalje in celo pred- lagajo profesorje za posamezne stolice in sicer: Novaka za direktorja in profesorja filozofije, Hacqueta za profesorja prirodo- slovja, Knaverja za profesorja estetike, Gru- berja za profesorja matematike, Kuralta bibliotekarja v Lwowu, Zella iz Celovca za matematiko in Michelazzija iz Gorice za astronomijo.'* Filozofski študij so spet uvedli 24. aprila 1788. Želji stanov se je torej ugodilo le delo- ma. Z nastopom novega vladarja dobi Ljub- ljana nazaj 10. junija 1791 tudi teološki študij. Za vlade Jožefa II. se torej v Ljubljani drugič pojavijo misli o ustanovitvi popolne univerze. Da so obstajali realni pogoji, se vidi iz spomenice kranjskih deželnih stanov. Prosvetljensko gibanje doseže v tej dobi svoj višek, zopet se pojavi generacija, ki jo od- likuje aktivna težnja, spremeniti zaostali kulturni položaj. Akademija delavnih, ob- novljena leta 1781, in jezikoslovna prizade- vanja so le delno odsev teh stremljenj. V Ljubljani deluje v tej dobi vrsta mož, ki so sposobni zasesti stolice na novi, moderneje organizirani visoki šoli. Vendar je karakte- ristika teh prizadevanj drugačna kot pred osemdesetimi leti, ko se še ni pojavil narod- nostni in jezikovni moment. Nova generacija pa stremi hkrati s sprejemanjem prosvet- Ijenskih idej tudi za spremembo jezikovno- kulturne prakse. Zato začno prosvetljenci z dejavnostjo na slovenskem jezikovnem pod- ročju. Zaradi slovenskega kulturnega zamud- ništva pa je bilo treba začeti z delom pri temeljih. Tudi stremljenja vladarjev niso šla v smeri razširjanja visokega šolstva. Ze Marija Terezija je proti preštevilnim gimna- zijam v nekaterih deželah, ostreje pa se po- kaže to za Jožefa II., ki osredotoči bogoslovni študij, preosnuje celo univerzi v Gradcu in Innsbrucku v navadne liceje, skrajša študij- sko dobo in sploh gleda na šolstvo le z vi- dika neposrednih praktičnih koristi. Za vlade Leopolda II. in Franca I. se šol- stvo nadalje reorganizira, spremembe pa so bolj upravno-organizacijskega značaja. Z dvornim dekretom 20. aprila 1792 na kranj- sko deželno glavarstvo, je ustanovljen na liceju študijski konses. ki začne delovati 16. julija 1792. Študijski konses iz leta 1792 je sestavljen takole: rektor Franc Pogačnik, profesor cerkvene zgodovine; asesorji: s teo- loške fakultete Martin Koben, profesor orien- talskih jezikov; s filozofsko-kirurške fakul- tete Apfalterer, eksjezuit, bivši učitelj mate- matike; z gimnazije Florijan Tanhauser, prefekt; iz normalke Anton Mulič, direktor; iz biblioteke Franc Wilde, bibliotekar in profesor filozofije." Vrstni red predsednikov kranjskega štu- dijskega konsesa in obenem rektorjev ljub- ljanskega liceja: Tomaž Franc Pogačnik, 1792, Franc Wüde, 1792, Jožef Hänle, pro- fesor moralne teologije, 1793, Jurij Grossauer, profesor cerkvenega prava, 1794—1796, Jožef Hänle, 1797, Peter Ferdinand Terler, pro- fesor hermenevtike in novega testamenta, 1798, Janez Friderik Kästelte, svetnik dežel- nega glavarstva in kameralni prokurator, 1799—1801, Jožef Walland, profesor moralne in pastoralne teologije, 1802.'^ Člani učiteljske skupščine leta 1792 so: s teološke fakultete: Janez Tretter, profesor dogmatike, Jožef Hänle, profesor moralne teologije, Kajetan Graf, profesor pastoralne teologije, Peter Terler, profesor hermenev- tike in novega testamenta; s filozof sko-kirur- ške fakultete: Anton Gruber, eksjezuit, pro- fesor matematike, Jernej Schaller, eksjezuit, profesor fizike, Jakob Kachelmayer, profesor kirurgije in babištva, (stolica za živinozdrav- stvo je vakantna), Franc Wilde, bibliotekar in profesor filozofije, Anton Makovic, iz- redni profesor babištva in slovenskega je- zika.'« Dvorni dekret z dne 29. aprila 1802 ime- nuje zopet direktorje, nov dekret z dne 22. oktobra 1802 pa ukine študijske konsese. Za 170 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA direktorja teološke fakultete je imenovan: Jožef Walland, za direktorja kirurško-medi- i cinske fakultete Anton Jelovšek, protomedik, i in za direktorja filozofske fakultete Franc i Wilde.20 Nekatere oblike višjih šol so bile na slo- { venskem ozemlju tudi v Celovcu, Gorici in i Trstu. Podobno kakor v Ljubljani pa so se; višje šole sistematično gradile le v Celovcu.] CELOVEC — Jezuitska gimnazija je popolna leta 1611, leta 1617 pa prideta profesorja za moralno teologijo in dialektiko.^' Leta 1652 omogoči ustanova kanclerja Leonharda Sche- rerja v znesku 50.000 fl (za 1 profesorja cer- kvenega prava, 2 profesorja moralke in 5 profesorjev filozofije) organizacijo popol- nega filozofskega in teološkega kurza. Pre- davanja se začnejo naslednje leto. Od leta 1655 se predavata tudi etika in matematika, ter pride še nov profesor filozofije, zato je na- slednje leto popolni kurz filozofije s 24 štu- denti prvič končan. Isto leto je prva javna disputacija iz cerkvenega prava po tiskanih tezah. Koroški deželni stanovi dovoHjo leta 1678 letno vsoto za tisk in opremo tez devetih najboljših disputantov. Leta 1665 je na mo- ralki 25, metafiziki 35, fiziki 39 in logiki 69 študentov.^2 Teta 1765 štejejo višje šole 102 študenta. Ob ukinitvi reda so na filozofski in teološki fakulteti predavali: 1 profesor cer- kveno pravo, 2 profesorja moralno teologijo, 2 filozofijo, 1 etiko in 1 matematiko z meha- niko.^^ Celovške višje šole so v naslednjih letih doživljale iste reforme, kakor drugi podobni zavodi v Avstriji. Leta 1782 je dobil Celovec mediko-kirurški študij, podobno organiziran kot v Ljubljani, bogoslovna fakulteta pa je bila naslednje leto razpuščena. Skromni so podatki za razvoj višjega šol- stva na Goriškem in v Trstu. GORICA — Predavanja iz moralke se začno leta 1639, iz logike pa 1650.2* Sredi XVII. sto- letja je imela Gorica torej le dveletni kurz filozofije; predavala sta 2 profesorja moral- ke in 1 filozofijo. Od leta 1697 sta za filozo- fijo 2 profesorja,^^ leta 1700 se začne pouče- vati tudi fizika, leta 1760 pa še matematika. Leta 1665 je poslušalo moralko 38, filozofijo 25 in dialektiko 27 študentov. Leta 1768 je 161 študentov na višjih študijah.^« Po ukini- tvi reda so gimnazijo prevzeli piaristi." TRST — Kvantitativno se šolstvo v Trstu ni moglo prav razviti. Število učencev nikdar ne preseže stotice. Ko se leta 1706 na jezuit- ski gimnaziji uvede logika in leta 1718 na željo meščanstva tudi fizika, dobi mesto s tem popoln filozofski kurz. Od leta 1754 se predava po ukazu cesarice navtika in leta 1768 se uvede v vseh razredih aritmetika.^^ Teološkega kurza Trst ni imel, le leta 1647 se na željo škofa predava moralka za kler trža- ške škofije.^' Po razpustu reda učijo na gim- naziji posvetni učitelji, leta 1792 pa prevza- mejo šolo frančiškani.a" OPOMBE Literatura: Janko Polec, Ljubljansko višje šol- stvo v preteklosti in borba za slovensko univerzo. (Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929.) Ljubljana 1929. — Bernhard Duhr, Geschichte der Jesuiten in den Ländern deu- tscher Zunge. I-IV. P'reiburg im Breisgau (idr.) 1907—1928. — Fridrich Paulsen, Das deutsche Bildungswesen in seiner geschichtlichen Entwik- kelung. (Aus Natur und Geisteswelt. 100) Leip- zig 1912. — Adolf Ficker, Geschichte, Organisa- tion und Statistik des österr. Unterrichtswesens. (Bericht über österreichisches Unterrichtswesen.) Wien 1873. — K. A. Schmid, Enzyklopädie des gesamten Erziehungs- und Unterrichtswesens. V. Gotha 1866. — Gustav Strakosch-Grassmann, Bibliographie zur Geschichte des österreichischen Unterrichtswesens. 11. Wien 1902. — Wilhelm Böhm, Die Wiener Universität. Wien 1952. — Johann Nečasek, Geschichte des Laibacher Gym- nasiums. (Programm und Jahresbericht des k. k. Obergymnasiums zu Laibach 1860, 1861.) — Mat-, Naslovna stran tiskane teze za disputacijo z navedbo govornikov (ljubljanski tisk, 1772) 171: KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO thaus Klimescli, Zur Geschichte des Laibaclier Gymnasiums. (Jahresbericlit des k. k. Staats- Obergymnasiums zu Laibacli 1896.) — Norbert Lebinger, Die Reformation und Gegenreforma- tion in Klagenfurt. (Programm des Staats-Ober- gymnasiums zu Klagenfurt. 1867, 1868.) — Ivan Pintar, Mediko-kirurški učni zavod v Ljubljani, njegov nastanek, razmah in konec. Ljubljana 1939. — Viktor Steska, Dolničarjeva ljubljanska kronika od 1. 1660 do 1. 1718. IMDK XL 1901. — Josip Gruden, Zgodovina slovenskega naroda. Celje 1912—1916. — Simon Rutar, Samosvoje mesto Trst in mejna grofija Istra. (Slovenska zemlja. 2.) Ljubljana 1896. Opombe: 1. Polec, Lj. višje šolstvo, 5. — 2. Nečasek, G. d. Laibacher Gymn., Programm 1860, 6. — 3. Duhr, G. d. Jesuiten 111, 206. — 4. Nečasek, G. d. Laibacher Gymn., Programm 1860, 6. — 5. prav tam. — 6. Polec, Lj. višje šol- stvo. 10. — 7. Steska, Dolničarjeva lj. kronika, 163. — 8. Polec, Lj. višje šolstvo, 9. — 9. Duhr, G. d. Jesuiten IV/1, 395. — 10. Nečasek, G. d. Laibacher Gymn., Programm 1860, 6. — 11. Ne- časek, G. d. Laibacher Gymn., Programm 1860, 12. — 12. Nečasek, G. d. Laibacher Gymn., Pro- gramm 1861, 4. — 13. Pintar, Mediko-kirurški zavod, 9 si. — 14. Polec, Lj. višje šolstvo, 15. — 15. Polec, Lj. višje šolstvo, 16. — 16. Nečasek, G. d. Laibacher Gymn.. Programm 1861, 6-8. — IF. Nečasek, G. d. Laibacher Gymn., Programm 1861, 12. — 18. Klimesch, G. d. Laibacher Gymn., Jahresbericht 1896, 20. — 19. Nečasek, G. d. Laibacher Gymn. Programm 1861. 12. — 20. Kli- mesch, G. d. Laibacher Gymn., Jahresbericht 1896, 23. — 21. Duhr, G. d. Jesuiten ll/l, 341. — 22. Duhr, G. d. Jesuiten 111, 205. — 23. Duhr, G. d. Jesuiten IV/1, 396. — 24. Duhr, G. d. Je- suiten II/l, 348. — 25. Duhr, G. d. Jesuiten III, 207. — 26. Duhr, G. d. Jesuiten lV/1, 399. — 2?. Gruden, Zg. slov. naroda, 970. — 28. Duhr, G. d. Jesuiten lV/1, 397, 398. — 29. Duhr, G. d. Jesuiten 11/1. 350. — JO. Rutar, Samosvoje mesto Trst, 129. 1721