Jan Dominik Bogataj Colat alius Deum, alius Iovem: Tertulijan, verska svoboda (libertas religionis) in verski pluralizem Colat alius Deum, alius Iovem: Tertullian, Freedom of Religion (libertas religionis) and Religious Pluralism Izvleček: Avtor v prispevku analizira Tertulijanovo inovativno sintagmo »verska svoboda« (libertas religionis) z več perspektiv, ko predstavi zgodovinski in literarni kontekst, znotraj ka- terega je kartažanski mislec lahko skoval to idejo. V drugem delu študije, ki je posvečena kri- tičnemu premisleku o razmerju med versko svobodo in verskim pluralizmom v Tertulijanovi optiki, postane jasno, da ob nastanku načela verske svobode ob koncu 2. stoletja v severni Afriki vsaj pri kartažanskem učitelju ni govora o kakšnem verskem indiferentizmu. Tertulijan namreč drugim religijam nameni največjo, pavlinski podobno koncesijo zgolj v tem, da priz- nava, da tudi druge religije po naravi, četudi nezavedno, že častijo enega pravega Boga, Boga kristjanov. Po Tertulijanovem prepričanju je namreč že vsaka človeška duša po naravi krščanska, vendar tega prepričanja ni mogoče enačiti z načelnim sprejemanjem verskega pluralizma v smislu indiferentizma. Ključne besede: religiologija, primerjalno veroslovje, verski indiferentizem, medreligijski di- alog, poganstvo, krščanstvo Abstract: This paper analyses Tertullian’s innovative syntagm “religious freedom” (libertas re- ligionis) from several perspectives, presenting the historical and literary context that enabled the Carthaginian thinker to coin this idea. In the second part of the study, which is devoted to a critical reflection on the relationship between religious freedom and religious pluralism in Tertullian’s optic, it becomes clear that when the principle of religious freedom emerged at the end of the 2 nd century in North Africa, at least in the case of the Carthaginian teacher, there was no talk of any religious indifferentism. Tertullian makes the greatest Pauline-like concession to other religions in merely recognising that other religions, even if unconsciously, already worship the one true God, the God of the Christians. For Tertullian believes that every human soul is already Christian by nature, but this belief cannot be equated with a principled acceptance of religious pluralism in the sense of indifferentism. Keywords: religious studies, comparative religion, religious indifferentism, interreligious di- alogue, paganism, Christianity Edinost in dialog Unity and Dialogue 77 (2022) 2: 73–87 Izvirni znanstveni članek Original scientific paper (1.01) Besedilo prejeto Received: 22. 10. 2022; Sprejeto Accepted: 28. 11. 2022 UDK UDC: 27-67-423.4Tertulijan DOI: 10.34291/Edinost/77/02/Bogataj © 2022 Bogataj CC BY 4.0 74 Edinost in dialog 77 (2022) 2: 73–87 JAN DOMINIK BOGATAJ Uvod 1 Nedavno odkritje o (ne)posrednem vplivu Tertulijanove misli na glav- nega avtorja Deklaracije o neodvisnosti ZDA, razsvetljenca Thomasa Jeffersona – kar je pred tremi leti priobčil priznani cerkveni zgodovinar Robert L. Wilken (2019), ki je odkril, da je imel tretji ameriški predsednik v svoji osebni knjižnici Tertulijanovo delo Apologetik in da si je v njem podčrtal Kartažanove izvirne odlomke o verski svobodi – ponovno odpi- ra pogosto spregledano dejstvo, da je bil kartažanski katehet ob koncu 2. stoletja dejansko pionir teoretske in praktične utemeljitve prepričanja, ki je stoletja pozneje postalo znano kot načelo verske svobode. 2 Wilken v svoji sicer bolj esejistično obarvani knjigi prepričljivo pokaže, zakaj vzpona verske svobode ne smemo razumeti zgolj kot poraza krščanskih idej, kar velja za nekakšen splošno sprejet zgodovinski nauk, sploh v smislu razsve- tljenstva, ki naj bi kristjanom vsililo versko svobodo, in opozori na manj znano dejstvo, da je bilo ravno krščanstvo – predvsem v svojih začetkih, še preden je privedlo do verske svobode (311: Galerijev tolerančni edikt; 313: Konstantinov milanski edikt) in prevlade krščanstva (Teodozijeva poli- tika) – tisto, ki je prvo gojilo misel o verski svobodi (Tertulijan in Laktancij). Čeprav je Tertulijan, ki velja tudi za iznajditelja same sintagme »verska svoboda« (libertas religionis), osrednja osebnost Wilknove knjige, saj avtor z njim dokazuje, da ima ideja o verski svobodi jasne krščanske temelje, se v svoji transverzalni študiji pretežno ukvarja z razsvetljensko recepcijo teh idej (Škamperle 2020), analizo Tertulijanovega zgodovinskega konteksta in njegovih del pa odpravi dokaj na hitro (Wilken 2019, 7–23). Ker so dose- danje študije tega vprašanja pri Tertulijanu relativno redke (Bélanger 1985; Stroumsa 1998; Minnerath 1999; Dattrino 2007; Atkins 2020), se nakazuje potreba po natančnem filološkem branju Tertulijanovih besedil (po t. i. metodi close reading), s čimer bi lahko prišli do globljega razumevanja njegovih idej in prepričanj o verski svobodi. Ta podlaga omogoča drugi del 1 Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa št. P6-0262 (»Vrednote v judovsko-krščanskih virih in tradiciji ter možnosti dialoga«), ki ga sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. 2 Za nekaj aktualnih obravnav načela verske svobode in njenega omejevanja gl. Strehovec 2020; Valentan 2020; Kolarič 2021. 75 Unity and Dialogue 77 (2022) 2: 73–87 COLAT ALIUS DEUM, ALIUS IOVEM: TERTULIJAN, VERSKA SVOBODA študije, posvečen kritičnemu premisleku o razmerju med versko svobodo in verskim pluralizmom v Tertulijanovi optiki. 1 Tertulijan in verska svoboda (libertas religionis) Ni naključje, da prav Tertulijan sega v začetke teoretskega razmisleka o ver- ski svobodi, saj se je kot najbolj znamenit latinski apologet proslavil ravno z zagovorom krščanske vere v odnosu do rimske oblasti in rimske uradne poganske religije (Chapot 2003). Za rimsko družbo je bilo značilno, da je bila religija – v vseh svojih pojavnih oblikah – zadeva družbe kot celote, zato so bili Rimljani do drugih, tujih religioznih kultov zelo zadržani, saj so rušili enotnost in povezanost družbe. S pojavom krščanstva se je re- ligiozna sfera v rimskem imperiju spremenila še veliko bolj kot takrat, ko je v objem cesarstva prišla tudi Palestina in s tem nujno tudi judovske skupnosti in njihove diaspore. Krščanstvo se je za razliko od drugih tujih kultov vztrajno izogibalo rimskega poganskega obredja, zato so rimski pisci to novonastalo versko skupnost imenovali superstitio, praznoverje (Plinij, Pismo cesarju Trajanu [Ep. 10.97]). Ker so zaradi nasprotovanja češčenju uradnih državnih bogov cesarji oz. posamezni krajevni uradni- ki (prokonzuli) kristjane začeli zapirati, jim soditi in jih kaznovati, so se že pred polovico 2. stoletja pojavili številni krščanski razumniki, ki so se s svojimi spisi, največkrat naslovljenimi na cesarja, krščanstvu postavili v bran – te avtorje danes imenujemo apologeti. 3 Tertulijan (ok. 150–ok. 220), eminenten predstavnik porajajočega se severnoafriškega krščanstva, med njimi nastopa kot prvi kristjan, ki je pisal v latinščini. Apologetski spisi zoper nevernike predstavljajo zgo- dnje Tertulijanovo obdobje po njegovem spreobrnjenju (ok. leta 195). 4 V njih odsevajo nasprotja med krščanstvom in poganstvom. Kratko delo Ad martyras (Mučencem) je najzgodnejša latinska spodbuda mučencem: 3 Za izbor nekaterih njihovih najpomembnejših besedil gl. Logos v obrambo resnice: izbrani spisi zgodnjih krščanskih apologetov. Ur. Gorazd Kocijančič. Celje: Mohorjeva družba, 1998. 4 Spomladi 2023 je načrtovan izid poslovenjenega izbora Tertulijanovih apologetskih, polemičnih in katehetskih spisov (Ljubljana: KUD Logos; Teološka fakulteta UL). Izmed prvih bodo slovenskim bralcem na voljo vsi razen Ad nationes. V tem članku navajamo prevode iz te izdaje; že pred drugo svetovno vojno sta jih pripravila dr. Franc Ksaver Lukman in Franc Omerza, zdaj pa bodo izšli v po- sodobljeni različici, za katero je poskrbel podpisani. 76 Edinost in dialog 77 (2022) 2: 73–87 JAN DOMINIK BOGATAJ Tertulijan v njej opogumlja tiste, ki bodo pretrpeli smrt zaradi zvestobe krščanski veri, s tem da jih spominja na minljivost tega življenja. Spisa Ad nationes (Poganom) in Apologeticum (Apologetik) tvorita celoto: prvi, krajši, ki je poln eruditskih in sramotilnih podrobnosti iz rimske folklo- re, je nastal kot osnutek za drugega. Poznavanje grške apologetske tradi- cije (del Justina, Tacijana, Atenagora, Teofila Antiohijskega in Melitona Sardskega), predhodne grške krščanske teološke tradicije (Irenej Lyonski), rimske kulture in religije ter različnih poganskih filozofskih tradicij, je Tertulijanu omogočilo, da je oblikoval obrambo krščanstva na način, da je napadel svoje poganske sodobnike. Izvirnost tertulijanovske apo- logetike je predvsem v živahnem in ostrem slogu: v nasprotju z do po- ganske kulture spravljivejšimi grškimi apologeti se Apologetik, sicer tudi Tertulijanov najpomembnejši spis, izkaže za mojstrsko delo antične krščan- ske apologetike, ki s svojim neprizanesljivim, rezkim tonom zarisuje ostro identitetno ločnico med mladim krščanstvom in prevladujočo pogansko kulturo. V odprtem pismu Ad Scapulam (Skapulu) se Tertulijan obrne na tedanjega prokonzula Afrike in ostro izpostavlja njegovo samovoljno nasprotovanje krščanstvu, še posebej spričo domnevne naklonjenosti, ki so jo cesar Septimij Sever, njegovi sinovi in na splošno tedanji rimski dvor gojili do krščanske vere. Med apologetske spise spada še kratko delo De testimonio animae (O pričevanju duše), ki predstavlja vsebinsko do- polnilo Apologetika: v njem Tertulijan na podlagi stoiške filozofije zatrjuje, da človeška duša, če je ne dušijo predsodki in laži, že po naravi pozna Boga in zanj pričuje. 1.1 Libertas religionis: teološka utemeljitev pojma verske svobode Tertulijan je delo Apologetik – v skladu s klasično kronologijo njegovih del – napisal leta 197 kot odgovor na preganjanja kristjanov, ki sicer v dru- gih zgodovinskih virih niso izpričana, kot tudi ne ime rimskega prokonzu- la. Kartažanovo sicer tudi retorično mojstrsko napisano delo je odgovor na očitke njegovih sodobnikov, ki so krščanstvu odrekali pravico obstoja, trdili, da kristjani opravljajo skrivnostne obrede, ali pa se spotikali nad tem, da kristjani ne častijo rimskih bogov in jim ne darujejo. Kot odgovor na te očitke je Tertulijan oblikoval premeten zagovor, v ka- terem se je skliceval na popolnoma legitimno možnost obstoja različnih religioznih praks, kot zapiše v slovitem odlomku (Waltzing 1931, 182–183): 77 Unity and Dialogue 77 (2022) 2: 73–87 COLAT ALIUS DEUM, ALIUS IOVEM: TERTULIJAN, VERSKA SVOBODA Naj eden časti Boga, drug Jupitra (colat alius Deum, alius Iovem); naj eden proseč izteguje roke proti nebu, drug k oltarju Fides; 5 naj eden moleč šteje oblake, kakor mislite, drug pa strop; naj eden posvečuje svojemu Bogu svojo dušo, drug pa kozlovsko! (Apologetik 24.5) V štiridelnem kolonu s pomočjo paralelizmov ustvari binarno napetost, v kateri je prvi člen vedno značilen za kristjane in torej ovrednoten po- zitivno, drugi pa velja za pogane, ko s tipično tertulijanovsko ironijo razkrinkava banalnost tradicionalne pobožnosti, za katero je značilna pozunanjenost. V drugem paralelizmu je omenjen oltar boginje Fides (Fides Publica oz. Fides Publica Populi Romani), ki je bila na Kapitolskem griču že v času Sabinca Numa Pompilija (671 pr. Kr.). V tretjem paralelizmu Tertulijan navede opazko, da so pogani kristjane (in jude) smešili, češ da so pri svoji molitvi zaradi kvišku dvignjenih rok videti, kakor da štejejo oblake; pri tem srečamo ironičen pripomenek, da pogani na drugi strani štejejo predele na tempeljskem stropu. Tudi četrti paralelizem ni brez te značilne ironije: kristjani svojemu Bogu darujejo svojo dušo, pogani pa svojemu bogu kozlovsko dušo, kar je najverjetneje namig na javne daritve živali. Navedeni odlomek avtor še stopnjuje z drugim, še slavnejšim delom, v ka- terem se iz obrambne drže prelevi v ostrega napadalca: Pazíte namreč, da ne bo k očitku brezbožnosti (irreligiositatis elo- gium) pripomogel tudi odvzem svobode bogočastja in prepoved izbiranja božanstva (adimere libertatem religionis et interdicere optione divinitatis), tako da ne bom smel častiti, kogar hočem, marveč bom prisiljen častiti, kogar nočem. Nihče pa noče, da ga kdo nerad časti, niti človek ne. (Apologetik 24.6) Tertulijan očitek brezbožnosti (irreligiositas) poganov zoper kristjane spre- tno obrne svojim nasprotnikom v obraz, ko tudi nasprotovanje svobodi veroizpovedi imenuje brezbožnost, ki je hujša od malikovanja. 5 Že v času Sabinca Numa Pompilija (671 pr. Kr.) je bil na Kapitolskem griču postavljen oltar boginji Fides (Fides Publica oz. Fides Publica Populi Romani). 78 Edinost in dialog 77 (2022) 2: 73–87 JAN DOMINIK BOGATAJ V tem odlomku srečamo prvo uporabo besedne zveze »verska svoboda« (libertas religionis) v zgodovini zahodne civilizacije nasploh; grška kultura ni poznala enakovredne ustreznice. 6 Tertulijanova kreativnost in inova- tivnost pri kovanju izraza libertas religionis se izkaže še bolj jasno že ob zgolj bežnem pregledu prisotnosti te sintagme v vsej latiniteti od začetkov antike do 20. stoletja. 7 Tertulijan tu stoji na začetku kot tisti, ki je ob koncu 2. stoletja izraz prvi skoval in ga enkrat uporabil, nato pa to sintagmo naj- demo šele stoletja pozneje, ko se sporadično pojavlja v besedilih papeža Aleksandra III. (12. stol., ena pojavitev), angleškega misleca Johna Wycliffa (14. stol., dve pojavitvi), nizozemskega humanista Erazma Rotterdamskega (16. stol., ena pojavitev), začetnika reformacije Martina Lutra (16. stol., ena pojavitev), španskega jezuita Juana Ginésa de Sepúlveda (16. stol., ena po- javitev), francoskega filozofa Reneja Descartesa (17. stol., ena pojavitev) – kar 22-krat pa izraz nastopi v dokumentih drugega vatikanskega koncila. Z uporabo izraza libertas Tertulijan poudarja resnico, da so ljudje moralni akterji, ki so sposobni delovati na podlagi svojih prepričanj: v človeku obstaja samoupravno področje brez zunanjih omejitev, ta prostor je treba spoštovati. Kartažanov ostri argument je osrediščen na naravo verskega prepričanja, medtem ko je bila za Rimljane sporna praksa, in ne vera; zani- malo jih je, kaj kristjani počnejo (ali ne počnejo) v javnosti. Koncept verske svobode, kot ga razume in izoblikuje Tertulijan, se pravi pravica do izbire božanstva (optio divinitatis), v katero nekdo verjame, je izrazito komunita- ren, in ne individualističen, saj je nastal v okolju, kjer je bila religija razum- ljena predvsem kot skupna zadeva, stvar širše družbe. (Wilson 2019, 11–13) Javna praksa je bila torej prvotni katalizator krščanskega argumenta za versko svobodo. Tertulijan svoje ideje o verski svobodi in človeški naravi ni izpeljal iz poganske misli, ki bi se ji to načelo zdelo nerazumljivo, temveč iz krščanskega razumevanja človeške osebe. Bog je človeka ustvaril po svoji podobi in mu dal odgovornost, da se odloči, ali mu bo sledil ali ne. Vsak človek se mora prostovoljno odločiti zase in za to nositi posledice. Poleg tega Nova zaveza govori o dvojni identiteti kristjanov, ki so dolžni zvestobo 6 Za podrobno obravnavo pojma religio gl. članek M. Sachota (1985), ki se posveča tudi Tertulijanovemu pojmovanju (1985, 111–116). 7 Za raziskavo je bil uporabljen korpus latinskih besedil, ki ga zajema podatkovna baza Library of Latin Texts (LLT – BREPOLiS). V vseh sklonih se besedna zveza libertas religionis pojavi le tridesetkrat. 79 Unity and Dialogue 77 (2022) 2: 73–87 COLAT ALIUS DEUM, ALIUS IOVEM: TERTULIJAN, VERSKA SVOBODA tako Bogu kot oblasti, v čemer so se razlikovali od poganov, pri katerih sta bila ta dva vidika tesno povezana. Dolžnosti do cesarja za kristjane niso mogle prevladati nad dolžnostmi do Boga in država se ni imela pravice vmešavati v odnos med verniki in Kristusom. »Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem!« (Apd 5,29) S tem je povezana tudi ideja vesti, ki je prišla v krščansko misel iz Pavlove trditve, da čeprav pogani nimajo judovske postave, je postava zapisana v njihovih srcih in njihova vest priča o tem ter obtožuje ali opravičuje njihova dejanja (Rim 2,15) (Wilken 2019, 16–18). Tertulijan je tako lahko zatrdil, da kristjani ne morejo sodelovati pri rimskih verskih obredih zaradi vesti. Šele svoboda vestì omogoča svobodo, ki je potrebna za izpolnjevanje Božjih zapovedi. Atkins je nedavno (2020) opo- zoril še na en teoretski vidik Tertulijanovega razumevanja verske svobode, in sicer verska svoboda kot odsotnost gospodovanja (non-dominance): svoboda v tem smislu zahteva, da človek ni podvržen samovoljni volji drugega. Pomembno je poudariti že prej omenjeno teološko utemeljitev načela verske svobode: Tertulijanov argument v tem odlomku ne temelji na ideji pravice, ki bi jo priznala država, temveč je posledica volje bogov, da jih je treba pravilno častiti. Ne gre za pravno zaščito posameznika pred versko prisilo – namesto tega kartažanski mislec postavlja retorično vprašanje, ali bo češčeno bitje želelo biti češčeno brez svobodne volje. Zato je preganja- nje ali odvzem verske svobode neke vrste svetoskrunstvo ali brezboštvo (irreligiositas), ne pa spodbuda k pravi religiji (Leppin 2017, 226–227). 1.2 Razširitev načela na druga verstva V nadaljevanju odstavka Tertulijan še stopnjuje svojo argumentacijo in do- kazuje, kako je načelo verske svobode pravzaprav že sprejeto pri Rimljanih, saj so v skupni kultni panteon sprejeta številna božanstva, ki izvorno niso rimska oz. obča (Waltzing 1931, 183–185): In zato je tudi Egipčanom dovoljeno tako praznovanje, da razgla- šajo ptiče in štirinoge živali za svete in smrtno kaznujejo člove- ka, ki takega boga ubije. Celo vsaka provinca in vsako mesto ima svojega boga, denimo Sirija Atargatido, Arabija Dusaresa, Norik Belena, Afrika Celesto, Mavretanija svoje kraljiče. Naštel sem, menim, rimske province, toda njih bogovi niso rimski; kajti v Rimu 80 Edinost in dialog 77 (2022) 2: 73–87 JAN DOMINIK BOGATAJ jih ne častijo bolj kot tistih, ki uživajo po Italiji le krajevno češče- nje, denimo Delventinus v Kasinu, Vizidianus v Narniji, Anharija v Askulu, Nortia pri Volsinijih, Valentija pri Okrikulih, Hostija pri Sutrijih – Juno je pri Faliskih na čast očeta Kurisa dobila celo pri- imek. (Apologetik 24.7–8) To eruditsko naštevanje božanstev, ki so navzoča zgolj v rimskih pro- vincah ali le po posameznih italijanskih krajih, Tertulijan utemeljuje s pomočjo Varonovega spisa Antiquitates rerum divinarum (Plinij, Naravoslovje 2.8.5sl.). S tem seznamom kartažanski učitelj uradni rimski družbi pravzaprav očita veliko nedoslednost, v skladu s katero velja na- čelna verska svoboda za vse mogoče kulte, ki jih je tedanji politeizem pač eklektično vsaj toleriral, razen za kristjane. Samo nam pa ni dovoljeno imeti svojega bogočastja (religio)! Žalimo Rimljane in nimajo nas za Rimljane, ker ne častimo rimske- ga boga. Še dobro, da obstaja Bog vseh; njegovi smo vsi, ali hočemo ali nočemo. Toda pri vas velja pravica častiti karkoli razen pravega Boga, kakor da bi on ne bil Bog vseh, kateremu vsi pripadamo [magis omnium (deus) sit, cui omnes sumus]. (Apologetik 24.9–10) Tu srečamo odsev enega osrednjih Tertulijanovih teoloških (oz. religiolo- ških) načel v Apologetiku, in sicer, da je krščanska vera pravzaprav pripoz- nanje Boga, ki je splošno znan vsem. V tej prizmi lahko drugje tudi zatrdi, da je človeka duša po naravi krščanska (Apologetik 17.6: anima naturaliter christiana). Za sklicevanjem na pravico do verske svobode oz. do svobode veroizpovedi se pravzaprav razkriva Tertulijanov strogi monoteizem, ki je tuj vsakemu verskemu pluralizmu, če je ta razumljen v relativističnem oz. indiferentističnem smislu. 2 Tertulijan in verski pluralizem oz. indiferentizem Za razumevanje zahtevnega odnosa med zagovarjanjem načela ver- ske svobode in nasprotovanjem eklektičnemu verskemu pluralizmu (Mozzilo 1997, 60) je treba analizirati še en ključen Tertulijanov odlomek, in sicer iz njegovega kratkega apologetskega dela Skapulu (Rüpke 2014). Na nov poskus preganjanja kristjanov, ki ga je ukazal Skapula, rimski 81 Unity and Dialogue 77 (2022) 2: 73–87 COLAT ALIUS DEUM, ALIUS IOVEM: TERTULIJAN, VERSKA SVOBODA prokonzul v severni Afriki, je v odgovor Tertulijan napisal kratek traktat, v katerem je trdil, da bogovi ne želijo daritev od tistih, ki tega nočejo. Čeprav različna prepričanja ali različne verske prakse po Tertulijanovo ne škodujejo drugim članom družbe, je zaradi pomanjkanja notranjega, osebnega prepričanja tovrstna verska praksa vseeno prazna. Mi častimo enega Boga, ki ga vsi po naravi poznate, ki se ob nje- govem blisku in gromu tresete, ki se njegovih dobrot veselite. Vi imate še druge za bogove, za katere mi vemo, da so demoni. (Skapulu 2.1) Tertulijan znova na začetku poudari, da obstaja le en pravi Bog, to je kr- ščanski Bog, ki pa je po naravi znan vsem ljudem oz. se vsem daje spozna- ti. Tu gre za krščanski ekskluzivizem in univerzalizem, ki se je postavil po robu poganskemu eklektičnemu »pluralizmu«. A to teološko naspro- tovanje tovrstnemu verskemu pluralizmu je pri Tertulijanu postavljeno ob bok načelu verske svobode, ki je utemeljeno na krščanski antropologiji, torej na svobodi vsakega posameznika. Sicer pa ima vsakdo človeško pravico in naravno zmožnost (hu- mani iuris et naturalis potestatis) častiti, kar se mu zdi; češčenje (religio) enega božanstva drugemu niti ne škoduje niti ne koristi. Vendar pa siljenje k češčenju ne spada k češčenju: le-to se mora prevzeti svobodno, ne prisiljeno, saj se tudi daritve terjajo le od svo- bodnega duha. Četudi bi nas torej vi prisilili k daritvam, bi svojim bogovom ne storili nikakršne usluge, zakaj od ljudi, ki se upirajo, ne bodo želeli daritve, razen če so prepirljivci; Bog pa ni prepir- ljivec. On, ki je pravi Bog, deli vse, kar je v njegovi oblasti, v enaki meri brezbožnežem in svojim (Mt 5,45); iz tega razloga je tudi od- redil večno sodbo nad hvaležnimi in nehvaležnimi. (Skapulu 2.2–3) Če je sklepna misel o Bogu, ki deli vsem, tako brezbožnim kot svojim ver- nim, teološka utemeljitev za sočasno ohranjanje enega Boga, ki daje vsem življenje, Tertulijan v začetku navedenega odlomka postavi dve filozofski načeli, s katerima utemelji svobodo veroizpovedi: humanum ius (človeška pravica) in naturalis potestas (naravna zmožnost). Pri prvem pojmu ne gre za »pravico« v sodobnem pravnem pomenu besede, kot so tiste v Splošni deklaraciji o človeških pravicah ali kot da bi imel državljan nekatere pravice 82 Edinost in dialog 77 (2022) 2: 73–87 JAN DOMINIK BOGATAJ vizavi državi, marveč gre v primeru rimskega pojmovanja koncepta ius bolj za pravi red, za pravilen splošni ustroj stvari. Kot razlaga druga sinta- gma, naturalis potestas, gre za nekaj naravno vrojenega človeku. Ne gre za naravno pravico kot tako, katere pojmovanje se razvije šele v srednjem veku oz. med reformacijo, marveč za moralni in teološki predpogoj, dan ob rojstvu, da lahko nekdo svobodno izbira veroizpoved. (Wilken 2019, 13–14) 2.1 Krščanski specificum Ob vseh zanimivih uvidih Wilknovi razlagi uide, da gre tu za zagovor ver- ske svobode, ne pa verskega pluralizma kot takega v teološkem smislu, saj je jasno, da Tertulijan kot pravo vero priznava le krščanstvo, poganski veri oz. politeizmu pa se pogosto z vso privoščljivostjo ironično posmehuje (Apologetik 24.5). V naslednjem odlomku zavrne očitek glede izdaje rimske religije (Waltzing 1931, 180; Zilling 2004, 123–124), kar je bilo kristjanom pogosto vrženo pod nos, in zatrdi, da rimski bogovi pravzaprav niso pravi bogovi in posledično rimska religija ni prava religija, kristjani pa zato ne morejo biti obsojeni zločina zoper religijo: Vse to njihovo priznanje, ko zanikajo, da so oni bogovi, in pravi- jo, da ni boga poleg enega, ki mu mi služimo, je zadosti močno, da ovrže obtožbo glede tega, kako žalimo javno in predvsem rim- sko bogočastje (laesae publicae et maxime Romanae religionis). Kajti če ni zagotovo, da obstajajo bogovi, tudi bogočastje (religio) ne obstaja zagotovo; če bogočastje ne obstaja, ker ni gotov obstoj bogov, tudi ni gotovo, da mi žalimo bogočastje. (Apologetik 24.1) V zvestobi svojemu apologetskemu slogu, s katerim krščanstvu zagovarja pravico obstoja, je njegova strategija tudi misijonarska: v odnosu do poga- nov je pogostoma dovolj odprt, da na sledi za apostolom Pavlom – prim. Apd 17,23: »Kar vi častite, ne da bi poznali, vam jaz oznanjam« – oznanja enega Boga, ki ga morajo pripadniki drugih religioznih prepričanj le pri- poznati. Tako stori tudi v slovitem 17. poglavju Apologetika: 83 Unity and Dialogue 77 (2022) 2: 73–87 COLAT ALIUS DEUM, ALIUS IOVEM: TERTULIJAN, VERSKA SVOBODA Kar častimo, je en Bog (quod colimus deus unus est), ki je z besedo, s katero je ukazal, z modrostjo, s katero je uredil, z močjo, s katero je mogel, vso to zgradbo z vso opremo prvin, teles in duhov iz nič naredil v okras svojemu veličastvu. (17.1) O, pričevanje duše, ki je po naravi krščanska (o testimonium ani- mae naturaliter christianae)! Še več. Ko duša izgovarja besede, ki se nanašajo na Boga, se ne ozira proti Kapitolu, marveč proti nebu. Ve namreč, kje prebiva živi Bog; od njega in od tam je duša prišla. (17.6) Vendar je še bolj ključna ost, ki jo Tertulijan usmeri zoper verski indi- ferentizem, pravzaprav specifična diferenca krščanstva ali, bolje rečeno, temeljna razlika, zaradi katere je krščanstvo v odnosu do drugih religij edinstveno in izključno: Božji Sin, Kristus. Na eminenten način se v 21. po- glavju Apologetika posveti ravno vprašanju, kako združiti nauk o Kristusovi božanski naravi in monoteizmu. V eni izmed najbolj konciznih izjav tega poglavja, ki ji ne manjka slikovitosti, zapiše: Zatrjujemo, javno zatrjujemo, in ko nas mučite, razmesarjeni in s krvjo obliti glasno kličemo: »Boga častimo po Kristusu.« Imejte ga za človeka, toda Bog hoče, da ga po njem in v njem spoznamo in častimo. (21.25) Kristus je za Tertulijana specificum krščanstva, unicum, saj ga je Bog pos- tavil, da Boga po njem spoznavamo. Ob tovrstnih mislih potemtakem od- pade vsakršna interpretacija Tertulijanovega zagovarjanja verske svobode v smislu verskega pluralizma oz. indiferentizma. Kot je pokazala že obrav- nava omenjenega ključnega odlomka, Apologetik 24.5–6, se Tertulijanova strategija najprej brani pred očitki rimskih sodobnikov glede krščanstva kot religio illicita, obenem pa v nasprotju s tradicionalnimi kulti rimske religije ne dojema kot še ene legitimne religije, marveč kot zmotno religijo (Stroumsa 1998, 176). V zagovor (krščanskemu) monoteizmu 8 predstavi 8 Osborn ga na sledi J. Lortza (Das Christentum als Monotheismus in den Apologeten des zweiten Jahrhunderts. V: A. M., ur. Koeniger, Beiträge zur Geschichte des christlichen Altertums und der Byzantinische Literatur. Bonn, 1922) imenuje »selective monotheism (die monotheistische Auswahl)« (1997, 86). 84 Edinost in dialog 77 (2022) 2: 73–87 JAN DOMINIK BOGATAJ argument na podlagi splošnega prepričanja, da je tudi cesar, najvišji (prin- ceps), lahko zgolj eden – analogno po njegovem drži tudi glede Boga (Apologetik 24.4). Sklep Papež Frančišek je 4. februarja 2021 skupaj z velikim imamom najprestiž- nejše muslimanske univerze, Ahmedom Al Tayebom, podpisal dokument O človeškem bratstvu za sobivanje in mir v svetu, v katerem je največ prahu dvignil naslednji odlomek, ki ne le utemeljuje versko svobodo oz. svobodo veroizpovedi, ampak celo Božji volji pripisuje pluralnost religij: Svoboda je pravica vsakogar: vsakdo ima pravico do svobode ve- roizpovedi, misli, izražanja in delovanja. Množičnost in različnost v religijah (it. il pluralismo e le diversità di religione), barvah, spolu, rasah in jezikih so mojstrska božja volja, s katero je Bog ustvaril človeška bitja. Ta božja modrost je tista, iz katere izhaja pravica do svobode veroizpovedi in svobode do tega, da smo drugačni. Zato je treba obsoditi način, ko so ljudje prisiljeni, da se pridruži- jo določeni religiji ali kulturi, pa tudi to, da se vsiljuje neki način življenja, ki ga drugi ne sprejemajo. (Frančišek in Tayyib 2020, 12) Kot gre dogmatično pravilnost zaradi navedenega kontroverznega načela o množičnosti religij, ki naj bi nastala po Božji volji, bržkone presojati iz konteksta nastanka te izjave – iskanje dialoga oz. stičnih točk z drugače verujočim islamom – je tudi za razumevanje Tertulijana treba dojeti njegov konkretni zgodovinski kontekst. Kartažanski učitelj je v času ostrega – če- tudi zgolj občasnega – preganjanja trdil, da mora Rim kristjanom dovoliti, da živijo svojo vero, saj je verska svoboda bistvena sestavina človeške na- rave. V svojem Apologetiku je trdil, da vera izhaja iz notranjega prepričanja in da različna prepričanja vodijo k čaščenju različnih bogov – pri čemer pa o kakšni misli glede tega, da so različne religije enakovredne, ni nobe- nega sledu. (Verjetno bi Tertulijan lahko podpisal samo prvi del te izjave, in sicer tistega o svobodi veroizpovedi, medtem ko glede ideje o verskem 85 Unity and Dialogue 77 (2022) 2: 73–87 COLAT ALIUS DEUM, ALIUS IOVEM: TERTULIJAN, VERSKA SVOBODA pluralizmu po Božji volji ne bi štedil svojega dobro nabrušenega jezika.) 9 V času, ko je krščanstvo veljalo za religio illicita, je bilo treba vztrajati pri načelu verske svobode (predvsem Tertulijan in v manjši meri Laktancij), kar pa se je v nekaj stoletjih, ko je krščanstvo postalo državna vera, tudi spremenilo: ko so kristjani nadzorovali državo, ideala verske svobode pogosto niso izpolnili. Kljub temu lahko zaključimo, da verska svoboda ni pojem, ki bi bil tuj krščanski misli, nasprotno: njeno mesto kot stebra zahodne civilizacije je v veliki meri posledica zgodnjekrščanskih virov, obenem pa je – predvsem s Tertulijanove pozicije – ne moremo razumeti kot verski indiferentizem oz. eklektični pluralizem. 9 Prim. Bogataj 2016; 2019; Osredkar 2019; Halil 2022. 86 Edinost in dialog 77 (2022) 2: 73–87 JAN DOMINIK BOGATAJ Reference Atkins, Jed W. 2020. Tertullian on »The Freedom of Religion«. Polis 37/1: 145–175. Bélanger, Rodrigue. 1985. Le plaidoyer de Tertullien pour la liberté religi- euse. Studies in Religion [Sciences Religieuses] 14: 281–291. Bogataj, Jan Dominik. 2019. Byzantine Theology and Islam: Paul of Antioch’s Irenic Approach. Edinost in dialog 74/2: 195–210. Https://doi.org/10.34291/ edinost/74/02/bogataj. – – –. 2016. »Skrb za dušo« domovine ali raz- prava o korelaciji med intimo in druž- benostjo. V: Aleš Maver, ur. Slovenija 2041: prispevki o viziji razvoja sloven- ske države, 11–25. Ljubljana: Družina. Chapot, Frédéric. 2003. La liberté du chrétien dans l’apologétique et l’hagiographie antiques: Statim christiana libertate prorumpens (Pass. Mart. Abitinae, 7). Ktèma 28: 71–82. Dattrino, Lorenzo. 2007. La liberté religieu- se dans l’Ad Scapulam de Tertullien. Lateranum N. S. 73/2: 357–377. Frančišek, in Ahmad Tayyib. 2020. Dokument o človeškem bratstvu. CD Nova serija 34. Ljubljana: Družina. Halil, Hüseyin. 2022. A Humanistic and Naturalistic Approach to the Dialogue Between Heavenly Monotheistic Religions. Edinost in dialog 77/1: 45–81. Https://doi.org/10.34291/edinost/77/01/ halil. Kolarič, Boštjan. 2021. Pravna opredelitev zatiranja verske svobode in nasilja nad verskimi skupnostmi. Bogoslovni vestnik 81/1: 149–161. Https://doi. org/10.34291/bv2021/01/kolaric. Leppin, Hartmut. 2017. Le christianisme et la découverte de la liberté religieuse. V: Tanja Itgenshorst in Philippe Le Doze, ur. La norme sous la République et le Haut-Empire romains, 217–237. Scripta antiqua 96. Bordeaux; Pessac: Ausonius É d i t i o n s . Minnerath, Roland. 1999. Tertullien précur- seur du droit à la liberté de religion. V: Gérard Guyon, ur. Moyen Âge chrétien et Antiquité, 33–43. Pariz: L’Harmattan. Mozzilo, Luigi. 1997. Dio e stato nel »tribu- nale« di Tertulliano. Neapelj: Luciano Editore. Osredkar, Mari Jože. 2019. Katoliški temelji medreligijskega dialoga. Edinost in dialog 74/2: 87–97. Https://doi.org/10.34291/ edinost/74/02/osredkar2. Rüpke, Jörg. 2014. Religious Pluralism and the Roman Empire. V: Jörg Rüpke, ur. From Jupiter to Christ: On the History of Religion in the Roman Imperial Period, 184–209. Oxford: Oxford University Press. Sachot, Maurice. 1985. Comment le christia- nisme est-il devenu religio? Revue de sciences religieuses 59: 95–118. Strehovec, Tadej. 2020. Institucionalna reli- gijska rezilientnost v času pandemije koronavirusa v Sloveniji. Bogoslovni vestnik 80/2: 395–401. Https://doi. org/10.34291/bv2020/02/strehovec. Stroumsa, Guy Gedaliahu. 1998. Tertullian on Idolatry and the Limits of Tolerance. V: Graham N. Stanton in Guy Gedaliahu Stroumsa, ur. Tolerance and Intolerance in Early Judaism and Christianity, 173–184. Cambridge: University Press. Škamperle, Igor. 2020. Nikolaj Kuzanski in njegov spis O verskem miru in slogi. Edinost in dialog 75/1: 181–193. Https:// doi.org/10.34291/edinost/75/skamperle. Valentan, Sebastijan. 2020. Primerjalnopravni vidik omejitve verske svobode in aktualnost primerov med pandemijo COVID-19. Bogoslovni vestnik 80/3: 609–622. Https://doi.org/10.34291/bv2020/03/ valentan. Waltzing, Jean Pierre. 1931. Tertullien – Apologetique: Commentaire analytique, grammatical et historique. Pariz: Les belles lettres. 87 Unity and Dialogue 77 (2022) 2: 73–87 COLAT ALIUS DEUM, ALIUS IOVEM: TERTULIJAN, VERSKA SVOBODA Wilken, Robert Louis. 2019. Liberty in the Things of God: The Christian Origins of Religious Freedom. New Haven: Yale University Press. Zilling, Henrike Maria. 2004. Tertullian: Untertan Gottes und des Kaisers. Paderborn: Ferdinand Schöningh. Znanstvena knjižnica 69 Roman Globokar Vzgojni izzivi šole v digitalni dobi Monografija predstavi vpliv digitalnih medijev na celosten razvoj otrok in mladih. Izpostavi poudarke sodobne kulture (hitre spremembe, provizoričnost, globalnost, virtualnost itd.) in predlaga vrednote, ki naj bi jih spodbujala šola digitalne dobe (samospoštovanje, čustvena vzgoja, kritično mišljenje, kreativnost, skupnost). Del celostne vzgoje je tudi poznavanje religij, zato avtor zagovarja uvedbo nekonfesionalnega religijskega pouka za vse učence v slovenskih javnih šolah. Ob koncu predstavi rezultate dveh obsežnih raziskav o katoliškem šolstvu pri nas. Ljubljana: Teološka fakulteta, 2019. 247 str. ISBN 978-961-6844-74-1, 10 € Knjigo lahko naročite na naslovu: TEOF-ZALOŽBA, Poljanska 4, 1000 Ljubljana; e-naslov: zalozba@teof.uni-lj.si