H K
Adnjanin: Vzdihi.
»Vse za menoj,« so šepetala krasna njena usta. »Moja strašna leta ob strani ostudnega moža, sličnega kosmatemu pajku . . . moje blodnje . . . moji grehi . . . moj obup . . . vse za menoj. A pred menoj sreča, blaženost cele ljubezni do moža, genija, ki je ves moj! — ves moj!«
Hipoma se je zgrudila na koleno in bridko zaihtela ... in pla-kala je solze kesanja,  očiščenja . . .
A energično se je dvignila zopet, si otrla obraz, se zavila v svoj plašč ter odšla, ne da bi se ozrla na Kodra.
In ko je stopila iz hiše, je bila zopet mirna, zmagonosna Suzana, le tista ironska poteza okoli njenih ust se je izgubila docela.
v
Čutila   se  je   srečno   kakor   še   nikdar.   In   ko  je   prišla mimo
cerkve, je   stopila   vanjo   ter   po   dolgih   dolgih letih prvikrat molila
zopet iz srca, zaupno, vdano,   vneto in goreče ... saj je prosila Boga
sreče zase in za — Lovra.
(Konec prihodnjič.)
V uricah večernih za teboj jaz plakam, dušo svojo bolno s solzami namakam.
Vzdihi.
i.
Vsaka vroča kaplja, ki na dušo kane, mojemu telesu vseka nove rane.
Ti pa vročih solzic mojih ne umeješ; morda   zdaj v objemu drugemu  se smeješ...
II.
Umiralo je solnce...     Jaz, le jaz umel sem
Jelše so šumljale,         šepetanje bajno,
kot bi govorico           jaz, le jaz umel sem
med seboj kramljale,     govorico tajno...
Slišal sem besede: »Nehal boš trpeti, malo dni na nebu solnce ti še sveti.
III.
In vendar še živim!       in silijo na dan,          ki ga nekdaj častil je:
Da, da, še trepetajo     a duh je vero zgubil    a to ni več življenje, nervozno ustnice          v svoj svetli ideal,        poslednji le je vzdih,
in želje plapolajo         ki ga nekdaj je ljubil,   brezupno hrepenenje..
Adrijanin.