JAN STANISLAV (1904—1977)
Leto m'ineva, kar je umni v Bratislavi Jan Stanislav, nestor slovaške slavistike, univ. profesor, čigar pedagoško in znanstveno delo je bistveno povezano z izrednim povojnim slovaškim nacionalnim razmahom in vzponom.
Stanislav je bil med prvimi slušatelji, ki so po genocidnem madžarskem brezpiavju pod Ogrsko prišli na novo ustanovljeno, Slovakom namenjeno univerzo, katere prva, neodložljiva naloga je bila, da za od mrtvih vstali narod ustvari osnovno izobraženstvo in po nemem tisočletju zadušene duševne moči razveže za najplemenitejšo tekmo v kulturnem ustvarjanju. Po razgledih, ki ao mu jih omogočila študijska leta v Pragi, Parizu, Krakovu, Ljubljani in Beogradu, je postal v mestu ob Donavi z ELkad. letom 1936/37 profesor slovanskega p(rimerjalnega jezikoslovja in staroslovenščine. To mesto je zavzemal nepretrgano štirideset let, še mimo akademskih starostnih omejitev.
Prva češkoslovaška republika je bila sicer država Cehov in Slovakov, toda v njenem okviru so bili še milijoni Nemcev, na Slovaškem se je priglašalo k madžarstvu tri četrt milijona Madžarov, na vzhodni meji so živeli Ukrajinci, tedaj največkrat imenovani Rusini, ki so prišli v sestav nove države po odločitvi velesil, da zadrže Sovjetsko zvezo na grebenu Karpatov. Vključenje Slovakov v CSR je nedvomno pomenilo njihovo nacionalno rešitev. Zaradi unitaristične ustave, priznavajoče le en, enoten, češkoslovaški narod z enim jezikom, ki je bil sicer imenovan češkoslovaški, dejansko pa pomenil češki, je to vključenje pomenilo sto in sto vprašanj, predvsem o priznavanju slovaškega naioda z vsemi pravicami modeme nacionalne skupnosti. Stanislav je stal s svojim lingvističnim delom darazito na braniku slovaškega jezika v sodobnosti in preteklosti.
2e s knjigo, ki jo je izdal 1938 — tedaj je bil asistent prof. M. Weingarta v Pragi — pod naslovom Ceskoslovenskä mluvnica (v slovaščimi, a s pnistatiikom na »češkoslovaški« naslov), je nakazal pot, po kateri bo teklo njegovo delo: slovaščdna, ob češčini v preteklosti, v narečjih, o dveh književnih jezikih, v družini slovanskih jezikov.
Ce ga je specializacija po diplomi usmerjala v zgodovinisko bazo slovaščine, ga je njegovo rojstvo na severnem robu srednjeslovaške narečne baze, v Liiptovu, trdno po-
105
vezovalo z vso živo stvarnostjo ljudske govorice. V svoji monografiji Liptovske narečia (1932), ki po svojem obsegu —¦ skoraj 500 strani — še danes predstavlja najobsežnejše dialektološko delo s področja slovaškega jezika — je podal sliko enega tistih ljudskih govorov srednje slovaške, ki predstavljajo osnovo štiirovski uzakondtvii skupnega slovaškega knjižnega jezika.
Desetletji po prvi in čas po ^drugi vojni je Stanislav zaplavll z deli, ki so neločljivo povezana s prizadevanji za dokaz in uveiljavljenje slovašoine kot nacionainega govorjenega in pisanega jezika in ikot samostojnega predmeta v svetoivni slavlstiki.
O Stanislavovi znanstveni slavistični dejavnosti je mogoče dati v kratkem nekrologu zgolj površen pregled, kratko informacijo. Ze poprečen pregled pa pokaže tudi, kje se je Stanislav ne samo dotaknil, ampak se tudi bistveno spopadel s slovenističnimi vprašanja.
Češkoslovaška ustava in notranji razvoj CSR je pomenil zanikavanje slovaškega naroda z vsemi lastnostmi, značilnostmi in zahtevami modernega naroda. Češki profesorji, ki so zasedli bratislavsko univerzo, saj so Slovaki imeli komaj tristo osnovnošolskih in kakšnih dvajset srednješolskih učiteljev, so v večini zastopali tezo čsl. unitarizma z vsemi njenimi posledicami. To unitaristično smer so mogli šele polagoma znanstveno zavračati novi ljudje, Slovaka, ki so izšli dz novih srednjih in visokih šol.
Med profesorji, ki so zrastli na bratislavski univerzi in se začeli razgledovati neposredno po slovanskem in tujem svetu, je bil tudi Stanislav. Njegovo področje je bila problematika izvirnosti slovaškega jezika ter odkrivanje in razbor razvojnih stopenj skozi njegovo zgodoviino do naših dni.
Stanislav je napisal množico razprav, štuidij, ipolemik in recenzij, kjer je dokazoval delež Slovakov v staraslovenski, cirilmetodski kulturi Nitre in Velike Morave v 9. stol. Dvema tezama o izviru najstarejšega slovanskega knjižnega jezika je ob stran postavil tretjo: Kopitar in Miklošič sta postavila tezo o njegovem panonskem izviru, »drugi« rod (največ) Slovencev kot Oblak, Murko, Ramovš, je določil izvir v egejski makedonščini, Stanislav, iki mu je zadnja leta stopil ob stran Ukrajinec J. Sevelov, profesor v ZDA, pa je postavil teorijo, da je bil jezik Konstantina in Metoda slovaščina z makedonskimi potezami. Zagovarjal je tezo, da je bilo središče Velike Morave in delovanja solunskih prvoučiteljev slovaška Nitra. Ponovno in z različnih strani je razpravljal o značaju Velike Morave, o Pribinovih velmožeh v Spodnji Panoniji, o slovanskem bogoslužju, o slovakizmih v staroslovenskem, madžarskem in nemškem jeziku, o osebnih imenih v salzburških listinah in v Čedadskem evangeliju itn.
Pod naslovom Slovensky juh v stredoveku (1948) je v dveh knjigah topografskega gradiva in v pridruženi knjigi zemljevidov uveljavljal tendenco o slovaškem značaju Panonske kotline, Podomavja in Potisja. S Stanislavom se v marsičem niso strinjali na slovaški in češki strani, a s slovenske strani sta svoje ugovore in polmisleke izrazila dr. Anton Bajec in dr. Franc Grivec.
(Neobjavljeno) krajepisno gradivo, ki se je ob Stanislavovem delu nanašalo na Prek-murje, je zbral Ivan Zelko. Ob poudarku, da je to Stanislavovo delo izzvalo pred tridesetimi leti ostro kritiko, pa je dr. Simon Ondruš v nekrologu zapisal: »Najnovejše raziskave pri nas in v tujini kažejo, da je bilo v njem mnogo več resnice, kakor se je kdaj mislilo.«
Stanislavovo razpravljanje o slovanski Sred. Evropi v 9. in 10. stol. je razgibalo znanstveno diskusijo o praslovanščini in starocerkveni slovanščini in široko odprlo vprašanje o obče kulturnem in kulturnopolitičnem značaju bizantinskega poslanstva 863, kar so potrdila povojna arheološka odkritja na Slovaškem in Moravskom.
Stanislav je z Isačenkom postavil novo karakteristiko Brdžtnskih spomenikov in II. spomenik prištel slovaškemu slovstvu. Stanislavova teza o izviru Brižinskih spomenikov in o značaju njihovega jezika je v slavisliki ali sporna ali zavrnjena. Gledati jo moramo z zornega kota avtorja, ki je istovetenje velikomoravski = slovaški raztegnil tudi na slovenske spomenike. (Prim. prispevek Brede Pogorelec o BS v Nahtigalovem zborniku.)
106
Ob razpravah, ki so se tikale deleža Slovakov oziroma slovaškega jezika pri pivem slovanskem knjižnem jeziku, je bila naravna Stanislavova težnja, da išče različne faze jezika, ki so ga uporabljali Slovaki kot knjižni jezik. Najizraziteje gre tu za prvo uzakonitev slovaškega knjižnega jezika, ki jo je uresničil razsvetljenec Anton Bemoläk: Stanislav je kritično izdal njegovi glavni jezikoslovni deli (1941) in napisal o njem razpravo (1946/47). S tem je v svetovni slavistiki izpopolnil zgodovinsko podobo slovaščine kot enega izmed slovanskih knjižnih jezikov; saj npr. Nahtigal v Slovanskih jezikih ni govoril o Bemoläku.
Po Stanislavov! vnemi in skrbi je prišla v razvid množica dotlej neznanih, nezapaženih, zato znanstveno neizkoriščenih slovaških jezikovnih spomenikov in dokumentov. O tem je objavljal vsaj informativna poročila in dodajal svojo sodbo; če ni obveljala v celoti ali posamezniostih, je vsaj omogočala boljšo, ustreznejšo. V tem je marsikdo nadomestil zgodovinopisce, ki so na Slovaškem rasli počasneje kakor slovakisti.
Poglobljen študij slovaških narečij, znanstven pretres razdobij, ko dozoreva uzakonitev slovaščine kot knjižnega jezika, in znanje slovanskih in klasičnih jezikov poleg sosednje madžarščine in nemščine so ustvarili pogoje, da je mogel Stanislav napisati zgodovino slovaškega jezika. To njegovo življenjsko delo pod naslovom Dejiny slo-venskeho jazyka je rastlo skozi desetletja in je prišlo na svetlo v petih knjigah med leti 1956 in 1973. Prva knjiga vsebuje glasoslovje, druga oblikoslovje, četrta in peta pa sintakso. Tretja knjiga — izšla je že v drugi izdaji — je prinesla jezikovne spomenike. To Stanislavovo delo obsega v celoti skoraj 4.000 strani in predstavlja s svojo široko materialno in problemsko bazo nepogrešljivo izhodišče za nadaljnje laziskovanje sedanjih in prihodnjih lingvistov slovakistov in slavistov.
Življenje je sklenil Stanislav s slovnico staroslovanščine, katere prvi del je letos izšel, drugi del pa je še v tisku.
Ob vsem svojem, kakor pravijo slovaške osmrtnice, po vsebini in obsegu monumen-talnem delu pa se je Stanislav vsa desetletja uveljavljal tudi kot publicist in praktični vzgojitelj. Štel je enako za svojo dolžnost, da vrača pomadžarjenim krajevnim imenom njihovo slovaško lice, da poučuje književno govorico v drami in operi ljudi, ki so tu zavzemali povsem novo kulturno področje nacionalne kulture, da govori na zborovanjih šolnikov in založniških delavcev, da nastopa na mednarodnih konferencah itn.
Stanislavov odnos do Slovencev in slovenstva, tudi ko nam je »jemal« Brižinske spomenike ali Kocljevo Panonijo, nikoli ni bil sovražen, ampak poln iskrenega občudovanja in nekako romantičnega navdušenja. Zanj so bili srčni prijatelji Kopitar, ki jo pritrdil Bernolakovi kodifikaciji, Miklošič, ki je prvi postavil pred mednarodni slavistični svet jezikovne elemente slovaščine, ter Nahtigal in posebno Ramovš, ki sta bila njegova učitelja v »mladih« letih. V letu ljubljanskega študija je prevedel Cankarjevega Kralja na Betajnovi, ki ga pa žal bratislavska drama ni uvrstila v program. Delovanje ".ektorata slovaščine v Ljubljani je na bratislavski slavistiki leta in leta navajal kot vzgled, vreden posnemanja, dokler lektorat slovenščine ni bil ustanovljen vsaj s honorarno namestitvijo dr. Vit'azoslava Hečka. Ko je nenadna Hečkova smrt zamajala obstoj slovenskega lektorata, je sam uskočil in od akad. leta 1973/74, ob vzporednem lektorskem tečaju pod Melicharom Vaclavom, imel primerjalna predavanja iz slovaško-slovenskega jezikoslovja.
Primerna oddolžitev s slovenske strani bi bila, ko je Stanislavovo delo sklenjeno, da bi slovenska lingvistika pregledala njegovo delo in povedala svoje mnenje o vprašanjih, ki se tičejo nas in Slovakov.
Viktor Smolej Ljubljana