Boris Majer - sedemdesetletnik
Leta minevajo in čim starejši smo, tem hitreje nam teče čas. Še živo mi je pred očmi, kako meje prof. Boris Majer sprejel leta 1961 za asistenta in kako mi je namignil, da bi bilo /a stroko najbolje, če bi se odločil za logiko, kar sem tudi storil. Potem sva drugovala na oddelku vse do njegovega odhoda na novo dolžnost na CK ZKS. Reči moram, da mi je bilo njegovega odhoda žal in to iz več razlogov. Prvič zato, ker je odšel od nas tovariš, kolega, ki je znal vse hrapave strani našega oddelčnega življenja zagladiti in zgladiti, drugič pa zato, ker je bil s tem bolj ali manj za stroko izgubljen. Na oddelku smo ga sicer vedno vabili k delu, ki seje nazadnje iztekel v mentorstvo pri magistraturah in doktoratih. Njegove bolezni - in kar ga poznam, jih je imel na zalogi cel kup, - so ga prisilile na skrajno redukcijo svojih moči pri pedagoškem delu. Po odhodu s fakutete se je posvečal predvsem kulturno političnim vprašanjem, ki jih je reševal z njemu lastno strpnostjo do drugače mislečih in z uporabo logičnih argumentov. Tudi pri tem delu pa je bil in ostal - filozof.
Za filozofa ni pomembno, kolikšen obseg ima njegova bibliografija. Nekateri so med njimi sicer mnogopisci, vendar to ne pomeni, da so kaj več storili za stroko kot tisti, ki imajo le nekaj knjižnih del, razprav in člankov. Boris Majer ni bil mnogopisec in seje začel vpisovali v slovensko filozofsko zakladnico sorazmerno kasno - pač zaradi razmer, v katerih je živel in delal. Zadnja leta, ko je šel v zasluženi pokoj, se jc posvetil nekaterim problemom razvoja socializma, za katerega se zdi, da je v teh oblikah, kakršne empirično poznamo, izčrpal svoje možnosti.
Temeljna Majerjcva filozofska preokupacija, ki jo je kazal v svojih filozofsko zamišljenih razpravah, jc bila preizkus možnosti marksizma pri analizi in kritičnem vrednotenju tako imenovane meščanske filozofije. Deloval jc v imenu marksizma, za katerega jc bil in je še prepričan, da zmore pokazati svoje prednosti nasproti rešitvam različnih filozofskih problemov, ki jih nudi sodobna filozofija. Težko jc danes presoditi, ali jc marksizem v resnici nepresežena filozofija, ali pa jc to le ideološka iluzija samih marksistov in jc bolj stvar prepričanja kol pa dokazovanja.
Majer se jc golovo v svojih delih skušal izogniti tistim poenostavitvam, ki so vladale v marksizmu lako imenovanega stalinističnega obdobja. Že to jc bilo za institucionalni razvoj oddelka za filozofijo izjemno pomembno, daje začel predavati sodobno filozofijo (predvsem jc šlo za cksistcncializcm v Sartrovi in Hcidcggcrjcvi različici), in s tem tedanjim študentom (ki danes predstavljajo nekako srednjo generacijo slovenskih filozofov) začel odpirati nova filozofska obzorja. Morebiti sam Majcrjcv marksistični pristop ni bil toliko pomemben kot informacija (ki se ji jc kasneje pridružila šc kritična informacija o strukturalizmu) o sodobnih tokovih sodobne filozofije.
Ob Majcrjevi šestdesetlctnici sem na stranicah Anthroposa napisal nekaj vrslic o pomenu njegovega dela, in ko imam zdaj pred očmi to besedilo, moram reči, da svojega mnenja o Majerjcvcm delu po strokovni plati v tem času nisem kaj prida spremenil. Tudi danes še vedno drži trditev, da je poglavitni predmet Majerjevega filozofskega opusa analiza sodobnih filozofskih smeri, ki smo jim nadeli ime meščanska filozofija. V tem je nadaljeval tradicijo listih marksistov, ki so gradili svoj marksizem kot polemiko proti filozofskim doktrinam, s katerimi se niso strinjali. Z Marxovim povezovanjem teoretičnega dela s praktično (revolucionarno) prakso, kar naj bi bila poslej tudi funkcija filozofije, se veže tudi njegova samozavestna superiornost nasproti drugim teoretskim filozofskim poskusom. To samozavest je Majer delil z drugimi marksisti, saj v vsem svojem delu izraža prepričanje v pravilnost marksističnega teoretskega in praktičnega razreševanja problemov, ki niso zgolj kognitivne narave. Njemu (kol tudi drugim marksistom) pomeni sodobna meščanska filozofija pravzaprav strokovno nazadovanje, saj pomeni tisto filozofijo, ki jo je idealistično ukinila že Heglova filozofija, praktično pa misel Marxa in Engelsa.
Takšna kritika sodobne filozofije je udobna, ni pa posebno prepričljiva (razen za vernike) in tega se je Majer tudi v polni meri zavedal. Tu so možni različni redukcionizmi, ki se jim niso mogli izogniti svoje čase niti takšni filozofi, kot je L. Kolakowski ali A. Schaff. S svojo metodo imanentne kritike se jc Majer skušal približati notranji resnici filozofije. Po mojem je najbolj uspel pri Husscrlovi filozofiji, kjer je pokazal najprej, koliko jc dolžna ta filozofija Tomažu Akvinskcmu, Descartesu, Bolzanu itd., nato pa skrčil njen filozofski novum na metodološko problematiko fenomenološko redukcije in dosledno izpeljano korelacijo med subjektom in objektom.
Sicer pa navsezadnje niti ne gre za marksizem, ampak za to, kako se je skozi Majerjevo misel vključevala v evropski intelektualni prostor tudi naša slovenska intelektualna misel, niti ni toliko pomembno, koliko mu je uspelo ubraniti marksizem ali točneje, koliko mu jc uspelo dokazati prednost marksizma pred drugimi filozofijami. S svojimi spisi jc opozoril na te filozofije in jih tudi akademsko strokovno znal prikazati. S svojim pedagoških delovanjem je dosegel interes za sodobno filozofijo, interes, ki se danes kaže pri nadaljevalcih slovenske filozofske tradicije ne glede na njihova filozofska prepričanja.
Njegovi prijatelji in kolegi mu ob tej priliki voščimo vse najboljše s posebno željo, da bi v svojem osmem desetletju mirno užival svoj pokoj in da bi mu bili njegovi učenci v veselje.
Ljubljana, november 1989 Franc Jerman